Leto IV. Zvezek 9. Kimovec 1907. Vsebina številke mesca kimavca. Nj. Svetost papež Pij X. in Nj. Vel. Menelik, Neguš Etiopije. — Apostolski vikarijat južna Viktorija -Njansa, Bukoba, Msgr. Hirth, apost. vikar iz družbe belih očetov. — Vsakdanje opravilo misijonarke ob Šireju. Slika: Msgr. Hirth, apost. vikar iz družbe belih očetov. r Častilcem sv. Petra Klaverja. Ppfpr Khupr Oljnata slika v obliki 34x46 cm. UV. rdlCI IMdVGI. Stane 40 vin., s poštni poštnino 50 vin. iišo mi Stane 15 v. Sv. Peter Klaver deli jedila izkrcajočim se črncem. Si! Peter Klaver ®arv0*'s'< misijonsko tiskarne. Barvotisk. Stane 10 v. Apoteoza sv. Petra Klaverja, K£k£X<££ cosko. Velika 8°. Stane 3 v. Fotografije' sv.' Petra "iverja, peli družbe sv. Petra Klaverja v Rimu. Stane 50 v, s poštnino 55 v. Svetinjiee sv.' Petra Klaverja' EIlK^ Vse navedene stvari se dobe pri družbi sv. Petra Klaverja v Trstu, via del Ronco 6. It J Leto IV. - Št. 9. Kimovec 1907. --- Odmev iz Afrike Eilagoslovljen po Piju X. Sv. Peter Klaver, apostol zamorcev, prosi za nje in za naše podjetje! Upravništva; TRST, via del Ronco 6. Stane za celo leto 1 K. Vsak prvi torek v mesecu daruje eden vlč. misijonarjev v Afriki eno sv. mašo •0-0—0- o za žive in mrtve ude. •o-o-o- Nj. Svetost papež Pij X. in Nj. Vel. Menelik, Neguš Etiopije. meseca malega srpana lanskega leta se je posrečilo preč. škofu Jaros-seau (izgovori: Jarosč), apostolskemu vikarju galaških dežel (Gal-las), daje po mnogem prizadevanju po svojem zastopniku v Rimu, preč. o. Joahimu iz Receguillasa (reci: Resgijja), izposloval pri Vatikanu, da so Nj. Svetost papež Pij X. pisali Nj. Veličanstvu cesarju Meneliku lastnoročno pismo, v katerem se potegujejo za katoličane, živeče v njegovem cesarstvu, ki so pa morali nekaj let sem trpeti nemalo krutega preganjanja. In o tem papeževem poslaniškem pismu, njegovem sprejemu pri Meneliku, pa o načinu, kako je Menelik nanj odgovoril sv. Očetu, pri-občuje škof Jarosseau naši glavni voditeljici, gospej grofici Led6ch owski v Rimu, z dne 21. svečana letošnjega leta iz Harara sledeče, res prav zanimive podatke. »Nedvomno je isti dobri angel, ki je nekdaj sv. Petra rešil iz ječe v Jeruzalemu,« tako piše škof Jarosseau, »spremljal tudi to poslanico sv. Očeta, da je prepotovala morje ter srečno dospela dne 7. vel. srpana v Harar v moje roke, in sicer, ko smo ravno prvikrat obhajali god naših častitih mučencev Agatangela in Ka-sijana. Vaši bralci, milostljiva gospa grofica, menim, bodo gotovo srčno veseli, če zvedo to ganljivo, v lepi laščini sestavljeno pismo našega sv. Očeta Pija X. Mogočnemu Meneliku, kralju kraljev etiopskih. Pij X., papež. Mogočni Neguš, kralj kraljev! Naš prednik blagega spomina je imel vsled nekega, jako pomembnega povoda priliko, da je potrkal na Vaše velikodušno srce. In Vaše Veličanstvo je, trudeč se, Svoja čuvstva storiti vredna usmiljenja Zveličar-jevega, takrat pokazalo, da so Vašemu ušesu glasi miru in sočutja prijetni in ljubi. Ker se pa danes ponavljajo iste okoliščine, Me priganja nad vse skrbeče srce, da Vašemu Veličanstvu iskreno priporočim katoličane, ki prebivajo v Vašem obsežnem cesarstvu. Kajpada ni dvoma, da so kot podaniki podložni najvišji oblasti Vašega cesarskega žezla, a z ozirom na vero jih smatramo Mi za svoje sinove. — Če stvar presodimo iz tega stališča, smo res srečni, ko čutimo lahko potrebo, da naj delimo z Vašim Veličanstvom skrb za njihov blagor. Toda ravno vsled te Našemu očetovskemu značaju lastne skrbi Vam, mogočni cesar, ne moremo prikriti bolesti, ki Nam prebada dušo ob poročilu, da po nekaterih delih mnogoštevilnih pokrajin, ki venčajo Vaše velikansko cesarstvo, katoličane zapirajo v temnice ter jim ropajo blago in posest, samo zaradi njihovega veroizpovedanja. — Recimo, kar Bog obvaruj, da bi bili zakrivili kakršnosižekoli zločinstvo ali se morda protivili državnim postavam, bodi Vaše Veličanstvo prepričano, da bi Mi nikoli ne izpregovorili besede za njih prostost; toda ni li vsepovsod javno znano, da v bridkih urah etiopske očetnjave prestol Vaših pradedov ni imel zvestejših in pogumnejših junakov brambovcev ko katoličane, na pr. hararske! — In če sploh Vaše Veličanstvo iz hvalevredne dobrohotnosti pa srčne čuvstvenosti daje drugim podanikom na prosto, da se smejo oklepati tiste vere, v kateri menijo, da slušajo glas božji, zakaj bi pa ravno katoliškim Svojim podložnikom ne priznavalo enakih pravic in svoboščin? A bodi si že kakorkoli, kar Nas zadeva, smo trdno prepričani, da mogočni Menelik ni veleval nikakih sovražnosti naravnost proti katoličanom, in to prepričanje Nam je postalo tako gotovo, da se brez vsakega obotavljanja obračamo do Vašega Veličanstva, naj odstrani vse krivice in kaznivredna na-sprotstva, ki jih prizadevajo Vašim katoliškim podanikom gotovi ljudje ter tako zlorabijo Vaše dobrohotne namene; kajti tako ravnanje zelo osenčuje svetlost njih plemenitega vladarja. Že naprej gledamo, kako bo to dejanje pravičnosti in milosrčnosti, ki ga s tem izprosimo od Vašega Veličanstva, ki se pa že itak vjema s plemenitostjo Vašega značaja, kako bo, pravimo, to dejanje povzdignilo Vaš ugled pri vseh narodih; in od Boga usmiljenja bote, mogočni cesar, prejeli tisto plačilo, ki Vam ga Mi želimo iz globočine Naše odkritosrčne, dobrohotne prijaznosti. V Rimu, iz Vatikana, dne 18. mal. srpana, v tretjem letu Našega papeževanja. Pij X., papež. To je vsebina lepega pisma, ki je moralo napraviti na srce Neguševo najugodnejši vtis. Brž ko sem dobil papeževo pisanje v roke, sem se natanko po danih naročilih požuril, da je takoj po zanesljivem brzoslu pošljem v Addis Abbeba, kjer je dne 18. vel. srpana dospelo v roke preč. o. Bazilija, ravnoisti dan, ko je obhajal cesar Menelik svoj 63. rojstni dan. Dva dni pozneje, 20. vel. srpana, se je vršila slovesna vročitev papeževega pisma Nj. Veličanstvu, ki nosi naslov »kralja kraljev.« Preč. o. Bazilij mi je poslal o načinu sprejema, ki se mu je dovolil za to izročitev, z dne 21. vel. srpana sledeče poročilo: »Vaša škofovska Milost! Dozdaj seje ta velevažna zadeva po posredovanju res požrtvovalnega in zelo prijaznega Nagad-Rasa prav dobro iztekla. Včeraj so me že pred štirimi poklicali v Guebbi (Neguševo palačo); sprejem sam se je pa vršil točno ob šestih zvečer. Navzoči so bili: Ras Gauxa, Mechacha Worqui, Nagad Ras in naš Abba Ivan kot tolmač. Cesar me je sprejel z navadnim mu prijaznim smehljajem, čegar vtis je blažilo še jako blagohotno oko. Poda mi svojo roko, in ko stisne tudi mojo, vpraša: »Odkod je pa to pismo, ki mi ga prinašate?« — »Iz Rima, Veličanstvo; to je pismo našega sv. Očeta papeža.« — »A, res? kaka sreča! Pa saj menda pismo, ki prihaja od Nj. Svetosti, nima za Vas nikakih skrivnosti? Res, ta ljubeznjiva prijaznost in pozornost papeževa mi napravlja veliko veselje, to si štejem v resnici v najvišjo čast. Mi vsi ljubimo papeža, ga spoštujemo, in kot oče vseh kristjanov je tudi naš oče. Gotovo je vsega obžalovanja vredno, da so ga Italijani oropali njegovih dežel ter mu s silo vzeli njegovo dedščino. Mi to zelo, zelo obžalujemo.« Po teh besedah vzame Neguš pismo iz mojih rok ter se globoko prikloni rekoč: »Amen, Amen, Amen!« Jaz pa porabim hitro ta trenutek ter opomnim Nj. Veličanstvo, da mu Nj. Svetost dajo s tem dokaz posebnega zaupanja in spoštovanja, ker mu vele izročiti poslanico naravnost, brez posredovanja kakega tujega zastopnika, pa da je iz tega tudi razvidno, da politika nima zraven prav nič opraviti. Cesar je bil vidno vzradoščen po teh besedah ter takoj pripomnil: »Jaz vem, da Vi niste politiki, da puščate taka vprašanja v stran; to me veseli. Tudi priznavam Vaše dobro mišljenje in nesebično požrtvovalnost, ki jo izkazujete Moji osebi in Mojemu cesarstvu. Nedvomno ste Moji prijatelji.« »Misijon nam je zelo prijazen«, pristavi tu Dedjazmatche Mechacha, »mi smo mu prav hvaležni za usluge, ki nam jih izkazuje.» Nato izročim Nj. Veličanstvu tudi pismo Vaše škofovske Milosti v amarskem jeziku. Cesar je odpre, prebere vpričo nas in vsklikne: »Tudi to pismo me zelo veseli!« Dedjazmatche Mechacha pa porabi te besede vladarjeve, da pripomni: »Abba Andreas melkam so natcho, jaz mu morem izreči le hvaležno priznanje za izdatno pomoč v zadevi glede Jeruzalema.« Črez kakih 20 minut se poslovim od Nj. Veličanstva, ki mi zopet prav prisrčno stisne roko z besedami: »Amen, Amen, Amen, za pismo Nj. Svetosti.« Potem mi da pismo, ki je bilo spisano v italijanščini, nazaj, da ga prevedeni v francoščino in amarščino.« Toliko iz poročila o. Bazilija. Par dni pozneje je dobil cesar prevoda, in iz amarskega je potem izvedel besede sv. Očeta. Sicer je Neguša kaj neprijetno dirnilo, da se v pismu omenja preganjanje katoličanov, a čast in samozavest, da se sv. Oče sklicujejo na njegovo pravičnost in milosrčnost, mu je pa vendarle tudi segla globoko v dušo, in posledica je bila, da je pomalem ugasnil ogenj pre ganjanja, kije dotlej še ljuto divjal po nekaterih krajih cesarstva. S čudovito opreznostjo in spretnostjo je dosegel preč. oče Bazilij, katerega so podpirali s svojim pokroviteljstvom tudi nekateri vplivnejši možje na dvoru, pri cesarju lepe vspehe. Ta sicer niti za trenutek ni dvomil, da bo treba dati sv. Očetu primeren odgovor, vendar je čakal nekaj časa, da se tisto malo nasprotja, ki se je pojavilo, polagoma poleže; slednjič, dne 12. listopada lanskega leta, je pa vendarle velel sestaviti uradno pismo sv. Očetu v odgovor. Da bi pa vrhutega podal sv. Očetu še znak visokega spoštovanja in srčne udanosti, ki ju goji do Njihove osebe, je sklenil Neguš, da. podeli sv. Očetu veliki križ reda »etiopske zvezde« s trakom, to je najvišje odlikovanje v cesarstvu. (Konec sledi). ----.*—----- Apostolski vikarijat južni Viktorija- Njansa. Družba belili očetov. Krepkejšega bodrila k nadaljnemu sodelovanju in lepšega dokaza srčne hvaležnosti našim blagim dobrotnikom pa bravcem »Odmeva« ne moremo podati, ko da jim priobčimo pismo, ki ga je poslal gospej glavni voditeljici naše družbe ondotni apostolski vikar, mil. škof Hirth. Bukoba, dne 2. kimavca 1906. omaj bo menda 2 meseca, kar sem doma, pa že zopet nameravam nastopiti svoje pastirsko potovanje, ki bo trajalo blizu eno leto. Večina naselbin je še mladih, potrebujejo torej pomoči in tolažbe. Tu Vam podaj cm nekoliko vesti o na- predku naših del, za katerega se imamo razun Bogu zahvaliti pred vsem darežljivosti naših dobrotnikov. Ko se-je leta 1896. ločil vi-karijat južni Njansa od Ugande, je imel 250 kristjanov v dveh naselbinah. Danes pa imamo 14 osrednjih postaj s tremi ali štirimi misijonarji, ki oskrbujejo po več manjših postaj. Misijon šteje dalje 192 katehistov in blizu 300 katehistovskih pomagačev. Krščencev Msgr. Hirth, apostolski vikar v južni Viktoriji-Njansi. Je 6523, katehumenov pa, ki so že prestali leto preskušnje, cenimo lahko kakih 11558. Izmed 2685 krstov, ki smo jih podelili tekom leta, je skoro tisoč slovesnih, podeljenih odraslim izpreobrnencem. Lepo število sv. obhajil, ki so se podelila v tem letu, kaže, da naši kristjani zajemajo iz pravega vira vero in moč. Bolnikov se je oglasilo v naših bčlnicah 106060, 401 otrok je razdeljenih po 18 sirotišnicah, večinoma so sami odkupljenci. Nakupili smo jih letos 54. Prihodnost nam obeča sicer počasen, pa gotov napredek. Edino po šolah pojema število učencev. So pač sredstva za gmotno podporo žalibog prepičla. Isto opazujemo z bridkostjo v zavodih za krščanski nauk. Svetih krstov bi bilo dosti več, ko bi nam bilo mogoče, revne domačine primerno odškodovati za res mnogo časa, ki ga morajo žrtvovati, da prihajajo vsak dan k pouku. H koncu teh številk pa že zopet trkam na srca naših dobrotnikov. Njihova darežljivost mora biti res enaka Previdnosti božji, to se pravi, da mora biti neizcrpljiva. Saj se da naša narava tako lahko nagniti k dobremu; da bi le tudi jaz vkljub hudim potrebam in stiskam ohranil v svojih prošnjah modro pravo mero! Kar mi je pa v vikarijatu južnega Njanse najbolj pri srcu, je ustanovitev lastnega semenišča. Ta misijonski okraj šteje blizu dva in pol milijona paganskih prebivalcev, med katerimi se pa kaže precej mohamedanskega in protestantskega vpliva. Temu vplivu nasproti bi bilo treba duhovnikov, a teh ni mogoče drugače dobiti, ko da se ustanovi posebno lastno in samostojno semenišče. Šestdeset učencev se je že prijavilo za vstop. Začasno smo jih sprejeli v siromašne, z ločjem in slamo pokrite kočice; seveda je učenje v takih razmerah malo uspešno, kakor tudi vsaka vzgoja sploh zelo pomanjkljiva. O da bi nam predobri Bog poslal rešiteljev iz te stiske ! Pa še eno drugo željo imam, namreč glede katehistov. Tudi za njihovo izobrazbo je treba precej časa in pa, da jih ločimo od paganske okolice. A kako poravnati stroške za učitelje, za hrano, obleko in stanovanje ? Vrhtega je celo veliko pogorje brez cerkev. Kdo bo torej zameril ubogemu misijonarju, če si želi dostojnega prebivališča za svojega Gospoda in Boga, od katerega je ves blagoslov in pro-speh te cvetoče misijonske postaje? V nabavo potrebnega stavbenega gradiva bi morali zopet naši blagi dobrotniki priskočiti na pomoč. V Issavi se je že začelo z zidanjem cerkve, ki bo dosti prostorna, morda za kakih 2000 oseb. Nasprotno ima pa »St. Maria du Rion« s 700 krščenci siromašno utico za kapelico, in »Kraljica vseh svetnikov« v Kissako (o. Ponyet) za svojih 500 duš samo neko kolnico. V podobnih razmerah žive na postajah »Marij-nega vnebovzetja« in »Naše ljube Gospe vedne pomoči« južno od Riona. Z božjo milostjo in pomočjo bodo šteli ti kraji v kratkem času več tisoč kristjanov. Lahko bi Vam, milostljiva gospa, povedal še marsikaj tolaž-ljivega o delovanju belih sester. A naj imajo to veselje, da Vam same o tem poročajo! Kako srečne in hvaležne so radi Vaših darov! Končno, milostljiva gospa, blagoslavljam še enkrat roko, ki deli tako obilno. Za vse, kar krasi naše altarje, kar razveseljuje oko in hudi ter goji pobožnost naših kristjanov, za vse to se imamo zahvaliti Klaverjevi družbi. Naj da Gospod temu delu rast, naj ga razširja, da se reši še več duš; naj pa sprejme milostno tudi prošnje, ki pulite proti nebesom za velikodušne darovalce iz daljnih pokrajin! Vsakdanje opravilo misijonarke ob Šireju (Shire). »I® nje življenje,« tako piše sestra Karolina, »teka svoja na-