Štev. 50. Poštnina v gotovčini plačana. Cena edne številke dinar. 11. decembra 1927 Leto XIV. Novine prihajajo vsako nedeljo. Cena: doma na sküpni naslov 25 D., na posameznoga 30 D., v Ameriko štiri dolare. Amerikanci dobijo za to ceno brezplačno i Marijin List pa Kalendar Srca Jezušovoga, domači naročniki pa kalendar za polovično'' ceno. Naročajo i plačajo se na upravništvi v Črenšovcih, Prekmorje. Uredništvo je v M. Soboti. izdajateo: Klekl Jožef, vp. pleb. nar. poslanec. Oglase sprejema ured-ništvo, upravništvo 1 tiskarna. Cena oglasov: em2 75 par; 1|4 strani dobi 20% 1|2 strani 25% i cela stran 30% popüsta za edno objavo. Cena malih oglasov je : do dvajsetipet reči 5 Din, više od vsake reči pol D. Mad tekstom cm2 1,50 D., v »Poslance: «2-500. Takso za oglase plača uprava i da za vse oglase od 5% do 50% popüsta. Rokopisi se ne vračajo Naš dr. Ivanoczy. Naš kanonik je gledao naprej. Dr. Ivanocyja so j tožili da šče Slovensko krajino odtrgnoti od Vogrskoga. Znali so da on nikaj ščé S tem, či davle lüdem knige, štere So pisane slovenski, ne vogrski. Morao je zavolo toga dosta pretrpeti, nego ne je henjao. On je šteo, naj naše lüdstvo ostane Slovensko, zato, ka je znao, da Samo na té način ostane tüdi dobro i pošteno. Gda pn lüdje začnejo zametavali Svoj materni jezik i začnejo gučati jezik tistoga, šteri je nad njimi i močnejši od njij, te zavržajo tüdi poštenost i dobro Srce. Onjé šteo. naj naše lüdstvo čüti, da smo Slovenci, i da so nam prebivalci prek Müre po krvi bratje. Šteo je, da smo telko trdní, da brez vsakšega Straha tüdi pred svetom pokažemo, da spoštüjem mo svoj jezik, svoje prednike i Svojo vero. Zato je Spisao tüdi v Vogrskom jeziki vnogo od naše {najine, od naši cerkvi ž našega lüdstva, naj znajo tüdi Vogri, da v toj krajini prebivlejo lüdje, šteri majo tüdi Svojo zgodovino, Svojo Umetnost i kulturo. Poleg vseh neprijatelov, je pa meo velko podporo v' pokojnom Som-bathelskom püšpeki Vilmoši. Te moder človek je Sam povedao, naj Slovenci ohranijo svoj stari jezik, naj ga branijo i gojijo, i je potrdo bratovščino. Srca Jezušovoga, štera naj skrbi za dobro čtenje v domačem jeziki. Živlenje našega velkoga Iva-nócyja je tak bogato i tak puno včenja za nas, da se moramo ešče večkrat nikelko povrnoti na to. V boji za našo gimnazijo. V nedelo, 27. decembra, gda se je vršila v Soboti tak lepa manifestacija za našo gimnazijo v Soboti i univerzo v Ljubljani, je bila sprejeta v pogledi naše gimnazije i odposlana ministrsko-mi predsedniki g. Vukičevič od zborovalcov Sledeča resolucija S katero opozarjajo gospoda ministra na ponovne obljübe njegovih prednikov, da se bo državna gimnázija v Murski Soboti brez ozira na število dijaš-tva postopoma razširila v popolno višjo gimnazijo; povdarjamo važnost te edine Srednje šole v celem Prekmurju, ki šteje nad 100.000 prebivalcev, za okrepitev narodne in državne misli v ozemlju, ki je še pred kratkim štal pod edinim uplivom ogrske kulturne in politične vzgoje; povdarjajo, da je večina gor jehčev Imenüvane gimnazije rčv-nega kmetíškega stanu, tako, da se ne mora šolati izven Prekmurja; sklicujejo se na dejstvo, da so Prekmurci iz lastnih sredstev ustanovili dva dijaška konvikta v Murski Soboti, v katerih dobi skoro Polovica vsega srednje-žolskega dijaštva proti neznatiíe-mu plačilu Stanovanje in hrano; izjavlajo, da so tüdi za bodočnost pripravljeni k vsem žrtvami da tudi od svoje strani po-spešijo nadaljni razvoj državne gimnazije v Murski Soboti. Zahtevajo pa, naj gospod minister prosvete uvrsti sobočko gimnazijo med popolne gimnazije v naši državi. Od rojstva našega velkoga i prilüblenoga kanonika, je preteklo z letošnjim letom Sedemdesét let. Pravijo, da je sedemdeset let, ravno nikak primerna, lepa doba človeškoga živlenja, ka je prek sedemdesét let, to je človeki že samo v breme; do sedemdeset let pa vüpa i žele večina lüdi živeti. Naš kanonik se je ne vča-kao sederndesr.toga leta. Že štiri-najst let mirno počivle na bene-dičkoj visini i vživa plačilo za svoje trüde i dobrote. Pa či tüdi ga nega več med nami, gde bi ga šli to leto prisrčno pozdrávla! j njemi voščit od dobroga Boga ešče drügi sedemdesét srečni i zadovolni let, kak je že Prinas to navada, itak se ga ob takši prilikaj z hvaležni mi i zadovoljini občütke Spominjamo. Z novim letom obhajamo petdvajsti letnico našega kalendara. Znamo, da je oča i začetnik našega kalendar! dr. fvanó-czy. Spomnijo se, konči Starejši nazaj tüdi, S kakšim veséljom so Sprijali prvi kalendar, pisani v našem domačem jeziki. Zjokaii so se ludje, gda So začnoli čteli knjigo s tistimi rečmi kak So sami doma gučali. Malo Smo meli pred tistim časom svoji Slovenski knjig. Küzmičov evangelium, nikelko molitvam knig par Starejši abecedni knig, to je bilo skoro vse. Tüdi kalendar Sam na sebi je ne bio Bog zna kelko, bio je pa močen kamen v fundamenti vsega našega kulturnoga razvoja. Težki začetek. Dnes izdati eden slovenski kelendar pri nas, je nika ne po- sebno težkoga. Tisti, šteri ga Šče izdati, mora meti Samo prilično šumo penez, pa se potrüditi, da bo kalendar meo tüdi nekšo vsebino. Dnes je za to drügo ne potrebno. V tistom časi pa, gda je naš kalendar ob prvin prišao na Svetlo, je bilo ščista inači. Mi smo za to nika ne znali, s kem So Se mogli vse vojsküvati naši dobri gospodje za to, da bi dali našemi Slovenskomi lüdstvi eden nedužni kalendar, spisani v jeziki, šteroga guči naše lüdstvo. Dostakrat se dnes što postaje, pa pravi, ja Vej smo pa inda záto tüdi Smeli Slovenski gučati i kakše Slovenske knige šteti. — Takšemi, šteri tak guči, z mirnov düšov lehko Povemo, da ešče jako nika nevej. Naše lüdstvo je bilo vesélo) da je dobilo v roke slovensko čtenjé níšče je pa ne znao, kelko je morejo naš Ivanoczy zavolo toga pretrpeti. Vsa gospoda tüdi vučitelje so bili proti njemi i.so ga hodili na višiše mesto tožit, zato, ka ščé prej s Svojimi knigami slovensko krajino odtrgnoti od Vogrskoga. Nego on je pravo, da ščé Samo to, naj Se rjaše lüdstvo nekaj navči, da si bo lehko Samo pomagalo tak v gospodarskom kak v kulturnom pogledi. Navči Se pa dnesdén lehko lüdstvo Samo iz knig i začétek je bio kalendar. Vogrski knig je naše lüdstvo ne razmile), pa tüdi Mohorske knige je večina žmetno čtela. Zato je trbelo dati lüdem najprle domače čtenjé i pomali bi začnoli tüdi drügo čteli. Bodo v vseh občinah Slov. Krajine občinske volitve? Na to pitanje zato mpram dati odgovor, ar so se raznesli glasi, da v nešternih občinah, posebno v madjarskih prej se ne bodo vršile občinske volitve. Vsikdar sam zastopao stališče, da ki ma dužnosti do države, mora dobiti tüdi pravice od te. EČIna najosnovnejših teh je pa ravno v tom, da si veščarje, občinarje sami zvolijo tiste ljüdi, ki njim bodo občino ravnali. Iz toga razloga sem se vsikdar zavzemao za to, da se izvedejo občinske volitve v celoj Slov. Krajini. Gda je ta pravična zahteva prodrla i so si občine začele odebirati svoje odbore, so neodgovorni ljüdje šteli pokvariti našo zmago i veselje naroda. Laži so začeli trositi med Madjare, glejte, za Vas nega pravice, ví ste menje kak drügi državljani. Da tomi krivičnomi huskanji napravim konec, sem se i z rečjov i z pismom zavzemao za ednakopravnost vseh prebivalcov Slov. Krajine pri merodajnoj oblasti. Od gospoda velikoga župana sem dobo na moje tozadevno prizadevanje pismeni odgovor, v šterom on odločno obsodi krivično hujskanje i naznanja, da se občinske volitve bodo vršile v vseh naših občinah, v madjarskih tüdi najkesnej do konca juna prišestnoga leta. Ar občinske volitve dajo oblasti dosta dela, predvsem pri nas, kje je dosta občin i gda se prvikrat te vršijo, zato je popolnoma nemogoče en den vse obüti, nego se moro na vekšo dobo razdeliti. To je odgovor g. velikoga župana, ki ga tű objavljam. Prosim, da se vsaki z njim zadovolji i ne verje raznim lažlivim hujskarijam. KLEKL JOŽEF nar. poslanec. Trgovinska pogodba z Austrijov. Dugo so se vršila pogajanja med našov državov i Austrijov zavolo poprave trgovinske pogodb be, štera je med obema državama že valala. S tov popravov so pa šteli naši Sosidje Samo Sebi hasek napraviti, nam pa škodo. Zahtevali So velko carino na živino, svinje i tikveni oli, ka bi šlo vse iz naše države v Austrijo. S tem so šteli to napraviti, da bi naši kmetje zavolo carine falej odavali v Austrijo svoje Svinje, Austrijski kmetje bi pa poleg toga Svoje krmlenike lehko drakše Odali. Nevemo iz kakšega vzroka Se je štela pri Svinjaj tudi dvoja mero napraviti. Za špehate svinje prek 1 (O kil, naj bi ne bilo nikše carine, pod 110 kil, bi se pa naj carina povišala od 9 na 27 zlati kron. S tem bi bili sa- mo Slovenski kraji vdarjeni. Zato ko se iz naši krajin vozijo menše mesnate Svinje, velke špehate pa iz Bnnata i Bačke. Ravnó tak bi ne mogli odavati več tikve-noga olija ar So šteli carino zvišati od 5 na 30 zlati kron. Mleko je pa v Austriji že itak falejše kak prinas, zato ka so svoje miekarstvo jako dvignoli i mi nemremo več toga voziti v Austrijo. Tak bi na vse zadnje ta pogodba bila za nas samo takšega pomena, da bi svoje pridelke v Austrijo Skoro šenkavali, hasek bi pa mela Austrija, ne mi. Pri pogajanji so se nikak ne mogli zediniti, zato so pogajanja za nikelko časa odložili. Zahtevamo pa od naši zastopnikov, da bodo tüdi oni znali braniti haske Siromaškoga lüdsta, či zna to Austrija tűdi tak dobro braniti. 2. NO V 1 N E 11. decembra 1927. Prezident Calles i bol-ševizem. Pisali, smo že, kak je prišao v Amerikanskoj državi Mehiki, štera je prek 90 procentov kato-čanska, do najvišiše oblasti človek, šteri je začno krvavo preganjati katoličane. Povedali smo tüdi, da so tomi pravzaprav me-hikanski katoličanje sami krivi, zato, ka so se ne dosta brigali za svoje politične pravice i dužnosti, štere majo kak državlani. Pri volitvaj so zavolo Premale brige katoličanov zmagali lüdje, šteri so proti veri, prezident je postao Calles, ki je bio prle navaden vučiteo, i začnolo se je v toj državi tak krvavo [preganjanje katoličanov, kakšega ne pomli svet od ^poganski Neronovi časov naprej. Vse cerkve so spozaprli, dühovnike iztirali ali postrelali, temnice so pune nedužni lüdi, šteri so nikše drüge hüdobije ne napravili, kak to, da neščejo zatajiti svoje vere. Drüge države so bile do zdaj, tiho, čitüdi so znale, ka se godi v Mehiki. Pravile so, da si ma vsakša država sama pravico delati red i mir doma. V zadnjem časi so pa vpamet vzeli, da Calles dobiva tanače i podpore iz Rusije, i da je njemi ne samo za to, naj v svojoj državi vniči vse katoličane, nego ščé, naj bi v Zdrüženi državaj severne Amerike komunizem vö vdaro. To je tak vsi Znamo, najbole bogata držáva na sveti, i bolševiki bi strašno radi bili, či bi ajim to bogastvo prišlo ednok v roke. Nego zdaj so že malo bole začnoli paziti na Callesa i njegovo delo. Cankar. To nedelo, 11. decembra je preteklo devet let, gda se je odselo s toga sveta velki slovenski pisatel Ivan Cankar. On je bio tüdi eden od tistij šterím pravijo, da so v istini pravi pisateli ali pesniki. To pa mogoče zato, ar je tüdi on živo celo svoje živlenje v siromaštvi, či tüdi je bio šolani človek. Svoj krűh ar je slüžo s svojim perom, zagovarjao je pa vsigdar »ponižane i razžaljene«, kak je to sam zapisao. Ne je mogeo nikak videti, raz- lični mogočnjaka, šteri so na račun lüdstva skoro pokali v mesti i' debelosti, poleg toga so se pa delali za I velke dobrotnike siromaškoga lüdstva i za velke narodnjake. Zato je pa prišao tüdi v zamero pri skoro vsej tej višiši peršona]. Samo malo je meo prijatelov med njimi, šteri so ravno tak čütili kak on i za-I govarjali tisto, ka je on pisao. Radi j so ga pa meli tisti, štori so trpeli, Šteri so se ne kopali v bogastvi i so si slüžili bridki vsakdenešnji .krűh s svojimi žülami. Tej so ga lübili, zato ka so videli v njem velkoga zagovornika. Kak edna najlepša čednost nje-govogo živlenja, je pa biln nezmerna lübezen do siromaške svoje matere. Od nje je tak lepo pisao, da bi dobro bilo našoj deci malo pokazati kak globoko mora biti poštüvanje do rodne matere. Zato mislimo ob priliki v naši Novinaj tüdi nikelko njegovi spisov priobčiti. Dnes smo se samo na kratko spomnili obletnice njegove smrti. Slovenska Krajina. — Na znanje glavarstvi. Neko žalostno reč moramo naznaniti našoj oblasti/i jo opozoriti pa zaprositi pomoči. Nov. 30. je privozo v Črensovce auto z znamenjom križa. Auto se je stavo pri mosti i vabo k sebi gospod, ki je v njem sedo deco i to samo deklico z ponüdbo, da njim da cuker. Deklica Hozjan Štefana se je odzvala vabili i Šla do autója. Kak je ^prišla do autója, je šteo gospod autója zdignoti deklico k sebi i jo odpelati. Dete gda to opazi, se prestraši i skoči doli v globoki Črnec, gde je malo falilo, da se ne Zalejalo. — Ravno te auto je prisiljavao tüdi odraščene Stankove dekle iz Žižkov, da stopijo notri, a te so tüdi komaj vujšle prisiljava. Gospodar autoja je trdio, da on to dela po nalogi oblasti. — Oprosimo oblast, naj da zapoved orožniškim postajam, da ljüdi rešijo teh nesramnih lüdi, te pa izročijo njej, da primejo zaslüženo haštigo. Pipomni-mo ešče, da je gospodar autoja gučao horvacki, — Samo malo časa Probajte rabiti za svoje telo pravi Fellerov Elsa-fluid, pa spoznate, ka je do zdaj falilo Po Anderseni. Mikloš pa Klošek. (Pripovest.) (IV.) »Prav rad« pravi krčmár, natoči vino i ide k kolam, na šteri je sedejla mrtva punica. „Zet vam je poslao kupico vina,“ pravi krčmár; liki ženska njemi je nej odgovorila nikaj. „Ali ste čüli, mati?" zakriči na ves glas, »zet vam je natočo kupico vina 1« Tri ali štirikrat tak zakriči, liki ženska sedi na kolaj i se niti ne gene, niti rejči ne da od sebe. To jeošter-jaša tak svadilo, da njoj je vdaro kupico v glavo; vino se njoj je zlejalo po obrazi, ona pa je spadnola s kol — zato ka je ne] bila privezana. »Ojoj,c zakriči Kiošok, skoči iz oštarije i zgrabi krčmarja. „Bujo si mojo punico; Viš kakšo lüknjo ma na čeli?" »Ojoj meni!« zakriči krčmár, i se mlati v čelo. »Tomi je zrok moja nagla natura. Lübi Klošek, merico pejnez ti dam i ti punico pokopam, kak da bi bila moja, — liki da boš tüo — ovači mi vzemejo glavo i to je v mojo pogübo.« Tak je dobo Miškec pa merico pejnez, krčmar pa je punico pokopao» kak da bi bila njegova. Kda pride domou pa pun pejnez, pošle dečkeca k Mikloši po merico na posido. »Ka pa to!“ pravi boječe Mikloš. »Ali sam ga nej bujo? Morem sam k njemi.« K Seo je. »Odked si pa U vzeo telko pejnez?« ga pita i ziječki gleda küp srebra. »Ali sem te nej razklao ?< ,,Ne mene, liki mojo punico si,“ pravi žalostno M'škec, »jaz pa sam jo odao za merico srebra.« „Dosta je dobo za njo," se je Začüdo Mikloš. Pašči se domou, zgrabi sekiro i buje punico. Sklade jo na kola i se odpravi v varaš zraven k apotekari i ga pita, če bi šteo küpiti mrtveca. »Što je i kje si ga vzeo ?« pita apotekar začüdeno. ..Moja punica je,“ odgovori Mikloš. »Bujo sam jo, da bi jo odao.« »Bog nas varil« pravi apotekar. „Človek ali si zgübo pamet ? Ne guči v Vašoj hiši. Za glavo, za ledevje, za roke i noge, za oči, za zobe, mišice i živce, za celo človečo telo so hasnovite mazanje i ribanje z Fellerovim Eisafluidom že od davni časov, i opra-vičavlejo njegovo dobro ime kak zaneslivo domače vrastvo; i kozmetikum šteri nam lehša bolečino. Tüdi za notranjo porabo je jako blagotvoren. V a po tokaj i primernih trgovinah stane eden pokusni giažkec 6 Din; eden dvojni giažkec 9 Din; po pošti najmenje 9 pokusni ali 6 dvojni ali 2 specijalni kanti za 62 Din, pri apotekari Eugen V. Feiler v Stupici Donjoj Centrala 146 Hrvatska. — Na prošnjo vlč. g. nar. pos. Jeriča je ministrstvo socijalne politike siromaki Ivani Šarotari iz M. Sobofe nakazalo 350 Din. podpore, za štero se zahvalim ministrstvi socijalne politike obenenm tűdi g. nar. pos. Jerič. IVAN ŠAROTAR ' — Gimnazija v Soboti. 5. razred se je otvoro, 5. toga meseca. Zapisalo se Je do zdaj več kak smo čakali, 22 dijakov. Prostora v gimnaziji je jako malo, tak, da bi morala biti šola tüdi po poldnevi, nego vűpamo se, da se v kratkom časi posreči dobiti prostore i se tak dobro vse vredi, da bo včenje trajalo samo predpoldnevom. Znano je namreč, da je Popoldnevne včenje dosta več vredno za dijake kak tisto po poldnevi. Posebno pa ešče vala fo za našo dijake, gda se morajo Vnogi zavolo siromaštva od daleč voziti v šolo i pridejo zvečer popunoma zmantráni domo. — To je za Vas, zato ka tüdi Vi močno želete, da küpite dobro f fal vse, ka Vam trbej za sobe i za svojo drüžino. Naj bo to vöra, srebrnina, orodje, obleka, perilo, obüteo ali kühinjska predmeti, potrebščine za briti, toaletni predmeti ali ovak prikladne reči, instrumenti za muziko, vse to najdete v slikaj v z najfalejši^ cenami v velkom ceniki, Šteroga dobite brezplačno, či pošlete svoj atres svetovnoj zalogi - H. Suthner Ljubljana, št. 945. k. — Dr. Ivanóczyjeve slike. Na želo večih, so se dale napraviti lepe velke stenske slike našega dr. Ivanóczyja. Slike so pravi kras za vsakšo bokšo hižo, župnišča, drüštvo i tüdi Šole. Ar so slike povečane fotografu*, pride ena na 100 Din.čcpo pošti pošilamo, te ešče poštnina pride kcoj i tak so slike niti noj drage. Dobijo se v uredništvi Novin. — Obrtna zadruga v Soboti je darovala za našo gimnazijo 1500 Din kak podporo. Da bi to lopo dejanje ešče Vnogi posnemali I — Kremen. Ka je to ? Naši dijaki Visokošolci so začnoli izdavati mali list, šteroga sami pišejo. Te list slüži tomi, da se dijaki vadijo v pisanji, v njem se pa tüdi lepo vidi kakšega düha i mišlenja so naši dijaki. Zato prosimo, vse gospode, či bi šteromi poslati naši dijaki telist, naj bi blagovolili za njega mali dar dati. Či bi si pa Šteo što naprej naročiti, naj naznani to našemi uredništvi. . — Naši dijaki i starši. Prvo tromesečje je minolo na našoj gimnaziji. Kakši so uspehi — nemremo praviti, da so ravno najbolši. Da bodo naši dijaki lehko dobro napredüvali v svojem včenjej, je potrebno, da tüdi starši večkrat poglednejo na gimnazijo i opitajo sami, kak se kaj včijo njüva deca. To želejo naši gospodje Profesorje, pa edino na tistoj šoli dijaki dobro napredujejo, gde starši sami hodijo pogosci na gimnazijo gledat. Potrebno bi bilo, da bi vsakši stariš šou vsakši mesec ednok pitat kak se kaj vči njegovo dete, či nej’, pa konči vsakši drügi mesec. Ne ka stariš, niti neve, gde je gimnázija, i verje vse, ka njemi dijak doma pove, da se dobro vči, nakonci pa samo ednok dobi takše spričevalo, da se vsi zosagajo. Zato, starši, idife večkrat kaj pozvedavat na gimnazijo od svoji dijakov. — Novi občinski odbori se naj . V kratkom tüdi izjavijo, da zahtevajo vse naše občine, naj držáva uvrsti našo gimnazijo med popune osemraz-redoe gimnazije v državi. Za to po. trebne spise dobijo v kratkom, štere bodo te podpisali. Tjedenska novine. — Lovina na vuke. Okoli Mosta, ra se plodi čiduže več vukov. Lüdstvi dela ta zverina strašno dosta škode, kradne í trga njim živino, v štalo pa v hlev vučje sami vderajo. Či sa njim približa človek sam brez vsega, nikaj ne opravi pri nji. Niti puške se ne bojijo preveč, či vidijo da je človek s takše reči, ovači te obsodijo 1“ Nato njemi razloži i pojasni, kakše hüdodelstvo je napravo i da zaslüži ostro kaštigo. Mikloš se toga fak zboji, da skoči na kola i tira konje proti domi. Apotekar i drügi lüdje so bili vsi osvedočeni, da je blazen i so ga püstili domou. »Ej, čakaj samo U si muvi Mikloš, kda se tira po cesti, ali čakaj, Miškec, to fi pa zaistino pošteno Plačam 1« Kda pride domou, zgrabi nekše vreče, beži k Kiošeki i pravi: „Pa si me vkano. Zavolo tebe sam pobio konje, zavolo tebe bujo punico. Vsemi tomi si kriv ti, liki to je zdaj zadnje bilo. Zdaj de ti konec!" Zgrabi Miš-keca i ga zapše v vreče, je zveže i vrže na rame i zatrobi od čemerov: »V potok s tebov 1« Do potoka je bila duga pot. Miškec pa je bio preci žmeten. Pot je držala mimo cerkve. V cerkvi so orgole i lüdje tak lepo spevali, da je Mikloš vreče naslono na zid i je šou v cerkev, rekši: „Ne bo škodilo, če stopim za hipec v cerkev in se pomolim k Bogi, prle kak idem dale. i Lüdje so v cerkvi, Klošek pa mi iz vreče ne vujde.“ I stopi v cerkev. „Ojoj meni, ojoj menil" zdihavle Miškec v vreči i se vrti i obrača, da bi se razvezalo, liki zaman. Príde pa mimo stari pastir s svojov čredov. Krave so se zaletavale v vreče, da se je prevrglo. „Jajmeni, zdihavle Miškec. * »Tak sam ešče mladi, pa že moram v nebesa!« »Jaz siromak pa,« pravi pastir, »sam že fak stan, pa ešče nemrem do njij I« »Odveži vreče!« pravi Klošek, »i potegni se notri namesto mene, t boš včasi tam.« „To včinim rad,“ odgovori paster i odveže vreče, s štere skoči Miškec. „Ti pa pazi na mojo marof" pravi starec i se potegne v vreče, štero je Klošek včasi zavezao, čredo pa odegnao. Naskori pride Mikloš iz cerkvi, i vrže vreče na rame. Čüto je, da je bilo vreče preci ležejše, kak prle. Pastera je bilo ednok menje od Miš-keca. »Kak zdaj lejko nosim«, si misli, ,,to je plačilo, ka sam v cerkvi molo.“ 11. decembra 1927. NOVINE 3. pükšov sam i nega nikoga blüzi, te skočilo vučje, Šteri se plodijo po navadi v vekši trumaj okoli na njega. Zdaj je pa biIo sklenjeno, da bo šlo okoli sto.lüdi s .pükšami i napravijo celo bojno na vučjo trumo. — Divji konžor. V mariborskoj okroglini so bile lüdem v ništerni mestaj cele njive krumpičov razrovane i krumpič! pojedeni. Tüdi kukorce so bili celi falati pomandrani i kukorca pojedena. Znalo se je včasi, da to delajo divje svinje, nego nikak se je ne moglo posrečiti lovcom, da bi njim prišla štera pod j. cev. V zadnjem časi je pa bio sin veleposestnika Perka tak srečen, da je strelo 149 kil teškoga divjega konžoia. Sreča je bila, da je meo pri sebi dve .pukši, tak, da je strelo Štirikrat [na njega. Po prvom streli ge je konžar-zagnao proti njemi, te"; je strelo ešče drugoč, na* to je zgrabo zafdrügo pükšo i ešče