278
Viktor Steska: Kočevje.
milijana;  bil je spreten tajnik cesarja Friderika;      če  se  tudi  ne  da   dognati,   da je Tomaž naš
cesar in papež sta ga Čislala;  in ako kot škof     prvi   slovničar,   vendar  smemo   Slovenci   nanj
ni dosegel pri duhovnikih dovoljnih  uspehov,      biti ponosni.  Zatorej  ob štiristoletnici   njegove
kriv ni bil on, ampak jako neugodni časi.   In      smrti slava njegovemu spominu!
Kočevje.
(Spisal   Viktor Steska.) (Konec.)
17
KoČevci so večinoma krošnjarji. Polje obdelujejo ženske, moški le tedaj, kadar se na pomlad domov povrnejo. Kmetijstvo iz teh vzrokov ni razvito, in tudi živinoreja ne u-speva. Mnogo sveta je še neobdelanega, pokriva ga grmičevje in slaba trava.Ako bodo hoteli ta svet izpremeniti v plodno polje, stalo bo seveda mnogo truda; svet je namreč kraški, skalovit in malokje raven. Kozolci so bili Kočevcem neznani. Najnovejši Čas so se pa vendar tu in tam udomačili, dasi so še vedno redki.
Gore  so apnenčaste ,  doline pokrite z iz-borno glino, ki ima mnogo aluminija v sebi. Pri Kočevju je pod ilovico premog, ki donaša podjetnikom (trboveljski družbi) lep dobiček.  Grušča blizu mesta ni, zato je zidanje jako drago.
KoČevci so pričeli krošnjariti že v zgodnji dobi, kar ni čudno, saj jih doma slabo polje ni moglo rediti. 23, vinotoka 1. 1492. je cesar Friderik III. v Lincu dovolil, da smejo tržiti z živino, s platnom in z drugimi izdelki po Hrvaškem in drugih pokrajinah, da si opomorejo, ker so jim Turki prizadevali mnogo škode. Od tega Časa so KoČevci trgovci z dušo in telesom,
Kočevski grb. (Risal G. Porenta.J
ne sicer toliko doma kakor v ptujini n. pr. na Dunaju, v Trstu, v Pragi, v Pesti, v Varšavi, kjer imajo velike trgovske hiše. Krošnjarji gredo
proti jeseni iz doma, in se navadno na pomlad vračajo. Nekateri pa tudi po več let izostanejo in le denar domov pošiljajo. Nove postave kroš-njarstvu niso u-godne, ampak je zelo zatirajo. Zato krošnjar-stvo peša, in ž njim tudi imo-vitost Kočev-cev. Mnogo ponosnih hiš spominja na prejšnje lepe čase. Mnogo se jih seli v Ameriko, kjer se jim večinoma dobro godi.
Obrtnikov ni mnogo, ker ni tekočih voda. V prejšnji dobi so se bili združili v zadruge. Znana je Črevljarska zadruga, za katero je odredil 1. 1689. Ferdinand, grof Turjaški, da se morajo vsi usnjarji in črev-ljarji podvreči pregledovanju, kolikorkrat bi bilo potrebno. Noben usnjar ali črevljar, bodisi v mestu ali zunaj mesta, ne sme svojega obrta opravljati, niti pomagača vsprejeti, niti vajenca oprostiti, ako se ni vpisal v bratovščino. Kdor bi se pregrešil, plača 50 cekinov v zlatu dvorni blagajni. Zadruga mora vsak slučaj naznaniti dvoru. Kočevska zadruga črevljarjev in usnjarjev se je pa kmalu združila z žužemberško in top-