Brane v SENEGACNIK JOKASTINA FATALISTIČNA ETIKA Izvleček Čeprav predstavlja Jokasta v Kralju Ojdipu stranski lik, ima njen etični credo, kije v ostrem nasprotju z Ojdipovo odlo- čenostjo, da bo sam odrešil Tebe kuge, velik pomen za idejni svet te igre. V njem se odkriva osupljiva podobnost s fatalistič­ no etiko nekaterih najpomembnejših an- tičnih in sodobnih filozofskih tokov: epi- kurejstva, stoištva in Heideggrove misli. J\ijene besede podobno kakor ti nauki izražajo nezmožnost prenesti resnico osa- mem sebi in se zato zatekajo k reducira- nju človekove samopodobe. Različna iz- hodišča vodijo k podobnim praktičnim posledicam. Abstract While the role ofJocasta in Oedipus Tyrannus is a minor one in itself, her pas- sive attitude and fatalistic credo, set in stri- king contrast to Oedipus' firm determi- nation to act and thus bring relief to the plague-stricken Thebes, express one of the most important ideas ofthe play. The- re are some striking similarities between her words and the ethical principles of the most prominent Hellenistic philosop- hies, i. e. Stoicism and Epicureanism, as well as those of Martin Heidegger' s and his followers' thought. Like these philo- sophies,Jocasta's words unwittingly reveal an inability to face the tragic reality ofhu- man life. Med liki Sofoklovega Kra9·a Ojdipa ni nobenega, ki bi stal nasproti naslov- nemu junaku kot enakovreden protiigralec, kot njegov polnovreden anta- gonist na ravni celotne drame. Vrsta manjših dramskih oseb stopa z njim v epizodne konflikte: enakovrednost likov v takšnih soočenjih je omejena na neposredni kontekst posamezne znotrajdramske situacije, v kateri se pojavlja. V nekem smislu lahko celo rečemo, da v tej drami sploh ni glo- binskega konflikta vrednot. Noben lik namreč ne nasprotuje načelno in neposredno temeljni Ojdipovi vrednoti - odkritju resnice. Nihče ne želi, da bi Tebe ostale v krempljih kuge; nihče osebno ne nasprotuje Ojdipu. Glavni lik torej nima osebnih nasprotnikov, niti ne predstavlja vrednote, ki bi se ji principialno zoperstavljala v kakem drugem liku utelešena nasprotna vrednota. Zanimivo je, da je Sofokles prav iz takšne dramaturš- ke dispozicije ustvaril zgradbo, kije požela največ občudovanja kritikov1 1 Kot skrajno skop skicirni zaris tega občudovanja naj tu navedem Je dve sodbi, karse- da različni po času nastanka in kritiškem gledišču (in umetniškem temperamentu kritikov), a enotni po navdušenju nad Sofoklovim dramaturškim dosežkom: Aristo- Keria IV - 2" 2002, 59-77 60 Keria IV - 2 " 2002 ne le med njegovimi, temveč med vsemi deli grške dramatike2 - in ne le med temi, bi lahko dodali skupaj z Leskyjem. 3 Takšen postopek smemo imeti za posebnost, saj se zaradi njega "anatomija" zapleta v Kralju Ojdipu prepoznavno razlikuje od tiste, ki jo najdemo v vseh drugih Sofoklovih tragedijah.4 Kako je torej mogoče, da je dejanje kljub odsotnosti pravih protiigralcev in protivrednot ves čas napeto in prepredeno s konflkitnimi situacijami? Odgovor je po mojem preprost: vzrok za to tiči v značajskem ustroju glavnega lika, v njegovi brezkompromisnosti in doslednosti, skate- rima nekako "rentgenizira" notranjost drugih likov in jo izzove h konfron- tafciji s svojim stališčem. Ko Ojdip "izsili" izraz njihovih temeljnih etičnih prepričanj v zvezi s perečim problemom (kdo je Lajev morilec in krivec za izbruh kuge v Tebah), doseže, da postanejo tudi "po naravi" manj angaži- rani dramski značaji dejavni soudeleženci odrskega dogajanja. Njihovi etični svetovi v svoji večji ali manjši kompromisnosti postanejo protiigralci Ojdi- pove drže in zaradi tega stopijo vse dramatis personae, ki s svojo večjo ali manjšo omahljivostjo tebanskemu kralju "zaprejo pot", z njim v neposre- tel Poetika, na več mestih, npr. 11. l 452a 20 - l 452b; l 453b 30; l 454b, l 455a 1 O - 20 in A.J. A.Waldock, Sophocles tke Dramatist, Cambridge 1966, kije svoje pogla'lje o tej drami (str. 143 - 168) naslovil preprosto Drama oj Dramas. G. M. Kirkwood, A study oj Sophoclean Drama, Ithaca 1958, str. 55, zgradbe Ojdipa nima za pravo, specifično Sofoklovo obliko dramaturške zgradbe (the Sophoclean form), temveč za njegovo najpopolnješo, najuspešnješo in najpreprostejšo. 3 A. Lesky, Die tragische Dichtung der Hellenen, Gottingen 19723, str. 226. Prim. tudi W. Schadewaldt, Die griechische Tragodie, Frankfurt am Main 19922, str. 267. 4 V posebej izostreni obliki je načelno, vrednostno nasprotje med protagonistoma zarisano v Antigoni med naslovno junakinjo in Kreontom; podobno tudi v Elektri med Elektro (in Orestom) ter Klitajmnestro, le daje tam povezano s posebnimi okoliščinami njihovega sorodstvenega razmerja, ki modificirajo problematiko; v Fi- loktetu je nasprotje med "herojskimi" in "sofističnimi" vrednotami, kijih utelešata Filoktet in Odisej, neločljivo prepleteno z njunima likom oziroma "osebnostima" (ki so seveda določene z epsko mitološko predzgodbo). Ojdip v Kolonu predstavlja dva konflikta: l.) Ojdipa, ki se je namenil skleniti svojo življenjsko pot v Atenah (skladno z Apolonovo prerokbo), in Kreonta, ki mu skuša - opirajoč se na lastno razumevanje neke druge prerokbe - iz političnega koristoljubja to preprečiti in ga pokopati na meji tebanske države); 2) Ojdipa in Polinejka, ki skuša očeta pridobiti za svojo lastno politično stvar in ga s tem odvesti s cilja zemeljske poti (Atike), ka- mor je že prispel. Oba konflikta sta sicer epizodne narave, a tesno povezana z glav- nim tokom dogodkov, in sta načelna, drugi pa je tudi osebno obarvan in bistveno zaznamovan s predzgodbo. V ozadju dogodkov v Ajantuje silovito osebno sovraštvo med naslovnim likom in Atridoma. Trahinke predstavljajo v tem oziru posebnost, saj do pravega konflikta med protagonistoma na odru sploh ne pride, medtem ko so epizodni konflikti med njima in stranskimi liki za idejno razsežnost drame v glavnem irelevantni. Vseeno pa lahko rečemo, da Dejanejra skuša (skrivaj, izogibajoč s~ ne- posrednemu konfliktu) "preobrniti" Heraklova čustva in tako (bolj iz svoje nemoči kot iz zavestnega hotenja) postane orodje v rokah skritih agentov dramskega deja- nja: po eni strani deluje kot podaljšana roka že davno mrtvega Kentavra Nesosa, po drugi pa se - v izrecnem nasprotju s svojo voljo - zaplete v konflikt z Erosom. Brane Senegačnik, jokastina fatalistična etika 61 den konflikt.5 Daleč najpomembnejši med njimije lik njegove žene in ma- tere - Jokaste. Njeno temeljno etično prepričanje, ki ga aktivira in razgali Ojdipovo brezkompromisno iskanje resnice,je najpreprosteje povedano, fatalizem. Za kakšno različico fatalizma konkretno gre in kajje njena vsebi- na, bomo nadrobneje spregovorili malce kasneje ob primerjavah s fatali- stičnimi prvinami etičnih naukov nekaterih pomembnih antičnih in so- dobnih filozoftj. Takoj pa je treba podčrtati: ta drža (ki jo Jokasta izraža najdosledneje, do neke mere pa jo implicira tudi drža nekaterih drugih likov6) vnaša v igro zelo pomembno idejno-duhovno problematiko, ki moč­ no presega epizodno naravo njunega odrskega konflikta in bistveno raz- širja tematski spekter drame. Jokastin credo Jokastajasno izpove svoj credo v naključje kot vladarja sveta. 7 Zaradi Ojdipovega delovanja je svet te drame tak, daje v njem ne le vsako dejanje, ampak tudi vsako vzdržanje od dejanja že dejanje; dramska realnost Kralja Ojdipa torej ponazarja tisto temeljno etično razsežnost sveta, v katero ni mogoče biti nevpleten in v kateri človek že s tem, da je, da v najbolj rudi- mentarnem pomenu besede obstaja, vleče odločitve, ki imajo zanj in za svet posledice. Tedaj smemo reči, da tudi Jokastin beg pred spoznanjem, še več, beg pred stališčem, njena maksima: dx:lj xpci:rw't"ov ~'ljv izraža določe­ no stališče. Tudi njeno prizadevanje, da bi resnico pustila prikrito in še celo, da bi od raziskovanja le-te odvrnila tudi Ojdipa, pomeni dejanje, ki ima ne le dramaturško vlogo, ampak tudi etično kvalifikacijo. 8 Vendar pa 5 Prim. naslednjo op. 6 To velja seveda za tiste like, ki se znajdejo v dilemi, ali naj dejavno sledijo zloveščim sledem resnice ali pa naj "zaprejo oči " in prepustijo razkritje volji usode. Tak lik mora seveda že dokaj jasno poznati resnico: polegjokaste po Ojdipovem pogovoru s korintskim slom (989 -1050, verjetno po v. 1034) je v takem položaju stari Lajev služabnik, nekdanji pastir (prim. 1120 - 1185) in na neki način celo Tejrezias, ki sodi, da mu je poznavanje resnice v škodo, in sejo na vso moč brani povedati (prim. njegove replike med 316- 344). Njegove besede ~~<:L yG:p cx{rr&, x.&v ~yw crL y'ij cri:Eyw seveda izražajo prepričanje o tem, da se bodo božji načrti zanesljivo izpolnili, ven- dar pa v kontrastu z Ojdipovim dejavnim odkrivanjem zvenijo skoraj "fatalistično"; z njimi se v bistvu izmika svoji vidčevski vlogi razkrivanja božje (Apolonove) volje in praktično vzpostavlja do razodete božje avtoritete tak odnos, kot ga imajo sicer ljudje do povsem nepredvidljive ("slepe") usode kot vrhovne instance življenja (ali po heideggerjansko rečeno "dogodja biti".) 977- 983. 8 Kako zelo grejokasti za to, da bi Ojdip "pustil pri miru" prerokbe,jasno kažejo verzi 851 - 854. Logikajokastinega zavračanja Ojdipovih pomislekov, ali ni morda on sam Lajev ubijalec (v 801 - 813 namreč opiše dogodek iz svoje preteklosti, ki močno spominja na tisto, kar Jokasta ve o uboju svojega prvega moža), ni veljavna. Če bi namreč Lajev sin (kot napačno predpostavlja) res umrl pred svojim očetom, bi iz 62 Keria IV - 2 ° 2002 je to njeno dejanje opustitve popolnoma prazno, amorfno, neavtonomno: svojo vsebino in pomen v dramaturškem pogledu dobi šele iz kompleksa drugih dramskih dejanj, pa tudi kot življenjski credo neizbežno predpostav- lja obstoj drugih dejstev, stanj stvari, procesov in dogodkov, ki določajo njegovo lastno vsebino. Njena držaje torej tako v dramaturškem kot v etič­ nem oziru absolutno heteronomnav nasprotju s tistimi držami, ki imajo neko lastno vsebino, izraženo s stališčem, ki se sicer modificira in dokončno razvije ob soočenju z drugimi v kompleksu dramskega dejanja, a vendarle ohranja pri tem neko povsem specifično lastno pobudo: zaradi te pobude se lahko izvorna idejna vsebina lika v teku odrskih dogodkov spoji znano- vo pridobljeno. Etična naravnanost takšnih likov se lahko celo povsem spre- meni, kot npr. pri Kreontu v Antigoni, ali pa ti liki spreminjajo svoj odnos do drugih dramskih oseb in na ta način celo odkrijejo svojo pravo naravo, kot Neoptolem v Filoktetu. Pri tem pa je važno, dajeJokasta ob vsej etični amorfnosti in heterogenosti svojih dramaturških določil vendarle psihološ- ko konsistenten lik, ki deluje prepričljivo tudi po merilih t. i. vsakodnevne življenjske izkušnje. tega sledilo le to, da Laj ni padel od roke svojega sina in da Ojdip ni njegov sin, ne pa tudi to, da ga slednji ni ubil (prim. Kamerbeek, The Plays oj Sophocles, Commenta- ries, IV, The Oedipus Tyrannus, Leiden 1967, ad Joe.). Po Jokastini interpretaciji naj bi pastrijeva pripoved o več ubijalcih postavljala Apolonovo prerokbo Laju na laž; a tudi v primeru, da bi ta svojo pripoved revidiral in rekel, da je bil ubijalec en sam, bi ta ne mogel biti Lajev sin. Toda dejansko njene besede niso neposredna apologija Ojdipove nedolžnosti, temveč so usmerjne v dokazovanje neresničnosti oz. neve- ljavnosti bo:gih prerokb: božje prerokbe, kot jih posredujejo preročišča in vidci, nasploh niso vredne človekove pozornosti, zato tudi Ojdip nima razloga za tesnobo (tako Jebb, Sophocles, The Plays and Fragments, with Critical Notes, Commentary and Translation in English Prose by R. C.Jebb, vol. IV, Cambridge 1883 - 1907, ad Joe.) To jasno potrjujeta verza 857 - 858, ki se sicer nanašata na "očitno neresnič­ nost" dveh konkretnih prerokb, a ponujata splošen sklep o nezanesljivosti preroko- vanja (prim.]. Bollack, L' Oedipe Roi de Sophocle. Texte, traduction et commentaire, H. vol., Lille 1988, ad. loc.). Očitna implikacija tegaJokastinega razmišljanja je, daje tudi izrek preročišča, po katerem naj bi bil vzrok kuge v Tebah navzočnost Lajeve- ga morilca v mestu, vprašljiv ali celo neveljaven. Zanimivo je, da tega obsežni in izjemno nadrobni komentarji Kralja Ojdipa ne opažajo, ampak govorijo predvsem o tem, da skušajokasta kot dobra psihologinja (z "logično" neveljavno tolažbo) poto- lažiti Ojdipa (Kamerbeek) ali odvrniti vso pozornost od vprašanja krivde za Lajev umor na neveljavnost božjih prerokb (Bollack). Vendar J okastina daritev in prošnja Apolonu za pomoč (i:i Auxi::L'" Aitof.f.ov, &yxccrToi; yap d) ne kažeta znamenj hipo- krizije in ne izzvenita v tistem nečistem zarotniškem tonu kakor Klitajmnestrina molitev v Elektri (637 - 659). Če ga prosi za rešitev (txtni; &:qii:yµixL <. „> om.ii; AUO'LV nv' fiµl.v i::uixy-Yj itOp\Ji;) in obenem zavrača tisto, ki jo je že nakazal, to prej kaže na nemožnost sprejeti tragično naravo človeške resničnosti: ta šele v svoji celotnosti, ki pogosto vključuje nedoumljive bolečine, prinaša odrešilno katarzo. Brane Senegačnih, johastina fatalistična etiha Dve vrsti značajske nestalnosti: fatalistično in nefatalistično spreminjanje stališč 63 Še preden si jo pobliže ogledamo, lahko opišemo eno od neizbežnih posledic fatalistične etike: spreminjanje moralnih stališč in "osebnostne vsebine". Spremenljivost "osebnostne vsebine", kakršno predpostavljajo- kastin credo, lahko jasneje zarišemo ob kontrastu s spremenljivostjo neke druge vrste: tiste, kije značilna za lik Hilosa v Trahinkah. Zanj je značilno, da v drami večkrat spremeni svojo nastrojenost, pa tudi svojo etično sodbo o glavnih likih tragedije, svojih starših Dejanejri in Heraklu. Iz prvotne spoštljive ljubeznivosti do obeh9 se njegov odnos do matere (pod vplivom njegovega razumevanja dogodkov) prelevi v dhji bes in sovraštvo, 10 kasne- je pa spet v obupano ljubezen, 11 kijo ohrani v spominu ves čas do konca tragedije, in to v skrajno težavnih okoliščinah: v dialogu s smrtno bolnim in od bolečin blaznečim očetom, ki umira prav po njeni "nekrivi krivdi". Do očeta sicer ohranja ves čas neomajno spoštovanje, vendar ob njegovih "nerazumljivih" ukazih, naj ga sežge na grmadi in vzame za ženo Jolo, kije "kriva" smrti obeh njegovih staršev, osupne; čeprav - in to je bistveno - izrecno obljubi vse, kar oče zahteva, in izpove prepričanje o tem, da ga oče ne more zapeljati v greh, večkrat izrazi jasno distanco do njega. 12 Hilosovo spreminjanje nastrojenosti je seveda povzročeno z razgibanim tokom dram- skih dogodkov, katerih žrtev je na prav poseben način tudi on sam. Čeprav pretirano iskaaje argumentov v zgolj markiranem ali v besedilu morda celo neobstoječem socialnem in psihičnem ozadju ni upravičeno in inter- preta zlahka zavede, 13 pa je vendarle do neke mere upravičljivo in smisel- no, kadar le podpira, osvetljuje ali podčrtuje sodbe, kijih lahko zanesljive- je in natančneje argumentiramo z dokazi v besedilih. Hilosje mlad moški, ki še ni popolnoma psihično dozorel, navsezadnje - spekuliramo - tudi zato ne, ker v svojem življenju še ni mogel zbrati "kritične mase" izkušenj. Resje sicer, daje ena temeljnih tem Sofoklove dramatike prav razodevanje nezadostnosti slehernega človeškega vedeaja in življenskega stališča; toda do tega razodetja pride le tedaj, če obstaja neko že izoblikovano, pozitivno določeno stališče človeškega lika, ki ga dramski dogodki sprevrnejo in raz- vrednotijo. Hilos pa takega stališča še nima, a ne zato, ker ga ne bi hotel imeti, nasprotno: ves čas si silovito prizadeva, da bi svoj pogled uveljavil v dramskem dogajanju, a nenadni preobrati in osupljive očetove zahteve ga nenehno silijo v modificiranje, opuščanje lastnih nazorskih postavk in spre- jemanje nalog, kijih ni sposoben racionalno argumentirati. V tem smislu \) 61 - 93. lO 734- 820. 11 932- 942. 12 Prim. 1203; 1206 - 1207; 1210; 1230-1231; 1233. 1237; 1241; 1243; 1245; 1247. 13 Prim. Waldock, nav. del. 1966, str. 11 - 24: njegova opozorila na nevarnost t. i. documentary fallacy niso danes prav nič izgubila na relevantnosti, prej nasprotno. 64 Keria IV - 2 " 2002 tudi nekako dozori, ko v vsej radikalnosti doživi absurdnost življenja (in brezbrižnost bogov), a ga kljub temu ne zavrne, ampak sprejme nedoum- ljive očetove zapovedi. Edino moč za vztrajanje (kije na neki način podob- na vztrajanju njegovega očeta ali Evripidovega Blaznečega Herakla) najde v iracionalnem zaupanju v očetovo avtoriteto. Zdi se, daje ravno prepriča­ nje v obstoj višjega (nedoumljivega) "prav" tisto, ki mu omogoča oseb- nostno dozoritev in dokončno samoizoblikovanje. A ves ta proces bi ne bil mogoč, ko bi v njem ne bilo strastne želje po spoznanju in volje, da bi (lahko) imel stališče. Za nekaj povsem drugega pa gre prijokasti. Njena spremenljivost iz- haja iz načelne "etične praznosti". Ne gre namreč za to, da bi si ne mogla izoblikovati jasnega stališča zaradi množine dramskih obratov, temveč za to, da tega noče. (Na podlagi besedila in njegove predzgodbe smemo dom- nevati, da bi si - kot psihično zrela ženska zrelih let - takšno življenjsko stališče že lahko izoblikovala; njen iz besedila nedvomno razvidni credo, da si ga noče, dobi poln dramaturški smisel prav ob tej domnevi.) Njena neo- predeljenost je v tem smislu zavestna, hotena-opredeljena z neopredelje- nostjo. To pa je nekaj čisto drugega, kot so Hilosove težave z opredeljeva- njem. Pri njem gre za prelivajoče se bogastvo nasprotujočih si spoznanj, ki jih skuša obvladati, sintetizirati in integrirati v svoj pozitivno opredeljeni, etični credo.Jokasta pa skuša vsiljujočo se maso spoznanj zadržati izven sebe in ne dovoliti, da bi vplivala in oblikovala njeno notranjost: np6vol sila, po kateri sleherna 66 Keria IV - 2 " 2002 obstoja je torej dinamična: je vztrajanje v svoji biti, kar pomeni težnja po samoohranitvi, a ne absolutni, temveč relativni, saj samoohranitvena tež·- nja vključuje kot integralne momente tudi težnje k delni samospremembi (npr. k razvoju, izpopolnitvi, duhovni prenovi ipd.). Ta izvorna težnja je ena tistih neposrednih (čeprav seveda stalnemu modificiranju podvrže- nih) danosti, ki jo človek sprejema in udejanja samodejno (s tem, ko ob- staja) in ki mu brez dvoma predstavlja vrednoto na vseh področjih, ki je nekakšna osnovna etična orientacijska točka. Svojo dejavnost na zavestni in nezavedni ravni usmerja v skladu z njo, po njej selekcionira dražljaje iz okolja; prav zato, da bi zagotovil uspešno delovanje sestava svojega bitja, se določenim stvarem v resničnosti tudi samodejno upira: predvsem tistim silnicam (pojavom, procesom itd.), ki so tako ali drugače v nasprotju s kompleksom procesov, ki jih pogojno označujem kot vztrajanje v biti. Tega pa bi iskren vernik v vladavino naključja pravzaprav ne smel. Skratka: kot ni mogoče, da bi človek obenem vztrajal v biti in nasprotoval temu vztraja- nju, tako tudi ni mogoče, da bi verodostojno vrednostno enačil tista nače­ la, ki omogočajo to vztrajanje, in tista, ki ga onemogočajo. To ne bi bilo le logično protislovno, temveč je tudi dejansko neresnično, karje izkustveno dokazljivo tako rekoč vsak trenutek človekovega obstoja. 17 Tu moram posvariti pred možnim nesporazumom glede zadnjega zgo- raj navedenega argumenta, ki utegne manj pozornega bralca navesti k po- vsem napačnemu razumevanju mojega izvajanja: človek seveda lahko goji protislovne težnje, si nasprotuje in v skrajni obliki celo želi živeti in umreti hkrati. To je psihični pojav, za katerega lahko predpostavimo, da je v blažji obliki splošno znan ali vsaj predstavljiv; poleg tega pa je tudi pogosta tema nekaterih najznamenitejših umetniških del ter najglobljih religioznih in filozofskih razmislekov v različnih obdobjih evropske zgodovine. Vendar stvar vztraja v svojem bivanju, izhaja iz večne nujnosti narave Boga'', (prev. P. Simo- niti). V žarišču Spinozove pozornosti je odvisnost vsake posamezne stvari od večnih (in eo ipso splošnih) zakonov narave; tu pa želim poudariti človekovo vztrajanje v njegovi idiosinkratični biti, ireducibilni individualnosti, ki je ni moč izčrpati z racio- nalno razlago, ampak ima korenine v nadracionalnem, eksistencialnem samoobču­ tenju; to sicer ne izključuje vpetosti v splošne zakone narave, vendar pa ta zajema le del njegove biti, medtem ko se celota razpira v mistično obzorje, kije onkraj vzroč­ nosti (neosebnega izvora), nespremenljivega reda narave in njenih univerzalnih zakonov. 17 To pa pomeni, da bi človek npr. moral sprejeti dejstvo, da ima želje oziroma sprejeti vlogo subjekta lastnih želja, in obenem videti pravi vzrok tega, kar občuti kot lastne želje, izven sebe, v sferi povsem nejasnega naključja. Obenem bi se torej moral iden- tificirati z željo in se od nje distancirati; svoje želje, hrepenenja in gone bi moral sprejemati injih 'jemati zares" kot del resničnosti, ki jo upravlja nespoznavna uso- da, obenem pa bijih ne "smel jemati zares", ker utegnejo biti le del usodine igre. "Ritem" človekove želje bi se tako moral gibati po povsem heterogenem kriteriju - želja, ki naj bi jo človek gojil, bi tako v bistvu sploh ne bila več želja, človek bi si namreč moral nekaj želeti, hkrati pa ne verjeti v svojo željo. Brane Senegačnik, jokastina fatalistična etika 67 se to protislmje vselej dogaja na neki drugi, ravni in v nekem drugem smislu. Lahko gre za konflikt med objekti človekovega hotenja (kot ga npr. upo- dablja Verdijeva opera Aida) ali pa za nepremostljiv nesklad med posa- meznimi plastmi njegovega bitja (npr. med "vrednotami'', ki izraščajo pred- vsem iz lastnih (strastnih) nagibov, in moralno držo, kij o v večji meri ob- likuje "razumen" ozir na blaginjo drugega, kar najdemo pri Evripidovi Me- deji). V vseh takšnih primerihje to notranje nasprotje občuteno kot težava, kot problem in ne kot normalno stanje. Vsekakor lahko gre za izredno plod- no krizo, v kateri se razkrije posebno bogastvo in globina človeškega bitja, favljenja in sveta, a vendarle gre za stanja, ki so bodisi momenti zastoja (neke vrste inkubacija) na poti k višji, kompleksnejši obliki obstoja ali pa razodetje dokončnega propada, morebiti še točke popolnega suspenza in vstopa v absolutno skrivnost. Do njih lahko pride bodisi zaradi osebne krivde posameznega človeka (umetniškega lika) bodisi zaradi inherentnega de- fekta celotne (človeške) resničnosti. Življenjska protislmja, ki izvirajo iz tega drugega razloga in ga npr. v umetniškem delu razkrivajo, so globlja in vsaj v neki perspektivi dokončna, a so vendarle dojeta kot nekaj nenormal- nega prav zato, ker se v njih izraža človekovo notranje protislmje, njegova nemoč integrirati vse vidike lastnega obstoja - prav taka integriranost pa velja kot samoumevno, neposredno dani, čeprav skrajno kompleksni, tež- ko ulovljivi, nejasno artikulirani ali celo zgolj kot desideratum prisotni kri- terij normalnosti. Če v dejanskosti tako rekoč povsem prevladuje neinte- griranost (nepopolna integriranost) človeškega obstoja, če je torej tako stanje običajno, to še ne pomeni, daje normalno ali občuteno kot normal- no (česar pa spet ne gre pripisovati stoletjem indoktrinacije metafizičnega idealizma in iz nje izvirajočim "starodavnim navadam mišljenja") .18 a) Heideggrov fatalizem biti Heidegger jasno razločuje med različnimi perspektivami etiške misli in različnimi ravnmi, na katerih se giblje diskurz pri opisovanju proble- mov človekovega etosa. Tako skrbno razlikuje med t. i. vulgarnimi feno- meni krivde (fenomeni faktične krivde, v katero človek zapade znotraj fak- tičnega eksistiranja) in "idejo" krivde, čistim fenomenom krivde oziroma krivdo kot eksistencialom. 19 Krivda kot eksistencial oz. krivdnost (Schul- dig-sein) šele omogoča faktično krivdo oziroma konkretno zavezanost soč­ loveku (Verschuldung), a je sama bistveno različna od "preračunavajoče zaskrbljenosti", kakor je tudi vsako faktično delovanje v eksistencialnem pomenu "brezvestno".20 Krivdnost sodi k izvornemu stanju človeka in je zato nekaj povsem drugega kot teološki Status Corruptionis; 21 Šele Če jo člo- 18 Prim. M. Heidegger, O vprašanju biti, (prev. T. Hribar), Maribor 1989, passim. 19 M. Heidegger, Sein und Zeit, Tubingen 1993, str. 283. 20 Prav tam, str. 308. 21 Prav tam, str. 306. 68 Keria IV - 2 o 2002 vek prepozna kot tako, se lahko odpre samemu sebi in s tem pusti "biti" sobivajočim drugim v njihovem "lastnem zmorenju biti in postane "vest" drugih. 22 V ozadju te misli je seveda zahteva, da naj se človek sprijazni s tem, daje zgolj "dogodek biti" in se na ta način osvobodi strahu pred smrt- jo, saj jo lahko zdaj dojema kot "naraven", neizbežen dogodek (in jo uvrsti med -rti oux. s