Džungla. Roman i/. afriških pragozdov. Angleški spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 1 PRKDGOVOR PREVAJALČEV. Ob ravniku, tam kjer solnce navpično sije na zemljo, kjer ne poznajo ne snega ne leda ampak le večno zeleno pomlad in večno vroče poletje, tam se razteza džungla, afriški pragozd. Stotinc in stoline kvadratnih kilometrov sega na vse strani, cele evropske kraljevine bi našle v njej prostora. Pa to ni gozd, po katerem bi se človek zložno sprehajal, ki bi po nj.em vodile poti in cesle. Po tem gozdu grcdo poli v višini dvajselih do tridesetih metrov po mogočnih vejah, ki .so debele kakor pri nas debla najdcbelcjših drevcs. Neprodirna goščava, grmičje, mlado drevje, slak in divja Irta rastejo po tlch, noben človek bi se ne pnril skozi, le težko najdc svojo pot žival nizko ob zeinlji. In iz te go.ščave se dvigajo petdescl do šestdeset metrov viscki orjaki (ižnnglc, lislnalo drcvje, našim bukvam in hraslom podobno, velikahi, ki merijo v dcb-' lu štiri do šest metrov v obsegu in v vejevju dva jset do trideset melrov v premeru. Veja sega v vejo, goslo se prepletajo, da brez mnogega truda prideš od encga drevesa na drugo. In po deblih in vejah se vije srbot in vinska trta in bršljan ter splela udobna plezišca za prebivalce džungle. In vse zelcni in cvtti in rasli' bujno, kakor liiore zeleneti in cveleti le pod žarkim afriškim solncem. Kamor pogledaš, povsod žive, pestre barve, orjaški cveti nepoznanega imena mamijo oko, opojni duh leži v zraku. Hladen polumrak zagrinja notranjščino pragozda, tudi poldnevno solnce malokje prodre skozi gosto listnato streho, le vrhovi dreves sc kopljejo v večno jasni solnčni svetlobi. Tla pokriva debela plast listja in vejevja, trbla debla velikanov, ki jih je razcepila strela ali izruval vihar ali podrla starost, ležc križem in še povečavajo zmedo in zamotanost. Tu in lam pa je tudi v džungli poskrbljeno za oddih. Kdove v kateri davni dobi si je viharni vrtinec poiskal pol skozi pragozd, izruval drevesa ter je pometal na vse strani. Druga niso zrastla in nastala je odprta planola, travnik srcdi džungle, ki se ga seve nikdar nobena kosa še ni dotaknila. Pa džungla ni mrlva, vkljub temu, da še ni hodila človeška noga po njej. Mirijade in mirijade drobnih bitij žive v njej in od nje. Pliči se spreletavajo po vejah, ki se njibovo perje blišči v solncu kakor zlato in smaragd in rubin, silne slrupcne kače se plazijo po goščavi, levi in leopardi in druge roparice so lu doma in slon, ki si s svojim siluim lelesom ulomi in utere pot skozi zaplelcno džunglo. In lukaj je tudi doma gorila, orjaška človekn podobna opica. Žc prcd mnogijmi stolotji so lovri in popolniki prinesli iz Afrike noviro, da živi tam v ternnib pragozdih »divji človek«, slrašno močen in velik, ki da pa ne zna govoriti in le neke čudne lajajočc, hreščeče in grgrajoče glasove od sebe daje. Dolgo se ni nič gotovega vedeio o tem bitju, šele lela 1847 je zasledil misijonar Savage v zapadni Afriki vcliko opico človeške poslave, ki so jo domačini imenovali gorilo. Gorila je med vsemi opicami najvišja in najmočnejša.1 Skoraj šest čevljev meri (dobra dva metra), silno širok je v plečih, dolge roke ima, dcbele so kakor moško stegno in mu segajo skoro do kolen. Prsti na rokah so razviti kakor pri človeku. Noge so kratke in nimajo meč. Repa nima. Lice je široko in golo, tudi dlani so goie. Ves je črno kosniat. Goiila je neomejen gospodar v svojem gozdu. Živi v rodovih in družbah. Vsako družbo vodi najstarejši in najmočnejši samec, kateremu se mora vse na slepo pokoriti. Njegovo oko vse vidi, njegovo bistro uho vse sliši, noč in dan skrbi za varnost svoje drnžbc, ki med tem brezskrbno skače in bure uganja. Kot glavar družine razsoja prepire in navadno oba prepirajoča se lastnoročno oklofuta. Vsak upor, vsako nepokorščino ostro kaznuje, če se kdo ustavlja, ga pretere in premikasti. Podoben je človeku, vendar ta podobnost ni tolika, kakor se navadno misli. Najbolj podoben mu je še v glavo, posebno v mladosti, ker hna golo lice in ušesa človcškim slična. Pa čelo je nizko in nazaj potlačeno, nos je širok, ploščnat. Roke ima pravzaprav štiri, ker ima na vseh udih gibčne prsle in ker more na vseh sklepati palce z vsakim prstom tcr tudi z zadnjimi udi, z »noganii«, grabiti in držati. Po koncu pa le s težavo hodi, ker nima podplalov in ne pete, tudi meč nima. Gorila je le odurna, divja spaka lepega človeškega telesa. Kakor vse opiee jc tudi gorila zvedav in radoveden, pretkan, nevoščljiv, pa.tudi potuhnjen in raaščevalen. Strast in jeza mu hipoina vzkipita in takrat divja in besni in je nevaren celo lastnim lnvarišcm. 1 Kar tu sledi, je posneto po Erjavčevi knjigi »Domače in tnje živali v podobah«, Družba sv. Mohorja, 1. 1869. — Star gorila je siten čmernež, divjak in okrulnež, pa tudi okoren in len. Rad sameva in se izogne družbi. V mladosti pa je ročen in skočen, nemiren in živahcn. Vsak čas mu pride druga misel, z drevesa skoči na zemljo, splcza kakor vevcrica spet nazaj na drevo, utrga cvet ali sadež, ga poskusi, vrže proč, seže po drugem, si ga dcne v usta, se spusti več metrov globoko na spodnjo vejo, zlezc gibčno na kraj, se zaziblje iu zaviliti na drirgo vejo, preišče ptičje gnezdo, malo posedi, se pomakne k tovarišu, mu začne po kožuhu iskati uši, hipoma nastane velik vrišč, nekje na bližnjem drevesu se lasajo in uhajo, vsi hiti tja, glavar jezno priskače, pograbi tega, prelrfse onega in spct jc mir v družini. Živi od sadja, cvetov, listja in žuželk, od pličjih jajc in mladih ptičev. Meso je le malokedaj. Eno lepo lastnost ima, ki je po njcj poselino podobcn človeku. To je njegova neizmerna ljubezen do mladičev. Samica ima navadno lc enega mladiča, ki se koj oklenc matere, s sprednjima rokama okoli vratu, z zadnjinia pa okoli lakotnic, in lako ga nosi mali seboj. Kadar mirno sedi, ga vzame v naročje, ga ližc in snaži, boža in poljublje, gleda dopadljivo, ziblje na rokah in k sobi priliska. Ko malo odraste, mu da igrati z drugimi mladiči, pa tudi tcdaj pazi nanj s skrbnim očesom. Ako se lc pokažo suni kake nevarnosti, koj ga pokliče k sebi in zbcži z niim v varen kraj. Rada ima svojega mladiča, vcndar ga tudi v strah vzame in cclo našeška ga, ako je nepokoren in se ne vede po njeni volji. Če nima laslnega zaroda, a1" če ji mladič poginc, u k r a d e t h j e d e t e. Zgodilo se je baje celo, da je v bližnji nasclbini ukradla človeškcga otroka in si ga odaesla seboj v pragozd, v zameno za izgubljenega mladiča. Pa najsi so vse te podobnosti še tako velike, nepremostljiv prepad zija med opico-gorilo in med človekom, — manjka ji razuma. Moderna veda se trudi in nas hočc prepričati, da je človek potomec živali, posebič potomec visoko razvitih človeku podobnih opic, ter kot dokaz za to navaja podobnosti med človeškim in opičjim telesom. Pa kaj jim pomaga vsa podobnost, ko pa niti najbolj razviti gorila še nikdar ni pokazal sledov razuma in proste volje. Vse dela le };o nagonu, človeka sicer posnema, pa po laslnem razmišljanju se ničesar ne nauči. Tudi govoriti ne zna. Njegovi lajajoči grgrajoči glasovi sicer izražajo veselje in slrah, ldičejo, vabijo, svarijo, pa pojmov ali celo stavkov še nobeden gorila ni povedal. Razum je dar božji iu Bog ga jc dal le človeku. Clovek je otrok božji, ne pa potomec živali. — Od nekdaj so ljudje radi opazovali živali. Zgodbe iz živalskcga življenja so zelo priljubljene. Kdo ne pozna na primer »Lisice zvitorepke« in različnih živalskih basni? Na čisto nov, duhovit in izredno zanimiv način pa nam opisujc živalsko življenje in obenem z njim vobče življenje v pragozdih osrednje Afrike roman, ki ga danes podajcmo našim bravcem. Pa knjiga nima samo namena, da bi opisovala živalsko življenje. Pokazati nam hoče tudi, da je trditev »Clovek je polomec opice« neresnična in lažnjiva, da je tak postanek človeka nemogoč. Pisatcl j nas pelje v afriško džunglo, od mladih nog živimo skupaj z živalmi pragozda, pohajamo na lov, delimo z njinii vesclje in žalost, da, celo pogovarjamo se z njimi, kolikor nam seve dovoljuje skromni besednjak živalskih vzklikov in krikov, — in vendar, po_ enakimi prilikami, kako različno se razvijata žival i_ človek! Gorila ostane vkljub svojim orjaškini močeia vedno le žival, se ničesar ne nauči, in kako daleč ga nadkriljuje mladi fantič Tarzan pri vsem svojem slabotnem telescu! Božja iskra razuma ga uči in vodi i_ pripelje spet nazaj v človeško družbo, iz kalere ga j« tako kruto izlrgala usoda. Tak je namen knjige, ako jo prav razumemo. Pa dajmo končno pisatelju priti do bcsede —! Cenjeni bravci naj oprostijo dolgi predgovor! Zdei se nam je potreben, da bodo lažje unieli zgodbo, ki se vrši v daljnib, ncpoznanih krajih in v nenavadnili okolščinah. PRVI DLL. Neverjetno, da, nemogoče se vam bo zdelo, kar va_t bom pripovedoval. Tudi meni se je zdela zgodba neverjetna, že ko seo» jo prvi večer poslušal. Pripovedoval mi jo je mož, ki je sicer vsega spo štovanja vredcn, pošten da malo lakih in ki nima navade, da bi koga potegnil. Prišel sem k njemu na obisk in povabil me je v svojo dobro založcno klet. Zc kar izpočetka sem se njegovemu pripovedovanju neverno smehljal in muzal ter precej ncdvoumno namigaval, — pozno zvečer je že bilo in mož je bil zel» gostoljuben — da je »letošnji« izredno dobcr in močen. Moje namigovanje ga je ujezilo in koj drugi dan je izkopal iz starih zaprašenih papirjcv pismene dokaz* za svoje pripovedovanje, — oguljen, črviv rokopis in uradna poročila angleškega kolonijalncga urada. (Dalje pi ihotlnj ič).