Ivana Neuhold - Tominčeva 25. septembra t. 1. je umrla v Mariboru upokojena tovarišica Ivana Neuhold, roj. Tominčeva. Skromno in osamljcna je živela zadnja leta, neopaženo se je poslovila od živIjenja. Rojena je bila v Ljubljani 1. 1860. Tu je tudi napravila zrelostni in usposobljenostni izpit. Službovala je najprej v Litiji, potem na Vrhniki do 1. 1897. Zgodaj je stopila v pokoj, ker ji je po težki bolezni ohromela desna roka. Bila je dvakrat poročena. S prvim možem, trgovcem Mescem je živela na Vrhniki. Po njegovi smrti se je poročila z Neuholdom, posestnikom v Schwammbergu pri Grazu in se je tudi tje preselila. Po končani svetovni vojni se je vrnila v našo državo in živela ob skromni pokojnini v Mariboru. Imela je samo enega otroka, ki je zgodaj umrl. Vzgojila je sicer dva tuja, vendar je ostala naposled popolnoma osamljena. Precej razgibano življenje, ji je prineslo mnogo bridkih razočaranj, vendar niti to, niti telesno trpljenje (nazadnje je bolehala na srčni vodenici) je ni strlo, do zadnjega je bila duševno izredno čila in sveža. Vsega se je spominjala, za vse se je živo zanimala. Najbolj se je razživela, ko je pripovedovala o svojem službenem delovanju. Kot učiteljica na Vrhniki je imela v 1. razredu med svojimi učenci Ivana Cankarja. Napisala je tudi »Spomine« o njem. Bila je zelo stanovsko zavedna in se je posebno zanimala za današnja ženska stremljenja. Ko se je ustanavljal »Učiteljski dom« v Mariboru, ga je velikodušno podprla. Obžalovala pa je, da ni tako obsežen, da bi mogel dajati zavetje tudi osamelim, onemoglim učiteljem. Bolehna, osamljena je težko pogrešala svojcev in domačnosti. V tem razpoloženju se je blaga pokojnica spomnila našega stremljenja in volila znesek 20.000 din za naš dom. Tovarišice! Avgusta Kolnikar, Marija Mehletova, Ivana Neuholdova, vse tri nam kličejo preko groba in nas opominjajo, naj se vendar že enkrat zdramimo in otresemo ozkosrčnosti. Poedine ne zmorejo velike naloge. Skupno žrtvujmo, da bomo mogle pomagati posameznim ter dvigniti samozavest in položaj nas vseh! Nečastno za nas, da bi se zanašale na podpore in volila. Same, v polni sili življenja se zavedajmo dolžnosti do svojega stanu in položaja! Zgradimo si lasten dom, ki pa ne bo samo zavetje onemoglih tovarišic samotark, temveč toplo žarišče našega udejstvovanja in gostoljubna streha bodoči generaciji! Oddolžimo se spominu naših blagih dobrotnic in dokažimo jim, da smo jim hvaležne in vredne naslednice. Načelstvo zadruge »Dom učiteljic« v Ljubljani. f