Leto XLH. - štev. 39 (2116)	List Je nastal po združitvi goriškega
Četrtek, 11. oktobra 1990	tednika	»Slovenski Primorec« in trža-
— _ n 2£JL -II_______
škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERQUE TASSA RISCOSSA
GORIZIA
ITALY
SE1TIMANALE - RHDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7
Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA
Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177
Poštni t/rn 11234499
34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
Ob Krimski jami V Sloveniji vojska razkazuje svojo moč
Kot smo tudi mi poročali, je bilo v nedeljo 13. septembra žalno slavje za žrtvami, ki so bile poleti 1942 ustreljene in vržene v Krimsko jamo (Krim je hrib južno od Ljubljanskega barja). Po končanih cerkvenih obredih je spregovorila Spomenka Hribar. Svoje misli je objavila v ljubljanskem Delu v soboto 29. septembra. Tu jih ponatiskujemo.
POVSOD GROBOVI
Nekaj čudnega se dogaja dandanes; vsepovsod vznikajo grobovi, kakor da jih prej ni bilo. Toda bili so. Le vedeti zanje nismo smeli ali hoteli. Te grobove je zakrivalo zavestno hotenje »pozabiti«, delati se, kakor da ni bilo nič, pa tudi »zatajiti« jih, stisniti lastno bolečino v prsih, požreti solze, da si sploh mogel preživeti v družbi, ki je gradila na prikrivanju, laži, sprenevedanju.
Krimska jama se od drugih grobov, tistih v Kočevskem Rogu ali na Teharjih In kdo ve še vse kje, bistveno razlikuje.
V	tej jami niso pogreznjeni izdajalci, pa razumimo to besedo, kakor koli že hočemo. V njej so dotrpeli nedolžni ljudje: kmečki gospodarji in fantje, mlada dekleta in žene, ljudje, ki od svojih sonarodnjakov in prvih partizanov niso pričakovali nič hudega, ljudje, ki so bili proti okupatorju in za bojevanje proti njemu; v njej so tudi partizani. Imeli pa so ti ljudje ena samo »napako«: niso bili po meri revolucije, ki je prav tedaj, v letu 1942, začela jemati svojo mero. Ali so re-šenci z vlaka, ki so ga partizani napadli pri Verdu, z vlaka, na k;aterem jih je okupator peljal v koncentracijsko taborišče — izdajalci, ki bi zaslužili smrt? Prav gotovo ne. Tisti, ki se svojim »rešiteljem« niso želeli pridružiti in so želeli samo domov, so končali v tej strašni jami, ki seže do pekla človeške zlobe.
KRIMSKA JAMA JE NOV DOKAZ
Zato je ta jama dokaz, da se je med okupacijo pri nas začela akutna, krvava državljanska vojna. Nasprotje med komunizmom in antikomunizmom je bilo že pred vojno, z euforično zanesenostjo enih in besno protipropagando drugih — to je treba vedeti. Toda akutna državljanska vojna se je razbesnela med okupacijo. Začela se je tiho, potuhnjeno. Vedeti moramo, da italijanski okupator — o nemškem ne govorim, Nemci so začeli s krvjo — Italijani pa do roške ofenzive, ki se je začela 15. julija 1942, niso izvajali velikega neposrednega nasilja nad civilisti. Niso ponoči potrkali na vrata zato, da bi odpeljali gospodarja. To so počeli partizani. Ljudje, ki so jih v začetku sprejemali odprtih src in rok, so počasi postali nezaupljivi, nato oprezni, nato so se dogovorili, kako se bodo obvarovali nočnih obiskov... nato so se oborožili v t.i. vaške straže. In potem se je počasi začelo nesmiselno, nerazumljivo, brezumno pobijanje ljudi enega naroda.
Dolga leta so ljudje živeli v strahu; noči so bile čas strahu in prisluškovanja, ali bo kje v nočno tišino zalajal pes — to je bil znak, da prihaja hudo. Da prihaja ne božja šiba, ampak človeška roka, ki ne pozna usmiljenja. Zlom revolucije se je dogajal v teh tihih In prestrašenih nočeh. Zlom, ki smo ga faktično doživeli sicer šele letos na svobodnih volitvah, se je v principu dogodil s prvim takšnim ubojem.
CEMU POBIJANJE?
Zakaj uboj človeka, je tisto »čez«, je prestopljena meja, ki je človek kot človek ne bi smel prestopiti. Kajti človek lahko sočloveka ubije, ne more pa mu vrniti življenja, zato je prav smrt tisti prag, na katerem bi se moral ustaviti. Kdor se na tem pragu ne ustavi, je svojo bitko izgubil, prej ali slej se to izkaže.
Danes postavljamo vprašanja o odgovornosti tistih, ki so revolucionarno morijo začeli, in nanja bo seveda treba odgovoriti. Zbrati moramo vsa pričevanja in zapolniti bele Use v naši zgodovini.
Prav naša generacija, mi živi, smo odgovorni za to, da se nacionalni spomin popolni. Imena krvnikov na eni in na drugi strani, kajti na obeh straneh so bila, bodo zapisana v naši zgodovini.
To pa je tudi vse, kar moremo, moramo in smemo narediti, če hočemo, da se državljanski spor konča in ne prerase znova čez mero, ko ga ni mogoče več obvladovati. »Biti sodnik je vendar božje!« je zaklical slovenski pesnik in kristjan Božo Vodušek pred več kot šestdesetimi leti, toda njegov glas, dovolj zgoden, da bi preprečil morijo, če bi ga bili ljudje zares slišali, se je izgubil Naj se ne izgubi več! Prepustimo sodbo zgodovini, prihodnosti, kristjani Bogu.
SPRAVA JE DELIKATNA ZADEVA
Nezmotne, brezprizivne sodbe človek kot človek ne zmore, lahko pa s takšnimi sodbami zbuja novo sovraštvo iz pepela že ugašenega. Zdravnik čisti rano pazljivo, s svojimi instrumenti. Kdor čisti in celi rane neke družbe, ima za instrumente besede. Zato je treba postavljati pazljivo. Zakaj beseda ni kar tako, beseda tudi ubija. Rane in krivde pa so še žive. To še vedno boli. Zato naj se tisti, ki so nepazljivi pri celjenju ran našega naroda, zavedajo svoje odgovornosti. Pa tudi vsako prehitevanje k nekakšni popolni spravi, k temu, da bi vsi sprejeli eno samo interpretacijo medvojnega in povojnega dogajanja kot nekakšno »objektivno resnico«, spet eno samo, kljub dobremu namenu dela več škode kot koristi in lahko povzroči ponovno razbur-kanje čustev in strasti, kar bi nas ponovno zapeljalo v delitve, ne v spravo.
Ko nas različnost interpretacij grozot vojne in revolucije ne bo več bolelo, in bomo v tem smislu »spravljeni«, o spravi ne bo nihče več govoril. O spravi govorimo in si je želimo tedaj, ko dejansko še nismo ravnodušni do preteklega, ko torej še traja razpor ln spor znotraj slovenskega naroda.
Zato sprava ni nekakšno splošno »bratstvo«, ampak naš zavesten, hoten pristanek, da živimo skupaj, različni, kakor smo. Sprava je v sobivanju različnih ljudi z različnimi političnimi opcijami in resnicami. Kdor bi hotel prehitro ta razpor zabrisati, na hitro odpraviti — dokler se po zakonih življenja ta slovenski razpor in spor ne preseže — ta bi nas ponovno razbijal In ranjeval.
BODIMO STRPNI!
Zato bodimo strpni drug do drugega, dopustimo različnost naših resnic! Za to pa smo soodgovorni. Vsi in vsakdo posebej. Kajti, ne pozabimo, malo lahko naredimo dobrega, veliko pa nepopravljivo zlega.
Slovenci smo imeli nesrečo, ker prebivamo na prostoru, kjer sta — v nekem smislu neodvisno od njegovih prebivalcev — trčila fašizem in boljševizem. Tako se je vse začelo! In nato še delitev na komunizem in antikomunizem; naš narod se je zato razklal na dvoje.
Nerazpoložljivost človeka, njegova nemoč, da bi absolutno opredeljeval pogoje, v katerih prebiva, in predvsem tiste, v katere se rodi, je hkrati tudi tisto, ki ga do neke mere opravičuje oziroma kar je vzrok, da je človek lahko samo po človeško kriv. Ne pa absolutno kriv.
Čas od leta 1941 do 1946 je čas največjega napona slovenskega naroda. V tem času smo se uprli fašizmu in boljševizmu. Zal smo se pri tem tudi sami razklali na dvoje, vendar je to naša zgodovina, ki jo moramo vzeti s spoštovanjem, pa tudi z obžalovanjem nase. Naj se ne ponovi!
Blažena Edith Steln
V	samostanu na gori Karmel so postavili spomenik blaženi Edith Stein, judovski spreobrnjonki v katoliško vero in mučeni v Auschwitzu leta 1942.
Dogodki v bivšem štabu teritorialne obrambe Slovenije prejšnji četrtek oz. petek so v Sloveniji zasenčili vse druge novice. Kot znano, je v četrtek, 4. oktobra ob 23. uri skupina do zob oboroženih pripadnikov vojaške policije vdrla v objekt poleg Narodne galerije, iz katerega pa je bilo menda (je Janša kaj sumil?), prav isti dan umaknjeno vse gradivo, orožje in tehnika v sosednjo zgradbo Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo v vzporedni Župančičevi ulici.
Okrog 9.30 v petek so se pred zgradbo začeli zbirati ljudje, pa tudi tuji in domači novinarji, uradno sporočilo pa je bilo izdano Šele ob enajstih, čeprav naj bi sicer na obrambnem ministrstvu zaradi zadeve zasedali vso noč.
Poziv ministra Bavčarja, ki je prišel pred zgradbo, uradna izjava Janše in njegov govor po radiu in televiziji, kakor tudi nedeljska tiskovna konferenca so poskušali delovati čimbolj pomirljivo in dejanju zmanjšati težo.
Res je sicer, da je vojska zasedla praktično prazen objekt z odklopljenim električnim tokom, brez možnosti, da bi jih podrejeni organi teritorialne obrambe po Sloveniji ubogali in da s to zastraženo trdnjavo v središču Ljubljane, ki je nihče ne ogroža, smešijo sami sebe. Smešijo, res pa je tudi, da na grozljiv način, ki mu, po nedeljski izjavi Janše, ni videti konca, dokler ne bo pravzaprav rešeno celotno jugoslovansko vprašanje. General Tominc, ki so mu zbrani pred zasedeno zgradbo vzklikali »izdajalec« (in še 'kaj hujšega, kar je metalo slabo luč na protestnike), je prejšnji petek v svoji izjavi dejal, da »če bo politika s svojimi neodgovornimi potezami prehitevala čas in povzročala medsebojne nesporazume v družbi nasploh ter razvnemala nasilje, bo armada pač morala ukrepati«.
Neposredna grožnja torej, ki pa ji je Janša odločno odgovoril s pripravljenostjo, da z orožjem brani preseljeni štab teritorialne obrambe. Kaj bo torej storila vojska?
■Novi poveljnik teritorialne obrambe Slapar gre že naprej, saj zahteva od JLA, da vrne odvzeto orožje slovenske teritorialne obrambe, sicer bo Slovenija za vrednost tega orožja zmanjšala prispevek za JLA.
Po zHitvi Nemčije
Prejšnji teden je prišlo do dejanske in uradne združitve Nemčije. Po nočni slovesnosti pri Brandenburških vratih, izvedbi skupne himne (Deutschland iiber alles — kateri pa so že pred leti pravzaprav dali ukradeno Haydnovo melodijo nekdanje avstrijske cesarske himne — je tudi to mali glasbeni Ansohluss do Avstrije?!) in uradnih govorov se je nato drugi dan prvič sestal novi in združeni nemški parlament v prostoru nekdanjega Reichstaga v Berlinu. Tudi to ni marsikomu ugajalo, ker je preveč spominjalo na nacistično uporabo istega prostora.
V	njem se je razvila močna debata, pri kateri so prvič sodelovali tudi vzhodnonemški poslanci, med temi premier De Maizičre (sedaj minister brez listnice v 'bonnski vladi) in drugi predstavniki. Govoril je tudi vidni sooialno-demokratski ■voditelj Brandt. Glavno besedo je seveda imel kancler Kohl, ki je podčrtal osnovne smernice nove združene Nemčije. Omenil je tudi skupno nemšiko odgovornost za nekdanji holokavst Zidov, ki ga Nemci ne smejo pozabiti.
Nova Nemčija je torej na pohodu. Kot je ob slovesni razglasitvi dejal zvezni predsednik von Weiszaedker, sprejema svoje odgovornosti pred Bogom in vsem nemškim narodom. Upajmo, da bo res noiva zvezna republika od Baltika preko Rena in Donave do Alp s svojo aktivno prisotnostjo v evropski skupnosti v skladju z ostalimi evropskimi državami in narodi najti svoje mesto v današnjem svetu.
ODCEPITEV?
K možnosti odcepitve se zdaj — tako se zdi — vse bolj nagiba tudi parlamentarna večina, saj je podprla predlog socialističnih poslancev za razpis plebiscita o samostojni in suvereni Sloveniji še pred volitvami. Zamisel je seveda medijsko zelo popularna in prinaša politične točke, toda takšne radikalne odločitve bi morala vendarle sprejeti Demosova večina. Ta je glede tega polna mešanih občutkov.
Konfederacija daje sicer vse bistvene elemente suverene države, vprašanje pa je, ali se je modro povezovati s Hrvaško, v kateri tudi v primeru sicer mirne razrešitve jugoslovanske krize ne bo miru pred srbskim terorizmom. Hrvaški predsednik Tudjman je v intervjuju za dunajski Neue Kronen Zeitung predlagal sklic mednarodne konference o Jugoslaviji na Dunaju pod avstrijskim predsedstvom in sodelovanjem Francije, Velike Britanije in ZDA.
»Evropska skupnost bo sprejela vsako demokratično odločitev jugoslovanskih narodov,« so prejšnja teden zatrdili diplomati dvanajsterice s Kučanom v Beogradu. Toda par dni pred tem je namestnik predstavnika Evropske skupnosti v Jugoslaviji Criochio dejal (menda precej zviška), da Slovenija in Hrvaška ne moreta biti partnerja Evropske skupnosti.
Kakorkoli že, Slovenija se ločuje vsaj od pravnega sistema Jugoslavije, saj je slovenski parlament prejšnji teden le sprejel ustavni zakon, ki razveljavlja okrog trideset zveznih zakonov in določa, da je
Leto 1990 je avstrijski svobodnjaški stranki prineslo velik uspeh. Pri volitvah 7. oktobra so bili vidni zmagovalci — predvsem na račun ljudske stranke, ki je tokrat v vseh deželah izgubila največ glasov. Procentualno oz. po številu mandatov so sicer zmagali socialisti, s tem pa še vseeno niso absolutni zmagovalci, saj bodo z eno od strank morali v koalicijo; s katero in kdaj, še ni znano. Kancler Vranitzky s svobodnjaki ne misli sodelovati, FPO pa je za sodelovanje s katero koli od obeh strank, vendar le pod pogojem, da ta sprejme njihove pogoje oz. , program.
Kako letošnje volitve izgledajo v številkah?
SP O (socialisti) so dobili 43% in s tem 81 mandatov.
OVP (ljudska stranka) je z 32% na drugem mestu, dobili pa so 60 mandatov (v primarjavi z letom 1986 so jih kar 17 izgubili).
FPO (svobodnjaška stranka) so dobili 16,6% ali 33 mandatov, kar je 15 več kot pred štirimi leti.
Zeleni so dobili en mandat več in jih imajo zdaj 9.
Volitev se je udeležilo 83% upravičencev.
za vsako registracijo novega delniškega podjetja, potrebno pridobiti soglasje vladne agencije za privatizacijo, da bi tako preprečili nezakonito prisvajanje družbenega premoženja, do katerega menda množično prihaja.
Na seji konec oktobra pa bo parlament razpravljal o možnostih za uresničitev samostojne slovenske države. Leon Marc
SSk o položaju v Sloveniji
Ko se je pretekli petek razširil glas o vznemirljivih dogodkih v Sloveniji, je deželni tajnik SSk izjavil za Televizijo Slovenije: »Položaj v trenutku, ko to snemamo, še ni povsem jasen. SSk pa je izredno zaskrbljena, ker se ponovno kaže, da so nekateri v Jugoslaviji za politiko moči, za nespoštovanje suverenosti, za prisilno skupnost in za dvojne mere.
Mi smo Ob zapletih prejšnjih dni že jasno poudarili, da SSk podpira izbire demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta in stoletno težnjo našega naroda po suverenosti. Zato smo zaskrbljeni, predvsem pa solidarni.
Želimo, da bi prevladali zdrava pamet, mirna kri in demokratično reševanje konfliktov, a ne za ceno doslednega zagovarjanja življenjskih koristi našega naroda.
Že nekaj dni prej, ko je prišlo do napadov zveznega predsedstva in pa vojske na slovenski parlament, je SSk v tiskovnem poročilu ugotavljala, da je »jasno, da smo priča koncu zgodovinskega obdobja«.
Na Koroškem se je 8,5% prebivalcev manj odločilo za socialiste, ljudska stranka je izgubila 8,7%, medtem ko so svobodnjaki (s Haiderjem na čelu) poželi velik uspeh: kar 9,4% kot leta 1986 (samo še Dunaj jih je s pol procenta prekosil).
Kako bo šlo naprej, se bodo torej odločali na Dunaju; kancler vsekakor upa na sodelovanje z Rieglerjem oz. ljudsko stranko.
Spremembe v Korotanu na Dunaju
Z novim študjskim letom je dunajski Mohorjev dom »Korotan« kot ravnatelj prevzel mag. Anton Levstek. Teologijo je študiral v Jeruzalemu, potem pa je delal
v	Slov. pastoralnem centru na Dunaju in kot vzgojitelj v Modestovem domu v Celovcu. Ker torej pozna slovenske probleme na Koroškem in na Dunaju, foo mogel uspešno delovati kot voditelj in vzgojitelj še naprej.
»Korotan« je skozi vse leto odprt za goste, ki iščejo prenočitev ali daljšo nastanitev v glavnem mestu, posebno pa je z vsemi kapacitetami na razpolago v poletnih mesecih od julija do oktobra.
Ce potujete na Dunaj, oglasite se na tel. št. 0222/434193 ali 486443.
UoUtve v Avstriji
P. Fidelis Kraner -	ilatomašnikGostovanje MePZ Hrast
Na god sv. Frančiška Asiškega (4. oktobra) so v Vipavskem Križu, ki ga oskrbujejo kapucini, imeli kar dvojni praznik.
V	cerkvi sv. Frančiška so obhajali god njenega zavetnika in zlato mašo p. gvar-dijana Fidelisa Kranerja.
Ker se je vojna vihra vedno bolj bližala Sloveniji, je ljubljanski škof Rožman odločil, da bodo duhovniška posvečenja namesto v juniju kar pred Božičem, 21. decembra. Med novomašniki je bil tudi p. Fidelis, rojen pri Sv. Benediktu v Slovenskih goricah. Tako je mogel peti novo mašo še v domačem kraju. .
Že po dobrih treh mesecih delovanja na Štajerskem je bil od tam pregnan in prišel v Videm (Udine), od tam pa v Ljubljano, kjer je delal v nanovo ustanovljeni župniji v Stepanji vasi, kjer je ostal štiri leta.
Leta 1945 se je preko Koroške spet umaknil v Videm in kmalu nato v Gorico, kjer je živel pri kapucinih in skrbel za slovenske vernike, predvsem kot spovednik, pridigar in tolažnik v tedanjih povojnih časih. Kar 24 let je ostal v Gorici.
Ko je v Švico prišlo veliko slovenskih izseljencev, se je na prošnjo msgr. Kunstlja odločil, da gre v Švico organizirat dušno pastirstvo med zdomci. Kasneje se mu je pridružil še p. Angel Kralj. Nastanil se je v Ziirichu, p. Angel pa v Soloturnu. Imela sta na skrbi vso Švico, kar je zahtevalo veliko potovanj, veliko socialnega dela, organiziranja romanj ipd.
Kar 19 let je vztrajal v »kamnolomu Gospodovem«, dokler mu niso odpovedale noge. Prepustiti je moral delo mlajšim in se umaknil v Vipavski Križ, kjer je letos julija postal gvardijan tamkajšnje kapucinske skupnosti.
V	četrtek, na praznik asiškega ubožca se je kljub delavniku zbralo v kapucinski cerkvi veliko vernikov, da bi se s
p. Fidelisom Bogu zahvalili za njegovo 50-letno duhovniško službo. Ko je slavljenec stopil ob berglah v spremstvu 12 somaševalcev pred oltar, je s kora zadonela pesem Zlatomašnik bod’ pozdravljen. Po uvodnem pozdravu ga je z izbranimi besedami nagovorila študentka slavistike iz Malih Žabelj. Zahvalila se mu je za vse delo v župniji, za njegovo veselost kljub boleztii. Največje priznanje je izpovedala s tem, da jubilanta štejejo za svojega.
Pridigal mu je p. provincial dr. Vinko Škafar, ki je za to priložnost prišel iz Maribora. Orisal je patrovo življenjsko pot in mu zaželel še mnogo lepih let na Vipavskem. Tudi osem sorodnikov je prišlo na slavje iz Slovenskih goric, med njimi še edina živeča rodna sestra. Med mašo je prepeval krajevni zbor, ljudstvo v cerkvi pa je pomagalo.
Po maši je bila v samostanski obednici agape, kakor je bila v starih krščanskih časih navada.
Čestitkam vernih Vipavcev se pridružuje tudi uredništvo Katoliškega glasa.
27. septembra smo se člani MePZ Hrast iz Doberdoba odpravili v Belgijo, in sicer v Maasmechelen. Odpotovali smo v četrtek zvečer ob devetih, tako da smo precejšen del poti opravili ponoči, na cilj pa smo dospeli približno ob 16. uri na-slednjego dne.
Tam so nas toplo sprejeli slovenski izseljenci, ki so se tod naselili zaradi dela. Na njihovem sedežu, tj. v domu »Slomšek«, so nas pogostili, tako da smo takoj začutili i(kako so tile oddaljeni Slovenci srečni, da morejo imeti v gosteh tako veliko skupino mladih pevcev. Njihova prijaznost, gostoljubnost in skrb za nas, nam bodo gotovo ostali zapisani v srcih.
Z njimi smo se osebno še bolj povezali, ko smo se razdelili po družinah, kjer smo prenočili. Tako smo se pobliže seznanili z njihovim življenjem, z njihovimi navadami in problemi. Čeprav živijo daleč od matične domovine in nimajo posebnih stikov s slovenskimi ljudmi, ohranjajo zavednost in ponos, da so sinovi slovenskih mater in očetov.
Poleg tega, da že doma gojijo slovenski jezik, se tedensko srečujejo na pevskih vajah v kulturnem domu. Ustanovili so namreč lasten mešani in moški zbor, ki nastopa z imenom »Slomšek«; v ta zbor so vključeni tudi nekateri belgijski domačini, ki so poročeni s Slovenkami.
Oba zbora smo imeli možnost poslušati v soboto. Prvi del večera so pripravili belgijski Slovenci s slovenskimi pesmimi, drugi del pa je bil posvečen našemu izvajanju. Nastopili smo z enournim programom, v katerega smo vključili nekaj slovenskih narodnih in umetnih pesmi. Večer je popestril tenorist Dušan Kobal, ki je s svojo zelo dobro izvedbo nekaterih slovenskih ljudskih pesmi priklical v spomin marsikateremu starejšemu Slovencu trenutke iz daljnega otroštva. To srečanje
nam je veliko pomenilo, saj smo občutili, da z našo pesmijo moremo osrečiti te ljudi, ki komaj čakajo na slovensko besedo.
Glavni smoter našega gostovanja v Belgiji pa je bilo tekmovanje, ki je bilo naslednji dan v Cultureel Centrum v Maas-mechelenu. Tekmovanje »Cantate ’90« je bilo evropskega obsega, saj je sodelovalo deset zborov: 1 iz Finske, 4 iz Belgije, 1 iz Češke, 2 poljska, 1 madžarski in mi. Obvezna pesem za vse zbore je bila Ex-libris. To je skladba, ki jo je napisal Piet Swearts leta 1989 izrecno za to tekmovanje (sam skladatelj je bil tudi v ocenjevalni komisiji). Napisana je v strogo modemi obliki, kjer se prepletajo diso-nančni akordi, za poslušalca precej težko »prebavljivi«, za pevce pa intonančno in vokalno zelo težki.
Med poslušanjem ostalih zborov smo se lahko z njimi primerjali in ugotovili, da imajo pri obvezni skladbi podobne težave kot mi. Poleg pesmi Exlibris smo predstavili: Rdeč zaton Ubalda Vrabca, Oče naš hlapca Jerneja Karla Pahorja, Primorski napjevi Štefana Mokranjca, Pa se sliš’ v priredbi Karla Pahorja in Makedonsko humoresko Todora Skalovskega. Program je bil težak in dolg, vanj smo vložili veliko vaj in tmda (zadnjih 14 dni smo imeli vaje kar štirikrat tedensko).
Na tekmovanju smo nastopili kot dragi zbor, in sicer ob 11. uri dopoldne. Pred nastopom je bilo med nami precej treme, toda na odru smo se sprostili. Dirigent Hilarij Lavrenčič nam je znal celotno posredovati svoje doživljanje, tako da smo pozabili na komisijo in na občinstvo ter se popolnoma prepustili glasbi. Naše izvajanje je bilo kar dobro, rezultati pa so nam bili posredovani šele zvečer.
Vsi pevci, ki smo tekmovali, smo se
Življenjski jubilej kulturnega in političnega delavca
V teh dneh slavi Marjan Terpin petdeset let življenja. Ker gre za poznano osebnost v zamejskem in splošno slovenskem prostora, ni treba posebej opisati njegove življenjske poti. Udejstvovanje Marjana Terpina v našem prostora se kaže na vseh področjih. Na kulturnem področju omenimo njegovo nekdanje delovanje v števerjanskem društvu »F. B. Sedej« in v Zvezi slov. katol. prosvete (ZSKP) ter njegovo publicistično delo, zlasti knjigo »Šte-verjan«.
V gospodarstvu je podjetje bratov Terpin dobro poznano, poleg tega pa se Marjan udejstvuje tudi v SDGZ. Najbolj pa vsi poznamo Marjana Terpina kot politika. Trenutno je deželni predsednik Slovenske skupnosti. Zato sem mu zastavil nekaj vprašanj:
Tvoja petdesetletnica sovpada z obdobjem velikih sprememb v naši slovenski realnosti; ker si aktivno prisoten v političnem dogajanju že več desetletij, imaš zagotovo svoje mnenje ob vseh teh dogodkih.
Ker se najlagodneje počutim v družbi mladih ljudi, se mi kar milo stori ob ugotovitvi, da so leta stekla s tako naglico.
Prav podobno so se dogodki v naši domovini razpletli tako hitro, da jih s težavo razumsko dojemamo. Ni kaj prikrivati. Od vedno smo si želeli svobodno in demokratično Slovenijo po zahodnem vzorcu. Ko je po letu 1975 SSk vzpostavila odnose s Slovenijo preko SZDL, so nas prijateljsko prepričevali, da kak parlamentarni sistem ni ne možen ne primeren za Slovenijo. Nismo verjeli. Prepričani pa smo bili, da je sodelovanje z institucijami matične domovine za zamejstvo življenjskega pomena in jih je treba gojiti tudi s tako oblastjo, ki ni bila pra-
vi	legitimni zastopnik slovenskega naroda. Menim, da je tudi SSk s takim vedenjem, čeprav posredno in morda v skromni meri, vendarle vplivala na pozitiven razvoj v Sloveniji in da je dejansko prispevala, da se je, vsaj v zadnjih letih, odnos matica-zamejstvo spremenil v prid demokratičnega tabora.
Ob vsem tem mi je težko, da nekateri prijatelji, ki so si tako želeli povsem svobodne domovine, teh dogodkov niso dočakali.
Kot deželni predsednik SSk sl direktno angažiran pri ustvarjanju novih stikov med raznimi političnimi komponentami v naši narodnostni skupnosti In pri navezovanju stikov z novo vlado v Sloveniji. Kako misliš, da se bodo ti stiki v bodočih mesecih in letih razvijali?
Doslej so imeli matični predstavniki — bile so tudi izjeme — preferencialne stike z — imenujmo jo kar — slovensko levico. To je nesporno dejstvo in vsi, ki smo sodelovali v skupnih delegacijah, smo ta odnos večkrat čutili na »lastni koži«. Bili smo seveda tudi mi zamejski Slovenci vredni pozornosti, vendarle nismo bili prav »ta pravi«. Takih situacij odslej ne more več biti. Vsaka zamejska grupacija ima pač sedaj v Sloveniji svoje politične somišljenike in bo z njimi, ali jih je že vzpostavila tovariške odnose. Morda bo prišlo do kake zmešnjave. Nova oblast se pa zavzema za državniški odnos, se pravi, da ne bo podpirala manjšinskih institucij po političnih, marveč po državniških kanalih. Nedvomno bo več sodelovanja in več plodnejših stikov. Menim pa, da bo potrebno, tako pri nas kakor v Sloveniji, umirjati politične strasti in posvetiti veliko skrbi skupnemu sodelovanju. Popraviti bo treba na področjih, kjer je mogoče, dosedanje neuravnovešene odnose, ki so ustvarili hegemonijo 'določenih organizacij posebno na gospodarskem področju, ki zagotovo ni v korist celotni manjšini.
Z novo oblastjo, kakor tudi z opozicijo, smo vzpostavili dobre stike. Jasno pa je, da bo nekdo moral igrati oblast, dragi opozicijo, kot pač zahteva pošten parlamentarni sistem.
Enotna slovenska delegacija je šla nekam v pozabo. Večkrat slišimo, da bi jo bilo treba znova obuditi in tudi razširiti na druge politične skupine. Bo kaj nastalo iz te moke?
Vodstvo SSk je kljub utemeljenim kritikam članov in somišljenikov vztrajalo v Enotni delegaciji vse dotlej, dokler ni postalo jasno, da gre za izigravanje skupnih naporov s strani sil, ki so uživale popolno podporo Slovenije in niso popustile v svojem hegemonističnem obvladovanju kulturnega in gospodarskega manjšinskega življenja. Ob pokopu Enotne delegacije smo se dobro zavedali nevarnosti, ki smo jim šli naproti, vendar drage poti ni bilo. Kanček tolažbe, če je bilo tolažbe treba, je bilo dejstvo, da niti z Enotno delegacijo nismo veliko dosegli pri italijanskih oblasteh. Vseskozi pa smo se zavedali potrebe po nekem predstavništvu, ki bi ob določenih situacijah zastopalo vso manjšino. V teh mesecih se ta enotnost krpa tako, kakor se pač da. Nove razmere ponujajo nove rešitve, ki pa so silno komplicirane, zavoljo naše prevelike politične. razdrobljenosti. Menim, da se je treba sprijazniti z dejstvom, da se Slo-
1.ASTM
V \K(
n mi
venci, nekako grobo povedano, delimo na tiste, ki so za samostojno politično predstavništvo (demokratični tabor) in tiste, ki so za sodelovanje v italijanskih strankah (levičarji). V tem. kontekstu naj bi se osnovalo bodoče skupno zastopstvo, seveda po enakopravnem ključu. Odpraviti se morajo še obstoječi monopoli nad skupnimi kulturnimi, športnimi in gospodarskimi ustanovami.
Odnosi med slovensko ter italijansko komponento v Gorici so se z leti spremenili. Od obdobja medsebojnega sovraštva in ignoriranja prehajamo v čas dialoga in sodelovanja. Še vedno pa smo Slovenci v podrejenem položaju. Kako misliš, da se bodo ti odnosi razvijali?
Situacija se je od prvih povojnih let sem bistveno spremenila na bolje. V nekem smislu smo sami krivi za določena nerazumevanja z italijansko večino. V nas je namreč premalo samozavesti, premalo narodnega ponosa. Vse preveč tarnamo in valimo krivdo za svoje nadloge na druge.
Kot trgovec bi se moral, po trgovski logiki (in to dela marsikateri trgovec v zamejstvu), izogibati politike in tudi svojo narodnost, bi po isti logiki, moral nekako »poplakniti«. Moram pa priznati, da v vseh teh letih nisem zaradi svojega političnega in narodnega delovanja imel od italijanske večine ali oblasti kakršnega koli šikaniranja ali zapostavljanja. Želim namreč povedati, da če sam ne spoštuješ dosledno svojega porekla, te zlahka dragi zaničujejo.
Delati pa moramo na tem, da se še bolj odprejo meje s Slovenijo in tako ne bomo
več zapuščena manjšina. V dilemi, ali naj SSk sodeluje v večinah z italijanskimi strankami, sem bil dosledno zagovornik sodelovanja v opreki z nekaterimi strankarskimi prijatelji. Menim, da je, po dolgih letih sodelovanja, jasno, da je bila odločitev SSk trezna in pametna.
Od mladih let si bil član prosvetnih organizacij. Kultura postaja z leti vedno bolj vezana na denar in na razne sponzorje, medtem ko je vedno manj takih ljudi, ki se zastonj žrtvujejo »za narodov blagor«. Tudi na tem področju bodo nastale, zlasti med katoliškimi organizacijami, nujne spremembe. Kakšno bodočnost predvidevaš za te organizacije?
Za uspešno delovanje je potreben denar. Res pa je tudi, da vsega ne kupiš z denarjem. Če ne bo idealizma in požrtvovalnosti, nam ne bo niti ob obilici denarja mnogo boljše. Z novo nastalo situacijo bodo prav katoliške in demokratične organizacije nasploh pred usodno preizkušnjo, če jo bodo znale modro in razsodno prestati, se jim ponuja lepša in uspešnejša bodočnost. Sicer pa bodo možna huda razočaranja.
Mislim, da je prav bližnji kongres SSO pravi mejnik v življenju zamejskih Slovencev. Treba je namreč organizacijsko mrežo tega tabora popolnoma prenoviti, posodobiti, reorganizirati. Opažam pa težnjo po omejevanju, zapiranju in želji po ohranjanju določenih pozicij, čeprav v nasprotju s potrebami naših društev. Ni dvoma, da imajo naše organizacije, ki jih sestavljajo v veliki večini mladi in idealni ljudje, toliko življenjske sile, da bodo složno postavili vse na nove in zdrave temelje.
Srečanje z Abrahamom nalaga določene odločitve. Bržda je prišel čas, da tudi sam uresničim, kar sem pridigal; namreč, da je odgovornosti in pozicije treba prepuščati mlajšim, čilim ljudem. Prepričan sem, da smo v zamejstvu mnogo zamudili in zapravili prav zavoljo nesrečne želje po tem, da se določeni ljudje ohranjajo na odgovornih mestih tudi, ko so že onemogli, in s ,tem škodijo skupnosti, namesto da bi v slogi uživali ob tem, da novi rodovi uspešno nadaljujejo započeto narodno delo.
(Razgovor je imel dr. Bernard Špacapan)
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE V NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
zbrali v veliki dvorani in komisija ja razglasila zbore, ki so zasedli prva tri mesta: prvo mesto je osvojil »Universitair Kamerkoor« iz Debreczena (Madžarska), drugo mesto zbor »CKD Praha« (češkoslovaška), tretje pa »Academisch Koor« iz mesta 01sztyn (Poljska).
Rezultati dragih zborov niso znani. Naš zbor je vsekakor dobil diplomo in več pohval tudi s strani nekaterih glasbenih pedagogov, ki so bili na tekmovanju. Zvečer ob 20.30 je bil slavnostni zaključni koncert vseh treh zmagovalcev in še nastop nekega ruskega zbora, ki je tiste dni bil na turneji po Belgiji. Doživeli smo res lepo pevsko izkušnjo; med vsemi zbori je vladalo prijetno vzdušje in z nekaterimi smo vzpostavili prijateljske odnose. V veliki dvorani ^Cultureel Centrum« smo skupaj peli in se zabavali, tako da smo res začutili, kako močno nas pesem povezuje.
Poleg teh dveh nastopov, smo skupaj z belgijskimi Slovenci sodelovali pri sv. maši, ki jo je daroval njihiv župnik Vinko Žakelj. Vsem bo gotovo ostala v spominu njegova pridiga, ko nam je rekel, naj tudi v življenju ostanemo »hrasti«, močna drevesa, ki znajo kljubovati vsakdanjim viharjem.
V	tem nekajdnevnem bivanju v Belgiji smo imeli veliko vaj in priprav, tako da je bilo le malo prostega časa za ogled tamkajšnjih krajev. Edino mesto, ki smo si ga ogledali, je bilo Maastricht. To je mesto na Nizozemskem, ki je bilo že stara rimska postojanka, važna za trgovino. Poleg tega smo se na poti ob povratku ustavili za nekaj ur v Salzburgu, čudovitem Mozartovem mestu.
Od belgijskih Slovencev smo se poslovili v nedeljo zvečer po slavnostnem koncertu. Za vse ji bilo slovo težko in marsikateri si je Ob stisku roke obrisal solzo. Belgija se. sedaj že za nami, toda v nas bodo ostali nepozabni trenutki. Z veseljem se bomo spominjali tistih krajev, tekmovanja, kar je vse bilo res zanimivo doživetje, in vseh pevcev iz raznih krajev Evrope, ki smo jih tam srečali.
SL
Slovenskega duhovniškega društva ni več
Ljubljanski Cankarjev dom je 19. septembra gostil zadnji občni zbor Slovenskega duhovniškega društva, nekdanjega CiriliMatodijskega društva slovenskih duhovnikov. Občni zbor je javnosti med drugim posredoval naslednje sklepe:
1. Zbor je sklenil, da se z današnjim dnem, 19. septembrom 1990 Slovensko duhovniško društvo ukine.
2. Sklep o ukinitvi je bil sprejet po debati in tajnem glasovanju. Glasovalo je 68 članov odbora od 71 navzočih. Od teh jih je 52 glasovalo za ukinitev društva, 16 pa naj društvo ostane. S tem je bila dosežena in presežena dvotretjinsko večina. Tako je bila izglasovana ukinitev društva.
Pokol pred mošejo
Tako so v torek nekateri italijanski dnevniki naslovili poročilo o tem, kar se je v ponedeljek zgodilo v Jeruzalemu. Izraelska policija je namreč streljala na Palestince, ki so jo na tempeljski ploščadi obmetavali s kamenjem. Policija je na slepo začela streljati na množico; pri tem je bilo vsaj 22 mrtvih in nekaj sto ranjenih.
Do spopada je prišlo, ker so Palestinci protestirali zaradi namere skupine fanatičnih Judov, ki so na ploščadi hoteli vzidati temeljni kamen za tretji judovski tempelj. Muslimani so v tem videli skrunitev svojih svetih krajev, dveh mošej, ki stoje na ploščadi. Odtod demonstracija in poseg izraelske policije.
Naslednji dan, v torek je bilo brati in slišati proteste po vsem kulturnem svetu. Tudi škofje, zbrani na sinodi v Rimu. Varnostni svet ZN se je zbral, da o tem razpravlja, tudi Osservatore Romano je obsodil dejanje izraelske policije. Veselil se je samo Hussein Saddam, iraški diktator, ker je v tem krvavem nastopu izraelske policije videl vodo za svoj mlin, saj se bodo Arabci njega še bolj oklenili kot edinega, ki se bori za islam zoper Izraelce in Američane. Jeruzalemski latinski patriarh Sabbah, ki je Palestinec, je ob novici o pokolu izjavil: »Moje mnenje ostaja vedno isto: Potrebno je iskati mir in priznati enake pravice Izraelcem in Arabcem.«
Velik uspeh Ipavčevega oratorija
„Vir ljubezni" v Budimpešti, na Dunaju in v Pragi
Oratorij o Frančišku Asiškem je napisal Avgust Ipavec v letih 1981-82 ob 800-letnici svetnikovega rojstva. V Trstu smo ga slišali oktobra 1983, a v drugačni zasedbi in izvedbi. Tekst je napisan na podlagi izvirnega gradiva, ki so ga avtorju priskrbeli frančiškani iz Assisija.
Tako najdemo v besedilu oratorija besede in stihe v italskem jeziku, ki se je začel razvijati iz latinščine, in tudi v provansalščini, ki so jo v 12. in 13. stol. rabili predvsem pesniki v severni Italiji. Tudi v nekaterih glasbenih motivih se je avtor približal tedanji glasbeni praksi, predvsem v pevskih odlomkih.
Oratorij je napisan za simfonični orkester, mešan, ženski, moški, otroški zbor in soliste ter, na koru, orgle. Glasba je sveža in domiselna, s hitrimi prehodi situacij in občutij, lepo oblikovana tudi v zapletenih odlomkih križanih nastopov in izvajanj.
Glasba in tekst, ki ga je napisal sam avtor, prikazujeta zaokroženo podobo sv. Frančiška, glasnika ljubezni do Boga, do stvarstva, bratstva med ljudmi. Oratorij sledi zgodbi njegovega življenja od mladosti v bogati družini, otroških iger, bleščečih dejanj pogumnega viteza do njegove spreobrnitve in odpovedi dobrinam tega sveta, do ustanovitve frančiškanskih redov, ki so se razširili po vsem svetu, in končno do njegove smrti in njegovega poveličanja. Gre za poldrugo uro petja in glasbe brez premorov.
Od nastopov, ki sem jih poslušal, se mi je zdel najboljši v Pragi. Vtis sem imel, da so se tu izvajalci najbolj čutili v svojem elementu. Tu je prezbiterij tako velik, da so mogli postaviti širok oder in so pevci lagodno stali, dobro slišali in videli. Tisti, ki ima opraviti s temi problemi, ve, kako je težko to doseči.
ko gre, kakor v našem primeru, za pevce in zbore iz raznih strani. Sodelovali so namreč: orkester budimpeštanske filharmonije, učiteljski ženski zbor iz Bama, otroški zbor iz Sv. Florjana v Avstriji, moški zbor s Tržaškega in iz okolice Divače, ki ga je zbral in naučil Mario Dolenc, tržaški moški zbor A. Ilesberg, mešani zbor sv. Frančiška iz Budimpešte ter dobre orgle. Posamezni pevci so bili tudi iz Ljubljane, Maribora in Ptuja.
Solisti, štiri ženske in šest moških, so bili iz Ljubljane (Janez Lotrič), ki je pel vlogo Frančiška in Sabira Hajdarovič, ki je bila Pacifica), iz Bratislave, Brna, Zagreba in Dunaja, nadarjeni in dobro pripravljeni.
Tudi zbor je nastopal enotno, ubrano in učinkovito, čeprav so bili pevci iz različnih krajev in so vadili z različnimi pevovodji. Nekateri zbori, ki so nastopili tudi ločeno, so znani pevski ansambli, kakor so pevke iz Brna, otroci iz Sv. Florjana in tržaški zbor Ilesberg.
Pri pobudi je šlo za velik organizacijski napor, ki je imel kulturno umetniški namen, a je hotel tudi združiti ljudi različnega porekla, temperamenta in vzgoje z instrumentom, ki je za to najbolj primeren, glasbo. Bil je izjemen koncert, izveden 28. septemibra v baziliki sv. Štefana v Budimpešti, 29. septembra v dunajski stolnici in naslednji dan v stolnici sv. Vida v Pragi, izjemen tudi po velikem številu poslušalcev, v dunajski stalnici okoli
4.000	nekoliko manj v Pragi.
Na koncertih je med organizatorji spregovorila v slovenščini in italijanščini tudi Marija Ferletič. Na Dunaju so koncertu prisostvovali minista Andrej Capuder in Janez Dular ter svetovalec dežele Furla-nije-Julijske krajine Bojan Brezigar. Koncert je vodil sam avtor Avgust Ipavec.
Z. H.
V MARUINBM DOMU V 'ULICI RI,SORTA 3 V TRSTU
bo v nedeljo 21. oktobra ob 17. uri že tradicionalna
MISIJONSKA PRIREDITEV Z BOGATIM SRECOLOVOM
Po molitvi v kapeli bo v dvorani g. Lojze Zupančič predvajal in razlagal dva dokumentarna filma o misijonih:
Praznih rok in Mati Terezija
Prisrčno vabljeni!
UTRIP CERKVE
Kristjanova obioria
rt
Izšla je nova, tretja letošnja številka verskega trimesečnika »Kristjanova obzorja«, ki ga izdajajo slovenski jezuiti. Med drugimi prispevki prinaša članek Lojza Bratine o Erosu Truhlarjevega duhovnega izkustva in razmišljenje Hansa Urša von Balthasarja o Sv. pismu. Uvodnik je posvečen letošnjemu Ignacijevemu letu, v okviru katerega so slovenski jezuiti skupaj z Arhivom Republike Slovenije, Na-radnim muzejem iz Ljubljane in Semeni-ško knjižnico pripravili razstavo z naslovom »Ignacijeva karizma na Slovenskem«. Razstava, ki bo posebej povezana z začetkom visokega šolstva na Slovenskem, bo odprta od 10. do 25. oktobra pri Sv. Jakobu v Ljubljani.
Tomaž Podobnik piše o prihodnosti in preteklosti cerkve sv. Jožefa v Ljubljani, ki je še sedaj skladišče slovenske filmske družbe. Vinko Kobal, primorski duhovnik, asistent pri verskem gibanju »Pot« razmišlja o optimizmu kot značilnosti kristjana. Likovno prilogo je prispeval Jože Peternelj-Mausar.
Revijo »Kristjanova obzorja«, ki je posebej namenjena izobraževanju in poglabljanju katoliških intelektualcev, lahko naročite pri upravi, Zrinjskega 13, Ljubljana. - Leon Marc
Pok. župnik Stiickler
V	nedeljo 9. septembra so v Strassburgu pri Krki v Avstriji pokopali župnika msgr. Stiioklerja v starosti 78 let. Pogrebne slovesnosti je vodil škof Kapellari, pred odprtim grobom pa je spregovoril tudi podpredsednik slovenske vlade Matija Malešič. Zakaj se tega moža spominjamo v našem listu? To nam pove dr. Jože Ko-peinig v koroški »Nedelji«. Pravi takole:
»Msgr. Valentin Stiickler je med vojno oskrboval 17 župnij v Mežiški dolini in v Okolici Dravograda. Četudi je bila takrat slovenščina prepovedana ne samo v javnosti, temveč tudi v cerkvah in celo v spovednicah, se je župnik Stiiokler naučil
jezika zaupanih mu ljudi, da jim je mogel biti blizu v njihovi hudi vojni stiski kot tolažnik in dušni pastir. Mnogokrat je tvegal življenje, da je mogel pomagati in reševati življenja drugih. Njegov pogreb je dokazal, da so mu verniki iz Mežiške doline še po dolgih desetletjih hvaležni za vse, kar jim je bil kot "nemški duhovnik s slovenskim srcem”. Nemški duhovnik msgr. Valentin Stiickler je v težkih časih vzljubil slovensko ljudstvo in mu služil kot Kristusov duhovnik.«
In kakšno nagrado je prejel po končani vojni od novih jugoslovanskih oblastnikov? Za nekaj let so ga zaprli. Koliko sramotnih dejanj preteklih oblastnikov mora popravljati sedanja slovenska vlada! Podpredsednik slovenske vlade Matija Malešič se je udeležil pogreba, da je ob odprtem grobu prosil pokojnika odpuščanja za leta, ki jih je po krivici moral preživeti v jugoslovanskih ječah.	R.	B.
Ukrajinska Cerkev ima številne poklice
Na škofovski sinodi je poročal vrhovni predstojnik ukrajinske Cerkve kardinal Myroslav Luibachivsky o stanju duhovniških poklicev v Ukrajini. Poklicev je veliko, možnosti za študij pa je malo. Pred vojno je bilo v štirih 'bogoslovjih 683 kandidatov. Po vojni so komunisti zaprli vsa bogoslovja. Duhovniške kandidate so pripravljali na duhovništvo starejši duhovniki.
Od 1. decembra 1989 pa je stanje naslednje: bogoslovje v Lvovu ima nad 300 bogoslovcev, a nobene stavbe, nobenega profesorja, ni knjig; bogoslovje v Ivano-Frankirsk ima približno 320 bogoslovcev in bogoslovje v Muokačevu 74. Povsod so razmere zelo težke.
Priprava je težka tudi iz razloga, ker kandidati niso imeli krščanske vzgoje. Nič ne vedo o Bogu. Zato je treba začeti pri osnovah.
Kardinal je zaključil poročilo, da je Bog Ukrajino blagoslovil s številnimi poklici, manjkajo pa sredstva za pripravo na duhovništvo.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Izlet zbora »Sv. Jernej« z Opčin v Gradec in Gamlitz
Mimo Celovca, kjer nas je pričakoval mag. Borut Uršič iz Modestovega doma, ki nam je izlet organiziral in bil v obeh dneh res izvrsten umetniški vodja, smo se odpravili proti Gradcu ter že na poti odkrivali lepote Koroške in Štajerske.
Preko Labotske doline smo se čez prelaz Paoksattel, ki je bil na žalost v megli, prišli v staro rudarsko štajersko središče Biihnbach, kjer smo Si ogledali eno najmodernejših cerkva, ki jo je projektiral slikar Hundertwasser.
Gradec nas je sprejel v soncu, tako da smo že ob prihodu mogli občudovati grad s srednjeveškim stolpom in uro. Pod vodstvom g. Uršiča smo si najprej ogledali stolnico s fresko »Deželnih nadlog«, na kateri je Tomaž Beljaški leta 1480 upodobil mesto Gradec; nato smo šli k mavzoleju cesarja Ferdinanda II. in se sprehodili po starem mestnem jedru.
V večernih urah smo imeli mašo v glavni cerkvi Maria Hilf (Marija Pomagaj), ki stoji na desnem bregu Mure. Pater Janko, minorit s Ptuja, nas je prijazno sprejel ter po pozdravu g. župnika Žerjala tudi nagovoril.
V nedeljo smo nadaljevali z ogledom mesta. Po obisku stare orožarne blizu Deželne hiše, ki je ena najbogatejših na svetu, saj smo v njej kar strmeli ob taki količini starega orožja, nas je čakalo prijetno presenečenje. Prisostvovali smo deželnemu sprevodu vozov (bilo jih je kar 84). V svojh ljudskih nošah so na okrašenih vozovih kmetovalci in obrtniki kazali pridelke in izdelke, pa tudi živino. Godbe na pihala so skrbele za glasbeni užitek. Sledil je obisk deželnega muzeja Johan-neum.
Po kosilu v pivovarni Gosser smo se odpravili na Južno Štajersko, kjer smo si blizu slovenske meje v kraju Gamlitz ogledali štajersko deželno razstavo, ki je posvečena vinski kulturi (VVeinkultur). Preko slikovite vinske ceste in mejnega prehoda Sv. Jurij smo se mimo Maribora, Celja in Ljubljane vrnili domov. - B. V.
Obisk iz Anglije
V soboto in nedeljo dopoldne je bil na obisku v Trstu prof. Ned Thomas z wale-ške univerze Aberystwyth v Veliki Britaniji. V spremstvu deželnega tajnika SSk Iva Jevnikarja je obiskal časnikarski oddelek Radia Trst A in Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) v Trstu. Prof. Thomas namreč v Walesu vodi središče za preučevanje množičnih občil, zlasti radia in televizije, pri evropskih narodnih in jezikovnih manjšinah v okviru projekta Mercator, ki ga podpira Evropska skupnost. Razgovori, ki jih je imel v Trstu, so bili namenjeni zlasti preučitvi možnosti strokovnega sodelovanja na tem področju s slovenskimi ustanovami v Italiji.
Župnija sv. Benedikta
V soboto, 29. in nedeljo, 30. septembra je župnija sv. Benedikta opata v Žavljah obhajala 29. obletnico ustanovitve. Pripravljalni odbor je ob tej priložnosti pripravil bogat dvodnevni program, višek pa je slavje doseglo ob nedeljskem bogoslužju. Somaševanje je vodil škof Bello-mi. Z njim so maševali škofov vikar Lojze Škerl, koprski vikar Renato Pod-veršič, prvi žaveljski župnik Mario Penco, ki je zdaj župnik pri Sv. Jakobu v Trstu, sedanji župnik Gidvanni Gasperatti in kaplan p. Bogomir Srebot.
V cerkvi se je zbralo veliko število vernikov obeh narodnosti. Vredno je poudariti, da sta se ti dve jezikovni skupini prvič v tolikih letih sožitja srečali kot ena skupnost. Maša je bila dvojezična in vsakdo je lahko slišal božjo besedo in molili v svojem jeziku.
Sv. maše so se udeležili razni politični in vojaški predstavniki oblasti, ki so bili povabljeni k svečanosti. Skupna liturgija je tako dala vtis povezanosti, ki vsaj za trenutek v človeku budi upanje, da se z višjimi vrednotami dajo prebroditi tudi najtežja nasprotja in različnosti.
Čeprav je ta skupnost ob meji številčno še tako majhna, pa je lahko živa priča mirnega sožitja, kjer postane različnost lepota in bogastvo za čloiveka.
Zato upamo in. si želimo, da bi župnijska skupnost v Zavljah lahko še naprej živela za edinost med verniki dveh kultur, ker je to njena stvarnost. Tako bo lahko res živo znamenje v tržaški škofiji in del mostu, ki narode želi povezati v bratsko
skupnost. Tako pomembno slavje, kot je spomin na ustanovitev župnije, pa naj bo žaveljskim vernikom moč za nadaljnje delo, skrb za rast mladine, pozornost do bolnih in osamljenih, predvsem pa »želja po nenehnem iskanju in spoznavanju božje volje v sedanjem času«. - L. Filipčič
Čestitke
V	nedeljo, 7. oktobra sta si V cerkvi sv. Roka w Nabrežini obljubila zvestobo
DANIJEL BEMBI in NADJA PANGOS člani cerkvenega pevskega zbora in drugi prijatelji iz Rojana jima iskreno čestitajo in želijo dolgo srečno skupno življenje.
m
Na bazoviški gmajni ni bilo vse pošteno
O koroškem obisku je 4. oktobra na svoji seji razpravljalo deželno tajništvo SSk. Seja je bila posvečena tudi vprašanju skupnih akcij slovenske narodnostne skupnosti v Italiji za dosego pravičnega zaščitnega zakona. SSk je dala pobudo za razgovor med različnimi komponentami, kot tudi za ponovni sklic Zbora izvoljenih predstavnikov.
Deželno tajništvo je s tem v zvezi obravnavalo tudi proslave ob 60-letnici ustrelitve bazoviških junakov in obžalovalo dejstvo, da je slovesnost na bazovski gmajni izpadla tako, kot da bi se vsi ne zavedali, kakšen je značaj take skupne slovesnosti in kakšen je prostor, kjer se odvija. Zato želi SSk poglobiti vprašanje skupnih obhajanj spomina na naše žrtve in padle junake, kar ne zadeva le Bazovice.
Pri De Michelisu
Zunanji minister De Michelis se je v petek, 5. oktobra udeležil zasedanja predstavnikov trgovinskih zbornic jadranskih mest Italije, Jugoslavije, Albanije in Grčije v Trstu. Ob tej priložnosti je sprejel tudi nekaj zastopstev italijanske manjšine v Jugoslaviji in slovenske manjšine v Italiji.
Daljši razgovor sta imela z ministrom, ki ga je spremljal sodelavec Giorgio Ca-sadei, deželni 'tajnik SSk Ivo Jevnikar in predsednik iste Marjan Terpin. Ministru De Michelisu sta izročila spomenico SSk o vprašanjih zaščitnega zakona. V razgovoru sta poudarila, da Slovenci v Italiji pričakujemo, da bodo italijanske oblasti prilagodile svoja stališča do Slovencev pomembnemu in odprtemu dokumentu o pravicah manjšin, ki ga je sam De Michelis predstavil na konferenci o evropski varnosti in sodelovanju v Ko-benhavnu preteklega 6. junija. Sedanji vladni osnutek zaščitnega zakona namreč ne dosega omenjene ravni in celo krši črko in duha Londonskega memoranduma in Osimskega sporazuma.
Razgovor se je nato razširil še na vprašanje zakona za obmejna področja in na položaj v Sloveniji. Minister je obljubil, da bo posegel v korist pospešitve zakonodajnega postopka za zaščitni zakon. Dodal je še, da so sprejemljivi »razumni popravki« sedanjega besedila. O Italiji je dejal, da bi morala biti zgled za reševanje manjšinskih vprašanj.
Spravno bogoslužje v Teharjih
Spravno bogoslužje za žrtve povojnega nasilja, za pobite In vržene v znane in neznane jame širom po mariborski škofiji bo v Teharjih pri Celju.
Po maši na istem kraju simboličen pogreb povojnih žrtev. Slovesnost vodi škof Kramberger, sledi govor predsednika republiške vlade Lojzeta Peterleta in pričevanje preživelega domobranca Tineta Velikonje.
KRATKE NOVICE
Ali naj Beneška Slovenija izumre?
Zadnje jesensko neurje je na poseben način prizadelo Rezijo in doline Beneške Slovenije. Gre za milijarde škode. Gre pa tudi za doline, ki izumirajo in jim nihče noče priti na pomoč. Videmski tednik »Vita Cattolica« z dne 29. septembra ima članek, ki tragično piše o tem problemu. Župani iz teh dolin in Gorska skupnost so izdali poseben dokument, naslovljen na deželno upravo, v katerem iznašajo najtežje probleme svojih občin in zahtevajo »izreden poseg s posebnim zakonom deželnega odbora« za rešitev gospodarskih in socialnih problemov svojih občin.
List navaja statistike: V sedmih občinah Nadiških dolin je bilo leta 1931 nad 16.000 prebivalcev, leta 1989 pa komaj 7.000, med temi zelo visok odstotek starejših od 65 let (skoro 22%). Nekatere vasi, npr. Pi-kon so sploh izumrle.
Kdo je kriv? List pravi: Po mnenju nekaterih gre za premišljeno in načrtno eliminiranje domačega slovenskega prebivalstva ob državni meji. Temu smemo verjeti, saj ne država ne dežela nista hoteli uspešno. pomagati tem krajem po zadnjem potresu, ko so se tako uspešno in učinkovito gospodarsko obnovile vse prizadete občine v Furlaniji. Tako je potožil tudi špetrski župan Jožef Marinig: »V deželi obstaja neka politična tranzverzaJna organizacija, ki hoče, da v dolinah vse izumre.« (»Transverzalna« pomeni, da se vleče skozi vse stranke.)
Nadiške doline so prišle pod Italijo leta 1866. Takrat se je začelo poitalijančevanje, da so postale »italianissime«, sedaj se nadaljuje z gospodarskim in socialnim bojkotom, da izumrejo.
'Politiki, kje je vaša skrb za obči blagor?
Okrogla miza NSKS in SSk
Slovenska skupnost in Narodni svet koroških Slovencev bosta imela v soboto, 13. oktobra že tradicionalno srečanje v okviru Koroških dnevov na Primorskem. Dopoldne bo na Tržaškem razgovor koroških gostov s strankinim vodstvom, ob 17. uri pa bo v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici javna okrogla miza na temo »Novosti v Sloveniji in novi odnosi med matico in zamejstvom«.
Za Koroško bodo govorili predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, Karel Smolle in predsednik Krščanske kulturne zveze dr. Janko Zerzer, SSk pa bodo zastopali predstavniki iz Trsta in Gorice. Srečanje med
NSKS in SSk bo posebno zanimivo tudi zato, ker bo do njega prišlo tik po avstrijskih parlamentarnih volitvah in 70-letnici koroškega plebiscita.
Ekumenizem
V	nedeljo 23. septembra so se v Vidmu srečali člani tržaške, goriške, videmske in pordenonske ekumenske skupnosti, vsega skupaj okrog 50 članov. Bogoslužje je potekalo v Metodistični cerkvi, ki se je navadno poslužujejo afriški Bin-koštniki. Predsedoval je pastor Bonnes, Tržačan po rodu. Navezal se je na Pavlov govor Atencem o vstajenju mrtvih, a so ga iti prekinili, češ, da ga bodo poslušali drugikrat. Nič drugačna ni tendenca današnje družbe, katere edini cilj je uveljavljanje in potrjevanje sebe. Kristusova smrt in vstajenje pa sta odločilni sestavini božjega odrešilnega načrta.
Po opoldanski bratski »agape« (vsak je prinesel, kar je mogel), so se vrstila poročila o dejavnosti posameznih skupin. Po poročilu tržaške predsednice prof. Bianchi je slovenska predstavnica obrazložila delovanje, ki ga že 25 let vodi med tržaškimi Slovenci ekumenski vodja dr. Kosmač. Ob tednu edinosti se po župnijah izpostavijo lepaki v obeh jezikih. Misel so osvojili tudi Goričani za prihodnje leto. Na splošno so bile izražene misli, da je za ekumenizem premalo zanimanja; naraščaja ni, mladina se ne da pritegniti. Tudi stika med interkon-fesionalnimi skupinami manjka. V glavnem se pri sestankih preučujejo dokumenti iz Lime. Prevladuje seveda težnja po večji razgibanosti. Prihodnje tako srečanje naj bi potekalo v Trstu.
F. V.
Evropski ministri v Benetkah
V	Asolo pri Benetkah so se sestali zunanji ministri dvanajsterih Evropske go-skodarske skupnosti (EGS). Govor je bil o zadnjih pobudah za politično Evropo. Medtem, ko je bila večina za korak naprej
v	smislu prenosa suverenosti tudi v zunanji politiki in obrambi na Evropsko skupnost, so pa še vedno v bistvu proti temu nekatere članice. Najbolj Velika Britanija in Irska, delno pa tudi Danska. Vsekakor bodo morale te evropske države jasno razčistiti svoja stališča vsaj do zimskega rimskega zasedanja.
Novice iz goriške mestne uprave
Novi odbornik za promet, mestni red in trgovino Marjan Breščak, ki pripada Slovenski skupnosti, je dobil odgovornost še za službo civilne zaščite v goriški občini; sodeloval bo z Marijo Ferletič, ki ji je mestna uprava dala nalogo, da tehnično organizira to novo in vsekakor koristno službo.
Marjan Breščak se je takoj po prevzemu odbomištva moral odločati o kočlji-
vi	zadevi mestnega prometa, ki že dalj časa buri duhove meščanov. Gre za sklep, da se ulica Raštel zapre za promet in da se uredi parkiranje na Travniku. V prihodnjih mesecih bo moral naš odbornik sprejeti še vrsto drugih podobnih odločitev, kot so enosmerna vožnja po Korzu, ureditev nekaterih parkirišč za plačilo ipd.
Na dan prihaja spet vprašanje v zvezi s postavitvijo dvojezične spominske plošče žrtvam tolminskih puntov na Travniku. V ta namen je bil imenovan odbor, ki mora pri zamisli premostiti celo vrsto
Vsako leto lahko prisostvujemo zamejskim kulturnim dnevom, izmenoma primorskim na Koroškem oz. koroškim pri nas. Letos je vrsta na Primorski, ko kulturne skupine koroških Slovencev nastopajo na Goriškem in Tržaškem s svojimi ansambli. Tako se je v soboto, 6. oktobra zvečer začel ciklus letošnjih Koroških dnevov. V dvorani Katoliškega doma je bilo na vrsti srečanje (združeno z nastopom) glasbenih šol na Koroškem in Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E. Komel v Gorici.
Ob prisotnosti številnega občinstva in ljubiteljev glasbe je vse najprej pozdravil predsednik Zveze slov. katol. prosvete (ene od prirediteljic teh srečanj) dr. Damjan Paulin, ki je obenem podčrtal pomen sodelovanja med zamejskimi Slovenci. Posebej že dolgoletno kulturno sodelovanje primorskih in koroških Slovencev, ki sta mu že v začetku botrovala na Goriškem prof. Mirko Filej, na Tržaškem pa prof. Jože Peterlin, danes že Oba pokojna.
-Nato je spregovoril predsednik Krščanske kulturne zveze iz Celovca dr. Janko Zerzer, ki je tudi nanizal nekaj značilnih misli ob tem že dolgoletnem kulturnem in prosvetnem sodelovanju. V imenu glasbenega centra E. Komel je še pozdravila prof. Franka Žgavec.
Sledil je nastop gojencev obeh šol. Za Goriško so nastopali Peter Gus, Ana Černič, Verena Cevdek, Alenka Soban, Miran Devetak, Guido Michelon, Michela De Castro, Miloš Cotar, Arturo Miranda, Erik Feri, Giovanna Prizzi, Nadja Cotič, Barbara Piocolo, Rudi Gorian in Valentina Pavio. Tu seveda ne moremo posebej omenjati posameznih instrumentov ali celotnega programa. Koroško pa so zasto-apli: Danijela Pečnik, Monika Seher, Natalija Pinter, Aleksander Kassl, Maja Sti-cker, Marjan Krištof, Marko Kassl, Marija Feinig, Aleksandra Mikula, Nadja Fugger, Nataša Oraže, Janja Kassl, Sonja Branž, Majda Krivograd, Vlasta Smanč Angelika Polesnig in Janja Tomažej.
Celoten nastop s predlaganim programom je bil vsekakor pester in zanimiv. Slišali smo še delno začetniške pa spet že zelo uigrane in v študiju napredovane gojence. Naj za vse velja, da so pokazali vsak po svoji sposobnosti in študijski rasti veliko prizadevnosti in zlasti nekateri veliko obetov za bodočnost. Goriški gojenci so se pomerili tako v solističnih kot v skupnih nastopih (kot recimo lep »sprehod v renesanso«). Prav tako koroški mladi glasbeniki, kjer je recimo presenetil štiudij v šolah manj znanega glasbila, kot je barvit saksofon. Na vsak način prijeten nastop in lep uvod v te skupne kulturne dneve. - ab
Podgora
Rožnovenska procesija. Prav skrbno so se podgorski verniki obeh narodnosti pripravili na praznovanje rožnovonske nedelje, dopoldne s sv. mašami, popoldne pa je bilo vse nared za procesijo z novim Marijinim kipom. Toda dež je procesijo preprečil. Kljub temu so verniki dobro zasedli božji hram.
Ker se ni mogla razviti procesija, se
težav. Gre seveda za nasprotovanje s strani običajnih italijanskih nacionalističnih krogov, ki vidijo tudi v tej iniciativi nevarnost za Gorico in njeno italijanstvo.
Omenimo še pobudo goriške občine z naslovom »Appuntamento con la fantasia«. Gre za razstavo ilustracij za mladinske publikacije; med osmimi razstavljala je kar šest Slovencev: Paola Bertolini Gru-dina, Walter Grudina, Vesna Benedetič, Hijacint Jussa, Danila Komjanc in Jasna Merku. Prikazana je tudi razstava knjig za mladino z bogato italijansko produkcijo na tem področju. Organizatorji so obljubili, da bodo poskrbeli, da bodo razstavljene tudi slovenske knjige za mladino, ki so izišle v Trstu in v Gorici. Razstava je v goriškem večnamenskem centru (Centro polivalente) in jo toplo priporočamo zlasti osnovnošolskim otrokom.
;	B.	S.
Opomba: Ali je tam razstavljen tudi Pastirček?
je vse dogajalo v cerkvi. Na koru sta pela oba domača zbora, slovenski mešani ter italijanski mladinski s kitarami. Sosednji župnik iz Pevme g. Vojko Makuc je imel kratko pridigo v obeh jezikih, kot je to običaj, nakar je g. dekan A. Lazar imel evharistični blagoslov.
Po blagoslovu je domači mešani zbor pod vodstvom dr. M. Špacapana nastopil s krajšim koncertom pred oltarjem. Dovršeno je odpel štiri Marijine pesmi, s katerimi je še isti večer nastopil v Logatcu, kamor je bil povabljen. Navzoči so zbor nagradili tudi s ploskanjem, saj si je pohvalo res zaslužil.
Po slavju v cerkvi, ki je trajalo približno eno uro, se je nebo nekoliko zjasnilo in nabrežinska godba na pihala je mogla imeti napovedani koncert na trgu L. Bratuža pred cerkvijo.
Čeprav zavoljo vremena okrnjeno slavje je kljub temu v redu poteklo, le novi Marijin kip ni mogel v procesiji po vasi, zato smo si ga tei» bolje ogledali v cerkvi. Kip je delo umetnikov iz Val Gardene (Grodenthal) na Južnem Tirolskem.
Veselje v Lvovu in pravoslavni protesti
V	nedeljo 19. avg. so ukrajinski grko-katoličani v Lvovu obhajali prvo katoliško bogoslužje v nedavno vrnjeni katedrali sv. Jurija. Slovesnosti se je udeležilo veliko vernikov — takšne množice še ni bilo pri kakem bogoslužju v tem mestu. Katedrala sv. Jurija je bila 44 let v rokah pravoslavnih, zdaj pa so jo morali vrniti grkokatoličanom, ki so prvotni lastniki tega svetišča.
Ce se grkokatoličani veselijo, da so svojo glavno cerkev spet dobili nazaj, pa je čisto drugače na pravoslavni strani. Moskovski patriarh Aleksej II, je pri Gorbačovu in v Rimu protestiral proti vrnitvi katedrale. Metropolit Juvenalij in drugi pravoslavni predstavniki trdijo, da so ukrajinski katoličani ravnali nasilno. Vendar je dovolj prič za to, da je prevzem katedrale potekal mimo.
Rusko pravoslavno Cerkev boli, da verniki v velikem številu prestopajo k ukrajinski katoliški Cerkvi, kakor npr. ves cerkveni zbor, ki je pel pri maši po prevzemu katedrale.
Novi časi za ukrajinsko Cerkev se kažejo tudi v srečanju mladine, ki je bilo prvi teden septembra in se zaključilo 12. septembra. Šlo je za kongres mladine pod geslom »(Mladina za Kristusa«. Prvi tak kongres so imeli leta 1933. Sedaj so takšna srečanja obnovili. Namen je vzgojiti in pripraviti mlade, da čimprej prevzamejo odgovorna mesta v verski prenovi ukrajinskih katoličanov. Raznih govorov in poročil se je udeležilo do 100.000 mladih, za sklep pa se je v katedrali sv. Jurija zbralo 40.000 fantov in deklet.
Kupčija
Na vogalu ulice prosi miloščino mož, ki drti v vsaki roki klobuk. Mimoidoči se ustavi, vrle denar v klobuk in vpraša:
»Zakaj drlite dva klobuka?«
»Eh, kaj hočete, s tem poslom ni kaj prida, zato sem sklenil, da odprem podružnico.*
Razpis štipendij
Slovenski visokošolski sklad »Sergij Tončič« v Trstu razpisuje v akad. letu 1990/91 štipendije oz. podpore namenjene rednemu študiju ali izredni raziskavi ali izrednemu študijskemu potovanju v tujino. Pogoji so naslednji:
1. Prosilci so lahko visokošolski študenti slovenske narodnosti s stalnim bivališčem v Furianiji-Julijski krajini.
2. Imeti morajo dober šolski uspeh: vsaj 42/60 kot oceno zrelostnega izpita ali vsaj dve tretjini opravljenih izpitov s srednjo oceno 24/30, ako so univerzitetni študenti.
3. Pripadati družini s skromnimi finančnimi dohodki.
Lastnoročne prošnje s kratkim curricu-lum, opremljene z družinskim listom prosilca in kopijo zadnje družinske davčne prijave nasloviti do 31. oktobra 1990 na: Visokošolski sklad »S. Tončič«, Boris Kuret, ul. Genova 13, Trst. - Informacije na tel. 742405 in 365260.
★
Razglas natečaja za nagrado »Dr. Frane Tončič« za leto 1990
Slovenski visokošolski sklad »Sergij Tončič« v Trstu Obnavlja letno nagrado »Dr. Frane Tončič«, ki ima namen vzpodbuditi slovenske visokošolce v Italiji k raziskovalnemu in ustvarjalnemu delu.
Letošnja nagrada je namenjena disertaciji, ki pomeni obogatitev slovenske kulture, zgodovine ali znanosti in ki je sklenila kandidatov visokošolski Študij v obdobju med sl. junijem 1988 in 30. aprilom 1990. Zainteresirani naj dostavijo izvod svoje Študije najkasneje do 30. aprila 1991 Narodni in Studijski knjižnici v Trstu, ul. S. Francesco 20, nakar bo prejeta dela najkasneje do 30. junija 1991 obravnavala komisija, ki jo bo imenoval Upravni odbor Sklada. Dobitnik nagrade, ki znaša za leto 1990 2 milijona lir, bo razglašen na prihodnjem občnem zboru Sklada. Če študija še ni bila obljavljena, jo bo Odbor priporočil kaki slovenski založbi.
DAROVI
Za Katol. glas: Štefka Lukežič 25.000 lir.
Za Sv. goro: N. N. v zahvalo 1.000.000 lir.
Za novi sedež SGS: N. N. 20.000 lir.
H. S. v spomin pok. moža Pepija Sirka: za Katoliški glas 30.000, za Katoliški dom 50.000, za Zavod sv. Družine 30.000, za cerkev pri Subidi 30.000 (skupaj 140.000) lir. ■
Za s. Miklavčič: Marija Kenda 50.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: druž. Brundula namesto cvetja na grob Mirota Luxa 100.000; Kristina Grgič 10.000; Eda Žerjal 50.000; Guido Laghi 15.000; Majda Čemeka
100.000	lir.
Za Marijanišče na Opčinah: Lojzka Hrovatin 20.000; Kristina Grgič 10.000 lir.
Za cerkev pri Ferlugih: Pepi in Lidija Ferluga v spomin Pepija Ferluga 30.000; N. N. v spomin istega 30.000 lir.
Za barvna okna v cerkvi v Bazovici: Marija Kralj-Čok 20.000, Dora Kalc 10.000; Silvija Križmančič 20.000; Guerrino Righi 10.000; Virgilio Carbone 30.000, sorodniko v spomin tete Rozine Pečar 30.000, ob srebrni poroki Edvarda in Nede Petaros 100.000; Alzetta Adrijana 100.000; Sonja Hoban 30.000; Marija Križmančič, Trst 50.000; N. N. 15.000; N. N. 100.000; Marija Kraljeva 20.000; Zorko Ražem v spomin svojih pokojnih staršev 30.000; druž. Va-les 20.000; druž. Križman^PuriČ v spomin dradega Hermana 40.000; ob poroki Cocco-Cividin 125.000 lir.
Za zvonove v vasi Canklja in Peterline! v Makedoniji: N. N. 20.000 lir.
OBUESTILA
»Misijonska nedelja ’90« bo na razpolago prihodnji teden. Vsem poverjenikom pošljemo toliko izvodov kot lani, če jih kdo želi več ali manj, naj do časa telefonira na upravo Katoliškega glasa vsak dan do 12.30 razen v soboto in nedeljo. Brošura se deli zastonj vsem, ki za misijone kaj darujejo na Misijonsko nedeljo.
90-letnlca bazilike na Brezjah. Z verskimi svečanostmi obhajajo sedaj v oktobru 90-letnico posvetitve brezjanske Marijine bazilike.
Slovenski kulturni klub, ul. Donizetti 3, vabi v soboto 13. oktobra na predavanje z naslovom Sedanji trenutek v Sloveniji ln Jugoslaviji. Gost bo tajnik Slov. kršč. demokratov v Kopru Ivo Bevk. Začetek ob 18.30.
V	Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 15. okt. predavala dr. Ljubica Podboršek iz Ljubljane. Govorila bo o problemih slušno prizadetih ter o komuniciranju z njimi. Začetek ob 20.30.
Spored od 14. do 20. oktobra 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Marco Polo«. 11.00 Za smeh in dobro voljo. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek... 14.10 Variete. 14.50 in 17.30 V studiu z vami. 16.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Vozlišča. 9.00 Valčki in polke. 9.30 Doživljati rojstvo. 10.10 Koncert. 12.00 Portreti in srečanja. 12.40 Ce-cilijanka 1989. Mešani zbor Štandrež. 13.25 Gospodarska problematika. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Naravoslovje nekoliko drugače. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Aladinova svetilka. 17.40 Mladi val.
Torek: 8.10 Odprti prostor. 9.30 Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih. 10.10 Koncert.
12.00 Vsak je svoje starosti kovač. 12.40 Cecilijanka 1989. Pevska skupina Štever-jan. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Mi in glasba. 17:10 Goriške gostilne. 17.40 Mladi val.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek... 9.20 Variete. 10.10 Koncert. 12.00 Glej, kaj ješ. 12.40 Cecilijanka 1989. Dekliški zbor Devin. 13.30 in 14.10 Na goriškem valu. 16.00 Skladatelj Jani Golob. 17.10 Literarne podobe. 17.40 Mladi val.
Četrtek: 8.10 Slovenski esej. 9.30 čas trobentic in čas kostanja. 10.10 Koncert.
12.00 Demetra, pridobljena zemlja. 12.40 Cecilijanka 1989. Mešani zbor Pod lipo iz Špetra. 14.10 Dvignjena zavesa. 16.00 Dekliški zbor Glasbene matice iz Trsta. 17.10 Četrtkova srečanja. 17.40 Mladi val.
Petek: 8.10 Aldainova svetilka. 9.30 To je življenje. 10j10 Koncert. 12.40 Cecilijanka. Moški zbor Novi sv. Anton iz Trsta. 14.10 Otroški kotiček. 14.30 Od Milj do Devina. 15.00 Francoski šansoni. 16.00 Antologija slov. violinske glasbe. 17.10 Kulturni dogodki. 17.40 Mladi val.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.30 Vraže in čarovnije pri nas. 10.10 Koncert.
12.00	Rezija in Kanalska dolina. 12.40 Cecilijanka 1989. Mešani zbor Podgora. 16.00 Mi in glasba. 17.10 Spreminjanje etnične strukture v Jugoslaviji. 18.00 Lorca: »Dom Bernarde Albe«. Igra.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ sklicuje
OBČNI ZBOR
v soboto, 27. oktobra 1990 ob 17. uri v Finžgarjevem domu na OPČINAH
DAROVI
Za misijon p. V. Kosa: S.M.Š. 20.000; Tončka Sosič 20.000; J. V. 100.000; Slavka Ferlat 50.000 lir.
Za misijone: Emilija in Marija Šajn v spomin svojih pokojnih 250.000; N. N. Boršt 10.000; N. N. Trst 20.000; Ana Furlan
50.000 lir.
Za lačne v misijonih: Berta Jagodnik
50.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia- - P.I. 00054100318) Tiiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Otvoritvena predstava sezone 1990-91 Ivan Cankar
HJLAPC I
Režija Boris Kobal
Premiera v petek 12. oktobra ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu - Abonma Red A.
Ponovitve:
v soboto 13. oktobra ob 20.30 ob 20.30 - Red B v nedeljo 14. oktobra ob 16. uri - Red C v sredo 17. oktobra ob 20.30 - Red D
Vpisovanje abonentov od 10. do 12. ure ter eno uro pred pričetkom predstav pri blagajni Kulturnega doma, ul. Petronio 4, tel. 734265.
Ponovitvi v Kulturnem domu v Gorici:
v ponedeljek 15. oktobra ob 20.30 - Red A v torek 16. oktobra ob 20.30 - Red B
Vpisovanje abonentov ob delavnikih od 11. do	13.	ure	in	od
17. do 19. ure, ob sobotah pa od 10. do 12. ure	v	uradu	Kul-
turnega doma v Gorici, ul. Brass 20, tel. 33288.
SLOVENSKA PROSVETA - TRST
ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE - GORICA
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA - CELOVEC
prirejajo
Koroške dneve na Primorskem
Četrtek 11., petek, 12. in sobota, 13. oktobra: otroška predstava »JURI-MURI V AFRIKI« v Števerjanu, Doberdobu, Gorici, Štandrežu, Opčinah, Bazovici, Barkovljah in pri Sv. Ivanu v Trstu.
Sobota 13. okt. v Katoliškem domu v Gorici srečanje predstavnikov SSk in NSKS. Okrogla miza na temo »Novi odnosi med Slovenijo in zamejstvom. Začetek ob 17. uri.
Nedelja 21. okt.:
KANTATA »PESEM O MIKLOVI ZALI«
Kantata za solo, zbor in orkester (150 izvajalcev).
Trst: Kulturni dom ob 16. uri.
Gorica: Katoliški dom ob 20. uri.
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ«
Dramski odsek
uprizori komedijo v treh delih J. Sterija Popoviča
Jara meščanka
Režija Emil Aberšek GORICA - Katoliški dom - Nedelja, 14. oktobra ob 16. uri
Koroški dnevi v Gorici