PORTRETI KULTURA ZGODOVINA ŠPORT KRIŽANKA VSEBINA IN MEMORIAM MOJCA POTOČNIK Andreja Čibron - Kodrin ZAČETKI REŠEVALNE SLUŽBE 1 V GUŠTANJU 21 Ervin WIodyga MUZIKANT VILI NAVERŠNIK 2 KARTICA ZDRAVSTVENEGA Ivan Gradišek ZAVAROVANJA O SLIKARSTVU SREČKA FRUHAUFA 3 KRALJ MATJAŽ Silva Sešel 23 Valerija Sirnik 24 Irena Greiner ARHITEKT CIRIL ZAZULA 5 Dušan Moškon MOJ POGLED NA ŠENTANEL 25 Rudi Mlinar IZ DOLINŠKOVEGA ALBUMA 7 Karla Oder VES TRUD SE JE POZLATIL 8 Alojz Buhvald NEKOČ SMO PILI TUDI MOST 27 Alojz Pori UČIMO SE VSE ŽIVLJENJE 29 Andreja Čibron - Kodrin ’ZLATI’ PREVALJSKI GODBENIKI 11 Barbara Gašper 35 LET KOROŠKEGA RADIA SLOVENJ GRADEC 13 Marko Vrečič GUŠTANJSKI STRELCI PRED 1. SVETOVNO VOJNO 15 Ervin Wlodyga KOROŠEC MED VOJAKI - SMUČARJI V PRVI SVETOVNI VOJNI 16 Franc Gornik ZIMSKI ŠPORT V MEŽICI MED OBEMA VOJNAMA 17 Franc Gornik 60 LET NOGOMETA NA RAVNAH 33 Ivo Mlakar OB 45-LETNICI PD RAVNE NA KOROŠKEM 34 Andreja Čibron - Kodrin “CEZ GORO K OČETU’ OCENJEVANJE PLEZALNIH SMERI Z GORSKIMI KOLESI PO KOROŠKI KRIŽANKA 36 Jože Žuncc 37 Matjaž Šerkczi 39 Milan Vošank 43 MOJI SPOMINI NAVZMETARNO 18 Ervin Wlodyga | IN MEMORIAM 15. oktobra smo se na pokopališču Barbara poslovili od MOJCE POTOČNIK (1948-1997) Andreja Cibron - Kodrin sodo je pogosto težko razumeti, še posebej, ko smrt tako kruto in nenadoma iztrga iz našega okolja človeka, ki je tako rad živel - kot naša sodelavka Mojca. Odšla je polna neizsanjanih sanj - tako v družinskem življenju, profesionalni dejavnosti kot na področju ljubiteljstva. Za njo ostaja praznina, ki je ni mogoče zapolniti. Z nami pa bo živela naprej, saj je svojo “čašo nesmrtnosti” v petdesetletnem življenju, ko je, če parafraziram Marka Pavčka, živela kratko, a zaradi svoje angažiranosti na različnih področjih sploh ne krotko, napolnila z mnogimi dobrimi deli. Nekoč je zapisala: “Da Živiš, lahko človek dokažeš samo z dejanji. Če samo opazuješ, kako nekaj naslaja, je ali propada, pa pri tem nič ne storiš - ne živiš. ” Vsi, ki so jo poznali, pa četudi le bežno, vedo, da je bil to njen moto, vodilo v življenju. Mojčina življenjska pot je stekla 1. januarja ] 948. leta na Stražišču nad Prevaljami. Rodila se je kot drugi otrok očetu Andreju in materi Mariji. Družina je bila številna, saj je imela Mojca kar tri brate in tri sestre. Kmalu po njenem rojstvu so se Lorencijevi preselili v Prežihovo bajto, leta 1954 pa na Tolsti vrh, kjer so najeli kmetijo Pri Jakobu in za zadrugo delali vse do leta 1973. Potem so sc preselili na Poljano. Mojca pa je bila takrat že študentka. Po osemletki seje namreč vpisala v gimnazijo in sc odločila za študij slavistike. Diplomo je odložila za čas po poroki in rojstvu treh otrok. V zakonu z Jožetom je rodila štiri hčerke: Ano, Dominiko, Zalo in Nežko. Družina je dolga leta živela na Javorniku, pred dvema letoma pa so sc preselili v Kotlje, kjer sta Jože in Mojca s trdim delom in z odrekanjem zgradila hišo. Mojca se je prvič zaposlila leta 1973, ko je eno leto učila na Šolskem centru na Ravnali. Potem je nekaj let ostala doma in skrbela za deklice - z grenkobo je spoznavala, kako malo velja med ljudmi ženska, ki ni v službi. Kot profesorica materinščine seje leta 1982 ponovno zaposlila v šolstvu - tokrat v Srednji šoli tehniško-naravoslovne in pedagoške usmeritve na Ravnah. Od tu jo je poklicna pot kmalu vodila v Železarno Ravne, kjer je bila vse do usodne nedeljske nesreče novinarka internih glasil. Ne glede na to, da so se v letih 1983 - 1997 organizacijske oblike, v katerih je službovala, spreminjale - od Železarne Ravne oziroma njene Delovne skupnosti za kadre in splošne zadeve, Poslovnega servisa, Logističnega centra in zasebnih Medicalgrafa ter Fužinarja Ravne, in ne glede na nazive delovnih mest, ki so jih ji prisojale razne komisije (od referenta za informiranje, organizatorja splošnega obveščanja in nazadnje novinarja) - je bila Mojca novinarstvu predana z dušo in s telesom. Žele/ruji ne bodo pozabili njene podobe, ko je zbirala gradivo za članke v pisarnah in halah - vedno v značilnem delovnem plašču z železarskim znakom, ki ji je pomenil več kot le zaščitno oblačilo, saj je zagovarjala enotno Železarno Ravne, s fotoaparatom prek rame in z blokom ter s pisalom v roki. Prav tako se bomo železatji spominjali njenega glasu, saj je prebirala obvestila po razglasni postaji. In seveda -ostali bodo njeni članki v Informativnem in Koroškem fužinatju, bogastvo informacij in idej ter razmišljanj, zavezujoča dediščina. Ko so konec leta 1993 v železarni zaradi sanacije ukinjali storitvene dejavnosti (in tudi informiranje), jo je ta odločitev vodilnih izjemno prizadela Ker smo v oddelku verjele v poslanstvo informiranja zaposlenih, smo se odločile za zasebništvo - brez njene odločnosti, vztrajnosti in tudi trme ne bi uspele. Zdaj, ko se je naša dejavnost razmahnila in smo na njeno pobudo založile prvo pesniško zbirko pod njenim uredništvom ter še nekaj brošur, je nenadoma odšla. Mojca pa se ni poglabljala samo v železarske teme, marveč so jo zanimali različni dogodki. Izjemno dodelani so njeni portreti -znanih pa tudi povsem navadnih ljudi. Pisala je tudi v druge časopise: Slovenca, Družino, Prepih, Naš tednik; sodelovala pa je tudi z Velenjsko televizijo in s Koroškim radiem. V vzajemni bibliografski kartotečni bazi podatkov COBIB najdemo več kot 400 naslovov njenih prispevkov - ki pa še zdaleč niso vsi, saj ne vključujejo vseh medijev in njenega dolgoletnega časnikarskega in uredniškega dela Prav tako v tem seznamu ni zbranega njenega ogromnega lektorskega dela Nad odnosom do jezika v dražbi in tudi v tovarni je bila zgrožena zato se je tudi javno spraševala: Ali bomo slovenski jezik kar pokopali? Vsakomur pa je z nasveti iz slovnice ali pravopisa z veseljem pomagala Njena velika ljubezen je bila tudi kultura, ki jo je spretno povezovala tudi z novinarstvom. V dijaških in študentskih letih je sodelovala v kulturni dejavnosti mladih v Strojnski Reki in precej pripomogla, da so zgradili kulturni dom. Pozneje je sodelovala pri raznih prireditvah kot organizatorica ali sooblikovalka sporeda. Od leta 1978 je (z dveletno prekinitvijo) slabela za jezikovno podobo Koroškega in v zadnjih letih tudi Informativnega fužinarja, kot novinarka v Železarni Ravne pa je redno spremljala kulturno dejavnost v občini in o nji poročala ne le v obeh Fužinatjih, temveč tudi v dragih slovenskih občilih. Je tudi avtorica številnih literarno obarvanih spominskih in dragih priložnostnih zapisov. Za “vztrajno, samoiniciativno in pronicljivo poročevalsko delo s kulturnega področja” je leta 1993 prejela bronasto Prežihovo plaketo. Iz obrazložitve: “Njeni zapisi niso nikoli zgolj zapisovalsko - kronistično delo, ampak so pomembna kulturna kreativna dejavnost, ki po svoje sooblikuje kulturni utrip Mežiške doline, ga bogati, kritično vrednoti in razčlenjuje. Z vestnim zapisovanjem vseh teh kulturnih dogodkov pa omogoča našim zanamcem popoln pregled naše kulturne ustvarjalnosti.” Mojca je sodelovala tudi s Kulturnim društvom Mohoijan in javnosti poročala o s strani medijev dostikrat prezrtem segmentu kulture -1. i. verski kulturi za cerkvenimi vrati. Nanjo so se po pomoč obračali tudi pevci MoPZ Vres - opravljala je jezikovne preglede njihovih koncertnih knjižic, jim pripravljala vezna besedila za nastope, dragoceni pa so jim bili tudi njeni nasveti glede izgovaijave koroških narečnih besed. Da obvlada ta dialekt, je dokazala tudi s snemanjem zgoščenke Bajže s Koroške. Poskusila se je tudi kot igralka - nastopala je ž Metinim monologom iz Prežihovih Samorastnikov. Bila je članica odbora za literarno dejavnost pri ZKO Ravne, članica sveta Koroške osrednje knjižnice, dejavna tudi v Slavističnem društvu Koroške in Karitasu Ravne ter verjetno še kje. Nekaj dni pred smrtjo seji je izpolnila velika želja: uspela je pripraviti ustanovni občni zbor kulturnega društva Svitanje, na katerem so jo izvolili za predsednico. Zagovaijala je stališče, da "mora vsak kraj živeti. Živi pa tako, da se v njem nekaj dogaja. Če se ne, je to mrtvo mesto”. K sodelovanju je pozvala vse, ki so bili pripravljeni pomagati pri uresničevanju kakršnekoli ustvaijalne pobude mladih in starejših na Koroškem, predvsem na Ravnah. Decembra lani je s soorganizatorico Hudournikom, gibanju koroške mladine, že pomagala izpeljati koncert mladih. Upala je, da bo tovrstna dejavnost prinesla Ravnam in Koroški več življenja in kulture in da to ne bo prva in hkrati poslednja prireditev. Ob snovanju vsake številke Koroškega fužinarja je Mojco prevzel ustvaijalni nemir. Naštevala je teme, ki jih je želela obdelati. Tudi za tokratno številko je imela kar nekaj idej za članke. Žal jih nikoli več ne bo “prelila” na papir... Uresničile so se otroške sanje Muzikant VILI NAVERŠNIK Ivan Gradišek kot otrok sem imel veliko vese- lje do glasbe, kako priti do nje, pa je bilo v tistih časih zame zelo težko”, obuja svoje spomine Vili Naveršnik. Res, hudi časi so bili. Vsak prisluženi dinar je še kot otrok kar nekajkrat obrnil, preden ga je dal iz rok. Le tako si je končno lahko kupil malo ustno harmoniko, ki je premogla vsega nekaj tonov in na njej seveda ni bilo mogoče kaj prida igrati. Ponovno je varčeval in si kupil malo večje “orglice”, na katere se je kaj hitro naučil pesem Na planincah pa sončece sije. Veliko je sanjal tudi o oni “ta pravi” harmoniki, ki jo je hodil gledat in poslušat k Arnoldovemu Pavliju, a so te sanje zaradi že znanih razlogov kaj hitro splavale po vodi, in kot sam pravi, še sedaj plavajo, Bog vedi, kje. Bog je najbrž že vedel, kaj dela. Če že ni uslišal njegovih pivih želja, mu je zato dal nekaj, čemur je postal vdan domala vse življenje. Še kot kratkohlačnik je letal za takratno 18-člansko tovarniško muziko ter z očmi in ušesi požiral njeno igranje. Kapelnik Koshvein ga je kaj hitro opazil in mu zaupal torbo z notami. Prvikrat jo je nesel v Dobjo vas k Likeviču, kjer je imela godba promenadni koncert. Žarel je od sreče in ponosa, ker se je lahko tem vrlim “gospodom” tako približal, še več, postal je kapelnikov “notntreger”, kar pa tudi ni bilo od muh. No, v Vilijevi rojstni hiši je stanoval klarinetist Blatnikov Rudi. Nagovarjal gaje, naj bi se šel kaj učit, saj od samega prenašanja not ne bo postal muzikant. Glasbenih šol žal še ni bilo, zato ga je vzel “v roke” sosed Golobov Jaka, takrat že dobro podkovani muzikant. “Vili”, mu je baje dejal, “če misliš resno, bova pa začela.” In ker ni bilo notnega papiija, mu je napisal “natur skalo” (durovo lestvico) kar na papirnato vrečko; ko je to obvladal, pa še poltonsko. Pri “profesorju” Golobu je imel vaje dvakrat na teden, pred vstopom v guštanjsko godbo pa še pri Kostvveinu. V majniku leta 1942 je začel redno igrati pri godbi kot Es - trobentač, kar je bilo mladeniču v največje veselje na svetu. Iz godb so nastajali pihalni orkestri in Es - trobente niso bile več aktualne, skoraj istočasno pa je nastala kriza pri činelah. Jožko Herman je dolgo razmišljal, koga bi določil za to odgovorno mesto. Muk ga je odrešil Vili kot edini prostovoljec, pa še najmlajši je bil in kot tak perspektiven za daljše obdobje. Ni enostavno igrati na ta instrument, kot je videti tako na oko. Veliko občutka potrebuješ, saj je treba znati gimeti in zvončkljati, kakor pač zahteva značaj skladbe, kar pa z nekoliko manj kot kilogramom v vsaki roki ni ravno mačji kašelj, sploh pa ne pri budnicah in paradah, ki trajajo po nekaj ur. Tukaj je bil Vili neuničljiv in nenadkriljiv mojster. Pa se ni izkazal zgolj kot činelist! Aktivno je sodeloval pri gradnji prvega glasbenega doma (leta 1951 - leseni del), pri gradnji prizidka leta 1963 in pri njegovi kasnejši adaptaciji. Pri graditvi sedanjega doma sicer ni aktivno sodeloval, bil pa je pri domu vsaj po dvakrat na dan, kot “nadzorni” - bi rekel. Tudi obveščevalec je bil dolgo vrsto let. Njegov “obveščevalec tukaj” je po telefonu neusmiljeno obveščal o dnevu in uri posameznih nastopov. Tudi sam je bil dobro obveščen o delovnih dolžnostih posameznih godbenikov: na kateri izmeni je kdo, kdo je na dopustu in kdo je na šolanju zunaj kraja. Marsikateri prosti ali praznični dan je šel ob njegovem klicu Pihalni orkester železarjev Ravne igra prvomajsko budnico v Kotljah - Vili Naveršnik je prvi z leve. (Foto: Mojca Potočnik) po zlu, vendar, odzvati seje bilo treba klicu, od katerega je bil odvisen prenekateri nastop orkestra. Res, pravo trnovo pot je bil prehodil od skromnih želja do uresničitve svojih sanj. Ni pristal na harmoniki; dosegel je daleč več, kot si je kdajkoli sploh upal sanjati - ta na zunaj trdi človek, na znotraj pa mehka muzikantarska duša. Trdega ga je naredilo življenje - daleč odmaknjeno od otroških sanj - od možnosti, kakršne imajo otroci danes in se jih nekateri premalo zavedajo. Mnogo skritih talentov je v onih časih zakopalo svoje sanje. Tudi Vili bi jih, če ne bi bilo Pavlija, Rudija, Jaka, Kostvveina, Hermana in navsezadnje tudi njega samega, če bi ne bil tak, kakršen je. “Kar sem si želel v mladih letih, sem tudi dosegel z domala petinpetdesetimi leti igranja pri naši godbi, na katero smo vsi ponosni,” rad pove. Nečesa pa vendar niti v sanjah ni slutil: Da bo odprl novi glasbeni dom na Ravnah in da si bo prislužil medaljo za zasluge Mednarodnega združenja pihalnih orkestrov. Zasluženo, Vili! O slikarstvu SREČKA FRUHAUFA Silva Sešel Srečko FRUHAUF - Sreč je eden izmed mnogih, ki si služijo kruh v železarni. Sam pravi, da ima rad delo v konstrukcijskem biroju. Ko se bo upokojil, bo vsaj nekaj časa pogrešal sodelavce in risalno desko, vendar se bo takrat lahko posvetil svoji veliki ljubezni - slikanju. Sreč se je rodil v Dravogradu leta 1944. Spomni se, da mu je že v vrtcu bilo v veliko veselje, ko je smel na tablo s kredo narisati risbo in je potem ves teden niso zbrisali. Potem osnovna šola (takrat je veliko prerisoval junake Mustrovih stripov - Zvitorepca, Lakotnika, Trdonjo), nižja gimnazija na Ravnah, kjer je spet začutil prijeten stik z risanjem, in mnogo pozneje priznanje učitelju Plevniku, da njegovih ur ni nikoli “šprical”. Sledile so poklicna šola, vojaščina, zaposlitev, družina in želja slikati se je morala nekaj časa umakniti eksistenčnim potrebam. Leta 1981 seje vpisal v Društvo koroških likovnikov, kjer sta že bila včlanjena ožja kolega Štefan Bobek in Flori Kotnik. Tu je spet osvežil pozabljeno znanje, se učil tehnik in na skupinski razstavi prikazal svoje Tihožitje v oljni tehniki. Kar nekaj časa mu je bilo olje najljubša tehnika, kasneje pa je začel tudi z akvarelom, s pastelom in z risbami v rjavi kredi, tušu in oglju. Tudi tematsko je zelo raznolik, čeprav prevladuje pokrajina, od koroških domačij do pokljuških planšarij in smrek, še najraje se ustavi kje na Goriškem vrhu, kjer ga pritegne bajta pol scimprana pol zidana, krita s slamo in šitlni; zadaj za njo sameva preša, ki ne služi več namenu, ampak natančna izdelava in okrasje pa še vedno pritegneta pogled. Tukaj ni v ospredju dekorativni element, tudi ne gradi na kontrastih, ampak gre za realistično upodobitev kmečke arhitekture, ki bi lahko bila muzejski dokument, kateri izpričuje podeželsko tradicijo. Čeprav gre za identičen prenos na platno, je kolorit tisti, ki označuje avtorja. Iz domače okolice izbere največ motivov, njegovo oko pa se najpogosteje zaustavlja na krajinskih izrezih, kjer prihaja v borbi za poudarjanje slikarske snovi do posebne (Fruhaufove) barvitosti, ob kateri so izraženi tudi kompozicijski odnosi. Ta občutenja ob naravi izraža v obeh tehnikah, v oljni in pastelu. Slednji je sicer mehkejši, zanj uporablja tudi manjši format, toda v obeh ohranja jasno barvitost, ki je izražena v okviru barvnega realizma. Med motivi, ki mu jih nudi narava, odkriva tiste, ki zadovoljijo njegov okus in težnjo, najpogosteje so to panorame Dravske doline. Ozek trak modrine, ki se vije med zelenilom Črneškega polja. S širokopotezno neposrednostjo in spontanostjo, z afiniteto spretnega slikarja dodaja krajinam osebni nadih. Srečko Friihauf: Robindvor pri Dravogradu, olje, 1983 Posebno mesto zavzemajo vedute, za katere sam pravi, da jih zelo rad slika, rad ima stisnjene stare ulice, velbe, izpod katerih se v perspektivi vidi še del hiš ali samo kak poseben detajl, daje le dovolj razgibano. Tako so nastali čudoviti izseki Stare ulice na Ravnah, posamezni deli rodnega Dravograda, stari del Mojstrane, ko se je udeležil ene izmed slikarskih kolonij. Manjši so predmeti, natančneje so izdelani; tu se pokaže Srečeva odličnost, mogoče podedovana preciznost po očetu urarju. V davni spomin nanj so ure, kjer ni v ospredju čas, ampak njihov natančen mehanizem. Tem urnim tihožitjem se pridružujejo šopki cvetja, ki se z realistično obliko in barvo približajo barvni fotografiji, saj se na teh slikah iskrijo predvsem čiste barvne površine, usklajene z značilnostmi kompozicije. Avtor se zaveda svoje moči, da mu uspe predmet v popolnosti prenesti na platno, zaveda se tudi, da to ni čisto tisto, kar bi rad. Zdi se, da bi marsikdaj rad povedal drugače; boji se, da bi zdaj všečne slike postale nevšečne. Ampak Sreč spada med take ljudi, ki jim beseda ne zdrkne takoj z jezika, zato pa toliko več tuhtajo. Najbrž bomo v prihodnosti videli kakšno drugačno krajino obarvano rdeče, vijolično - z barvami, ki niso v našem realističnem dosegu. Ob zaključku se naj vrnem k začetku - k črti, ki je osnova tudi Friihaufovega dela - tako poklicno kot izpovedno. Njegova risba je prežeta s strogo dinamiko, vsaka poteza ima določeno funkcijo. Polno mero risarskega znanja vnaša v etnografske elemente, ki delujejo kot scene iz življenja vasi (dravograjske okolice), ali pa komponira kot tihožitja v prostoru, kar tudi je Stari grad nad Dravogradom. Ta svoj slikarski jaz dopolnjuje, izpopolnjuje, obe polovici se združita v celoto, ki jo Sreč še nadgrajuje, saj v domačem kraju skrbi za likovno dejavnost in tudi letošnja slikarska kolonija ob 75. obletnici priključitve Libelič k matični domovini je s tehnične plati bila pod njegovim nadzorom. Njegovo delo se tu ne konča, nadaljuje ga v slikarskih kolonijah. Druženja s prijatelji mu odpirajo nove slikarske poti in v taki skupini s podobnimi hotenji potrjuje svoje delo. Srečko Friihauf: Domače dobrote, olje, 1990 Srečko Friihauf: Stari del Mojstrane, olje, 1997 SPOZNAJMO ROJAKE Arhitekt Ciril Zazula Dušan Moškon Ciril Zazula, diplomirani inženir arhitekture, se je rodil 8. julija 1924 na Prevaljah kot drugi otrok Jožeta Zazule (o njem glej članek v Slovenskem biografskem leksikonu) in Terezije, rojene Papež. Ob okupaciji leta 1941 je bil s starši pregnan iz Maribora najprej v Bosno, od koder so se kmalu preselili v Bjelovar, kjer je v vojnih razmerah nadaljeval gimnazijsko šolanje. Po končani vojni in po vrnitvi v Maribor je gimnazijo dokončal in po opravljeni maturi odšel v Zagreb, kjer bi se bil rad posvetil študiju hortikulture. A ker je bil ta študij takrat še neizoblikovan, se je vpisal na Fakulteto za arhitekturo. Zaradi gmotnih težav je leta 1947 zapustil Zagreb in se v Ljubljani prepisal na tamkajšnjo Arhitekturo. Študij se mu je zaradi bolezni nekoliko zavlekel in tako je po opravljenem seminarju pri profesoiju Mihevcu diplomiral leta 1956. Že med študijem mu je mentor zaupal sodelovanje pri takratni obnovi gradu Štatenberg, pozneje pa gaje priporočil profesorju Pircu z agronomske fakultete kot sodelavca pri načrtovanju gospodarskih objektov in delu s študenti. Leta 1957 seje vrnil v Maribor in se vključil v delo pri projektivnem biroju Projekt Maribor, kjer je ostal do upokojitve leta 1987. Bila sva ista povojna generacija, skupaj sva študirala kot kolega, prijatelja in ožja rojaka s štajerskega konca. Ciril je bil razmišljujoč človek, skromen in rahločuten, čeprav je to svojo držo znal spretno prekriti z njemu lastno šaljivostjo. Vendar - katere koli naloge seje lotil, jo je delal s srcem in z notranjim žarom. Strokovna pot ga je sprva vodila skozi vsakodnevne naloge, kot sojih pač poznali projektivni biroji povojnega obdobja: serijski projekti, izvedbeni načrti, adaptacije ipd., vse seveda in predvsem s funkcionalističnim poudarkom. Od večjih projektov, ki jih je dobil takrat v snovanje, velja omeniti hotel v Varaždinu in sedanjo Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, ki jo je načrtoval leta 1959, dograjena pa je bila 1962. Med njegovimi takratnimi deli izstopa Dijaški dom Novo mesto, načrtovan sredi sedemdesetih let, dograjen leta 1978. Objekt je sestavljen iz dveh vzporednih traktov, ki ju povezuje skupni dvoriščni prostor. Oba trakta sta zasnovana z vzdolžno osjo v smeri sever - jug, tako da dobivajo bivalni prostori enakomerno osvetlitev z vzhodne in zahodne strani. Da bi se izognil togosti obeh arhitekturnih gmot, ju je zmehčal z delno členitvijo, ki je izrazitejša na obeh zunanjih fasadah. Celotna arhitektura dijaškega doma kaže volumensko in likovno jasnost zasnove fasadnih ploskev in okenskih odprtin, brez strukturalne, teksturalne in barvne prenasičenosti. Leta 1979 je zasnoval v Mariboru Srednjo šolo za gostinstvo in turizem, ki sojo zgradili leta 1982. Konec sedemdesetih let so mu zaupali obsežen projekt razširitve Osnovne šole Jože Goijup v Kostanjevici na Krki, katere zasnovo je s členitvijo posameznih arhitekturnih gmot približal gručastemu značaju naselja. A tudi v oblikovanju je skušal v okviru možnosti preseči takratne veljavne normative za gradnjo šol. Skoraj vzporedno z dograjevanjem šole je vzniknila pred obzidjem kostanjeviškega pokopališča nova mrliška vežica istega avtorja. Na samem pokopališču pa je z veliko mero likovnega posluha zasnoval nagrobnik družine Srrirekatjevih, pri čemer žal nekoliko utesnjena parcela ne dovoljuje, da bi žlahtno obeležje celovito zaživelo v svoji izpovednosti. Pri nagrobniku za grob družine Janka Glazerja v Rušah je - konec šestdesetih let - posebno pozornost posvetil pesnikovim verzom, poldrugo desetletje pozneje pa oblikoval tudi spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši. V začetku šestdesetih let se je arhitekt Zazula začel posvečati sakralni arhitekturi, ki gaje od sredine šestdesetih let dalje, ko je zaradi liturgičnih sprememb bilo potrebno preoblikovanje cerkvene opreme, še posebej privlačevala. Po njegovih načrtih so preuredili ali na novo opremili več kot štirideset cerkva, posamezne tudi dogradili. (Del seznama teh cerkva v mariborski škofiji je objavljen v glasilu Pastoralni pogovori, 1996, leto XXV, štev. 5, str. 88-92.)„ Še prej, v petdesetih letih, je - zvest svojemu rojstnemu kraju Prevalje - načrtoval prenovo za podružnično cerkev sv. Kozma in Damijana na Brinjevi gori. Bila je to kapela manjših razsežnosti, ki ne bi mogla sprejeti veliko vernikov, zato je oltarno steno predvidel kot pomično zasteklitev, da Cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem - Maribor (dograjena leta 1971); na posnetku del zahodnega pročelja z glavnim vhodom in “zvonikom”. (Foto: Boštjan Vrviščar) bi tako omogočil zbranim na ploščadi pred kapelo nemoteno spremljanje obreda. Žal njegov načrt ni doživel uresničitve. Za Koroško je načrtoval še nekaj zasnov, kot je na primer bila delna prenova farne cerkve sv. Egidija na Ravnah ter preureditev prezbiterija farne cerkve sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, a je tudi to dvoje ostalo le pri načrtih. Pač pa so na pokopališču sv. Barbare na Prevaljah v letu 1976 postavili po njegovem predlogu nagrobnik duhovnikom. Med prvimi sakralnimi objekti, ki jih je opremil v skladu z liturgičnimi spremembami, je cerkev sv. Petra v Gornji Radgoni. Že zgodaj je načitoval tudi liturgično preureditev cerkve na Ptujski gori, a je bil del načrta uresničen šele leta 1978. Ena naj izrazitejših celovitih stvaritev arhitekta Zazule pa je prav gotovo cerkev sv. Cirila in Metoda na Teznem (Maribor), posebno še, če se ozremo na čas nastanka načrtov v šestdesetih letih (dograjena je bila leta 1971). Neposredno po blagoslovitvi cerkve se je s projektantom pogovaijal Rafko Vodeb (prim. Rafko Vodeb: Arhitekt in njegova cerkev. Nova mladika, 1972, letnik III, štev. 2, str. 45-49). V pogovora je avtor cerkve jasno izoblikoval svoje poglede na sakralno arhitekturo. Med dragim pravi: “Hotel sem se izogniti vsemu, kar bi kakor koli spominjalo na triumfalizem ... Zato sem na zahodnem, stranskem pročelju pripravil le preprosto stojalo za tri zvonove. Brez zvonika gre, brez zvonov pa ne.” V nadaljevanju pa opozarja, da “je glavni bogoslužni prostor večnamenski, to se pravi, da je lahko tudi predavalnica ali koncertna dvorana. Zato sem postavil tabernakelj v kapelo na zahodni strani cerkve.” Naslednje leto (1972) so prav tako po njegovih načrtih zgradili na temeljih nekdanje hmeljske sušilnice v Ljubečni novo cerkev dvoranskega tipa, posvečeno sv. Jožefu delavcu. Devet let pozneje je bilo zgrajeno še župnišče. Od običajne klasične postavitve liturgičnih elementov v vzdolžni osi ladje odstopa preureditev cerkve sv. Cecilije v Celju, kjer je arhitekt oltar z ostalo opremo in hkrati s podnožjem rahlo zamaknil v diagonalno smer, kar vzbuja vtis svobodnejše, do neke mere celo scenske razporeditve celotne opreme (cerkev je bila preurejena leta 1974). Proti koncu sedemdesetih let so ga povabili k arhitekturni prenovi in dozidavi cerkve sv. Frančiška Asiškega v Radvanju (Maribor). Zahtevno in občutljivo nalogo je avtor reševal z občuteno domiselnostjo vse do detajla, pri oblikovanju “zvonika” tudi z znatno mero izvirnosti; tako bi lahko cerkev sv. Frančiška Asiškega uvrstili med uspele primere tovrstnega reševanja sakralne arhitekture pri nas. Po njegovih načrtih (1984-1985) je bila leta 1986 zgrajena tudi Škofijska avla v Mariboru, s prostori za knjižnico, z dvorano in domom za upokojene duhovnike. V jeseni leta 1964 je postal Ciril Zazula honorarni predavatelj za zgodovino arhitekture in umetnosti na Srednji gradbeni šoli (takratnem Gradbenem šolskem centru) v Maribora, kjer je - s prekinitvijo dveh šolskih let, od 1972/73 do 1973/74 - delal do konca leta 1981 (prim. posamezne zvezke Poročil Gradbenega šolskega centra Borisa Kraigherja Maribor in šolski arhiv). Ta zadolžitev ga je še posebej pritegnila, saj je s svojimi vsakoletnimi potovanji po domovini, predvsem pa po tujini, že dalj časa utrjeval svoje znanje o arhitekturi in sploh umetnostnih spomenikih na kraju samem. Razen srednje, zahodne in južne Evrope ga je privlačeval zlasti Egipt, prepotoval je Malo Azijo in drage sredozemske dežele, pa takratno Sovjetsko zvezo. Na njegovo strokovno rast pa je veijetno najplodneje vplivalo že zgodnje trimesečno študijsko potovanje leta 1959 po celotni Švedski. V Dvorjanah pri Mariboru je kolega Ciril načrtoval za svoje sorodnike hišo v zelenem okolju, kjer je zadnja leta tudi sam bival. V sklopu hiše je zasnoval zimski vrt, kar je bila pred desetimi leti pri nas še redkost. S svojih potovanj je prinesel prenekatero eksotično “trofejo”, največkrat razne kakteje in drage nenavadne rastline, da je z njimi popestril svojo zeleno zbirko. Cirilov prosti čas je prevevala ljubezen do narave, predvsem do rastlin, ki jim je bil že od otroških let ves predan. Sploh je z zadovoljstvom sprejemal vse, kar mu je svet nudil lepega. Žal vse prekratko. Življenje se mu je izteklo na Slivniškem Pohoiju 10. oktobra 1995. Ob koncu njegovega službovanja mu je projektivni biro Projekt Maribor podelil priznanje za Dijaški dom Novo mesto, za dograditev Osnovne šole Jože Gorjup v Kostanjevici na Krki, za Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Maribora ter za Škofijsko avlo v Maribora. To je bila skromna, a korektna oddolžitev delovne organizacije dolgoletnemu sodelavcu, načrtovalcu mnogih del, ki bi zaslužila večjo pozornost tudi širše strokovne javnosti. Ciril Zazula je sodil med tiste arhitekte svojega časa, ki so si prizadevali preseči trenutno veljavne smeri v arhitekturnem izrazu. Tako je - predvsem v sakralni arhitekturi - najprej prisluhnil arhitekturnemu izročilu obravnavanega objekta ali njegovih sestavin, da bi potem v sodobno preoblikovanem smislu vstavil načrtovano v novi čas. Sicer pa je o načelih, ki so ga vodila pri njegovih snovanjih, spregovoril sam v članku Arhitektove izkušnje pri povezovanju starega in novega v cerkveni arhitekturi (Cerkev v sedanjem svetu, 1970, leto 4, štev. 9-10, str. 143-144), kjer med dragim pravi: “Vsi novi elementi, vneseni v obstoječi prostor, morajo biti izraz današnjega časa in arhitekture. Pričakuje pa se skladnost s historičnimi slogi, s katerimi se naj zlijejo v celoto.” V mnogih primerih je njegove zasnove spremljala tudi simbolika kot sestavni del njegovega arhitekturnega razmišljanja in življenjske filozofije, ki se ji je kot iskalec novih spoznanj vedno rad predajal. Dijaški dom Novo mesto - dograjen leta 1978 (Foto: Boštjan Vrviščar) Iz Dolinškovega albuma Karla Oder Vsaka nova razstava je za muzej pomemben dogodek, saj z njo predstavi javnosti delo, ki so ga kustosi leta vztrajno in potrpežljivo opravljali odmaknjeno očem javnosti. Zbiranje gradiva, fotografij, predmetov, podatkov in urejanje ter dokumentiranje vsega zbranega so običajna dela v muzeju, obiskovalcem predstavljena le posredno, prek razstav in publikacij. Razstava, ddprta od 8. maja do 30. junija 1997 v likovnem salonu na gradu Ravne, "Zaustavljene podobe časa. Dolinškov koroški album." je bila posvečena Maksu Dolinšku, našemu kolegu, predhodniku, prvemu in dolgoletnemu upravniku ravenskega Koroškega muzeja. Z njo smo predstavili izbor posnetkov iz njegovega obsežnega fotografskega opusa, ki ga hrani Koroški muzej. V aprilu je minilo deset let od Maksove smrti, že kakšno leto prej pa je zaradi šibkega zdravja odložil fotografsko kamero, sopotnico, s katero nam je ohranil polstoletni vizualni spomin na dogodke in na ljudi, ohranil je podobo naselij, arhitekture in narave v Mežiški dolini ter tudi na širšem Koroškem. Kdo je bil Maks Dolinšek? Mnogi ga poznate. 3. oktobra 1910. leta se je rodil na Ravnah. Končal je učiteljišče v Mariboru in diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru iz geografije in zgodovine. Vsa službena leta, razen v času nemške okupacije, je učil in vedno znova prenašal znanje novim generacijam. Služba mu ni bila dovolj. Že od študijskih let je vneto telovadil, plaval, plezal in bil sploh vsestranski športnik. Takrat se je navdušil tudi za fotografiranje. Fotoaparat si je priskrbel že v prvih mesecih službovanja v Ribnici na Pohorju. Njegovi posnetki pa kažejo njegov odnos do vseh in vsega, kar je imel rad in kar je delal. Leta 1956 je postal upravnik Koroškega muzeja, takrat Delavskega muzeja, in tu ostal celih 23 let. Zaupano mu je bilo vodenje ustanove za zbiranje, varovanje, raziskovanje in predstavljanje kulturne dediščine. V tem času so nastale stalne zbirke in dislocirane enote. Pri delu so mu pomagali prijatelji muzeja, železarji, rudarji, kmetijci, kmetje in kolegi muzealci. S pomočjo železarne, rudnika, kmetijske zadruge in drugih so nam ohranili dragoceno kulturno dediščino in ustvarili podobo takrat splošnega pokrajinskega muzeja. Spominska fotografska razstava "Zaustavljene podobe časa. Dolinškov koroški album." je izbor majhnega števila posnetkov iz več tisoč enot obsegajočega opusa. S fotografijo predstavljeni trenutki so v črnobeli tehniki; večina jih je iz avtorjevega zgodnejšega obdobja. Dolinšek je sledil Maks Dolinšek: Šolska higiena, fotografirano okrog leta 1950 novostim na področju fotografije, zato je njegovo pozno obdobje fotografiranja predstavljeno z izborom barvnih diaposnetkov. Izbor posnetkov so pripravili kustodinja Liljana Suhodolčan, višji kustos Marko Košan in dokumentalist Mirko Osojnik. Med izbranimi fotografijami so tudi avtorju najljubše, ki jih hrani njegova žena Anica. Večino fotografij je v fotolaboratoriju muzeja, ki ga je osnoval Maks Dolinšek, izdelal Mirko Osojnik. Pri tem je imel nemalo težav, saj zastarela oprema ne omogoča izdelave najkakovostnejših pozitivov. Nekateri posnetki so stari že petdeset let in zahtevajo že kar konzervatorsko - restavratorski pristop. Razstavo je oblikovala dipl. arhitektka in oblikovalka Blanka Kamnik. Podobo albuma fotografij je dopolnila s podobo fotografskega traku in z vejami dreves. S tem je nevsiljivo predstavila Maksov atelje, odprt prostor, pokrajino. Narava in cvetje sta bila zanj tudi vir umetniškega izraza in nemalokrat si je za umetniški motiv izbral cvetočo vejo. Ob tej priložnosti je izšel tudi katalog z besedili različnih avtorjev in z izbranimi fotografijami Maksa Dolinška. PIHALNI ORKESTER ZELEZARJEV RAVNE NA SVETOVNEM PRVENSTVU NA NIZOZEMSKEM Godbeniki z županom Maksom Večkom Ves trud se je pozlatil Alojz Buhvald Končno je prišel dan, ko smo se odpravili na negotovo pot, polno pričakovanj, na svetovno prvenstvo pihalnih orkestrov v Kerkrade na Nizozemsko. Po celoletnih pripravah, trudu, napetostih in odrekanjih vseh članov orkestra smo končno stali pred glasbenim domom na Ravnah in čakali na avtobuse, ki nas bodo popeljali v borbo za čimboljše točke. Ob odhodu so bili z nami svojci, prijatelji in vsi, ki so spremljali naše delo skozi celo leto. Vsi so nam hoteli zaželeti srečo na tekmovanju, zato so se tudi prišli poslovit od nas. Ob vseh željah smo skoraj spregledali prihod avtobusov. Bili so točni in to je bil dober znak, da bo potovanje organizirano profesionalno. Začeli smo s pakiranjem opreme, ki je trajalo kar celo uro. Na koncu skoraj ne moreš verjeti, daje vse v avtobusih. Pot je potekala prek mejnega prehoda Holmec. Tam smo uredili nekaj formalnosti, nato pa smo vožnjo nadaljevali prek Avstrije in Nemčije na Nizozemsko. Potovanje po zahodnih državah je dolgočasno, saj se vseskozi voziš po avtocestah. Zato smo si morali v avtobusih sami krajšati čas. Nekateri so igrali karte, drugi pa so si pripovedovali najnovejše vice. Tako nam je potovanje hitreje minevalo in po dvanajstih urah vožnje smo prispeli v nizozemsko mesto Breda, kjer smo imeli rezerviran hotel. Breda je srednje veliko mesto s tipično nizozemsko arhitekturo. Namestili smo se v hotelu Brabant. To je sodoben hotel, namenjen raznim kongresom in seminarjem, z bazenom, s savno in televizorji v sobah. Ogledali smo si sobe in vadbeno dvorano. Z razmerami smo bili zelo zadovoljni, predvsem pa nas je presenetila prijaznost osebja v hotelu. Že od prvega trenutka so živeli z nami in so ugodili vsem našim zahtevam. Po kosilu smo se odpravili na kratek počitek, saj nas je ob petih popoldne že čakala prva vaja. Na vaji smo se zbrali točno, kar je dokaz, da so člani orkestra jemali to tekmovanje zelo resno. Tako smo začeli s sklepnimi pripravami. Sicer je bilo do tekmovanja še tri dni, mi pa smo želeli dodelati še finese in - kot pravimo - muziko smo morali še začiniti. Vaje smo imeli še dva dni zjutraj in popoldne, tako da smo igrali po štiri ure na dan. Dopoldne smo vadili po sekcijah na vseh možnih koncih hotela. Nekatere sekcije so vadile v salonih, druge na hodnikih, v kleteh ali na dvorišču. Popoldne pa smo se skupno uigravali v vadbeni dvorani. Priprave so potekale zelo profesionalno in niti želeti si ne bi mogli drugače. Med vajami pa se je za sprostitev našel čas za sprehode po mestu ali osvežitev v bazenu. V četrtek zvečer se je naši odpravi pridružil župan, ki nas je prišel bodrit. Zelo pa smo se razveselili tudi prihoda našega stalnega člana Stanka Arnolda. To nam je vlilo še dodaten pogum. V petek je bil zadnji dan priprav. Popoldne smo imeli generalko in s tem smo zaključili ciklus dolgih in napornih priprav ter se prepustili naši iznajdljivosti in sreči. Dirigent Srečko Kovačič nam je zaželel, da bi na tekmovanju čimbolj uživali in igrali sproščeno. Vedeli smo, da smo dobro pripravljeni, in potrebovali smo samo še kanček sreče. Sobota, 19. 7. 1997, pa je bil dan, o katerem je bilo največ govora celo leto. Po zajtrku smo se počasi odpravili v mestece Kerkrade, ki je od Brede oddaljeno dobro uro in pol vožnje. To mestece cel mesec živi za svetovno prvenstvo. V tem času se med seboj pomeri več kot 250 orkestrov s celega sveta v vseh kategorijah v različnih programih, od korakanja, tolkalnih skupin pa do najelitnejšega tekmovanja v koncertnem programu, to je skupina “harmonie orkestrov”, v kateri smo tekmovali tudi mi. V naši skupini je tekmovalo 29 orkestrov iz Nizozemske, Švice, Belgije, Italije, Japonske, Francije, Avstrije, Španije, Nemčije, Velike Britanije in Slovenije. Že po državah se vidi, kako močna je bila konkurenca v skupini. V Kerkradeju je vse v znamenju glasbe. V vseh trgovinah imajo v izložbah izobešene instrumente ali note. To smo opazili, ko smo kupili nekaj opreme za pomoč pri igranju. Gledali smo v izložbe, kje so kakšni instrumenti, in ugotovili, da imajo v mestu skoraj same trgovine z instrumenti. Ko pa smo se približali izložbam, smo videli, da so to čisto običajne trgovine (mesnice, špecerije in trgovine z oblekami). Odpravili smo se proti tekmovalni dvorani. V manjši smo odložili opremo. Komaj smo se dobro segreli, že nas je nek gospod povabil na oder. Takrat se je začelo zares. Obrazi muzikantov so se zresnili, vsak pri sebi se je globoko skoncentriral. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo zasedli prostor na odru, saj nas je bilo okrog sto. Sodniki so dali znak in začeli smo igrati skladbo za ogrevanje. Z njo smo preizkusili akustičnost dvorane in se prilagajali razmeram. Odigrali smo jo brezhibno. Nato je sledila obvezna skladba. Zelo lepo je zvenela, tako da smo začeli ob igranju uživati, čeprav je bilo tekmovanje. Tudi to skladbo smo zelo dobro odigrali in dodati smo morali še piko na i s skladbo po lastni izbiri. Tudi to smo naredili tako, kot smo si želeli, in v dvorani, v kateri je bilo okrog 2000 ljudi, je zagrmel velik aplavz. To je bilo potrdilo, da smo dobro igrali. Ker pa je bilo to tekmovanje in je težko samega sebe ocenjevati, se je začelo težavno obdobje čakanja na razglasitev. Dirigent Srečko Kovačič prejema /Jato medaljo in posebno pohvalo. Razglasitev je bila vsak tekmovalni dan na koncu tekmovanja. Takrat se v dvorani zberejo vsi člani orkestrov, ki imajo toliko poguma in živcev, da lahko prenesejo razglasitev. Dvorana je bila nabito polna. Kar naenkrat je množica obnemela. Na oder so prišli uradna napovedovalka v narodni noši in sodniki. Napovedovalka je po vrsti sporočala rezultate, ki so jih dosegli posamezni orkestri v različnih kategorijah. Govorila je v materinščini, tako da smo bolj malo razumeli. Čakali smo samo na to, da pove ime našega orkestra. Tako je napočil tudi ta trenutek. Točke je prebrala za vsako skladbo posebej, na koncu pa povedala še seštevek. Nam ni bilo treba čakati na seštevek, saj smo kljub nizozemščini razumeli, da smo dosegli 333 točk od 360 možnih, kar je zlata medalja s pohvalo. To je uspeh, ki so ga le redki sanjali. Takšnega uspeha ni dosegel še noben orkester iz Slovenije in le redki svetovni orkestri. V dvorani je nastal nepopisni krik, muzikantje smo se objemali in čestitali drug drugemu. Dirigenta smo spontano odnesli iz dvorane na ramenih. Zaslišala se je slovenska pesem sredi Nizozemske, ljudje so nas cukali za rokave in nam čestitali “Sehr gut”. To so občutki, ki jih je težko opisati in skoraj nemogoče prikazati ljudem, ki kaj takega še niso doživeli. S tem je bil poplačan trud na številnih vajah in pripravah na tekmovanje. Pri sebi preletiš vseh 92 vaj, 27 pripravljalnih nastopov in se spomniš dogajanja na njih ter si vesel, da si sodeloval pri takem uspehu. V tistem trenutku se niti ne zavedaš, kaj si dosegel. To veselje je trajalo pred Roda dvorano do večera, ko smo se morali vrniti v hotel. Pred hotelom smo igrali koračnice, ki so zvenele bolj zlato kot ponavadi. Zaposleni v hotelu so plesali na naše polke in koračnice in nam tako izkazovali priznanje. Po večerji se je zabava nadaljevala, vendar pa veseljačenje ni trajalo dolgo, saj smo vsi potrebovali počitek. Psihična izčrpanost zaradi intenzivnih priprav in tekmovanja je naredila svoje. Drugo jutro smo nadaljevali pot po Nizozemski in si ogledali glavne znamenitosti te lepe in prijazne dežele. Najprej smo obiskali Rotterdam. To je mesto z novejšo arhitekturo in s širokimi ulicami. Obnovljeno je bilo po drugi svetovni vojni in na vsakem koraku vidiš vpliv novejše gradnje. V tem mestu je največja luka na svetu. Ogledali smo si glavne znamenitosti in se povzpeli na znameniti stolp Euromast, s katerega je čudovit razgled na celoten Rotterdam z okolico. Od tu nas je pot vodila v romantično mestece Delft, ki je znano po modri keramiki. Naslednja postaja na poti je bilo mesto Den Haag. Ogledali smo si palačo miru, parlamentarne zgradbe in se sprehodili po obali znanega obmorskega letovišča Scheveningen ob Severnem morju. Popoldne smo prispeli v Amsterdam in se namestili v hotel Casa 400. Po kosilu smo si ogledali brusilnico diamantov in se popeljali po kanalih glavnega mesta. Po večerji pa smo morali opraviti še eno prijetno dolžnost. Dirigentu smo obljubili, da mu bomo povrnili barvo las, če osvojimo zlato medaljo. V treh letih, odkar je naš dirigent, smo mu naredili veliko sivih las, zato smo jih hoteli pobarvati s črno barvo. Ko smo mu to omenili, nas je nekoliko žalostno pogledal, vendar je brez besed sedel na stol. Ženski del orkestra je strokovno opravil barvanje, vendar se barva ni prijela. Izgleda, da smo ga tako osivili, da mu niti barva ne pomaga več. Zvečer smo spoznali še glavno znamenitost Amsterdama - nočno življenje. Večina ljudi pride na ulice šele zvečer. Kljub zelo svobodnemu nočnemu življenju pa se v mestu počutiš varnega. Za to skrbijo prebivalci, saj se zavedajo, da jim glavni zaslužek prinesejo turisti. V ponedeljek smo si ogledali še borzo cvetja, mline na veter, sirarno, coklamo, proti večeru pa smo sc počasi odpravili proti domovini. Pot nazaj je bila veliko krajša in kar naenkrat smo prišli na mejni prehod Holmec. Tam so nas pričakali naši gasilci in s tem napovedali, da se na Ravnah nekaj pripravlja. Pred Namo nas je pričakalo veliko število simpatizerjev, ki so nam hoteli izkazati priznanje, igrali pa so nam prevaljski godbeniki. Ob takem vzdušju ti pridejo solze v oči. 'Poje največje plačilo za vse ure in ure ljubiteljskega dela. Takrat spoznaš, da se splača delati stvari, ki sijih lahko sam izbereš, in za te stvari ne potrebuješ materialnega plačila. Zaradi tega se je in se bo obdržala ljubiteljska kultura. Veselje po razglasitvi rezultatov tekmovanja ‘ZLATI’ PREVALJSKI 4 4 III Ml I Barbara Gašper seminoscmdeset O let je že od tedaj, ko so Prevaljčani stopili skupaj in zaigrali prvo vižo. V teh letih so se kalili kot jeklo, vedno več jih je bilo in tudi skladbe so vedno lepše zvenele, malo zaradi boljše glasbene podkovanosti muzikantov, pa tudi zaradi vedno boljših instrumentov. Leta 1988 je orkester prvič sprejel večji izziv in se podal na tekmovanje v 111. težavnostni stopnji, ki je potekalo v Ormožu. Domov smo se vrnili presrečni, ovenčani z zlato listino in z oceno zgledno v korakanju. Takrat smo nastopili pod taktirko Marka Kavtičnika. 24. in 25. maja letos je potekalo tekmovanje v III. težavnostni stopnji v Sežani, tokrat v koncertnem programu. Sodelovalo je 28 pihalnih orkestrov. Petnajst se jih je predstavilo v soboto, preostalih trinajst pa v nedeljo. Zastopana je bila celotna Slovenija, sodelovali pa so tudi zamejci iz Italije (Trebče, Prosek in Ricmanj). Tudi Korošci smo našo regijo dobro zastopali, saj smo se tako godbeniki Pihalnega orkestra Prevalje kot tudi Pihalnega orkestra Mežica odlično odrezali. Celotna zgodba z naslovom Tekmovanje se je začela že lani oktobra, ko je po krajši prekinitvi mesto kapelnika zopet prevzel Marko Kavtičnik. Že na začetku nam je predstavil cilje in ni bilo treba veliko besedi, da nas je prepričal in vzbudil v nas tekmovalnega duha. Začele so se intenzivne vaje, ki so bile tudi zelo dobro obiskane. Vsi skupaj smo v sebi ves čas nosili upanje, da ‘zlati’ uspeh ne bo ostal le vizija. Maj seje bližal s svetlobno hitrostjo in v grlih so se začeli pojavljati prvi cmoki. Sobota zjutraj. Še zadnje tehnične priprave, popravki in odhod. Temperatura v avtobusu je naraščala. Še sreča, da je bilo vreme bolj osvežujoče. Marko je lovil še zadnje minute in nam vztrajno dopovedoval: “Tempo, dinamika, tu počasi, tam hitro, riterdando...” V Sežani smo si najprej ogledali Kulturni center Srečka Kosovela in dvorano, kjer je tekmovanje potekalo. Časa ni bilo veliko. V popoldanskem delu smo bili drugi na vrsti, tako da smo se po krajšem ogrevanju že podali na prizorišče. Treme ni manjkalo, ampak na odru smo sami smo bili z nastopom zelo zadovoljni. Nestrpno smo čakali na večerno razglasitev rezultatov. Ker smo slišali tudi nekaj konkurenčnih godb, so bila naša pričakovanja še toliko večja. Prišel je svečani trenutek in... srebrna! Šala? Pomota? Nemogoče. V nas je kljuvalo rahlo razočaranje, čeprav tega čeprav grenkega priokusa nismo mogli skriti. Ampak že v ponedeljek je bilo našega razočaranja konec. Obvestili so nas, da je pri seštevanju točk prišlo do napake in da smo osvojili ZLATO LISTINO! Veselja sedaj ni bilo konec. Torej ves trud kljub vsemu ni bil zaman. Tako smo si priborili vstopnico za II. težavnostno stopnjo. V njej bomo tekmovali že prihodnje leto. Zavedamo se, da ni težko priti na vrh, težje je na njem tudi ostati. Z veseljem smo sprejeli obvezo in sklenili, da ni poti nazaj! V prihodnosti je naša največja želja pridobiti prostor, kjer bi lahko neovirano vadili in tudi uspeh bi bil temu primerno večji. Kletni prostori v Družbenem domu so nam že nekaj časa pretesni, poleg tega pa se moramo mnogokrat vajam odpovedati zaradi prireditev, ki se odvijajo v dvorani. Da starih, ponošenih uniform in instrumentov ne omenjam. Naj večji praznik bi bil, če bi se lahko pohvalili s svojim glasbenim domom, kar pa so zaenkrat še sanje. Upamo in želimo si, da bi Pihalni orkester Prevalje nadaljeval pot navzgor, saj mladih nadobudnih in nadarjenih glasbenikov ne manjka. Drage Korošice in Korošci, mi sc bomo trudili po svojih močeh, vi pa nam stojte oi) strani in nam prisluhnite na koncertih v čim večjem številu. Zveza kulturnih organizacij Slovenije Zveza kulturnih organizacij Sežana Zveza slovenskih godb Glasbena šola Sežana 17. TEKMOVANJE SLOVENSKIH PIHALNIH ORKESTROV V TRETJI TEŽAVNOSTNI STOPNJI V KONCERTNEM PROGRAMU Zlata listina prejme jo yiha1r>i orkester (frevalje_____ Selana, 24. - 25. nmj 1997 VtENS*/ TlKM3VU