Aleksandar Puškin i Bahčisarajski vodomet Prevel po Ivanu Hribarju — Tine Debeljak. »Mnogi so tako kakor jaz obiskali ta vodnjak; toda njih ni več, drugi pa so daleč stran.« Saadi. Sedi Girej-han v tla strme, kadi se čibuk mu prižgani, krog carja groznega molče gneto se hlapčevski dvorjani. V vsem dvoru vlada molk težak: s spoštljivo vdanimi izrazi bero na mračnem mu obrazi togote in trpljenja znak. Vladar ponosen zdaj jezljivo z roko zamahne nestrpljivo — poklonijo se in gredo. Ostal je han zdaj sam s sebo in grud zadiha mu prosteje, na čelu vidi se lahko, da bije mu srce hitreje: tako morja gladina z vali oblak viharja nam zrcali. Kaj vre mu v duši ponositi? Le kakšen bije v mislih boj? Namer j a z Rusi se boriti? Ponesti Poljski zakon svoj? Gori od želje maščevalne? Odkril upor je v vojski nov? Boji se gorskih narodov? Boji se Genove lokavne? Ne, nič mu ni do borbe slavne — utrujene so mu roke, je daleč misel od vojske. Se v harem mu po grešni poti je vtihotapila izdaja — in lepa ujetnica v ljubkoti zdaj z gjaurom se morda naslaja? Girejeve žene-jetnice žive v samoti kot cvetice: ne smejo misliti, želeti; pod stražo budno in hladno jim v dolgočasju je živeti in za spremembo ne vedo. Temnice mračne senca krije krasote njih in lepoti je — tako v Arabiji cvetice sade v zasteklene gredice. Obupno njim se čas vrsti: za dnevom mesec, leto mine, in z vsakim hipom, ki zbeži, mladost, ljubezen topla gine. Vsak dan je drugemu enak, poteka jim počasi vsak. Sploh v haremu lenoba vlada, sprememba redka je naslada. Z željo, da zmotijo srce s čim koli, mlade te žene se večkrat preoblečejo, igračkajo, klepečejo. Ob žive vode žuborenju in njenih bistrih curkov vrenju, kjer gosti javorji stoje, se v senci šetajoč hlade. Med njimi stopa zli evnuh. Ogniti se mu moči ni, njegov zostreni vid in sluh za vsemi isti čas sledi. Skrbno je vpeljal večni red: kar hoče han, je zakon svet, nič ga zvesteje ne spolnjuje kot to, kar Koran predpisuje, nič po ljubezni več ne vpraša, zato kot lipov bog prenaša žalitve in očitke zlobne, ukor, nasmeške nespodobne, prezir, prošnje in ljub pogled, vzdihljaj tih, pritajen šepet. 266 Pozna prav dobro žensko nrav, sam marsikaj je bil prestal v svobodi prej, zdaj v sužnosti, da moči ga vkaniti ni. Pogled goreč, v solzah toneč ne zbega duše mu nič več. Ko kopat letnje vroče dni se z razpletenimi lasmi mlade odhajajo jetnice, ko vali bistre jim vodice čarljivo močijo krasoto — njih neločljivi stražnik tu je in bajno krasotic goloto ves ravnodušen opazuje. Po haremu v temnih nočeh neslišno giblje se povsodi, prav tiho po preprogah hodi, uho nastavlja ob dvereh; od postelje gre k postelji, ves čas za te žene skrbi, jih v sladkem opazuje spanju in prisluškuje njih ječanju; njih vzdih in njih šepet najmanji zapazi hlastno — in gorje jetnici, ki s šepetom v spanji izdala tuje bi ime, srce družici bi odkrila in ji trpljenje potožila! S čim muči se Girejev duh? Ugasnil čibuk mu ta hip je. Pred vrati čaka ga evnuh — ves negibljiv, ves trd kot kip je. Glej, vstal zamišljeni zdaj han je, odpro na ves stežaj se dveri, molče k družini se nameri, kjer žen, še prav kar dragih, stan je. Žene so ga pričakovale, na svilenih preprogah zbrale so v skupini se krog fontane. Tam gledajo zdaj razigrane prav kot otroci v dnu vode, kako čez marmor ribca gre, mehurčke zlate spuščajoč. Jim sužnje nudijo napoje, a one zvonke glase svoje lijo po haremu pojoč: Tatarska pesem. 1. Človeku Bog pošilja cesto solze, skrbi. O blagor ti, fakir, ki Mekko — sveto mesto — uzreš, na svoje stare dni! 2. O blagor mu, ki svet osvaja, breg Donave s krvjo poji, nasproti deklica iz raja z nasmeškom krasnim mu hiti! 3. A blagor bolj mu, o Zarema, kdor nežnosti, miru željan, kot rožo ljubi te, objema v tišini harema vsak dan! Tako pojo. Kje je Zarema? Ljubezni zvezda, harema kras? Vsa bleda in od boli nema, ne sliši, kaj slave na glas. Kot palma od viharja strta omahnila je, vsa potrta,. ne veseli je nič poslej — odkar ne ljubi je Girej ... Ne ljubi je ... V krasoti kdo ti, Gruzinka, zdaj stoji nasproti? Krog lilij skega čela si ovijaš dvakrat kite svoje, in zapeljive ti oči — kot noč temne, svetle kot dan — le večajo še čare tvoje. Katere glas najbolj mehko izraža ogenj trepetanj? Kje je poljub sladak tako kot v ustnih tvojih ljubkovanj? Srce, ki ga prižemi ješ nase, naj vnema se za tuje krase? Girej pa — ravnodušni, zli — 267 ne gane ob tvoji se lepoti, vse ure v mrazu ždi noči, presanja mrk in sam v samoti, odkar je poljska kneginja med sužnje haremske prišla. Ni davno še, odkar Marija prišla je semkaj v tuji kraj, pravkar še njena domačija je zrla kras njen in sijaj. Bila je sivemu očetu največja radost na tem svetu, nje mlada volja in želje bile so starcu ukazilo, očetovsko toplo srce le eno skrb je še gojilo: da hčerke ljubljene bi sreča bila kot sončen dan blesteča, da tudi ji trenutne boli srca ne pomrače nikoli. In kadar bi se omožila, da bi z ljubeznijo pomnila deviška leta, mlade dni, ki so kot hipni sen prešli. Vse je na nji bilo vabljivo: nrav tiha s kretnjo fino, živo, golob je vdanostne oči. Prirodne mile te dari z umetnostjo je zviševala: ko so doma bile gosti, na harfo divno je igrala. So bogatini, velmožje Marijino roko iskali, mladeniči so radi nje v skrivnostni boli vzdihovali. V zavetju doma nje srce ljubezni ni bilo spoznalo, ker nudil slavni grad očetni ji v družbi drugaric prijetni zabav veselih je nemalo. Kot reka trume se Tatarov razlile so čez poljsko plan, tako ne niči bes požarov, z viharjem v žetev divjo gnan. Cvetoča preje pokrajina je zdaj samo še razvalina. Minule mirne so zabave, razdrta sela so, dobrave, ponosni grad puščoba krije. Je prazna sobica Marije. V graščinski cerkvi, kjer kosti spe hladno spanje prednikov, se vfsti kneževskih grobov s plemena grbi, kronami, je nova rake v pridružila — očeta sivega gomila. V grob oče — v ujetništvo hči. . . Naslednik skop lastnik gradu je, deželo bedno v jarem kuje in s tem ne dela si časti. Joj! Dvorec zdaj Bahčisaraja nesrečno kneginjo prikriva, dnem sužnjim videti ni kraja. Marija joka, vzdiha, zdvaja. Girej nič reve ne izziva: obup njen, solze, zdihovanje vznemirjajo mu kratke sanje, omilil je za njo, ubogo, postopanje z ženami strogo: čuvaj teh haremskih žena ne vstopa v njeno bivališče, za roko on je ne pel j a zvečer počivat na ležišče; žaljiv pogled njega oči ne sme se vanjo vpirati in, ko se kopat gre v vodo, gre sama in le sužnja z njo. Se han ne vstopa k vjeti devi, miru motiti noče revi. Celo je sama biti smela, imela sobo je posebno tako, da se je skoraj zdela nezemsko bitje, bitje nebno. Tam dan in noč je luč gorela pred sliko Presvete Device, nebeške njene Priprošnjice, veselje duše koprneče; tam tiho upanje prebiva, ki z vero se pobožno zliva in srcu venomer šepeče o raju boljše domovine. 268 Proč od zavistnih je družic, preliva solze z bednih lic in vase zatopljena gine. Medtem ko one okrog nje v brezumni strasti se tope, svetnico živo skriva kot, ki ločen je od vsepovsod. Tako srce, da ne zablodi v opoju grešnostnih strasti, edino sveto čustvo vodi, da vsegdar k Bogu hrepeni. Prišla je noč, megla zakriva Tavride polja očarljiva, iz dalje, iz senc lovorjev se čuje slavcev divni spev. Kar luna z množico zvezda, glej, z brezobličnega neba nad gozde, holme in doline medlo svetlikavo zasine. Ogrnjene v tančic beline hite kot sence v gaj iz gaja po ulicah Bahčisaraja iz doma v dom tatarske žene na pogovarjanje, pomene, kot je navada tega kraja. Utihnil dvor je, harem spi, odet v tišine nežnosti, Nič nočnega miru ne moti. Evnuh je šel po stražni poti — zdaj spi i on; vzgojeni strah je vzrok, da je še v spanju plah. Ker vedno misli na izdajo, skrbi zaspati mu ne dajo. Zdaj kakšen šum, zdaj šepetanje, zdaj ko da sliši kje kričanje, po lažnem sluhu goljufan se vzbuja, strese se zaspan, prestrašeno prisluškujoč. Nič. Vseokrog molčeča noč. Le vodomet sladko kaplja, bijoč na marmornata tla. Vre v noč spev slavcev gostoljivih od rož dehtečih neločljivih. Še dolgo jih evnuh posluša in vnovič spet zaspati skuša. Kako so sladke te temine, noči razkošnega Iztoka! Sladko za uro ura mine oboževateljem Preroka. O, koliko je v teh domovih razkošja! Koliko v vrtovih! In kaj še v haremskih zavetjih, kjer je pod vplivom mesečine polno skrivnosti in tišine, tajn v sladkostrastnih doživetjih! Žene vse spe. Le ena ne: brez diha vstaja, tiho gre po sobi in drhte z roko odpira dver, da se rahlo in tiho skoz temino splazi; pred njo evnuh je, kot da pazi, sen kruto mu srce uspava — kot duh ob njem lahno odplava. Pred njo so vrata. Zdaj z roko, razburjena vsa, se plašno dotakne kljuke in odpira, boječe v sobo se ozira... Pri srcu ji je vse strahotno: skrivnostna luč brli samotno, zakladnica svetinj, vsa v zarji, Brezmadežne lik ko v oltarji in križec, znamenje dobrotno ... Gruzinka, kaj se ti zgenilo srce ob svetih je stvareh? Pozabljeno je v davnih dneh, kar je nekoč domače bilo! Pred njo počiva kneginja. Toplota sna deviškega oživlja ji dekliško lice, kjer tekle so čez dan solzice, je zdaj vsečez le smeh razlit — tako obseva lunin svit z deževno roso cvet oblit. Kot da krilatec bi svetal, Edena sin, pri vzglavju stal in speč lil žalostne solzice zaradi haremske jetnice ... 269 Gorje, Zarema, kaj je to? Grud krči se ji hrepeneče, na tla kolena klecajo, beseda vre iz nje proseča: »Imej usmiljeno srce in ne zavrzi mi prošnje!« Besede njene, vzdih, jokanje, zbudi Mariji tiho spanje. Preplašne kneginje oko neznanko ugleda pred sebo; tresočih rok, iz sebe vsa jo vzdigne ter ji govori: »»Kdo si? Kako si sem prišla v tem času sama? Sred noči?«« »O reši me! V teh bednih dneh edini up si ti ostala. O, dolgo srečo sem vživala, ljubila v dnevih in nočeh, zdaj v senco pala sem, gorje! Usmili se me! Cuj prošnje! Rojena nisem tu, nekje od daleč, daleč sem prišla, predmeti davni še žive mi v srcu kot v meglini sna: še pomnim donebesne gore in vrelcev vročih v njih izvore, in neprehodnosti goščav, drug zakon tam je, druga nrav; neznano pa mi je, zakaj ostavila sem rodni kraj: spominjam se morja samo in pa človeka nad sebo — nad jadrami... Gorja, strahu dotlej jaz nisem doživela, živela v senci sem miru, kot roža v haremu cvetela, sen o ljubezenskih opojih — o prvih! — v srcu sem gojila; in sen o svetlih nadah mojih se je izpolnil, ko nato Girej opustil je vojsko in spet ljubezni nežne vnet je vstopil v harem nas — deklet. Pred njim drhte v pričakovanju smo stale vse — oči sijaj na meni obvisi v molčanju, da znamenje ... in od tedaj opoj sva brez nehanja pila, oba sva v blaženstvu tonila... Ne dvom, kleveta, nesoglasje, ne muka ljubosumnosti, ni enkrat naju dolgočasje v uživanju motilo ni. Marija! Jo j! Ti nenadano tedaj pred njega si stopila, njegovo dušo, meni vdano, je grešna misel omračila: Girej, odslej ves spremenjen, ne sluša mojih razbolenj. Vzdih moj mu je odslej nadležen,, ne mara za pogovor nežen, več družba moja mu ne pri j a. Ah, ta osama zadnječasna! Vem, nisi kriva ti, Marija! Poslušaj me: jaz sem prekrasna! V vsem haremu le ti edino bi mogla biti mi opasna! Ni tebi za ljubezni slast — jaz pa rojena sem za strast. Zakaj mi s hladno to milino razburjaš v srcu nepokoj? Gireja pusti: on je moj! S poljubi mi je strast užgal, prisege strašne mi je dal. Vse svoje misli in želje povezal z mano je Girej: če me pusti, umre srce! Solze prelivam, le poglej! Pred tabo tu na tleh klečim in prosim — nič te ne krivim —: ah, vrni radost mi, pokoj, Gireja prejšnjega nazaj! Ne reci nič! Girej je — moj! Pogled na te slepi ga zdaj. S prezirom, vnemarom, prošnjo — že sama znala boš, kako — Gireja od sebe proč odženi! Prisezi ... (dasi ob Koranu sem med jetnicami pri hanu že vero prejšnjo pozabila, 270 I a materna je vera bila, kot tvoja je...) — prisezi meni po veri svoji, da čimprej Zaremo ljubil bo Girej! Če ne ... pa čuj me in poglej: sukati kinžal roka zna in—pod Kavkazom sem doma!« To reče in že več je ni. Še kneginja za njo strmi. Nedolžni devi nepojmljiv bil strašnih je strasti izliv; njih glas počasi doumeva, a tuj, strašan se ji dozdeva. Kakšne solze, prošnje, rotitve, naj jo spase onečastitve? Kaj čaka jo? Mar ne, da bo — kar ji ostane mladih dni — priležnica brez vse časti? O Bog, naj usliši jo vsaj to, da njo, nesrečnico, čim prej, ki zdaj medli v tej sobi skriti, Girej pozabi za vselej! Če ne, naj da vsaj smrti priti, da žalne dni čim prej konča! Kako Marija radostna bi bedni svet ta zapustila! Saj vse, kar lepo je užila, je davno šlo že prek srca! Zdaj čas je ko sveta naslaji je nič več, res, ne mičejo: njo čakajo že starši v raji, in ljubljenko tja kličejo ... Potekli dnevi so. Marijo na naglem smrt je pokosila, tako želj eno domačijo kot angel nov je ožarila. Kaj jo je vrglo v groba dno? Otožnost sužnosti brezupne? Bolezen ali drugo zlo? Kdo ve? ... Marije ni nič več. Dvor temni prazen je postal. Girej mu bil slovo je dal. S Tatarov tolpo v kraje tuje je odvihral od doma preč, kjer ropal je, moril vse huje, mrk, krvoločen v metežih, a v srcu čustev žalostnih mu vgašal ogenj je plamteč. Ko sekal glave je z roko, potegne sabljo, mahne z njo — zamah mu v zraku obvisi, topo se zastrme oči, bledi in, kot da ga je strah, šepeče nekaj v se; nato topi ves v grenkih se solzah. Pozabljen harem, zaničevan, nič več Girej ni stopil vanj; družina haremskih žena, po skopljencih zastražena, je starala se, a Zarema med njimi nič več ne živi: njo je evnuhov straža nema v voda globino potopila; tako se iste je noči, ko je Marija preminila, končala tudi njena bol. Naj kriva je že kakor kol — strašna jo kazen je zadela! Ko pa spremenil v prah pepela vso bližnjo je kavkavško stran in mirna sela po Rusiji, se vrnil v Tavrido je han. V spomin tu žalostni Mariji postavil marmorni vodnjak je v sobe te zakotje skrito: na vrhu križ, krščanski znak, polmesec niže kar zaslanja (simbol predrzen je, očito, postavljen pa iz nepoznanja!). Na njem napis, pod zobom let še neuničen, nenačet; za črkami v pisavi tuji iz marmorja izvir vrši, kot potok hladnih solz ven struji,. vse dni in vse noči ječi. Tak joče mati v bolečini, ko ji na vojski pade sin. 271 Dekleta mlada v tej krajini po sporočilu iz davnin so mrki spomenik le-ta krstile za — Vodnjak solza. Čigavih oči me vjeli soji, ko stopal sem čez mrtvi kraj? Čar čistega srca Marije prevzel me je? Morda Zarema le v ljubosumnosti se vije nad haremom kot senca nema? Še pomnim njen obraz premili in krasno, zemsko nje telo — srce z vsem bitjem za njo sili, v izgnanstvu koprnim za njo .. . Dovolj, neumnež! Nehaj! Stoj! Opusti hrepenenje prazno! Saj za ljubezen neprijazno si plačal z muko davek svoj! Zavedi, ujetnik, se! Obupno dovolj okovi te teže — zakaj še svetu z liro hrupno razglašal svoje bi gorje? ... Častilec Muz, častilec mira, ljubezni, slave ni mi mar — saj skoraj videl vaš bom žar, bregovi blaženi Salgira! Spominov polni — obiščem vas! — primorski, krimski vi vrhovi! In spet mi tavriški valovi razvesele moj mrk obraz. Čaroben kraj, očem naslada: vse tam živo: gorice, les, barvito grozdje vinograda, doline, krasni vrti vmes . . . Vode, topoli, polni hlada — vse s čustvi potnika navda, ko v jutra jasnega hladnoti v strminah po obrežni poti s konjičem brzim peketa, pod njim pa morska plan v sinjini šumi peneč se in divja ob Aju-dagovi pečini! Zapustil severne sem zore, zabav zapustil sem sijaj in obiskal Bahčisaraj, v pozabi j en ju dremljoče dvore. Šel skoz tišino sem soban, kjer nekdaj »narodov bič« — han, Tatar oblastni, piroval je, ko po napadih roparskih mehkužni lenosti se vdal je. Še zdaj živi razkošni dih po praznih sobah in vrtovih: vode vro, rožice cveto in trte z grozdi se vi j o, zlato blešči se po zidovih. In videl stare sem ograje, kjer za rešetkami žene so — molke jagod prebiraje — z vzdihi j a ji mirile srce. In videl hansko sem grobišče, vladarjev zadnje bivališče: nadgrobniki ti, ti stebri, s kamnitim turbanom pokriti, kriče dovolj glasno, se zdi, usodo vsake žive biti. Kje hani so? Kje harem njih? Vsekrog tišina . . . Spremenilo se tod je vse ... Utrip ta tih bilo ni, kar me je polnilo: duh vrtnic, vodometov šum me vlekel v dneve je nekdanje, nasilno vdajal se je um v nepojasnivo čustvovanje — čez dvor je senca šla lahna, pred mano plava deklica. . . Čigavo senco, dragi moji, povejte, videl sem tedaj? 272