ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 2 309 ljeni v jeziku srbskega in hrvaškega imena, kot povzetek pa v angleščini. Zares in­ ventivno olajševanje napornega znanstvenega dela in njegovih besedilnih form! Sarajevska knjižica ni upoštevala tiste Kevnesove misli, da je v nekem času pra­ vilen tisti rezultat, ki upošteva vsaj tedaj znana in ugotovljiva dejstva; prisegla je na devizo: če se dejstva ne skladajo z našo mislijo, toliko slabše zanje! Toda k sreči o znanstveni resnici ne odloča licitacija človeškega semnja ničevosti, torej ne beseda in ne molk: zgodovinske resnice ni mogoče spremeniti. Le zavest o nji — a to početi, to je bedno dejanje človeškega napuha. »Vse je mogoče na svetu, ali to ne sme biti mogoče.« In še nekaj: sarajevska knjižica dokazuje, da je imel Gregor Čremošnik samo eno domovino, ne dveh, saj v Bosni in Srbiji njegovo osrednje delo, ki je veljalo ravno tamkajšnji zgodovini, obdaja svetohlinska zarota molka; le slovenski zgodovinarji se spominjamo njegovih nepozabnih znanstvenih podvigov — a ne le iz pietete do ro­ jaka, temveč predvsem iz zavezanosti znanosti. Najneprijetnejše mi je ob koncu zapisati naslednje: lani sem ob osemstoti oblet­ nici izstavitve Kulinove listine v Delovih Književnih listih zavajal slovensko in drugo javnost, ko se mi je zapisalo, da je Čremošnikova misel sprejeta" v krogu poznaval­ c e v . . . Za to se opravičujem. Hkrati še za dve napaki: očitni prepis je bil napačno zapisan roki klerika Blaža in omejevalnima letnicama 1206 in 1222. Josip Vrana je nadalje trdil samo, da je cirilsko besedilo enakovredno izvirno latinskemu, ni pa go­ voril o prevodnosti tega dela listine, kakor zmotno stoji tamkaj. • ~> • •' •' I g o r G r d i n a Tabela primerov: Primer I : j Primer I I ï |j Primer I I I : ft Primer VI: ] : "| P r iner V: t o r e j d (črenošnikov i? .v i ra ik) î Û (Blaž) Primer VI: j Primer VII : k. i Primer VI I I : h Minoritski samostan na Ptuju 1239—1989. Uredila Jože Mlinaric in p. Marijan Vo- grin. Ptuj—Celje : Minoritski samostan, 1989. 448 strani, 65 ilustracij. 12. in 13. oktobra 1989 so minoriti z znanstvenim simpozijem počastili častitljivo 750. obletnico minoritskega samostana sv. Petra in Pavla na Ptuju. Le malo znanstve­ nih srečanj se pri nas lahko pohvali s tem, da zbornik predavanj izide že pred sa­ mim srečanjem. Urednikoma Jožetu Mlinariču in p. Marijanu Vogrinu se je to posre­ čilo. Na otvoritvi simpozija smo dobili v roke zajeten zbornik prispevkov, ki ima po besedah ptujskega gvardijana in sourednika zbornika p. Marijana Vogrina namen »razgrniti nekaj slik o delovanju manjših bratov na naši zemlji v duhu svojega usta­ novitelja« (11). Frančiškovi manjši bratje so nedvomno globoko posegli v zgodovino našega ljud­ stva. »Razpeti med svojim idealom in resničnostjo« (14), so skupaj z našim ljudstvom »bili podvrženi zakonitostim življenja, predani valovom, ki so jih zdaj dvigali visoko proti nebu, zdaj pa potapljali pod vodno gladino«, kot je slikovito zapisal v uvodu urednik Jože Mlinaric (14). Postali so kratko malo sestavni, da, neločljivi del življe­ nja slovenskega naroda. V zborniku je objavljenih 14 prispevkov. P. Metod Benedik (Frančišek in Fran­ čiškovi redovi,' 15—18) je svoj prispevek posvetil Frančiškovi duhovnosti, ki je od 12. stoletja dalje postala gonilna sila gibanja, ki je preželo Evropo. Različno pojmo­ vanje Frančiškove duhovnosti pa je gibanje notranje razcepilo na tri različne re­ dovne skupnosti, ki jih danes poznamo pod imeni minoriti, frančiškani in kapucini. Skrivnost Frančiškove duhovnosti, ki je s tako prepričljivostjo osvajala ljudi vseh slojev in izobrazbe, je bila v njegovem prepričanju, da mu je »Najvišji sam razodel (kako) mora živeti po vzoru evangelija« (17), skrivnost njegovega uspeha pa-je bila v dejstvu, »da svojega nauka ni le učil, ampak ga je tudi dosledno živel« (19). P. Genaro Bove (Manjši bratje na Štajerskem in Koroškem, 29—46) je v svojem prispevku predstavil prihod minoritov v slovenske dežele in zgodovino Štajersko- 310 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 2 koroške province do konca 17. stoletja. Zanimive so predvsem avtorjeve ugotovitve glede nezaupanja osrednjega vodstva reda v Rimu do sobratov v deželah »okuženih« s protestantizmom (36 si.). Podreditev samostana predstojnikom, ki niso znali jezika in ne poznali razmer v deželi, je povzročila vrsto nevšečnosti tako predstojnikom kot samostanu, imela pa je tudi negativne posledice za okolico ptujskega samostana. Osrednji prispevek v zborniku je Jože Mlinaric posvetil minoritom na Ptuju (Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800, 47—148). V uvodu-je Mlinaric podal najprej kratek pregled problematike redovne zgodovine manjših bratov (47—51), nato pa na podlagi ohranjenih dokumentov skušal rekonstruirati burno zgodovino delo­ vanja minoritov na Ptuju. Zaradi obsežnih posesti, ki so jih imeli minoriti na Šta­ jerskem in njihove aktivnosti na praktično vseh področjih javnega in kulturnega živ­ ljenja, je Mlinaričev prispevek istočasno dobršen del poglavja cerkvene, verske, go­ spodarske in socialne zgodovine v tem delu Slovenije. Dragoceno je tudi njegovo kritično soočenje z ugotovitvami starejše literature na tem področju. Mlinaričev članek časovno nadaljujeta še dva prispevka. Anton Ožinger (Zgodo­ vina samostana in župnije sv. Petra in Pavla od začetka 19. stoletja do konca 1. sve­ tovne vojne, 149—177) je svoj sestavek zgradil na podlagi ohranjenih pastoralnih vi- zitacij župnije sv. Petra in Pavla. Dragoceni so predvsem podatki o rasti (155—159), ter moralnem in verskem življenju župnije in seveda o pastoralni dejavnosti patrov samih. P. Marijan Vogrin (Zgodovinska podoba samostana od leta 1918 do današnjih dni, 179—321) je orisal burno zgodovino minoritskegà samostana v času podrejenosti hrvaški provinci (179—187), rast župnije in dejavnost v njej. Precejšnje poglavje je posvetil tragediji druge svetovne vojne. Bombardiranje cerkve 4. januarja 1945 je oropalo Slovenijo enega najlepših sakralnih spomenikov v srednji Evropi. Dalje go­ vori Vogrin o neuspelih prizadevanjih za obnovo cerkve in samostana in nato o »zlati dobi obnove«, v kateri je do častitljive 750-letnice samostana leta 1989 minoritom vendarle uspelo vzorno obnoviti samostan in nekdanji prezbiterij porušene cerkve. Podatki o gospodarskem stanju samostana pomagajo osvetliti gospodarsko in socialno zgodovino Ptuja in okolice v tem času. Jože Curk (Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cerkve, 233—265) je podal zanimivo gradbeno zgodovino samostana in cerkve. Skrbno analizo ohranjenih drob­ cev samostanske cerkve in samostana je dopolnil s poglobljenim študijem arhivskih virov in primerjavo s sorodno samostansko arhitekturo v bližnji Avstriji. Tako nam je razkril potek celotnega gradbenega razvoja cerkve od njenih prvih začetkov konec 13. stoletja preko renesanse in baroka, do usodnega 4. januarja 1945, ko je bila cerkev barbarsko uničena, samostan pa zelo poškodovan. Jedro prispevka Marijana Zadnikarja (Umetnostno-zgodovinski pomen in usoda samostanske cerkve, 267—293) je ponatis članka, ki ga je avtor o tej problematiki objavil že leta 1950 v Varstvu spomenikov III. Članek ima nedvomno svojevrstno dokumentarno vrednost in je dragoceno pričevanje o odnosu do kulturnih spomeni­ kov v času neposredno po drugi svetovni vojni. Za pričujoči zbornik pa bi zaradi časovne odmaknjenosti navedenega članka morda vendarle kazalo opozoriti na no­ vejše raziskave na tem področju in uskladiti podatke z navedbami J. Mlinarica (286), J. Curka (271) in M. Vogrina (277). Tudi pri Sergiju Vrišerju (Baročna podoba cerkve sv. Petra in Pavla, 295—306) gre za nekoliko razširjen ponatis članka iz Ptujskega zbornika leta 1985. Minoritska cerkev na Ptuju je bila nedvomno edinstveno pričevanje o kulturnem vzponu baroka na Ptuju, zato ni opravičila za nerazumljivo barbarstvo tik pred konec druge sve­ tovne vojne, ko so jo bombardirali, in v desetletjih neposredno po njej. ko je niso dovolili obnoviti. Prav usoda minoritske cerkve na Ptuju je v vsej tragiki pokazala, kam vodi, če o kulturni dediščini odločajo ljudje, ki do nje nimajo nobenega odnosa ali pa se dajo voditi sovraštvu, ki presega vse razumne meje. Marjetica Simoniti (Liturgična oprema. 307—323) je v svojem sestavku opozorila na samostanski inventar kot izredno pomemben vir za slovensko kulturno in umet­ nostno zgodovino. Za Ptuj so ohranjeni inventami zapiski za leta 1793. 1800, 1807, 1810, 1813, 1815. 1820, 1832. Iz teh inventarjev si je avtorica izpisala podatke o razme­ roma bogati liturgični opremi v samostanu. Zal je bila večina te opreme samostanu odtujena. Na pomembnost in bogastvo te vrste kulturne dediščine pa nas je v času simpozija opozorila priložnostna razstava na ptujskem gradu z naslovom Pretiosa sacra et documenta historica. Podobno nehvaležno vlogo si je zadala tudi Marjeta Ciglenečki (Samostanska oprema v preteklosti. 325—344). Na Dodlagi ohranjenih vi­ rov je avtorica skušala rekonstruirati inventar samostana. Njena rekonstrukcija in primerjava z ohranjenimi samostani ji je nato omogočila rekonstruirati tudi način življenja v samostanu v posameznih obdobjih, kar daje njenemu prispevku seveda še posebno privlačnost. Nada Jurkovič (Vlosa samostana pri razvoju šolstva na Ptuju. 345—350) je v svojem kratkem prispevku opozorila na problem slovenske šole na Ptuju, za katero so si prav minoriti ves čas aktivno prizadevali. Članek Kristine Samperl-Purg (Mesto ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 2 З Ц Ptuj in vloga minoritov v narodnostnih vrenjih na prelomu iz 19. stoletja v 20. sto­ letje, 351—364) je izredno dragocen prispevek o pomembni vlogi ptujskih minoritov pri narodnem osveščanju meščanov Ptuja in okolice. Glavno sredstvo pri njihovem narodnobuditeljskem delu je seveda bila pridiga, z delom v čitalnici, pri slovenskem pevskem zboru in slovenski posojilnici pa so minoriti posegli tudi v kulturno in poli­ tično življenje v tem delu Slovenije. Jakob Emeršič (Minoritska knjižnica, 365—388) je svoj prispevek posvetil knjiž­ nici kot osrednjemu ohranjenemu kulturnemu spomeniku samostana. Kljub burni redovni zgodovini vse do današnjih dni se je vendarle posrečilo ponovno katalogizi­ rati in urediti knjižnico. Avtor z zadovoljstvom ugotavlja, da se je vendarle ohranilo nekaj izjemnih spomenikov naše kulturne preteklosti, 'med katerimi kaže posebej omeniti vsaj fragment Teodozijevega kodeksa iz 9. stoletja in Trubarjev prevod no­ vega testamenta (1557—1561). Zadnji prispevek je v glavnem delo Marije Hernja Ma­ sten ob sodelovanju Petra Pavla Klasinca (Arhivsko gradivo samostana, 389—419). Članek je nedvomno neprecenljive vrednosti za vse, ki se soočajo z zgodovino samo­ stana na Ptuju. Avtorica je v različnih arhivih zbrala listine, ki kakorkoli zadevajo zgodovino samostana in nato v kronološkem redu objavila njihova regesta (390—404), registrirala je vse kopialne knjige (404), urbarje (405—407), rokopise (407) in zgodo­ vino štajerskih samostanov (407—409). Posebej je opozorila na gradivo, ki se nahaja v zgodovinskem arhivu na Ptuju (409—414), v štajerskem deželnem arhivu v Gradcu (414—415), arhivu minoritskega samostana na Dunaju (415—416) in arhivu minorit- skega samostana na Ptuju (417). Na splošno je zbornik vzorno urejen. Njegova posebna odlika sta registra oseb (421—428) in krajev (429—432). Motijo morda nekatera nepotrebna ponavljanja v po­ sameznih člankih. Zbornik je tudi bogato ilustriran. Dragoceni so predvsem zgodo­ vinski posnetki. Pri listinah bi si morda želeli več jasnosti, da bi lahko vsaj ključne tekste bilo mogoče prebrati na fotografiji. Vendar te pripombe ne morejo razvredno­ titi bogastva, ki ga jubilejni zbornik ptujskih minoritov nudi tako po svoji vsebini kot po oblikovni in uredniški plati. Razmeroma dolgi povzetki v nemškem, angle­ škem in italijanskem jeziku pa z vsebino zbornika dokaj obširno seznanijo tudi slo­ venščine neveščega bralca. F r a n c e M. D o l i n a r M i r o s l a v B e r t o š a , Zlikovci i prognanici. Socijalno razbojništvo u Istri u 17. i 18. stoljeću. Pula : Grozd, 1989, 254 strani. Fenomen razbojništva, ki mu pri nas pravimo tudi rokovnjaštvo, je zakoreninjen v zgodovini vseh družb. Prav v 17. in 18. stoletju je bilo razbojništvo široko razšir­ jeno po vsej Evropi. Politične, ekonomske, demografske, ambientalne in moralne krize od 16. do 18. stoletja so pogojevale in ustvarjale svet marginalnih slojev, to je svet številnih kmečkih tolp, potepuhov, tatov in razbojnikov. Ti sloji z družbenega roba so v glavnem zanimali policijo, na svoj način pa se je odzvala tudi obsežna in razno­ vrstna literatura, ki obravnava v Evropi to in podobno snov prav od srede 18. stoletja naprej, kot del modnega leposlovja. Pri nas imamo zgodovinski roman Jurčič-Kersni- kovè Rokovnjače. Ta svet marginalcev pa vse do najnovejšega časa pravzaprav ni bil predmet obravnave t. i. »velike zgodovine«, čeprav je bil ta svet neodtujljivi, lahko bi rekli naravni del evropske predindustrijske družbe. Knjiga Miroslava Bertoše Zlikovci i prognanici, ali če ta naslov slovenimo> Hudo­ delci i pregnanci, obravnava svet razbojništva v 17. in 18. stoletju v tistem delu Istre, ki je pripadal Beneški prejasni republiki. Istra je bila v tem obdobju »bolno telo«, kot jo je označil nek sodobnik sredi 18. stoletja. Dežela je bila polna raznovrstnih razboj­ nikov. Vesti, ki so prihajale v vladne magistrature v Benetke so vsebovale na tisoč različnih pritožb in jadikovanj o različnih zločinih — tatvinah, ropih, ubojih, ugra­ bitvah "deklet, cestnih ropih, napadih na predstavnike oblasti itd., hkrati pa tudi o sla­ bi oborožitvi oblastnih zasledovalcev, nezanesljivi milici ter črni vojski in slabih za­ porih. Razbojništvo je dobilo tak razmah, da so postale celo zveze med posameznimi kraji nemogoče. Sredi 17. stoletja je bil skoraj na vsakih 1000 prebivalcev en uboj, stoletje kasneje je bil na vsakih 200 prebivalcev en razbojnik. V nasprotju z velikimi sintezami, ki predstavljajo nekak makrokozmos, v kate­ rem je lahko vse klasificirati, tipologizirati in shematizirati, nam avtor Miroslav Ber­ toša predstavlja mikrokozmos, mali svet, ki je mravljišče različnosti. Pod svoj razisko­ valni mikroskop ne postavlja globalne premike, ampak predvsem raznolikosti in spe­ cifičnosti. Skozi branje nam razkriva surovi svet, v katerem ljudje postajajo pre­ gnanci in hudodelci, predstavlja svet žrtev in preplašenih kmetov in ponižanih ljudi, predstavi individualne razbojnike, hudodelske klane in njihove vodje, razbojniške družine in njihove usode.