258
Aleksandrov: Meka.
Meka.
n
(Vztočna romanca.)
učni molk v dalji peščeni  — Ni ga oblačka na svodu , . .
V  Sahari tihi, ognjeni Moslim mlad mre ob velblodu -
V  trudnem se blesku oko mu Tja proti jutru ozira,
V  vročem se pesku težko mu
V  nočni sen, večni zapira —
Azrael ponj prišel zdaj je, On pa še videl ni Meke . . . Ah, zaprt divni mu raj je, Huris zgubljene na veke —
»Allah, oj Allah ti zviti, Kismet naj tak ne vznemirja, Ko sem na pot grozoviti Zvabiš, da vničiš fakirja?
Kaj si postavil mi kočo, Ne mi palače ustvaril ? Kaj za puščavo mi žgočo Sužnjev na pot ne podaril?
Allah, oj Allah nebesni, Rešena, čuj, je uganka: Ali so raji pretesni, Ali pa huris ti manjka . . .«
Ustni zbledita mu sinji, Vgasne oko mu krvavo . . . Cuj, sem od Meke v pustinji Pesem se zlegne sanjavo . . .
Aleksandrov.
Golobčka dva.
@olob
čka dva, golobčka dva Na sleme sta mi sela, Gosposko se priklanjala, Drug k drugemu zaganjala, Kot, radosti vzkipela, Ljubezen drobnega srca Na slemenu naznanjala Ljubimčka bi si bela —
Laboda dva, laboda dva,
Ljubka kot lilja vzcvela,
Po jezeru sta plavala,
S perotmi sta vztrepavala,
In voda je šumela,
Kot z bori temnega gozda
Skrivaj pošepetavala
Bi sapica vesela —
In roža je stoletnica V krasoti vsi drhtela, Kot srci dve, ki sanjali, Molče sta si naznanjali, Kar duša hrepenela . . . In kot dva bela parčka sta Dva stasa se priklanjala, Kri k srcu je hitela . . .
Aleksandrov.