BILI SO MED NAMI
France Rožanec
V  prvih avgustovskih dneh so se skupaj s svojci, učenci in delavci zavoda za slepo in slabovidno mladi-no, mnogi prijatelji, znanci in družbenopolitični delavci še zadnjič poslovili od Franca Rožanca - ravnatelja tega zavoda, priznanega pedagoga in aktivnega druž-benopolitičnega delavca.
Rodil se je pred 59 leti v Begunjah pri Cerknici. Njegova mladost je bila trda. Odraščal je v številni družini proletarca v težkih socialnih razmerah stare Jugoslavije. Z vso svojo okrutnostjo pa je druga sve-tovna vojna posegla v njegovo življenje, ko je ob zbiranju orožja za partizane izgubil vid. Čeprav slep, je nadaljeval z začetnim delom za narodnoosvobodilno borbo.
Njegova življenjska pot je bila tesno povezana s slepimi od časa, ko je bil gojenec zavoda, nato učitelj in vzgojitelj, ko je ob delu študiral na učiteljišču ter nato na Pedagoški akademiji diplomiral iz liflopedagogike in kasneje še iz zgodovine in zemljepisa. Še več, diplo-miral je tudi na Visoki šoli v Zagrebu na oddelku za defektologijo, njegovi sodelavci so občudovali njegovo neuklonljivo voljo do izobraževanja, do znanstveno poglobljenega dela z eno samo željo - pomagati slepim in slabovidmm otrokom.
Neumorno je bilo delo Franca Rožanca tudi izven zavoda za slepo in slabovidno mladino, ki ga je kot ravnatelj uspešno vodil do leta 1972 dalje. Med drugim je bil predsednik glavnega odbora zveze slepih Sloveni-je, predsednik komisije za zaposlovanje slepih, vodi! je komisijo za profesionalno orientacijo za zavodske učence, bil je soavtor slovenskega kratkopisa za slepe in priročnika za poučevanje kratkopisa, neumorno se je poglabljal v iskanje primernih učil pripomočkov za slepe in slabovidne, skrbel je in raziskoval najprimer-nejši tisk, nadalje je sodeloval v mnogih komisijah, ki so pripravljale gradiva in programe usposabljanja za slepe in slabovidne, hkrati pa je bil tudi vreto let predsednik republiškega odbora zveze slepih Slovenije ki repubiiški sekretar za zaposlovanje in rehabilitacijo slepih ter 24 let uspešno opravljal dolžnost odgovorne-ga urednika časopisa Moj prijatelj, ki izhaja v Braillevi pisavi.
V  času. ko je uspešno vodil zavod je bil v osnovni šoli tega zavoda uveden kabinecski pouk, leta 1976 pa je bila uvedena celodnevna osnovna šola. Zavod za slepo in slabovidno mladino je pod njegovim vodstvom dosegel visoko raven strokovnosti ter uživa ugled tako v domovini kot tudi preko njenih meja.
Za otroke in delavce je bil France Rožanec vzgled osebno skromnega a vselej načelnega, neuklonljivega in odloinega človeka. Nikoli ni bil le opazovalec, nikoli se ni umikal, nikoli ni iskal zatišja. Njegova zavest in neprecenljiva volja sta ga vedno vodili tja, kjer je bilo potrebno pomagati in učiti. Bil je navaden človek, a hkrati velika osebnost, ki so jo spoštovali in se po njej vzgledovali tako njegovi sodelavci, prijatelji in znanci, ki so ob poslednjem slovesu zapisali - najlepši spome-nik v zahvalo in prijateljstvo ti bomo postavili, če bomo dosledno uresničevali tvoje napotke, ki so bili vedno visoko moralni in etični.
Stanko Petetin -Vojko
Pred dobrimi šestdesetimi leti se je v kmečki družini v Kamniku pod Krimom rodil Stanko Petelin-Vojko. Že kot srednješolec je avgusta 1941 leta pričel organi-zirano delovati za narodnoosvobodilno gibanje. Kot osemnajstletni fant je postal parlizan, v oktobru 1942 lela pa je bil sprejet ludi v vrste KPJ. Bojeval se je skupaj z borci druge čete Notranjskega odreda, s Tom-šičevci, Gradnikovo, Prešernovo in Vojkovo brigado ter v 31. diviziji NOV. Začel je kot borec, politični delegat, komisar čete, bataljona, namestnik komisarja brigade, komandant brigade ter načelnik štaba 31. diviziji. Udeležil se je vseh bojev 31. divizije in bilv njih štirikrat ranjen.
Stanko Petelin je bil človek izrednih kvalitet, osebno skromen, pošten in objektiven, nadvse delaven z veliko smisla in prizadevanj za razvijanje humanih človeških odnosov v družbi. Ne le z besedami, temveč z osebnim vzgledom si je vedno prizadeval pokazati kakšen naj bo človek in voditelj. Prav zaradi teh vrlin so ga sodelavci globoko cenili
Vsa povojna leta je bil aktivni dmžbenopolitični delavec v središču boja za nove socialistične odnose. Bil je pomočnik republiškega sekretarja za ljudsko obrambo, dolgoleni sekretar republiškega odbora ZRVS, član republiške konference SZDL, član konfe-rence ZRVS Jugoslavije, eden izmed pobudnikov in ustanoviteljev revije Naša obramba ter njen glavni in odgovorni urednik.
Ves čas se je Stanko Petelin-Vojko naotno in po-globljeno ukvarjal z zgodovinopisjem. Na tematiko NOB je napisal 16 knjig, iz drugih jezikov je prevedel in priredil 25 del. Poleg tega je napisal vrsto pomemb-nih člankov, razprav, brošur in monografij. Pisal je dokumentirano, strokovno.
Koordinacijski odbor za zgodovinopisje pri predsed-stvu OK SZDL Ljubljana Vič-Rudnik je ravno oral ledino, ko nas je prvič obiskal. Bilo je pred natanko dvemi leti. S sodelavci v krajevni skupnosti je priprav-Ijal Monografijo krajevne skupnosti Podpeč-Preserje med NOB. Predstavljal je gonilno silo in pa seveda strokovnjaka, ki je skrbel, da so bile stvari avtentično in strokovno podane. Kasneje smo se srečali še več-krat. Monografija je pričela razraščati meje krajevne skupnosti in postala je edinstven primer, z njegovo pomočjo seveda, tovrstne obdelave zgodovine NOB.
Knjiga je lzšla pred letom dni v založbi Koordinacij-skega odbora za zgodovinopisje. Bila je v hipu razpro-dana, saj je tudi z njegovim imenom zagotavljala kvali-teto.
Sodelovali smo tudi pri izdaji brošure, ki je izšla ob 40 obletnici padca belogardizma na Turjaku. Z izre-dnim tekstom je prikazal delovanje kvizlinških enot v Sloveniji in njihov popolni padec na Grčaricah in na Turjaku.
Vabili smo ga tudi na nekatere seje odbora. Vabilu se je vedno rad odzval in nam bil s svojo bogato strokovnostjo v veliko pomoč.
Spomin na tovariša Vojka bo vedno živ v njegovih delih iz katerega odsevajo globoka človeška spoznanja in vrline, ki so odlikovale njegovo osebnost.
Edvard Grčar
V torek, 17. julija 1984, ob rojstvu dneva, je prene-halo biti srce in ugasnila je luč življena zadnjemu izmed do takrat še živečih bratov Grčarjev iz Moravč pri Litiji. Umrl je na svojem domu v Ljubljani, Brdnikova 15/g.
Starši so bili bajtarji. Zemlja. ki so jo imeli, ni mogla preživljati trinajstčlanske družine. Razen enega brata, ki je moral ostati doma, so odhajali od doma drug za drugiin, že kot otroci po desetem letu starosti. Razleteli so se povsod, kjer je bilo delo najtežje in najslabše plačano. Po črnih jamah, po tovarnah, po delavnicah. Delovne sile je bilo takrat dovolj, bližala se je prva svetovna vojna.
Proti koncu prve svetovne vojne leta 1917 se je zaposlil kot delavec v kemični tovarni v Ljubljani. Ko se je udeležil demonstracij železničarjev za Zaloški cesti, je bil ranjen. kmalu nato pa odpuščen iz službe. Nato je odšel v bosanske in srbske rudnike in v njih delal do nove svetovne krize, zaradi katere je bil odpuščen z dela. Vmil se je v svoj rojstni kraj. Leta 1932 je dobil delo v tovarni kleja v Ljubljani, vendar je bil zaradi pomanjkanja dela več let na brezplačnem dopustu. Leta 1933 se je poročil in si ustvaril družino. V tovarni pa je ostal do začetka druge svetovne vojne leta 1941.
Ves čas zaposlitve v tovarni je deloval tudi na politič-nem področju. Leta 1940 je bil sprejet v KPS. Od leta 1941 je bil tudi sekretar partijske celice v tej tovami. Ustanovil je tudi novo partijsko celico v Novih Jaršah, kjer je stanoval.
V zimi 1941-42 ga je Partija poslala v njegov rojstni kraj, organizirat mladino za odhod v partizane; z mla-dino je odšel tudi on. Odšli so v zahodnodolenjski odred, ki se je na jesen 1942 preimenoval v brigado Matija Gubca. V brigadi je ostal do aprila 1943, ko je bil hudo ranjen v glavo. Prepeljan je bil na zdravljenje v Kočevske gozdove, od tam pa je bil leta 1944 evakui-ran v Bari zaradi nadaljnjega zdravljenja. Iz Barija se je proti koncu vojne, 1945 vrnil v Dalmacijo, junija istega leta pa v Ljubljano. Ponovno se je zaposlil v tovarni kleja in tam ostal do upokojitve leta 1958.
Za sodelovanje v NOB je bil odlikovan z več visoki-mi odlikovanji, med katerimi je tudi spomenica 1941.
Z izgubo človeka, delavca, borca in komunista je nastala v borčevskih vrstah spet nova boleča vrzel.
ZVONE GRČAR