UČITELJSKI TOVARIŠ.!
Glasilo
„Slovenskega učiteljskega društva y Ljubljani".
Urejuje:
Jakob Dimnik,
učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani.
Št. 16. in 17. Ljubljana, 16. vel. srpana 1895. XXXV. leto.
Vsebina: „Vrtec": Spominčica na grob Andreju Praprotniku. — RudolfHorvat: Kako vzgajaj učitelj učence k resnicoljubju? — Roza Hribal: Kako si pridobi in kako vzdržavaj učitelj dobro disciplino v svojem razredu?— Josip Novak: Jablana in smreka.
—	Josip Petkovšek: Prednost pešpotovanja. — Jo s. Ciper le: Narodna vzgoja. — A. L i kožar: Zelenjadarstvo na šolskem vrtu meseca kimovca. — Listek. —Naši dopisi.
—	Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Spominčica na grob
And rej vi Praprotiiikn
umrlemu dne '25. rožnika 1895.
|a možem mož . . . Prav kot v jesenski dobi, Ko z zadnjim cvetjem se odeva grič, Za drobnim ptičem nas zapušča ptič, Da zimskih viher se umakne zlobi: Tako izginja nam pod hladno rušo Za možem mož, ko vse moči življenja, Radosti zlate dni in dni trpenja Posvetil domovini z vso je dušo. Seve, seve - nekdanjih lepih dnij, Ko še Sloven je spoštoval Slovena, Krepila rod ljubavi moč jeklena In ni ljubezen prazna bila pena — Teh zlatih hipov, žalibog, več ni . . . Junake pa minolih dnij in d6b, Može častite, nam zasipa grob;
Njih blage duše iz solza doline Tja gori selijo se k božji zori, Kjer nehajo vsi trudi in napori, Kjer reva in slabost človeška mine. Osulo komaj enkrat se je cvetje, Odkar, mladina, vzet ti bil vrtnar, A danes, glej, že drug ti varih vzet je, Ki ljubil te prisrčno je vsekdar. Beseda njemu sladka — domovina Izginila nikdar ni iz spomina — A v domovini vsej najdražja stvar To bila njemu ti si, o mladina! Učitelj bil je tvoj in bil ljubitelj, Do časne, večne sreče zvest voditelj. Zdaj pogled v svet ti v zgodbi je ogrinjal, Zdaj pesmi te učil in opominjal — Oj pesmi té! . . . Pastir jih peva v gori, Prepevajo ob vodi jih perice, Glasé iz ust vesele se terice, Učencev pevajo jih glasni zbori, Popotnik peva jih na prašni cesti, Prepeva pevec jih na svetem mesti. V svetišči, da! Ob lire sladkih glasih Pred skrinjo je zaveze v davnih časih Kraljevi David peval mile speve: Prošnjč in želje v njih je razodeval, Jehovi svoje, ljudstva tožil reve; Takisto mož, ki šel je v kraj miru, Kot David-pevec našega rodú, Pred skrinjo nove je zaveze peval, Ko v večno čast je matere Marije Posvetil cvetje svoje poezije . . . A ni le pevec bil in odgojitelj, Bil národa je svojega buditelj Iz mladih krepkih dnij do sivih las; Preglej probuje naše častne liste, Kar mesto hrani jih in trg in vas — Tam so začrtane namere čiste, Začrtano je vse, kar on je storil, Kar mislil, upal, delal in govoril.
Dovolj!
Kakó v trenotju pevec naj opoje,
Kar storil mož je vse življenje svoje, Kako oriše trude naj in boje, Kar jih prebil je iz ljubezni zgolj? — O blagi mož, Pod cvetjem rož
Lahka ti rodne zemlje bodi ruša, Pri Bogu izpočij se, zlata duša, Od tamkaj duh nas blagoslavljaj tvoj! O zdaj še-le, ko več te ni med nami, Prebritko vsi spoznavamo s solzami, Kak biser izgubili smo s teboj. Počivaj v miru! — Ti pa, dobri Bog, Ki Te Očeta kliče zemlje krog, Ki večno vodiš narodov usode, Dodeli nam, da vsak med nami bode V življenja odločilni borbi tej, Kot bil služabnik Tvoj je — naš Andrej!
„Vrtec".
Kako vzgajaj učitelj učence k resnicoljubju?
(Konferenčno poročilo.)
Iovek, krona božjega stvarstva, je med vsemi bitji najbolj nezmožen, ko se porodi na svet. Radi tega ga je treba rediti, hkrati pa tudi precej vzgajati pričeti. Vzgoja pripada odraslim, to je takim, ki so sami že dosegli potrebno stopinjo nravstvene dovršenosti. Neizobraženec ne velja za vzgojitelja. Kaj pa se zahteva od vzgojitelja, da stori s svojim gojencem? Vzgojitelj mora uplivati na otroka z namero, da se le-ta privede do one dovršenosti, ki ustreza pravemu človeškemu dostojanstvu. Žival in rastlina ostaneta vedno isto; pri teh ni napredka. Človek pa daleč nadkriljuje vsa ta bitja uže po svojem telesnem organizmu. Kar ga pa še posebno visoko povzdiguje nad živali in kar stori, da gospoduje vsem stvarem, to je njegov pametno misleč duh in zmožnost, da umno izvršuje vsa dejanja. Najvišja stopinja človeškega razvitka je torej stanje nravstvene svobode. Konečni smoter vsake vzgoje, ki ustreza pravemu človeškemu dostojanstvu, pa je ta, da se nravstveni svobodi postavi pravi temelj. In ta temelj je treba polagati pričeti uže v nežni mladosti. Prva vzgoja pripada torej domu. Žal, da je ravno domača vzgoja tako na slabem. To žalostno istino le prepogostokrat opazujemo zlasti mi učitelji in proti kateri so dostikrat vsa naša prizadevanja brezuspešna. Največ je mater in očetov, ki nimajo niti najmanjšega pojma o vzgoji in
16*
mm
tako svojo deco le kvarijo in k slabemu napeljujejo. Mar se pa dajo taki zanemarjeni stariši kaj poučiti? Grdo se ti odrežejo, ako jim hočeš kaj svetovati. Zatorej je pa naloga šole, oziroma nas učiteljev, ki smo zato poklicani, mladino« ne le poučevati, temveč in v prvi vrsti jo vzgajati ter slabo domačo vzgojo popravljati, kjer je to sploh le mogoče.
Veliko se toži o popačenji današnje mladine, o sebičnosti, hinav-ščini in neodkritosrčnosti iste; seveda ne gre vse te krivde zvaliti na rovaš šole, kajti — kakor sem uže poprej omenil, ni le-ta jedini vzgojni faktor, ampak v veliko večji meri uplivajo na gojenca dom in slučajni drugi činitelji. - Vendar pa bi se močno varali, ako bi mislili, da je bilo ljudstvo v tistih zlatih starih časih, o kojih tako rad in pogosto sanja naš kmet, predočujoč si jih v najlepši barvi, — kaj boljše nego li dan danes. Le ozrimo se v zgodovino! Kaj zapazimo n. pr. pri starih Rimljanih, zlasti za vladanja rimskih cesarjev? Ovaduštvo, licemerstvo in laž cvelo je le prebujno, tako, da ni zaupal več prijatelj prijatelju. Pa tudi kasneje se ni nič zboljšalo v tem oziru. Slavni pedagog Škof Fenclon pravi v svojem „Telemahu", kjer šiba slabe francoske odnošaje pred 200 leti, „dass Wahrheit ist ein selten Kraut, noch seltner, wer sie wohl verdaut." —
Naloga današnje šole je torej, človeka napeljevati k čednostnemu, krepostnemu življenju: in jedna izmed najlepših čednostij, ki diči pred vsemi človeka, je brez dvojbe — resnicoljubje. Kako imamo to čednost mi učitelji vzbujati in negovati v srcih naših učencev, častna mi je naloga danes poročati.
K nravstveni svobodi pripada odkritosrčnost in resnicoljubje. Dokazano je, da je smoter, po katerem teži vse naše dejanje in nehanje, resnica. Lessing pravi: „Das Streben nach Wahrheit ist mehr werth als die Wahrheit selbst."
To teženje po resnici se pokazuje uže v prvih pojavih duševnega razvitka otrokovega. On steza svoji ročici po reči, katera ga mika; komaj začne govoriti, uže nas obsuva z vprašanji, na koja moramo pogosto ostati dolžni odgovora; željno posluša, pozabivši samega sebe, našim besedam, ako so mu le-ta odprla nov vidni krog.
To so pocetki onega teženja po resnici, katero je v življenji ustvarilo že toliko velikega. Prav isto je to teženje, katero goni naravoslovca v neobljudene kraje, pozabivši nevarnosti, v katere se podaja, ali ako stopa v globino zemlje ali na visoke gore; to teženje je prav tisto, katero goni zgodovinskega preiskovalca spoznavat tok časovnih dogodkov z namero, da poišče resnico.
Iz tega spoznamo, da je pri vzgoji jedna najpoglavitnejših dejanj izobrazba čuta k resnici. Najpoprej vzbudimo ta čut v gojencu vsikdar,
kadar ga privedemo na višjo stopinjo spoznavanja. Tega se veseli učenec. In ako delimo mi to veselje ž njim, vzbujamo ga k večji pridnosti. Spoznanje resnice — in izobrazbe sploh — postane ne-ugasna želja gojenčeva.
V tem oziru ni vse jedno, na kakšen način se poučuje. S površnostjo in nemarnostjo pri pouku obtežujemo zelo umstveno izobrazbo in oviramo tako teženje po resnici; namesto, da bi vzbudili veselje, vzbujamo nevoljo v učencu. Vsak napor, zlasti duševni, napravi človeka nezadovoljnega, ako ostane trud neuspešen; in kdor se čuti večkrat nezadoščenega v svojem hrepenenji po resnici, tak postane popolnoma ravnodušen napram izobrazbi. Pri takem gojencu je ves trud in vse prizadevanje, pripeljati istega zopet na pravo pot, izgubljeno. Torej le temeljit in vse skozi istinit pouk privede učenca do resnicoljubja.
Človek pride do resnice, ako misli. Absolutne resnice pa doseči ne more, kajti ista je samo v Bogu, ki da človeku zmožnost pridobiti si jo deloma. S svojo prosto voljo more človek ne le resnico govoriti, ampak tudi po nji živeti. Nasprotna resnici je laž. Brez resničnosti si ne moremo misliti prave vzgoje; kajti baš resničnost je jeden izmed glavnih pogojev, da more uspevati vzgoja. V prvi vrsti mora učitelj — vzgojitelj svojega gojenca prav natanko poznati, da more potem uspešno nanj uplivati. Pri svojem opravilu je vzgojitelj do cela podoben zdravniku, ki skrbno preiskuje bolezni vzrok, katerega mu pa bolnik neče razodeti.
Kolikor časa ima učenec čut podložnosti, nagiba njegovo hotenje k hlimbi. Ako postane to hotenje navada, potem je gojenec hinavec in prilizovalec. To se pa ne sme zgoditi. Učenec se mora vaditi in napeljevati, da vse kar misli in stori, odkritosrčno pove. To pa bode storil, če se ne boji. Radi tega je treba učitelju v prvo gledati na to, da ni preveč strog in oster s svojimi učenci. Prestrog učitelj ne doseže ugodnih uspehov pri svojem prizadevanji otroke k resnicoljubju napeljevati, kajti baš strah pred kaznijo pripravi največ otrok, da se lažejo. Skrbimo pa še posebej, dajmo učencu spoznati, da je nam ljubši odkritosrčen grešnik, nego li zlagana čednost. Učitelj mora z besedo in dejanjem pokazati, da mu je laž ostudnejša kakor vse druge človeške napake. Vendar pa mora to storiti z milo besedo in opominom, da bode manjša kazen, ako učenec svoj pregrešek odkrito spozna, kakor da ga z lažjo zakriva ali pa še olepšati hoče. Posebno pa gre paziti na to, da pripeljemo učenca do tiste meje, da resnico sploh hoče povedati. Prvo je, da sme otrok vedno govoriti resnico. On mora imeti k temu potreben pogum, treba ga torej spodbujati. Učitelj pa naj svojim gojencem toliko časa zaupa, dokler se kdo jedenkrat ne zlaže. Zaupanje vzbuja zaupanje. Vendar pa bi bilo
krivično, ko bi smatrali takega učenca, ki se je jedenkrat zlagal, vedno lažnikom in bi mu tudi tedaj ne hoteli vrjeti, ko bi povedal resnico. Tisti učenec bi postal lažnik in njega bi imel učitelj na vesti.
Pri spoznavanji učenca je pa treba paziti posebej še na to-le: Otrok, ki nima bistrega uma, pove kako dejanje vendar ne tako natanjko, kakor seje vršilo. Ali seje tak zlagal? Ne, če je hotel povedati resnico. Pred vsem gre torej paziti na voljo. Drugi učenec n. pr. ima slab spomin in pove kako dejanje površno in pomankljivo. Ali se zlaže? Tudi ne, če je hotel povedati resnico. Tretji ima morebiti bujno domišljijo in torej kak dogodek na vse mogoče načine olepša in poveča, da ne odgovarja več istini. Tudi ta se ne zlaže, če je hotel izpovedati le resnico. Pred vsem pa, ako hočemo, da bodemo svoje učence k resnicoljubji privedli, moramo mi učitelji kaj vestno paziti, da smo sami vsikdar in vselej resnicoljubni. S svojim lastnim vzgledom naj-intenzivneje delujemo na dušo učenčevo. „A on allen Fehlern und Untugenden seiner Zöglinge muss der Erzieher den Grund in sich selbst suchen" slove jedno najpoglavitnejših pedagogiških načel. Spoznavanje samega sebe! Učitelj more torej si prizadevati, da se sam vedno bolj in bolj izpopolnuje v nravstveni svobodi. Moralično popačen človek ne velja za učitelja. Niti sence suma ne sme vzbuditi vzgojitelj v gojencu o kaki laži. Tako n. pr. če se učitelj kedaj kaj pomoti pišoč na šolsko tablo in učenci to zapazijo nikar naj ne olepšava svoje pomote s kakim praznim izgovorom ali pa jo celo zanikavati.
Tudi ukazovati nepremišljeno ne smemo. V jezi in naglici se je že pogosto zgodilo, da je dal kak učitelj svojim učencem preveliko kazen n. pr. prepisati 100 krat kak pregovor ali izrek. To je seveda učencem preveč. Učitelj mora torej popustiti. In kaj je posledica temu? Ugled učiteljev se zmanjša, zaupanje do njega izgine iz src učenčevih. Tak učitelj ne bode dosegel ugodnih uspehov v vzgoji.
Naposled mi je opozoriti še na jedno napako, ki se pa k vsej sreči ne primeri tako pogosto v šoli kolikor več doma in to je nepremišljena in neizvedljiva obljuba. Revni stariši imajo svoje otroke baš tako radi kakor bogati. Da jih utešijo, obljubijo jim včasih marsikaj, česar nikedar izvršiti ne morejo. Na ta način izgubijo otroci zaupanje do svojih roditeljev in postanejo vedno slabši, tako, da potem tudi najhujša kazen, do katere se zatekajo obupani stariši, pomoči ne more. Učitelj ne sme posnemati takih nespametnih starišev in se ne daj nikedar zapeljati do obljub, katerih izvesti ne moreš.
S takim dejanjem uže je vzbujen sum v učencih, da ni njih učitelj popolnoma nravstven in vse njegovo prizadevanje v svojih učencih vzbuditi resnicoljubje je zastonj.
Učitelj — vzgojitelj bodi torej živ uzor! Tak učitelj ima veliko moč do svojih gojencev. Z največjim zaupanjem zrejo učenci v te,

vsaka beseda, ki pride iz tvojih ust, jim je sveta in noben sovražnik ne more v njih nežnih srcih vsaditi kal nezaupnosti. „S tajno močjo, kateri se ustavljati ne da, vpliva vzgled", pravi naš slavni Slomšek. Človeška družba ne terja torej brez tehtnega razloga, da bodi vzgojitelj in učitelj nravstveno najbolje izobražen; isto tako graja na njem celo najmanjše madeže in nedostatke, kateri navadno ne škodujejo ugledu drugih ljudi.
Pokažimo torej vsikdar s svojim vzornim vedenjem in možatostjo, da zaslužimo zaupanje starišev, ki nam izročajo svoj najdražji in najljubši zaklad — svojo deco.
S svojim lepim vzgledom bodemo dosegli, da privedemo našo mladino do take stopinje nravstvene svobode, da bode ponosna vsikdar in v vseh slučajih govoriti resnico in da bode to smatrala tudi kot svojo prvo in sveto dolžnost.
Da pa to tem lažje in tem gotoveje dosežemo, posvetimo naši deci vse svoje moči, da ji pridobimo srečno in lepo bodočnost, kajti nravstvena svoboda je največji blagor za človeka.
Šola naj bode torišče, kjer hočemo osvedočiti vse naše dejanje in nehanje. Mladini naši — upu našemu — veljaj vsak trenotek in obilo bode plačilo, ko bodemo po trudapolnem naporu zrli dober sad našega delovanja. —	Rudolf Horvat.
Kako si pridobi in kako vzdržavaj učitelj dobro disciplino v svojem razredu?
aloga učiteljeva je dvojna. Njegova dolžnost ni lé, otróke poučevati, ampak jih mora tudi vzgajati. Da bode imel pouk dober uspeh, vladati mora v razredu dobra disciplina. Kakor spoznamo umetnika na njegovih delih, tako spoznamo dobrega učitelja na dobrem šolskem redu.
Kot najvažnejša sredstva gledé discipline se mi dozdevajo:
1.) prava osobnost učiteljeva; 2.) primeren nastop v šoli; 3.) strogi red; 4.) pohvala in kazen.
I.
„Vzgoji samega sebe, predno hočeš vzgajati druge!" (Beneke). Učitelj mora imeti razven potrebnih telesnih in duševnih lastnostij in temeljite omike i srčno veselje in ljubezen do svojega poklica, globoko ukoreninjeno vero, potrpežljivost in uljudnost ter primerno resnost in strogost.
Učitelj je v šoli otrokom oče in mati. Zato naj druži v sebi materino ljubezen z očetovo resnostjo.
Učitelj bodi dosleden. Strogo naj se tega drži, kar je spoznal kot pravo. Danes naj ne zapoveduje, kar je prepovedal včeraj. Učitelj bodi pazen, da mu i najmanjša nerednost ne uide, kreposten, da nikdar ne obstane na polovici pota, previden, da ravna z vsakim otrokom po njegovi pojedinosti. On naj ljubi red; vsaka reč mora imeti določeni svoj prostor. Slednjič naj ostro pazi nase, da se nikdar ne spozabi pred svojimi otroci. Te lastnosti podele učitelju ono veljavo, ki pouzročuje, da ga otroci vedno raje ubogajo.
Sploh mora biti učitelj značajen, da otrčk ne le zanima v poučevanji, ampak da si pridobi po svojih dobrih lastnostih i spoštovanje in ljubezen svojih učencev. Čim bolj otroci svojega učitelja ljubijo in spoštujejo, tem lože mu bode možno jih ustrahovati. Učitelj mora biti v očeh svojih učencev svitlo zrcalo, popolen uzor. Spomnim se, da nam je naš profesor v pedagogični uri nekoč dejal: „Učitelj mora biti angel j v človeški podobi." — Zato pa pravi sv. Krizostom: „Višje nego slednjega umetnika čislam učitelja, ki zna izobraževati mlade duše.
II.
Učitelj poučuj zanimivo!
Vse, česar otroci ne razumejo, dozdeva se jim dolgočasno. Zato jim mora učitelj vse nazorno pokazati, vse razjasniti in razlagati. Učitelj naj ne zahteva od otrok, da vedno le njega poslušajo, ampak otroci naj govorijo več kot on ter naj pripovedujejo, kar so se naučili. Na ta način se vadijo otroci pravilno misliti in govoriti; sami se bodo veselili svoje pridnosti.
Če učitelj umeje vrh tega umetnost, da otroci napredujejo z vsako uro, če prilično menja z raznimi predmeti, tedaj se bode vzbujalo v otrocih zanimanje in veselje za pouk ter le redkokedaj bodo nemirni.
Učenci ne smejo biti nikdar brez opravka. Delavnost je nezmotljivo sredstvo zoper razmišljenost in nemir pri učencih. Nagon po delavnosti nam je prirojen. Če hočeš biti učitelj v besede najlepšem pomenu, tedaj ustrezaj prilično temu nagonu.
Ustmeni pouk naj menja z izdelovanjem pismenih nalog, a učitelj naj skrbi, da je tiho delo v pravi zvezi z učnim predmetom, ter da je v vsakem oziru primerno učenčevim zmožnostim. Ce so naloge prelahke, potem ni treba učencem napeti močij, če so pa pretežke, če otroci zanje niso dovelj pripravljeni, tedaj se jih pa poprimejo z nevoljo in kmalu jim pridejo na misel razne nerednosti.
Učitelj vestno popravljaj pismene naloge. On naj pregleda vsako nalogo ter ji zapiše red. Na ta način se vzbuja nagon po časti v
otrocih in ta silno povspešuje dobro disciplino v razredu. Če se dele redi z vestno nepristranostjo, nam koristijo kot dobro mikalo.
III.
Pred vsem mora učitelj strogo paziti na red, če si hoče pridobiti in vzdržavati dobro disciplino. Glede reda naj zatrdi otrokom:
1.)	Učenci morajo sedeti dostojno in ravno, v dobro urejenih vrstah drug za drugim, da jih učitelj lahko pregleduje.
2.)	Otroci naj polože sklenene roke na klop, da jim ni možno igrati se ali nagajati drug drugemu.
3.)	Noge naj stoje vsporedno na tleh, da otroci ne strgajo ž njimi.
4.)	Vsi učenci naj gledajo učitelju v obraz. Ce učitelj to strogo zahteva, ne bodo otroci tiho govorili, šepetali in smejali se, otroci tudi ne bodo skrivaj brali, radovedno ozirali se ali sanjavo pred se gledali. Predno niso učenci duševno zbrani, predno se ne ozro vsi na učitelja, ne sme se pouk pričeti.
5.)	Vsak učenec mora pred poukom imeti v redu svoje knjige in zvezke, sploh vse, kar pozneje potrebuje, da se med poukom ne izgublja čas.
Nepedagogično bi bilo, če bi učitelj vsak dan ustmeno ponovil te zahteve. Oster pogled, tiho trkanje na mizo ali beseda: „pozor", — to mora zadoščevati, da se red takoj popravi.
IV.
Kot poglavitno sredstvo velja običajna pohvala in kazen.
Po nauku krščanske vere in po vseh nravstvenih zakonih mora biti človek dober radi dobrega samega, ter hudega se mora varovati, ker je ravno hudo. Pa le malo ljudij je toli krepostnih in zatorej potrebujejo še zunanjih sredstev, ki jih spodbujajo za dobra dela in ki jih strašijo pred pregrehami.
Ti sredstvi sta pohvala in kazen.
Ce še odrasli ljudje ne morejo izhajati brez pohvale in kazni, kolikor bolj sta ti sredstvi potrebni otrokom, ki so že sami ob sebi nestanovitni in lahkoživi.
Gestokrat zgreše kazni in pohvale popolnoma pedagogični svoj smoter, če jih učitelj uporablja čez mero ali o nepravem času. Zato je jedna izmed najvažnejših nalog vzgojiteljevih, da jih razdeli le z največjo opreznostjo. Le če se vestno uči psihologije, če z ljubezni polnim srcem opazuje otroke, če se neprenehoma trudi, da napreduje v svojem poklicu, le tedaj se bode varoval zmot in napak v tem oziru.
Roza Hfibal.
Jablana in smreka.
(Praktična obravnava 159. ber. v III. Ber. str. 162).
a)	Uvod. Naštejte nekatera sadna drevesa! Vsak mej vami pozna drevo, na katerem rasto jabolka; kako se imenuje to drevo? (Jablana.) Katere dele ima vsako drevo, torej tudi jablana? (Korenine, deblo, veje, listje, cvetje in sad.) Kateri izmej teh delov so posebno lepi? (Cvetje, sad, košat vrh.) Ali imamo radi jablane? (Da.) Torej jablano imamo radi in se je veselimo, ker je lepo košata, pomladi lepo cvete, jeseni pa nam daje okusno sadje. — Sedaj mi pa naštejte nekatera gozdna drevesa! Ali imajo tudi gozdna drevesa vse tiste dele, kakor sadna drevesa? (Tudi.) Pa poglejmo smreko in jo primerjajmo z jablano. Ali ima smreka tudi tako lep vrh, kakor jablana? (Ne.) Ali ima tudi tako lepo cvetje, kakor jablana ? Ali ima tako lep in dober sad? Ali nam pa smreka prav nič ne koristi? S čim nam koristi? (Nam daje les.) Čemu rabimo smrekov les? (Delajo se ostrešja, mostovi in hišna oprava.) Prejšnje čase delali so iz smrekovih hlodov splave, s katerimi so vozili razno blago po rekah. Smreke rabijo za jadernike na ladijah. Smreka daje tudi smolo, katera se prav mnogo rabi. (Crevljarska smola, terpentin, terpentinovo olje, kolofonija itd.) Ali smemo smreko zaničevati, ker nam daje tako obilne koristi? Ali ni smreka ravno tako vredna, da jo imamo radi, kakor jablana?
b)	Učitelj pripoveduje vsebino pesmi v prozi. Nekedaj sta rastli jablana in smreka prav blizo skupaj. Jablana začne sebe prav hvaliti in povzdigovti, smreko pa zaničevati rekoč: »Kaj bodeš neki ti, uboga smreka, ti, katera nimaš nikoli tako krasnega cvetja, kakor jaz. Ti nimaš nikoli tako slastnega in lepega sadu, kakor jaz. Pa poglej, kako lepo se širi moj košati vrh. Glej, kako me vsi ljudje, stari in mladi z veseljem opazujejo, mej tem ko se za-te še nihče ne zmeni ne. Smreka pa ji na to pohlevno odgovori: „Res je, ljuba jablana, da ti pri ljudeh veliko več veljaš, kakor pa jaz; res je, da ti ljudi razveseljuješ s cvetjem in sadjem, česar jaz nimam. A kdo pa daje les za ostrešja, mostove, jadernike in splave? Kdo daje les, da se napravi detetu zibelka, v kateri sladko počiva; kdo daje les, da se napravi človeku zadnja postelj, mrtvaška rakev? Kdo daje koristno smolo?" Ko jablana to sliši, se sramuje svojih besed, skesano upogne svoj vrh ter pravi: „Da, sedaj pa vem, da ti nisi nič manj vredna, kakor jaz in še več: tvoja lepota je še stanovitnejša od moje."
c)	Učenci ponovijo na stavljena prašanja.
č) Učitelj čita sam.
d)	Iskanje in razlaganje manj znanih besed. Učenci bero kitico za kitico, učitelj pa razjasnjuje manj znane besede, kakor: Zaniče-
vala: Naštevala ji je njene slabosti. — Krasu: Lepote, kinča. — Žlahtnega: Dobrega. — Se ne ozira: Nikdo te ne pogleda; nikdo se za-te ne meni. — Srčno se veseli: Veselje občuti v srcu; hudo se veseli. — Pohlevna: Ponižna. — Plavi: Vozi na plavili, ladijah. — Zavetje: Skrivališče; kraj, kjer je varen pred raznimi nezgodami. — Prestal težavo let: Kdor je umrl. — Vrednost manjša tebi ni podana: Ti nisi nič manj vredna. — Stanovitnejši: Dalje trpi; ne mine tako hitro.
e) Splošno čitanje.
/') Namen pesmi. Kaj je jablana rekla smreki ? (Da nima cvetja, žlahtnega sadja, košatega vrha.) Ali je le tisto drevo kaj vredno, katero ima lepo cvetje in košat vrh? (Ne.) Torej tudi tako drevo je lahko mnoge koristi, katero nima prav lepe obleke, kakor smo ravnokar slišali od smreke. Glejte otroci, to pa rečemo lahko tudi o ljudeh. Ali so samo tisti pošteni in dobri ljudje, kateri imajo lepo obleko? Ne, tudi pod slabo obleko je lahko dobro srce.
g) Uporaba. 1.) Pesem se memorira. 2.) Pesem se napiše v nevezani besedi. 3.) Učencem se razloži, kaj je basen. 4.) Prepišejo se prašalni stavki.	Josip Novak.
Prednost pešpotovanja.
[Hjiako željno pričakujejo ne le šolski otroci, temuč tudi učitelji velikih počitnic, je znano. Počitnice imamo ravno za to, da se nekoliko odahnemo ter razvedrimo duha. Komur je le količkaj prilika dana, naj porabi počitnice dobro. —
Toliko se od malokaterega zahteva kot ravno od učitelja. Tu mora biti učitelj vse: V sili zdravnik, sodnik, inžener, najboljši zgodovinar in geolog, filolog in vrh tega seveda dober svetovalec v vseh rečeh. Poznati mora najmanjšo rastlinico in najslabejši kamenček itd. Vsega tega si ni mogoče pridobiti v šoli, tedaj je neogibno potrebno, da se vsakdo še nadalje izobražuje sam.
Sredstev za nadaljno izobraženje imamo pa več. Izmed mnogo tacih sredstev je „potovanje".
Ker je učitelj takorekoč „ein Mädchen für alles," mora poznati, vsaj v svoji domovini vsak hribček in vsak košček zemlje; kajti to je tudi zelo važno za pouk v šoli. Saj svojo domovino dobro poznati je dolžnost vsacega domoljuba.
Prav resnično je, kar trdi v štev. 12 letošnjega „Učit. Tovariša" gosp. J. Ciperle, da ima naš narod to veliko napako, da se premalo
briga za svojo domovino. Slovenci sploh premalo potujemo po svoji domovini v ta namen, da se učimo spoznavati jo. — Že kmeta poznamo takoj, če je že prestopil katerikrat domači prag ali ne.
Slovenskim učiteljem priporočam torej med počitnicami potovanje po naši domovini. Že leta 1893. je gosp. J. Š—a v štev. 19. „Uč. Tov." priporočal potovanje. Tudi jaz se vjemam z dotičnim spisom vsaj deloma, le prednost dajem pešpotovanju.
Če hočemo kaj videti in to, kar smo videli v spominu ohraniti, moramo le peš potovati. Dobro je, če sta dva ali trije vkup. Jaz priporočam tako pešpot.ovanje le po naši domovini. Najprej je treba domačo deželo prav dobro poznati, potlej šele drugi daljni svet. Kdor še ni videl, kje Sava izvira, ni videl Cirkniškega ali Bohinjskega jezera ter ni bil še v Postojinski jami i. t. d. temu je razlaganje dotičnih beril večja muka, nego, kdor je vse to osebno videl.
V drugem oziru pa je priporočljivo tako pešpotovanje že zato, ker vem, da večina učiteljev bere časopise, v kojih se poročajo dogodki iz različnih krajev naše domovine. S koliko večjim zanimanjem kak dopis bere oni, kateri je že bil v dotičnem kraji in so mu tedaj razmere znane.
Kdor je pa že do cela že obhodil ožjo domovino, no, potem pa hajd med daljni svet, po naši širni Avstriji bodisi peš, bodisi po železnici.
Nadalje ima pešpotovanje še v zdravstvenem oziru prednost.
Znano je, da naš organizem, ako dolgo ne deluje in — le miruje, polagoma otrpne. Nasprotno pa se z rednim delovanjem ukrepi. Živci naši postanejo, če jih vadimo, zdravi in močni, ako ne, so slabi. In kako vpliva hoja na pretakanje krvi po telesu?
Onih ljudi, kateri navadno veliko sedijo, kakor učiteljev, uradnikov, dijakov i. t. d., potem pa nekaterih rokodelcev se loti prav rada „plučna tuberkuloza". Petini vseh smrtnih slučajev je ta pogub-ljiva bolezen vzrok, kakor statistika uči. Zoper to bolezen je najboljši pripomoček hoja. Pešhoja je nekaka telovadba, če prav bolj enostranska. Z obilno hojo se je že marsikdo ozdravil, če je bil prej bolan. —
Mislim, da sem kolikor mogoče ob kratkem pojasnil prednost pešpotovanja in želim le, da bi učitelji slovenski uvaževali te skromne besede ter v obilnem številu pešpotovali sedaj, ko so se približale težko pričakovane počitnice. —	Jos. Petkovšek.
Narodna vzgoja.
(Spisal Jos. Ciperle.)
65.
troga narodna vzgoja ima pa ravno ojačiti človeka, da se ne sramuje nikjer in nikdar svojega jezika, da mu skuša pomagati do veljave in ugleda, kjer le more, da se upira povsod z vsemi silami, kjer se mu skuša kratiti ta veljava, in kjer bi se skušal potisniti v kak kotiček ali spravljati iz rabe. A oni človek, ki še sam sovetuje ali deluje, da zgublja njegov jezik veljavo, ali koji gleda samo brezbrižno tako obveljanje svojega jezika, ta ni narodnjak, ta nima pravice imenovati se Slovenca. Pazite rojaki, prosim vas, na svoje izvoljence, se li ne pregreše kedaj v tem obziru. Vaša sveta stvar je, izvajati iz tega stroge posledice. Tu nimate prizanašati nikomur, prizanašanje bi bilo tu pregreha zoper narodnost. Tu nima nobene pravice pregovor, ki veli: Jedenkrat ni nobenkrat. Nobenkrat nima biti noben izvoljenec naroda popustljiv ali brezbrižen glede jezika. Izjavite mu takoj, da nima pravice zastopati vas več, drugače se proglasite vi sokrivcem njegovim.
A da se ne pregrešamo zoper naš jezik, v to treba je, da se ga uči vsak rojak tako temeljito in tako vestno, da ne pride ž njim niti v govoru niti v pisavi v zadrego, da ga rabi vsled tega tudi lahko zmiraj in povsod.
To zadačo izvesti poklicane so pa v prvi vrsti naše šole, a ne samo ljudske, ampak vse šolstvo na Slovenskem poklicano je v to, da goji z vso skrbljivostjo in natančnostjo naš mili slovenski jezik. A tudi že sama ljudska šola imela bi postaviti pri svojih učencih tako trdno podlago v materinem jeziku, da bi je ne omajal najhujši vihar. Toda žalibog, pri pouku v našem jeziku so povsod strašne zapreke.
Prvič: obiskavati bi morali naši otroci redno šolski pouk.
Drugič: šole ne bi smele biti tako oddaljene druga od druge, da bi otroci res lahko obiskovali jih redno.
Tretjič: šole po vsem Slovenskem morale bi biti pa tudi uravnane tako, da bi se poučevali v njih vsi predmetje jedino le v slovenščini.
66.
Te točke so tako same ob sebi umevne, da se dozdeva skoro, da je nepotrebno govoriti o njih obširneje. Toda najpreprostejša stvar zahteva dostikrat obširnejše razprave, nego najtežavnejša. Taka je tudi s temi točkami.
Že prva točka, da imajo otroci redno obiskavati šolski pouk, dela toliko težav in križev učiteljem, starišem in otrokom samim. Lehko je umeti, da so bili, so in bodo med zadnjimi vedno taki, ki gredo mesto v šolo raje na potep. Saj vsak otrok ne razvidi prav lahko, da mu je šolski pouk v korist; vsak pa čuti, da se mu pohajkovanje zunaj šole mnogo bolj prilega, nego sedenje v šoli. Toda ob te nazore se lahko spravijo otroci, ako le hočejo stariši ali oni, kojim je izročen otrok v skrb. Videlo se je pa tudi že mnogokrat, da so se ti potepuhi prelevili v najboljše učence, kojih je bil lehko vsakdo vesel. Saj navadno ti potepuhi niso najslabeje nadarjeni otroci; saj vidimo, kolike zvitosti in pretkanosti treba jim je, da se jim je mogoče odtegniti šoli. Tudi vidimo, da se zunaj šole vedno pečajo s kakim predmetom, če tudi dostikrat s takim, ki nikakor ni primeren njihovi starosti. Kakor sem že dejal, temu se pride lehko v okoin, ako se začne le postopati strogo proti takim potepuhom.
A druga je, ako so stariši manj strogi ali celo tako nepremišljeni, da odtegujejo sami otroke od šolskega pouka, čemu je treba mojemu sinu učiti se vsega tega! Ta fraza, žalibog, še ni izginila med ljudstvom. Ali kaj je treba kmetu in rokodelcu toliko pouka, i. t. d. Da mu ga je treba, o tem vendar ni dvoma. Tudi naš kmet potrebuje krvavo dan danes onega znanja, ki si ga pridobiva v šoli; in kaj še le rokodelec in obrtnik. Ta dva stanova se sedaj brez šolske omike prav nič razvijati ne moreta. Se obstojata težko brez nje. Rokodelci in obrtniki so namreč ravno v sedanji dobi v vedni nevarnosti, da jih ne izpodrijejo inteligentnejši tekmovalci. Ravno to je bil zadnje čase propad marsikoga, da ga je prekosil tekmovalec, ki se je vdeleževal rednejšega pouka v mladosti.
Tretja zapreka temu je pa uboštvo mnogih roditeljev. To ravno zakrivlja v največ slučajih, da ne hodijo otroci redno v šolo. Res je, da ljudska šola ne stane starišev niti krajcarja; a to je pa tudi resnično, da so sposobni otroci sem ter tje za marsikako delo, za koje stareji ljudje nimajo sposobnosti in ne časa. Žalostno je pa ravno to, da je toliko roditeljev, ki mogo preživljati svojo obitelj le s pomočjo svojih otrok. So li to zdravi pojavi sedanjega socijalnega življenja?
Nikakor ne. Maščevalo se bode pa to tudi prej ali pozneje! Soci-jalni demokrati pač pravijo, da imajo tudi proti tej socijalni bedi zdravilo. Neka točka njih programa veli: „Otroci se imajo rediti na splošne stroške." — Ali pa veste, kaj se pravi to? To se pravi raztrgati vse vezi, ki spojajo stariše z otroki, to se pravi, razdreti zakon, to se pravi vniciti najmoralnejšo in najnaravnejšo inštitucijo človeško, to — je družina.
67.
Videli smo v zadnjem poglavji, da žalostne družinske razmere ovirajo predostikrat duševni napredek otrokov. Samo ob sebi je pa tudi umevno, da nič manjih zaprek ne delajo telesnemu napredku. A vendar je družina poklicana v prvi vrsti, da stori za naraščaj človeški vse, kar mu je potrebno k telesnemu in duševnemu prospehu. Se ve to je pa jedino mogoče onim družinam, kojitn se ni boriti vsak dan za svoj obstanek, ki niso vedno v skrbeh, s čim se bodo nasitile danes ali jutri. To je mogoče onim družinam, ki mirno uživajo plodove svojega truda ali pa svojega bogastva, kojega so si pridobile brez vsakoršnega truda. Nič ne ovira bolj otroške vzgoje, nego beda v družini. Ona slabi vsako silo človeško, ona skali vsako veselje, ona odtuja stariše otrokom; kratko in malo: beda je največa zapreka dobre vzgoje.
Družina je tedaj prva in najvažnejša, a tudi najboljša vzgojiteljica človeka, a ne pozabimo: družina brez bede. Mnogi, ki se bavijo dan danes s tem vprašanjem, kako bi odstranili sedanjo bedo, koja se razširja tako mogočno v socijalnem življenji, prišli so do zaključka, da se mora odstraniti družina. A to bila bi največa napaka. Ravno ako hočemo izgnati bedo iz življenja, moramo ojačiti družino; in ojačili jo bodemo, ako bodemo vzgajali in na pravo pot obračali vse zmožnosti človeške: um, srce in voljo. Potem prevideli bodo ljudje, da tista pretirana skrb za samega sebe, in le za samega sebe, stvarja na drugi strani velikansko bedo. Povsod tam, kjer se bogatijo brez mere nekateri, propadajo v uboštvo drugi.
Izginila bode beda iz življenja le tedaj, kedar bode dobival delavec svoje zasluženo plačilo, le tedaj, in prej ne. V sedanjosti ga ne dobiva nobeden, in zato narašča tako mogočno uboštvo med ljudstvom, in bogastvo kopiči se tako prešerno v rokah nekaterih maloštevilnih posameznikov.
68.
Znano je, da socijalisti nameravajo razrušiti družino, kedar pridejo do oblasti. Toda kakor kaže vse, rušiti jim ne bode treba mnogo, saj razrušile bodo družino že prej sedanje razmere. Saj socijalizem je le posledica sedanjih žalostnih razmer v življenji. Rušijo se pa družine dan danes na vsakoršen način. Povsod pojemljejo že one vezi, ki so nekoč vezale ženo na moža in otroke na stariše. V premnozih slučajih mož že ni več sam reditelj svoje družine, le predostikrat mora tudi žena zraven svojih domačih opravil služiti še zvunaj hiše denar, da se preživlja družina. Moževa sila že v premnozih slučajih ni več zmožna pridobiti vsega potrebnega. Kako pa opravlja takova žena svoja domača opravila, o tem pa tudi ni dvomiti. Mož hodi na delo, žena isto
tako, otroci se pa vzgajajo sami. Toda kako, o tem pa zopet ni dvoma. Celi dan ne vidijo starišev, ne čujejo niti najmanjšega dobrega pouka od njih, in celo zvečer, ko se vračajo stariši domu, ni časa za pouk, kajti trudna telesa silijo le v postelj, kajti treba si je nabrati zopet novih moči za delo prihodnjega dne. Kaj so taki stariši otrokom! Kaj druzega neki, nego vsak drug človek. Kaj neki naj veže te otroke na svoje roditelje? Morda tista borna piča, koja se jim daje vsak dan, ali pa tudi celo ne. Žalostno je to.
Tako rušijo se družine v tako zvanih nižih slojevih ljudstva. Ali je pa morda to bolje v tako zvanih srednjih slojih? Tudi tukaj se nam kaže ista žalostna prikazen. Tudi tukaj vrši se propad družinskega življenja, a le na nekako skrivnejši način. Tudi srednjim slojem človeške družbe ni mogoče skoro nikjer več skrbeti primerno za svoj naraščaj, tudi ti propadajo, kajti tudi možje teh slojev nimajo največ toliko, da bi mogli dostojno skrbeti za svoje družine. Tudi tu vidimo opravljati žene še druga opravila razen domačih, da se le olajša nekoliko tisti kruti boj za bitje. Koliko žen uradnikov, učiteljev in druzih tacih trpinov mora se baviti s šivanjem obleke, z izdelovanjem klobukov in druzih reči za druge ljudi, da je le mogoče rediti družino. — In otroci nižjih in srednjih slojev, ali niso primorani predostikrat tudi ti služiti denar že v svoji nežni mladosti, in celo mnogokrat s tako težavnim delom, ki mora ugonobiti v kratkem vse njih telesne sile.
69.
Zdaj ostanejo še oni sloji, koje nazivljamo v svojem slepem servi-lizmu više stanove. Tem pač ni treba skrbeti, kaj bodo jedli jutri, s čim se bodo oblekli; k večemu dela jim preglavico sem ter tje, kaj posebno finega in izbranega bodo jedli jutri, ali pa, kako posebno novomodertio obleko bodo oblekli jutri, i. t. d. Mislili bi lehko, da se ti stanovi posebno odlikujejo po svoji skrbi za dobro vzgojo otrok. A temu tudi ni tako. Tu celo prav nič ne vzgajajo stariši svojih otrok. Precej po rojstvu gre otrok že v tuje naročje, v naročje v to najete dojenice. Pozneje ga prevzame guvernanta v svoje varstvo, in še pozneje domač učitelj in učiteljica, ali pa gre v kak penzijonat, institut, ali kamor si že bodi.
Potem se pa premnogokrat prigodi, da otrok dovršivši študije in vrnivši se domu celo ne spozna svojih starišev. Lepa reč to, saj pa tudi ni čuda. Ali naj ljubi takov otrok takove stariše? Tako se od-tujajo tudi tu otroci starišem, tudi tu ni pravega družinskega življenja; in tedaj sploh ne moremo priti do druzega zaključka kot do tega: Naše družinsko življenje se ruši, naše družine gredo rakovo pot, in razpadle bodo še prej, nego je pričakovati socijalne prekucije. A
ravno popolen propad našega družinskega življenja bode provzročil to, po čemur hrepene socijalisti: popolen razpad sedanje človeške družbe.
Bog zna, če se izpametuje človeški rod še prej ?
70.
Druga zapreka pri pouku našega materinega jezika je ta, da so šole po naši domovini preveč oddaljene druga od druge.
Pravijo, da šolstvo pri nas cvete. To je strašna izmišljotina. Bog ve, čemu smo si neki izmislili to frazo, saj je ne vrjame tako nobeden. Saj vidimo po celi Avstriji, koliko truda je treba povsod, da se osnuje kaka nova šola, ali da se razširi že kaka obstoječa; saj vidimo, kako slabe plače dobivajo učitelji — na Kranjskem n. pr. med učiteljevo in biričevo plačo ni nobene razlike, — saj vidimo, koliko dela imajo šolski soveti s šolskimi zamudami. Koliko vasi je še pri nas, kojih otroci ne hodijo sploh nikamor v šolo, ker jim je predaleč, in šole se tudi ne snujejo tam, ker ni morda onega števila otrok tam, kojega zahteva postava. Koliko je dalje pa tudi tacih vasi, kojih otroci imajo le tri dni na teden šolo, ali samo po zimi, i. t. d.
Potem se pa sleparimo s frazo, da šolstvo pri nas cvete. Pri šolstvu ne vidi nobeden nič druzega, nego to, da stane mnogo denarja. Zato se gleda pa tudi tu na vsak krajcar, med tem ko se siplje dostikrat za nepotrebnosti s polnimi rokami. Vendar se pa čuje mnogokrat, da sedanja šola nima posebnih vspehov. S tem predbacivanjem so pa nekateri takoj gotovi. Ali naj pa naši učitelji pri tacih okoliščinah, ki vladajo sedaj pri šolstvu, delajo čudeže? Se ve, to bi še tudi zahtevali mnogi. Toda to ne gre. Raje naj se skrbi, da se bode šolstvo res razcvitalo, naj se ponudi v resnici prilika vsacemu državljanu, da se mu bode mogoče izomikati po šolah, in potem še le reklo se bode lehko, da šolstvo napreduje in se razcvita.
Posebno mi Slovenci potrebuje m o odličnega šolstva za utrditev svojega jezika in svoje narodnosti.
71.
Tretjič: šole po vsem Slovenskem bi morale biti pa tudi uravnane tako, da bi se poučevali v njih vsi predmeti jedino le v slovenskem jeziku.
Čudno dozdeva se tujcu, ako bi cul, da se mora to tirjati pri nas. Saj je to tako samo po sebi umevno, in najodličnejši pedagogi vseh časov in narodov so bili vedno tega menenja, da se ima vršiti prvi pouk le v materinem jeziku. Čudno je v istini pa tudi to, da to pravilo velja za vse narode, samo za avstrijske in ogrske Slovane, in
17
posebno za nas Slovence pa nima nikake veljave. Po večini naših šol, če imajo le par razredov, vrine se takoj nemščina ali pa italijanščina. In kako se pa tudi utemelji to ravnanje. Pravi se, da bode to le v korist narodu samemu, da si bodo mogli pojedinci služiti svoj kruh tudi na tujem. Toda tega se pa ne premisli nikdar, da je to jako žalostno za vsak narod, ako je primoran iti s trebuhom za kruhom v tuje dežele. Res je, da se izseli dan danes mnogo našega naroda posebno v Ameriko. Ubogo ljudstvo! Naša bogata slovenska zemlja ti ne daje več dovolj hrane. Ali je res tako ubožala? Oj, nikakor ne. Se je tako bogata, še je tako odlična, kakor je bila nekoč, O nje bogastvu bi se živeli še lehko naši pozni rodovi; saj vidimo, kako se redé o njem tuji priseljenci. Naš narod se izseljuje, a tujci se prise-ljujejo v vedno obilnejšem številu, in vsem gre dobro, vsi obogaté v naši mili domovini. A da se tem ljudem prihrani trud učiti se slovenščine, zato morajo se uriti sloveski otroci v nemščini, in pa zato, da lože izvandrajo. To je žalostna slika.
Kako izborno se pa tudi naucé naši otroci nemškega jezika! Kaki vrli teotonski pohrustarji so pa tudi potem vsled svojega znanja z nemškim jezikom. Ubogi nemški jezik!
Ni se čuditi tedaj, da gre naša narodnost rakovo pot, saj ji manjka skoro povsod glavnega temelja: izobrazbe v slovenskem jeziku. Ako se to ne predrugači v kratkem, potem čaka našo narodnost najbritkejša usoda. V kratkem pisalo se bode potem lehko: „Bili so Slovenci!" —
72.
Razen slovenščine moral bi pa še vsak količkaj zaveden Slovenec umeti in govoriti še kak drugi slovanski jezik. Čudno je to, da se Slovenec z Nemcem in Hrvatom pogovarja v jednem in istem jeziku: namreč v nemščini. To niso posebno zdrave razmere. Všeč bi bilo pač marsikomu izmed nas, ako bi se Hrvati učili slovenščine; še bolj prav bi nam bilo morda, ako bi se Rusi bolj zanimali za nas. A tega nam pa ne pride na um, da bi se morali prav za prav zanimati mi za te narode bolj, nego smo se do sedaj. Kake pojme imamo n. pr. še dan danes o Rusiji in o Rusih. Gotovo manj vemo o tem, nego o najmanjši nemški državici. Rusija je za nas še vedno španjska vas. Vidi se nam pri vsaki besedi, ki jo izustimo o Rusih, kako nerodno nas je polizala evropska kultura. Vidi se nam vedno, iz kakega sumljivega vira zajeli smo svojo modrost o Rusiji, ako smo sploh kedaj kaj zajeli. Koliko nas je neki, ki smo se sploh kaj pečali o tem predmetu, in tisti, ki smo se, tisti imamo jasne a tudi vse drugačne pojme o tem, nego so oni, ki so razširjeni povsod po sovražnikih ruskega naroda.
Ker razen nemščine ne zna večina Slovencev nobenega druzega jezika, zajema zato svojo modrost o ruskih odnošajih le iz nemških knjig in časopisov. Toda kako kalni so ti viri, o tem je najbolje, da navedem nemško pričo, nemškega učenjaka in pisatelja z imenom Friedrich Meyer von Waldeck.
V svoji knjigi: „Russland, Einrichtungen, Sitten und Gebräuche" piše omenjeni pisatelj: „Unsere Zeitschriften schwellen von Original-correspondenzen aus dem Zarenreiche, jede Buchhändlermesse zählt neue, nicht selten umfangreiche Werke über Russland, sein politisches, geistiges und sittliches Leben, und über kein Land der Welt ist Deutschland schlechter unterrichtet, als über das grosse slavische Land an seinen Ostmarken."
„Wie ist das möglich — fragt man sich - wie ist das denkbar bei der vielgerühmten deutschen Gründlichkeit und Gewissenhaftigkeit? Die tiefbeschämende, leider untastbare Antwort lautet: An Russlands Grenze verhüllt die deutsche Gründlichkeit und Gewissenhaftigkeit ihr Haupt. Deutschland ist durchtränkt von starrer, an grundlosen Vorurtheilen genährter Antipathie gegen Russland und seine Regierung. Von der Tagespresse — wenige Ausnahmen bestätigen die Regel — wird diese Abneigung ausgesäet, gepflegt und grossgezogen. Die Mehrzahl deutscher Zeitungscorrespon-denten in Russland, die weder die Sprache, noch das Volk, noch die eigenthümlichen Lebensbedingungen des Staates und seiner Angehörigen kennen, schreiben wie es ihren Arbeitgebern, den Redactionen behagt, und diese verlangen die Speise, die ihren Lesern vorzugsweise mundet."
„Und wie entstehen die meisten unserer grösseren Werke neuen Datums über Russland? Es erscheinen die umfangreichsten Schriften über das Zarenreich, die seine bedeutsamsten Lebensäusserungen zu schildern unternehmen. Und doch waren ihre Verfasser weder in Russland, noch kennen sie die Sprache jenes Landes und was sie schreiben, haben sie theils aus unzuverlässigen Quellen zusammengelesen, theils sich von abenteuernden Landfahrern erzählen lassen. Dass diese Publicationen von Unwahrheiten, groben Fehlern, ergötzlichen Missverständnissen und den augenfälligsten Beweisen grösster Unkenntnis wimmeln, ist nicht zu verwunden. Und eine urtheilslose Kritik setzt schliesslich allem die Krone auf, posaunt dergleichen Werke als epochemachende und gediegene Erscheinungen aus und erwirbt ihnen bei der grossen Menge Glauben und Vertrauen."
(Dalje prih.)
Zelenjadarstvo na šolskem vrtu meseca kimovca.
tem meseci imamo malo dela z zelenjadarstvom na šolskem vrtu. Sejali ne bomo razven motovilčka nič. Skoro vse vrste zelenjadi nam v tem meseci dozore, torej bode le glavno delo s spravljanjem dozorele zelenjadi. — Onejida pokopljemo navadno že v začetku, a bolj pozni krompir v drugi polovici t. m. Kadar krompir spravljamo za zimo v klet, mora biti prej dobro prebran, da ni črnega ali gnjilega vmes, da nam potem še drug ne postane črn. Ako hočemo zimsko endivijo jesti, jo moramo poprej kakih 8 ali 10 dni povezati, da nam obledi. Povezuje se pa le suha endivija, ker drugače segnjije.
Kako se različna zelenjad spravlja za zimo ali čez zimo, hočem prihodnji mesec opisati, ker to delo zvršimo v vinotoku
A. Likozar.
Listek.
Po desetih letih.
ospod urednik! Evo me v ohlapni listkarski obleki! Toda za danes Vam ne morem obetati raznih pikantnostij, kakoršnih radi iščemo v listkih, obravnavati imam resno tvarino z resne strani kakor je življenje samo resno.
Ker nisem prijatelj dolgih uvodov: ad rem! Oprostite, da takoj začnem. Po desetih letih! Nekaterim se zdi to kratek hipec življenja, drugim pol večnosti. Ker nam učiteljem niso povsod posuta pota s cvetjem, upam, da se ne zamerim nikomur, če povem naravnost, da se nam, ki smo svoje srce in življenje posvetili slovenski mladini le ta desetletna doba ne zdi malo časa.
Bilo je meseca malega srpana 1885.
Ves slovenski učiteljski naraščaj Primorske dežele se je sprehajal neki poletni večer ob morskem bregu nam zelo neprijaznega mesta K. Ljubko so se zaganjali valovi ob pomol, ljubeznjivo so nam z morske gladine odsevale nebeške zvezdice, celo lahno se zibajoči zrak, zdelo se mi je, da je šepetal resne besede o slovesu. Bil je namreč zadnji večer pred odhpdom.
Končani izpiti, dovršeni nauki, pozabljen trud, pozabljene brit-kosti dolgih štirih let, vse pozabljeno, vse končano, in vendar je bil to pravega življenja šele začetek.
Bilo nas je devet. Tihoma smo se pomikali v večih gručah na konec pomola. Vsakdo je mislil o ljubem domu, o dragih domačih hribih, ljubih znancih in prijateljih, ki ga bodo obstopili, ko dojde pod
rodno streho ter mu čestitali, da je srečno dovršil izpit. In potem . . . potem? Nova služba, prva služba — naobrazovanje slovenske deoe, prospeh domovine.
Ne da bi še krožil na daleč in opisoval razna čustva, ki so nam prevevala srce, povem le toliko: bili smo tako polni lepih nad, ble-stečih načrtov, polni veselja in idealnosti o svojem poklicu, da se nam je zdelo, kakor bi se vrtel okolu nas ves ostali svet.
Celo nam sovražni laški gimnazijski maturantje, sinovi slovenskih renegatov in isto negostoljubno mestno prebivalstvo se je nam te dni spoštljivo umikalo. Puščali so nas vsaj na miru ter shranili neolikane psovke za druge Slovence in za druge čase.
Prišedši na konec pomola, smo obstopili svetilnik, začeli drug druzega izpraševati, kedaj odhaja, in konečen uspeh je bil, da smo bili malone vsi namenjeni oditi takoj drugi dan.
„Jaz že vem za službo", pohvali se nekdo. — Kje? oglasijo se hkratu štiri kaj različno intonirana grla.
„V domačem okraju na Kranjskem."
Tako torej, naš kruh ti je pretrd. Ali ni Slovencem tukaj huje kot na Kranjskem? Tako so se hudovali vsi od kraja, a slednjič se je stvar vender poravnala o tem, da je nesrečni bahač z novo službo obljubil vso stvar še premisliti.
„Najraje bi videl", začne nekdo drugi, „ko bi bili mi vedno tako-le skupaj kot sedaj, samo ne v tem nehvaležnem gnezdu."
„Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Ko vsak sam šel bo skoz' življenja zmede."
Tako je deklamoval prijatelj Sivko in še dostavil: „Jaz pojdern pa nazaj v planinski raj." Pojdite vi, kamor hočete v bolje in lepše kraje. Ce mi bo hudo, izvedeli bodete po opravljivih ljudeh; če mi bo dobro, vam bom pisal."
Govorili smo še o raznih znancih, ki bi utegnili založiti prijazno besedo za tega ali onega, ker se nam je zdelo, da brez obligatnega „pritiskanja kljuk" ne gre rado. Nekateri so bili tako bojaželjni, da so izražali željo, iti makar na mejo slovanske govorice ter tam noč in dan stati na braniku kot Graničar in čuvati z resnico in uma svetlim mečem, da se ne zgubi nobena slovenska ovčica.
Mestni šum se je nekoliko polegel, šetalcev je bilo vedno manj.
Morje je tiho pluskalo ob bregove, zvezde so odsevale v valovih, lahni veter nam je božal mlada lica, na izhodu je pa prilezel mesečev rob na obzorje. Bila je resna ura slovesa. Utihnili smo, zakaj vsakdo je čutil usodni trenotek. Tiho in mirno smo si slednjič segli v desnico, a videli se poslej nismo več.
Odtlej je minolo deset let.
Res, da ni to velik oddelek časa, in vender koliko preraembe je ta čas v človeškem življenju. Tedaj nas je družila ljubezen do zatirane domovine, unetost do izvoljenega stanu ter zaničevanje oholih Lahov, katerim je slovenski dijak — nič manj kot rob; tako ondaj! A danes? — Kaj nas naudušuje, kaj osrčuje, kaj druži, kaj je vzrok, da se nam o desetletnici vsem vzbujajo v duši prijetni spomini. Nismo li dosezali na mestu stavljenih smotrov prevare, nismo li pokopali vsaj polovico mladostnih nad, pokopali za vselej ? In vender nam navdaja dušo tajno veselje. Kaj li more učitelja veseliti? — Ne čudi se nikdo temu prašanju, a tudi misliti ni treba, da ga odgovorim tako, kakor bi ga odgovoril o vsaki drugi manj slovesni priliki.
Res, ni mnogo uzrokov, vsled katerih bi se mogli veseliti. In vender so, povem pa le jednega in ta zadostuj, namreč: zadovoljil os t in veselje ob lastnih uspehih. — V desetih letih se v našem stanu ne more napraviti, kakor pravimo — karijere, in oni, komur ni Rojenica že v zibeljko položila par zlatnikov, ne napravi je menda tudi v sto letih. Karijera, mastna služba, odlikovanje, vse to ne more vselej razveseliti človeka. Višja služba, večja odgovornost, manj uspehov, več skrbij. Tovariš v nabolj oddaljeni slovenski vasi utegne biti bolj zadovoljen s svojimi uspehi v izgoji in pouku kot oni, ki je že preletal vse plačilne razrede, seveda vstevši onega s 360 gld. plače.
Minila so zlata leta mladeniške brezskrbnosti, začelo se je resno delo, ki nas pa ne straši v sladki zavesti, da se nismo izneverili nekdanjim sklepom: srce in življenje slovenski mladini.
Zalibože, niso znali, še ne znajo in tudi nečejo prav ceniti naše ljubezni. Resnica je, da se ljubezen ne da kupiti in ne plačati, a dobro za dobro se mora vračati. To že zahteva takozvani „bon ton".
Upajmo! Gospod urednik, upanje je zelo po ceni. Torej upajmo, da nam prihodnjost prinese boljših časov. Gotovo se marsikdo spomni, oziraje se v preteklo desetletje svojega delovanja tudi mnogo britkih dnij, ne vsled stanovskih težav in bremen, marveč zato, ker nas drugi ne umejo in kar je najslabejše: tudi ne marajo umeti. Tovariš, ako te mučijo taki otožni spomini, pomisli, da te nada o lastnih uspehih ni varala. To ti bo po desetih letih najlepše plačilo.	Pesimist.
Snaga.
kedo se bode vedno umival! Moji otroci morajo delati, ne pa, e^M da bi se z vodo igrali. In če pride moj otrok vmazan v šolo, nima učitelj pravice siliti ga k umivanju, ali ga radi vmazanosti celo kaznovati!" — In glasen, samosvesten pa ironičen smeh razlegal se je po teh besedah po sobi sicer pridnega, dobrega kmeta.
Ni bilo to v okoliši mojega delovanja, bilo je to v mojej rodnej vasi. V živem pogovoru bil sem z „Zidarjevim strijcem", in ker ta strijc prav mnogo in rad bere, ve tudi marsikatero prav pametno reči, posebno ima poln rokav vprašanj, ki kažejo njegovo vedoželjnost, glede snage pa ima svoje trdne konservativne misli.
Takih besedij pa slišiš lehko, češče kakor bi mislil v premnogih vaseh. Ni obilo mater, katerim bi bila prva skrb pri mladem njenem naraščaji snaga in zopet snaga, ampak jih je temveč, ki skrbe le, da imajo njih ljubeeki polne želodčeke. Kaj pa naj bi rekli o očetih ? No, ti pa res največkrat nimajo časa, da bi mogli dosledno zahtevati od otrok svojih, da naj se umivajo, in le, ko pride „zamazanček" ves prašen in blaten očetu pred oči, tedaj ta nejevoljno zakliče: „Ej, kakšen pa si? Se mi ne greš precej umit? Tak si kakor pr......1"
Tako pa je učilnica čestokrat jedino torišče, kjer naj se mladina marljivo in dosledno navaja k snažnosti, učitelj je mnogokrat jedini, ki — svest si svoje naloge — zahteva, da prihajajo učenci umiti in osnaženi v šolo, kakor se spodobi človeku.
Da je snažnost prevažna v vsacem obziru, bodisi glede zdravja ali nravnosti, o tem prepričan je vsakdo. Ko bi nas pa tudi ta dva načelna faktorja ne silila, da zahtevamo snažnosti pri vsacem učenci, siliti nas mora k temu že naše nam prirojeno samoljubje. Kakoršno snažnost ugledaš na učencih svoje šole, prav tako bodeš uzrl na njihovih knjigah, pisankah, spisovnicah itd. To je lice tvoje šole, to je ob jednem odsev tvojega delovanja, ta odsev pa te v očeh sveta povišuje ali ponižuje.
Prvi pogoj vse snage je voda. Stvarnik dal nam je tega daru v tolikej meri, da ga skoraj največ Zemljanov za dar ne spoznava, pa se ga premnogi kolikor mogoče izogibljejo. In ravno glede umivanja mora učitelj pogosto nejevoljno z glavo zmajevati, ko vidi, da se šolska mladež vode tako boji.
..Zakaj pa nisi danes umit, Janezek?" — vprašaš po zimi učenca. „Mama niso 'mel neč gorke vode", odgovarja ti prepričevalno. Seveda, vsak uvidi, da potrebuje ljubček materin tople vode, ako se hoče umiti; ako je ni, pa tega storiti ne more!
Ravno ta razvada se največ nahaja po deželi, ko bi človek vendar mislil, da se tu rod najbolj utrja. Kmetska mati — ne vsaka — pa je trdno prepričana, da se jej mora Janezek prehladiti, kakor hitro se bode isti z mrzlo vodo umil, in vrhu tega ga še tudi — — blato pred ostro burjo greje.
Tu mora učitelj z dejanjem in z besedo kazati pravo, tu ne sme mirovati nijednega dne, neutrujeno je treba pregledovati slednji dan vsacega učenca ter zahtevati, da so umita tudi ušesa in vrat in ne samo nos, pa tudi zapestji in lehti.
Novi ukaz, da imamo poročati tudi o stavljenih kozah, nam odgrinja čestokrat neprijetno podobo. Listka o stavljenji koz nihče nima, o uspehu sam povedati ne ve, treba je torej novemu učenčku odvihati rokava notri do ramen, da se je mogoče prepričati o uspehu. Tu pa zagledaš pogosto roko do ramen pokrito z davno zastarelo zemeljsko skorjo, da nehote odmakneš oči.
Prilika, da navajaš otroke k snagi, ponuja se ti vsak trenutek, osobito v začetku šolskega leta, vsak dan o pričetku pouka, pa tudi toliko berilnih sestavkov ti ponuja priložnost, da pač nisi v zadregi, kako bi otroke privajal k umivanji in k snažnosti sploh.
Vsacega zanikrneža pa, ki se ne zmeni za naročilo učiteljevo, kaže kar naravnost k vodnjaku poslati, to pa po uku, da ne zamuja šolskega časa. Redno pa naj se tak nemarnež na to tudi izkaže, kako se je umil. Ako je videti pomanjkljivost — pa še k vodnjaku! Tako je ravnati dosledno v letnem kakor v zimskem časi, in — -- obrnilo se bode gotovo na bolje.
Dokazovati je treba šolskej mladini in odraslim, kjer je le prilika, da se ravno z mrzlim umivanjem krepimo in utrjujemo, da se tem načinom ravno najložje prehlajenju izogibljemo. Nasprotno pa se prehladu ubraniti ne moremo, ako si s toplo vodo mehkužimo telo in duha.
Snago in zdravje varujemo si pa še največ s kopanjem v hladnej vodi, in pri tem je prevažno že kopanje malega deteta.
(Konec prih.)	Črnagoj.
Naši dopisi.
Iz Ribnice. (Konferencija.) Okrajna učiteljska skupščina v Ribnici za slovenske in utrakvistiške šole pol. okraja kočevskega se je vršila letos dne 26. rožnika. Došlo je učiteljstvo polnoštevilno (25). Novi gospod šolski nadzornik se predstavi skupščini in ji zatrjuje, da hoče vse svoje moči posvetiti šolskemu napredku in izboljšanju gmotnega stanja učiteljskega osobja; prosi pa učiteljstvo podpore v izvrševanju težkega posla. Le po znanem geslu: „Z združenimi močmi" se bo dalo mnogo doseči! Ta program gospoda nadzornika Jeršinovica je učiteljstvo z vidnim zaupanjem in glasno pritrditvijo na znanje vzelo. Po otvorjenju skupščine imenuje gospod nadzornik svojim namestnikom g. nadučitelja Š. Tomšiča iz Ribnice, a zapisnikarjem sta bila izvoljena gosp. učitelj M. Poklukar iz Ribnice in gdč. učiteljica P. Gotzl iz Velikih Lašič.
Poročilo o opazkah pri nadziranju šol je pokazalo, da je naš okraj poverjen veščim rokam skušenega strokovnjaka. V šolskem okraju je 12 slovenskih, 2 utrakvistiški in 1 šola za silo; dve šoli imate poleg nemškega tudi slovenski oddelek. Na vseh šolah v okraju službuje 25 učiteljskih moči, tri službe pa so izpraznjene. Napredek je bil na nekaterih šolah in v nekaterih razredih prav povoljen, v drugih se je vzelo premalo tva-rine, kar pa ni zakrivilo toliko učiteljstvo, kakor huda in dolgotrajna zima, katera je na nekaterih šolah obisk trajno onemogočila.
Slovensko brati je treba počasi in glasno s primernim povdarkom in ne mehanično, da se razume, kar se bere. V slovnici se imajo glavne reči temeljito obravnati-
Vadijo naj se učenci govoriti i v dvojini, ker jim le ta sicer mnogo preglavice dela. Spisuje naj se po učnem načrtu; osobito je vaditi pisma, denarna in navadna. Prepisovanje ne zadostuje! Vsak mesec je pisati in klasifikovati vsaj jedno šolsko nalogo; vse naloge naj so datovane. Spisovnice za nižjo stopinjo naj bodo široko, za srednjo ozko, a za višjo prosto linirane. Za nemški pouk velja isto, kar se je reklo o slovenskem; vendar ni mučiti učencev s subimi pravili, tem pridneje je vežbati jih v govorjenju. Lepopisje zahteva pazno nadzorstvo, drugače se ne piše od črte do črte in pisava izgubi vsako vrednost. Genetsko je jemati posamezne črke, a tako vezati vzeto tvarino z novo, da se doseže potrebna ponovitev. Pokončna pisava je malokje! Računstvo je najtežji predmet; bil je na tem polji tudi vspeh najmanj povoljen. Računska tvarina naj se času primerno razdeli in z vso resnostjo obravnava na podlagi nove mere, z uteži in malo tehtnico, katere si oskrbi vsaka šola. Mesečne šolske naloge za red se pričnejo že v 2. razredu. V zemljepisu naj se poučuje vedno v zvezi z zemljevidom; v 3. razredu se ima Kranjsko, v 4. pa Avstrija korenito obdelati. Dobro je izdelovanje zemljevidov — zlasti domovine. Zgodovina je na nekaterih šolah zaostala vsled hude zime, skrbeti je, da se do sklepa šolskega leta vzamejo vsaj najvažneji momenti iz avstrijske povestnice. Podobe Baben-beržanov in avstrijskih vladarjev je učencem pokazati, kranjski in avstrijski grb pa razložiti; kjer teh ni, treba jih je omisliti. Podoba „Grad Habsburgški" pri založniku V. Neu-bert-u v Smihovu pri Pragi, cena 1 gld. se priporoča kot okras šolske sobe. Prirodopisje se razlagaj na podlagi nazornega uka, drugače je pouk dolgočasen, torej brezvspešen.
Risalo se je premalo! Na višji stopinji je vpeljati risanke brez stigern. Znana po-sodja in orodja so kaj prikladna tvarina za risanje; dobri uzorci so v Grandauer, Eichler in Kopšičevih predlogah, poslednji ima dosti uzorcev za ženska ročna dela. Iz telovadbe je dečke klasifikovati. Dasi ni posebnih telovadišč ne telovadnega orodja, vendar ni telovadbe kar opustiti; primeren prostorček bi se pač dobil, ako ne, naj telovadijo učenci v šoli, to poživlja pouk. Petje, cerkveno in posvetno, se je pohvalno gojilo; pri šolskih mašah naj šolska mladina sama poje. Cesarska pesem se poj po pravi nepopačeni melodiji; rabijo naj se normalne glasovne vilice. Pri ženskih ročnih delih naj se posebno ozira na prekoristno šivanje. Kmetijstvo se v posebnih urah ni poučevalo. Nekaj šolskih vrtov je precej zanemarjenih. Ukaz deželnega šolskega sveta, ki ureja vrtne razmere, bode gotovo uplival, da se učiteljstvo dogovori o tem s krajnim šolskim svetom in se z večjim veseljem loti vrtnarstva. Remuneracijo za kmetijski pouk je le dobiti, če se kmetijstvo uči v posebnih urah in se šolski vrti tako obdelujejo, kakor veli dotični ukaz.
Nekatere šole imajo prepičle knjižnice, zato naj gg. voditelji gledajo, da se postavi v ta namen saj 10 gld. v proračun. Potem naj se šole naroče na „Vrtec", „družbo sv. Mohora", a iz prebitka naj se kupujejo druge knjige. Knjižnice naj bodo učiteljske, šo-larske in kmetijske, iz zadnje naj bero tudi odraščenci.
Potrebnih učil nimajo vse šole. V to potrebne svote je staviti krajnim šolskim svetom v proračun; če bi kak krajni šolski svet ne hotel tega privoliti, bode c. kr. okr. šolski svet to svoto v proračun del. Šolski obisk je na nekaterih šolah prav slab, ker dotični krajni šolski sveti ali nič zato ne skrbe, ali pa ne postopajo postavno. Treba je iste poučiti! Pripomniti je, da noben otrok ne sme izostati med šolskim letom, če tudi je izpolnil 12. leto. Postava tirja 6 letno šolsko dolžnost in, da otrok mora vednostno šolskim smotrom zadostiti. Nedostatki v uradnih spisih so se že o priliki nadzorovanja voditeljem prijavili, vendar je opomnil g. nodzornik, da naj se v prihodnje vpeljejo povsod nove tiskovine. Vsak učitelj imej ročni zapisnik, tu sem naj se vestno bilježijo ustmeni in pismeni uspehi, od tu se spisujejo v glavni zapisnik. Sedaj g. nadzornik prebere in razjasni dospele ukaze. O točki: „Kako postopaj učiteljstvo, da si pridobi vsestransko spoštovanje" poročajo gg. Fr. Jaklič, A. Gvar in gdč. J. Arko. Prva dva sta si izbrala idealno stran ter nam slikala uzornega učitelja v šoli in zunaj šole, a gdč. J. Arko postavila se je na jedino pravo stalo ter nam kazala učitelja s potrebnimi lastnostmi, pa
opomnila tudi njegov materijelni položaj in prišla do trditve: „(!e bi imelo učiteljstvo minimalno plačo 800 gld., bi bila današnja točka odpala, ali sploh še na dnevni red ne bi bila prišla", kajti: „Le petica da ime sloveče" in: „Človek toliko velja, kar plača". To so bile radikalne misli in gospica žela je burno odobravanje. O referatih se je vnela živahna razprava, katera se je končala s tem, da se je po predlogu gospoda prvosednika izrekla zahvala vsem trem poročevalcem.
V tem nam dospe žalostna vest, da je v beli Ljubljani preminul starosta slovenskega učiteljstva g. ravnatelj A. Praprotnik. G. prvomestnik se spominja s toplimi besedami pokojnika ter omeni ob jednem nemilostno roko blede smrti, ki nam je letos v tem okraju pobrala zapored tri krepke učitelje gg. J. Pavčiča, Fr. Severa in mladeniškega F. Koželja. Prosi torej učiteljstvo, da naj se vznak sožalja dvigne s sedežev, Praprotni-kovim pa naj konferenca odpošlje kondolujočo brzojavko. Nemo se odzove učiteljstvo temu vabilu in tužen utis, kateri je učinil ta nenavadni prizor, ostal je viden do svršetka konference. Poročilo knjižničnega odbora nam je dokazalo, da se mnogo in pridno bere. Dohodkov je imela knjižnica 17559 gld., stroškov pa 90 27 gld., prebitka je torej 85'32 gld. Pregledovalcem računov se izvolita g. J. Mandeljc in gdč. M. Bernot. Nadalje se je sklenilo, da pristopi okr. knjižnica k muzejskem društvu, kupi njegova prejšnja letnika ter si naroči pedagogske klasike in vse po pedagogskem društvu v Krškem izdane knjige. Izmed učnih knjig ostanejo i v bodoče vse v rabi, le v ponavljalno šolo se uvede 4. berilo. V knjižnični odbor se izvolijo gg. Š. Tomšič, J. Čop, M. Poklukar in gdč. A. Kaiser, v stalni odbor pa gg. J. Mandeljc, M. Verbič in gdč. M. Bernot. S primernim nagovorom in trikratnimi živio-klici cesarju zatvori g. nadzornik konferenco, učiteljstvo odpoje ljudsko himno in g. namestnik Š. Tomšič se zahvali g. nadzorniku v imenu učiteljstva na nepristranskem in taktnem vodstvu konference. Oficijelni del skupščine je bil s tem izvršen in podali smo se, kakor se je od mnogih govornikov zatrjevalo po večletnem prestanku letos zopet in corpore h kosilu v dvorano gosp. hotelirja A. Arkota, kamor se je zbralo znano ribniško tamburaško društvo, katero nam je udarjalo slovanske skladbe ob slovanska godala v splošno zadovoljnost. Med obedom nabralo se je 16 5 gld. v podporo za napravo spominka zamršemu kolegu g. F. Severu in potem se je razšlo učiteljstvo v veselem prepričanju, da se i tukaj da složno živeti ter s sladko nado, da v kratkem dobi tudi naš okraj svoje okrajno učiteljsko društvo.	Mih. Poklukar.
Iz logaškega okraja. Pri letošnji okrajni učiteljski konferenciji v Gorenjem Lo-gatci, dne 17. malega srpana t. 1., katero je počastil s svojo navzočnostjo tudi g. okrajni glavar Dell Cott z g. okrajnim komisarjem Župnekom, srno iz nadzornikovega poročila g. Thume — njegov namestnik je bil g. Bepič — povzeli, da je z našim šolstvom v obče zadovoljen, da je v okraji že sedem šolskih delarn in pa osemnajst šolskih vrtov, oziroma šolskih drevesnic.
„O podrobnem načrtu iz računstva za ljudske šole" in „najnovejših pojavih na pedagogičnem polji" je poročal g. Šega jako zanimivo in osobito o drugi točki primerno osoljeno in popoprano.
Pri poučevanji o računstvu se bodemo tudi v prihodnje ravnali strogo po učnih načrtih, a glede pojavov na pedagogičnem polji bi bilo pa umestno in koristno, da bi se o tej točki nadaljevalo.
Da je g. Leban s svojim izbornim predavanjem „o pravopisji na ljudskih šolah" pravo struno ubral, je svedočilo splošno zanimanje in glasna pohvala.
Ker bo obširno poročilo objavljeno v jednem šolskih listov, naj omenim le toliko, da smo se razen točke „o pridevnikih, ki se vežejo s samostalnikom v jedno lastno ime", z gosp. poročevalcem skoro popolnoma strinjali; le tu so se mnenja nekoliko križala, a merodajna pa je in ostane za nas le v šolah vpeljana slovnica.
Glede učnih knjig ostane razen najnovejših računic vse pri starem.
V stalni odbor so bili voljeni gg. nadučitelji: Dermelj, Repič, Kernc, Leban in Benedek.
Sprejel se je samostalni nasvet g. Benedeka: Slavni c. kr. okrajni šolski svet naj blagovoli krajnim šolskim svetom priporočiti, da oskrbe vsem šolam potrebne strelovode, brez kojega naj bi ne bilo nobeno šolsko poslopje v okraji.
Po izvršenem vsporedu je bil na mesto pokojnega Ribnikarja zastopnikom v okrajni šolski svet izbran z veliko večino glasov g. nadučitelj Likar.
Zadnja neoficijelna točka „skupni obed" se je pa izvršila v splošno zadovoljnost s prijateljskimi pogovori, običajnimi napitnicami, petjem in v srce segajočo — pridigo na Riharjevem vrtu.	—k.
Iz Begunj nad Cerknico. Naša šola je dobila novega dobrotnika. Že dve leti zaporedoma naročuje tukajšnji rojak, velecenjeni g. Jakob Hren, bivši državni poslanec in deželnega nadsodišča svetovalec (Oberlandesgerichtsratb) v pokoju, knjige družbe sv-Mohorja za našo šolo. Ko sem ga letos zopet pismeno zahvalil na tej dobroti, poslal mi je iz Gradca pismo, ki je vredno, da ga tu priobčim. Nadejam se, da mi visoki gospod tega ne zameri, zakaj rad bi svoje gg. tovariše prepričal, da še je odličnih mož, ki spoštujejo naš stan. A z druge strani bi rad g. Hrena pokazal slovenskemu svetu kol vrlega rodoljuba in mladinoljuba, ki niti v povsem nemškem mestu ni pozabil svoje slovenske domovine in slovenskih rojakov svojih! Kar nič me ni sram povedati, da me je pismo ganilo do solz. Slove pa tako:
Čestiti g. nadučitelj! Za Vaš prijazni dopis in v istem mi izražena voščila za novo leto izrekam Vam toplo zahvalo, ter čestitkam Vašim se odzivajoč, javljam srčno željo, da bi delovanje Vaše v težkem pa blagonosnem poklicu imelo toliko uspeha, kakor ga Vaše neumorno prizadevanje za šolstvo zasluži. Saj je ljudska šola prva in prava podlaga vesolnej omiki in ravno tako gmotnemu kakor duševnemu napredku; zato slava in hvala učiteljstvu, če vestno izpolnjuje trudapolno nalogo svojo.
Sv. Mohorja družbinske knjige sem namenil bil begunjski šoli že od 1. 1885 po-čenši, in to sem bil tudi družbeniinu upravništvu naznanil. Ko sem pa vsled Vašega lanskega dopisa tam povprašal zaradi knjig, zvedel sem še le, da se knjige niso pošiljale v Begunje, nego se drugod razdelile, kar zelo obžalujem.
Ce se ne motim, je sicer ondešnja šola sama za-se stalni ud družbe sv. Mohorja (da, to je res! opomb, dopis.); pa to nič ne dene, če ima tudi po več iztisov istih knjig.
Ko svojo majhno knjižnico uredim, poslal bom več knjig za šolo svoje rojstne vasice, kjer sem prebil prvi rajski čas zlate, brezskrbne mladosti, in na katero se mnogokrat drhtečim srcem, in dasiravno siv starček, se solznimi očmi spominjam!
Bodem li še kedaj gledal Slivnico, Veliko Stražišče in druge sosednje gorice, ki so bile priče srečnih mojih otroških let? — Bog ve! — Vse mine.
Sprejmite ob tej priliki izraz mojega poštovanja in istinite moje udanosli!
V Gradcu, 3. prosinca 1895.	Jakob Hren.
Ne vem svojega dopisa bolje skončati kakor s srčno željo, da bi milost božja ohranila mladinomilega našega dobrotnika in šolskega prijatelja do skrajne meje človeškega življenja!	Janko Leban.
V e s t n i k.
Osobne vesti. G. Josip Turk, nadučitelj v Begunjah na Gorenjskem, je imenovan nadučiteljem v Dol. Logatci. G. Franc Gale, III. učitelj v Šiški, je dobil II. mesto in gdč. Franja Wrus, učiteljica pri D. M. v Polji, pa III. mesto v Šiški.
Duhovne vaje za učiteljice se prično v nedeljo dne 1. kimovca ob 6. uri zvečer ter končajo v četrtek zjutraj dne 5. kimovca. Udeleženke naj se oglase pravočasno pri
veleč, gospej samostanskej prednici M. Antoniji Murgel, katera je pripravljena gostoljubno odstopiti potrebne prostore. Na prosto voljo je pa dano, si poiskati prenočišča tudi zvunaj samostana.
Izpitna komisija. Naučno ministerstvo je za triletno funkcijsko dobo (1895/96 do 1897/98 incl.) imenovalo nastopne člane c. kr. izpitne komisije za splošne ljudske in meščanske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom v Ljubljani: Predsednik je ravnatelj učiteljišča Fran Hubad; njegov namestnik prof. realke Fran Kremi nger; člani pa prof. realke in okr. šolski nadzornik Fran Leveč, profesorji učiteljišča Fran Orožen, Viljelm Hallada, Anton Funte k in Anton Kržič, profesor na ženskem učiteljišči in okr. šolski nadzornik Vilibald Zupančič, profesor na istem zavodu Jakob Vodeb in učitelj glasbe Alojzij Sokol.
Zrelostni izpiti na c. kr. moškem in ženskem učiteljišči) so se vršili od dne 20. do 31. julija. Predsedoval je ravnatelj tukajšnje višje, realke dr. R. Junowicz. Na moškem učiteljišči je dobilo zrelostno spričevalo 17 kandidatov, 3 pa dovoljenje za ponavljanje izpita iz jednega predmeta čez dva meseca, 1 (eksternist) je reprobiran najedno leto. Na ženskem učiteljišči je dobilo 8 kandidatinj (7 javnih in 1 eksternistinja) zrelostno spričevalo z odliko, 41 (35 javnih in 6 ekstemistinj) spričevalo zrelosti, 5 (3 javnim in 2 eksternistinjam) se je dovolil ponavljalni izpit iz jednega predmeta čez 2 meseca, 3 kan-didatinje (1 javna in 2 eksternistinji) so bile reprobirane na jedno leto.
Občili zbor „Vdovskega učiteljskega društva" bode dne 19. kimovca ob 9. uri zjutraj v telovadnici II. mestne šole na Gojzovi cesti in dne 18. kimovca ob 6. uri zvečer bode pa občni zbor „Narodne Šole".
Draginjske doklade. Dež. šolski svet je z dopisom z dne 9. maja 1895., št. 942 predlagal, naj se učiteljem v Ljubljani, dokler zopet ne nastopijo ugodneje razmere, dovolijo doklade, in sicer tistim učiteljem, ki so oženjeni ter morajo preživljati družine, potem onim, ki so sicer samski, vender pa morajo skrbeti za svojce, po 20°/o, ostalim pa po 15°/o aktivitetnih užitkov. Z ozirom na izvanredne razmere je deželni odbor pritrdil temu nasvetu, toda z omejitvijo, da so se doklade izplačale le za čas od 15. mal. travna do konca rožnika t. 1. V poznejšem dopisu z dne 6. rožnika 1895.. št. 5790, je deželni šolski svet predlagal, naj se take doklade, kakeršne so se dovolile mestnim učiteljem v Ljubljani, dovolijo tudi onim ljudskim učiteljem na deželi, kateri so bili po potresu prizadeti. Tudi tega nasveta deželni odbor ni mogel odkloniti ter se je za dobo od 15. mal. travna do konca meseca rožnika 1895. 1. izplačalo vseh doklad skupaj : 1.) Za učitelje na mestnih šolah v Ljubljani 1173 gld. 68 kr.; 2.) za šolskega slugo na II. mestni ljudski šoli v Ljubljani 13 gld.; 3.) za učitelje ljubljanske okolice 547 gld.; 4.) za učitelje kranjskega okraja 137; 5.) za učitelje kamniškega okraja 542 gld.; 6.) za učitelje posto-jinskega okraja 20 gld. Vsega skupaj torej 2132 gld. 68 kr. Te doklade je deželni zbor podaljšal do konca leta.
Slovenski in hrvatski učiteljiščniki in učiteljiščnice za družbo sv. Cirila in Metoda. Abiturijentska veselica, kojo so hoteli prirediti tekom letošnjih počitnic v Ljubljani slovenski in hrvatski učiteljiščniki ljubljanskega, koprskega in zagrebškega učiteljišča, oziroma učiteljiščnice ljubljanskega in goriškega zavoda, se je morala iz ozirov na velikonočno katastrofo opustiti. Mesto nameravane abiturijentske veselice pokladajo bivši ljubljanski učiteljiščniki na žrtvenik domovinski vsoto, ki naj izjavlja, da ni popolno zamrla v njih željepolna ideja, dasiravno je morala, usodi na ljubav, propasti njih veselica. V to svrho darujejo 100 kron družbi sv. Cirila in Metoda; na željo koprskih učiteljiščnikov-abiturijentov pa 20 kron družbi sv. Cirila in Metoda za Istro. (Živeli naši novi tovariši in tovarišice! Ured.)
Didaktofon v Zagrebu. V našem listu smo že mnogokrat imeli priliko, govoriti o didaktofonu, iznajdbi domačina, učitelja g. Luznika, ki ima zdaj skupno z g. Lenarčičem na Vrhniki veliko tovarno za izdelovanje harmonijev in didaktofonov. Te dni je g. Luznik razkazoval svojo iznajdbo v Zagrebu pred mnogimi glasbenimi strokovnjaki. Hrvatski listi se izražajo jako povoljno o praktičnosti Luznikove iznajdbe, ki se da porabljati kot orgije, harmonijum in celo kot glasovir in je posebno pripravna za šole, manjše cerkve, za učitelje petja in za samouke.
Drugi deželni jezik na realkah. Zakon o vpeljavi obligatnega pouka v drugem deželnem jeziku na realkah na Moravskem, katerega je bil sklenil moravski deželni zbor, je dobil najvišje potrjenje. Kdaj bode pač na ljubljanski realki tudi slovenščina za vse dijake obvezni predmet?
Prošnje za ustanovitev novih društev. Finančno ministerstvo je odločilo, da se morajo prošnje ali naznanila o novih društvih kolekovati s kolkom 50 kr. Priložena pravila se kolekujejo po 15 kr. na vsako polo. Priložiti se mora še kolek 1 gld. za prvo

polo, oziroma kolek po 50 kr. na vsako naslednjo polo tistih pravil, na katero pride vladno dovoljenje za novo društvo. Ako se pa društvo ne dovoli, vrne se dotični kolek za t gld., oziroma še oni po 50 kr.
Josip Rihar f. Dne 6. vel. srpana je urrirl v Mekinah nad r Kamnikom gospod Josip Rihar, c. kr. vladni tajnik in voditelj okrajnega glavarstva v Črnomlji. Porojen v Polhovem Gradci iz znane rodbine, brat četvero duhovnikom, študiral je v Ljubljani in na Dunaji prav pridno. Kakor je bil vrl dijak, tako se je tudi odlikoval kot uradnik, službujoč po raznih krajih naše dežele. Skrajno zvest in vdan svojim predstojnikom, bil je tudi zelo postrežljiv strankam; zato je bil pa tudi povsod, kjerkoli je služboval, zelo priljubljen, kajti nikdar ni pozabil, da je iz domačega rodu ter je kot tak predobro poznal potrebe in reve našega naroda. Ljudski šoli je bil nad vse naklonjen in ljudskemu učitelju je pomagal, kjerkoli je mogel, tembolj, ker je šolske zakone tako dobro poznal, kakor malokdo. Žal, da mu je bilo umreti, ko je komaj izpolnil svoje 38. leto, zapustivši vdovo in hčerko. Pogreba njegovega dne 8. vel. srpana se je udeležil gosp. deželni predsednik baron Hein z več vladnimi svetniki, deputacija iz Črnomlja in mnogo drugih od ličnjakov. Bodi mir in pokoj njega blagi in plemeniti duši!
Podpornemu zakladu na tukajšnjem učiteljišči je daroval gosp. Artur baron Apfaltrer pl. Apfaltrern 100 gld.
Darovi: 1.) Za „učiteljski konvikt": G. Ignacij Rozman, nadučitelj v Mošnjah. 2 K; g. Val. Zavrl, učitelj v Stopičah, 1 K; g. Fran Cr nago j, učitelj v Št. Juriju pri Izlakah, 2 K; nekateri učitelji ljubljanske okolice v dan konferencije zbrali 10 K; g. Janez J arm, učitelj v Ambrusu 2 K; učiteljstvo krškega okraja 40 K 60 h kot čisti dohodek koncerta z dne 31. mal. srpana. 2.) Za „A. Praprotnikov spomenik": gosp. Josip Raktelj, vpokojeni nadučitelj v Ribnici 3 K; g. Val. Zavrl 1 K; g. Fran Črnagoj 2 K; g. Janez Jarm 1 K. Živeli darovalci in nasledniki!
Poslovilo. Povodom svojega upokojenja Vas, častiti gg. tovarši, iskreno zahvaljujem za prijaznost in kolegijalnost, katero ste mi vedno skazovali pri mojem delovanji na šolskem polji. Srčno Vam želim, da bi še mnoga leta srečni in zadovoljni v prid slovenskega naroda delovali.	Fran Praprotnik.
Poziv! Krajni odbor za VII. skupščino „Zaveze" v Novem Mestu prosi vse p. n. odposlance, častite tovariše in tovaršice, ki se udeleže VII. skupščine „Zaveze" v Novem Mestu, da naznanijo svojo udeležbo najpozneje do 28. vel. srpana podpisanemu ter v naznanilu izjavi vsak posameznik, če mu bo treba preskrbeti stanovanje in če se udeleži skupnega obeda. — Obed bo v gostilni pri Tučku. Kovert stane 1 gld. brez pijače, kateri znesek naj se blagovoli naznanilu pridejati. Najprimernejši naj se pošlje ta forint po poštni nakaznici, na kateri se tudi udeležba naznani. — Kolegi blizo vkup stanujoči, jih lahko več vkup to stori.
P. n. udeleženci VII. skupščine bodo ravnali le v svojem interesu, ako se temu pozivu točno odzovejo, odboru pa bodo delo zdatno olajšali.
Na veselo in mnogobrojno svidenje dne 4 kimovca v Novem Mestu !
Šmihel pri Novem Mestu dne 3. vel. srpana 1895.
Ivan Barle, nadučitelj.
V	neki večrazrednici na Notranjskem je krajni šolski nadzornik v prvem razredu zahteval stavkovo analizo in pismeno računanje! — In ta „pedagog" je v svojem času sanjal celo o okrajnem šolskem nadzorništvu. Le čevlje sodi naj kopitar!
Skupno popotovanje na narodopisno razstavo v Prago. V Ljubljani se je zasnoval odbor pod predsedništvom ravnatelja in deželnega poslanca Ivana Hribarja, kojemu je namen prirediti skupni vseslovenski obisk narodopisne razstave češkoslovanske. Udeleženci se odpeljejo v Prago dne 31. velikega srpana z vlakom, ki bode odhajal iz Ljubljane 5.45 zvečer ter dospe v Prago ob 4. uri popoludne dne 1. kimovca. Vožni stroški iz Ljubljane v Prago in nazaj bodo znašali v I. razredu 40 gld., v II. razredu 30 gld., v III. razredu 19 gld. V Pragi se preskrbe cena stanovanja, tako, da bode — kdor se hoče voziti v tretjem razredu — lahko izhajal s 50 gld. Vsa' pojasnila bode rad dajal odbor.
Spominsko ploščo je odkrilo radovljiško učiteljsko društvo dne 31. tnal. srpana v šolskem poslopji v Kropi r. Marku Kovšci.
V	zapuščini umrlega tovariša Fr. Peterlina v Kolovratu je na prodaj nov „Konvers. Lexikon" pod najugodnejimi pogoji. Kupec naj se obrne do Fr. Rojina, nadučitelj na Vačah pri Litiji.
Študijsko potovanje. Trgovinsko ministerstvo je dovolilo nadučitelju g. Franu Spin tre v Kočevji državno podporo, da potuje v Rothholz, Innichen in St. Michele in se pouči o sirarskih in zadružnih stvareh.
„Ljubljanski Zvon" piše v 8. zvezku t. 1. o ranjketn A. Praprotniku: Že zopet smo zanesli vrlega domačina tjakaj k Sv. Krištofu. Dne 25. rženega cveta t. 1. je po dolgem, mučnem bolehanju zatisnil trudne svoje oči Andrej Praprotnik. Nečemo pomnožiti obilice častnih nekrologov, s katerimi so po pravici proslavljali mane blagega ranjnika slovenski listi vseh barv ter povdarjali nevenljive njegove zasluge. Dobro znajoč, da bi se tudi našemu listu spodobil krepak članek, ki bi temeljito ocenil pokojnika vsestransko rodoljubno delovanje, in obetajoč, da objavimo tak članek o priliki, si usojamo za sedaj, ko se še ni porasla njegova gomila, osvetliti tisto njegovo vrlino, ki se nam zdi najimenitnejša, t. j. kristal nočisto njegovo zna čaj nos t. Pokojnik se ni hal pokazati dejanskega narodnjaka niti v tistih žalostnih časih, ko se je pri nas narodnim mlačnežein in odpadnikom obetal celo gmoten dobiček, v onih žalostnih časih — saj še ni tako dolgo tega, pri njih spominu nam še zdaj zaščemi po kosteh — ko so nekater-niki izmed pokojnikovih kolegov, ki sedaj nosijo zvonec, če že niso postali naravnost opričniki, se vsaj malodušno in inaločastno stisnili v koteč. In dotičniki ne morejo in ne smejo svoje vesti tolažiti s tein, da jih je do oportunstva prisilil ozir na svojce; tudi po kojni Praprotnik je imel že tačas rodbino, katero je iskreno ljubil, in kateri bi bil rad priboril jasno bodočnost. Ali to je skušal s poštenimi sredstvi: z neumorno pridnostjo. In tako je bil kot vesten učitelj, neutrudljiv narodnjak in skrben mož in oče prisiljen do mnogosedežnega življenja, in prav to mu je tudi zavdalo smrtno kal. Sam nam je pravil, da mu je prav tisto mnogo presedevanje pri pisalni mizi pozno v noč oslabilo drob in čreva ter mu tako prerano sključilo visokostasno postavo. Saj vzpričo svojih let, ki niti niso dosegla tiste svetopisemske meje, bi bil še lahko dolgo užival sadove svojega truda, ako bi se bil liki nekateri njegovi vrstniki, kateri enoliko butaro let še dandanes prav krepko prenašajo, bolje razumel na „corpus curare". Toda mislimo, da pokojnik tudi v zadnjih trenotkih ni obžaloval svojega heraklejskega ukrepa, s katerim se je odločil za trnjevo, toda slavno pot. Slava njegovemu spominu!
Okrožnica in prošnja si. okrajnim učiteljskim društvom. Dne 25. rožnika t. 1. je zatisnil trudne svoje oči Andrej Praprotnik. Kaj je bil pokojnik in kaj je vse storil v blagor slovenskega učiteljstva in šolstva, nam ni treba tu posebej povdarjati. Le toliko rečemo, da je dolžnost vsega slovenskega učiteljstva na Kranjskem, da mu v znak hvaležnosti postavimo nagroben spomenik- in uzidamo spominsko ploščo v njegovo rojstno hišo. V ta namen se obrača podpisani odbor tem potom do slavnih okrajnih učiteljskih društev s prošnjo, da blagovolijo podpirati to podjetje ter darovati mali prispevek v ta namen. Darove učiteljskih društev, kakor tudi posameznikov sprejema uredništvo „Učiteljskega Tovariša".
Ljubljana, dne 10. vel. srpana 1895.
Za odbor „Slovenskega učiteljskega društva" Jakob Dimnik.
Rešitelj našega cesarja umrl. Kakor znano, je v letu 1853. neka madjarska duša z nožem napala našega milega cesarja in da ni pogumno zalotil zverinskega napadalca tedanji krilni adjutant Njegovega Veličanstva, O' Doneli, Bog zna, kaj bi se bilo dogodilo. In ta rešitelj življenja našemu vladarju umrl je dne 13. mal. srpana v Solnogradu kot generalmajor v pokoju v starosti 83 let. General Maks grof O' Doneli je bil cesarjev pobočnik in je dne 13. svečana 1853. 1., ko se je na Dunaju zgodil znani atentat na cesarja, rešil svetlega vladarja gotove smrti. O' Doneli je bil takrat povišan v grofovski stan in je dobil nebroj redov, domačih in inozemskih, cesarjeva mati, nadvojvodinja Sofija pa mu je podarila krasen prstan, v katerem je okovanih nekaj cesarjevih las in ki ima napis „Bog ti povrni". Blagoslovljen bodi spomin vrlemu možu, rešitelju vladarja in dobrotnika vseh narodov, zvesto udanih temu vladarju.
Naša cesarica je bila nedavno v kopališču Bartfeld na Ogrskem. Nekdaj je zagledala na nekem sprehodu skozi priprosto vas ubožno kmetico Slovakinjo, ki je sedela za plotom in jedla kruh. Visoka gospa je stopila h kmetici in si izprosila od nje kos kruha, katerega je dejala v svoj žep, rekši: „To bom svojemu možu pokazala!" Lahko si mislimo, kakšen kruh je to bil, da je cesarica nanj pozorna postala.
Zrelostne izpite na učiteljišči v Kopru je prebilo pod predsedstvom dež. šolskega nadzornika viteza Klodiča 18 kandidatov s povoljnim uspehom. Za slovenske šole je naredilo izpit 9 kandidatov, za hrvatske 2, za italijanske pa 7 kandidatov.
Demonstracija proti gališkemu deželnemu zboru. 275 galiških šol, na katerih je nad 400 učiteljev, se je obrnilo do doktorja Luegerja, da bi se on potegnil za povišanje učiteljskih plač. Ker pa ti učitelji dobro vedo, da ima plače določevati le deželni zbor, je jasno, da je vse to bilo le nekaka demonstracija proti gališkemu deželnemu zboru

in poljskemu klubu. Ker so Poljaki deželni avtonomisti, je naravno, da so poljski poslanci grozno hudi na teh 400 učiteljev. Mnogi poljski listi so se pa odločno potegnili za učitelje, češ, da je le demonstracije kriva le večina deželnega zbora, ki je zavrgla sklep liberalne manjšine za povišanje učiteljskih plač. Vsekako je jako značilno, da se Poljaki, ponosni na svojo avtonomijo, začenjajo obračati tako rekoč do državnega zbora. Dr. Lueger bode tudi poskrbel na kakšen način, da se bode o stvari razgovarjalo v državnem zboru; naj se Poljaki ne sklicujejo na svojo avtonomijo. Tudi poljski politiki, ki imajo večino v deželnem zboru, s svojim postopanjem izpodkopujejo zaupanje v deželno samoupravo.
Na češko-slovansko narodopisno razstavo. Odličen rojak piše iz Prage: Slovenci snujete izlet v zlato Prago, na prelepo narodopisno razstavo češko-slovansko. Nameravate pripeljati seboj tudi nekoliko naših kmetov. Pridite v innogobrojnem številu, pridite gledal, kako veličastno slavi češki bratski narod plodove svojih trudov, pridite in učite se od vztrajnega in pridnega naroda, kako treba postopati, da se narod sam iz sebe z lastnimi močmi, vzlic vsem preprekam ljutega protivnika povzpne na toliko stopinjo kulture, da ga drugi radi tega zavidajo. Pridite in veselite se, da je to slovanski narod, ki slavi velikansko zmago, in okrepčani se bodete vrnili nazaj v svojo domovino, sebi in svojemu narodu v prid. Priporočen bodi ta izlet posebno našim gospodom učiteljem, v katerih rokah leži prihodnjost našega naroda. Tu bodo videli plodove umnega in narodnega učiteljstva. Za naše kmete pa velja to še bolj. Dana jim bo prilika, seznaniti kmečko občino po velikosti in zemljiščih podobno našim vasem. Ta občina je uzorno upravljena, gospodarstvo in občansko življenje je ¡zgledno. Pridite torej v mnogem številu. Češki narod Vas bo sijajno sprejel, kakor brat svojega brata.
Narodna razstava v Pragi. Slovesno se je otvorila v zlati Pragi češkoslovanska narodopisna razstava v navzočnosti ogromne množine zavednih čeških rodoljubov vseh stanov, v navzočnosti zastopnikov vseh narodov slovanskih.
Ta razstava je razgled vsega češkega narodnega življenja, njegovega razvoja in napredka. Vse kar je izumil češki razum in češka rodoljubnost in navdušenost na polji rokodelstva, obrtništva, na polju trgovinstva, poljedelstva, na polju šolstva, leposlovja in umetništva, vse kar je ohranila češkemu narodu zgodovina in kar je nakupil napredek mladih dni, vse to se je zbralo v lepo celokupnost, v lepo sliko, da se čudi in spozna svet vrline in dražesti narodnosti češke.
Na razstavi je videti razvaline zgodovinsko znamenitih grajščin, fužine, češka vas s cerkvico in prebivalci, videti so vse druge narodne svetinje in znamenitosti češkega rodu, na katerih so znano bogate dežele češke kraljeve krone. Veliko znamenitosti in zanimivosti pa podajajo radovednemu svetu slovanske noše in slovanska ornamentika, katere slava slovi po pravici po vsem širokem svetu.
Ko praznuje bratski češki narod v svoji narodopisni razstavi praznik narodne pridnosti in narodnega uma, narodne dražesti in narodne slave, se veselimo tudi mi Slovenci tega bratsko narodnega slavlja iz vsega srca, z vso iskrenostjo. In tembolj nas navdaja veselje in ponos, ker je češka delavnost in vstrajnost pokazala lice svojega bivstva in svojih vrlin v težkih časih.
Povsod podpira vlada kulturna podjetja, češkemu narodu pa je odklonila v svojem znamenitem podjetju vsako pomoč, naslonila pa mu izjemno stanje. A pod verigam izjemnega stanja seje vspel češki ponos ¡in upor in si priredil vkljub vsem nezgodam narodopisno razstavo, s kakeršno se še ni pokazal noben avstrijski rod, iz samo svoje moči.
Vse zapreke je prebil češki narod s čudovito vstrajnostjo. In s sijajnostjo svoje razstave je zavrnil svoje oviratelje, ki se morajo nehote klanjati njegovemu umu, njegovi pridnosti in čuditi se njegovim uspehom.
Bog živi bratski češki rod, na zdar!
Zalivala. Da se je tako sijajno vršila slavnost odkritja plošče v spomin Marka Kovšce dne 31. mal. srpana t. 1. v Kropi, šteje si odbor učiteljskega društva radovljiškega okraja v prijetno dolžnost, da izreka prisrčno zahvalo velecenjenemu gosp. prof. Franu Levcu, da je blagovolil prevzeti slavnostni govor, velecenjenemu g. prof. A. Nedvedu, da je izvolil zložiti za to slavnost kantato, veleč. g. župniku J. Honigmanu, da je blagovolil darovati ob veliki asistenci sv. mašo, veleč. g. J. Vurniku, da je izdelal prekrasno spominsko ploščo, slav. krajnernu šolskemu svetu, slav. občinskemu zastopu ter slav. požarni hrambi v Kropi, da so preskrbeli prelep vsprejern ter vzoren red pri slavnosti ter tudi vnanjemu občinstvu in učiteljem, da so se v tako obilnem številu udeležili te slavnosti.
V Radovljici, dne 6. vel. srpana 1895.
Odbor učiteljskega društva radovljiškega okraja.
Zalivala. Blagorodni gospod Ignacij Grunt ar, c. kr. notar v Ribnici (na Dolenjskem) in posestnik na Petkovcu (Rovte) izročil je podpisanemu svoto 20 gld. beri: (dvajset goldinarjev) podpore za tukajšno šolarsko knjižnico.
Za ta prelepi dar izreka podpisano šolsko voditeljstvo svojemu blagemu prijatelju in dobrotniku prisrčno zahvalo! Bog povrni stotero! Slava uzornemu možu!
Voditeljstvo ljudske šole v Rovtah (Logatec) dne 5. vel. srpana 1895.
Alojzij K. Sežun, učitelj-vodi tel j.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 718
o. šol. sv.	Povodom razširjenja ljudske šole v Polhovem Gradcu v dvorazrednico
je popolniti nadučiteljsko mesto z dohodki III. plačilnega razreda definitivno in drugo učiteljsko mesto z dohodki IV. plačilnega razreda, eventuelno tudi provizorično. Prošnje je poslati tukajšnjemu uradu do 31. vel. srpana.
G. kr. okrajni šolski svet v Ljubljani dne 6. vel. srpana 1895.
Št. 573
o. šol. sv.	Na jednorazredni ljudski šoli v Svibnem je stalno ali začasno po-
polniti službo učitelja in šolskega voditelja z letno plačo 150 gld, opravilnino 30 gld. in stanarino 80 gld.
Prosilci za to službo naj vlagajo svoje pravilno opremljene prošnje zakonitim potom semkaj do 25. vel. srpana 1895.
C. kr. okrajni šolski svet v Krškem, dne 29. mal. srpana 1895.
Št. 515
o. šol. sv.	Na jednorazredni ljudski šoli v Hotiču se razpisuje služba učitelja
in voditelja z letno plačo 450 gld. in prostim stanovanjem v stalno ali začasno nameščenje.
Prosilci za to službo naj svoje pravilno opremljene prošnje zakonitim potoni semkaj vlagajo do 31. vel. srpana 1895.
G. kr. okrajni šolski svet v Litiji, dne 7. vel. travna 1895.
Št. 993
o. š. sv.	Na jednorazrednici v Velikih Poljanah (četrt ure od postaje
Ortnek) se razpisuje v stalno, oziroma začasno nameščenje služba učitelja-voditelja s pri-jeinki IV. plačilne vrste: poleg tega še 30 gld. opravilne doklade, užitek velikega šolskega vrta, prosto stanovanje in brezplačno kurjavo.
Prošnje do 31. vel. srpana.
C. kr. okrajni šolski svet v Kočevji, dne 10. vel. srpana 1895.
Listnica uredništva: Zaradi počitnic smo izdali danes dve številki skupaj; prihodnja številka izide torej dne 16. kimovca.
Spominjajte se „učiteljskega konvikta" pri raznih prilikah in zborovanjih! **
«Učiteljski Tovariš» izhaja na 1 poli male osmerke 1. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. — List stoji za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje «Slovenskega učiteljskega društva» plačajo na leto 2 gld. naročnine in 1 gld. udnine.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljani, Šubičeve ulice št. 1; naročnino pa prejema gospod A. Kecelj v Ljubljani na Kongresnem trgu št. 2.
Vse pošiljatve naj se pošiljajo frank o.
Izdavatelj in lastnik: Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani. Tisek R. Miličeve tiskarne v Ljubljani.