IVO TROŠT: Vodna Vila. (Konec.) ' Jir^""^^-^^^ rugi dan popoldne je že čakal Ratko očeta pri ulj- U. A^ wv\ ni"ku. Kmalu pride stari Lipovec in sliši, da si je • ^^ \ V\ sin izbral nevesto nekje »tam za goro, za deveto , r xl \ vodo, v dolini na hribu kraj bistre vode, ki teče «^_^ * \ tod mimo pa v daljno morie«. I3ŠJ7H I »Pa nisi bil šel že sinoči tako daleč?« Ratko Imi aj I molče prikima in začne potem pripovedovati naj- ^ v -^-$/ pnej 0 bogastvu, potem o lepoti, slednjič 0 modrosti svoje neveste. Vse to je bilo Lipovcu jako všeč; posebno je cenil modrost. Le 0 imenitnem sorotistvu ni vedel Ratko niče- sar, ker mu ni Vila sinoči tudi nič razodela 0 tem. Molčal je in mislil, da je že to dovolj, 6e bosta zložna in se bo ves svet čudil njiju pesini. Umiril se je slednjič tudi oče in pristavil: »I, bo že kako še to, če bo vse drirgo, kakor trdiš. Saj je naša žlahta tudi veljavna'.« In privedel je Ratko, mladi Lipovec, čez tri dni na svoj dom ob jezeru pod Preserjem nevesto, lepo kot lilijo, mlado kot padli sneg in bogato kot grofico. Svatovali so tri dn! in tri noči in bili dobre volje. Ratko je zapel tako lepo kakor nikoli in zažvižgal, kakor sama nebeška ptica, ki jo je zamaknjeni menih poslušal tristo let. Zapela je tudi nevesta milo, da bi jokal, in veselo, da bi vriskal vse obenem. Nekateri svatje so začeli jo-kati in vriskati, pa niso mogli obojega v isti sapi. Blagrovali so zalo ne-vesto in ji povedali, da tako lepo kot ona poje samo še vodna Vila ob jezeru. Njena pesem se čuje ob pomladnih in poletnih nočeh samo 0 polni luni. ------->: 51 '¦»¦------ Nevesta je pogledala Ratka. Umel je ta pogled mladi Lipovec, a hvala, ki jo je meci svati zaslužila njegova nevesta, ga je tako prevzela, da jo j.e začel siliti, naj zapojeta skupno pesem, ki bo morala biti lepša od vseh dosedanjih. Mlada Lipovka, prej gozdna Vila, ga pogleda žalostno in mu pojasni: »Pesem, ki sem jo pela danes, je moja poslednja pesem. To je moja kazen. ker sem želela človeka za moža. Tudi ti poslej ne boš prepe-val in žvižgal več tako lepo, kakor dosiej: najina bodoča skupna pesem bo složna skrb in delo za družmo in dcm.« Ratko je povedal to vsem svatom, ki niso slišali odgovora njegove neveste, in vsi so občudovali njeno modrost, želeli srečo mlademu paru, staremu Lipoveu pa še nekaj let mirnega življenja na zemlji. Potem so se razšli. * Pri Lipovcu sta mladi gospodar in njegova ženka nadaljevala pe-sem bodočnosti, kakor mu je svetovala že na svatbi nevesta Vila. Vse se je vršilo tako kakor za igračo in vse po sreči. Vse krave so imele ob letu dvojčke. čebele pa po pet rojev in vsak panj kar na cente medu. Sadje je rodilo, kakor ni nobenemu sosedu, in mleka in masla se je kar cedilo. Vse njive so rodile po dvakrat na leto, in zemlja sama je kar sipala pridelke iz sebe. Seveda ob toliki obilnosti in rodovitnosti ni utegnil Ratko več žvi-žgati in ne peti. Gospodinja je bila sama pri vsakem delu prva in pri v&a-kem apiavilu tudi zadnja, da je pregledala, če je vse prav izvršeno. Stari Lipovec se je pomladil, ko je začel pestovati dve mladi vnukinji. »Lejte si no!« je kimal poletnega dne pred ulj-njakom, »še sitia naslednika naj nam pošlje dobrotno nebo, pa bo treba iskati Lipovcu para blizu in daleč. Le škoda, da ne moremo pokazati sorodnikom mlade Lipovke, kako radi jo irnamo, škoda. Ali nimaš nič sorodnikov, gospodinja, kaj?« je zaklical stari Lipovec izpred uljnjaka na vrt, kjer je sušila perilo. »Nič, oče. Kaj mi hočejo? Zadosti, da imamo vas.« Dobro so dele staremu čebelarju te besede, a zaradi sorodnikov se tudi ni mogel tako brž pomiriti. »i, veš, kaj? Ko bi jih imela, bi se prav lahko še njim zahvalili, da nam je nebo poslalo dobro, razumno gospodinjo.« »Ali res, oče?« vpraša ona veselo. »I, no! Saj si res! Ali ne?« »Najbližji sorodniki smo si vi, vaša žena in moj mož. Dokler bomo složni, nam ne 'bo krivice. To bo največja sreča vsega sorodstva.« Tudi sedaj so ugajale Lipovcu njene besede, le to rau ni bilo všeč, ker ni imenovala njegove žene: naša mati. To bi se spodobilo, če res nima bližnjih sorodnikov. Ker se mu je zdelo potrebno, ji je to tudi očital, pa mu je odgovorila tako čudho: »Od nas nobena ne pozna matere.« 3* —^. 52 .*— Lipovec jo je slišal, pa ne umel. Tudi ga je pogledala tako, kakor se nikoli, a njene oči so bile vodene. Kakor za nameček ga je še vprašala: »Ali vam ni dovolj, da vam sreča kar vali bogastvo v hišo? Vi čudni Ijudje!« Lipovec se je obrnil k uljnjaku in čebelam ter mislil, da je res sreča došla z nevesto v hišo. A kaj sreča, če se člavek ne more postaviti še z imenitno žlahto! To je povedal doma stari Lipovki, svoji ženi, ki mu je tudi pritrdila, zakaj sama je bila še danes ponosna na rodovino svojih staršev. Oba sta se potem skupno obrnila do sina, ki bi moral vendar ve-deti, kako žensko je vzel za ženo in odkod. Ratko se je sicer izprva branil, kakor ga je naučila njegova žena, pa očetu in materi se vendar ni upal nasprotovati. Vdal se je in vprašal svojo ženo po rodu in roditeljih ter svojo zadrego prav ginljivo opisal: »Ne zameri, moja ljuba žena! Vsi sosedje imajo sorodnike, ki jih pridejo obiskat v velikih praznikih, da se poigoste in pomenijo. K nam ni nikogar. Ako grem z doma, ne maraš z menoj, ker ti ni za mojo sorodščino. K tvojim ne moreva, ker mi niso znani. Tore} reci, povej, duša, kdo so in1 kje so! Bogati smo mi dovolj, da jim poma-gamo, če jih je sram k nam. Naj pridejo in pogledajo vsaj najini hčerki Rado in Milo, in dobro se boimo imeli, če pojemo celo1 tele, dvajset rac in pol prešiča. Saj jih imamo!« »Moj ljubi Ratka! Dobro sem vedela, da se najina pesem ne konča drugače. Dosedaj si ti pel z mienoj v delu in trudu, sedaj pa zahtevaš od mene nekaj, kar je nemogoče. Najine pesmi je danes konec. Drugi ljudje so ti več kot jaz, pa naj bodo. Vedi, da si sami razdrl zvezo, kakor si jo tudi sam začel. Ne born se prepirala z vami, tudi v nadležno breme vam ne maram biti. Še nocoj pojdem odtod tja, kjer si me dobil tedaj, ko si mislil drugače kot danes.« Ratko ni nameraval tako hudo. Zaoel jo je ustavljati, pa zaman. Šla je in se ni več vrnila. Z njo je šla pa tudi sreča od Lipovčevih. Zeml