313 Letnik 41 (2018), št. 1 Bojan Cvelfar, Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, zbirka Razpoznavanja = Recognitiones 31, Ljubljana 2017, 554 strani. Knjiga Bojana Cvelfarja, ki je izšla konec leta 2017, poglablja poznavanje pravoslavja na Slovenskem in zapolnjuje vrzel v strokovnih tekstih na to temo. Neraziskanost in pomanjkanje relevantne literature o neki temi lahko vzamemo kot resno pomanjkljivost in oviro pri raziskovanju, lahko pa v tem – kot avtor – uzremo priložnost in izziv za zahtevno, a tudi hvaležno in zadovoljujoče oranje ledine. Po Cvelfarjevih besedah ga je v izbor teme njegovega raziskovanja pre- pričalo več dejavnikov – eden izmed odločilnih je bila odmevna razstava Zgodo- vinskega arhiva Celje o porušenih celjskih cerkvah (V hiši mojega očeta je mnogo bivališč, 2003), ki je razkrila dotlej še neznane vire za zgodovino pravoslavne cerkvene občine v Celju, z njihovim izdajanjem in interpretacijo pa je nadaljeval s kritično izdajo Kronike Srbske pravoslavne parohije v Celju, napisane leta 1937 (2010). Pričujoče delo je seveda veliko obsežnejša in zahtevnejša sinteza, ki teme- lji na večletnem raziskovalnem popotovanju med knjižnicami in arhivi v Slove- niji, Srbiji in na Hrvaškem, ki hranijo arhivsko zapuščino in periodiko o delova- nju treh pravoslavnih cerkvenih občin v Sloveniji (Ljubljana, Maribor in Celje), ki jim je posvečena monografija. Umestitvi v čas in prostor ter seznanitvi z glavnimi poudarki zgodovine vzhodne (zlasti srbske) cerkve je posvečeno uvodno pregledno poglavje, ki tudi popolnemu laiku odstre pogled v strukturo (hierarhija, terminologija), zgodo- vino in delovanje (premoženje, financiranje) pravoslavne cerkve. Zasnova uvo- dnega poglavja je izčrpna, a ravno dovolj obsežna, da bralca, ki ga prvenstveno zanima osnovna tema monografije, na prehod k bistvu ne pusti čakati predolgo. Časovni okvir glavnega dela tega zgodovinskega pregleda je namreč ome- jen z letnicama 1918 in 1941, ko je z velikim zedinjenjem in življenjem v Kraljevi- ni SHS (Jugoslaviji) delovanje srbske pravoslavne cerkve (SPC) opazneje poseglo tudi v slovenski prostor, ki ga je dotlej brez konkurence obvladovala RKC. Tako SPC kot RKC sta se po velikem zedinjenju znašli v vlogah, ki ju nista bili vajeni – vsaka zase sta bili dotlej namreč monopolni instituciji (RKC na področjih bivše Avstro-Ogrske, SPC v Srbiji), po letu 1918 pa sta se morali sprijazniti z dejstvom, da bosta morali svoj vpliv deliti. Zedinjenje se je z nekaj pretresi zgodilo tudi v samem pravoslavju – SPC so se kasneje priključile tudi bosanska, črnogorska, vojvodinska in makedonska pravoslavna cerkev ter se oblikovale kot »državna« Avtokefalna združena pravoslavna cerkev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Sloven- cev. Nov državni okvir s pravoslavno dinastijo, državnim aparatom in vojaškim vrhom, ki so moralno in materialno podpirali pravoslavje (čeprav sta bili tako v vidovdanski kot v oktroirani ustavi država in cerkev ločeni), je omogočil, da nekaj tega zmagovitega duha zanese tudi v Slovenijo, kjer so (razen posameznih vasi v Beli krajini) bili pravoslavni verniki dotlej precej redko posejani. Vse tri obravnavane pravoslavne občine imajo kar nekaj skupnih potez – v vseh so (še pred njihovo formalno ustanovitvijo) opravljali dušnopastirsko službo vojaški duhovniki, prostor za bogoslužje so našli v vojaških kapelah – in pogosteje ka- kor v katoliških najemali prostor za svojo liturgijo v evangeličanskih cerkvah. Pa še nekaj je zanimivo: Vse omenjene cerkvene občine je v 30. letih preteklega sto- letja zaznamovalo slovensko »razkolništvo«, ko so si posamezni laiki, združeni v Bratstvo pravoslavnih Slovencev (sicer neuspešno), prizadevali »slovenizirati« pravoslavje v Sloveniji (s slovenskimi duhovniki vred). Kljub ločitvi cerkve od države in nerazrešenemu položaju posameznih cerkva znotraj kraljevine (na- mesto medverskega zakona so konec 20. in v začetku tridesetih let 20. stoletja 314 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions sprejeli parcialne ustave za posamezne veroizpovedi, konkordat z RKC pa je na- sedel v parlamentu), je v vladi med letoma 1918 in 1929 sedel tudi minister ver, liturgije najpomembnejših veroizpovedi pa so bile vključene v življenje države, šole in vojske. Prav teh manifestacij se avtor dotakne pri obravnavi vseh treh cerkvenih občin. Pri številčnosti, odmevnosti in blišču posameznih pravoslav- nih manifestacij je seveda prednjačila Ljubljana kot središče oblasti in kasneje banovine, čeprav je tudi Celje – še posebej po dograditvi cerkve sv. Save – gostilo kar nekaj pomembnih verskih dogodkov (1933. dva sabora pravoslavnih du- hovnikov in leta 1935 1. kongres pravoslavnih Slovencev). Pravoslavna cerkev je z naklonjenostjo gledala na zanimanje Slovencev za pravoslavje (sodelovanje pri obredih in na prireditvah) in tudi prestope katoličanov, čeprav se je zaveda- la, da gre pri večini »prestopnikov« za oportunizem in karierizem sicer versko mlačnih ljudi. Svojim vernikom se je želela približati vsepovsod – skrbela je za versko dejavnost v bolnišnicah, sanatorijih in zdraviliščih (Rogaška Slatina, Gol- nik, Vurberk), duhovno oskrbo pa je nudila tudi v zaporih (Begunje, Maribor). Vseprisotnost pravoslavja v javni sferi je bila zaslužna za dejstvo, da se je število vernikov med vojnama najbolj povečalo prav v pravoslavni cerkvi, kar je seve- da motilo prej monopolno RKC, ki je (pogosto privoščljivo) spremljala razmere med pravoslavnimi verniki in duhovniki, še zlasti tedaj, ko so v javnost prišle za vero in cerkveno organizacijo neprijetne informacije. Kljub nekakšnemu »državnemu« statusu pravoslavja pa so imeli v obrav- navanih mestih pri formiranju cerkvenih občin in zlasti gradnji cerkva nemajh- ne težave, ponekod povezane s prostorsko umestitvijo, povsod pa z zbiranjem potrebnih sredstev – še najlažje je šlo v Celju, ki je svojo pravoslavno cerkev dočakalo leta 1932, vendar so jo Nemci, tako kot mariborsko – še nedokončano, porušili ob začetku vojne. Arhitekt vseh treh cerkva je bil Momir Korunović. Z drugo svetovno vojno, ki je zarezala v pravoslavje na Slovenskem globoke rane, Cvelfar tudi zaključi svojo monografijo, ki tako po tematiki kakor zasnovi pri- naša v slovensko historiografijo pomembno obogatitev in osvetlitev (pre)dolgo spregledane teme, ki je v številnih elementih precej več, kakor »zgolj« zgodovi- na vere. Aleksander Žižek Dekade: sedemdeseta 1970–1979, Celje. Avtorji prispevkov: Bojana Aristovnik, Borut Batagelj, Bojan Himmelreich, Sonja Jazbec, Jože Kranjec, Anja Prša, Vesna Sirk, Hedvika Zdovc, Aleksander Žižek; urednika: Borut Batagelj, Vesna Sirk, Zgodovinski arhiv Celje, 2017, 120 strani. V letu 2017 je Zgodovinski arhiv Celje (ZAC) med drugim izdal tudi kata- log k razstavi Dekade: sedemdeseta 1970–1979. Celje. Razstava je bila na ogled v razstavišču Zgodovinskega arhiva Celje od decembra 2017 do konca maja 2018. »Z obravnavo sedemdesetih let 20. stoletja v luči arhivskega gradiva Celja in okolice prihajamo na polovico serije Dekade«, pravi idejni avtor projekta Bo- rut Batagelj. Serijo je ZAC začel že leta 2015, in sicer z obravnavo devetdesetih. Projekt se bo zaključil s petdesetimi – dekado, ko je bil Zgodovinski arhiv Celje ustanovljen. Katalog je razdeljen na več poglavij, ki obsegajo vsa pomembnejša podro- čja človekovega življenja in delovanja. Avtorji kataloga in razstave so arhivisti ZAC, ki so pripravili prispevke s področij, s katerimi se tudi poklicno ukvarjajo. Hedvika Zdovc v katalogu popisuje področje uprave, v njenem prispevku pa izvemo, da je Skupščina občine Celje leta 1971 sprejela nov statut, ustanovila kar 20 samoupravnih interesnih skupnosti, t. i. SIS-ov na vseh pomembnejših