Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicodo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Wk
Leto XXVIII. - Štev. 20 (1402)
Gorica - četrtek, 13. maja 1976 - Trst
Posamezna številka Lir 150
voija do življenja ^01« potres ie opustošR našo deželo
V tihem majskem večeru, z mesecem in jasnim nebom, ko pri nas utripa z največjo silo moč življenja v sleherni bilki, je neusmiljeno zamahnila smrtna kosa. Potres je zadel tisto področje dežele, kjer ob robu gora živi najbolj preizkušen in klen furlanski narod, v dolinah in na pobočju hribov pa so naselja naših bratov, ki so tu skozi stoletja ohranili slovensko govorico in navade.
Ljudi v teh krajih so prekalile vse mogoče nesreče, tudi če gledamo samo na bližnjo preteklost. Vihra prve in druge svetovne vojne je bila na tem področju, kjer se stikajo narodi in državne meje, posebno silna in si je vzela iz vseh vasi obilno žetev človeških žrtev.
Ukoreninjeno siromaštvo je trlo ljudi že stoletja in prisililo številne, da so šli iskat kruha v Nemčijo, Belgijo, Švico, Francijo in se vračali v domačo vasico samo ob velikih praznikih. S trdim delom in odpovedjo si je marsikdo prihranil toliko, da je obnovil svoj stari dom ali si sezidal prikupno hišico. Za hišo in dom gojijo Furlani pravo oboževanje in vsak tujec, ki obišče te kraje, se čudi skrbi in ljubezni, s katerima je obdana vsaka domačija.
LJUDSTVO, VREDNO OBČUDOVANJA
Preizkušnje so ljudi tako utrdile, da znajo z neverjetno silo vstati po vsakem padcu. že te prve dni po potresu preseneča vsakega očividca izredna žilavost in sila, s katero so se domačini lotili odkopavanja trupel, reševanja ranjenih in zasilne preskrbe vseh preživelih. Vsak hoče ostati na svojem mestu in oblasti le s težavo prepričajo prebivalstvo, da se izseli iz nevarnih krajev, kjer pretijo zemeljski usadi ali razrahljani temelji preostalih stavb.
Zelo so redki pojavi obupa in vsak si hoče na mestu čimprej urediti vse: komaj je pomagal domačim in bližnjemu, že skrbi za živino, za psa, za koruzne storže med ruševinami ali sodček vina, ki je čudežno ostal cel. Ljudje, ki so zmeraj dosti dajali, a dobili malo, si znajo v nesreči prav hitro pomagati. Ne bo poteklo dolgo, ko bo tu že vse spet pokoncu.
Danes gleda vsa država z občudovanjem na ta košček zemlje, ki pa je večkrat od osrednjih oblasti pozabljen in zanemarjen, morda prav zaradi prizadevnosti in preizkušene zanesljivosti tu živečih furlanskega in slovenskega naroda. Upati je, da bo zanimanje za našo deželo ob tej nesreči pripomoglo vsaj k civilni izobrazbi večine Italijanov, ki v glavnem ne vedo (tudi zato, ker jih v šolah tega ne uče!), da živita tu dva naroda s svojim jezikom, literaturo in vsemi drugimi značilnostmi vsakega naroda.
Seveda ne gre, da bi naštevali samo vrline. Zaradi skope sreče so se ljudje v teh krajih vedno radi zatekali k pripomočkom, ki bi jih razbremenili vsaj za trenutek skrbi in jim ohladili slabo voljo: taka pripomočka sta predvsem pijača in kletev. Od nekdaj so radi pili alkoholne pijače čez mero in na isti način je tudi kletev stara rana, ki se vztrajno prenaša od možakov na ženske in mladino in tako iz roda v rod. Sam sem bil tisto noč med potresom v neki prizadeti furlanski vasi. Pomešal sem se med ljudi, ki so pridrli na ulice in zares me je čudno prizadelo: iz teme so se slišale kletve kar Po vrsti, nikjer pobožnega vzdihljaja.
SKUPNA ODGOVORNOST
Polagoma prihajajo na dan tudi težke odgovornosti. Posebno v nekaterih krajih so se veliki stanovanjski bloki zrušili kot da bi bili papirnati. Ali imajo gradbena Podjetja čisto vest? Je bilo tu dovolj cementa, dovolj železa? Težki bodo računi Pred Bogom, ko bo postavljeno na tehtnico gorje teh dni.
Slišati je bilo tudi novice o ljudeh, ki se hočejo ob nesreči okoristiti. Potuhnjeno grabijo dragocene stvari, ki so ostale v zapuščenih hišah in tržejo kar Je vrednega celo na truplih. Tudi tisti, ki hodijo
na kraj nesreče samo iz radovednosti in še ovirajo reševalce, pokažejo zelo nizko mero kulture in puhlost svojega duha.
Pomagati moramo na učinkovit način in brez samoljubja, samo tako pokažemo ljubezen do svojega bližnjega. Pomoč bližnjemu je za nas neizbežna dolžnost, ki izhaja tudi iz vere. Dobro namreč vemo, da je vera brez del usmiljenja farizejska in prazna.
D. COTAR
TEOM 00 TEOM
■ Vse do konca maja bo trajala v prestolnici Kenije v Nairobiju 4. konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD). Na konferenci sodeluje 4.500 delegatov iz 153 držav.
■ Ob 155. obletnici smrti velikega Korzičana Napoleona je na Korziki eksplodiralo 16 bomib. Avtorji eksplozij naj bi bili člani narodnoosvobodilne fronte, ki terja neodvisnost Korzike.
■ V treh zveznih držaah v ZDA je republikanec Reagan premagal v primarnih volitah sedanjega državnega predsednika Forda. Tako si je Reagan že zagotovil 351 volivnih mož nasproti 292, s katerimi lahko računa Ford.
■ Hud požar, posledica močne eksplozije, je uničil enega najbolj udobnih hotelov v Cortina d’Ampezzo »Posta«. Pri tem so štiri osebe izgubile življenje. Odgovornost za požar si je prilastila teroristična organizacija s fašistično miselnostjo Ordine Nuovo (Novi red).
■ V Argentini je vojaška vlada obtožila bivšo predsednico Isabelo Peron zlorabe javnih denarnih sredstev. Čaka jo proces z nekaterimi njenimi sodelavci.
■ V mestu Mehiko so neznani teroristi ubili v neki restavraciji šest policistov v civilu, nato pa neovirano pobegnili.
■ V deželi Molise (glavno mesto Campo-basso) so župani treh vasi hrvaškega izvora postavili zahtevo, naj bodo deželne radijske oddaje tudi v hrvaščini.
■ V zaporu je Paolo Machiavelli, eden najbolj vidnih genovskih socialistov, ki je bil predsednik ligurskega deželnega sveta. Vpleten naj bi bil v poskus podkupovanja v zvezi z gradnjo velikega turističnega naselja.
■ V Turinu je izbruhnil nov požar v obratu Fiat »Mirafiori«. Verjetno je bil ogenj podtaknjen. Je to že peti atentat, ki ga je podjetje Fiat doživelo v zadnjem času.
■ Glavni tajnik sovjetske partije Leonid Brežnjev je postal maršal Sovjetske zveze. Utemeljitev se je glasila: »Brežnjev s.i je stekel neminljive zasluge na vojaškem in delovnem področju.«
■ V napetem vzdušju so poslanci liba-nonsikega parlamenta izvolili Elija Sartkisa, 52-letnega guvernerja centralne banke za novega državnega predsednika. Nasledil bo Sulejmana Frangieja, ki je bil moralno prisiljen odstopiti. Vendar zairadi teh volitev ni prišlo do »kakega pomirjanja med sprtimi stranmi.
Pravica do hrane
Predstavniki versikih skupnosti v ZDA so poslali skupen poziv ameriškemu senatu, naj odobri -izjavo o pravici do hrane. Predstavniki pravijo, da je ta praviica logična posledica pravice do življenja. Broz pravice do hrane ostane tudi pravica do življenja brez pomena. Izjava zahteva, -naj Amerika učinkovito podpira mednarodna prizadevanja, da bi si revnejša narodi mogli oskrbeti zadostno hrano. V imenu 'katoliških Škofov je podpisali izjavo predsednik ameriške škofovske konference nadškof Joseph Bernardin.
★
• 42 škofov v Braziliji odločno podpira boj delavcev ter vseh preganjanih, krivično in pretrdo kaznovanih. Škofje so jasno izjavili in (ponovili znano evangeljsko opozorilo: Ni vam dovoljeno! Kri tvojega brata vpije k Bogu za maščevanje.
Je pač tako, da novice o pri-rodnih katastrofah, o potresih, povodnjih, viharjih, požarih, sprejemamo bolj ali manj neprizadeto, ker smo pač sami neprizadeti. Še ni dolgo tega, dogajalo se je 4. februarja letos in naslednje dni v Gvatemali, smo slišali o strahotnem potresu, ki je opu-stošil to srednjeameriško deželo. Smrtnih žrtev je bilo malo manj kot dvajset tisoč. Pa smo to jemali na znanje kot da je pač nekaj naravnega.
Od četrtka 6. maja, ko se je ob 20,59 zemlja prvič stresla, doživljamo strahoto potresa z lastnimi očmi in na sebi. Sedaj razumemo prošnjo v litanijah vseh svetnikov: šibe potresa, reši nas o Gospod! Po zadnjem koncilu ni več prošnjih procesij, ki so bile prej značilne za mesec maj. Toda sile narave so ostane neukročene kot vedno. Odkrili smo, da smo kljub vsej tehniki pritlikavci. O tem pričajo dogodki zadnjih dni.
PODROČJE RAZDEJANJA JE OBSEŽNO
Potres je bil izredno močan. Po Richterjevi jakostni lestvici je dosegel 7 stopnjo, po Mercallijevi deveto. Bil je za stopnjo močnejši kot leta 1963 v Skopju. Bil je v globini 15-20 km pod površino zemlje. Če bi bil manj globoko, bi razdejanje obseglo še druga področja kot Videm in Gorico.
Črta, katero je vzel potresni sunek je segla od vzhodnega roba pordenonske dežele ob Til-mentu (kraji Pinzano, Vito d’Asio, Sequals), prešla mesto S. Daniele del Friuli, se znesla nad kraji Maiano, Buia, Osoppo, Forgaria, Trasaghis, nato prečkala železniško progo Videm-Trbiž, se zdivjala zlasti nad mesti Artegno, Hu-minom (Gemona) in Venzonem (Pušja ves), se zaletela v Tersko dolino, prek pogorja Mužci dosegla Rezijo, kjer je uničila glavna naselja kot so Ravenca (Prato di Resia), Bila (S. Giorgio), Njiva in Osojani, odtod pa prešla državno mejo na jugoslovansko stran, kjer je pustošila še v Bre-ginju, Kobaridu in Tolminu.
Potres pa je objel še veliko večji prostor: čutili so ga v Ljubljani, Celju in Mariboru, na Dunaju, v Pragi, v vsej Švici, Bavarskih Alpah, južni Nemčiji. Seveda tam ni bilo razdejanj ali človeških žrtev.
Te so zaenkrat le na področju videmske pokrajine. Še nekaj časa ne bo mogoče ugotoviti njih točnega števila. Prenekateri bodo pač ostali za vedno pod ruševinami. Mrtvih je več ko tisoč. Pogrešanih je še vedno 400 oseb. Stopetdeset tisoč ljudi je ostalo brez strehe. Po začasnih podatkih je 10.537 popolnoma uničenih domov. Nekateri kraji so skoro prenehali obstajati kot Maiano, Hu-min, Osoppo, Venzone, vasi v Reziji.
Manj kot Furlanija je prizadeta Beneška Slovenija, pa tudi ta je morala dati svoj delež. Že v Čedadu se je zrušil del stolpa na poslopju v sredini mesta na cesto. Gorski vasici Čenebola pod Ivancem in Subit nad Ahtnom (Attimis) sta delno porušeni. Isto usodo delita vasici Brdo v Terski dolini in Viskorša (Montaper-ta) pod Breškim Jalovcem. Tu je neuporabnih 95 % hiš. V občini Brdo je bilo 20 mrtvih. Skoro vsi zvoniki v slovenskih beneških
vaseh so deloma razmajani, deloma pa so se zrušili.
Žalostno je obiskati Rezijo. Dežela je bila vedno revna, a pri-rodno tako slikovita in privlačna. Domačini so nanjo zelo navezani. V sredi doline so kraji Ravenca, Njiva in Osojani. Z enega brega so gledali na drugega. Sedaj povsod le razvaline. In trije mrtvi.
Ministrski predsednik Moro in notranji minister Cossiga sta prišla tudi v to dolino. Cossiga je bil navdušen nad gostoljubnostjo in pogumom teh ljudi. Ko se je vrnil v Rim, jih je izrecno pohvalil na televiziji. In še to omenil, da govorijo neke vrste ruski jezik. Ubogi Rim, kako malo ti je znano o Slovencih na vzhodni meji Italije!
Cestni promet je v glavnem vzpostavljen, cesta Videm-Trbiž je prevozna. Drugače je z železnico. Treba bo več tednov, da bo spet stekla. Pregledati bo treba mostove, popraviti razrahljane nasipe, obnoviti postajna poslopja. Vlak iz Vidma vozi do Tar-čenta, naprej se proti Trbižu potuje z avtobusi. Brzovlaki Rim-Dunaj gredo preko Sežane in Ljubljane.
POMOČ PRIHAJA OD VSEPOVSOD
Neki časnikar je zapisal: »Vse preveč se misli na mrtve, premalo na preživele.« Morda to delno drži. Vendar je razumljivo. Mrtvi človek vzbuja poseben občutek pietete. Glede mrtvih prednjačita Humin in Osoppo. V vsakem kraju je nad 200 mrtvih.
Seveda je tudi res, da je treba misliti na preživele. Tako časopisi kot televizija so izrekli precej kritike na račun organizacije pomoči v prvih dneh. Bilo je mnogo dobre volje, pa tudi mnogo improviziranja. Vendar je treba reči, da se je spet pokazalo, da je človek naj večji takrat, ko je v stiski. Solidarnost z žrtvami potresa je dosegla veličastna razmerja.
Od potresa prizadetih 17 občin so razdelili v sedem con, kjer se gibljejo oddelki vojske, gasilcev, zdravniške in upravne oblasti. Vodovodi spet delujejo, zdravila so na voljo, še vedno pa manjka šotorov za prenočevanje. Mogočni stroj za oskrbovanje potresne-
ga področja le počasi prihaja v zagon.
Rimska vlada je nakazala 200 milijard lir pomoči, naša dežela pa deset milijard. Pomoč sta poslali tudi SR Slovenija in Hrvaška. Sv. oče Pavel VI. je takoj, ko je zvedel za potresno katastrofo, nakazal 50 milijonov lir Italijanski škofovski konferenci za žrtve potresa, predsedstvo konference pa je pozvalo vse vernike, naj z molitvijo in denarno pomočjo podpro ponesrečence.
Tudi goriški nadškof je pozval k molitvi in nabirkam za pomoči potrebne. Po slovenskih cerkvah bodo te nabirke to nedeljo 16. maja. Obenem je naš list kot številni drugi odprl nabirko za žrtve potresa. Vsak naj daruje po svojih zmožnostih in kjer je največja potreba. Pomagati hočemo zlasti Beneški Sloveniji in Reziji, ki sta bili dosedaj deležni najmanj pomoči in se zdi, da se na to področje najmanj misli.
Kljub vsej grozoti razdejanja je najti pri vseh prizadetih silno voljo do življenja. Ne želijo, da bi jim država popravljala ali zidala hiše. To želijo napraviti sami, oblast naj jim ponudi predvsem sredstva za obnovo.
Primer Longarona ali Belice na Siciliji, kjer še leta po katastrofi ni bilo zgrajenega skoro nič in se je nabrani denar za obnovo izgubil v raznih uradih za načrtovanje, lebdi pred očmi prizadetemu prebivalstvu naše dežele. Zato je jasno izrazilo predsedniku republike Leoneju, predsedniku vlade Mora in notranjemu ministru Cossigi po svojih zastopnikih zahtevo, naj nabrani denar upravlja ne Rim, ampak dežela Furlanija-Julijska krajina, katera naj se pri tem oslanja na župane prizadetih občin. Tako bo pomoč res šla tja, kjer so je potrebni.
Tudi prizadeti kraji bodo vstali znova. To je zakon življenja. Misel na mrtve bo sicer še dolgo navzoča, a obenem bo vabila k razmišljanju. Ni brez podlage zapisal psalmist v 102. psalmu:
»Človekovi dnevi so kakor trava: komaj veter vanjo zaveje, je že ni več in njen kraj je več ne pozna. Gospodova milosrčnost pa traja vekomaj, zakaj on ve, iz česa smo, spominja se, da smo prah.«
Pogled naprej
V ponedeljek 10. maja, pet dni po potresu je bil položaj na potresnem področju že v glavnem »normaliziran«. To se pravi močnih potresnih sunkov ni bilo več zaznati, prizadeto prebivalstvo je dobilo potrebne šotore in odeje za prenočevanje, vojašike in druge kuhinje so začele delovaiti, tud/i pitno vodo so v glavnem oskrbeli povsod. Vse važnejše ceste so bile očiščene od številnih usadov in plazov. Vsi važnejši cenibri tso bili preskrbljeni s telefonsko povezavo in napeljali so električno fač skoro povsod. Kratko: najnujnejši pogoji za življenje so bili vzpostavljeni. Seveda se pa nadaljuje in se bo še nadaljevalo odstranjevanje ruševin in iskanje zadnjih žrtev v najbolj porušenih središčih. To je pa zamudno in dolgotrajno delo, ker se ne da improvizirati.
Ob nesreči v Furlaniji se je zganila vsa Italija in tudi ostali svet. Prostovoljci so prihiteli od vseh strani. Na potresnem področju je bilo opaziti aivitomobile, ki so prinašali pomoč iz vseh pokrajin zla-
sti severne Italije. Te pomoči je bdilo v torek že preveč. Saj so vsi prinašali iste ali podobne stvari: obleko, odeje, šotore, konzerve, testenine in slično. Vsega tega je danes na potresnem področju dovolj, ker ljudstvo nima niti kam shraniti. Zaradi tega menimo, da je še najboljša misel, iki jo je izrekel neki profesor-domačin v Brdu v Terski dolini: Kdor ždi zares in uspešno pomagati, naj se domeni s kakim po potresu prizadetim krajem ali skupnostjo.
Pa ne samo zdaj, še bolj v prihodnosti, ko bo treba obnavljati in opremljati porušena stanovanja, hiše in hleve. »Pobratenje« s kaiko prizadeto vasjo ali občino bi bil torej še najbolj učinkovit način pomoči. Prav tako bi hilo na mestu »pobratenje« s kaiko prizadeto župnijo. Saj so cesnkve bile vse porušene ali vsaj zelo hudo prizadete.
Furlansko ljudstvo in tudi ono v terskih dolinah in v Reziji potrebuje torej sistematično in ne več improvizirano pomoč.
UTRIP CERKVE
Slovenske šole imajo pravico do lastnega šolskega okraja
ZAKONSKA ZVESTOBA
V luči evangelija medsebojna zvestoba zakoncev in nerazvezljivost zakona ni nek dosegljiv vzor. Tudi ni nekaj samo zunanjega, ampak je poslanstvo milosti, ki pomaga, da zakonca premostita človeške slabosti. Prav v tem se razodeva izredna pomoč Svetega Duha pričevalca.
Ker so zakonci s svetim krstom postali člani Kristusove Cerkve, s prejemom svetega zakona postanejo pričevalci in sodelavci plodovitosti Cerkve. Poklicani so, da vršijo preroško in kraljevsko Kristusovo duhovništvo, ki so ga prejeli pri svetem krstu in ga zdaj izvršujejo v novi skupni obliki.
Zaradi tega tvorita zakonca in njuna družina domačo ali družinsko Cerkev, to je občestvo, ki prejema in deli Kristusovo odrešenje, ki prejema Kristusovo ljubezen in jo tudi oznanja in posreduje drugim.
Novo skupno življenje, ki sta ga zakonca začela s poroko gotovo ne bo brez težav in skušnjav. Zakrament svetega zakona pa jima nudi pomoč s stanovsko milostjo, ju spremlja skozi življenje, zlasti ko bo zaradi okoliščin težko ostati zvest svojemu sozakoncu.
Kot je Kristus ostal zvest in ljubil svojo Cerkev ter se je zanjo ves daroval, tako se bosta tudi zakonca ljubila v nenehnem darovanju. Nobena preizkušnja, naj bo še tako težka, ne more omajati zvestobe vernih zakoncev, ker »... v vsem zmagujejo po Njem, ki nas je ljubil« (Rimlj 8, 37).
imiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiimiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiimiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
So čudeži resnični?
Zdelo se je, da je zahteva slovenskih množic po lastnem šolskem okraju že gotova stvar, da so jo sprejele vse odločujoče politične sile v naši deželi, to se pravi Krščanska demokracija, socialistična stranka in komunistična partija. Toda zadnje tedne so znova vstali resni pomisleki zoper to našo upravičeno zahtevo.
Trdi se, da se DC umika in noče več slišati, da bi vladi v Rimu predložila zahtevo po enotnem slovenskem šolskem okraju. O socialistih je slišati, da se ogrevajo za dva samostojna slovenska šolska okraja, eden bi bil za tržaško pokrajino, drugi za goriško. Komunistična stranka se lovi med socialističnim predlogom o dveh slovenskih šolskih okrajih in enim, kot so svoj čas zahtevale vse slovenske demokratične ustanove.
Zato se nam zdi potrebno, da znova premislimo, čemu Slovenci zahtevamo enoten slovenski šolski okraj za vse slo venske šole v deželi Furlanija-Julijska krajina.
ZAŠČITNI ZAKON ZA SLOVENSKO ETNIČNO SKUPNOST
že vsa leta po vojni se Slovenci borimo za zaščitni zakon slovenske etnične skupnosti v Italiji. Ta boj je začela Slovenska demokratska zveza in od njega ni odstopila vsa leta svojega obstoja. Zadnja leta so tudi druge stranke pristale na to zahtevo.
Znano je, da je bilo izdelanih pet zakonskih osnutkov o globalni zaščiti slovenske narodne skupnosti. Prej ali slej bodo prišli v razpravo tudi v parlamentu. Recimo, da bo tak zakon sprejet. Kaj bi v takem primeru koristil, če bi slovenske šole ne uživale svoje samostojnosti v enotnem šolskem okraju?
Zaščita narodne manjšine predpostavlja najprej avtonomnost manjšinskega šolstva. Zato zahtevamo enoten slovenski šolski okraj kot prvi kamenček h globalni zaščiti slovenske etnične skupnosti v Italiji.
NAMEN POVERJENIH ŠOLSKIH ZAKONOV
Iz 1. člena poverjenih šolskih zakonov je razvidno, da je prvi namen novih zakonov ta, da se uresniči soudeležba pri vodenju šole. Kajti šola naj bo skupnost, ki se vraste in sodeluje s širšim družbenim in socialnim občestvom.
Zakonodajalec torej pri sestavi delegiranih dekretov ni imel pred očmi prvenstveno neki določen teritorij, temveč funkcijo, ki naj jo šola opravlja v bodoče. Naj se vraste in sodeluje s socialno in družbeno realnostjo.
Da je to res, priznavajo številni razlagalci dekretov, ki trdijo, da odločujoči kriterij pri določanju šolskih okrajev ni teritorij, ampak funkcija šolskega okraja. To je priznal tudi poslanec Giorgio San-tuz, član parlamentarne komisije, ki je sestavila poverjene dekrete. Dejal je, da moramo pri določanju šolskih okrajev gledati predvsem na njih funkcijo, na njih namen in ne na teritorij.
Glede funkcije, namena šolskih okrajev je zakon jasen. Pravi: »V šolskem okraju se dejansko udejstvuje demokratična soudeležba krajevnih skupnosti in socialnih sil v življenju in vodenju šole. Zato šolski okraj teži za tem, da se zagotovi vsem pravica do šolanja, do kulturne in državljanske rasti krajevnih skupnosti« (čl. 9). Zaradi tega predvideva naslednji čl. 10, da morajo redno biti v vsakem šolskem okraju vse vrste šol razen univerz. Pri tem se bodo upoštevale socialne, gospodarske in kulturne značilnosti prizadetega teritorija.
Ce je takšen namen šolskih okrajev, kako naj se za slovenske šole ta namen doseže, če bodo naše šole le pritiklina v italijanskih šolskih okrajih? Kako naj se slovenske šole v italijanskih okrajih vra-stejo in sodelujejo s socialno in družbeno realnostjo, ki je različna od italijanske po jeziku, kulturi, tradicijah, to je v tistih duhovnih sestavinah, ki jih ravno šola goji?
Končno kako naj se zagotovi pripadnikom slovenske etnične skupnosti enakopravnost z italijanskim prebivalstvom na šolskem področju, če bodo njih šole Imele lastne šolske okraje, slovenske pa ne? Kako naj se slovenski mladini zagotovi pravica do šolanja v materinem jeziku, ko pa bi priključeni italijanskim šolskim okrajem nikoli ne mogli imeti' vseh tistih vrst šol, ki so nam potrebne, kot predvideva zakon?
Zato bi priključitev slovenskih šol v Italijanske šolske okraje pomenila grobo
diskriminacijo za slovensko narodno skupnost in nepopravljivo škodo. Bila bi tudi protiustavno dejanje in grešila bi zoper namen zakonodajalca, ki je poverjene dekrete izdal. To je priznal tudi poslanec Santuz, ki je dejal, da zakonodajalec pač ni imel pred očmi potreb in zahtev narodnih manjšin.
Zaradi tega moramo kot Slovenci odločno zavrniti vsakršno misel, da bi naše šole vključili v italijanske šolske okraje. Ce pride do tega, (kar Bog ne daj), se bomo morali boriti proti taki odločitvi z vsemi demokratičnimi sredstvi. Ta volja je bila že poudarjena na raznih ravneh v preteklosti.
HOČEMO EN SAM OKRAJ
Ostane še socialistični predlog o dveh samostojnih šolskih okrajih, za tržaško in goriško pokrajino. Tudi ta predlog Ima močne pomanjkljivosti. Prva je ta, da bi s tem enkrat za zmeraj bila izključena možnost, da bi v prihodnje pridružili slovenskemu šolskemu okraju šole v Beneški Sloveniji, ko bo do teh prišlo. In priti mora prej ali slej.
Drugič: s socialističnim predlogom bi bile močno prizadete slovenske šole v go-riški pokrajini. Tu nas je premalo, da bi mogli v zadostni meri poskrbeti »za pravico do šolanja« vse naše mladine, to je do šolanja vse naše mladine v materinem jeziku. Nikoli bi namreč ne mogli priti do vseh potrebnih šol, zlasti ne strokovnih. Naši dijaki bi morali še naprej obiskovati italijanske strokovne šole kot do sedaj. Kaj bi si bili potem na boljšem? Pa tudi Tržačani bi se ne mogli hvaliti. Tudi oni bi težko kdaj prišli do vseh potrebnih strokovnih šol v slovenskem jeziku.
Izpolnil bi se rek: Ce Kartagina joče, se Rim ne smeje. Ce bi Slovenska Benečija in tudi Goriška bili na slabem, bi tudi Tržaška ne bila na dobrem.
Iz gornjih misli je mogoče zaključiti, da kot slovenska etnična skupnost v deželi Furlanija-Julijska krajina imamo pravico do samostojnega šolskega okraja. Od te pravice ne smemo odstopiti. Socialistični predlog o dveh šolskih okrajih bi ne bil dobra rešitev.
Zato tudi tega ne smemo sprejeti. Od političnih sil v deželi zahtevamo zato, da sprejmejo predlog, za katerega so se svoj čas izrekle vse slovenske kulturne sile, šolski odbori, slovenski sindikat, slovenske občine, krako, cela slovenska baza brez izjeme.
Pomislek, da bo morda treba spremeniti poverjene zakone, ne drži. Kdor je zakon napravil, ga lahko tudi spremeni. Poslanec Santuz je tudi v tem bil jasen. Potrebna je le politična volja.
Ta volja se pa mora ustvariti v deželnem odboru in v deželnem svetu. Ustvariti jo morajo Krščanska demokracija, socialistična stranka, komunistična partija Italije in Slovenska skupnost. Slovenska etnična skupnost je svojo voljo že izpovedala.
K. H.
★
• Novi ostrogonski nadškof Lekai je opustil zgodovinski naslov »knazoškof«. Tako je biil zadnji madžarski nadškof s tem naslovom 'kardinal Mindszanity.
Bralci pišejo
»Vita Nuova« in njeni dopisniki
V znanem tedniku Vita Nuova nekateri bralci kar naprej pogrevajo dogodek pri Sv. Justu, ko je na veliko sredo skupina 40 do 50 (ne 15 ) »vernih« kričačev zapustila stolnico, v kateri je kljub vsemu prvič po fašizmu vpričo italijanskih vernikov odmevala slovenska beseda. V tednih po veliki noči je Vita Nuova prinesla že več dopisov in vse kale, da nemarne afere še ni konec. Med vsemi dopisi sta bila menda samo dva, nekako sprejemljiva za Slovence, vsi drugi v rokavice zaviti pa so nam nenaklonjeni. Vita Nuova bi zadela terno, če bi s svojo uradno izjavo afero zaključila, tako pa se skriva za izjavami podpisanih ali nepodpisnaih dopisnikov.
Sicer pa ni čudno, da se to nemarno dopisovanje vleče naprej kakor trakulja. Na oboku naše tržaške stolnice še vedno nad glavnim oltarjem blesti fašistični simbol, letnica XIV! Dokler bodo protislovensko razpoloženi verniki in kleriki gledali nad oltarjem sv. Justa ta edini fa-
• Nemški škofje ne bodo več svetovali vernikom, katere stranke naj izbirajo pri letošnjih državnih volitvah v poslansko zbornico. Predsednik škofovske konference kardinal Dopfinar je dejal časnikarju lista »Manager Magazin«, da verniki dobro poznajo stališče svojih Škofov, saj zahodno-nemški škofje dovolj resno in stalno razglašajo nauk Cerkve v najbolj važnih vprašanjih. Kardinal se je kritično izrazil o nekaterih oblikah socializma in liberalizma. Nemška Cerkev ne molči in ne bo nikoli molčala, ko gre za temeljne pravice človeške osebe.
• Cerkev v Laosu išče v novih razmerah novo pot. Trije laoški domači škofje pogumno vabijo vernike, naj sami organizirajo oznanjevanje božje besede, kjer nimajo več duhovnikov. Znano je, da so bili vsi tuji misijonarja izgnani iz te dežele. Škofje so prepričam, da vera v Laosu ne bo izginila, tudi če ne b;i imeli nobenega duhovnika, saj je vera v laoških kristjanih globoko zasidrana. Škofje tudi zelo poudarjajo, da naj bodo vsi katoličani dobri državljani.
• Kjerkoli v svobodnem svetu je splav že uzakonjen, nastajajo resne težave, spori in javna kritika med Cerkvami in državo. Tako je tudi v Sev. Ameriki, kjer škofje ne mirujejo, ampak podpirajo razne pobude v korist nerojenih. Škofe podpirajo v tem prizadevanju nekateri odločni laiki, ki na ves glas in z vsemi močmi obsojajo ■ uradno ubijanje nerojenih.
• Znano cerkev v Carigradu Hagio So-phio, ki je bila zadnjih 40 let muzej, mislijo zopet spremeniti v mohamedansko mošejo, v pravo molilnico kakor je bila od turške zasedbe. To znamenito cerkev so postavili kristjani že leta 537. Obiskal jo je tudi sv. oče Pavel VI. in ikleče molil na kraju, kjer je bil nekdaj krščanski oltar.
Iz Slovenije
Podkupovanje v Sežani in hude kazni
Lansko leto je zbudila veliko senzacijo v Sloveniji aretacija nekaterih 'vodilnih ljudi pri izvozno/uvoznem podjetju Jadran v Sežani, predvsem glavnega direktorja Viktorja Žiberne. Takrat se je govorilo, da gre za velikanske vsote, zbrane na »črnih fondih«, in za podkupovanje.
Zadeva je letos prišla pred okrožno sodišče v Kopru. Proces je trajal nad mesec dni. Na dan je prišlo, feaiko so nekateri vodilni v tem podjetju res lajšali sebi pot do raznih uvoznih in izvoznih dovoljenj s »-kuvertami«. V tujini so imeli posebne banane račune, kamor se je stekal denar, ki so ga prikrili, in še marsikaj podobnega. Šlo je res za zalo visoke vsote. Pišejo o 10 milijonih ND ali oikrog 500 milijonov lir.
V začetku maja je bila izrečena razsodba, ki je zelo huda. Glavni obtoženec Vikitor Žiberna je dobil 19 let zapora, to je najvišjo možno kazen, Janko Paliska, direktor uvoznega sektorja je dobil 10 let, tretji obtoženec 12 let ječe, eden 7 let in zadnji 5 let in poi. Sfcupno nad 53 let in pol strogega zapora.
Glede na jugoslovansko zakonodajo so izrečene obsodbe izredno stroge. M.i na Zapadu bi rekli da 500 milijonov lir ni taiko strašno huda zadeva, da zasluži 53 let zapora.
šistični ostanek v vsem mestu, tako dolgo bo jezik slovenske manjšine enak ar-menščini, srbščini, nemščini, aramejščini kakor po vrsti tvezejo »verni« dopisniki v časopisu, ki je njim enak.
Boljše je napravil Meridiano Trieste, ki je pogumno objavil svoj članek in celo zapisal sedem priimkov nestrpnežev v stolnici. Neki doktor sedaj govoriči okrog, da ni bil med razgrajači. Naj rajši objavi svojo uradno izjavo v časopisu, da bodo verjeli vsaj tisti, ki niso bili v stolnici. Kdor pa ga je videl med razgrajači, ne more reči, da ga ni videl...
Mi naprej gotovo ne bomo tratili dragocenega prostora v našem listu s fašistično siromaščino pri Sv. Justu; rajši ponosno čakamo novih bližnjih časov, ko bo tržaška Cerkev zmožna skupno moliti očenaš v obeh krajevnih jezikih. Če bi tako začeli takoj po koncilu, bi bili tudi mi v koraku z znamenji časa. Tako pa capljamo za tržaškimi italijanskimi in slovenskimi delavci, ki so letos 1. maja mirno poslušali daljši slovenski govor na trgu Goldoni v Trstu. Zakaj so množice italijanskih in slovenskih delavcev v Trstu daleč pred skromnimi vrstami italijanskih in slovenskih katoličanov? Do kdaj tako?
M.B.
O tem, da potekajo dogodki v Lurdu resnično tako, kot jih opisujejo, skorajda ne moremo več dvomiti. Dejstva so verodostojna, zakaj potrdili so jih tisoči zapriseženih zdravnikov, zabeleženi so v dosjejih bolnišnic, bolniških blagajn in vojaških preiskav ter Rontgen posnetkih, krvnih analizah itd. Ta medicinska pričevanja ne izvirajo samo od verujočih zdravnikov, ampak tudi od neverujočih. Kdor bi hotel odklanjati vsa ta nakopičena dejstva, ta bi si moral zamisliti čudež, ki bi bil bolj neverjeten od vseh doslej neverjetnih.
Da bi oslabili značaj lurških čudežev, nekateri trdijo, da imajo ti najbrž psihološke vzroke. Toda odkritja globinske psihologije in psihosomatike nam jasno kažejo meje psihološkega vplivanja. Tuberkuloza na pljučih v zadnjem stanju, odprta pljučna tuberkuloza s kavernami, tuberkuloza črevesja, trebušne mrene, rak na želodcu, na jeziku, na prsih, skleroza, slepota in posebne organske bolezni ne morejo ozdraveti po golem psihološkem vplivanju.
Nekaj primerov: Ne gre drugače, kot imenovati čudež, ako v nekaj dneh izgine odprta tuberkuloza na pljučih, ali pa tuberkuloza trebušne mrene v trenutku izgine; ali če se pri tuberkuloznem vnetju možganske mrene s tuberkuloznimi bacili v lumbalni tekočini bolnik nenadoma zbudi iz smrtnega boja in 14 dni pozneje nima nobenih bacilov več; ali če nenadoma izgine rakasta tvorba na želodcu z metastazo jeter.
Yvonne Aumaitre je bila ozdravljena na od rojstva pokvečenih nogah. Tri in polletni Guy Leydet je leta 1946 ozdravel na
Oriana Fallaoi se je pogovarjala za rimski »L’Eiurcpeo« z vodjo ameriške tajne službe Williamom Colibyjam glede preiskave v zvezi z dejavnostjo CIA in njenim podkupovanjem vplivnejših ljudi iz javnega življenja tudi v Italiji. CIA je zaradi te javne preiskave izgubila veliko sodelavcev.
Oriana Fallaoi: »Samo agente ali tudi kliente?«
William Colby: »Tudi kliente. Nekateri so nam rekli: Za božjo voljo, ne dajte nam ničesar več, kar boste drugače potem spat (kaj povedali. Novi ljudje in ljudje, s katerimi sodelujemo že dolgo. Čuibild so, da smo jih izdali. Pri CIA smo si močno prizadevali, da bi ohranili njihova imena v tajnosti, in rakel bi, da smo zmagali. Toda publiciteta okoli te zadeve nam je vseeno povzročila veliko škodo. To so stvari, ki se KGB (sovjetska obveščevalna služba) ne dogajajo. V Italiji je kup agentov KGB. Seveda so med njimi tudi Italijani. KGB je v Italiji zelo dejavna, razen tega pa lahko računa še na italijansko komunistično partijo. Njena dejavnost je zalo dinamična. Vendar nihče ne zahteva od KGB, da bi razkrila imena svojih agentov, svojih klientov ali svojo dejavnost. Nihče od nje ne zahteva, da bi ravnala demokratično in liberalno. KGB nihče ne očita krivde, o KGB se ne razkriva ničesar: ne tistega, kar je res, ne tistega, kar je laž. Kdo je že obtožil KGB, da se meša v notranje zadeve naše države?«
Oriana Fallaoi: »Motite se, gospod Col-by. Sveta resnica je, da nočemo ne vas ne njih. Dovolj vas imamo enih in drugih.«
VVilliam Colby: »Dobro, dobro. Zakaj potem ne govorite o denarju, ki ga italijanski komunisti zaslužijo s trgovino z vzhodno Evropo? Vse blago, ki prihaja ali odhaja prek trgovine s Sovjetsko zvezo, odpravljajo agencije, ki dajejo določan od-
popolni idiotiji (najhujši stopnji slaboum-ja), ki je nastala zaradi vnetja možganske mrene; obenem je izginila tudi hromost, povzročena po istem vnetju. Evasio Gono-ra je leta 1950 ozdravel nenadoma na hodgkinški bolezni, to je na rakasti spremembi limfnih potov; ta bolezen prinese po 4 do 5 letih tragičen konec.
Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so ozdraveli ljudje, ki sami niso imeli do ozdravljenja nobene želje. V tem primeru je seveda popolnoma Izključeno, da bi ozdravljenje bilo lahko posledica vplivanja z močno voljo. To dokazujejo primeri ozdravitve od idiotije, primeri ozdravljenih ljudi, ki so ležali v zadnjih zdihljajih. Nekatera ozdravljenja so se izvršila v spanju, ne da bi bili bolniki sploh kaj opazili. Mnogi so ozdraveli v nezavesti, potem ko so jim drugi podali lurško vodo. Ozdraveli so nemi otroci, ozdraveli neverni ljudje, dvomljivci in maloverni. Kdo bi mogel še potrditi potem, da gre pri teh ozdravljenjih za moč vplivanja?
Število bolezni, ki imajo psihološki vzrok in jih je zato mogoče ozdraviti s sugestijami in podobnimi vplivi, je bilo znano že pred stoletji. Že leta 1750 je papež Benedikt XIV. sestavil napotek za razglašenje svetnikov in blaženih. V njem s čudovito natančnostjo našteva vse tiste bolezni, ki bi jih bilo mogoče odpraviti s psihično močjo, sugestijo ipd.
Obstajati mora organični značaj bolezni, da Cerkev prizna neko ozdravitev lahko za »čudež«. Pravila tega papeževega dela bi bila lahko uporabna še danes. Merila znanosti so danes postala mnogo strožja, kljub temu pa se ni nič spremenilo na dejstvu, da čudeži so.
stotak italijanskim komunistom. To je dober sistem. Zapletem, toda dober. Trideset let so ga izpopolnjevali. Kaj bi rekli, če bi Amerika trgovala z Italijo na ravni vlad in bi dajala od tega določan odstotek kakšni stranki?«
Oriana Fatlaci: »Ali CIA ne razmišlja, da bi ravnala prav tako? Mar ne razmišljajo o tam poslaniki, kot je Martin? Ali ne razmišljajo tako podjetja 'kot so Lockheed, Gulf ali Esso?«
WiUiam Colby: »Nekam čudno razmišljate in posredno sklepate, da so drugi zgolj pridni otroci, dobri, čisti in izbrani ljudje. Sovjeti dajejo določan odstotek od svoje trgovine z Italijo določenim osebam, ki ta denar potem posredujejo italijanski komunistični partiji, vi pa pravite: to je isto. Da, to je isto, kot so delali na Poljskem, da je lahko poljsika KP prišla v vlado in potem na oblast. Vedno se začne tako: komunistični partiji pomagajo z denarjem, partija pride v vlado, potem pride na oblast in tam ostane. Toda gorje, če ne ostane takšna, kot hoče Sovjetska zveza! Pride odposlanstvo iz Moskve, sede za mizo s centralnim komitejem in mu razloži, da je "boljše, če bi se obnašali, kot je treba.” Ali bi želeli, da se to zgodi v Italiji? In vzemimo, da je korupcija v Italiji na eni strani in pika, vzemimo tudi, da so komunisti v Italiji dobri m nedolžni ljudje. Ali bi jih zaradi tega že pustili v vlado? Imenujte mi eno državo, ki je bila komunistična in zdaj ni več! Državo, kjer je KP prišla na oblast in se je potem umaknila po pravilih demokratične igre tor pustila pravico do vlade kakšni drugi stranki. Iimanuj'te jo! Eno, vsaj eno!«
Celotni pogovor je bil objavljen tudi v ljubljanskih »Naših razgledih« (26. marca 1976), odkoder je povzet tudi njegov gornji del.
Italija je polna sovjetskih agentov
Slovenska
gre na parlamentarne volitve
V našem listu smo že pisali o pilitičnem položaju v Italiji v zvezi z bližnjimi političnimi valitvami. Omenili smo tudi možno zadržanje Slovencev na teh volitvah, še posebej pa potrebo po samostojnem nastopu.
Zadnjo soboto 8. maja je tna zasedanju deželnega sveta v Jami j ah Slovenska skupnost sklenila, da se bo predstavila na junijskih volitvah s isvojimi samostojnimi listami. S tem bo Slovenska skupnost prvič nastopila na pariamentartnih volitvah v celi deželi in tako dala možnost glasovanja zanjo tudi rojakom v videmski pokrajini.
Predno se zaustavimo ob pomenu in namenu tega samostojnega nastopa slovenske politične stranke, le nekaj besed o votivnem ustroju in vodivnih okrožjih. Kot znano, gre za dvojne volitve: v senat in poslansko zbornico.
Slovenci v deželi Furlan.iji-Julijski Benečiji smo razdeljeni na razna volivna okrožja. Za poslansko zbornico imamo dve okrožji. Okrožje XI obsega pokrajine Go rico, Videm, Pordenon in Beiluno (gre torej še v deželo Venato). Okrožje XXXII pa obsega tržaško pokrajino.
Za senat pa imamo spet drugačno razdelitev. Celotna dežela obsega skupno se dem senatnih 'kolegijev. Trst ima dva kolegija {Trst I in Trst II), medtem ko ima Gorica enoten senatni kolegij. Več kolegijev pa ima spet videmska pokrajina, kjer bi za Beneško Slovenijo prišel v poštev kolegij Čedad, za Kanalsko dolino pa kolegij Tolmeč.
Ce imamo veliko možnost predstaviti svoje liste za senat v tržaških okrožjih ter v Gorici, bo 'to morda mnogo teže v obeh navedenih videmskih. Vsekakor pa je gotova predstavitev liste za poslansko zbornico tudi v videmskem okrožju, saj je — kot že povedano — enajsto okrožje eno samo z goriškim.
ZA UVELJAVITEV SLOVENSKE PRISOTNOSTI!
Tržaški Slovenci ;so imeli možnost glasovati za Slovensko skupnost na parlamentarnih volitvah že leta 1968, ko so se predstavili s svojo listo za poslansko zbornico in se tudi lepo uveljavili. Nekaj novega pa pomeni sedaj predstavitev slovenske liste z lipovo vejico za goriške Slovence, ki so za politične volitve navadno ubirali drugačno pot. Zakaj se torej sedaj Slovenska Skupnost v celi deželi predstavi s svojo listo?
Zavedamo se, da predstavlja odločitev Slovenske skupnosti zelo pogumen korak. Pogumen predvsem zato, kar pomeni trdno odločitev za aktivno prisotnost slovenske liste na vsedržavni ravni, kjer igrajo velike stranke nesporno vlogo in gotovo ne kažejo simpatij za male stranke, posebej še, če so to manjšinske politične stranke. Pogumen pa je korak tudi zato, ker pomeni ta odločitev odločen odgovor Slovenske skupnosti politiki vseh italijanskih strank do Slovencev.
Nobena stranka ni pokazala takega zanimanja oz. take pozornosti do problemov slovenske manjšine, da bi ji lahko naši volivci mirno zaupali svoj glas. Obratno! Naredile so vse, da bi slovenskega človeka odtegnile od sebe in mu odvzele vsako zaupanje.
SLOVENCA V PARLAMENT!
Treba je tudi poudariti, da pri tej odločitvi ni igrala vloge misel na kak možen praktičen rezultat z izvolitvijo slovenskega poslanca ali senatorja. To pa še ne Pomeni, da je borba Slovenske skupnosti izgubljena, če nam to npr. ni možno danes, nam bo morda omogočeno jutri. Treba je le začeti!
Ustava predvideva zaščito narodnih manjšin. Slovenska Skupnost je že več krat zahtevala uzakonitev 'posebnih norm za pravico naše manjšine do izvolitve lastnega parlamentarca bnez ozira na število glasov.
To imajo že v Italiji v neki meri uzakonjeno v Dolini Aosta, to imajo tudi razne druge manjšine po Evropi. Zakaj bi ,torej mi ne smeli priti do podobne rešitve in podobnih pravic? Tu naj se Predvsem izkaže evropeizem velikih italijanskih sitrank, ne pa samo v kakih slovesnih izjavah v Bruslju ali Stras-burgu!...
Lata 1978 bodo prve volitve v evropski Parlament. Tudi takrat bomo Slovenci zahtevali določano obliko prisotnosti, verjetno v povezavi z drugimi manjšinami, bo takrat pa bi morala italijanska ne-Publika urediti tudi vse potrebno, da pridemo /tudi v rimski parlament. In prav v lem smislu naj sodainji masitop Slovenske
skupnosti opozori širšo javnosit in politične stranke v državi.
PRVIČ MED BENEŠKE IN KANALSKE SLOVENCE
Tudi za volivini nastop je Slovenska skupnost iskala možnih zaveznikov, in to predvsem med strankami narodnih manjšin alpskega Loka. Od Južnih Tirolcev in Tridentincev do Furlanov je iskala potencialnih zaveznikov. Sedanji volivini ustroj je zaenkrat tako povezavo preprečil, ni pa preprečil tesnejšega stika med prizadetimi manjšinami.
Posebno važnost pa ima bližnja predstavitev .Slovenske skupnosti na parlamentarnih volitvah zaradi Beneške 'Slovenije in Kanalske doline. Prvič v zgodovini bodo 'imeli naši rojaki v videmski pokrajini možnost glasovati za slovensko listo dn to v takem Obsegu.
Zato je sedaj 'tudi naša dolžnost, da pripravimo vse potrebno za primerno osveščanje naših rojakov v tem najzahod-nejšem delu našega narodnostnega ozemlja. Brez pretiranega optimizma moramo na delo. Vendar smo prepričani, da bodo naši ljudje v Beneški Sloveniji, Reziji in v Kanalski dolini v mejah stvarne možnosti razumeli ta naš korak in ga tudi podprti!
Slovenske sv. maše na Tržaškem
Ob sobotah zvečer:
17.— Skedenj
18.— Bar kavi j e
19.— Boljunec, Kantovel
19.30 Opčine
20.— Sv. Ivan, Bazovica, Mačkolje
Ob nedeljah:
j.— Sv. Anton Novi, Sv. Ivan, Rojan, Skedenj, Opčine
7.30 Prosek, Sv. Križ
8.— Sv. Vincencij, Barkovlje, Kantovel, Katinara
9.— Sv. Jakob, Rojan, Opčine. Lonjer (Sv. Avguštin)
9-.15 Pesek
9.30 Sv. Barbara (Milje), Dom jo (ljudska šola)
10.— Salezijanci (Istrska cesta), Sv. Ana, Sv. Ivan, Kolonkovec, Kontovel, Katinara, Sv. Križ, Skedenj, Prosek
10.30 Žavlje, Bazovica, Boljunec
11.— Barkovlje, Opčine, Ricmamje
Začasno omejena dejavnost SSG
Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča je spričo nevzdržnega finančnega
mn   umi     ...............
Jožici v spomin
F MšT**’	y
*
»Pridite me obiskat«, so besede, ki mi zvenijo v ušesu od zadnje nedelje popoldne, ko se je razširila novica, da je postala Jožica Lasič skupno s svojim profesorjem klavirja Erminijem Ambrozetom v soboto 8. maja žrtev hude prometne nesreče na avtomobilski cesti Ljubljana-Zagreb.
Kruta resnica, ki je ne morem sprejeti, saj mi je Jožica ostala v spominu taka kot sem jo srečala na petkovem koncertu zbora »Lojze Bratuž« v Katoliškem domu 30. aprila letos. Že dolgo je nisem videla tako razigrane. Bila je navdušena, polna načrtov in sanj.
»Vestno študiram klavir,« je rekla, »tako da nimam časa za drugo, a zdaj, ko bom diplomirala, bom nekoliko bolj prosta; pridite me obiskat.«
Imela je izreden talent za glasbo, saj je v par letih obdelala program, ki je potreben za diplomo iz klavirja na Glasbeni matici v Trstu in pripravljala se je, da čez nekaj tednov opravi diplomski izpit tudi na tržaškem konservatoriju Tartini.
Glasba ji je pomenila življenje, vedno je bila v strahu za svoje roke, saj bi pomenila najmanjša poškodba slovo od dragega instrumenta. Ko smo jo tani poslušali v Atemsovi palači na samostojnem koncertu, smo razumeli, da ima vse pogoje, da postane velika pianistka: talent, veselje, voljo, vztrajnost, ambicijo in kontrolo nad samo seboj.
Dosegla je samo petindvajset let, a preživela jih je intenzivno. Gotovo velja zanjo pregovor: »Ni važno, koliko časa živiš, ampak kaj v tem času narediš.«
Pobliže sem jo spoznala, ko je kot 18-letna abiturientka klasičnega liceja pristopila k zboru »Lojze Bratuž«. Do takrat se je že ukvarjala skupaj s sestro Marinko z glasbo in petjem v domačem rojstnem kraju v Sovodnjah ob Soči.
Bila je kaj nemiren duh, kajti komaj je nekaj dosegla, je že zagledala naslednji cilj pred seboj. Tako smo se tudi zbrale okrog nje v ženski oktet. Bili sta to dve nepozabni leti. Nastopile smo v Gorici, v Trstu, v Šempetru, Šentjerneju, v Krmi-nu, na tržaškem in koperskem radiu. Po-
stanja sklenil, da gledališče lahko opravlja samo posle, izvirajoče iz pogodbenih in tekočih obveznosti.
Ta odločitev je sicer samo prehodnega značaja, kajti mora priti še do sestankov z nekaterimi političnimi strankami, s poslancem Bakujem, ki se je svojoas ob-
vezal, da bo predložil posebni zakon za dokončno rešitev ustanove, z načelniki svetovalskih skupin dežele Furianije-Ju-lijske -krajine itd.
V dosedanjih razgovorih, ob ugotovitvi da vse politične sile, sindikati, krajevne javne ustanove v celoti podpirajo boj za rešitev vprašanja obstoja gledališča slovenske narodnostne skunosti v Italiji, ije-bila poudarjena 'potreba po takojšnjem izplačilu obljubljenih podpor za tekočo sezono, da se sanirajo vsi dcAgovi, izvirajoči iz prav tako neizpolnjenih obljub iz prejšnjih sezon in končno, da se v parlamentu 'izglasuje poseben zakon za SSG v Trstu.
Zanimiva primerjava
leg tega, da nas je družilo veselje do petja, smo se odlično razumele. Bila je odprtega značaja, prijazna, polna poguma in tega je skušala vliti tudi nam.
Med tem je tudi pridno študirala na tržaški univerzi in lani dosegla doktorat iz latinščine in grščine. Pri Sv. Roku v Gorici je sprejela tudi za nekaj časa vodstvo zbora »Ufiei«, se spoznala z bodočim možem inž. dr. Marjanom Cejarinom, goriškim odbornikom in se z njim lani avgusta poročila.
Videlo se je, kako žari od sreče. Posvetila se je možu, študiju klavirja in poučevanju na Glasbeni matici v Gorici, dokler je ni zadela nesreča, ko se je vračala z zadnjega svojega koncerta v Osijeku v Jugoslaviji, kjer je bilo mednarodno srečanje mladih talentov.
Draga Jožica, ohranili te bomo v najlepšem spominu, ti pa prosi Najvišjega, naj da moč tvojemu možu, staršem in sestri prenašati ta tvoj prerani odhod.
Marilka
★
Zadnja pot Jožice Lasič
Vsaka smrt je ločitev, vedno boleča, če pa smrt nekoga iztrga v cvetu življenja in v tragičnih okoliščinah, še posebno globoko odjekne. To je pokazal tudi pogreb 25-letine Jožice Lasič por. Cefarim iz Sovodenj, ki jo je izredno številna množica v torek 11. maja pospremila na njeno zadnje počivališče. Mnogo mladine, učenke glasbene šole, ki jih je pokojna učila, več pevskih zborov, člani italijanskega farnega občestva pri Sv. Roku v Gorici, člani goriškega občinskega sveta in odbora z županom De Sknanejem na čelu (mož pokojne Jožice je namreč občinski odbornik v Gorici), zastopniki slovenskih kulturnih in političnih organizacij, znanci in prijatelji težko prizadete 'družine, dejansko vsa vais in še in še: vsi so hoteli izkazati priljubljeni Jožici zadnji pozdrav.
Na domu ji je zapel pesem slovesa zbor »Lojze Bratuž«, katerega članica je bila. V cerkvi med pogrebno mašo so se menjavali na koru župnijski pevski zbor okrepljen s člani Sovodenjskega noneta, pred oltarjem pa Goriški ženski oktet, ki ga je pok. Jožica dve leti vodila, zbor »Ufiei« od Sv. Roka in zhor »Lojze Bratuž«. Na pokopališču je znova zapel zbor »Uifiei« in pa moški zbor iz Vrtojbe. Kratke besede v zahvalo na grobu je v imanu Glasbene matice izrekel Ivan Mignozzi.
Pogrebni obred je izvršil domači župnik Marjan Komjanc ob asistenci dekana J. 2orža, župnika J. Juraka, župnika od Sv. Roka R. Dipiazze in urednika škofijskega lista »Voce Isonitina« R. Boscarola. Cerkveni govor sta imela gg. Komjanc in Dipiazza.
Mogočen je bil sprevod od hiše žalosti do cerkve in iz cerkve na pokopališče. Sočustvovanje s težko prizadetima staršema, z možem pokojnice in njeno sestro je bilo splošno. Vse pa je povezovala vera v velikonočno 'Skrivnost. Zato je kljub splošni žalosti vsa pogrebna svečanost pustila v vseh prisotnih občutek onstranske blaženosti, ki so jo deležni vsi, 'ki umrjejo v Gospodu. - j k
Leta 1975 je bilo konec fjranki&tičnaga režima v Španiji, vsaj pod taktirko ustanovitelja samega. V novembru je uimrt po dolgi agoniji, ki je vzbudila pozornost vsega sveta. Pa kakor je v življenju znal hladno, razumsko, včasih brezobzirno reševati ladjo svojega naroda pred večjimi nesrečami, .tako tudi s svojo smrtjo.
Dolga agonija je nudila dovolj časa zmernim elementom v režimu in izven njega, da so se organizirali pod vodstvom naslednika, kralja Juana Carlosa in raznih sposobnih osebnosti. Tako je bila, vsaj zaenkrat, preprečena katastrofa revolucije, ki so se je vsi pametni ljudje bali, razni mračni elementi pa jo na ves glas napovedovali.
Toda namen tega članka ni politika ali obramba firanikdzma. Želeli bi napraviti le zanimivo primerjavo med dvema evrop-'skima državama s skoro enakimi pogoji.
V eni vlada desničarski režim, v drugi pa »napredni, samoupravni socialistični« režim. To sta Španija in Jugoslavija.
PRVA LETA PO ZADNJI VOJNI
Okrog leta 1948 se je Titov režim izmotal iz Stalinovega varuštva, hvala Bogu za to. Španija je bila zaradi posledic revolucije in položaja med silami Osi ter zahodnimi zavezniki v vojnih letih v težkem ekonomskem položaju. Obe sta bili gospodarsko eni najbolj zaostalih držav v Evropi in s podobnimi možnostmi za bodočnost.
Po letu 1948 je Jugoslavija začela prejemati pomoč od Sev. Amerike in drugih bogatih zapadnih držav. Ne iz ljubezni do Tita, ampak da »mešajo' štrene« Stalinu v Moskvi.
Španija ni prejemala ne ene ne druge.
V tem času je najprej životarila, prepuščena sami 'Sebi zaradi ekonomske blokade s strani skoro vseh držav, ki so kaj imele, razen Argentine. Tako stanje je trajalo 'do okrog leta 1955. Takrat so Amerikam« začeli v Španiji graditi svoje baze in s tam je začela prihajati njihova ekonomska pomoč. Jugoslavija je to pomoč prejemala že vsaj sedem let prej. Položaj bi torej teoretično moral biti že tedaj precej boljši v Jugoslaviji.
Ta država je še naprej dobivala »kapitalistično« pomoč, saj so jo ZDA priznale za »preferenčno«. Torej ni bila v tem oziru nič na slabšem kot Španija. Pomoč je prejemala do okrog leta 1970. Koliko je po Hruščevem »mea culpa« dobila od Vzhoda, to pa sam Bog ve in zainteresirani sami. Med tem je Franco našel strokovnjake v ekonomskih rečeh, člane organizacije katoliških laikov »Opus Deu«.
In glej čudo! Ti, po socialističnem slovarju »mračnjaški« elementi so ustvarili španski »ekonomski čudež«, po 'katerem je bila Španija skozi več let na prvem mestu na svetu v povečanju letnega dohodka na osebo. Ko so mu ekonomijo »postavili na noge«, jih je Franco odslovili in jih poslal nazaj »Bogu samemu služit.«
Med tem so skozi vsa 'leta v Jugoslaviji »gradili samoupravni socializem« z ekonomsko pomočjo od leve in desne. To gradnjo so vodili ljudje po »nezmotljivih« načelih marksizma. Saj je prav ekonomija njih 'specialiteta, vsaj po mnenju marksistov. Pa kakšen je bil uspeh?
DEJANSKI GOSPODARSKI POLOŽAJ
Da bo primerjava bolj jasna, poglejmo sedaj še objektivni gospodarski .položaj obeh držav, brez ozira na gospodarjenje v zadnjih tridesetih letih.
Poglejmo najprej »zaklade« naravnega bogastva. Obe imaita, z ozirom na velikost dn na število prebivalstva (Španija 35 milijonov, Jugoslavija 21 milijonov) podobni količini rud: premog, železo, baker, boksit (tega morda Jugoslavija več), živo srebro: Almaden v Španiji in Idrija v Jugoslaviji sta po velikosti prvi in drugi rudnik na svetu.
Vodno moč za elektrifikacijo in namakanje imata obe, ker sta gorati in imata veliko rek. Samo Španija je zaradi klimatskih razmer bolj odvisna od nama-
kanja kot Jugoslavija. Ena in druga, Španija več, imata morje in možnost gradnje pristanišč. Ena in druga sita imeli leta 1948 slabe ceste in železniški park.
Obe imata podobno možnost za industrijski razvoj. Španija ima industrijske centre na severu: Bilbao, A&turia, Barcelona s Katalonijo, deloma Valancija, Jugoslavija tudi na severu: Slovenija, predali Hirvatške in Srbije, sedaj deloma Bosna.
Ena An druga imata podobne pogoje za turizem: toplo morsko obalo, gore, zanimivo in lepo pokrajino, zgodovinske in umetnostne spomenike (teh ima Španija nekaj več). Turizem se je res v obeh zelo razvil, čeprav je bolj soliden v Španiji.
V kmetijstvu ima prednost Jugoslavija, ker ima bolj ugodne vremenske prilike, več in rednih padavin. Špansko poljedelstvo je popolnoma odvisno od .padavin v pomladnih mesecih. Če 'teh mii, je katastrofa.
Zato pa ima Jugoslavija v Vojvodini dn severni Brvatskd pravo žitnico. Ob ugodnih padavinah in dobrem gospodarjenju bi morala dajati žita še za izvoz, kar se je med obema zadnjima vojnama tudi godilo. Živinoreje ima pri pametnem gospodarjenju Jugoslavija več, ker so vremenske razmere za govedorejo in svimje-rejo mnogo ugodnejše.
Možnost zaposlitve doma je bila mnogo časa v obeh državah deficitna, odtod veliko ljudi, ki so bolj ali manj morali iskati delo v tujimi. Zadnja leta so se Španci začeli vračati, ker so imeli možnost zaposlitve doma. Jugoslovani se še ne vračajo, razen če so prisiljeni zaradi krize na Zahodu, kjer delajo.
če torej na kratko povzamemo, moramo reči, da so objektivni pogoji za ekonomski napredek za Obe državi precej podobni, če ne še za Jugoslavijo malo ugodnejši, predvsem v kmetijstvu.
IN REZULTATI?
V decembru leta 1975 je bila v Parizu svetovna ekonomska konferenca »Sevar-Jug«. Na njej so bili predstavniki 27 držav s celega svata, razen sovjetskega in kitajskega bloka. Bili sta prisotni tudi Jugoslavija in Španija. Pa kot predstavniki koga? Jugoslavija je bila edina evropska predstavnica Tretjega svata, ali neuvrščenih, ali bolje držav v razvoju. Španija pa je bila med enajstimi »bogatimi« razvitimi državami.
Verjetno bo kdo ugovarjal: Da, Španija je napredovala, pa na račun delovnega ljudstva in velikih socialnih krivic. Prav! Prvič: socialne krivice se godijo povsod, tudi v samoupravnem socializmu niso brez njih. Samo berimo o tožbah in tarnanju v jugoslovanskem tisku, kolikor se o tem sploh sme pisati.
Drugič: Iz poročila Organizacije združenih narodov, — ki gotovo mi talko, da simpatizira s framfcizanom — iz leta 1974 menda, je razvidno, da je v mnogih postavkah glede določb za socialno pravičnost, v prid slabše stoječim in za izenačenje življenjskega standarda prebivalstva Španija na prvem mestu, v drugih pa ne na zadnjem.
Temu smo se sami čudili, ker si človek o nekom ali nečim nehote ustvari slabo sliko, ko neprestano sliši in bere samo kritiko. Seveda bo morda kdo drugi ugovarjal, da se te določbe niso izvajale. Ta kritika velja za oba »tekmeca«, kar 'tudi razberemo iz njihovih časopisov. Pa tudi vsi južnoevropski narodi, brez izjeme, so nagnjeni, da .pri rajih pogosto izgovorjenim ali napisanim besedam rae sledijo odgovarjajoča dajanja. Poleg tega noben sistem ne more dolgo časa ignorirati dobrih določb v prid ljudstva, ki jih je sam dal.
Zaključimo: Primerjali srno dva primera, enega iz zapadmega, kapitalističnega sveta, drugega iz naprednega, socialističnega. Pa 'kljub temu je zaključek približno enak za oba, če ne bolj ugoden za kapitalističnega. Če je torej kapitalistični red slab, kateri je potem še slabši?...
I. F.
Petdesetletnica posvetitve župne cerkve v Števerjanu
V torek 4. maja je poteklo 50 let, ko je goriški nadškof dr. Fr. B. Sedej posvetil na novo pozidamo župno cerkev v števerjanu, ki jo je porušila vihra prve svetovne vojne. Sicer je bila cerkev dovršena že konec leta 1925 in da bd se moglo v njej maševati, jo je dekan iz Loondika (kamor so takrat spadali šte-verjan in oba Cerova v Brdih) blagoslovil 6. decembra 1925.
O posvetitvi 4. maja 1926 imamo dve zanimivi pričevanji. Prvo je od Dragice Klanjšček por. Marega, hčertke zaslužnega, sedaj že pokojnega cerkvenega ključarja Karla Klanjščka, drugo pa je od Fedioke Gabrovec. Dragica Klanjšček se italkole spominja onega daljnega dneva:
Bil je četrtak, lep pomladni dan s prvimi češnjami. .G. nadškof se je pripeljal po cesiti skozi Gnojno. Sprejel ga je tedanji župan Karol Prinčič iz Gor. Cerovega. Za njim je spregovorila v imenu vseh otrok in mladine sama Dragica Klanjšček, :ki je imela tedaj 12 let. Med drugim je dejala: »Radostno je naše srce, (ko vas vidimo, saj ste prišli, da posvetite in izročite službi -božji hram, ki je po vojni vihri zopet vstal iz razvalin ves lep in
V nedeljo 23. maja ob 17. uri bo v Katoliškem domu v Gorioi zaključna
AKADEMIJA GORIŠKE MLADINE
Nastopih bodo mladinski zbor »Kekec« in učenci glasbene šole v Gorici.
Vstop prost.
veličasten. Ta hram naj bi bil dom nas vseh: otrok, mladine, očetov in mater ter starčkov, dom kjer bodo števarjancd kot ena družina slavili nebeškega Očeta...«
Obredi posvetitve so se pričeli okrog 9. ure in so itirajailii vse do poldne. Sledila je maša na novo posvečenem oltarju. Okrog ene popoldne so se nadškof to duhovščina odpeljali z avtomobilom v Pod-sabotin. Tam je namreč itafcrat stanoval števerjamsfci župnik, ker župnišče še ni bilo popravljeno. Istega dne so tudi določili, naj bo vsakoletno praznovanje sv. Florijana v nedeljo po godu farnega zavetnika.
Tako Dragica Klanjšček. Fedičk-a Gabrovec pa ve povedati še drugo. Med tem ko so -med posvetitvijo morali vsi verniki iz cerkve, je ona ostala s svojo prijateljico na kora in (tako mogla slediti vsem obredom. Videla je, (kako je nekdo potrosil 'pepel .po cerkvenem tlaku. Nato je msgr. Sedej z nadškofov s-ko palico v obliki križa sv. Andreja X zapisal latinsko to grško abecedo iz enega kota cerkve v drugega. Nato so cerkev pometli. Sledilo je maziljenje 12 mest na zidovih cerkve. Posebej je še mazilil nadškof glavni oltar, v katerega je vzidal ostanke sv. mučencev Hilarija in Tacijana ter sv. Sigismunda kralja.
Na posvetitev cerkve spominja v marmor vklesano besedilo v lattosikem jeziku ob stranskih vratih cerkve. Ob glavnem oltarju pa je dokument, da je p. So-froniij Kozlevčar s Sv. gore blagoslovil križev pot 28. marca 1926.
Letos 12. decembra bo itudi minilo 50 let, 'kar vabi večji zvon števerjamce k službi božji, žal zadnje čase brez večjega uspeha. Malega to srednjega so v zadnji vojni oblasti vzale, a sta se po zaslugi g. Albina Martinčiča vrnila v zvonik na prejšnje mesto. Naj bi tudi Steverjanci spet začutili potrebo, hoditi v svojo župno cerkev! -Dogodki v naši bližina nas silijo k razmišljanju, -saj tudi naši kraji lahko doživijo šibo potresa. Se bomo mar šele takrat spomnili na Boga?
Sovodnje
Pokrajinska svet Slovenske skupnosti, ki se je sestal -prejšnji teden, je mod drugim -priporočil, naj se tudi krajevne sekcije izrečejo, kakšno stališče maj zavzame stranka -glede udeležbe na bližnjih državnozborskih valitvah. Stališče sekcij maj bi njih predstavniki izrazili na seistank-u deželnega sveta SSk v soboto 8. maja v Jamljah.
Krajevni odbor sekcije Sovodnje je o tem razpravljal v petek 7. maja. Odbor je najprej ugotovil, da je SSk edina stranka v Italiji, ki dosledno brani to zastopa slovenske interese v državi. To dokazujejo pogumni in odločni nastopi njih predstavnikov tako v deželnem, pokrajinskem to
občinskem svetu v Trtstu kot v občinskem svatu v Gorici.
Nato se je odbor spomnil prve obletnice kongresa SSk v Devinu, na katerega so bile povabljene vse -stranke razen MSI in -so se ga udeležili predstavniki vseh strank -ustavnega loka ter zastopniki matične -domovine. JMa tam kongresu je bilo posebej -poudarjeno, da je SSk samostojna stranka.
Na podlagi teh ugotovitev je odbor sekcije Sovodnje -prišel do zaključka, da mora (ne samo, da bi bilo primemo) SSk nastopiti na bližnjih volitvah samostojno s svojo listo. S tem bo maša stranka izpričala pred italijansko javnostjo, da smo Slovenci v Italiji stvarnost, ki se je ne sme to ne more obiti. Samoumevno je, da bodo Italijani zvedeli po radiu to televiziji o prisotnosti Slovencev le po glasovih, tki bodo oddani za SS-k, ne pa po glasovih, ki bodo oddani za druge stranke.
Končno se je odbor spoštljivo -spomnil vseh žrtev potresa, ki je tako silovito prizadel sosednjo videmsko pokrajino, -med njimi -tudi številna slovenska naselja v Beneški Sloveniji in Reziji. Dolžnost nas vseh je, -da se pokažemo solidarne z njih bolečino ne le v besedah, ampak predvsem v dejanju.
* * *
Občinski svet občine Sovodnje je za ponedeljek 10. maja sklical posebno sejo, -na katero -so bili povabljeni zastopniki kuitumoprosvetmih oiganizacij v občini ter združenja AMPI. Občinski odbor je kot prvo pomoč za žrtve potresa odobril pol milijona lir. Obenem je bil sestavljen koordinacijski odbor, v katerem so župan J. češčuit to dva svetovalca, eden od večine, drugi od manjšine ter -predsedniki prosvetno-kultumiih organizacij občine Sovodnje. Ta odbor bo izvedel nabiralno akcijo, ki maj bi -se končala v ponedeljek 17. maja. Poverjeniki so bili določani iz vasi, kjer se bo pobiralo za -ponesrečence. Zaželena je bolj pomoč v denarj-u kot v blagu.
Dr. Anton Trstenjak -m le nadvse znano pisateljsko, znanstveno in teološko ime v cantralmi Sloveniji. Njegovo psihološko, filozofsko in teološko poglobljeno delo se vedno bolj uveljavlja tudi za mejami ožje Slovenije. Zasluga Doma v Tinjah je pri -tem uveljavljanju nedvomno velika, saj so tu izšle že tri Trstenjakove znanstvene -knjige (V znamenju človeka, 1973; Stara in nova podoba družine, 1974; Krščanstvo to kultura, 1975), ki segajo v nekatere najbolj vznemirljive to tudi občutljive probleme sodobnega človeka to sodobne družine.
Zadnja od teh treh -knjig »Krščanstvo in kultura« še posebej priča, da jo je zasnoval širok duh, človek, ki je razmišljal o svetu in v njem zasnoval osebno to jasno utemeljeno življenjsko pozicijo to ki je prav zaradi tega dosegel širino to globino pogleda, ki žal manjka današnjemu človeku.
Avtor izhaja iz spoznanja, da je današnji človek -kljub zunanjemu bogastvu »ogrožan v svojem obstoju to osebnostnem jedru« in da je -naša naloga, da najdemo izhod iz sedanje razklanosti. To pa bo uspelo samo, če povečamo razsežnosti človekove osebnosti, kar pa je pogojeno v njegovi kulturni dejavnosti. Seveda pravilno pojmovanje kulturne dejavnosti, da me bo res — -kakor je že svaril J. J. Rousseau — enostranski razumski razvoj brez vzporedne rasitii v srčni kulturi vnašal v človekovo osebnost vodno hujša nesoglasja to jo končno docela razosebil. V teh prizadevanjih pa nam je -krščanstvo velika opora, saj gre v krščanstvu stremljenje za popolnim človekom, »integralnim humanizmom« onstran golega človeka.
Ob razmišljanju o sami antitezi med krščanstvom in kulturo pa se odpre vrsta vprašanj, ma katera daje Trstenjak odgovore, ki ne bodo šli vsakemu v račun. To ved ja na primer za njegov pozitivni odnos do sekularizacije sveta, posebno ko je povezana z rastočim pobožanstvenjem osebnosti in s panotranjenostjo religije. In čeprav priznava avtor krščanstvu tudi še danes nalogo, da pokristjani svet, vendar -poudarja, da je kultura s svojimi vrednotama v luči krščanstva avtonomna. Zato ne more biti »krščanske filozofije«, »krščanske umetnosti« ali oelo »krščanske
Srečko Kosovel v nemščini
Pred kakim lotom smo doživeli v Trstu izdajo Kosovela v italijanskem prevodu. Izšla je njegova zbirka -pesmi »Poesie e Integrali« v založbi krožka L’As-terisco. Približno ob istem času so Kosovelove pesmi -izšle tudi v francoščini in sicer v zbirki evropskih pesnikov. Njih izid je pripravil Marc Alyn.
Sedaj pa je Srečko Kosovel izšel še v nemški izdaji. Njegovo pesniško zbirko »Integrali« je izdal slovenski založnik »Dr. Rudolf Trofenik« v Miinchnu (Zah. Nemčija), kot drugo v knjižni zbirki »Littera-tura Siovenica« (prva knjiga v tej zbirki so Prešernove »Poesie« v italijanščini, -izšle na začetku letošnjega leta). Kosovelova -knjiga v -nemščini ima 102 strani. Pesmi je prevedel Wilhekn Heiliger, dober poznavalec -slovenščine, fci sedaj živi v ZDA. Pripravlja enak izbor Kosovela -tudi v angleščini.
Heiliger objavlja na začetku pat strani dolg uvod, -ob koncu knjige pa Kosovelov življenjepis to osabme podatke. V uvodu predstavi tujemu bralou značaj to slog pesmi v zbirki »Integrali«, /ki se zelo razlikujejo od pesmi v -prv-i zbirki »Zlati čoln«. Zbirka -»Integrali« je izšla šele štirideset let -po smrti Kosovela v letu 1926. Heiliger piše v uvodu k nemški izdaji: »Kosovel je -pesnik z nenavadno sposobnostjo doživljanja in z miselno globino. Pesniška osebnost, ki je uresničevala nove vizije besedne umetnosti.«
V nemški izdaji je ma dveh straneh objavljeno tudi Kosovelovo besedilo v rokopisu. Knjigo je opremil založnik dr. Trofenik, ki' je v Zah. Nemčiji vodilen ma področju izdajanja slavistične to posebej še slovenistične književnosti.
Širite »Katoliški glas"
• V Vatikanu imajo v velikonočnem času ob sredah kar dve javni avdienci. V tem pomladnem času prihaja toliko romarjev, da je prva avdienca navadno v baziliki, druga pa v znani veliki dvorani. Dvojno avdienco organizirajo zato, da sv. oče lahko govori npr. nemško govorečim romarjem, oziroma -romarjem iz romanskih dežel. Tako je bila že dve sredi avdienca za številne Nemce v baziliki, za francoske dn italijanske romarje pa v dvorani, kjer je pripravljenih okrog 7.000 sedežev.
stranke«, tudi ne »krščanske kulture«; v pravem pomenu moremo govoriti le o filozofiji ali umetnosti kristjanov.
Zanimivi so tudi pogledi na problem konservativnosti in revolucionarnosti. Očitek konservativnosti s strani »naprednih sil« gre v prazno, ker se izkaže, da je ravno konservativnost meobhodn-a podlaga za vsak kulturni napredek; na drugi strani pa je onstranska usmeritev kristjana nenehna motivacija v smeri napredka. Da pa je krščanstvo naravnost revolucionarno, nam tudi ni novo. Samo da se ta revolucionarnost bistveno razlikuje od revolucij v današnjem pomenu!
Gre namreč za revolucijo nenasilnosti, za revolucijo ljubezni, torej za revolucijo, »ki izhaja iz osrčja osebnosti to se premika v osrčje človeške družbe«. In ravno ta revolucija, katere cilj je osvoboditev človeka, njegova notranja svoboda, je bolj revolucionarna kot katera koli nasilna -revolucija v zgodovini.
Ali kakor je pred nedavnim zapisal zelo moder človek: Razbijati, kar so gradili drugi, ni revolucionarno; pač pa je revolucionarnost v tem, če na primer mlad človek prostovoljno in brez gmotnih interesov gre pomagat lačnim in bolnim v nerazvitih deželah.	Janko Zerzer
Ivan Cankar v angleščini in madžarščini
Državna založba Slovenije bo letos ob stoletnici rojstva naj večjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja izdala v angleščini njegovo delo »Hiša Marije Pomočnice«. Pri isti založbi imajo v angleščini tudi »Hlapca Jerneja« in »Moje življenje«.
Pomurska založba v Murski Soboti pa pripravlja za letos madžarsko izdajo I. Cankarja in sicer »Na klancu« in »Hlapca Jerneja«.
Vrsta Cankarjevih del bo za stoletnico njegovega -rojstva izšla tudi v slovenskem jeziku.
★
• Predsednik nemške škofovske konference kardinal Dopfner je za več tednov odpotoval v Afriko, kjer bo v šestih državah obiskal nemško govoreče misijonarje in z njimi napravil -nov -načrt za pomoč afriškim katoličanom.
POSEBNO OBVESTILO
CENTER ZA ZBIRANJE POMOČI PREBIVALSTVU, ki ga je prizadel potres — pobudo zanj so dale goriška Slovenska skupnost, Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in vanjo včlanjene organizacije — deluje na sedežu SKAD-a v Katoliškem domu v Gorici od četrtka 13. od sobote 15. maja vsak dan od 14. do 19. ure.
OBVESTIIA
»Praznik špargljev« v štandrežu, na programu 15. in 16. maja, odpade iz solidarnosti do prebivalstva, ki ga je prizadel potres. Če bodo razmere dopuščale, se bo praznovanje vršilo kasneje.
Organizacijski odbor 6. zamejskega festivala domače glasbe v Š-teverjamu sporoča, da se bo festival, ki bi moral biti
19.	in 20. junija, zaradi državnozborskih volitev v Italiji vršil -teden dni kasneje, tj. 26. -in 27. junija 1976. Pogoji udeležbe ostanejo nespremenjeni.
Maša za pisatelja Ivana Cankarja In za v-se pokojne slovenske -pesnike in pisatelje bo v -nedeljo 16. maja v Podlomjerju v Trstu ob 9. uri, na Bazovici pa ob 10.30.
Ob stoletnici Cankarjevega rojstva priredi Društvo -Slovenskih izobražencev v Trstu večer, posvečen velikemu slovanskemu pisatelju. Predaval -bo teolog dr. VI. Truhlar DJ o -terni »Duhovnost pri Ivanu Cankarju«. Večer bo v ponedeljek 17. maja ob 20.15 v dvorani Slovenske prosvete v ul. Domizetti 3.
Potovanje v Sovjetsko zvezo. ACM iz Gorice in Trsta vabi vse, ki se zanimajo za ekumenska vprašanja na ugodno desetdnevno študijsko potovanje (od 25. avgusta do 4. septembra) v Sovjetsko zvezo. Potovanje prireja Ekumenski svet iz Slovenije. Cena za celotno potovanje z letalom je 350.000 lir ter dodatno še 10.000 lir za obisk Novgoroda. Vpis do 15. maja. Zaradi kratkega roka pohitite z vpisom pri g. A. Kosihutu v Gorici ali pri Fortu--natu v Trstu.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: družina D. V., Gorica, 50.000; ob -smrti drage mame Ane Saksida darujejo hčerke 30.000; N. N. za »nepomemben listič« 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob prof. Jožici Lasič daruje za žrtve -potresa dekliški oktet »Lojze Bratuž« 40.000 in zbor »Lojze Bratuž« 20.000 lir.
V spomin naše nepozabne sestre ob obletnici smrti: za slovensko duhovnijo, za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine, za Slovensko skupnost in iNašo -pot, v sklad Katoliškega glasa in za Katoliški dom po
5.000	lir.
Za cerkev na Opčinah: Marija Dolenc v počastitev spomina sošolke Ane Turk 5.000; Jože Ferfila v spomin sina Lovrota 3.800; Silvij Šuligoj ob -krstu sinčka Davida 5.000; botra Danica Šemec to Radovan ob krstu Davida 10.000; Anica Kete v spomin Andreja Crevato 30.000; Avrelija Fer-luga 2.600; N. N. v spomin Angele Podobnik 50.000 lir.
Za cerkev na Banah: Kristina Mi-l-karič
1.400 lir.
V spomin Justa Terčona ob prvi obletnici smrti: družina za pevski zbor »Fantje izpod Grmade« 10.000 lir.
Za ortopedsko nogo: nabrali otroci slovenske osnovne šole -pri S. Jakobu v Trstu z žrtvicami v postnem času 50.000 -lir. Ti otroci so vredni -izredne pohvale to priznanja.
Za žrtve potresa v Benečiji: udeleženci tabora na Opčinah so nabrali 100.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Rupa, 5.000 lir.
Župnije v rokah redovnic
V Braziliji vodijo redovnice že nad sto župnijskih skupnosti. Število takih župnijskih skupnosti stalno -narašča. Te vrste pomoči se poslužujejo zlasti velike župnije, ki zaradi majhnega števila duhovnikov ne -morejo poskrbeti za vernike, ki živijo daleč od župnijskega središča.
Radio Jrst/I
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 im 22.45. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob de-
avnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 16. do 22. maja 1976 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Kukavičji Mihec«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 14.30 Nedeljski vestnik. 15.45 »Hlapci«, drama.
17.30 Šport in glasba. 18.30 Nedeljski koncert. 19.10 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Glasba.
Ponedeljek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce.
18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Baletna glasba. 19.15 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Revija glasbil.
17.00	Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 Milko Bambič. 19.25 Za najmlajše. 20.35 E. Wolf-Ferrari:	»Štirje	grobjani«,	opera.	21.40
Glasba za lahko noč.
Sreda: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Deželni koncerti. 19.15 Avtor in knjiga. 20.35 Simfonični koncert. 21.50 Glasba.
četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Slovenski znanstveniki na univerzi. 19.10 Človek pred rojstvom. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Pesek v kolesju«, drama. 21.20 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.40 Radio za šole. 12.00 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Radio za šole. 18.50 Kon-certisti naše deželle. 19.10 Boris Pangerc: »V oranžastem večeru«. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Simfonična glasba. 19.10 Župnijski krožek v Sv. Križu. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Dora«. 21.30 Popevke.
Ljubljanska TV
Spored od 16. do 22. maja 1976
Nedelja: 10.45 Otroška oddaja. 12.20 Nedeljsko popoldne. 17.50 »Lucija, film. 20.00 Salaš. 21.00 Karavana (Cma reka). 21.35 Šport.
Ponedeljek: 17.10 Mladinska oddaja. 18.10 Plavanje. 20.00 »Ko puške utihnejo«, drama. 21.15 Kulturne diagonale. 21.45 Kratki filmi.
Torek: 17.20 Mladinska oddaja. 18.45 Narodna glasba. 21.05 »Kontrapunkt življenja«.
Sreda: 17.15 Mladinska oddaja. 17.35 Pionirji fotografije. 20.00 »Ameriška noč«,	I
film. 22.10 Nogomet Brugge : Liverpool.
četrtek: -17,25 Mladinska oddaja. ,18.30 Poljudnoznanstveni film. 20.10 V živo.
Petek: 17.10 Mladinska oddaja. 18.10 Študentski oktet. 18.45 Znanstveno-tehnični film. 20.05 Mali oglasi: Avtošola. 20.50 Človek brez meja. 21.25 Helena, sodobna žena.
Sobota: 14.55 Nogomet Wales : Jugoslavija. 18.25 Veliki raziskovalci. 20.00 TV žehtnik. 20.45 »Dobri in slabi fantje«, film.
★
V spomin g. Omerse: za šentjakobski dom Klavič-Hlača 10.000; namesto cvetja na grob Viilme Slegar darujeta Jelka to Lucijan Monaro 10.000; družina Kocjančič 10.000; razni 8.000; Marija Abram za Marijani šče 10.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
V torek 4. maja smo -pokapali dragega očeta im strica
Pavla Stefanoviča
Žalujoča žena, hčere to vnuki se zahvaljujejo vsem, ki so jim bili blizu ob tej bridki -izgubi, posebno duhovnikom, ki so vodili žal-nd obrod ter g. Antonu Resmu.
Trst - Avstralija, 11. maja 1976
ANTON TRSTENJAK
Krščanstvo in kultura