Jaroslav Skrušny
PIRJEVČEV EPISTEMOLOŠKI OBRAT
Sodim v vsekakor srečno generacijo študentov ljubljanske komparativistike, ki je Piijevčev seminar obiskovala v drugi polovici šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, v času torej, ko je profesor Piijevec konsekventno domislil in izvedel svoj znameniti epistemološki obrat v pristopu k znanosti o literaturi. Odločilna za prelom s tradicionalno literarno vedo je bila njegova zastavitev vprašanja o kompetentnosti znanstvenega raziskovanja umetnostnih pojavov glede na sam predmet raziskave: prav na tej točki je Piijevec vzpostavil radikalno diferenco med hermenevtičnima nivojema, ki jima pripadata umetnostni in znanstveni diskurz. Če je na eni strani za znanost odločilno razumevanje resnice na način veritas, se pravi kot adaequatio intelleetus ad reni je na drugi strani umetnost zavezana resnici kot aletheiu se pravi prevajanju iz skritosti v neskritost na način poiesis. To pa hkrati že pomeni, da prihaja v umetnosti v resnico nekaj, kar se lahko uresniči samo na način umetnosti, kar je dostopno samo poetskemu izrekanju resnice, in Je potemtakem nedostopno vsakemu drugemu govoru, torej tudi (literarni) znanosti. Znanost o umetnosti je kajpada še naprej mogoča, legitimna in utemeljena, vendar zgolj na njej sami pripadajoči hermenevtični ravni, ki pa nujno pušča zunaj svojega horizonta prav tiste razsežnosti umetniškega dela, po katerih je to delo prav umetniško in ne kakršnosibodi izrekanje resnice, nedostopna ji ostaja prav umetniškost lastnega predmeta raziskave. Dušan Piijevec potemtakem ni ukinil literarne znanosti, odrekel jije samo kompetenco, da bi se relevantno izrekala o poeziji bitno pripadajočih določilih, ki
pesniškemu govoru pripadajo po njegovem kvazirealnem ontološkem statusu.
Postavljajoč v središče svojega razmišljanja o literaturi prav njen kvazirealni ontološki status, je Piijevec vprašanje književnih umotvorov zastavil na ravni tistega bitnozgodovinskega mišljenja, ki ga je z razprtjem ontološke diference inavguriral nemški filozof in mislec biti Mariin Heidegger. Zdi se, daje Piijevec ontološki problematiki zavezano misel o literaturi najkonsekventneje razvil v svojih predavanjih o evropskem romanu proti koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let ter v spremnih študijah k posameznim romanesknim besedilom v Ocvirkovi zbirki Sto romanov, ki so 1. 1979 izšle v samostojni knjigi Evropski roman. Zakaj prav roman, kakršnega poznamo v Evropi nekako od Cervantesa dalje, je nemara tista literarna zvrst, kjer je na sebi najadekvatnejši način prišlo do besede tisto dogajanje novoveškega evropskega duha, ki mu pravimo dogajanje in usoda evropske metafizike. Piijevčevo branje najreprezentativnejših romanopisnih besedil (Don Kihot, Rdeče in črno, Zgubljene iluzije. Bratje Kararnazovi, Grad, Kraljevska pot. Gnus, Videc in druga) je v nenehno ponavljajočih se polomih romanesknih junakov in njihove vselej smiselno zasnovane (se pravi, v nekem transcendentnem Bistvu utemeljene) akcije prepoznalo nihilistično resnico same metafizike kot tistega opredeljujočega jih duhovnega humusa, iz katerega so rasli; v utrujenosti, grozi in katastrofični smrti (največkrat samomoru) protagonistov evropskega romanopisja je ugledalo diabolično zarezo ontološke diference med bitjo in bivajočim. V luči Piijevčevega mišljenja o poeziji je v literarni pisavi prihajal na dan izvorni nihil metafizične akcije, v propadu romanesknih junakov se je razkrival zgolj nič, ki je pač le drugi obraz “pozabe", na katero je po besedah češkega pisatelja Milana Kundere novoveška Evropa obsodila zgolj bit Ali z drugimi besedami: na impliciten način, kot pač pripada pesniški besedi (če poezijo s Piijevcem vred razumemo v najširšem pomenu besede, kot poiesis torej), je v evropskem romanu novega veka prehajala iz skritosti v neskritost resnica (a ne kot znanstvena veritasl) o epohalnem načinu bivanja evropskega subjekta v dobi metafizike. Roman potemtakem izgovaija resnico, kije dostopna samo romanu (če znova citiram Kundero), resnico, ki more priti na dan samo v govorici pesniške besede, resnico mišljenja in poezije torej, ki zase pač teija drugo raven, kot je raven racionalistično utemeljene, po svojem temelju in izvoru ne sprašujoče se znanosti, ki se za razliko od poiesis pač dogaja kot techne.
Razločitev teh dveh nivojev, zastavitev vprašanja o poeziji v območju mišljenja biti in ontološke diference, samopremislek o epistemološki kompetenci znanosti o književnosti pa so tisti temeljni posegi profesoija Piijevca v problematiko literarne vede, zavoljo katerih smem sebe in svojo generacijo študentov ljubljanske komparativistike upravičeno šteti za srečneže.