UDOMACENJE TELEVIZIJE NA SLOVENSKEM
JAVNE IN ZASEBNE RABE TELEVIZIJE V ZGODOVINSKI
PERSPEKTIVI
MARUŠA PUSNIK
Povzetek
Članek obravnava rabe televizije v Sloveniji v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko TV-ekrani postanejo pogosti v naših domovih . Imela je velik pomen v političnih, ekonomskih in kulturnih preobrazbah slovenske družbe v drugi polovici dvajsetega stoletja. Avtorica kulturno zgodovino televizije piše skozi perspektive njenih potrošnikov, TV-gledalcev, saj jo zanima, kaj so ljudje počeli s televizijo, kako so jo rabili, udomačili in nenazadnje, kako so si prisvajali televizijsko komuniciranje in se z njim identificirali. Z vidika analize rab televizije in praks njenega spremljanja televizijo obravnava kot tehnologijo (televizor kot tehnični aparat), medijsko inštitucijo (RTV Ljubljana) in kot kulturni tekst (televizijski program oz. vsebine) v zgodovinski perspektivi na Slovenskem. Pri tem raziskuje, kakšne posledice je imela uvedba televizijskega komuniciranja v domove za posameznika in njegovo zasebno sfero kot tudi za širšo družbo. Prek analize intervjujev o rabah televizije avtorica ugotavlja, da je imela televizija velik pomen v procesih urbanizacije slovenske družbe, rahljanja socialističnega družbenega reda, gradnje slovenske nacionalne zavesti, reorganizacije doma in družinskih odnosov ter v pospeševanju procesov individualizacije in alienacije v medčloveških odnosih.
Maruša Pušnik je docentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; e-pošta:
marusa.pusnik@fdv.uni-lj.si.
(N n
tH
CO n
tH tH
CO d.
oo o o rN
LD
£
i 0 £
II) G C
ß m
Družbene spremembe, ki so se na Slovenskem dogajale v dvajsetem stoletju, imajo svoje korenine tudi v vzponu nekaterih novih medij sko-komunikadjskih tehnologij, ki so vzniknile istem stoletju in se trdno zasidrale v človekov vsakdan. Nedvomno je vsaka nova komunikacijska tehnologija, ki se je uveljavila v zgodovini razvoja komuniciranja, znatno učinkovala na organizacijo in strukturo družb ter dinamiko medčloveških odnosov. Če je bila v devetnajstem stoletju iznajdba in razširitev elektrike tista tehnološka sila, ki je omogočila radikalen prelom z do tedaj prevladujočimi oblikami komuniciranja in je napovedala začetek vzpona elektronskih komunikacij, je skozi dvajseto stoletje omogočila trdno ustoličenje in prevlado komuniciranja, utemeljenega na elektronskih tehnologijah.
Telegraf - kot prva praktična uporaba elektrike - je v svetu komuniciranja v devetnajstem stoletju začrtal korenite spremembe, ki so se v prihodnosti zgodile na področju prenosa informaci po prostoru in vzpostavljanja komunikaci skih stikov med posamezniki. Prenos informacij na daljavo brez fizičnega transporta informaci e, osvoboditev prenosa informaci e po prostoru od človeškega napora, izjemna pospešitev množične širitve informaci po prostoru, prostorska in časovna zgostitev (kompresija), omogočenje takojšnjega komuniciranja med fizično ločenimi posamezniki so le nekatere značilnosti razvoja prvih elektronskih komunikaci skih tehnologi , ki jih omogoča elektrika. Telegraf skupaj z drugimi komunikaci skimi tehnologi ami, kot so telefon, fonograf/gramofon, gibljive slike in kamera, kinoprojektor in radio, že zasidra elektronske komunikaci e med tipične komunikaci ske vzorce poznega devetnajstega stoletja, v dvajsetem pa s televizijsko tehnologijo te zavzamejo prevladujoče mesto. A vzpon elektronskih komunikacijskih tehnologij ni vnesel temeljitih sprememb le v sam akt komuniciranja in v odnose med različnimi kategori ami družbenega komuniciranja (od medosebenega, skupinskega do množičnega), ampak je imel pomembne posledice tudi za reorganizaci o in prestrukturiranje človeške družbe nasploh. Z vsakim novim komunikacijskim aparatom, ki so ga v zgodovini razvoja komuniciranja naplavile tehnološke ino-vaci e, se ni spreminjalo le komuniciranje, temveč so se spreminjali tudi družbe in y odnosi med ljudmi v njih.
Televizj a ima korenine v iznajdbi elektrike in inovacijah elektronskih komunikacijskih tehnologi devetnajstega stoletja. Tudi Williams (2003) poudarja, da se televizj a ni razvila iz ene same tehnološke iznajdbe, ampak je vzniknila iz številnih iznajdb. Televizija je združila avdio- in vizualno komuniciranje v en medij - kar je pred njo sicer storil že film - a televizi a je bila tisti medi , ki je tovrstno komuniciranje približal množicam ljudi, ko ga je prinesel v njihov dom, ga naredil za nekaj povsem vsakdanjega in ga udomačil. Televizijski medij skupaj s filmom in radiem tako napoveduje nastop nove informacijske revolucij e, ki se zgodi sredi dvajsetega stoletja in temelji na povezovanju množičnih medijev za informiranje in množičnih medijev za zabavo ter na vstopu televizje v dom, da ta postane del slehernega gospodinjstva. Fang (1997, 134-188) to revolucijo označi kot tisto, po
is ^	mn rl 111 ^/-vp^^MAirv rl/M^^/^iirl^i	Tfi 4-1	/rvmnni/Tii"ir>tA T tc	I?
C >
kateri medi i postanejo domači ski aparati, ko množično komuniciranje vstopi v zasebni in intimni svet ljudi, ga zavzame ter začne napovedovati novo prevladujočo rabo medijev, medije za domačo, zasebno uporabo, za ugodje in zabavo.
Zagotovo je to imelo pomembne posledice za razumevanje koncepta množičnih medijev in komuniciranja ter za njun nadaljnji razvoj, a v članku me zanima pred-,rH vsem, kakšen je bil pomen vzpona televizje v tem obdobju za slovensko družbo.
Prek nabora intervjujev o rabah televiz je in seznanjanju s televiz jo rekonstruiram kulturno zgodovino rab televizij e na Slovenskem. Preučujem, kako so se ljudje LH seznanili s televiz jo, kako so jo sprejeli, kako je ta vstopila v njihov dom in postala ,rH del njihovega vsakdana, kakšne spremembe je vnašala v njihova življenja, kako Cfl je narekovala njihov dnevni tempo in posledično, kako je spreminjala slovensko družbo v političnem, kulturnem in ekonomskem smislu. Predmet preoučevanja je torej televizj a kot materialni artefakt (tehnološki aparat), kot medjska institucija (RTV Ljubljana/RTV Slovenja) in kot kulturni tekst (TV-program oz. vsebine), a razvoj televizje na Slovenskem me zanima predvsem z vidika rab njenih potrošnikov - TV-gledalcev in posledično z vidika sprememb v družbi, ki jih je prinesla televiz ja. Z drugimi besedami: zanima me, kakšne posledice je imel pojav in vzpon televizjskega komuniciranja za posameznika na mikro-, zasebni ravni in za slovensko družbo v celoti. Pričujoča raziskava temelji na etnografski analizi in uporablja metodo poglobljenih intervjujev ter zgodovinsko primerjalno metodo arhivskih virov. Kot projekt oralne zgodovine televiz je je raziskava zasnovana na 80 intervjujih z navadnimi ljudmi - TV-potrošniki in potrošnicami, ki prihajajo iz različnih krajev Slovenje, imajo različno izobrazbo, socialni status in so stari od 40 in 85 let. Intervjuje so pri predmetu Zgodovina medjev in v okviru raziskovalne prakse na Fakulteti za družbene vede pod mojim mentorstvom opravljali študenti in študentke. Spomini o posameznikovih osebnih izkušnjah s televiz jo tako služ jo kot kulturne naracje rab in praks televiz je v rutinah vsakdanjega življenja ljudi, kot bi rekel Hardt (2000), in pomagajo razkrivati tiste transformacijske smernice v slovenski družbi, ki jih je vanjo vnašala televizja, jih dopolnjevala in pospeševala.
TV - ko je bila stara tehnologija nova
Ker se je za televizjo skoraj vse začelo pri odkritju elektrike, je potrebno poudariti, da sta elektrika in televizja povezani ne le v tehnološkem smislu, ampak tudi v načinih njunega vstopanja v vsakdanji svet ljudi. Elektrifikacija domov je seveda nujni pogoj za uporabo in razširitev električnih aparatov, tudi televizje. V Slovenji je stopnja elektrificiranosti razmeroma visoka že pred drugo svetovno vojno (40 % slovenskih naselj ima elektriko), a obsežna elektrifikacija slovenskih naselj in gospodinjstev, kot ugotavlja Čepič (2006, 1014-1015), se zgodi do sredine petdesetih let, ko ima elektriko že približno 87 % slovenskih naselj oziroma tri četrtine gospodinjstev. Na pragu uvedbe in vzpona televizj e je torej večina domov na Slovenskem opremljena z elektriko. Izjava starejšega moškega, ki se spominja svoje mladosti v poznih štiridesetih letih, priča o tem, da je bila tudi uvedba elektrike, kot pozneje televizje, v življenja ljudi sprva nekaj nepredstavljivega, tehnološko težko doumljivega:
Ko smo dobili v vas elektriko in je električna napeljava prek svetilk razsvetljevala trg, smo mulci vsak večer hodili stat pod tisto luč in smo čakali, da se bo prižgala, ker se nam je to zdelo tako nobel. Samo stali smo spodaj in čakali, da se prižge. Nič drugega. Zame je bilo to nekaj fantastičnega, danes je to težko razumeti, a je bilo tako, kot smo recimo v osemdesetih letih neučakani čakali na kable za kabelsko televizijo, ko smo slišali, da boš lahko potem menda prešaltal med ogromno TV-programi.
Danes stare komunikacijske tehnologije, ki se nam zdijo nekaj povsem samoumevnega, saj so se tako zarasle v vsakdanja življenja, da postajajo del nas samih, so bile nekoč prav tako nove tehnologije, ki so burile domišljijo ljudi (prim. Marvin 1990; Mc Luhan, 2003). Nečloveški akter - televizija je tesno prepleten s svojimi potrošniki in ima številne vplive na njihova življenja. Po Latourju (1999) je namreč vsaka družba skupnost človeških in nečloveških akterjev. Družbene spremembe na Slovenskem v povezavi z rastjo televizije tako niso le posledica institucionalnega ustroja zavoda RTV Ljubljana/RTV Slovenja in njegovih delavcev, ampak tudi televizijskega aparata samega, rab televiz je in podob na TV-ekranu oziroma, rečeno z Bourdieujem (1993), celotne televizjsko posredovane kulturne produkcje.
Odnos med mediji in družbenimi spremembami oziroma odnos povezanosti komunikaci skih tehnologi z družbami je buril raziskovalno zanimanje mnogih komunikoloških raziskovalcev v dvajsetem stoletju. Teoretiki danes soglašajo, da so različni medi i skozi zgodovino človeštva vplivali na družbe, a v te procese so bili vpeti tudi drugi dejavniki specifičnega družbenozgodovinskega konteksta. Innis (2003), pionir na tem raziskovalnem področju, recimo zatrjuje, da je bila skozi zgodovino razvoja človeštva stabilnost določene kulture odvisna prav od ravnotežja in deleža medi ev v njej, zaradi česar ključ do družbenih sprememb vidi tudi v razvoju komunikaci skih medi ev. Premene v distribuci i in kroženju komunikaci skih medi ev v družbi imajo po Innisu resne posledice za načine, kako se oblikujejo človeške družbe, kakšno politiko vodi o, kakšno umetnost producirajo, na kakšen način pripovedujejo zgodbe ter kako komunicirajo. Williams (2003) za televizi o pravi, da je temeljito prestrukturirala svet, v katerem živimo, pa tudi življenja ljudi, ko je vstopila v njihove domove in dnevne rutine. Tudi televizi a na Slovenskem je, na primer, slovenski družbi nekaj odvzela in nekaj k njej prispevala, zagotovo pa je spodbujala specifično obliko odnosov moči in specifičen družbeni ustroj. Številni teoretiki (Johnson 2001; Gillespie 2005; Kasoma 1995; Nariman 1993) so z vrsto mikroprimerov pokazali, da imajo med ijske in druge popularnokulturne oblike precejšen vpliv na spreminjanje družbenih in kulturnih okoli . y	Televiz j a doživi na Slovenskem nagel vzpon v obdobju šestdesetih in sedemde-
setih let dvajsetega stoletja, saj je bilo takrat največ gospodinjstev opremljenih s televizorji in prebivalci Slovenje so se znotraj domov seznanili s TV-tehnolog jo in programom ter so televizijo tako »udomačili«. Graf 1 prikazuje, da so se domovi na Slovenskem prav v tem obdobju začeli množično opremljati s televizorji, saj od zgodnjih šestdesetih let naprej opažamo strm porast števila pr javljenih televizorjev. V osemdesetih letih se to umiri, saj televiz j a do takrat že vstopi v večino domov na Slovenskem. Potrebno pa je poudariti, da je vzpon televizij e v tem obdobju povezan tudi z dvigom življenjskega standarda Slovencev, ko se v teh letih izboljša splošna raven življenja v mestih in na podeželju: »V šestdesetih letih so začeli v slovenskih družinah množičneje kupovati gospodinjske aparate« (Čepič 2006, 1015). Razširitev televiz ijskega komuniciranja tako sovpada s številnimi transfor-
fl/M rAMrl/A ri fi i T w A TT I-1 f 1A m /-»>
C >
UD i—i i—i CO
maci ami slovenske družbe v tistem času, ki jih televizi a pospešuje, dopolnjuje, utrjuje in reproducira.
Čeprav se televizi a v svetu in na Slovenskem razvi a že pred drugo svetovno
vojno, pa prav vojna in burne razprave o televizijski tehnologiji (mehanski proti elektronskemu sistemu) zaustavij o razvoj televizij e, tako da se ta šele po vojni razvi e v medi množične komunikaci e. Prvi javni elektronski televizi ski servis
na svetu je bil ustanovljen leta 1936 v Londonu z BBC in v tistem času je bilo na svetu po ocenah strokovnjakov (Briggs in Burke 2000; Fang 1997) le približno 2000 televizorjev. Kmalu zatem tudi Francija, ZDA in Sovjetska zveza razvijejo svoje ^Zj televizij ske servise in kot prevladujoča se ustali raba televizije, kakršno poznamo W) še danes (glej Williams 2003; Zajc 1995). Uvajanje javne televizij e v Slovenji, ki je del federativne večnarodnostne (multietnične) jugoslovanske države in ji vlada socialistični družbeni red, se dogaja v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Ustoličenje med ijske institucije RTV Ljubljana kot osrednjega nacionalnega javnega medi a na Slovenskem ima zametke že v poskusih javne demonstraci e televizi ske tehnolog je v zgodnjih petdesetih letih, ko so potekala prva televiz jska oddajanja in je TV-program prenašala peščica televiz ijskih aparatov, ki so bili postavljeni na javnih mestih po Ljubljani (glej Pohar, Cilenšek in Predan 1993; Bizilj 2008). TV Ljubljana začne z rednim oddajanjem televiz ijskega programa 11. oktobra 1958, a na Slovenskem je bilo že pred tem možno spremljati avstrijski, hrvaški in ital ijanski TV-program (Pohar 1993, 21-30).1 Televiz ja na Slovenskem, ki je sicer vzniknila v času socializma, je že od samih začetkov prinašala zahodne programe in podobe zahodnega sveta.2 TV Ljubljana se razvija v okviru skupne jugoslovanske televiz je, saj so se novembra 1958 trije takrat obstoječi TV studii v Jugoslaviji - Zagreb, Beograd in Ljubljana - povezali v skupno TV-mrežo, Jugoslovansko radiotelevizijo (JRT) z dogovorom, da Ljubljana in Zagreb vsak prispevata približno 30 odstotkov celotnega programa, medtem ko Beograd prispeva 40 odstotkov na račun osrednjega TV-dnevnika v srbo-hrvaškem jeziku, ki je nastajal v Beogradu za celotno Jugoslavi o (Perovšek 1993, 15; Pohar 1993, 38).3 Čeprav je bila Slovenj a med zadnjimi državami v Evropi, ki je uvedla redno televizijsko oddajanje - celo vse sosede razen Albanije in Bolgarije so takrat že imele svoje TV-programe - je televizija na Slovenskem v naslednjih dveh desetletjih množično vstopila v domove ljudi.
Preglednica 1: Število TV-naročnikov v Sloveniji v času od leta 1959 do 2002 (v tisočih; vir: Statistični letopisi in statistična gradiva)
leto	TV-naročniki	leto	TV-naročniki	leto	TV-naročniki	leto	TV-naročniki
1959	0,7	1970	228,7	1981	516,0	1992	441,2
1960	3,4	1971	255,1	1982	538,7	1993	454,4
1961	10,5	1972	288,0	1983	543,7	1994	456,2
1962	22,5	1973	313,4	1984	555,0	1995	454,9
1963	36,8	1974	341,3	1985	512,6	1996	458,5
1964	73,5	1975	370,5	1986	525,0	1997	470,3
1965	98,2	1976	418,1	1987	544,4	1998	469,7
1966	122,1	1977	447,0	1988	563,1	1999	471,3
1967	146,5	1978	475,0	1989	536,5	2000	547,9
1968	175,9	1979	498,3	1990	547,4	2001	565,0
1969	200,6	1980	518,3	1991	444,1	2002	616,2
*Leta 1991 so uvedli način štetja TV-naročnikov zgolj po plačevanju TV-naročnine; pred tem so upoštevani redni TV naročniki, začasno odjavljeni sprejemniki in naročniki, oproščeni plačevanja naročnine. To pojasni nenaden upad števila TV-naročnikov med letoma 1990 in 1991.
**Leta 2000 so uvedli način štetja TV-naročnikov po TV-priključkih; TV-naročniki so tisti, ki imajo TV-priključek (električni). To pojasni nenaden porast števila TV-naročnikov z leta 1999 na 2000.
Podroben prerez števila TV-naročnikov na Slovenskem od leta 1959 naprej v preglednici 1 pokaže, da je bilo leta 1959, torej leto po uradnem začetku oddajanja TV Ljubljana, v Slovenji le 778 pr javljenih televizorjev. V istem času jih je bilo v Jugoslav ji približno 4000, medtem ko je bilo v Ameriki takrat že skoraj 90 odstotkov vseh domov opremljenih s televizorji (Briggs in Burke 2000, 240). Konec šestdesetih let je v Slovenji okoli 200.000 pr javljenih televizorjev oziroma en televiz jski aparat na osem prebivalcev, konec sedemdesetih pa že približno pol milijona. Slovenja se z ZDA in preostalim zahodnim svetom po številu televizorjev na gospodinjstvo izenači šele v sedemdesetih letih, ko televizor tudi na Slovenskem postane tipični ter obvezni inventar večine gospodinjstev.
Ko je televizja vstopila v domove ljudi, je televizjsko komuniciranje začelo spreminjati slovensko družbo in je vplivalo tako za ustroj družbenega komuniciranja kot tudi človeških odnosov nasploh. Zgodovinsko gledano je bila ta sprememba vsaj dvoplastna: na eni strani je vstop televiz je v dom spremenil zasebno sfero, saj je preobrazil življenje in odnose znotraj zasebnega, intimnega prostora doma; na drugi strani pa je televiz j a pripomogla pri širjenju specifičnih diskurzov, življenjskih slogov in percepiranja realnosti v širši družbi. Televizja je razširjala specifične ide-ologje, mitologje, redefinirala pomene družbe, kolektivnih skupnosti in sebstva ter gradila diskruzivni red, ki je od šestdesetih let naprej strukturiral slovensko socialistično realnost. Potemtakem je potrebno tudi širšo družbeno zgodovino Slovencev premisliti v kontekstu uveljavljanja televizje na Slovenskem, saj, kot pravita Briggs in Burke (2000, 11), je imela televizja v zgodovini razvoja človeštva tako pomembno mesto, da bi lahko družbe analizirali v smislu predtelevizjskih in (post)televizjskih družb.
Vzpon televizije in spremembe v javnem prostoru
Čeprav se je na začetku televizjska tehnologja v svetu predstavljala kot tista medjsko-komunikacjska osnova, ki lahko izpolni obljube demokratizacje javne sfere in množičnega, enakovrednega dostopa do sodelovanja v javnih debatah, do tega vsaj do danes ni prišlo. Kljub temu pa je televizja uveljavila nekatere spremembe, ki so radikalno predrugačile organizacijo skupnega, javnega prostora.
Televizija kot moderni aparat - urbanizacija in modernizacija slovenske družbe
Televizja je z vstopom v domove začela krepiti vero v družbeni razvoj, kar se je skladalo s takratnimi socialističnimi idejami kolektivne izgradnje države. Krepila je verjetje, da sama neposredno prispeva k industrializaciji, napredku in razvoju slovenske družbe, ter tako krepila podobe civiliziranosti. Če parafraziram Bourdieuja (1993), je vstop televizj e v domove s sabo prinašal tudi razvoj specifičnega buržoaznega etosa, čeprav se je socialistično političnogospodarsko načrtovanje borilo prav proti odpravi meščanske kulture in za izgradnjo delavsko usmerjene družbe. Povečana povojna urbanizacja se je po Čepiču (2006, 1009-1015) kazala v udarniški obnovi gospodarstva in infrastrukture, v povečani industrializacji, dea-grarizacji, rasti mest in nastanjanju novih industrijskih krajev ter mestnih naselj, gradnji »stanovanjskih kolonj«, elektrifikaciji in večanju življenjske ravni prebivalcev. Televizja in njeni diskurzi so preplavili podeželje in mesta ter prinašali urbano mentalno shemo, ki je bila zasidrana v tehnološko determiniranem kontekstu, saj je
0
fi ¥
I
C >
00 1—I 1—I
vsakršna nova tehnolog ja pomenila napredek in razvoj. Občutenja in samopodoba Slovencev kot razvitih, civiliziranih in modernih so se s televiz jo krepila. Čeprav C^ so si v zgodnjih šestdesetih letih televiz jo lahko privoščili le premožnejši in mestni ^ prebivalci ter podeželski bogatejši in izobražen sloj prebivalstva, je televizija do Cfl sedemdesetih let postala vsakdanja dobrina tako v mestih kot v ruralnih okoljih. Televiz j a je bila izrazito zaželena tehnolog j a, na začetku je bila videna kot znak prestiža, simbol modernosti. Starejša ženska je povedala:
Televizijo sem prvič videla v Ljubljani in Zagrebu, tam nekje leta 1957 ali 1958. A kmalu zatem so se po našem kraju začele širiti govorice, da ima direktorjeva družina doma televizijo. On je bil direktor rudnika. Prvi so bili pri nas na vasi, ki so jo imeli. Še zdaj se živo spomnim tiste čudne svetlobe od televizi e, ki se mi je zdela tako nenavadna, ko je svetila skozi okna njihove hiše.
Ljudi, ki televizje v njenih zgodnjih letih še niso poznali in so jo poimenovali »rentgenski aparat« ali »slikovni stroj - slikovna škatla«, so intervjuvanci označili za zaostale provincialce. Ljudje so bili zelo ponosni na televizorje, postavljali so jih na najvidnejša mesta v hiši, da so jih obiskovalci lahko takoj opazili. TV-aparat si je nadel podobo razvitosti in je prevetril odnose med urbanim in ruralnim življenjskim slogom. Starejši informant se spominja, da je njegov oče prodal del njihove zemlje - vinograd, da je za ta denar kupil televizor. To dejanje v simbolnem smislu nakazuje procese prehoda od ruralnega k urbanemiu, ki jih je v vsakdan Slovencev vnašala tudi televiz ja, ki je celo prevzela mesto tradicionalno najbolj cenjene stvari v mentalni shemi Slovencev - zemlje. Iz intervjujev je mogoče razbrati, da so bili ljudje tako na podeželju kot v mestnih naseljih v tistem času še močno razpeti med tradicionalnimi, ruralnimi vzorci in modernim, urbanim načinom življenja. Modernih razmer življenja še niso povsem zaobjeli, a hkrati jim tudi stare tradicje niso več zadoščale. Bili so razpeti med dvema svetovoma - številne pripovedi o delavcih, ki odhajajo na delo v tovarne in urade, doma pa v prostem času upravljajo majhne kmetje; o novih stanovalcih v stanovanjskih blokih, ki v kleteh, na dvoriščih ali celo v kopalnicah vzrejajo kakšno kokoš, so dovolj zgovorne. Prakse gledanja televizje, ki so zahtevale vedno več časa prebivalcev, so tako prelomile s tradicjo in pri mnogih vzbujale občutke slabe vesti, saj so želeli več časa posvetiti gledanju televizje, del okrog hiše, v vrtu, na njivi ali v hlevu pa je bilo še vedno precej:
Takrat smo si zelo želeli gledati televizi o do konca programa zvečer, pa ni važno, kaj je bilo na ekranu. A vedno sem se potem počutila neprijetno, saj smo bili prej navajeni iti zgodaj v posteljo, ker sem morala vstati ob petih zjutraj in iti na šiht. Doma smo imeli takrat še dva prašiča in kure, pa smo mogli to vse pred šihtom poštimati. Potem smo kure in prašiče opustili, ker ni šlo več vse skupaj, šiht pa kmetovanje.
Politika medjske hiše RTV Ljubljana je bila v zgodnjih letih televizje usmerjena na doseganje čimvečjega števila Slovencev in na povečanje kritosti slovenskega ozemlja s TV-signalom. Želja po oddajanju TV-programa čimširšemu krogu prebivalcev je sovpadala z željo po obogatenju življenja ljudi s TV-programom in njihovem kulturnem razsvetljevanju. Kot je razvidno iz usmerjenosti tedanje politike RTV-hiše, je bila njihova osrednja skrb prav izgradnja novih oddajnikov in postavitev široke televizjske oddajne mreže, o čemer pričajo tudi izpovedi takratnih
zaposlenih na RTV Ljubljana, ki so z udarniškimi akcijami in veliko vnemo gradili oddajnike po Slovenji in jih tudi redno obiskovali (Pohar, Cilenšek in Predan 1993). S televizjo so izginile razlike med podeželjem ter urbanimi središči in »Slovenja je postala eno samo mesto in eno samo podeželje,« kot se je izrazil takratni direktor RTV Ljubljana, France Perovšek (1993, 20), o namerah razširjanja TV-signala. Televizjo so tudi drugod po svetu že od njenih začetkov dojemali kot demokratični in moderni aparat, zato tudi ni presentljivo, da takratno vodstvo RTV Ljubljane uveljavlja televizjo kot tisto orodje, prek katerega Slovenja lahko doseže in izkaže svoj urbani ter civiliziran položaj. Podobno je direktor NBC, Sylvester L. Weaver, leta 1953 zatrdil, da televiz jski programi »služ jo velikemu načrtu televizje, to je izgradnja aristokrac je ljudi, proletariata privilegiranih, atenskih množic - narediti navadnega človeka neobičajnega« (v Folkerts in Teeter 1989, 483).
Takšno politiko izgradnje oddajne TV-mreže na Slovenskem, kot jo začrta že prvo vodstvo RTV, potrjujejo tudi podatki o rasti moči TV-oddajnikov v kilovatih na slovenskem ozemlju. Če je leta 1960 moč TV-oddajnikov zgolj 1,35 kW, je leta 1970 ta že 213,29 kW, sredi sedemdesetih let pa pride do strmega porasta moči TV-oddajnikov, saj je leta 1975 že preseženih 2000 kW, ko se naraščanje moči TV-oddajnikov umiri, saj je s TV-signalom krit že precejšen del Slovenje. Porast moči TV-oddajnikov je povezan s povečano izgradnjo oddajnikov v tem obdobju, saj je leta 1962 na ozemlju celotne Slovenje le en TV-oddajnik, do leta 1966 jih zgradjo 60, leta 1975 pa jih je že 116 (Statistično gradivo 1962-1973). Uradni projekt opremljanja Slovenje z brezžičnim TV-signalom je tesno povezan z razširjanjem televizje po domovih Slovencev, oboje pa v tem obdobju postane politični projekt urbanizacje in modernizacj e slovenske družbe. Razširitev TV-signala po Slovenj i in porast prodanih televizorjev kažeta na višanje življenjskega standarda in na urbani status celotne dežele. Zajc (1995, 111) navaja, da so leta 1965 v Jugoslavji prodali 163.000 televizorjev in le 103.000 sesalcev ter 90.000 bojlerjev. Ženska srednjih let se podobno spominja opremljanja njihovega gospodinjstva z električnimi aparati v šestdesetih in sedemdesetih letih: »Na prvem mestu je bil električni štedilnik, potem televiz ja, ki je bila pomembnejša od pralnega stroja ali sesalca. Mi smo že gledali televizjo, ko je mama še vedno prala perilo na perilnik.« Televiz ja je postala simbol urbanosti gospodinjstev in širše družbe.
Zahod na TV-ekranu - spodbijanje in prevračanje socializma
0
C >
Kljub temu da je televiz ja v Slovenji nastala in se vzpela v času socialističnega
družbeno- političnega sistema in je ta močno vplival na njen ustroj ter program, pa bi bilo napak trditi, da je televizja služila zgolj kot socialistični aparat discipliniranja in podrejanja državljanov. Zagotovo je komunistično vodstvo izvedlo mnogo posrednih ter neposrednih poskusov upravljanja s televiz jsko politiko in programom (glej Rožanc 1969; Bizilj 2008), a televizja na Slovenskem je imela v odnosu do tedanje politike tudi drugačen pomen. Že v šestdesetih letih je postajala okno v zaželeni zahodni svet - ne le prek predvajanj popularnih zahodnih oddaj oziroma žanrov z zahoda na TV Ljubljana, pač pa tudi zaradi možnosti spremljanja avstrijske ORF in italjanske RAI. Slednjemu sta komunistična oblast in vodstvo TV Beograd ostro nasprotovala, saj so predvajanju informativnega programa RAI televizje očitali, da Slovanom prinaša politiko atlantskega pakta in v slovanski
svet vnaša zahodne vrednote (Perovšek 1993, 15-16). Kljub ostrim očitkom TV Ljubljana ni prenehala s prenašanjem programov televiz je RAI. Prenašala je tudi več programa zahodnoevropskih TV-postaj (Evroviz ja) kot pa vzhodnoevropskih ^J (Interviz ja): leta 1966 je prenašala sto ur evroviz jskega sporeda in štirinajst ur in- (_D terviz jskega, leta 1976 pa 526 ur evroviz jskega in 40 ur interviz jskega (Statistično gradivo 1967-1979).
Televizija je ljudem v Slovenji omogočila pogled prek meje v zahodni svet. To sovpada tudi z odpiranjem jugoslovanske države Zahodu po sporu Tita s Stalinom oziroma po obdobju informbiroja, in z jugoslovansko mednarodno politiko neuvrščenosti. Slovenj a že leta 1955 odpre mejo z Italj o, v šestdesetih letih so uvedli prosti prehod državljanov Jugoslav je v druge države, leta 1967 pa je Jugoslav ja prva med komunističnimi državami, ki odpre meje za tujce in ukine vizume (prim. Čepič 2006). S tem so v Slovenjo začeli prihajati industr jski izdelki iz tujine, pa tudi mentalna shema zahodnega kapitalističnega sveta. Televizj ski ekran je Slovencem omogočil, da so lahko preiskovali in virtualno izkušali zahodni svet. Realnost socialističnega vsakdana in televizjske podobe zahodnega sveta so na ta način ustvarjale specifičen diskurzivni red, ki je temeljil na izpodbjanju določenih socialističnih vrednot in na socialističnem prisvajanju kapitalistične potrošne kulture. Številni informanti so se spominjali zahodnih oddaj ter naštevali detektivke, vesterne, situacjske komedje, melodrame, zabavne oddaje in kvize. Starejša in-formantka je omenila prenos boksa Muhammada Al j a: »Skoraj 40 vaščanov je takrat prišlo k meni gledat boksarski dvoboj. Ko smo ta dogodek gledali v živo - vsa akcija, kri, športne obleke, naga dekleta, množica navijačev, moški s cigarami in v čudovitih kostimih, vsi tisti črnci... To je bilo nepopisno.«
Ljudi so pogosto očarale podobe različnih izdelkov in praks, ki so jih takrat lahko videli le na televizji. Kot so pripovedovali informanti, so na televizji prvič »v živo« videli Eifflov stolp, New York, kabriolete, mikrovalovke, maskare za oči in druga čuda modernega gospodinjstva. Televiz j a jim je omogočila, da so vizualno potovali v tujino, ko jim je v njihovi domišlj ji obljubljala mobilnost. Razni filmi, situacjske komedje, melodrame ter celotni zabavni program, ki je prihajal z Zahoda, jim je prinašal podobe sofisticiranosti, prestiža, lagodja in bogastva. Informanti, ki so lovili italj anski ali avstrijski TV-signal, so poročali, da so pogosto gledali njihove programe, četudi niso razumeli jezika. Navdušeni so bili tudi nad oglasi: »Nora sem bila na reklame. Naša televizi a jih ni imela veliko. Itali ani pa so imeli reklamo za vsako figo, ki so jo prodajali. Od toaletnega papirja do alkoholnih pijač, cigaret in čistil. To so bile cele zgodbe.« Nekateri so v času glasbenega festivala San Remo redno obiskovali sorodnike, ki so živeli blizu italj anske meje, da so si ogledali prenose. Spet drugi, ki so živeli blizu italjanske ali avstrjske meje, pa so poročali, da so pogosto vrteli antene v smeri Italje ali Avstr je, da bi ulovili zahodni TV-signal.4
Televiz jski ekrani, na katerih so predvajali zahodni program, so začeli utrjevati neke vrste »zahodnjaški nazor« (Morley in Robins 1995, 139) ter ga prinašati v socialistično Slovenjo. Zahodna televizjska produkcja, dostopna TV-gledalcem na Slovenskem, je tako delovala kot oblikovalec popularnega okusa ljudi, če si sposodim Lynesov koncept (1980). Televizja je gostila in promovirala specifičen zahodni slog življenja ter z njim povezane podobe prostega časa, svobode, demokracije, potrošnje, bogastva in materialnih dobrin. Na ta način je vzpodbudila tudi imaginacjo gledalcev, da so na mikroravneh prek TV-podob začeli preizpraševati
socialistične vrednote. A ne le TV-program tudi televiz jski aparat je imel podobno vlogo, saj so ljudje verjeli, da jim nakup aparata lahko prinese boljše življenje:
Sredi petdesetih let, ko sem skupaj z jugoslovansko politično delegacijo potoval v Rim, sem prvič v življenju videl televizijo. Nek večer sem iz hotela, kjer smo stanovali, v sosednji hiši na terasi zagledal par, ki je večerjal in gledal v televizor. To me je tako impresioniralo, da sem si rekel, poglej, kako lepo živi o na Zahodu. Ta prizor para, ki gleda televizi o in lagodno večerja, me je spremljal še leta. To bi bilo pri nas tako buržoazno, a s tem po moje ni bilo nič narobe.
Zahodnjaški življenjski slog so ljudje dolga leta spremljali in občudovali v intimnih svetovih in v domišlj ji. Mnogi informanti so opisovali, kako so si zamišljali, da živjo v svetovih, ki so jih videli na televizji, in kako so se z njimi identificirali (v tem kontekstu je bila še posebej izpostavljena ser j a Peyton Place). Televiz j a je ponujala neke vrste beg iz socialističnega vsakdana, ko je prikazovala podobe boljšega življenja in posredovala zaželene življenjske sloge ter tako pospeševala specifične tipe fantazjske potrošnje. Ta je bila v socializmu zaradi manjka materialnih dobrin ostvarjena bodisi v nakupovalnih izletih v Avstrjo ali Italjo bodisi v delavcih migrantih (gastarbajterjih), ki so odhajali na delo v Nemčjo, Avstrijo, Švico (prim. Luthar 2006). Informantka, katere mož je takrat delal v Nemčji, je pojasnila: »Enkrat sem na televiziji videla tak poseben mikser v eni ameriški nadaljevanki, mož mi ga je potem kupil v Nemčji in mi ga naslednjič, ko se je vračal domov, prinesel.« Televizja in takšne oblike protrošnje so začele krhati socialistično moralo, saj so razbjale podobe o nepotrebnosti materialnih dobrin in jih delale za zaželene ter splošno sprejete. Televizja je začela oblikovati želje ljudi in rahljati tog socialističen nadzor nad njihovimi potrebami.
Elementi zahodnega kapitalističnega sveta so prek TV-ekranov pronicali v domove na Slovenskem in omajali prevladujoče socialistične vrednote, kot so skromnost, delavnost, pridnost, razredna enakost, nematerialna usmerjenost. Televizja je bila torej tudi neke vrste korozivni akter tedanje socialistične morale, ko je prek TV-podob slavila zahodni svet in v tem duhu nadzirala ter disciplinirala svoja občinstva. Ko so nekdanjega poljskega predsednika Lecha Wal§so (v Fang 1997: xxxi) vprašali, kaj je povzročilo padec komunizma v Vzhodni Evropi, je pokazal na televizor in rekel, da je televizja prinašala novice in podobe, ki so bile v socialističnih državah prepovedane.
Televizija kot nacionalni aparat: od družine k naciji
Čeprav številni avtorji poudarjajo globalne posledice televizjskega komuniciranja - Mc Luhan (2003) pravi, da je televizja transformirala svet v medsebojno povezano pleme, v globalno vas - pa kljub temu ne smemo prezreti pomenov, ki jih ima vzpon televiz je za oblikovanje nacionalnih kultur in za utrditev nacionalne zavesti. Tudi na Slovenskem lahko televizji pripišemo vlogo ključnega narodo-tvornega akterja, saj je pomembno vplivala na nacionalizacijo ljudskih množic oziroma oblikovanje slovenske nacije, ko je razširjala slovensko besedo ter poenotila, uniformirala množice TV-gledalcev v skladu s slovensko nacionalno zavestjo. Kot pravita Morley in Robins (1995, 66), je televizja v procesih nacionalizacije »občinstvu ponujala podobe njih samih in nacij e kot razpoznavne skupnosti.« Televizja je
£ 3
a
0
e *
1
o
C >
gledalce seznanila z obstojem množice drugih gledalcev, njihovih sonarodnjakov. TV Ljubljana je bila vpeta v koledar življenja slovenske nacje in je na simbolni ravni n povezovala dom, družinsko življenje s širšo skupnostjo, s središči nacionalnega ^ življenja. Nacionalna kultura je bila tako vse bolj udomačena prek praks gledanja fj) televizj e v zasebnosti domov. Po Ellisu (1982, 5) je namreč potrošnja televizje zasebno življenje nacionalne države.
Vzpon televizje v Slovenji je v drugi polovici dvajsetega stoletja krepil nacionalne integracijske procese, ki so jih prej opravljali predvsem tiskani med ji in radio. Od šestdesetih let naprej je televizja omogočala tisočim z različnih predelov Slovenje, da so na TV-ekranih gledali iste podobe, spremljali domače novice in se soočali z istim izborom tem ter se tako pridružili skupnemu ritualu zamišljanja v nacionalno skupnost (prim. Anderson 1991, 25-26). Vedno večja kritost slovenskega ozemlja s TV-signalom je vplivala tudi na izgradnjo slovenske nacionalne identitete.
V zgodnjem obdobju televizje je vodstvo RTV Ljubljane večkrat prišlo v ostra navzkrižja z jugoslovanskimi unitarističnimi in centralističnimi projekti, ki jih je še posebej zagovarjalo vodstvo skupne JRT ob močni podpori zvezne komunistične vlade. Eden izmed takšnih projektov naj bi bila tudi ustanovitev skupnega jugoslovanskega radj skega programa, pozneje pa še televizj skega v srbohrvaškem jeziku (Perovšek 1993, 16-17). Vodstvo TV Ljubljane je bilo prepričano, da mora biti osrednji cilj televizje »ohranjanje in poglabljanje narodne identitete« in da se morajo zato z vsemi silami boriti proti centralističnim težnjam (Perovšek 1993, 18-20; Pohar 1993, 30). V šestdestih letih se v Slovenji pojavijo glasni klici po zmanjšanju srbo-hrvaškega programa. V prvih letih je namreč le enajst odstotkov celotnega predvajanega programa nastalo v ljubljanskem studiu, toda v poznejših letih je slovenska televizja predvajala vedno več lastnega programa in vedno manj programa, nastalega v drugih jugoslovanskih studiih. Povečanje števila ur lastne stvaritve studia TV Ljubljana krepi nacionalne identifikacijske procese na Slovenskem, saj so bili gledalci vedno več časa v stiku s programom v slovenščini in z vizualnimi podobami slovenske kulture. Informanti pričajo, da jim je bilo sprva vseeno, ali je program v slovenščini ali srbo-hrvaščini, da je le bilo kaj na TV-ekranu, pozneje, ko se je televizja ustalila, pa so si želeli več slovenskega programa:
Od začetka sem spremljal celo vse seje centralnega komiteja. Smo bili globoko v bratstvu in enotnosti. Potem pa smo želeli več domačega programa v slovenščini. Kaj smo pa mi imeli skupnega z recimo industrijo v Tetovem ali agrarno politiko Vojvodine, prej sem gledal vse te oddaje. Potem je bil pa kar naenkrat alarm od dol, da smo nacionalisti, ko hočemo več slovenske televizje.
Leta 1959 je na televizji le 301 ura slovenske stvaritve, kar bi pomenilo še ne uro programa na dan, do sedemdesetih let se ta produkcija poveča za več kot desetkrat - na 4114 ur leta 1976, kar pomeni že več kot enajst ur lastnega programa na dan. Če leta 1962 delež slovenske TV-produkcje (411 ur) predstavlja še ne 30 odstotkov celotnega programa (1460 ur), pri čemer je 1049 ur programa iz studia TV Zagreb, TV Beograd ali prenosov iz tujine, pa se to razmerje že leta 1968, ko uvedejo TV-dnevnik v slovenščini, spremeni v 50 odstotni delež. Od skupno 3092 ur programa je 1459 ur slovenskega programa, 1451 ur pa je programa studiev TV Sarajevo (deset ur), Zagreb (765 ur), Skopje (60 ur), Beograd (616 ur) in 182 ur prenosa tujih TV-sporedov. V drugi polovici sedemdesetih let je slovenskega programa že 80
odstotkov (4145 ur leta 1977) v primerjavi z 20 odstotki programa iz drugih jugoslovanskih TV-studiev (839 ur) in prenosov iz tujine (271 ur) - (Statistično gradivo 1962/1963/1973/1979).
Pri gradnji zamišljene slovenske skupnosti je imela odločilen pomen prav uvedba slovenskega osrednjega informativnega programa, televiz j skega dnevnika, aprila 1968. Ta oddaja je nagovarjala celotno ozemlje in skupino ljudi v njihovem domačem jeziku ter tako krepila gledalčeve procese zamišljanja v skupnost podobnih ljudi. Vsak večer jim je prinašala skupne slike in glasove ter tako v vizualnem kot verbalnem smislu gradila nacionalno agendo.
Še danes se spominjam, kako veseli smo bili, ko je TV-dnevnik postal slovenski. Šele od tedaj naprej smo dobivali pošteno in objektivno sliko sveta. Naš TV-dnevnik je poročal o različnih dogodkih z naše, domače perspektive, saj prej smo poslušali interpretacije iz Beograda, s katerimi se nismo mogli čisto zares identificirati.
Televizjski dnevnik in druge oddaje slovenske produkcje so začele vztrajno oskrbovati ljudi z občutenjem »simbolne ali fikcjske domovine« (Morley in Robins 1995, 4). Njena podoba se je vsak večer gradila na TV-ekranu. Ljudem so te oddaje iz dneva v dan ponujale dogodke iz domačega okolja ali iz tujine, jih interpretirale skozi prizmo slovenskega nacionalnega pogleda ter tako vzgajale nacionalna občutja in nacionalni ponos. Dnevno ponavljajoča se poročila so kultivirala specifično mentalno shemo gledalcev, vsi so dobivali iste podobe v slovenskem jeziku, predstavljene v okviru slovenskih nacionalnih interesov. Televizijski dnevnik je začel zastopati in oblikovati »slovenski pogled«, ki je sčasoma postal normalizirajoči televiz j sko posredovani nacionalni pogled na Slovenskem. Podajal je specifično podobo sveta, jo udomačeval in naturaliziral. Tako je TV-dnevnik postal osrednji interpretativni nacionalni okvir in arena, znotraj katere se je vsak večer kreirala podoba nacje. Leta 1968 je TV-Ljubljana oddajala 181 ur lastnega informativnega programa, leto pozneje že 248 ur, leta 1978 pa so gledalci z njim lahko prebili že 528 ur (glej Statistično gradivo 1973-1979). Iluzja neposredne y povezanosti med člani skupnosti se je s slovenskim TV-programom močno okrepila. Hardt (2004, 36) pojasnjuje, da je televiz ja postala zvesti nacionalni pr jatelj ljudi v času, ko so televizj ski aparati dosegli in tudi zasužnjili široko množico nacionalnega občinstva.
Vstop televizije v dom in transformacije zasebne sfere
0 fi
Televizj a pa ni imela vpliva le na širšo slovensko družbo, ampak je vnašala spremembe tudi v zasebne, intimne svetove gledalcev. Že v šestdesetih letih je ^ napovedala spremembe na področju medosebnega komuniciranja in medosebnih odnosov nasploh, ki jih pozneje pospeš jo še drugi elektronski medji, danes predvsem računalniška tehnolog j a.
Reorganizacija stanovanjskega prostora in družinske kulture
C >
Ko gledanje televizj e postane nacionalno razširjen ritual, se gospodinjstva Slovencev začnejo preobražati v komunikacj ske lože. Ljudje so vedno več časa
prebili ob televizorju, kar je spremenilo njihove tradicionalne življenjske navade in družinske funkcje (Hardt 2000, 133). To pa je imelo posledice za reorganizacijo domačega prostora. Intervjuji razkrivajo, da je televiz ja v šestdesetih letih postala
statusni simbol gospodinjstva, saj so bili televizorji postavljeni na najvidnejša mesta v domu in razvilo se je strahospoštovanje do TV-aparata:
Televizije se nismo smeli kar tako dotikati, še posebej ne otroci, ki so jo želeli vseskozi tipati. Zato je bila televiz ja postavljena na posebno mesto, nekoliko više. Okoli nje smo sprva hodili zelo previdno. Smo jo pa krasili s čipkastimi in kvačkanimi prtički, nanjo postavljali rože, družinske slike. Kot oltar je bila postavljena v center naše hiše.
Ko so televizorji osvojili in zavzeli sfero doma, so večali »potrebo po stalni prisotnosti v življenjih posameznikov« (Hardt 2000, 3). Po pričevanjih informantov sodeč je televizi a postala sestavni del njihovega zasebnega življenja in nujni del gospodinjstva, kot so bili to, na primer, štedilniki, rjuhe, kavni mlinčki, preproge ali toaletni papir. Analiza intervjujev kaže, da so ljudje televizijo obravnavali kot živo bitje, pripisovali so ji lastnosti živih biti - prek raznih pridevnikov, ki opisujejo človekovo razpoloženje, in glagolov za opis človeških dejanj. Televiz jo so personificirali: »Naša televizija je bila zelo trmasta in muhasta. Kolikokrat ni hotela pokazati slike.« Starejši meščan se je spominjal: »Žena je pogosto ogovorila televiz jo, ko je šla mimo nje, 'naša draga televizija' ali 'lepo spančkaj, draga', preden smo jo zvečer ugasnili.« Hardt (2000, 150) upravičeno trdi, da je bila materialna oblika televizi e zasnovana tako, da naj bi dopolnjevala dom, in da je bila komunikaci ska tehnologi a počlovečena.
Rabe televiz je znotraj doma so bile kodificirane in standardizirane. Informanti so poudarili posebno obravnavo televizi e, namenjali so ji precej pozornosti in krasili so jo s prtički, slikami, raznimi okraski, rožami, košaricami s sadjem, ki so jih postavljali nanjo. Omenjali so nakup posebnega pohištva, police, omarice, stola, kamor so postavili televiz jo. Večina žensk je poudarila redno čiščenje televizorja in podrobno opisovala prakse čiščenja: od brisanja prahu, loščenja lesenih delov do umivanja steklenega zaslona.
Ko gledanje televizi e postaja vse bolj priljubljena vsakdanja domača praksa, pa se začenja s tem prestrukturirati tudi prostor doma - da bi ga namreč čimbolje uredili za povečanje ugodja ob tej dejavnosti. Čeprav se v šestdesetih letih v zahodnih državah že ustali organizirana kultura oblikovanja domačih TV-prostorov, ko se pojavi o razni oblikovalski načrti, strokovnjaki in tudi oglasi o urejanju doma v povezavi s prakso gledanja televiz je (glej Philips 2005), pa se tovrstna kultura v Sloveni i takrat šele poraja. Podobe urejanja doma dajo ljudem ideje kako preurediti tradicionalno urejene domove. Kot kažejo intervjuji, je to tudi čas množičnega pojava dnevnih sob, saj prav televizorji in prakse gledanja vzpostavljajo to namembnost domačega prostora in dnevna soba se oblikuje okrog televiz je. V zgodnjem obdobju so bili televizorji postavljeni predvsem v kuhinjo na hladilnik, mizico, kuhinjski element ali jedilno mizo, kjer se je družina zbirala in se tudi največ časa zadrževala (glej sliko 1). Starejši informanti so zatrjevali, da pred šestdesetimi leti v večini domov niso poznali dnevnih sob v današnjem pomenu besede. Le meščanski, premožnejši ali bolj izobraženi prebivalci so imeli v svojih domovih urejene dnevne salone, ki so bili ločeni od kuhinje in namenjeni počitku, branju, sprostitvi, pogovorom in sprejemanju obiskov. Ko se je televizi a iz kuhinje preselila v te salone ali pa so ljudje v domu preuredili sobe, ki so bile prej namenjene na primer spanju, so se ti prostori spremenili v dnevne sobe. Vaščanka srednjih let pripoveduje:
Ko smo dobili televizjo na začetku šestdesetih, smo jo seveda postavili v kuhinjo. Dnevne sobe še nismo imeli. Šele nekaj let zatem je oče rekel, da televizje ne moremo imeti več v kuhinji, ker rabimo več prostora, in da se ne bomo več drenjali v kuhinji. Uredili smo sobo, kjer sva prej spala z bratom, pa kupili potem še omare in fotelje.
Televizja je spremenila opremljanje doma, uvedla modne smernice na področje notranjega oblikovanja doma in spreminjala domove v udobne prostore za preživljanje prostega časa. Informanti so poročali, da so iz leta v leto prebili več časa v dnevnih sobah in da je ta prostor začel nadomeščati kuhinjo kot središče doma. Televizj sko komuniciranje je predrugačilo domači prostor tako, da je ta postal udobnejši in bolj prilagojen praksi gledanja televizje (glej sliko 2). Starejši meščan se spominja: »Ko smo začeli več časa prebjati v dnevni sobi, ker smo več gledali televizjo, je oče kupil še udobne fotelje in kavč. Stoli niso bili več v redu, saj te je bolel križ, če si predolgo sedel na njem.« Ljudje so svoja življenja vedno bolj živeli prek televizje, meni Fang (1997, 141), ki je začela vse bolj strukturirati njihov vsakdan in dnevne dejavnosti. Vse to pa je imelo posledice ne le za fizično prestruktuiranje doma, ampak tudi za vzpostavljanje odnosov v družini; vedno več časa so ljudje prebili pred televizjo v dnevni sobi namesto v kuhinji v medosebnem komuniciranju z drugimi družinskimi člani.
£ 3
a
0
e *
1 *
u o
C
•S.
KD fN
Sliki 1 in 2: Postavitev televizije v dom - v kuhinjo v petdesetih ali šestdesetih letih (sl. 1) ter v dnevno sobo v sedemdesetih letih, ki s televizijo postane središče doma (sl. 2) - (Vir: Zasebni arhivi intervjuvancev).
Televizj a je spremenila tudi koncept časa oziroma prosti čas in prostočasne dejavnosti. Ljudje so vse bolj naravnavali svoj prosti čas v skladu s televizjskim programom. Prakse gledanja televizje so postale pomemben del življenja družine in bile vse bolj enakovredne drugim gospodinjskim in prostočasnim dejavnostim znotraj doma. Televizja je začela določati prosti čas ljudi in spreminjala je zabavo v legitimno prakso v okviru dnevnih početj družine. Informanti so navajali, da so začeli hiteti s popoldanskim opravljanjem hišnih opravil, da so bili zvečer prosti
za gledanje televizi e. Občutenje in dojemanje doma je bilo vse bolj organizirano in strukturirano okrog televiz je, ki je prinašala podobe udobja in ugodja, zabave, sreče in prostega časa. Člani TV-občinstev so postali »člani prostočasnega razreda«, katerih udobje in ugodje je postalo del definicije televiz je, kot pravi Hardt (2000, (J) 139).
To potrjuje Mc Luhanovo (2003, 7-8) tezo, da je tudi med j sam lahko sporočilo, saj je televizija kot komunikacijski medij delovala kot tisti materialni artefakt in kulturna praksa, ki je v šestdesetih in sedemdestih letih postajala podaljšek ljudi na Slovenskem in je imela številne posledice za družbeno življenje in osebna življenja ljudi. Prinašala je nov tempo življenj, strukturirala in nadzirala je ureditev časa, prostora in vsakdanjih navad ljudi ter tako uvedla neke vrste tehnični in družbeni nadzor. Televiz jo smo sicer izumili, oblikovali in razvijali ljudje, a tudi televiz ja je oblikovala nas, naša življenja in prakse. Fang (1997, xxi) nazorno opiše ta proces: »Spremenili smo medije in potem so tudi mediji spremenili nas.«
Televizija kot intimni prijatelj - individualizacija in procesi odtujitve
Z razširjanjem televizijskega komuniciranja je televizija postajala pomemben človekov družabnik. Po Hardtu (2004) je zmanjševala in nadomeščala komuniciranje z drugimi ljudmi. Začela je napajati procese alienacje, izolacje ter individualizacije. Hardt (2000, 2) opozarja, da so se z vzponom novih medi ev, kot je na primer televizija, možnosti za osebni stik dramatično zmanjševale, saj tovrstne »tehnologije komuniciranja s stalno potrebo po prostoru in času izolirajo posameznike.« Televizi a je že od svojih začetkov na Slovenskem spreminjala vzorce družbenega komuniciranja in posegala tudi na področje medosebnih odnosov. Pomenljiva je izjava starejšega moškega:
Ko sva bila z ženo mlajša, smo ob večerih s prijatelji pogosto hodili na dolge sprehode. A nato sva se začela opravičevati zaradi krajših sprehodov, saj se nama je mudilo domov, da sva ujela kakšno oddajo in pa seveda TV-dnevnik. Pa tudi manj pogosto smo se dobivali s prijatelji in znanci kot prej, da bi igrali karte ali šli v kino.
Večina informantov je navajala, da so se izogibali obiskov v času TV-dnevnika in da so tudi pazili, da znancev po telefonu niso klicali ravno v tem času, »saj takrat ljudje niso bili veseli, če so jih zmotili«.
V zgodnjih letih televizije je bila razširjenja praksa skupinskega gledanja televizi e, najprej na javnih prostorih, kjer so se mnogi tudi prvič v živo seznanili s televizjo - kavarne, restavracije, gostilne, zadruge, podjetja, cerkev in župnišča, avtobusne in železniške postaje, občinske stavbe in uradi, polici ske postaje, šole. Pozneje, ko so posamezniki že začeli dobivati televizorje v svoje domove, a večina ljudi televizorjev še vedno ni imela, se praksa skupinskega gledanja nadaljuje v zasebnih domovih lastnikov televizorjev. Takšne zgodnje javne rabe televizije potrjujejo tudi podatki o strukturi TV-naročnikov. Če je bilo leta 1959 v lasti kolektivov le 184 televizorjev, je ta številka do leta 1963 narasla na 2263. Leta 1959 je bilo torej kar 24 odstotkov vseh pri avljenih televizorjev na Slovenskem na različnih javnih krajih, 76 odstotkov pr javljenih televizorjev (tj. 594) pa v domačem, zasebnem okolju. To razmerje se je nato hitro spreminjalo v korist zasebnih pri aviteljev;
že leta 1966 je bil le en odstotek vseh televizorjev v lasti kolektivov, 99 odstotkov pa v lasti zasebnih lastnikov (Statistično gradivo 1962-1967).
Prakse skupinskega gledanja niso pomenile povečanja medosebnega komuniciranja. Ljudje so se zbirali okrog televizorja v skupnem prostoru, se povezali v praksi gledanja istih podob, a to ni bistveno povečevalo stopnje medosebne komunikacije. Bili so v fizičnem stiku, a pogosto oddaljeni drug od drugega, kot pričajo intervju-vanci. Mnogi so povedali, da je morala biti tišina ob takšnem skupinskem gledanju televiz je. »Buljili smo v TV-ekran, ne pa eden v drugega,« je zgovorna izjava starejšega moškega. Starejša vaščanka, ki je med prvimi imela televizjo, se spominja: Ljudje so se zbrali pri meni doma. Kar dolgo so prihajalii, ker sem televizijo dobila že na začetku šestdesetih. Eni so s sabo prinesli stole, mnogi pa so kar stali ali se posedli po tleh. Včasih je bila taka gužva v moji kuhinji. Gledali smo televizijo in smo lahko sedeli tudi tri, štiri ure skoraj čisto tiho, ne da bi se kaj veliko pogovarjali. Podobno pripoveduje ženska srednjih let o sosedih, ki so k njim zahajali, dokler niso nabavili svojih televizorjev: »Dva para pa sta še kar naprej hodila. To nam je sčasoma začelo iti na živce. So kar sedeli v naši kuhinji, čeprav bi mi radi šli že spat. Oče je včasih naskrivaj ven potegnil anteno, da ni bilo slike, in so odšli.« Pri praksi skupinskega gledanja televizje, ki je bila razširjena povsod po svetu, je šlo bolj za stik z ekranom in ne za stik z drugimi ljudmi. Kmalu potem, ko televizorji vstopjo v večino domov, skupinsko gledanje zastara, a podobna praksa odtujenega gledanja televizje se nadaljuje tudi v ožjem družinskem krogu. Televizjska tehnologja je podlegla individualiziranim rabam že na samem začetku. Pogovori so se počasi umikali iz prostorov, kjer se je dogajalo televizjsko komuniciranje, in vedno bolj so poudarjali stik s TV-ekranom (Fang 1997, 139).
Družinski člani so vedno več časa prebili ob televiz ji, a tudi vedno več časa so bili v skupnem prostoru ter v neposredni bližini, toda niso ga preživeli v medsebojni komunikacji. Njihova izolacja se je v primežu enosmernega komuniciranja s televizorjem povečevala. Televizja je začela nadomeščati medčloveške pogovore in je postala novi družabnik, kot pojasnjuje Prakke (1968, 5-25; Fang 1997, 139-140), kar je zahtevalo intimni odnos med TV-gledalcem in TV-ekranom oziroma programi, oddajami, nastopajočimi na televizj i. Ti procesi so vodili v upad dialoga med ljudmi, »saj je bil drugi človek zamenjan s procesom množičnega komuniciranja, ki je reartikuliralo idejo dialoga v smislu produkcje in potrošnje ter zatiralo stanje Q avtentične biti« (Hardt 2004, 135). Televizja je delovala kot filter, in čeprav so se ljudje počutili povezane s svetom bolj kot kdajkoli prej, so postajali med seboj vse bolj izolirani in odtujeni. Rečeno v Foucaultovski maniri (2001, 201): televizja je ^ začela uvajati specifične oblastne odnose v družbi, šlo je za neke vrste vladanje dušam in življenjem, ko je disciplinirala TV-gledalce v dialogu s TV-ekranom in jih preobrazila v televizjske subjekte.
£ 3
a
o
Sklep
Televizja je v organizacjo človeških družb in v načine komuniciranja družbe vnesla korenite spremembe. Čeprav so bili prihodki prebivalcev Slovenje v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je televizja množično vzpela, nižji od prihodkov zahodnih prebivalcev, je bila prodaja TV-sprejemnikov
od takrat naprej v Slovenji v porastu in primerljiva s tisto v zahodnih državah. Televizja je v manj kot dvajsetih letih preplavila Slovenijo, in če je bil v zgodnjih C^ šestdesetih letih na Slovenskem le en televizor na 500 ljudi, je bil konec sedemde- ^ setih že en televizor na tri prebivalce. Televizj a je v drugi polovici dvajsetega S stoletja začela oblikovati ter promovirati specifičen diskurzivni red, ki je temeljil na mešanici urbanega življenjskega sloga, zahodnjaške mentalne sheme in globalnih povezav, nacionalno usmerjene skupnosti, percepiranja doma kot komunikacjske lože in odtujenih ter individualiziranih posameznikov. Čeprav je reproducirala določene elemente obstoječega družbenega reda, pa je televizja že napovedovala tudi širše družbene spremembe, ki so se pozneje iztekle celo v padec Jugoslavije, nastanek samostojne slovenske nacionalne države, padec komunizma in zamenjavo socialističnega samoupravljanja s kapitalističnim tržnim gospodarstvom.
Vse družbene transformacj e, ki jih je prinašala, pa zagotovo niso posledica zgolj TV-programov in vsebin na televizji, ampak so tudi posledica rab in praks spremljanja televizje, ki so preobrazile organizacjo prostega časa, domačih ritualov, praks potrošnje in družbenega prostora. Iz preučevanja zgodovine rab tele-vizj e - upoštevajoč razvoj televizjske tehnologj e, TV-vsebin in institucionalno zgodovino televizjskega medja, se tako lahko poučimo o položaju in vlogi tega starega medja v zgodovini razvoja človeškega komuniciranja, a tudi o današnjem preoblikovanju televizije v stiku z novimi mediji. Prevladujoče smernice medijske konvergence, konvergentnega komuniciranja in kulture - ki temelj jo na prepletanju različnih komunikacijskih sistemov, na pretoku vsebin med različnimi mediji in na redefinicji odnosa med korporativnimi medji in participatorno kulturo občinstev - namreč napovedujejo preoblikovanje televiz j skega komuniciranja. Zgodovina razvoja televiz je in njenih rab nas torej uči, da je klasično televiz ijsko komuniciranje, kakršno se je ustalilo skozi dvajseto stoletje in se uveljavilo kot dominantna oblika množičnega komuniciranja, historično specifično in je le ena izmed mnogih oblik komuniciranja v dolgi zgodovini razvoja družbenega komuniciranja. S temeljitimi spremembami medj ske estetike, komunikacj ske infrastrukture, organizacjske logike medjev, navad medjske potrošnje in razmerj kulturne moči, ki smo jim danes priča, so vse bolj v zatonu tudi klasični vzorci televizijskega komuniciranja in tradicionalne rabe televiz ijskega medija, a to ne pomeni, da televizja izginja - to zgolj pomeni, da prevladujejo drugačni vzorci televiz ijskega komuniciranja in rabe tega medija. Kot pravi Jenkins (2006, 14): »Starih medijev nismo opustili. Nasprotno, njihove funkcije in status se premeščajo s prihodom novih tehnologij.«
Opombe:
1.	Italija je z rednim oddajanjem televizijskega programa RAI začela leta 1954, Avstrija z ORF leta 1955, Hrvaška s TV Zagreb pa leta 1956, kar je bilo tudi prvo redno televizijsko oddajanje v Jugoslaviji.
2.	Jugoslovanska Radiotelevizija (JRT) je - v nasprotju s preostalimi televizijskimi hišami v drugih srednje- oziroma vzhodnoevropskih socialističnih državah, ki so bile do leta 1993 članice vzhodnoevropske radiotelevizijske zveze OIRT, od leta 1961 imenovane Intervizija - že leta 1960 postala članica Evropske radiodifuzne zveze (EBU - European Broadcasting Union) oziroma Evrovizije, ustanovljene leta 1950 na pobudo zahodnih radijskih in televizijskih hiš.
3.	TV Ljubljana začne pripravljati in oddajati svoj TV-dnevnik v slovenskem jeziku šele aprila 1968.
4.	Podobno so pred združitvijo obeh Nemčij opažali tudi v Vzhodni Nemčiji. Prebivalci Dresdena so na primer petkrat pogosteje zaprošali za vizume za odhod iz Vzhodne Nemčije kot preostali
fi
3 ft
0
fi *
1 fr
(Il
o
C
(B
o
prebivalci, saj so bili zelo nezadovoljni z življenjem v Vzhodni Nemčiji. Dresden je bil namreč precej oddaljen od meje z Zahodno Nemčijo, tako da niso »lovili« TV-signala iz Zahodne Nemčije, kot so ga na primer drugi predeli Vzhodne Nemčije. Fang (1997, xxx) pravi, da se je dresdenska krajevna oblast nato odločila, da bodo napeljali kabel in v mesto pripeljali TV-signale iz Zahodne Nemčije.
Literatura:
Anderson, Benedict. 1991. Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism. London: Verso.
Bizilj, Ljerka. 2008. Slikarji stvarnosti: podoba slovenskih medijev. Ljubljana: Modrijan. Bourdieu, Pierre. 1993. The Field of Cultural Production. Cambridge: Polity. Briggs, Asa, in Peter Burke. 2002. A Social History of the Media: From Gutenberg to the Internet. Cambridge: Polity Press.
Cepič, Zdenko. 2006. Urbanizacija in življenjska raven. V: J. Fischer (ur.), Slovenska novejša zgodovina
1848-1992, 1009-1015. Ljubljana: Mladinska knjiga in Inštitut za novejšo zgodovino. Ellis, John. 1982. Visible Fictions. London: Routledge.
Fang, Irving. 1997. A History of Mass Communication: Six Information Revolutions. Boston: Focal Press. Folkerts, Jean, in Dwight L. Teeter. 1989. Voices of a Nation: A History of Media in the United States. New
York: Macmillan Publishing Company. Foucault, Michel. 2000. Governmentality. V: J. D. Faubion (ur.), Power: Essential Works of Foucault
1954-1984, 201-222. New York: The New Press. Gillespie, Marie. 2005. Television, Ethnicity and Cultural Change. London: Routledge. Hardt, Hanno 2000. In the Company of Media: Cultural Constructions of Communication, 1920s-1930s.
Boulder: Westview Press. Hardt, Hanno. 2004. Myths for the Masses: An Essay on Mass Communication. Malden: Blackwell Publishing.
Innis, Harold Adams. 2003/1951. The Bias of Communication. Toronto: University of Toronto Press. Jenkins, Henry. 2006. Convergence Culture: When Old and New Media Collide. New York: New York University Press.
Johnson, Kirk. 2001. Media and Social Change: The Modernizing Influences of Television in Rural
India. Media, Culture & Society 23, 2, 147-149. Kasoma, Francis P. 1995. The Role of the Independent Media in Africa's Change to Democracy.
Media, Culture & Society 17, 4, 537-555. Latour, Bruno. 1999. Pandora's Hope: Essays on the Reality of Science Studies. Cambridge: Harvard University Press.
Luthar, Breda. 2006. Remembering Socialism: On Desire, Consumption and Surveillance. Journal of
Consumer Culture 6, 2, 229-259. Lynes, Russell. 1980. The Tastemakers: The Shaping of American Popular Taste. New York: Dover. Marvin, Carolyn. 1990. When Old Technologies Were New: Thinking about Electric Communication in the
Late Nineteenth Century. New York: Oxford University Press. Mc Luhan, Marshall. 2003/1964. Understanding Media: The Extensions of Man. Corte Madera: Gingko Press.
Morley, David, in Kevin Robins. 1995. Spaces of Identity: Global Media, Electronic Landscapes and Cultural Boundaries. London: Routledge.
Nariman, Noel H. 1993. Soap Operas for Social Change: Toward a Methodology for Entertainment-Education Television. New York: Praeger Publishers.
Perovšek, France. 1993. Radio Ljubljana in rojstvo slovenske televizije. V: L. Pohar, R. Cilenšek in V. Predan (ur.), Televizija prihaja: spominski zbornik o začetkih televizije na Slovenskem, 13-20. Ljubljana: RTV Slovenija. Philips, Deborah. 2005. Transformation Scenes: The Television Interior Makeover. International
Journal of Cultural Studies 8, 2, 213-229. Pohar, Lado. 1993. Televizija prihaja v Slovenijo. V: L. Pohar, R. Cilenšek in V. Predan (ur.), Televizija
prihaja: spominski zbornik o začetkih televizije na Slovenskem, 21-48. Ljubljana: RTV Slovenija.
Pohar, Lado, Rado Cilenšek in Vasja Predan. 1993. Televizija prihaja: spominski zbornik o začetkih
televizije na Slovenskem. Ljubljana: RTV Slovenija.	_|
Prakke, Henk. 1968. Kommunikation der Gesellschaft: Einführing in die funktionale Publizistik. Münster:	n
Regensberg.	1 1
Rožanc, Marjan. 1969. Slovenska televizija - dezinformacija in propaganda. Ekran 7, 62/63, 4-9.	^
Williams, Raymond. 2003/1990. Television: Technology and Cultural Form. London: Routledge. Zajc, Melita. 1995. Nevidna vez: rabe radiodifuzne televizije v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Arhivsko gradivo
Statistično gradivo LR Slovenije. 1962. Kulturna in umetniška dejavnost 1959, 1960. Ljubljana: Zavod
LR Slovenije za statistiko. Statistično gradivo SR Slovenije. 1963/1964/1967/1973/1976/1979/1982. Kulturno-umetniška
dejavnost 1961, 1962, 1963-1966, 1964-1972, 1974, 1975, 1976-1977, 1978-1979. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za statistiko. Statistično gradivo - rezultati raziskovanj. 1991. Kultura, umetnost in informacije (1946-1990).
Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za statistiko. Statistično gradivo - rezultati raziskovanj. 1996. Kultura, umetnost in informacije (1946-1993).
Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Statistični letopis Republike Slovenije. 1995/2000/2005. Kultura in šport (1990-2003). Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.