158 Dopisi. Iz Rusije 20/8. aprila. — tj. — (Konec.) Kdor notranjo politiko Rusije pozna, ne najde nič bolj smešno-najivnega ali gnjusno-lažnjivega, kakor ropotanje o zatiranji inonarodnih pokrajin v Rusiji ali o pritesnenjijah zgodovinskih pravic kakega svetu komaj znanega kota v tej državi. Med tem, ko so se avstrijski in pruski Poljaki pod absolutizmom germanizovali, so imeli ruski Poljaki tako rekoč svojo državo v Rusiji; da so nekaj svojih predpravic zgubili, tega bili so le sami krivi; ž njimi se je Rusija borila ne za več ali manj zavisnosti carstva Poljskega, ampak za lastno življenje; in pri vsem tem jim je vendar ostalo več predpravic, nego jih sedanji liberalci ponujajo izdajalcem federalizma v Avstriji. Omenim le to, da Rus bi v Varšavi na žaklji ruskega denarja od glada umrl, kajti Poljaki imajo še vedno svoje groše, iz ruskega denarja ima na Poljskem veljavo le srebro in zlato in pa papir s kurzem srebra, kakoršnega se nikjer v tujih državah ne branijo. Tako imenovane Baltiške pokrajine so skoraj samostojne države v notranjih zadevah, ruski državni senat nima nikakoršnega vpliva na vse to, kar se ondi godi; kdor bi tam željo izrekel, naj bi se vpeljala uprava, kakoršna je v ruskih gubernijah, ali da naj se vpelje ruski jezik v šole itd., imel bi se za državnega izdajalca. Dve sto tisoč Nemcev, ograjenih se pravicami srednjega veka, ktere so si sami napisali podjarmivši ondotne svobodne narode, šiba po svoji volji nekaj milijonov Estonskih in Latijških robov, kteri so bili pred nekimi stoletji svobodni posestniki ravno onega polja, ki ga zdaj kot sužnji obdelujejo svojim nemškim rijcarjem. To, to so tiste znamenite „knute", ktere ravno ti Nemci razglašajo po svetu za Ruske. Liflandija, to je pijavka Rusije. Z ruskim denarjem se more človek samo tri milje od Petrograda proti severu peljati. Na Liflandski meji treba je denar menjati, kakor v Avstriji ali Prusiji. V finančnih, vojnih, narodnih zadevah je ta pest Švedov in Finov popolnoma sama svoja, to je, deželni zbor daje postave, zida šole in ceste, koplje kanale, oblači vojake, ki niso dolžni za Finlandske meje iti, ko bi prav ves svet Rusijo napal. Dokler sovražnik čez Fin-landsko mejo ne stopi, jih nikakoršna postava ne veže orožje v roke vzeti. Rusija nima s Finlandijo nič opraviti, kakor to, da pošilja v Viborg srebro in zlato, da si tam denar kujejo se Švedskim in Finskim nadpisjem. V zahvalo vsemu te Ruske pijavke z bregov Baltiškega morja dovolj nesramno po svetu kriče o Ruskih „pri-tesnenjijah"! Ta kraj Volge je Rusija svoje glavne železnice dokončala, neizdelanih je ostalo le še nekaj mestnih in poprečnih linij. Sredotočje ruske železno-cestne sisteme je Moskva. Kako ogromni vpliv imajo te trgovske žile na mesto, kamor se stekajo, temu živ dokaz je udvojenje Moskve v 5 letih. Konec preteklega leta je štela Moskva že 612.836 stalnih prebivalcev brez vojakov; tedaj bode kmalu prekosila Petrograd. Letos so začeli delati tri nove velike železne ceste na jugu in za Volgo, namreč Sevastopoljsko, Kavkazko in Orenburško. V ta namen je bilo te dni razpisano tretje železno-cestno posojilo z 90 milijoni rubljev deloma v Londonu, deloma doma. V Moskvi in Petrogradu so podpisali v treh dneh trinajstkrat več, kakor je bilo treba; tudi v Londonu petkrat več, kakor se je od tam želelo, zato se dajajo akcije tega konsolidiranega poso- jila samo podpiščekom čez deset tisoč rubljev, na tukajšnjih biržah jih srečni ljudje vže prodajajo po 104 y2 r. Tolika cena teh akcij se opira na dobre obresti, ki jih dajajo skoraj vse ruske železnice, razen netrgovske Varšavske; tako, na primer, je Nikolajevska (Petrograško-Moskovska) nesla preteklo leto skoraj trideset tisoč rubljev na vrsto (l/7 milje), kurz njenih akcij, ki se pa kaj težko vdobe, je zdaj 110 rubljev. Pri takih okoliščinah utegne marsikdo vprašati: zakaj jemljejo denar na p6sodo vLondonu, in ne raji od domačih? Odgovor je ta: Iz Londona se prejme, mesto denarja, za železnice potrebna roba, coinina od robe pa skoraj interese dolga poplačuje; domačini pa naj svoj denar vtaknejo v kupčijo in posebno v fabrike, da državi ne bo treba domačega denarja v London za robo pošiljati. Zanimiv je napredek kmetiškega stanu. Ko je sedanji car osvobodil kmete, so mnogi z glavo majali, češ, kaj da bode iz tega. V nekterih krajih tudi kmetje sami niso imeli nič pravega zaupanja do samih sebe, in 159 to je bilo naravno. Na spomlad je prejel kmet par ži-vinčet, deset desetin polja in pa obe svoji roki; vrh tega pismo, da toliko in toliko let bo plačeval po toliko in toliko odkupa. Prva leta je šlo trdo, ostajali so dolžni, tretje in četrto leto so plačali odkup in ostali dolg, po tem pa je šlo tako srečno na boljše, da so preteklo leto vže po 30 odstotkov čez odkup plačali. Se bolj srečno obeta biti letošnje leto. Polja obetajo obilo žetev; iz vseh strani ruskegacarstva, posebno iz južnih, dohajajo sporočila, da ozimina posebno lepo kaže, kakor tudi jarina, razun^ nekterih krajev, kjer vreme o setvi ni bilo ugodno. Se nekaj mirnih in rodovitih let daj Bog, pa bo ruski „mužik" premožen zemljedelec. Iz ipavske doline 8. maja. — Mojemu nedolžnemu vprašanju v 17. listu „Novic" odgovarja časnik „Soča" (v listnici vredništva (!) št. 17.) tako-le: „Novo voljeni odbor političnega društva „Soče" je v svoji prvi seji sklenil, da se ima po listu „Soča" objaviti imenik vseh udov političnega društva in da se imajo plačati vredništvu dotični stroški. To Vam bode menda razjasnilo, da vredništvo ni dolžno računa polagati društvu". — To tedaj je pojasnilo? Ne zamerite, jaz ga ne morem umeti. — Razumljivi še (!) je pojasnilo v štev. 18. „Soče". V predelku „Društvene zadeve" berem: „ ... list „Soča" je po svoji tendenciji gotovo društveno glasilo, da prinaša zborove in odborove razprave zastonj — da pa nij materijalno odvisen niti od društva pa niti od posamesnih društvenikov, od kar je on sam (g. Dolenec) položil kavcijo in je on sam odgovoren za vsako zgubo; k večemu bi bil morda odvisen od tistih 20 rodoljubov, ki so zavezali založiti eventuvelno zgubo poprejšnjega štirnajstdnevnika, ako bi ta zaveznost veljala tudi za tednik". — Dobro tako. Samo tale vprašanja mi še dovolite. Kedaj ste društvu „Soči" naznanili, da je list „S." gosp. Dolenčev list in le po njegovi prijaznosti tudi društvu organ? Ste li tistim 20 rodoljubom — „elefantom" — kedaj povedali, da, odkar je „Soča" tednik, niso več zavezani „založiti eventuvelno zgubo tega tednika? Ste jim morda kedaj razložili, kako se list vzdržuje? Ako ne, zakaj ne? — Dokler mi teh reči ne pojasnite, dovolite, da si mislim jez, kar hočem; čitatelji pa naj si tudi mislijo, kar jim je drago. Iz Trsta 10. maja. (Čitalnica v konfliktu z mestnim starešinstvom.) Čitateljem „Novic" dobro znana Rojanska čitalnica poleg Trsta je z mestnim starešinstvom imela te dni čuden ravs. Zahtevalo je namreč, naj se društvena statistika preteklih 2 leti predloži, in to vže trikrat z laškimi dopisi. Odbor je vselej energično odvrnil to zahtevo, ter v posebnem pismu, ktero je laškemu dopisu priložil in magistratu nazaj poslal, navedel gla-soviti §. 19. Mestno starešinstvo pa, kteremu je slovenski jezik hud trn v peti, se je takega junaka ska-zalo, da je v nedeljo, 9. dne maja poslalo svojega be-riča; ta je vzel dva težaka za pričo (sic!) ter nabil dva laška dopisa na vhodna vrata čitalnici, z dvema žebljema, ktera sta tako velika, da se morejo vsi gospodje na magistratu po enem obesiti na-nje, pa bi se še ne zakrivila. Morda mestno starešinstvo ceni pribita dva laška dopisa za tako tehtna, da ju mora s takima debelima žebljema pribiti! Ako res to misli, nismo mu nevošljivi. Kar se ravnopravnosti tiče, smo tu v Trstu zel6 zadej, akoravno pri okrajni sodniji in pri policijskem vodstvu slovenski jezik že nekoliko v obrambo jemljejo; le mestno starešinstvo tega neče, ker že vidi na gradu laško trobojno zastavo vihrati in Trst združen z Italijo. Mi Slovenci pa, dokler slovansko pleme na obalih sinje Adrije stanuje, hočemo se boriti za narodne pravice, ter ne se udati nobeni laški sili, marveč trdno stati ko kraške stene, na kterih se bojo veliko-laške butice razbile. Priporočam Vam zato, dragi čitatelji „Novic", da pri vsaki priliki možato stojite pod narodno zastavo ter tirjate izvrševanje §. 19. državnih osnovnih postav. Da se nam v tujih jezikih dopisuje od uradov, to smo si zakrivili sami, ker smo od nekdaj preveč ser-vilni bili in ne zahtevali, kar je po Božjem in naravnem pravu naše. Bodejo naj vam v izgled tukajšnji la-honi! On ti ne spregovori besede slovenske, razen, da gre za njegov dobiček. Spoštujemo se sami, in spoštovali nas bodo drugi! Frickov Janez. Iz Studenca poleg Rake 10 maja. (Klic na pomoč.) Predrage „Novice"l naj se vam tudi jaz oglasim z naših hribov, ker vem, da rade sprejemljete od vseh krajev glase tako vesele kakor tudi žalostne. Žalibog, da pri nas je le malo veselega slišati. Križevo sredo, to je, 8. dne t. m. so v Studenški vasi kamen streljali in po nezadostni previdnosti se je ogenj zatrosil. Vname se neka hiša, in v kratkem času zavoljo juga, pomanjkanja vode in vsakoršne gasilne priprave je zgorelo 13 hiš s poslopji vred skoraj popolnoma. Ljudje so bili večidel na polji, ubogim revežem je tedaj vse zgorelo; že popred so stradali zavolj lanske slabe letine, zdaj so postali popolnoma reveži, nimajo ne kuhe, ne obleke, pod prostim nebom jih mora veliko prebivati ter čakajo jojakoč se pomoči milih darov. Prosim Vas, drage „Novice",*) obrnite pozornost dobrotnikov na uboge siromake! Vsak darek bode hvaležnega srca sprejet in veliko dobro delo bo vsak storil, kteri bi hotel našim v resnici ubogim pogorelcem pomagati. Sila in revščina je strašna! Dajte in se Vam bo dalo. V Mokronogu 3. maja. (Sleparsk agent. — Konec.) Take sleparije pa ne bi se godile po svetu, ako bi župani , kterih naloga in dolžnost je, čuvati nad blagrom občin, kedar jim kaj tacega na uh6 pride, take ljudi naprej pognali, če jih nočejo sodnijski gosp6ski naznaniti. Mnogo krivo večkratnih sleparij in goljufij pa je tudi ppgostoma slaba plača potujočih asekuracijnih zastopnikov in navadno tistih, ki so pri glavnih zastopih v službi. Oni so večidel brez stalne plače in poto-vine; vse kar dob6, je 10—15 odstotkov čiste premije. Koliko bi moral tedaj tak agent zavarovati, da bi mogel pošteno živeti! Grlavni zastopniki imajo navadno tudi slabo plačo, toraj ne morejo svojim zastopnikom dajati boljšega zaslužka. — Ako bodo župani ostro čuvali, bodo potujoči agenti službe zarad preslabe plače popustili in morebiti pride vendar do tega, da se jim bode plačevalo toliko, da bodo lahko pošteno živeli, kar bode bankam samim, pa tudi občinstvu na korist. Iz Šmarske okolice na Dolenskem 12. maja. P. — Vsaki hip slišimo zdaj: temu je vol ukraden, unemu krava, tretjemu tele itd. Vrine se tedaj človeku vprašanje: Zakaj je dandanašnji toliko več tatov? Gotovo je to, da se tat nič več ječe ne boji; v sedanji se mu dobro godi. Zaprt je res — to pa je edina kazen, sicer ga ne težijo verige in ga ne boli palica; ima lep počitek in do sitega jedi, da si še zapora želi. Da bi ga pa kmet sam prijel in kaznoval, ne bi bilo varno, ker mu potlej posveti in še veliko večo škodo napravi. Naj bi dunajski gospodje, ki take postave delajo, le prišli 14 dni med kmete živet, kmalu bi drugača sodili. — Tudi to nam je nadloga, da tat lahko pride do hleva in v naše pohištvo, ker ne smemo imeti no- *) Prepričani o dobrotljivosti naših ljudomilih rojakov tudi mi podpiramo ta klic na pomoč siromakom Studenske vasi, vede", da ne trka zastonj, kdor potrka na srca iismiljenih naših rodoljubov. „Novice" bodo rade sprejele vsak dar in ga poslale preč. gospodu fajmoštru Mihaelu Sosu v Studencu poleg Rake, zadnja pošta Sevnica (Lichtenwald). Vred. 160 benega dobrega psa za varha; konjederci vse pse po-strelijo ondi, kjer so gospodje župani lovci, misle, da bi nobenega zajca ne dobili, ko bi Še kteri pes bil v njihovem kraji. (To pač ne sme biti, — če se včasih psi potrebiti morajo zavoljo nevarnosti stekline, je to ukaz više gosposke, ktero mora župan spolnovati. Vred.) Jesenice 12. maja. (Zahvala.) SI. kranjska obrtnijska družba je na prošnjo tukajšnjega krajnega šolskega nadzornika gosp. Fr. Papeža nad sto štirjaških sežnjev zemljišča za sadj erej o jeseniški fari brezplačno odstopila , šolarjem pa 50 povesem goskinih peres podarila, lzrekujem jej za to očitno v imenu farmanov pre-srčno zahvalo. Ravno tako pa tudi si. c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani za podeljena murbova drevesca. Učitelj. Iz Notranjskega 13. maja. (Nova pošta v Ko-šani) se je na prošnjo prejšnjega nadžupana in on-dašnjega učitelja kot zdavnej zaželena javna naprava blagovoljno ustanovila. Al občno nevoljo vzbudila je čudna prikazen, da je neznan tujec za tukajšnjega poštarja imenovan; vsega zaupanja vredna pa tudi sposobna domača dva prosilca (župan in učitelj), ktera sta svojo postavno prošnjo po naravni poti vložila, pa da sta brezozirno odvrnjena! Nek piemontešk Italijan, kteri se je pred nekaj časom s svojo barantijo v Senožečah naselil in tudi v Košani malo mrkancijo v neki pristranski koči napravil, je s svojim tankim nosom urno ovohal, da tudi za pošto utegne imeti „vestes nuptiales"; zato se nemudoma poda v Trst, kjer se mu je poštarija kar brž naprej zagotovila. Zato je precej svojega žlahtevca kakor pomočnika in oskrbnika v omenjeno branjerijo v Košano postavil, kteri zdaj že nekaj časa, učit se potrebne prakse za poštno urado-vanje, v St. Peter zahaja. — Naj v dokaz popolne ne-pripravnosti omenjenega poštnega urada v št. Petru omenim še eno: vprašal sem namreč 12. dne t. m. pismeno (se ve da slovensko) na pošti po nekem dolgo pričakovanem listu, ker sem se bal, da ne bi se na pošti založil. Na to vprašanje, čujte! mi je došel izvrstni" sledeči odgovor: „33t8 jegt nod) mcfyt8 angefommett, tritte nadjftettS beutfd) §u fdjreiben, betm fyter finb totr feine juncj ©lotoenen, t>erftel)ett ba§ flot). nicfyt." Sliši tedaj si. poštno vodstvo v Trstu, kakošnega človeka si nam poslalo za poštarja na zemljo slovensko! On sam priznava, da ne zna jezika našega. Čemu bodo takemu človeku recepisi in druga pisma Tvoja, v slovenskem jeziku izdana?! Ali vendar nikdar slovenski narod ne pride do tega, da vsaj više oblastnije so mu pravične, in da se nam cel6 za take službe ne vrivajo tuji ignoranti namesti sposobnih domačih ljudi! Iz Šenčurja poleg Kranja 6. apriia. (Mojster Goršič.) Vdrugič že imam prijetno nalogo, slovenskemu svetu oznaniti delo bistrega slovenskega umotvorca Fr. Gor-šiča, kteri je v našo farno cerkev naredil nove, jako krasne orgije, ne le po vnanji obliki, temuč tudi po glasu njihnem. Tako mogočno in veličastno poj6, da človeškega duha nehote povzdignejo v zračne višine, milota in nježnost njihovega glasu pa ga ginete do s61z. Naj izvedencem njih stroj nekoliko popišem. One imajo 18 spremenov in 2 manuala. V glavnem delu je 10 spre-menov, namreč: 1) Principal 8' iz angleškega čina, velike menzure, polno-močnega glasii; 2) bordon 16', velike menzure, gravitetično-polnega glasii; 3) dvojna flavta 8' in dvojni labij, močno-okroglega glasii; 4) harmonična flavta 8', prepihajoča, vsled tega živo-okrog-lega in prijetnega glasii; 5) viola-gamba 8', mehko-prijetnega glasii; 6) trobenta 8' polnega, prijetno-šume-čega glasii; 7) oktava 4' nekoliko reznega glasii; 8) superoktava 2', ostrega glasii; 9) kvinta 2%' ostro-šumečega glasii; 10) mikstura prva oktava trojna, ob- stoječa iz C. 2', z iy3', c 1'; druga oktava č ve tema 4'; tretja oktava itd. peterna 22/3', ponavlja na drugi fis, ostro-vpijočega glasii. — V zgornjem delu so sledeči spremeni: 1) Goselni principal 8', srednje menzure, prijetnega glasii; 2) eolina 8' mehko-prijetnega glasii; 3) salicional 8' mehko-nježnega, zatopljenega glasii; 4) flavta-traveur 4' okroglo prijetnega glasii. — V pedalu so naslednji spremeni: 1) Principalni bas 16' široke menzure, mogočnega glasii; 2) subbas 16' široke menzure močno-polnega glasu; 3) oktav-bas 8' Široke menzure močnega glasii. Manuvalov obsežek je od C —g^ 56 tast; pedalov pa od C — c, 25 tast. — Vrh tega imajo orgle tudi še dva sklepa, s kterima se močnejši spremeni v trenutku poljubno odpro in zapr6. — Mehanika je razun poteznih šibic skozi in skozi železna, ter pri vseh udih z mesingom okovana. — Meh je en sam, pa tako lahko se vleče, da ga dečki pri 10—12 letih lahko zmorejo. Tudi ima tri regulatorje, kteri sapo v ravnotežji obdržavajo, zato ne slišiš nikakorš-nega javkanja in pojemanja glasii, ktero se le prepogo-stoma še pri novejših orgijah nahaja, da molčim od starih. Vabijo se vsi prijatelji godbe in orgelj, naj jih o priložnosti pridejo pogledat, da se s ami prepričajo, da hvala, ki jo izrekamo mojstru G. Goršiču, je dobro zaslužena. An t. Kunšič, učenik. Iz Kranja. (Beseda v podporo stradaj očim na Dolen-skem in Kranjskem), ktero so „Novice" že napovedale, bode binkoštno nedeljo zvečer ob 8. uri. Čitalnica naša jo napravi s prijazno pomočjo ljubljanskih učiteljskih pripravnikov. Jako zanimivi program obsega sledeče točke: 1. „Zvezna", poje zbor. 2. Govor, ^govori g. A. Pere. 3. „Moja rožica", čveterospev. 4. „Želje" , samospev za bariton, poje g. J. Žerovnik. 5. „Zvezda", zbor s samospevom za bariton, poje g. J. Medic. 6. „Deklamacija", deklamuje g. B. Hočevar. 7. Komičen tercet. 8. „Pred durmi", „ darilo", samospev za tenor, poje g. A. Raz in g ar. 9. ;,Slovo", poje zbor. 10* „Pravda", vesela igra v enem dejanji. Napeve je zložil g. A. Nedved. Samospeve spremlja iz posebne pri- jaznosti gospodičina K. Jugovičeva. Vstopnina k tej besedi je 40 soldov; veči doneski se hvaležno sprejemajo. Nadjati se je, da Gorenci, kterih lanska slaba letina ni tako hudo zadela kakor Dolence in Notranjce, bodo iz vseh krajev privreli k tej milodarni besedi svojim bratom na pomoč. Iz Ljubljane. (Državna podpora 15.000 goldinarjev umetnikom, malarjem, podobarjem, skladateljem muzike, pesem itd.) se bode vsled razpisa ministerskega po uradnem razglasu „Laib. Zeitg." delila tako le: *) a) Podeljevale se bodo štipendije potrebnim, pa na-depolnim umetnikom, kteri so ali že stopili pred očitost s kakim večim samostalnim delom, ali ki so v stanu, pokazati dela, ktera v sebi imajo že kaj boljšega umetniškega jedra; b) podeljevale se bodo penzije, to je, pripomočki, umetnikom, kteri so že kaj hasnovitega in hvalevrednega storili, da jim bode mogoče, s tem pripomočkom napredovati po poti, ktero so srečno nastopili; poslednjič c) se bode obrnilo nekaj tega denarja za naročila na polji obrazivne umetnosti, in sicer se bo naklonilo takim umetnikom, ki so že dosegli mero umetniške samostalnosti. Ministerstvo za bogočastje, kteremu je izročena izpeljava te odmembe, si pridržuje, da bode pri delitvi penzij ravnalo brez ozira na posebne prošnje, in bo *) V vsaki deželi se bode po teli pravilih delila denarna podpora ; dotični prosilci se imajo tedaj oglasiti pri c. kr. vladi svojo dežele. Vred. 161 pri naročilih, ktera se bodo umetnikom dajala, posebno na to gledalo, da se s temi naročili vstreže državnim Eotrebam v tej zadevi, in bo v tej reči vse vpeljalo, ar bo treba. Kar pa zadeva štipendije, so povabljeni vsi umetniki, ki obdelujejo polje obrazivne umetnosti (kakor: zidarstvo, podobarstvo, malarstvo), pesništvo in muziko, iz vseh v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel, kteri mislijo, da imajo pravico do štipendije, da naj se zarad tega oglasijo zadnji čas do 31. dne tega meseca pri dotični vladi. Pismenim prošnjam se mora pridjati: 1. spisek, iz kterega se spozna, po kteri poti se je prosilec v svoji umetnosti izobraževal in v kterih razmerah živi ; 2„ spisek, v kterem prosivec pov6, kako bo on štipendijo, ako jo dobi, rabil v svoje dalje izobraževanje, in 3. mora priložiti izgledke svojega talenta, iz kterih se tudi vidi, ktero stopinjo omike je že dosegel. Te štipendije se bodo za sedaj dajale le za eno leto, ter se opomni, da se bode pri odločevanji, koliko ima kak prosilec dobiti, posebno gledalo na osebne razmere njegove in na namen, ki se utegne doseči po tej delitvi, vendar je prosivcu, kar to zadeva, na voljo dano, izreči svoje želje. — Gosp. dr. Poklukar se je v pondeljek podal na Dunaj v državni zbor, kjer je že gosp. Jugovic; grof Bar bo in gosp. Drag. Rudež, zadržana po domačih opravilih, sta prosila dopusta. — (Iz deželnega odbora 10. maja.) Po dogovoru z podpornim društvom nemškega gledišča je deželni odbor sklenil, deželno gledališče za leto 1872/3. oddati sedanjemu vodji gledališča v Salzburgu, dobroznanemu gosp. Jožefu Kocky-mu, kteri bode dajal razen vsakovrstnih gledališčnih predstav tudi operete in opere, pa je prosil, da vstopnina v parter in in lože sme povišana biti za opere na 50 kraje. Za slovenske giediščine predstave so se odločili za vsak mesec 4 večeri kakor preteklo leto. — Po komisijskem ogledu je deželni odbor odločil na vrtu deželne bolnišnice prostor, na kterem se bode zidala posebna baraka za ko zave po sklepu deželnega zbora, da ne ležijo med druzimi bolniki in jih okužijo ter tako veče stroške delajo bolnišničnemu zakladu. — (Deželne komisije za razstavo dunajsko) so nekoliko pomnožene; tako je tudi Njegovo Veličanstvo v deželno komisijo kranjsko imenovalo še sledeče gospode: Andreja Brusa, viteza Antona Gariboldi-a, Riharda Janežič-a, Val. Krisper-ja, Petra Las-nik-a, Ferd. Mahr-a, pl. Benjamina Posanner-ja, dr. Razlaga, Fr. Solmajer-ja, Pavla S kale-ta, Gustava Tonnies-a (vse v Ljubljani stanujoče), potem Leop. Globočnik-a v Železnikih, Martina Hočevar-j a v Krškem in Kar. Seitner-ja na Savi. — Izredni veliki zbor družbe kmetijske) je danes na vrtu družbinem na Poljanah. Glavna obravnava — in posebno zato je zbor sklican — bode se sukala okoli udeleštva družbe kmetijske in kmetovalcev kranjskih velike dunajske razstave prihodnje leto. Mini-sterstvo kmetijstva je naročilo družbi, naj mu za razstavo pošlje navadni plug kranjski in pa najsta-reji plug dežele kranjske, ker ministerstvo hoče iz vseh dežel starodavne pluge v razstavi nabrati, da se vidi, kako se je oralo nekdaj in se orje zdaj. ^ ^ — (Za nakupovanje Pincgavskih žebcev) na gornje Stajarsko^ od deželne naše komisije poslani odbornik g. J. Zevnik do ^ danes še ni prišel nazaj. To je znamenje, da tudi Stajarska nima obilo dobrega blaga. — (Razstava umotvorov slikarskih), ki je v tukajšnji redu ti vsak dan od* jutra do večera videti, je res vredna, da jo ogledajo ne samo malarji, temuč vsak, kdor ima veselje videti lepe podobe zgodovinske, selške, cerkvene, resne in kratkočasne. Med 70 slikami, ki so na ogled postavljene, vidimo tudi 4 našega rojaka gosp. Jan. Franke-ta, v Benedkah narejene, med kterimi so tri iz „Križevega pota", ki priae v Cerkljansko cerkev nad Kranjem. — Vse to se vidi za 20 kraje, ob nedeljah in praznikih pa cel6 le za 10 kr. — (Občni zbor dramatičnega društva.) Po sklepu odborovem bode letošnji redni letni občni zbor dramatičnega društva v nedeljo 26. maja v dvorani ljubljanske čitalnice zjutraj ob 10. uri. Vrsta razgovorov: 1. Poročilo tajnikovo. 2. Poročilo bla-gajnikovo. 3. Volitev prvosednika, blagajnika in desetih odbornikov. 4. Posamesni predlogi družabnikov. Ko odbor to naznanja vsem p. t. družabnikom, opominja posebno tiste letne podpornike, ki so zaostali z doneskom za tekoče leto, naj se podvizajo, ker se bi jim sicer knjige ne mogle poslati. Odbor dramatičnega društva. Podpisani odbor spolnuje bridko mu dolžnost in naznanja, da je gospod Valentin Mandeic, profesor na gimnaziji v Karlovcu. in vnanji odbornik dramatičnega društva, 12. dan t. m. po dolgem pljučnem bolehanji umrl. Domovina zgubila je enega najvernejših sinov, slovenska Talija enega najmarljivejših delalcev na polji dramatičnega slovstva, večna mu pamjet! V Ljubljani 13. dan maja 1872. Odbor dram. društva. — Glasoviti vojak Jernej Prelesnik, po domače Cundrov, iz Gorice na Kranjskem doma, zavoljo ropa in umora, 5kratnega pobega, tatvine in te-škega telesnega poškodovanja 12. decembra 1856. na smrt obsojen; pa pomilosten na 16 let ječe v trdnjavi v Os6ku, je bil te dni po milosti cesarjevi pred pretekom svoje kazni izpuščen; zdaj je 51 let star. — (Pobirki iz časnikov.) Da tudi „Tagblatt" v zboru nemčurskih liberaluških časnikov dunajskih in druzih „glorijo" poje Kudlichu „dem ewigjungen Acht-undvierziger", ni se čuditi, vsaj Kudlichov „rumel" ni druzega kot narodna nemška demonstracija in velikansko pačenje zgodovine, s kterim bi liberalci radi kmetom v glavo ubili, da Kudlich jih je rešil tlake in desetine; al čuditi se je bolj temu, da solze pretaka in žolč izliva na narodno stranko zato, da adjunkt ljubljanske delalnice Wilcher grč za oskrbnika jetnišnice na Stajarsko, češ, da kranjska dežela tako zopet zgubi moža velike cene, in s tem nepotrebno provocira narodno stranko, da „Tagbl." nasproti ne more molčati, marveč mu očitno reči, da iz srca privoščimo g. Wilcherju novo službo, da pa dežela bode namesti njega lahko deset enacih in še boljših adjunktov za delal-nico dobila. „Tagblattovci" se v6 da ž njim zgubijo zvestega privrženca, dežela pa takim vosi: srečno pot!