.
SVET, DEMOKRACIJA  IN MLADI Tomaž  Cernej
Mnogo je vzklikov zoper naglico sodobnega življenja, velika bojazen pred rastočim splošnim uniformizmom, ki mu odpira vrata vedno močnejša enostranska usmerjenost sodobnega človeka, ki pa na drugi strani v skrajni konsekvenci prepogosto pomeni delno množično poneumljenost, otroško naivnost. V skrajnostih gre bodisi za neko praznino, za smešno tekmo, kdo bo imel daljši avto in višjo televizijsko anteno, za samozadovoljstvo v tej tekmi ali pa za občutek lastne nepomembnosti in nemoči pred vsemogočo tehniko našega stoletja. Vsekakor se vsi ljudje v rastočem ritmu sodobne civilizacije ne počutijo doma; v želji, da se otresejo dnevne napetosti, hlastajo po užitkih, iščejo pozabe, potrebujejo idole. Z ugotovitvami, češ da je to zgolj posledica krize kapitalizma, se ne morem popolnoma zadovoljiti. Zame je to vse bolj svetovni pojav razvitih dežel. (Na primer »teddy-boys« na Zahodu — »huligani« na Vzhodu.) S tem pa nikakor ne zanikam, da ne obstoje velike razlike v intenzivnosti in pojavnih oblikah te »sodobne praznine«, ki so odvisne tako od stopnje materialnega razvoja kot od uspešnosti načina, kako ta ali oni sistem rešuje vprašanje družbene angažiranosti človeka. Zdi se mi, da danes, na doseženi stopnji razvoja, laže razumemo te pereče probleme sodobne družbe, ker imamo tudi mi — mislim, da ne pretiravam — opraviti z nekaterimi sorodnimi pojavi. In ne morem se strinjati, če jih globalno označujemo kot »ostanke preteklosti«, kajti te, določenim pojavom razvitega Zahoda analogne oblike, nimajo v večini primerov s preteklostjo kaj dosti zveze. Vse rastoče potrebe in želje današnjega človeka, vsa množica proizvodov, ki mu je potrebna za življenjski standard naše dobe, vsekakor niso »ostanek preteklosti«. Še manj lahko pripisujemo tak atribut vsem posledicam široke mreže sodobnih komunikacij, ki je v preteklosti bila znatno slabše razvita, nekaterih členov pa sploh ni bilo.
Mogočna mreža komunikacij (televizija, film itd.) nasploh in velika skrb za zadovoljitev potreb osebnega standarda posebej ustvarjata s propagando, psihološko sugestijo, ki meji že na nasilje, bolj ali manj
25   Sodobnost                                                                385
zasičeno atmosfero in s tem določeno pasivnost in ravnodušnost ljudi. Ta zasičenost z dejstvi in vplivi in predvsem vsakdanji trud za večjo osebno »kupno moč« manjšata interes za kakršnokoli neplačano oziroma nenagrajeno družbeno dejavnost. Mislim, da nekaj podobnega deloma občutimo tudi pri nas, odkar smo sprostili trg široke potrošnje in tako prišli do nenavadno velike gospodarske rasti v letih 1956—1960.
Proces ponovne »ekonomizacije« življenja v taki državi, kot je naša, ki šteje več narodnosti in kjer obstoje občutne razlike v stopnji razvoja, pa vnaša tudi razne nevarnosti za zaostritve protislovja med razvitejšimi in manj razvitimi. V zgodovini so pač nacionalna čustva bila pogosto izkoriščana v prid ekonomskim koristim. In nekateri pojavi kažejo, da tudi mi nismo v tem popolnoma imuni. Za nami je obdobje prvotnega poleta, slavja parol, enotnosti relativne revščine v frontal-nem spopadu s prvo fazo graditve. Ne vem pa, zakaj bi se čudili, da danes, ko so se stvari normalizirale, nacionalne razlike ponovno dobivajo večji pomen. Mislim, da gre za popolnoma logične posledice razvoja. Ako so narodi v vojni in ob zmagi ustvarjali temelje bratstva in enotnosti, če so se odpovedali delu svoje suverenosti, se s tem nikakor niso in niso mogli odreči vseh. svojih, tradicij, razlik v stopnji tehnične ali kulturne razvitosti, svojih prednosti in slabosti. Te značilnosti so bile nekaj časa manj pomembne, vendar latentno prisotne. Decentralizacija na komune in vsi spremljajoči pojavi začetnih faz tega procesa so tudi oživljali nacionalno problematiko, dasi avtonomija republik ni bila kaj široko determinirana. Dejansko pa so pod površino skladnosti in navideznega najlepšega reda dobivali razni nacionalni nesporazumi kar čudne dimenzije. Osebno menim, da tudi Slovenci nismo zmeraj znali v teh stvareh ravnati najbolj primerno. Dasi smo dalj časa čutili pojave nacionalnih trenj raizličnih intenzivnosti, smo o tem razpravljali le v zaključenih krogih, kjer smo morda nasprotja še stopnjevali, medtem ko je bila javna razprava verjetno malo predolgo časa tabu. K temu je pripomogla inercija mita o »nezrelosti« — »nismo še zreli, da bi o tem in tem jasno in javno govorili«. S tem ni rečeno, da tak postopek ni bil določen čas objektivno potreben. Občutek pa imam, kot da se včasih ne moremo čisto znajti v večji in večji sestavljenosti novih situacij. Ako je še pred nekaj leti postulat skladnosti razrešil vse težave, je danes lahko le še izraz hrepenenja po relativni enostavnosti polpreteklega obdobja.
Zdi se mi, da so včasih divergence med stvarnostjo in cilji bolj zaostrene bodisi zato, ker vztrajno idealiziramo določene kategorije, ne da bi priznali njihov dejanski pomen in vpliv, bodisi zato, ker podcenjujemo ali precenjujemo vlogo tako dobrih kot slabih impulzov s te
386
ali one strani sveta. Videti je, kot da bi bili razpeti med plemenitimi cilji graditve socializma in krutimi zakonitostmi materialnega razvoja, vštevši vse njegove spremljajoče pojave in presenečenja. Taka ugotovitev pa je po mojem mnenju bolj znak nemoči tistih, ki se ne morejo v novih danostih orientirati in zato niso sposobni usklajevati tehničnega napredka z osnovnimi težnjami našega družbenega reda, upoštevajoč realne materialne možnosti in prirodno počasni tempo rasti družbene zavesti. Pot od abstraktnih debat h konkretnim realizacijam, od čisto političnih k ekonomsko in družbenopolitičnim prijemom je nedvomno težaven proces, ki potrebuje obilo svežih, strokovnih sil. To pa pomeni zaton klasičnih profesionalnih politikov, toda ne v korist tehnokratov — kar je upravičeno opozorilo mnogih, a morda vseeno malce pretirana bojazen »neoromantičnih politikov« — temveč v korist takih družbenih odnosov, kjer postaja vsak posameznik hkrati tudi »politik«. Več in več potrebnih vodilnih oziroma odgovornih kadrov, začenši z najnižjimi organizacijskimi enotami, kjer so danes morda še največje vrzeli, bo verjetno res iz vrst strokovno izobraženih ljudi, katerih nujno dopolnilo pa so politične in seveda delovne kvalitete in nikakor ne več narobe — primat »politične izgrajenosti« ali »kapitala« vsega priznanja vrednih revolucionarnih zaslug ob vsej škodi zaradi strokovne nepripravljenosti. S počasnim umikom profesionalnih politikov, profesionalnih odbornikov, profesionalnih aktivistov se odpirajo' široki demokraciji nadaljnje možnosti za njeno dejansko' polnejšo vsebino ob boljšem in stabilnejšem gospodarstvu, krajšem delovnem času, višjem življenjskem standardu, ki naj hkrati s sprostitvijo posameznika daje tudi vse širše možnosti za njegovo izobrazbo in sploh kulturno rast. Ko postavljamo človeka v središče našega sistema, ga je treba še temeljiteje spoznavati, upoštevajoč enakovrednost njegovih emocionalnih in razumskih komponent. Tedaj bo taka široka demokracija lahko učinkovitejši jez pred vsemi nesmisli — zdolgočasenimi konfor-mizmi in brezupnimi antikonformizmi — sedanjega in bodočega še bolj razvitega sveta. Tako bomo v daljni bodočnosti morda le premagali nesorazmerja med materialno rastjo in stopnjo družbene zavesti, med ugodjem rastočega življenjskega standarda in občasno kulturno osiro-mašitvijo sodobnega človeka.
Nove oblike široke demokracije pa kličejo mlade, da nenehnemu boju za dejansko vsebino in še bolj uspešno življenje novih demokratičnih organizmov dodajo svoj delež živahnosti, da vnesejo nasproti zaviralni »moči navade« tudi nekaj vetra. Ne sme biti poglavitno vprašanje samo število mladih ljudi, vključenih v organe samoupravljanja, temveč predvsem  to, kaj oni  tam  dejansko pomenijo.  To pa je od-
_>,*
387
visno tako od uspešnosti in teže posameznih organizmov pri odločanju, od njihove dejanske avtonomije in — seveda — od nas samih, da ne bomo ostajali samo opazovalci ali nemi in poslušni izvajalci ali pa spet vpijoči in malce preabstraktni kritiki.
Eden izmed predstavnikov francoske levice, Pierre Mendes-France, končuje knjigo La republique moderne, ki je izšla lani, s pozivom mladim in novim silam, naj se z realizmom, ki jim je lasten, spoprimejo s problemi nadaljnjega razvoja demokracije v tesnobi gospodarsko razvitega sveta, naj izpolnijo praznino, ki so jo deloma povzročile tudi utrujene stranke IV. republike. Nekatere njegove teze so za nas izredno zanimive, ker obravnavajo možnosti prehoda v socializem in njegovega razvoja v prirodnejših pogojih, to je v pogojih ekonomsko tako razvite dežele, kot je Francija, ki se je v zadnjih letih znatno okrepila.
Mislim, da zaupanje, ki ga ima Mendes-France v mladino, ni tako brez osnove. Nič ne more omajati dejstva, da je bila mladina vedno nosilec novih in naprednih idej. V morju družbenih protislovij so brez dvoma nasprotja in protislovja med očeti in sinovi med najstarejšimi in najelementarnejšimi. Ta nasprotja in protislovja bodo po vsej verjetnosti živela tudi v taki družbi, kjer bi, kolikor se le da, vsa ostala protislovna nasprotja omilili ali celo popolnoma odpravili.
Menim, da je »sitnost« ali skepsa nas mladih večinoma upravičena, saj gre končno za svet, v katerem bomo mi živeli. Res je, da smo mladi bolj dovzetni za naj raznovrstne j še vplive, tako dobre kot slabe. Jasno pa je tudi, da se ne moremo izogniti, da ne bi utripali s pestrimi tokovi sodobnega, vedno tesneje povezanega sveta. Zato pa je treba, da tudi pristopimo k problemom z večjo širino, da predremo okove teritorialnih ali nacionalnih ožin ter preživelih šablon.
388