90 Državni melijoracijski zaklad. (Dalje.) Najprvo treba nam ozreti se po naši domovini, in razumnemu očesu odpro se raznovrstne pomanjkljivosti v kulturnem stanji naših zemljišč. Ne bom navajal silnih škod, katere provzročuje glavna naša reka „Sava". Na stotine oralov plodne zemlje odnaša in pustoši ob njej ležeča zemljišča. Posegla je vrne? visoka c. kr. vlada in lotila se urejevanja savske struge ter v to svrho uže velike vsote porabila, za kar ji moramo biti hvaležni, to toliko bolj, ker donaša dežela k temu podjetju le malo. Sava namreč spada posebno oi izliva ljubljauičnega med „državne reke". Imamo pa tudi reke ali vode, katere niso državne, kakor na pr. Bistrico, ki se Podgradom izliva v Savo. Prav ta voda je, katera me vsegdar, kadar pridem do nje, plaši, iu dal Bog, da bi ne bil moj strah opravičen. Vedno plitvejša je tej deroči nagli vodi nje struga in po nekatere kraje je skoro enako visoka, kakor poleg nje ležeče polje. Varuj Bog, da bi kedaj hudourniki s kamniških planin v silai množini in naglici pridrli v ravnino in v Bistrico ter s seboj pri-valili neizmerne množine kamenja in grušča: pripetila bi se enaka katastrofa polju ob Bistrici noter do Dola, kakeršna je opustošila lepe rodovitne doline po Koroškem in Tirolskem pred nekaj leti. Ako se bode struga le količkaj še vzdignila ali zvišala po masah, katere vanjo prinašajo razni dolivi, a bati se je posebno hudournikov, če bi se oblaki razlili, da bi prenaglo narasla Bistrica prestopila svojo strugo ter se po ravani razlila in jo z gruščevjem pokrila. Dal Bog, da se to ne zgodi, vendar pa so teh misli in polni te bojazni tudi drugi možje, največi tehniki — strokovnjaki v deželi. Zato naj se dežela in ž njo posebno kamniško-brdski okraj še v pravem času loti dela ter uravna strugo Bistrici, pa tudi skrbi, da ne bodo dolivi v njo prinašali pregromnih množin gruščevja, katero hudourniki odirajo s hribov. Torej ni le treba struge urediti Bistrici, ampak više treba pričeti delo, in sistematično mora biti to delo uravnano in zvršeno. Na Koroškem in Tirolskem vrše se sedaj uravnave, ki bodo stale par milijonov. Prav je, da se vsaj za bodočnost odstranijo nadaljnje katastrofe, a še umnejše bi bilo, da bi se bila ta zbolj- šalna dela zvršila poprej, predno je taka grozna katastrofa nastala in opustošila cele vasi ter provzročila na milijone škode. Žal, da pri nas mora bridka izkušnja šele zbuditi na delo! Koliko ne žrtvujejo druge dežele in države za zboljševaoje zemljišč, pi ob pravem času. Kaj pomaga potem, kadar je uže ušla krava iz hleva, telce je sicer dobwo, a krave ni! Zopet druga voda „Mirna" škoduje silno ob njej ležečim zemljiščem. Že sedaj v 10 letih je morala vlada blizu za 6 tisoč goldinarjev davkov odpisati, ker Mirna skoro redno vsako leto opustošuje ob njej ležeča zemljišča. Ker se pa vedno Mirni struga vzdiguje, bati se je v prihodoje še hujših škod. Pač britko je gledati, kako taka lepa, plodovita dolina propada, ko bi se ji lehko pomoglo. Če računimo le teh 6000 gld., katere je država morala od davkov odpisati, razviditno, da bi to bila glavnica nad 100 tisoč, in koliko bi se lehko s tem storilo. Pa država naj ne žabi, da bo morala redno odpisovati ter v malo letin zbrisati stalno rubriko davkov ob Mirni! Silno mnogo je v naši deželi močvirnih zemljišč. Ne bom navajal ljubljanskega barja, ker v njem so že toliko pisali, toliko zborovali in na tisoče potrošili za napravo načrtov, da ne preostaja drugegi, nego da se enkrat resno lotimo dela in odstranimo ovire, da pomagamo ubogim barjanom vsaj proti groznim povodnjim ter da naposled resno pripravimo vsote, potrebne za osuševanje. (Dalje prihodnjič.) 107 Državni melijoracijski zaklad in dežela kranjska. (Dalje.) Kadar bodemo uredili vode ter osušili premokra zemljišča, lotili se bodemo tudi namak&nja, posebno se-nožeti. Kmetovalci morajo dospeti do tega, da ne bodo odvisni vedno od vremenskih razmer. Kolikokrat po-manjkuje potrebnega sena, ker je bilo leto suho. Komaj je nekaj prve košnje, za otavo pa primanjkuje dežja, in če ga dolgo ni, zgori trata, in če tudi poslednjič pride blagodejni dež, prepozno je za obilno košnjo, tako da nakošena otava ni toliko vredna, kolikor so kosci vzeli plačila. Pri takih razmerah ni čuda, da gredo posebno veči kmetovalci, ki imajo le najete tuje, dobro plačane posle, rakovo pot v imenji. In koliko je zopet takih presuhih zemljišč, katera ob suhih letinah silno malo rodijo. Posnemajrno tudi v tem oziru druge umne napredne dežele. Poglejmo v Italijo, v Lombardijo, katera je bila pre i leti naša avstrijska dežela, in ki j) marsikateri naših starejših ljudi pozna, ko je ondi kot vojak živel. Ondi je cela pokrajina namakana, in neodvisni so od suše; ne le travniki, ampak celo tudi njive imajo tako urejene, da na nje napeljujejo po potrebi vode. Ondi nakoševajo na hektaru namakanih travnikov po 400 stotov sena, ogromna množina, neverjetna nam, ki smo zadovoljni, če na hektaru 100 stotov, torej le četrti del nakosimo. A koliko pa je pri nas travnikov, ki jih le po enkrat v letu kosimo, in komaj na orali dobimo 10 do 15 stotov, ali na hektaru 20 do 30 stotov. V Lombardiji nihče ne posodi na zemljišče, katero nima naprave za napeljavanje vode. Seveda bi utegnil kedo trditi, da je na Laškem gorko. Kes je v Lombardiji gorkeje nego pri nas, vendar pa tudi ni gorkota toliko silnejša, ker ondi imajo tudi po zimi precej mraza. Pa tudi drugod po Italiji so si oskrbeli naprav za namakanje zemljišč. Pri razstavi leta 1878. je Italija izložila načrt in poročilo, iz katerega je bilo posneti, da deluje v Italiji 882 družeb, ki skupno napravljajo naprave za namakanje ali napajanje zemljišč. In sedaj imajo že 1,725.000 hektarov zemljišč, katera morejo ob suši namakati! Kaj lep vzgled nam je Badensko na Nemškem. Ondi so že pred 40 leti napeljali po pesebnih dovodilnih pripravah vode na travnike in tudi na njive, obsojane z deteljo, sploh s krmskimi rastlinami. Prav ubogi so bili ondi kmetovalci, in tudi država ni bila nič kaj na d-nem, ker v njen blagajnici je bil veden deficit ah primanjkljaj. Poprijeli so se rosno dela, najeli melijoracij-skega kapitala in pričeli zboljšavati zemljišča, in kmalu se je začelo obračati na boljo. Bogati pridelki, obilne košnje tečnega, sladkega sena so pomnožile število živine, in v malo letih so se kmetovalci rešili dolgov, pa tudi državna blagajnica se je tako napolnila, da so še pred doteklimi roki ves izposojeni melijoracijski zaklad vrnili, in dandanes sluje Badensko za deželo, v kateri je kmetski stan srečen, nezadolžeo, celo imovit; skoro nepoznana je beseda rubežen, ali celo, da bi komu rrodali dom in last! O koliko slabše pa je pri nas! Dal Bog, da se tudi pri nas kedaj obrne na bolje. Badensko je uprav podobno naši deželi, ker je tudi jako hribovito, kajti le 16 odstotkov je ravne zemlje. Tudi glede obnebja niso kaj na boljšem od nas. Pre-računili so, da pridelujejo le z napeljavanjem vode na zemljišča na leto po 3 milijone več na isti zemlji, in to hodi 585000 ljudem, ki se bavijo ali živijo s kmetijstvom, v prid, torej na sleharnega po 5 gld., in, ra-čuneč 5% obrestovanja, zboljšalo se je premoženje posamezne kmetske rodbine, ki na pr. šteje 5 oseb, za 500 gld. kapitalne vrednosti. (Dalje nasled.) 122 Državni melijoracijski zaklad in dežela kranjska. (Konec.) Slavni inžener Hobohm, po katerem sem te statistične številke posnel, preračunil je tudi, za koliko bi se blagostanje kmetovalcev v naši Avstriji povzdignilo, ako bi po vzgledu badenske države in badenskih kmetovalcev začeli zboljšavati naša zemljišča, osuševati jih ter okoriščati se voda za namakanje posebno travniških zemljišč. Tudi pri nas bi se v 25 letih moglo pomnožiti premoženje posamezne kmetske rodbine petih glav za 500 iorintov, kar bi znašalo pri 13 milijonov ljudi živečih ob poljedelstvu , ali pri 2,600.000 kmetskih rodbinah, ogromno vsoto 1300 milijonov gold., in to po 5% obrestovano, in imeli bi avstrijski kmetovalci na leto po 65 milijonov več dohodkov! To ne maram trditi, da bi se tako do pičice zvršilo, a istinito je, da bi se dokaj zboljšal sedanji položaj, ki je skoro obupen za avstrijske kmetovalce, ker vsled američanske konkurence ne gre naše blago v pravo ceno, in izhaja le še tist, ki proti stroškom prav obilo prideluje na zemljišči, da mu obilost povrača trud in stroške za delo. Eaake razmere se nahajajo na Saksonskem, Virten-berškem in Bavarskem. V sosedni deželi, na Goriškem, združili so se kmetovalci v posebno družbo, da priredijo naprave za namakanje zemljišč tržiškega ozemlja (territorio di Mon-falcone). Delo bo stalo 956.000 gld., in država jim je iz državnega melioracijskega zaklada v to podelila 382.400 gld., gotovo lepa pomoč. Zakaj pa mi mirujemo, ali mari mi ne potrebujemo boljših zemljišč?! Le pov-prašajmo onih naših gospodarjev, ki so skrbni ter namakajo svoje travnike, za uspeh. Njih odgovor nas bo vzdramil. Poprašajmo na pr. skrbnih gospodarjev, v dolini proti Kamni gorici od Podnarta, koliko so nekdaj in koliko pridelujejo sedaj, ko namakajo travnike, sena. In ko bi zanemarili namakanje, videli bi, kako bi ponehala obila košnja. In isto bi nam povedali drugi, žal! da jih je le zelo malo, in da velika večina prepušča travnik osodi. Pristavljam takoj, da si posameznik ne more veliko pomagati, pač pa je tu treba združene moči, ki vzmore vse ovire in težave ter si neverjetnih uspehov pribori, če se ume okoristiti, kar narava ponuja. 123 Voda namreč služi ob suši, da namakamo ž njo suho, žejno zemljo, ki bi morebiti še tedne morala čakati blagodejnega dežja. Tako pa pomoremo takoj žejni zemlji če odpremo zapornice, da iz napravljenih, vodo dova-jajočih jarkov prihaja vode na njo. Voda pa ima v sebi tudi mnogo redilnih snovi, katere oddaje zemlji, ki nekako kakor filter iz vode zadržuje mineralne in druge organske snovi, ki služijo rastlinam v uspešen razvoj. Seveda nima vsaktera voda in v vsakteri dobi enake gnojilne vrednosti, in znano je, da so vode v jesenski dobi, ko prihaja ob dežji iz vasi, s polja, na katerem je dokaj odpadkov raznih rastlin in gnojilnih snovi, iz gozdov, po katerih je polno listja itd., najboljše za napajanje. Ni mi sicer namen v tem spisu dokazovati, koliko redilnih snovi ima voda, celo tista, ki je videti čista, v sebi, ker za to treba obširnega, potrebnega spisa; omenjam le, da se je vsakdo prepričal, da popolnoma čista voda, če stoji nekoliko časa v kaki posodi na gorkem, prične smrdeti in to zato, ker so se začele krojiti v njej se nahajajoče organske snovi. Voda ima tudi mineralskih snovi, ki služijo rastlinam takisto dobro v rast. Ako se preskrbimo z vodo, ne bo se nam bati suše, ki bi nam vzela bogato košnjo ali žetev. Ko niso v Lombardiji imeli še naprav za namakanje zemljišč, trpeli so silno od suše, sedaj ne poznajo te besede. Prav tako je v resnici huda suša pogostoma uničevala pridelke kmetovalcem po tržiškem (Monfalcone) ozemlji, sedaj bo vse drugače in bolje. O tem projektu bomo še v posebnem članku govorili. Da je namaka zelo uspešna, lahko nam pač to spričuje, da so po vsem svetu poskusili to napravo, in srečni oni, ki jo imajo. Znano je omikanim kmetovalcem, da Indija ima mnogo suhih zemljišč. Kadar so bili Angleži dobili v last od Indije prav slabo, suho, skoro ne-poseljeno pokrajino, ki meri nad 4 milijone hektarov, poslali so svoje inženerje, ki so iz bližnjih rek s posebnimi napravami vzdignili vodo, in ž njo sedaj namakajo poprej po vsem nerabno zemljo, ki kaj bogato rodi najlepše žito! Za to so Angleži potrošili veliko milijonov, a obrestuje sa dotični kapital z 20%! Današnji Indiji se je zahvaliti za svoje blagostanje le namakanju zemljišč. Prav tako bi se smeli učiti od Kitajcev, o katerih imajo pri nas čudne nazore, a vendar je Kitajec vzoren kmetovalec, ki je lahko nam učitelj v poljedeljstvu. Veliko tisoč kilometrov kanalov so Kitajci napravili, ki dovajajo vodo za namakanje zemljišč. Zato pa tudi kitajski narod najjasneje spričuje, koliko životno moč imajo vztrajni in razumni poljedelski narodi, ker vsi drugi narodi azijski so propadli, le Kitajci so ohranili sebe in svojo narodnost. Čeravno je Kitaj silno ljudnat, vendar ni ondi tiste bede, katera je drugod, ker z uz-trajnostjo in umom 80 si napravili rodovitno polje, katero jih lahko živi. Pravtako je na Japonskem, katero imenujejo azijsko Anglijo, ki je glede poljedelstva dokaj vzglednejša in ugodnejša od naše evropske kulture. V to so res mnogo pripomogli Angleži, ki razumejo zemljo ravnati: premokro usušajo, presuho pa namakajo. Tudi večinoma po naši deželi se nahaja dokaj zemljišč in polja, katero potrebujo nsmake. Vode nam je v to obilo na razpolaganje, treba jo je le o pravi dobi pridržati, a ne pustiti je, da nekoristno odhaja. Fran Povše. List 18. Gospodarske stvari. Državni melijoracijski zaklad in dežela kranjska. (Dalje.) Preostaje nam še govoriti, kako dobiti za to denarjev, ker take naprave stanejo dokaj kapitala. Tu na-staje vprašanje, kedo naj prične. Posamezni kmetovalci ne vzmorejo tega, ker jim primanjkuje denarja, nekoliko pa tudi potrebne razumnosti. Tu sta prvi poklicani državna vlada in dežela. Država je ustanovila državni melijoracijski zaklad, in sicer po 500.000 na leto, dovoljenih od državnega zbora za 10 let, torej 5 milijonov, iz katerega morejo posamezne dežele, oziroma dotične zadruge, dobivati primernih podpor, in sicer tretjino od proračunjene vsote, kolikor stane dotično podjetje. Da je za Avstrijo to res silno majhna vsota, kedo bi pač mogel tajiti! Če je dobiti stotine milijonov na posodo za reči, katere minejo, gotovo bi se dobilo nekaj milijonov, ki bi izredno dobro rabili v zboljšavanje zemljišč, ker s tem bi se zboljšal položaj narodom, zboljšati pa tudi erarju dohodki, ker od zboljšanih zemljišč pobiral bi erar lahko podvojene davke, katere bi poljedelec tudi rad plačeval, ker bi od poprej malo rodovitnega zemljišča dobival dvojnih dohodkov in bi ne bil toliko odvisen od vremenskih razmer, posebno ne od prehude moče, oziroma prehude suše. Že iz tega vzroka torej bi bila dolžnost in tudi korist erarju, da država izdatno pomore deželam in nje prebivalcem — kmetovalcem do boljših zemljišč. Deželnih zastopov naloga pa je, da priskrbe razumnih tehnikov, ki bi izdelavali načrte za posamezna zboljšalna dela, ker od občanov zahtevati, da bi si sami inženerja najeli, ni mogoče, kajti težavno je kmetovalce prepričati o takih velikih namerah. Kadar pa sčasoma razvidijo iz izdelanih načrtov korist, odločijo se vendar le za njim prekoristno podjetje. Dežela pa mora priskrbeti tudi potrebnega kredita ali kapitala, in to tudi more, ker posebno današuji čas imajo velike banke polno denarja po blagajnah, pa ga ne vedo kam naložiti. Angleške in tudi francoske banke izposojujejo celo po 3%- Dežela naj najame po načinu zemljiško-odveznega zaklada poseben kapital, ki bo rabil kot melijoracijski zaklad, iz katerega si bodo mogli izposojevati posamezne občine, oziroma okraji, deležniki dotičnih zboljšalnih podjetij. Dotični deležniki pa prevzamejo dolžnost, da izposojeni denar deželi povrnejo z obrestmi in z amortizacijsko ali odplačilno vsoto, znašajočo 1%» kar se zgodi v 41 letih s tem, da plačujejo poleg 4% obresti od glavnice še 1% za amortizacijo, skupno torej po 5 od sto. To jim bode pa gotovo tudi mogoče, ker zemljišča, poprej zaradi prehude močvirnosti skoro neplodna, prinašala bodo podvojene dohodKe. Iz državnega zaklada za melijoracije morejo dobivati družbo kmetovalcev, oziroma cele občine, okraji ali pokrajine, po 30% podpore k vsoti proračunjenih stroškov, drugih 30°/o je navadno, vsaj po dotičnem državnem zakonu, deželi in ostalih 40% dotičnim interesentom posestnikom pokriti. Dosedaj se razbijajo taka pogajanja ali uradne obravnave redno ob tem, da interesenti ne prevzamejo pripadajočega jim deleža stroškov, kar vsekakor ni prav, ker baš oni bodo deležni zboljšave njim v prid se vse vrši. Taki interesenti ne smejo pozabiti, da donašajo v tak zboljšavni zaklad vsi davkoplačevalci, ki morda nikdar ne bodo deležni kakih koristi od njega. Več kakor opravičeno je torej, da interesenti prevzamejo vsaj eno tretjino stroškov. Seveda, prav tu je sila in potreba, da se interesentom pomore s posojili, katera bi z letnimi odplačili zopet povrnili. Navadno so dotični posestniki ubožni, in morda ogromna njih množina še beliča nima prihranjenega, da bi jim bilo mogoče plačati pripadajoči del stroškov. Ko bi jm< nepremožni deležniki kmetovalci mogli posojilo do)rfti 138 v ta namen z nizkimi obrestmi in proti dolgoletnim odplačilnim obrokom, dvomiti ni, da bodo prevzeli pripadajoči jim del stroškov. Iz teh razlogov pa bi omenjeni deželni melijoracijski zaklad neizmerno veliko koristil, prav za prav le potem bo res kaj uspešnega mogoče doseči; brez takega posojilnega zavoda dozdeva se mi, 'posebno pri naših razmerah, vsako podobno podjetje neizvedno. (Dalje nasl.) 147 Državni melijoracijski zaklad in dežela kranjska. (Dalje.) Temu odpomoči videlo se je potrebno celo odlični češki kronovini, t6r v minoli jeseni sklenil je češki deželni zbor ustanoviti deželno banko sploh, katera pa bode imela poseben oddelek za zemljiške melijoracije in izposojevala društvom, občinam , oziroma okrajem, tudi posameznim posestnikom denarjev, s katerimi bo mogoče po Češkem močvirna zemljišča osu-ševati, na presuha navajati vode, urejati potoke, reke in sploh obrežja raznih^ voda. Dotičniki morajo izkazati načrt, izdelan na podlogi dovršenih preiskav, sploh vseh razmer, tako, da je mogoče tehniku, katerega odpošlje deželni odbor, prepričati se o izvednosti kakor tudi o uspešnosti dotičnega zboljševal-nega podjetja. Izposojena glavnica zagotovi se na dotično zemljišče, in je lastniku (oziroma več njih) redno vsako leto po-vračati poleg nizkih obresti še odplačilni znesek. Enake deželne (provincijalne) melijoracijske zaklade imajo po vsej Nemčiji, tako na Hesenskem, na Hano-veranskem. Saksonska deluje že četrt stoletja, prav tako že navedena Badenska. Obe se ponašata z neverjetno ogromnimi uspehi. Enako delujejo na Bavarskem in v Šleziji. Tudi na Gališkem deluje že od 1. 1881. deželna banka, ki je vsaj nekoliko silnemu pomanjkanju kapitala odpomogla, Češka ima sicer tega dovolj, ker 1885. 1. je delovalo 10 akcijskih bank, ki razpolagajo s kapitalom 15 milijonov goldinarjev in z vloženimi zneski 25 milijonov. Poleg tega je v deželi 94 hranilnic, ki hranijo 309 milijonov goldinarjev. Drugih 376 posojilnih družeb upravlja glavnico 9 milijonov in vloženih vsot v znesku 148 102 milijonov! Pa vendar je smatral češki deželni zastop za potrebno, da ustanovi poseben deželni zavod, ki ne bo iskal nikakega dobička ter skrbel, da si bodo kmetovalci mogli izposojevati denarjev po najnižji ceni. Vsi navedeni denarni zavodi so spekulativni in jim ni najbolj mar koristiti občinstvu. V sedanjih kritičnih časih, ko bije poljedelski stan trd boj za obstanek, dospeli so najodličnejši ter resno misleči gospodarji do prepričanja da se more temu stanju odpomoči z izboljšanjem zemljišč in s premoženjem njih rodovitnosti. Vse to pa se brez denarnih sredstev ne more zvršiti. Privatni podjetni denarni zavodi bi se sicer vendar nekoliko mogli ozirati na to delo, tako n. pr. bi naša kranjska hranilnica, katera ima nad 10 milijonov goldinarjev naloženih v raznih papirjih, in ki nekateri celo ne donašajo 4% obresti, mogla veliko koristiti deželi, oziroma kranjskim poljedelcem, ter bi gotovo imela večo denarno sigurnost, Ko bi izposojene glavnice bile zagotovljene na zemljiščih, katera bi z melijoracijami dobile podvojeno vrednost, nego v bolj ali manj negotovih papirjih. Kar je v tem oziru veljalo za Nemčijo, Prusko; Saksonsko, Bavarsko itd., velja še bolj za uas, posebno z ozirom na naš opasni položaj. Prevažni projekti, za katere so že zdavno izdelani načrti, imajo se rešiti, kar upamo, da se tudi gotovo zvrši, ker nam je v to porok gospod deželni glavar, ki se z vso skrbjo in vztrajnostjo poteguje, da dobi deželi državne podpore. Naj bi se tudi tu na omenjene misli ozirali, oni možje, ki odločujejo o tem. Sigurni smejo biti, da bodo poljedelcem, da bodo vsej domovini po-mogli! Fran Povše.