Sonja Sever
Bebček Miha
Ilustriral M, Sedej Dragi Mihec!
Nikar se ue prestraši in ne pobegni. Dolgo sem le iskal, da ti po-vem, da sem jaz, županov Francek, zažgal senik ia da mi je silno žal, ker si nedolžno trpel. Prosim. odpusti mi! Pojdi z menuj nazaj v vas. Stanoval boš pri meni in jaz povem vsem, da si nedolžen. Vedno te bom imel rad.                                                                      Francek.
Francek je trikrat prebral s solznimi očmi pismo. Hudo ga je skr-belo, če je res napisal tako. da mu bo Mihec tudi verjel. Končno je ovil list okrog kratke paliee, ga povezal z vrvico in s spretnim zamahom vrgel naravnost proti Milicu. Koza je prestrašeno poskočila, a MUiec je začudeno gledal zdaj palico s papirjem, zdaj olcrog sebe, od kod naj bi to priletelo. Ker pa ni ničesar posebnega opazil, je pobral palico in odvil papir. Začel je čitati črko za erko kakor prvošolec. Nenadoma se je zdrznil in z odprtimi usti buljil v nenavadno pismo.
Z burnim utripajočim srcem ga je Francek opazoval. Mihčev obraz, ki je bil se pravkar ves zbegan in splašen. se je zaoel jasniti. Kmalu mu je blažen nasmešek zaigral okrog ustnic in Francek je točno videl, kako sta mu dve debeli solzi padli na pisnio. ^Oprostil mi je, oprostil.c je zašepetal. se vrgel v travo in od jraujenja zailitel. Mihec je spet in spet prečital pismo od začetka do kraja. Sko-raj ni mogel verjeti, kar je čital. Nie več ga ne bodo preganjali kot hododelca in vsi ga bodo spet radi iineli. Sara Francck je prišel k njerau,  da inu to pove.   Toda  kje neki tiči?  Mihec  se je  radovedno
oziral in šel proti strani, od koder je prileiela palica. Za-čudeno je zdajci obstal. Tu za skalo je našel Francka, ihle-čega v travi.
Sočutno je sedel k tova-rišu in mu ljubeče ovil roko okrog vratu. Francek je krče-vito prijel Mihčevo roko in se razjokal, da bi se kamnu smilil. Kako rad bi ga Mi-hec tolažil in iuii kaj lepe-ga povedal, posebno lo, da mu je vse odpustil in da ga ima rad kakor še nikoli. A kaj, ko ni znal govoriti! Nežno je puitiskal tovariša k sebi, končno ga dvignil in odpeljal v svoj brlog.
Tu ga je posadil na hlod in da bi ga razveselil, mu je hitel razkazovati svoja krila. Počasi se je Francek umiril in si z za-nimanjeD) ogledoval Mihčevo delo. Ker pa je treba gosta tudi po-gostiti, je Miliec brž poklical sivko in jo pomolzel, a v žareči pepel je  nasul kostanja.  Francek je  hvaležpo gledal svojega dobrega  to-
322
variša in tucli sam začel prazniti nahrbtnik. Kmalu je bila skala, ki je služila za mizo, polna različnih dobrot: klobas, potic, pečenke ter belega kruba, kostanja in mleka. Vse to se je smejalo in vabilo laČDe želodce.
S srečnimi obrazi sta se prijatelja usedla k mizi in začela se je prava prijateljska gostija. Tudi koza sivka je bila povabljena kot priča iega   pomirjenja   in  je   prav pridno pobirala ostanke nekaterih jedi.
Izboren obed je spravil dečka v dobro voljo in kar venomer jimo je šlo na smeh. K.oliko sia si tudi imela povedati! Če se nista mogla prav razumeti, sta drug diu.gemu napisala na papir. Tako je tudi Mihec zvedel, da je občina prodala oreb mizarju, da poravna stroške, ki so nastali zaradi njega. A kočica se je pri priči sesuia, ko je padlo drevo nanjo.
»Toda nikar ne žaluj, Mihec,« ga je tolažil Francek. »Sedaj poj-deš z menoj k meni domov in ostal boš za vednopri nas.«
>Ne, ne,« je odločno odkimal Mihec in napisal z velikimi črkami na papir: »Jaz ostanem tu, dokler ne koDČam kril!«
»Kaj bi to,« se je zavzel Francek. »Krila boš lahko delal tudi pri nas. Vse, kar imaš tu, vzameva s seboj. Jaz ponesem škallo, pa še vrečo, ti pa vzameš drugo in kar pojdiva! Pozno je že.«
»Ne, ne,« je spet odločno odkimal Mihec.
Francek ga je prepadeno gledal. »Pa zakaj ne? Mar mi ne ver-jameš? Kaj me nimaš rad?«
>Pae, pae,« je živo prikimal Mibec in Francku toplo slisnil roko. Toda ostal je pri svojem in nobena še tako lepa prošnja ni mogla omajati njegovega sklepa. Kaj bi tudi sedaj v dolini, ko se ie tu gori tako lepo uaomafil in ga nihce ne moti. Tam doli bi le bil pod tujo streho in radovedne oči bi ga spremljale pri vsakem koraku.
Ko je Francek videl, da Milica nikakor ne more spraviti s seboj, bi najrajši še sam ostal tn, vsaj to noč. Toda spomuil se je mame, ki bi gotovo mislila. da se mu je zgodila kaka nesreča. Siloo mu je bilo hudo, ko se je moral posloviti. »Pa me še pridi obiskat,* ga je tolažil Mihec.
>Seveda pridem in tudi jestvin ti prinesem,« je obliubil Francek in mu ioplo segel v roko. Dolgo je Mihec gledal za odnajajocim to-farišem in mu mahal v pozdrav.
Bila je že pozna noč, ko je Francek prišel domov. Mati ga je vsa bleda dočakala pri vratih. »Hvala Bogu, da si prišel,« mu je priše-petala, »oče je že vprašal po tebi, pa sem mu rekla, da si šel k stricu. A mene je že bilo tako strah!«
Mati ni vprašala sina, kako je opravil. Saj mu je že na obrazu brala, da je našel svoj mir. Ko je po tem razburljivem dnevu Fran-eek ležal v postelji, sta še dolgo v noč šepetala v izbici. Mama je sedela ob njegovem vzglavju in ga Jjubeee držala za roko, a on ji je pripovedoval, kako je našel Minca, kako sta se sprijateljila in da ga je povabil, naj se za vedno preseli k njim.
»Prav si storil, Francek,« je mehko dejala mati in si od ganjenja brisala solze. »Kar k nam nai pricle, saj itak nimaš ne brata ne se-stre in vsi ga bomo radi imeli. Z očetom bom že jaz govorila.«
»Toda, on noče priti,« je tožil Franeek.
»Pa ga pusti še nekaj časa tam gori, če mu je tako lepo. Po vsem tem, kar je revček doživel, si pač želi miru in biti sam. Ko bo pri-tisnila zima, bo moral že zaradi koze v dolino! Sedaj ga pa lahko včasih obiščeš in mu prineseš hrane.<
323
»Da, mama, imaš prav,« ie pritrdil Francek. Trudao so se mu te-dai začele zapirati oči. »Lahko noč, mama,< je še dahnil in prvič po dolgem času s čisto vestjo in veselim srcem zaspal.
Mama je še dolgo sedela ob postelji in ljubeee gledala spečega sina. Končno se je nagnila nad ojega, niu rablo naredila križ na čelo in iiho odšla-
Tudi Mihec je nocoj nad vse sladko spal. Saj se odslej ai vež bal, da bi ga našli in spet gnali vklenjenega nazaj v mesto. Nič vefi ni bil požigolec in nevarni hudodelec! Samo sonce io čista radost sta mu polnila srce.
Z blaženim nasmeškom okrog ustnic je gradil Mihec svoja krila in dnevi so mu kaj hitro potekali. V (akem lepem razpoloženju ga ie vselej našel Francek, ko ga je prišel obiskat in mit prinesel hrano. V dolino pa se Mibcu ni mudilo in zaman ga je vselej tovariš va-bil s seboj.
Tako so minili tedni, listje je že močno rumenelo in začelo pa-dati z dreves. Koza sivka je postajala že nemirna, zakaj paša je bila čedalje bolj pičla. Tudi Mihec je čutil, da se bliža čas, ko bo moral od tod. Mrzličoo je sedaj gradil svoja krila ne le ves dan, temveč ob svitu ognja tudi pozno v noč. Komaj da si je še privoščil počitka. Toda delo je v njegovo veselje hitro napredovalo-
BiJa je pozna iesen. Drevje se je že skoraj golo zihalo v kladnem vetru, ko je prišel Francek spet obiskat Mihca.
»Mihec, danes pa moraš z menoj! Drugi teden so Vsi sveti in za praznike menda ne boš ostal sam tu gori. In mar ce misliš iti ua mamin grob?« ga je vprašal.
Mihec se je zcuznil. Vsi sveti, mamin grob! Seveda, ta dan ne bi smel yeč biti goii. »Danes še ne rnorem,« je po dolgem molku na-pisal na papir, »na Vse svete pa prinesem roami cvetice.«
»Torej tedaj res prideš,« se je iskreno razveselil Francek.
»Pridem, pridem,« je živo prikimal Mihec.
Ko se je Francek dobre volje poslovil, se je Mihec spet tnnlično lotil dela. Ogrodje je že bilo gotovo in kaj umetno sestavljeno iz palic in šib. Spominjalo je na okostDJak orjaških netopirjevili kril. Sedaj pa je moral še to ogrodje obleči. Skrbno je razpenjal vlažna čreva od šibe do šibe in jih pritrjeval z lesenimi klinčki ter vezal s struuarai iz črev.
Odslej Mihec skoraj ui več spal, silno se mu je mudilo. Le malo dni je še bilo do Vseb svetih in ta dan hoče vsekaKor zleteli k inami. Najptej bo odletel nad Djen grob, ga iz zraka obsul s zelenjem in cveticami, a nato se dvignil do nebeškili vrat. Kako bo mama vesela, ko ga bo zagledala! Kar živo si je že predstavljal to siečno svi-denje v raju.
Končno ]e napočil ta veliki dan. Bilo je nenavadoo lepo jutro. Sonce se je že navsezgodaj prebilo skozi meglo in s STOJimi žarki grelo kakor sponiladi. Na trati pred jamo so ležala popolnoma dovr-šena krila. Kar pošastno velika so bifa, kljub temu pa lolika. skorai tako kakor lakrat v sanjah. Mibec je ves srečen in ponosen ogledoval končano delo. Zelo je bil zadovoljen z njim. Nato je brž odhitel v gozd, natrgal bršljana, jesenskega svišča in rdecib korčkov. Iz tega je spletel prekrasen venec za mamin grob. Tudi sebi je spletel vea-ček okrog čela. Mar niso bili angelčki v raju tudi tako okrašeni? Zato mora biti tudi on lep, ko pride k njim! Kmalu je bilo vse pri-
324
pravljeno. Na visoki steni nad jamo je bila tratica. Ta prostorček si je Mihec izbral za odlet. Ze je hotel odnesti krila gor na sieno, ko se je naenkrat preplašeno ustavil. *Joj, kaj bo pa s sivko?« Na to še nikoli ni pomislii. S seboi je res ne roore vzeti! In siIdo mu je postalo iežko, ko se je spomnif, da jo bo moral sedaj za vedno za-pustiti. »Sivkica, moja sivkica,« ji je gladil mehko dlako in razmišljal, kaj naj stori z njo.
Nenadoma se mu je zjasnil obraz. Spomnil se ie Francka. >Nje-mu jo bom podaril, on bo gotovo lepo z njo ravnal! Napisal mu bom listek. Ta listek obesil sivkici okrog vratu in ko bo ona videla, da letim proti dolini, bo itak čez drn in strn tekla za menoj. Toda kdo ve, če bo našla doli?« ga je zaskrbelo. »Ah nič, vzletel bom od spod-nje stene, od tam pa ne more zgrešiti v vas.« Tako se je odločil, vzel orjaška krila, jih lepo zložil in oprezno ž njimi odkorakal proti do-Iini. Zelo je moral paziti, da jih ne raztrga ob vejah in grmovju in bilo je že pozno popoldne, ko je dospel do navpične stene, ki se ie dvigala tik nad vasjo. Tu je najprej vzel kos papirja in svinčnik, ki mu ga je podarif Francek, id uapisal:
Dragi Krancek!
Nisem Ti hotel reči, zakaj ne pridem v vas. Krila so gotova in zletel bom za vselej k mami. Ker si bil tako dober, Ti pustim za spomin sivko, orodje in vse, kar je v jami. Prosim, bodi dober s sivko, zelo rada je sladko deteljico m leskovo listje. Često bom gle-dal na Tebe z neba.                                             Zbogom, Francek!
To pismo je Mihec zložil med dva kosa lubja, da se ne bi po poti raztrgalo, vse čvrsto povezal z vrvico in kakor zvonček ofaesil sivki okrog vratu. Tedaj je s solznitni očmi vzel za vedno od svoje dobre tovarišice slovo. Ljubeče jo je objel in nežno sttsnil njen gobček na svoj obraz. »Sivkica, sivkica moja!« jo je gladil. >Hvala ti za do-Lro mleko, katero si mi vedno dajala, livala za vse lepe ure, ki sem jih prebil s teboj. Veš, jaz te ne bom pozabil in te vsak večer gledal z neba —* ji je v duhu govoril in jo než-no gladil.
»\te-e-e!« je zameketala sivka in mu lizala roke. Ker pa seveda ni razumela, da se njen gospodar 7.a vselej po-slavlja ocl nje, si je spet mirno poiskala pašo.
Tedaj se je Mihec s trepetajočim srcem pripravil za polet. Naj-prej je krila prepletel in povezal z raznimi pasovi in trakovi iz črev. Nato jiii je prislonil k deblu, tik ob prepadu. Mamin venec si je obesil okrog vratu. Pustil bo, da mu zdrkne čez glavo, ko bo letel nad njenim grobom. Svoj .venček  pa si je globoko  potisnil  na  čelo
325
in pristopil h kriJom, ki so mu segala od pete visoko čez glavo. Nato se je z neštetimi jermeni in pasovi skrbno privezal oanje. Vezal in pričvrščaval se je vse navzkriž, da mu je bilo telo od gležnjev do vratu vse premreženo. Končno je bilo vse pripeto. Vtaknii je roke v obročke in čvrsto prijel za ročice, ki so bile pod krili. Tedaj je drobil po prstih in petah do roba stene. Tu je stal nad vasjo kakor ogromea netopir. Prosojna krila so se lesketala v večernem soncu ia že je čutil, kako ga veier iz doline rahto privzdiguje. »Zbogom, sivkica,« se je še enkrat ljubeče ozrl za kozico. »Mama, sedaj prideni,« mu je zavriskalo v prsih in vrgel se je vetru v naročje.
In glejl Veter ga je rahlo zazibal. Mihec je lahkotno zajadral nad dolino. »Letim, letim! Kakor postovka letim! Mama, knko je lepo,« je pelo in zveoelo v njem. Globoko pod njim je ležala vas, še malo in plaval bo nad pokopališčem. Vidi, vidi, koliko Ijudi je tam in kako mu vsi veselo mahajo v pozdrav! In koliko svečk brli na vsakeni grobu! Tam, tam je mnnnn grob in tudi na njem so svečke! O, gotovo jih je Francek prižgal! Kako je dober! Mama, tu, še ve-nec na tvoj grob, potem poletim k tebi!« Mihec je zamahnil s krili, da bi čimprej dospel do nje.
Toda kaj je to? Dolina se mu je zdajci z neznansko naglico pribUžala in liipoma ga je nekaj steplo po vsem telesu. Nič več ni videl grobov, ne Ijudi, ne svečk, le mati se je smehljajoče sklanjala k njemu. Ljubeče ga je poljubila na čelo, ga rahlo podprla pod pe-ruti, in, o, kako lepo! Kakor angela sta se dvignila v sinje višave. »Bim bom, bim bom!« so otožno peli zvonovi iz lin. Na trati pod visoko steno se je gnetlo vse črno Ijudi. Vaščani so polni groze strmeli
v Milica, ki je negibno ležal v travi pod zlom-ljeDimi krili. Iz srarlne rane na čelu mu je izpod ^enčka curljala kri, ki je kapljala kakor rdeči ru-bini na mamin venec. A bledi obrazek mu je sijal v sreči, kakor bi najlepše sanjal.
»Mrtev je, Mihec je mrtev,« je zašepetalo od ust Ao ust in vedno več ljudi se je oabiralo.
. Tedaj se je nenadoma preril skozi gnečo župa-nov Francek.
»Ljudje, pomagajte, dvignite ga! Žakaj tako strmite? Saj on je vre-den, da bi ga angeli nosili! . . . O, čujte, nedolžen je, jaz sem zažgal senik!« je  zakričal in se zgrudil na prijatelja.
»Mihec, moj Mihec,« je bolno klical in ga nežno objel. Silno ih-teoje je pretreslo Franckovo telo in z vročimi solzami je škropil mrtvega tovariša.
Vaščani so prepadeno strmeli na dečka. »Francek zažgal senik? .... Mihec nedolžen? . . .« so se čudili . . . »O, krivico smo revčku storili,
326
velifco fcrivico! . . . A sedaj je mrtevf« Tako je vse bolno zapeklo v srcu in solze so jim tekle po licih. »Mihec, ubogi fan<,« so sočutno šepetali, a otroci so glasno jokali. Dolgo so vaščani tako ihteli in jokali okrog mrtvega Mihca.
»Nikar, Ijudje! Poslušaj, Francek,« je končno s trepetajočim gla-soro spregovoril župnik, ki je tudi prihitel na kraj nesreče. »Res je, veliko, zelo veliko krivico smo revčku storili! Toda verjemite, ta hipt ko smo krivieo priznali, nam je odpastil. Poglejte, kako mu sije ve-lika ljubezen in rajska sreča z obraza! Nikar ne jokaite več za njim! Srečnejši je od nas, izpolnila se mu je največja želja, odletel je k svoji ljubljeni mami!"
>Bim, bom,« so svečano peli zvonovi iz iin in s svojo pesmijo spremljali Mihčevo dušico k mamici v nebeški raj.