72
Naše želje.
Avstrijski episkopat je sklenil, da se svečano obhaja 601etnica posvečenstva Joahima Pečija, sedaj slavno vladajočega Leona XIII., vsem kristjanom svetega Očeta.
V  znak sinovske ljubezni podarili mu bodo ob tej priliki nabran „ Petrov novec". Ta naslednik Petrov je zagotovljen vesoljnega spoštovanja, ker, dasi rodom Italijan, vsem narodom, a posebno Slavenom, izkazuje nevadno pozornost.
V  polnosti svoje oblasti kot namestnik Gospodov more deliti izredne milosti. Nas Slovence (Carnogliani) so poznali v Rimu kot pobožen in radodaren narod. Stoječi v tako ugodnem mnenju pri sv. Stolu, mogli bi bili to ali ono novo dobroto doseči ali staro pravico izprositi, kajti Leon je mož, ki gleda na blagor cerkve, kakor vidimo na Francozkem. Zato bi želeli mi, da bi tudi sveti Oče našim vernim Slovencem, našemu duhovenstvu, podelil božičnico. Prva božičnica bodi v podobi molitvenika. Znano je. kako si katoliški kler, z nekojimi škofi na čelu, neprestano prizadeva, da bi se takoimenovani „brevir" okolnostim potrebno preuredil. Taka preprava bi ne bila nič novega, saj se je bil z njo pečal že Koncil Trijentin3ki, papež Pij V, Klemen VIII, Urban VIII, Pij VI, sam Leon XIII. Sedajna uredba ugaja, vendar ne splošno, romanskim narodom, ki imajo vso bogoslovsko in patristično literaturo v domačih jezikih, pa tudi sicer nimajo takih in tolikih opravil, kakor mi Slovenci in naši sorojaki. Slišali smo, da je preveč prelistavanja, mučnega iskanja, ki biva tim bridkejše, čim več je dotičnik s časom v zadregi. Mislilo se je, da bi se „brevira, ta duhovnikom predpisani mo-litvenik, pojednostavil. Ostali bi utegnili najlepši psalmi za vsakdanjo rabo, vsi itak niso za rabo prepogostno, ostalo pa bi bilo vsaki dan drugo, ter se čitalo vedno naprej, kakor se lista zajemiva povestnica, molitvenik, da bi se poleg njega ae potrebovalo nobenih drugih. Slebarnemu je uvidno, da je na izbiro krasnih molitvenih oblik, sestavljenih po svetih in učenih možeh, ki vsekako daleč presegajo Davida. V tem je opaziti neka obsoletnost, ki ne prija naravi katoliške cerkve, ki izključuje vsako sterilnost, ker se danoma preraja in širi. Ako se priuzame tmica zimskih dnevi, slaba svečava, že oborožene oči, mr-
zlota vremena, duhovska in narodna, in gospodarska opravila, uradno pisarstvo, potrebni začrki, to bode proti reformacij le oni, ki je v preugodnih položajih. Ta stvar bi se dala razpravljati na dekanatskih konferencah, ki bi snov pretreseno prinesle v posvetna diecezanskej sinodi Ljubljanskej, ali če hočete, metropolitanskej ilirskej, koja cerkvena pokrajina obsega Gorica, Trst Koper, Poreč-Pola, Krk (Veglia). Ako je kranjski kler res toli naroden in slovensk, kakor mu na poudarjanje verjamemo, premagala bo dobra reč vse nasproti stoječe ovire.
Pa tako praktično urejeni „molitvenik" (brevir) bi šele zadoščal, ko bi bil sestavljen v našem jeziku. To bi bila neznanska dobrota za vsakega klerika, ko bi vsaki dan dobival „domačea zaloge svetopisemske, ter jo mogel neposredno upotrebiti! Drugi narodi imajo žj brevir v svojih jezikih, za domačo in javno potrebo, in celo mis-sale se dobiva. (Das romische Brevier in deutscher Sprache, herausgegeben von Dr. Fr. Zarrer, bischofl. Geistl. Rit und qu-kgl. Lycealprofessor in Regensburg. Mit Appro-bation des hochwiirdigsten Herrn Bischofs von Regensburg. In 4 ^leder-Bandern mit Rotschnitt 22 M.). Koliko so trpele uboge redovnice, predno se jim jo oduzelo nerazumljivo breme latinščine. Ako se redovnice v pomanjkanju slovenske izdaje poslužujejo nemške, ne prihaja li odtodi oni nemški upliv? Ni li to naravska posledica?
Kakor pri vsakej stvari, našli bi se pri tej — po-mišljalci, ki bi šli tankovestno prašat na Talijansko, če smejo moliti — zasebno — v domačem jeziku. Meniš li, da ti bode Talijanščina tvoj jezik urivavala, ako je ga ti sam staviš na razpolaganje. Čujejo se ugovori v česti-tosti latinščine. Bjdi, ali znaj, da pred Bogom so vsi jeziki čestiti in oni najbolj, kterega govori najboljši narod. Ali se ni v latinščini pisalo največ budalosti in nesramnosti? Kaj so oni možje, ki so izumili železnice, parobrode, vsakovrstne stroje, telegraf in telefon in zra-koplovbo ... s pomočjo latinščine to storili ? Mrtve jezike hodo prihodno to stoletje ižbacilo iz učnega načrta, ali pa bode dvojka iz njih breuzplivna za daljni napredek, ker jih duh in zahteva časa ne potrebuje; današnji čas zahteva gospodarskega, bogovskega, obrtnega, tehtničnega, sploh praktičnega izobraženja. Ljudstva če kruha, ne Ovidovih od. Ako so se mogli Grki in Latini vzobraziti v svojem jeziku, kaj bi se diugi ne v svojem? Obrniti je treba pogled samo na še pol neobljudeno Ameriko, praktično deželo, kako orijažki napreduje, da se njenega gospodarskega napredka boji celo njena stara učiteljica in mati Evropa. — Druga božičnica bi nam bila, ko bi se ilirskej metropoliji prikupili Lavantin«ka in Krška, odcepivši ji od Nemškega primasa in solograjskega knezo-nadškofa. Zgodovina uči, da nemš^ 1 škofje Slovanom, bilo kot sodeželanom bilo kot katoličanom, niso bili nigdar naklonjeni; njim nasproti so se kazali najemnike, ljudi ki niso prihajali skozi vrata, ampak od drugod, pastirji, ki so ljubili ovce zavoljo njih ar :a in volne. Od mož, ki hočejo   iti   med   narode neznaboge   ali krivoverce, se
73
zahteva, da znajo ondotnih rodov jezike, pri nas v kr-ščanskej Evropi, v nekej kronovini pa se dogaja, da nad-pastir ne umeva svoih vernih. Čast in poštenje zahteva, da ne jemlješ službe, koje tirjatvam nisi dorasel. — Ta pripoj bi se mogol v daljnem času doseči, toda klerik in lajik morata biti poprej dobro narodna in dobro podučena v teh razmerah, sicer bi se znalo zgoditi, da bi sama (nepripravljena) ugovarjala takej pripojitvi. Slovenski narod, zbran v tolišnej skupini, bi tvoril činbenik, ki bi mu na Rimskem dvoru zagotavljal kardinalski kiobuk, s sedežem v Ljubljani, ker „njeniw dohodki so že toliki, ako ne veči, ko mnogega stožernika na Talijanskem. Takega upoštevanja mi bogoljubni in požrtvovni Slovenci že zaslužimo, z molčečnostjo in potrpežljivostjo in vedno krotkostjo ne dosežemo ničesar. Naše lajistvo, svetovno razumništvo se premalo bavi s cerkvenimi stvarmi, le sem-tertja opazi kako zunajnost na cerkvenem telesu, dočim treba celi katoliški organizem temeljito preučiti, potem bi bilo lajistvo bolje zagovorništvo cerkvenih stvari (bistveno potrebnih) cd duhovnikov samih; vsaki razdor bi bil popolnoma nemogoč, ker bi bilo odstranjeno tisto hudomušno nagajanje. Da nič drugega ni tisto dovtipno nasprotovanje, v kojem se kosata „stranki", češ pa eem ga „ obrisal". Pa tudi politični bi morali biti Slovenci v ka-tolištvu s tem, da se poganjajo za pravice svetovne sv, Stola. Apostolski sedež bi tim manje potreboval naših darov; vojakov bi nam tudi ne bilo treba dajati; imeli bi močno oporo zoper talijanske katoličane na avstrijskih tleh, kojim njih cerkvena in politična nasičenost ne dopušča, drugim narodom pravičnim biti, v čemur se »odlikujejo" celo mnogi talijanski duhovniki. Današnje okol-nosti kategorično zahtevajo, da se odpravijo vsa dušno-pastirska mesta pod imenom administratur kuracij, lokalij, ekspozitur, provizur itd., ali pa vsaj povzdignejo v župnije. Na Talijanskem se nahajajo celo župe ali župnije s 100, 50, 40, 30 . . . dušami, da more i šibkejši i postarniši duhovnik uživati primerno državno grafikacijo, na Kranjskem in Štajerskem pa so župnije, ki bi bile vredne talijanskega Škota. V tem oziru se je v krškej škofiji mnogo storilo, dočim se v drugih nima smisla za nizi kler, ki ima istotake polno dejanja. Kako da je mogel Dr. Josip Kahn toliko storiti za svoje nemško duhovenstvo?
Prelepa je bila božičnica slovenskega bogoslužja, ne iz narodne nečimernosti, pač pa iz uzrokov katoliške vere. Dejstvo je, da so Talijani zabranili slovenske pridige, slovenske molitve, slovensko petje, da so pri tem talijanski duhovniki kumovali. Ako je bil Tržaški magistrat toli drzovit, da je šel v Rim tožst škofa Glavino, da Ta-lijane zatira, tisti hip, ko je ubogej slovenskej fari od-uzel dobroto slovenske besede Božje, koliko več so Slovenci opravičeni, da svečano protestirajo v Rimu zoper vsa taka nasilja. Po tem načinu bo vsaj to izključeno, da Talijani ne bodo dobivali opore na dvoru rimskega Sedeža, pomoči pri Talijanih v kraljevini, da domači Talijani duhovskega stanu ne bodo tako nekrščansko neznosni.
sed. quid.