PESMI IZ PISEM.
Prva.                                                                   Druga.
Dalja, nepregledna dalja me loči                  Na postaji buta vagon ob vagon.
od tebe, dragi.                                                 Zamolkli udarci motijo nočno tišino
Zavpila bi v svet,                                            in prihajajo do mene.
zavpila kakor krvoločna zver:                       Sla bi in se odpeljala,
samo trenutek bi te priklicala rada.            Poljubila bi te gorko, o gorko, in bi se vrnila.
Tret j a.
Ves svet, vse življenje se mi zdi pesem, le za naju krajno peta — za naju. Srečna sem, presrečna, ko jo poslušam.
Četrta.
Kot ptič so preširne moje sanje,
ne boje se: drzno režejo pot
naprot življenju, koder bova hodila midva,
ti in jaz.
Ali čakaš kot jaz ta čas? —
STARA POMLADNA MISEL NA DOMOVINO.
Nič več ni svinčenosivih oblakov,                 Lastovke so razprostrle lahke perotnice
nič več dolgočasnih perut pod njimi           kdovekje — in že iz sinjine letijo žgoleče
in hreščečih glasov. Odpeli so zimi.            pod krov ponižnih domov:
Sem vstala in šla prej ko zarja svetla
čez morje in gore
in zdaj sem tu. Trrrrrrrrr . , .
V solncu pomladnem se sveti zagorska vasica,
v hiši vesela, na poti vesela, na polju vesela so lica,
ozračje je živo in žgoli, žgoli —
Vse se zemlje,   svoje zemlje, rodne zemlje veseli.
Misel moja, razpni perutnice še ti! —
NENAPISANO PISMO.
Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen.
Bel list, čist list zate — — Bukve košate
me senčijo s svojim zelenjem in mi šumijo
simfonijo
korenin, debel, vej, listja, gnezd v vejah,
solnca, pomladi, žejne suše, jeseni, dežja,
vetrov, snega, zime, smrti.
O!--------
Pred menoj je bel list, čist list, tebi namenjen.                  jos. Lovrenčič.
«s»    150    <s»