Kulturno-zgodovinske zbirke v muzejih danda- nes vsebujejo predvsem predmete (muzealije), povezane z življenjem in zgodovino višjih social- nih plasti in razredov (meščanstva in plemstva). Nekoliko se je raziskovanje vsakdanjega življenja širših in strukturno nižjih družbenih slojev razši- rilo šele v novejšem času, kjer pa se vedno tesneje prepleta z dognanji etnološke znanosti. V teh ok- virih so imeli do nedavnega prednost predvsem likovno atraktivnejši predmeti, ki imajo tudi trž- no priznano antikvarično vrednost.' Slabša raz- iskanost pa je evidentna predvsem na področju vsakdanjega življenja kmečkega prebivalstva, ki je manj odvisno od velikih zgodovinskih dogod- kov. Ti so na spremembe na teh področjih vpliva- li le posledično in predvsem dolgoročno. Eno slabše raziskanih področij je prav goto- vo odnos do lastnega telesa in osebne čistoče. Danes si npr. težko predstavljamo, da v hišah in stanovanjih ne bi imeli tekoče vode ali kopalnic in stranišč, od koder odplake odtekajo v kanali- zacijo, ne da bi nam bilo treba o tem sploh kar- koli misliti. Vendar to do nedavnega za nikogar ni bila samoumevnost, o kateri je nesmiselno iz- gubljati čas celó za razmišljanje, kaj šele za opra- vila v zvezi s higieno.2 Slabo je bilo že v urbanih naseljih, na podeželju pa se za nekatere zadeve v zvezi s higieno sploh niso brigali. Do začetka 19. stoletja stranišč ponekod na slovenskem podeželju niso poznali, niti najpre- prostejših ne,3 do srede 19. stoletja pa Slovenci niti izraza za stranišče še nismo imeli.4 Za ozna- čevanje »posvečenega prostora« so uporabljali večinoma tuje izraze, npr. Abtritt, Retirad, Privet. Od slovenskih izrazov je bil znan izraz vstraniše, vendar na splošno še ni bil uveljavljen, saj so v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1844 najustreznejši izraz šele iskali.5 Sedej, Ivan: Vsakdanjo življenja večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. Slovenski etnograf XXIII- XXXIX, 1988-1990 (ur. dr. Ivan Sedej). Ljubljana: Sloven- ski etnografski muzej, 1991, str. 9. Studen, Andrej: Proces higienizacije urbanih središč in podeželja od druge polovice 19- stoletja do druge svetovne vojne. Zbornik Tehnološke novosti spreminjajo življenje. Seminar za mentorje zgodovinskih krožkov, Ljubljana, 3- oktober 2002. Zveza prijateljev mladine Slovenije, komi- sija za raziskovalno delo zgodovinskih krožkov na osnov- nih šolah. Ljubljana: 2002, str. 11. Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani. Ljubljana: Institu- tum studiorum humanitatis, 1995. (Studia humanitatis. Apes; 4), str. 44. Prav tam. Glej tudi Studen, Andrej: Slovenci dobimo bese- do stranišče. Slovenska kronika XIX. stoletja, 1800-1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 271 in Keršič, Irena: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stoletju. Slovenski etnograf XXXUI-XXX1V, 1988- 1990 (ur. dr, Ivan Sedej). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1991, str. 376. Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani, str. 44. ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 1 Skrb za čistočo nekdaj Da je bilo vzdrževanje higiene nekdaj velik pro- blem, je znano. Tako in drugače so ljudje telesu nekoč posvečali kar se da malo skrbi.6 Tudi za- pisanega o tem je malo, objavljenih pa je že bilo nekaj raziskav, ki nam osvetljujejo stanje higie- ne v mestih na Slovenskem v 19. stoletju, zlasti v Ljubljani. Viri o snažnosti so precej razdrobljeni in predvsem fragmentarni, ker ljudje o tem niso radi in podrobno pisali, kaj šele razlagali ali raz- pravljali.7 Zlasti je o odnosu do čistoče telesa malo znanega tam, kjer je moralne norme postavljala Cerkev in determinirala odnos ljudi do vsega, celó odnos človeka do samega sebe in lastnega telesa. Tako so bile intimne zadeve, kamor oseb- na higiena prav gotovo sodi, še do pred nekaj de- setletji precej zanemarjen del zgodovine ne le pri nas, pač pa tudi v tujem zgodovinopisju. Dejansko stanje na področju higiene se je prav- zaprav v neurbanih okoljih v resnici razkrilo šele takrat, ko so jih uradniki po naključju opazili na terenu in o tem poročali višjim uradom, ponavadi pa so bile ugotovitve v pravem nasprotju s pred- videvanji. Ko so pred naborom leta 1771 nadzorni uradniki hodili po češkem podeželju in popisova- li število potencialno sposobnih mož za vpoklic v vojsko, so opisovali oblačila, ki so jih kmetje no- sili. Bila so iz grobega platna, ki se je slabo sušilo, kadar jih je premočil dež. Popisali so kajpak tudi nezadostno hrano, umazanijo po kočah, povsod gomazeč mrčes, prebivanje kmetov in živine s perutnino kar v istih prostorih, slabo zdravstveno stanje, telesno šibkost prebivalstva, njihovo votlo pokašljevanje zaradi trdovratnih pljučnih bolezni, zadah, ki je vel iz njih. Nesporno je bilo, da je veli- ka večina živela v strahotni revščini.8 Na slovenskem ozemlju ni bilo nič drugače. Po navedbah v virih so bile higienske razmere ob- upne. Vrsta bolezni, ki se je širila v mestih in na podeželju, je vzbujala resno skrb. Zlasti epidemi- je kolere, ki se je pri nas prvič pojavila v prvi pol- ovici 19. stoletja, so veliko prispevale k urejanju razmer, pri tem pa je podeželje zelo zaostajalo za urbanimi naselji.9 Zaradi izredno slabih higien- skih razmer so se nalezljive bolezni najbolj širile na kmetih, kjer so terjale tudi največ smrtnih žr- tev. Umrljivost dojenčkov je bila na kmetih večja kot v delavskih in mestnih okoljih. Na kmetih je bilo tudi več tuberkuloze.10 Novosti in pogledi na higieno, ki so si celó v deželnih glavnih mestih zelo počasi utirali pot, so na podeželje korakali še z večjo težavo. Smeti in fekalije izven urbanih naselij verjetno niso bile tak problem kot v gosto naseljenih območjih, ker je bila koncentracija poseljenosti prebival- stva bistveno manjša," je bilo pa zato drugačne vrste zanikrnosti več. Na umazanijo okoli kmeč- kih domov so v kratkih zabeležkah opozarjali že nekdaj, upoštevati pa moramo, da se je pojmova- nje čistoče in umazanije tako in tako dojemalo s precej drugačnimi, predvsem blažjimi merili kot dandanes. Nasploh je bilo življenje na vasi zelo skromno, enako skromna je bila tudi podoba vasi in vaških hiš.12 Za čas okoli leta 1700 nekateri raziskoval- ci domnevajo, da so kmečki prebivalci živeli v nekakih dimnicah, ki so se v najznačilnejši ob- liki kot kmečka bivališča pojavljale predvsem na severu in vzhodu s Slovenci poseljenega ozem- lja, medtem ko so v njegovem osrednjem delu prevladovale hiše s črno kuhinjo in ognjiščem, na zahodu pa kaminske hiše.13 Še za leto 1770 je vojaška popisovalna komisija poročala, da štajer- ski kmetje žive v zakajenih kočah, bolni in zdravi skupaj z živino.14 O čistoči ali kakršnikoli udo- bnosti je ob tem komajda možno govoriti. 6 Zonabend, Françoise, Dolgi spomin. Časi in zgodovine v vasi. Ljubljana: Studia humanitatis. ŠKVC, Filozofska fakulteta, 1993, str. 29- 7 Več o zdravstvenih in higienskih razmerah v Ljubljani v prvi polovici 19. stoletja glej tudi Lipič, Fran Viljem: To- pografija c- kr. Deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatike. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003. " Tapió, Victor L.: Marija Terezija. Od baroka do razsvetljen- stva. Maribor: Založba Obzorja. Maribor, 1991, str. 301. ,J Studen, Andrej: Epidemije kolere in njihov vpliv na večjo higieno mest. Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860 (ur. Janez Cvim). Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 217- O koleri na Slovenskem glej tudi Keber, Katarina: Epidemi- je na Slovenskem:primer kolere v 19- stoletju, magistrsko delo. Ljubljana: 2003- '" Studen, Andrej: Proces higienizacije urbanih središč in podeželja od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. Zbornik Tehnološke novosti spreminjajo življenje. Seminar za mentorje zgodovinskih krožkov, Ljubljana, 3. oktober 2002. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slove- nije, komisija za raziskovalno delo zgodovinskih krožkov na osnovnih šolah, 2002, str. 5. " Feltgen, Ernest, Higijena na kmetih, Krško: Tisk Zadruž- ne tiskarne v Krškem, 1910, str. 21. " Simoniti, Vaško: Fanfare nasilja. Ljubljana: Slovenska matica, 2003, str. 179. " Prav tam. " Vilfan, Sergij: Kmečka hiša. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I. Slo- venska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za zgo- dovino, sekcija za občo in narodno zgodovino. Ljublja- na: Državna založba Slovenije, 1970, str. 588. 14 VSE ZA ZGODOVINO Alenka Kačičnik Gabrič. SERILNIK - PREPROST IZRAZ ZA STRANIŠČE ZGODOVINA ZA VSE 1 Vstraniše. «.t ,K"!Iarse"'sazida, narmanjsi reč, en kamen- ček veliko pomeni. Tako ima tudi rast in razpad kmetovanja svoj vzrok sploh v majhnih rečeh, frer aoDnm kmetystvi se narmanjsi reč ne spregleda, nobena stvarca se v ncmar ne pusti. Zato že pri- govor uci, de gospodinja tri vogle deržf, ae si se ravno le z malimi opravki peča. Mi bo po tem takim kdo zameril, de od reči govorim, za ktero se m lahko gospodarju v misel prišlo, se meniti? oaj se imena med Slovenci nima, takö malo se zme- nijo za njo. Kdor jo imenuje, ji pravi po ptujih jezikih: Abtr.tt, Retirad, ßrivct; in če ji sckret reče, misli, de jo je imenoval po slovensko. Jas ji za to dobo vstraniše rečem zavoljo tega, ker se vse v njo v stran spravlja, kar nikamur dru- gam ne kaze. Oznani kdo boljši ime v novicah, mi bo všeč. , In to vstraniše, pravim, de bi per vsaki hiši moralo biti: ni tako za nič, kakor marsikdo med kmeti misli. Sitno mi je reči, pa še sitne]! se pre- bivavcam tacih hiš godi, kjer vstraniša nimajo. Kolikokrat mora človek, ki memo take hiše gre, obraz na drugo stran oberniti'—! Pa tudi dober želodez mora imeti, ki se taki nesnažnosti bliža. Kako sitno je pa tudi to za domače ljudi, sosebno za take, ki bolehajo. Večkrat bi se kdo rad po- mudil per taki hiši, pa potreba ga sili, de odrine. Zc poti okoli takih vasi, kjer vstraniš ni, so več- krat take, de ni izreči. Hazun nesnage in mnogotere sitnobe. je pa tudi se zguba per kmetovanji, ako je hiša brez vstra- niša. Koliko se jih premrazi, ki hodijo na veter in dež k potrebi. Lahko, de še svinje včasi od tega zbolijo, ko okoli voglov takih nesnažnih hiš letajo; sosebno, ako je kak bolchen človek per potrebi bil. Mendc tudi svinskimu želodcu vse ne tekne. In po- tem pride narboljši gnoj v nič. Vprašajte ka- kiga učeniga kmelovavca, in povedal vam bo, kako visoko angležki kmetovavzi človeški gnoj cenijo, in kaj vse z njim počnejo, de jim več verze: vi ga pa puflite v nič priti, in večkrat slabejiga zmn- skiga za dragi dnar kupite! • • Naredi naj si tadaj vsak, kdor ga se nima, vstraniše blizo hiše, ako se da tako? de bo tudi ob dežju mogoče, do njega v suhim priti: tode na ta- kim mesti! de ne bodo zamogle svinje blizo. Zadel se naredi precej globoka jama, de se elo nie gnoja ne razgubt in de ga dež ne odpeljA. V to jamo se mečejo «mc'ti, »tare cunje, oglodano kosti, obnošeno usnje, in večkrat kako betvo listja ali slame: tako t" ne pride nikdar smrad v hišo, inkar hoces nar- bolje pTgnojiti, s tem gnojem pognoj, ..._bo_rastlo, de bo veselje. _ Članek o stranišču o Bleiiveisouih Kmetijskih in rokodelskih novicah z dne 25. septembra 1844. Notranja oprema prostora je bila temu pri- merno borna. Vendar je ob i/teku 18. stoletja postajalo tudi v kmečkih hišah skromno udobje nekoliko bolj dosegljivo. Do tedaj enoten bival- ni prostor, v katerem so vsi pripadniki razširjene družine skupaj živeli, jedli, spali, se je začel čle- niti. Živali so začeli spravljati v od človeških biva- lišč ločene prostore v istem ali drugem poslopju, v sami hiši pa so poslej spali ločeno otroci, osta- reli in posli.15 Od večjega bivalnega prostora se je ločila kuhinja in z njo dim, v majhni oddeljeni kamri pa sta običajno dobila ločen spalni pros- tor gospodar in gospodinja, ponavadi lastnika posesti."' Dimnice v prvi polovici 19. stoletja kot bivalne hiše srečamo le še izjemoma.17 Tudi v kratkih opisih razmer po posameznih katastrskih občinah najdemo ponekod v cenil- nih operatih franciscejskega katastra iz prve pol- ovice 19- stoletja opombe zapisnikarjev in cenil- cev, da je bilo okoli kmečkih stanovanjskih hiš opaziti veliko nesnage.18 Primernih stanovanj je bilo premalo tako v mestih kot na podeželju, prenapolnjene sobe so bile hud problem.w Mnoga bivališča so bila vlaž- na, zatohla in temna. Kot bivalni prostori so bila zato nekatera od njih popolnoma neprimerna. Vsi novi ukrepi in intervencije države, ki je sku- šala poseči tudi na področje gradnje kmečkih hiš, pa so bili v prvi vrsti namenjeni preprečeva- nju požarov v kmečkih bivališčih.20 Predvsem po petdesetem letu 19. stoletja so se lesene kmečke hiše vidno umikale zidanim (vsaj na določenih območjih Slovenije), slamnate kri- tine pa so na hišah hitro menjavali. Delno je tak razvoj pogojevala tudi modernizacija kmetijskih opravil, ki so jih sicer počasi, pa vendarle za- čeli opravljati strojno. Kjer so začeli uporabljati mlatilnice, slama ni bila več uporabna za kritje streh, ker je bila nasekljana. Zato so zlasti pri no- vogradnjah stavbo raje pokrili sicer z dražjo, a bolj vzdržljivo, trajnejšo in pred požari varnejšo opeko.21 Za čiščenje kmečkih hiš so navadno skrbele ženske. Kmečka stanovanja so bila v popolnem " Sandgruber, Roman: Die Anfänge der Konsumgesellsc- haft. München: R. Oldenburg Verlag, 1982, sir. 556. '" Prav lam, sir. 555- 17 Dibie, Pascal: Etnologija spalnice (prerod Gregor Moder, spremna beseda AndrejStudeu). Ljubljana: Založba/'cf. 1999, str. 511 '" AS 176, I'rauciscejski kataster za Kranjsko, k. o. Trojane, L 299. 19 Studen, Andrej: Bedno življenje v prenapolnjeni sobi. Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800-1860. (ur. Janez Criru). LJubljana: Nora revija, 2001, str. 447. •"' Vilfan, Sergij: Kmečka hiša. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog i, str. 586. -'' Keršič, Irena: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmeCkega prebivalstva v 19. stoletju. Slovenski elnograf XXIII-XXXIV, 1988-1990. (ur. dr. Ivan Sedej). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1991, str. 551- VSI: /.A ZGODOVINO 15 ZGODOVINA •• VSE leto XII, 2005. št. 1 nasprotju z načeli higiene, ki je predpisovala suha, topla, zračna, svetla, prostorna in snažna bivališča, kmečka pa tem zahtevam navadno niso zadostila v nobeni, ali pa vsaj v večini po- stavk ne. Higienska kultura med Slovenci sredi prejš- njega stoletja je bila še zlasti na podeželju na zelo nizki ravni. Kmetom je predvsem manjka- lo osnovnih pojmov o higieni, potrebe po čis- toči in snagi okoli sebe niso imeli privzgojene. Osnovne nasvete o negi telesa in skrbi za čistočo je na kmetom dojemljiv način prinesla Stoletna pratika devetnajstiga stoletja 1801-1901, ki je izšla leta 1847.22 Vendar so bili prav kmetje tisti del prebivalstva, ki je nasprotoval vsaki »novo- tariji«.23 Največ pozornosti so higieni telesa ter notranjih in zunanjih prostorov posvečali pred vsakim cerkvenim praznikom.-'4 Kmetje se za svoje zdravje navadno niso dosti brigali, dokler zadeva ni postala urgentna. Takrat so običajno zaradi finančne stiske pa tudi zaradi tradicionalizma najprej na pomoč poklicali samo- uškega mazača ali zdravilca, šele nato uradnega zdravnika. Mazači in zdravilci so imeli v tem času tako pomembno vlogo pri pojmovanju skrbi za zdravje kot uradno zdravilstvo in veterina.23 Predvsem hrana večinske populacije je bila enolična in zaradi tega popolnoma neprimerna za fizično dejavno kmečko prebivalstvo. Jedi so bile preproste in praviloma brezmesne. Uživali so v glavnem pridelke, ki so jih pridelali doma: krompir, sočivje, močnate jedi, kruh, mleko ozi- roma belo kavo, jajca in redko tudi meso.26 Jedi večinskega prebivalstva so se v 19. stoletju komaj kaj spreminjale, spreminjalo se je le razmerje se- stavin v prehrani in količina. Opuščali so sirek, bar, pirjevico in proso, vedno večji delež pa so predstavljala druga žita, koruza in krompir.27 Se- stave obrokov so se razlikovale glede na social- ne plasti in družbene skupine, pokrajine, letne čase, navade posameznih domov in dobre ozi- roma slabe letine.28 Jedilniki premožnejših plasti prebivalstva so bili seveda bolj pestri, porcije pa obilnejše, osnovni problem kuhinje večinskega prebivalstva pa še vedno ni bila kakovost, pač pa zadostna količina hrane.29 Higienske in bivalne razmere so bile v veliki meri odvisne od materialnih možnosti posamez- nika,30 tudi socialna neenakost v posameznem družbenem sloju je bila zelo očitna. Skrb za telo nekdaj pa je bila pri večini prebivalstva zadnja v vrsti zadovoljevanja potreb in zato nasploh zelo pomanjkljiva. Jakob Alešovec,31 ki je kot otrok gostača na Skaručni šel v šolo v Kamnik ter sta- noval najprej pri neki gospodinji, nato pa v sa- mostanu, se je moral najprej naučiti in privaditi, da je sestavni del opreme v sobi umivalnik, v katerem se je treba umiti vsako jutro: »'Pa se mo- raš vendar prej umiti, '« - me opomni gospodinja - »'saj je v sobi skleda z vodo. Umiti se boš moral vsak dan, da veš.«' Grem nazaj in se umijem v skledi. Prej nisem vedel, daje za umivanje. Doma se nisem umival vsak dan, in kadar sem se, sem vzel korec in si vlil vode v roke, sklede pa zato ni bilo treba.«02 Sprva so tudi vsa oblačila kmetje izdelovali sami doma, saj so lan za izdelavo platna sejali skoraj povsod, precej pa so gojili tudi ovac, od katerih so dobivali volno. Celo usnje za obutev so strojili sami.33 Poročila o oblačilni kulturi naših prednikov iz okoli leta 1840 pravijo, da so doma izdelana oblačila nosili povečini le še starejši ljudje.34 Kot kupci oblačil v novejšem času pa so npr. računali na to, da bodo obleko nosili več let, zato so že ob nakupu kupili nekaj številk večje, •" Nanjo meje opozorit dr. Andrej Studen, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. " Feltgen, Ernest: Higijena na kmetih. Krško: Tisk Zadruž- ne tiskarne v Krškem, 1910, str. 4-5. •" Destovnik, Irena: Moč šibkih. Ženske v času kmečkega gospodarjenja. Slovenska prosvetna zveza. Celovec: Zalo- žba Drava, 2002, str. 60. •" Sedej, Ivan: Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. Slovenski etnograf XXXI- II-XXXIX, 1988-1990. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1991, str. 11. • Feltgen, Ernest: Higijena na kmetih. Krško: Tisk Zadruž- ne tiskarne v Krškem, 1910, str. 47. 27 Makarovič, Gorazd, Prehrana v 19. stoletju na Sloven- skem. Slovenski etnograf XXIII-XXXIV, 1988-1990. (ur. dr. Ivan Sedej). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1991, str. 128. JS Prav tam, str. 130. 20 Prav tam, str. 146. w Laporte, Dominique: Zgodovina dreka (prevod Suzana Koncut). Ljubljana: Študentska založba, 2004, str. 79. " Zadnji urednik časopisa Triglav in urednik satiričnega li- sta Brencelj. Več o njem glej Slovenski biografski leksikon, prva knjiga (ur. Izidor Cankar, Franc Ksavcr Lukman). Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932, str. 6. u Alešovec, Jakob: Kako sem se jaz likal. Povest slovenske- ga trpina. Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1973- LJubljana: Prešernova družba v Ljubljani, 1973, str. 66. " Sandgruber, Roman: Die Anfänge der Konsumgesellsc- haft. München: R. Oldenburg Verlag, 1982, str. 269. '•' Granda, Stane: Prcdmarčno obdobje. Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860 (ur. dr. Janez Cvirn). Nova revija, Ljubljana: 2001, str. 118. 16 VSE ZA ZGODOVINO Alenka Kačičnik Gabrič, SERILNIK - PREPROST IZRAZ ZA STRANIŠČE ZGODOVINA ZA VSE Pratika «levetuajflig» ftoletja od t$@s. - diiiOTe, desMlfke fliisliabnike in kmete. Pole« neiHfliklga. v * i ~~"~~ Drim'ya natifa. V LJUBLJANI 18#* prodaj por'l^poldu K* e m «jß ifj, /buKvou^u kupzhevavau H baloni. ' Natifiiil Joshef BIa*nifr. Stoletna pratika devetnajstiga stoletja s podučili za kmete iz leta 1847. VSI-ZA ZGODOVINO 17 ZGODOVINA ZA VSI] leto XII, 2005, št. 1 ~WM ,v.,i;.i.i' ; ../"¡i.;-.''• i' '•» Prew f drugi polovici 19. stoletja (V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Kärnten undKrain. Wien 1891, str. 399.) da bi bile novemu lastniku dalj časa prav. Varčne navade so se dobesedno vtkale v vsakdanja de- janja, saj so dnevno perilo obdržali na sebi tudi ponoči. Preoblekli so si ga le enkrat na teden, na- vadno ob nedeljah, rjuhe pa so menjali enkrat na mesec.35 Ob velikih cerkvenih praznikih ali ob žegnanjih v domači fari na god cerkvenega pa- trona so ljudje oblekli sicer čista svečana oblačila »za boljše«, ki so jih hranili v skrinjah in se niso utegnila znebiti vonja po naftalinu. Predvsem v manjših cerkvah in kapelah je bilo zatohlo, slab zrak se je mešal z naftalinom, človeškim potom in z vonjem po česnu, ki so ga kmetje radi jedli, ker da je zdrav, zato ni bilo redko, da je komu postalo med mašo slabo in je omedlel. Na gradu Hmeljnik so nekoč med mašo v grajski kapeli omedleli vsi štirje ministranti hkrati, pater pa je bral mašo naprej, kakor da se nič ni zgodilo.36 Podobno slab zrak je bil v cerkvah, kjer so maši prisostvovali furmani, ki so zaradi svojstvenega načina življenja in omejenih možnosti v obcest- nih furmanskih gostilnah in prenočiščih še težje skrbeli za snago. Ob glavnih transportnih in pre- hodnih poteh so se ustavljali v soboto proti veče- ru, pot pa so nadaljevali v ponedeljek zjutraj. Ne glede na to, da so si pred nedeljsko mašo očistili škornje in skrtačili obleko, je v cerkvi smrdelo po znoju, konjih, hlevu in usnju.37 V cerkvah, ki so bile poleg šole in gostilne eni najbolj obiskanih objektov na vaseh, bi po mne- nju Ernesta Feltgena morali dosti bolj skrbeti za red in čistočo. Poleg že omenjenega smradu, ki se je širil od neumitih teles ter preznojenih, ne- prezračenih in neopranih oblačil, je opozoril še na nagnusno in nevarno razvado pljuvanja po tleh, čemur je delno pripisoval hitro širjenje v ta- kratnem času usodne jetike in nekaterih drugih bolezni.38 " Zonabcnd, Françoise, Dolgi spomin. Časi in zgodovine v vasi. Ljubljana: Studia humanitatis. ŠKUC. Filozofska fakulteta, 1993, str. 213. •*> Potočnik, Bernarda: Hmeljnik. Način življenja plemiške družine Wambolt von Umstadt med prvo in drugo sve- tovno vojno. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa- kultete, 1994, str. 38. 17 Trobič, Milan: Furmani skozi Postojnska vrata do morja in naprej Logatec: Občina Logatec, 2003, str. 83- •** Feltgen, Ernest: Higijena na kmetih. Krško: Tisk Zadruž- ne tiskarne v Krškem, 1910, str. 14. 18 VSE ZA ZGODOVINO Alenka Kačičnik Gabrič, SERILNIK - PREPROST IZRAZ ZA STRANIŠČE ZGODOVINA ZA VSE Kopalnica in stranišče na podeželju Kopalnic v običajnih kmečkih hišah navadno ni bilo. Še celo pri imovitejših slojih, ki bi si jo lahko omislili, je bil mnogo večji problem kot iz- datki za njeno izgradnjo miselni preskok, ali je ta danes samoumevna pritiklina stanovanja sploh potrebna.39 Za ureditev angleškega stranišča na splakovanje je bilo namreč treba najprej nape- ljati vodovod in urediti kanalizacijo za odplake, česar pa pred koncem 19. stoletja v glavnem tudi večja urbana središča še niso imela. Podeželje je v tem pogledu seveda še bolj zaostajalo. Mara Žura, samska pisarniška delovna moč na grašči- ni Snežnik, je bila verjetno zelo redka izjema, ko si je dala poznega leta 1932 v svoje najeto sta- novanje v enem od poslopij ob gradu pripeljati kopalno kad, za kar je špediterski firmi Domicelj iz Rakeka plačala 24,50 din.4" Na gradu Hmeljnik je gospodarica dobila pra- vo kopalnico s tekočo vročo in mrzlo vodo šele leta 1929. Osebju v gradu pa hišni vodovod ni prinesel sprememb, še naprej so se umivali v la- vorjih (umivalnih skledah) na stojalih, ki so stala v vseh njihovih sobah. Pred letom 1929 so bila še vsa stranišča v gradu na pomolih na severni strani v prvem in drugem nadstropju, spodaj na kuhinjskem dvorišču pa so bile betonirane greznice, od koder se je vsebina razlivala v gozd izven obzidja. Driska je bila poleti na Hmeljni- ku dokaj pogost pojav, otroci pa so imeli veliko opravka s spremljanjem bolezni pri vsakem, ki je odšel na stranišče, ko so opazovali izloček pri prostem padu.41 Tudi na drugih gradovih so imeli podobne te- žave. Na Snežniku npr. so leta 1928 razmišljali, ali bi popravili staro, skoraj dotrajano vodovodno napeljavo v straniščih za 500 din ali pa bi raje naredili novi angleški stranišči na splakovanje, za kar bi plačali 300 din.42 Na kmetih pa so bila prava legla kužnih bolez- ni neurejena stranišča brez primernih greznic.43 Sicer so stanovalci opravljali svoje potrebe kje za vogalom ali v kakšnem kotu, kamor ni segal sosedov pogled, otroci, ki sramežljivosti še niso imeli privzgojene, pa so počepnili kjerkoli.44 Še v drugi polovici 19. stoletja so bila stranišča na kmetijah, kjer so jih sploh imeli, vedno izven hiše. Običajno so stanovalci do tja prišli pod na- puščem. Večina stranišč je bila takšnih, da se ni dalo usesti, »na štrbunk«. Največkrat je za straniš- če služila blizu svinjaka izkopana jama, ki so ji na vsako stran položili po eno desko, na katerih so počepnili. Kasneje so ta »posvečeni« prostor še ogradili z deskami in ga pokrili. Ponekod so imele hiše stranišče na koncu ganka, prostor pa ni bil vedno ograjen do tal, kamor je padalo blato. Drugod so na enem oglu hiše za silo zbili nekaj desk v obliki pokončnega zaboja, pogosto pa je bilo stranišče kar ves dvor, kar pomeni, da posebej določenega prostora za stranišče sploh niso imeli. Pa tudi tam, kjer so ga imeli, je bilo pred hišami in ob poteh vse polno gnoja,45 saj se je po kmečkih dvoriščih poleg ljudi prosto spre- hajalo tudi veliko domačih živali. Do prehoda na njivsko predelavo brez prahe se kmetje pomena živalskega gnoja niti niso dobro zavedali, zato ga tudi pospravljali niso. Ko so začeli rediti živino v hlevih, pa je preteklo še nekaj časa, da so ugoto- vili, da to povleče za seboj tudi ureditev hlevskih gnojišč. Kot se je v nekaterih predmestjih v Ljub- ljani gnojnica pretakala po mestnih ulicah in tr- gih,46 so gnojne luže stale tudi po kmečkih dvo- riščih. O pomembnosti ureditve hlevskih gnojišč je veliko pisal predvsem zdravnik in veterinar dr. Janez Bleiweis, saj so se v številnih vaseh kmet- je neprestano samozastrupljali z onesnaženo vodo, ki je pronicala v vaške vodnjake.47 Večkrat so se ljudje na račun stranišč tudi za- bavali. V ustnem izročilu domačinov Bleda še dandanes živi pripoved, kako so pri Bdenikovi hiši imeli z zunanje strani hiše prislonjen lesen skret (stranišče), ki ga je vsako noč nekdo pre- kucnil. Ko je tako stanje trajalo kar nekaj časa, sta se osebno prizadeti Bdenik in sokrajan Kateš m Za cesarja Franca Jožefa ni bilo kopalnice ne v Hofburgu, niti v Schônbrunnu. Banki, Hans: Bolni Habsburžani. Bolezni in počutje vladarske rodbine, str. 96. •'" Gozdni urad Snežnik, šk. 302, št. 4033- " Potočnik, Bernarda: Hmeljnik. Način življenja plemiške družine Wambolt von Umstadt med prvo in drugo sve- tovno vojno. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa- kultete, 1994, str. 26. '" Gozdni urad Snežnik, šk. 327, št. 4546. • Studen, Andrej: Proces higienizacije urbanih središč in podeželja od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. Zbornik Tehnološke novosti spreminjajo življenje. Seminar za mentorje zgodovinskih krožkov, Ljubljana, 3- oktober 2002. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slove- nije, komisija za raziskovalno delo zgodovinskih krožkov na osnovnih šolah, 2002, str. 17. '" Feltgen, Ernest: Higijena tía kmetih. Krško: Tisk zadružne tiskarno v Krškem, 1910, str. 28. " Keršič, Irena: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stoletju. Slovenski etnograf XXXIU-XXXIV, 1988-1990. Ljubljana: Slovenski etno- grafski muzej, 1991, str. 377. v% Studen, Andrej: Stanovati v Ljubljani, str. 44. 17 Granda, Stane: Predmarčno obdobje. Slovenska kronika XIX. stoletja 1800-1860 (ur. dr. Janez Cvirn). Nova revi- ja, Ljubljana: 2001, str. 117. VSE ZA ZGODOVINO 19 ZGODOVINA ZA VSE leto XII, 2005, št. 1 odločila, da bosta ponoči pazila, storilca ujela in mu jih za kazen naložila. Ko sta se pozno pono- či naveličala čakanja, sta skupno ugotovila, da nepridiprava to noč ne bo, ker je že prepozno. Složno sta odkorakala vsak proti svojemu domu, za vogalom, kjer ga Bdenik ni več videl, pa se je Kateš obrnil, se vrnil ter spet prevrnil leseno stra- nišče. Čez leta se je slednji rad postavil, da je bil prav on tisti, ki je tako vneto prevračal Bdenikov leseni skret.• Medsosedski spori zaradi nesnage niso bili nobena redkost, saj je nekatere nesnaga motila, drugim pa je bilo vseeno, kako zaudarja okoli njihovih domovanj. Sodni postopki med strankami, ki so se razvili iz prerekanj in sporov, so bili zlasti v malih krajih silno neprijetni. Težko je bilo namreč najti priče, ki bi lahko objektivno in nepristransko pričale na sodišču, saj je bilo mnogo potencialnih kan- didatov obremenjenih s sorodstvenimi vezmi oziroma prijateljskimi ali neprijateljskimi sosed- skimi odnosi. Dejstva, ki so jih priče navajale, so si velikokrat nasprotovala, saj je spomin pri na- vajanju zaporedja dogodkov zelo relativna stvar. Priče pa je obremenjevala še starost s svojimi de- mentnimi posledicami, zato so bila nekatera pri- čanja zelo vprašljiva. Tako je bilo tudi v primeru, ko sta se leta 1861 na sodišču tožila sokrajana iz Ilirske Bistrice. \ Obogaten slovenski besednjak Že pokojni Michael Bile naj bi hišo št. 44 v Bi- strici kupil že vsaj rjred 30 leti (po nekaterih pri- čanjih pa že leta 18l8 ali 1819) in se takrat vanjo tudi vselil. Že vsaj pred štiridesetimi leti pa je Anton Lav- renčič od Jožefa Samse kupil hlev na sosednjem zemljišču, ga podrl in si na njegovem mestu zgra- dil stanovanjsko hišo. Pred 10 ali 12 leti, torej sre- di stoletja, je po različnih navedbah prič to hišo št. 80 od svoje mačehe Jožefe Valenčič odkupil Jožef Ličan. Vmesne spremembe lastništva spor- nega zemljišča niso znane. Pričanje Andreja Lavrenčiča, po domače Blatni- ka iz Bistrice, navaja nekoliko drugačna dejstva, predvsem nekoliko natančnejše podatke (pri tem se postavlja vprašanje, ali so bili tudi bolj zanesljivi). Da je bilo zemljišče, zaradi katerega sta se soseda sprla, v lasti tistega, ki je bil lastnik hiše št. 44 v Bistrici, ni bilo sporno. Lavrenčič pa je dejal, da je čez navedeno parcelo, ki je lastnik nikoli ni uporabljal kot dvorišče, do pred 16 ali 17 leti vodila pot, po kateri so nekateri prebivalci vasi hodili v cerkev v Trnovo. Takrat se je v hišo št. 44 preselil Martin Žnideršič49 in prehod zaprl, da bi si na dotičnem zemljišču uredil vrt. Prepiri med sosedi so se vrstili več let, problem pa ne bi bil toliko pereč, če Ličan ne bi imel na zadnji strani hiše v vogalu med zidom sosedo- vega vrta in svoje hiše gnojne jame, kamor so se odvajale fekalije iz stranišča ob njegovi hiši. Straniščna gnojna jama naj bi bila po pričevanju Jakoba Rojea, ki jo je pomagal oblikovati in iz- delati, narejena že leta 1837. Zanjo so uporabili en in pol čevlja globoko (po drugem pričanju pa štiri čevlje globoko) in eno in pol klaftre široko ter prav toliko dolgo luknjo, ki se je nahajala tik ob zidu za hišo v Bistrici št. 80 in v kateri se je že od nekdaj nabirala voda. Gnojna jama je bila narejena precej v naglici in brez dodatnih prič. Za delo je lastnik stranišča z Rojčevo pomočjo porabil dobre četrt ure. Dostop do greznice je bil možen le preko dvorišča ob hišah Bistrica št. 80 in 44. Po izpovedi Jakoba Samse se soseda o gnojni jami nikoli nista pogovorila ali sklenila kakega dogovora.50 Jamo je bilo treba redno čistiti, za kar pa njen lastnik naj ne bi bil preveč vnet. Zato je stanoval- cem hiše in sosedom iz nje neprijetno zaudar- jalo, pa tudi nevarnost širjenja bolezni se je z nesnago povečevala. Na dotično stranišče naj bi hodilo okoli 20 ljudi, zato je imela greznica zelo velik obseg. Jama za povrh sploh ni bila pokrita. Okoli nepočiščene greznice so se začele prega- njati tudi podgane. Kadar je močneje deževalo, je voda straniščno jamo popolnoma zalila. Prehod med hišama je lastniku Janezu Biku slu- žil le za obhod in popravila hiše z zadnje strani, posebnega dodatnega ekonomskega pomena pa za hišno gospodarstvo ni imel. Za enak namen je prehod koristil tudi Jožef Ličan. Zaradi prepirov je Bile Ličanu prepovedal prehod preko zemljišča, s tem pa mu je onemogočil tudi redno praznjenje in čiščenje gnojne jame in njene okolice. Ker se v ** Zupan, Marjan: Moč besede ljudskega pripovedništva. Bled 1000 let. Blejski zbornik 2004. Radovljica: Didakta, 2004, str. 239. 49 Predvidoma najemnik hiSe, njegovstatus nikjer v listinah ni eksplicitno naveden oziroma določneje pojasnjen. "' Gradivo, ki ga hrani Andrej Hodnik iz Ljubljane (naprej Hodnik), fotokopije za pripravo prispevka pa hrani avto- rica; po popisu gradiva št. 99. 20 VSE ZA ZGODOVINO Alenka Kačičnik Gabrio, SERILNIK - PREPROST IZRAZ ZA STRANIŠČE ZGODOVINA ZA VSE Kmečko dvorišče (V: Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Kärnten und Krain. Wien 1891, str. 401.) 18 ali 19 letih nista uspela sama dogovoriti, kako rešiti spor, se je Ličan odločil za tožbo proti Jane- zu Biku51 in problem je po dolgotrajnem prereka- nju dokončno pristal na sodišču. Sodni postopek se je vlekel več let, ker se stran- ki v postopku nikakor nista mogli dogovoriti, kako bi zadrego zaradi stranišča razrešili. Pričanje nekaterih drugih prič med ugotovit- venim postopkom na sodišču je razkrilo še ne- katere druge podrobnosti. Proti sosednji hiši Jožefa Špelarja je bil iz greznice skopan še jarek za odtekanje tekočih odpadnih voda.52 Ker zara- di nasprotovanja prehajanju zadnjega dvorišča greznice ni bilo mogoče redno prazniti, naj bi se kanal za odvajanje usmeril in podaljšal proti hiši Bistrica št. 80, fekalije pa so po tem pričeva- nju začele odtekati pod vogal hiše, o čemer pa večina na sodišče poklicanih in zaslišanih prič ni vedela ničesar. Priča Jakob Samsa pa je poznal približno 45 let obstoječi kanal pod hišo št. 80, ki je tekel na jug proti hiši Jožefa Špelarja. Kanal so lastniki te hiše naredili sami in vanj naj bi se stekala nesnaga po jarku iz sporne greznice. Nobena od prič tudi ni vedela nič o morebit- nem soseskinem zemljišču, ki naj bi bilo nekdaj med hišami, kjer je bila tedaj greznica, zaradi katere sta se sprla soseda, zato tudi nihče ni iz- podbijal lastništva nad spornim zemljiščem. Ja- kob Samsa pa je med pričanjem dejal, da naj bi se lastnika obeh hiš nekdaj o rabi dvoriščnega prostora že dogovorila.53 Vse priče so potrdile, da je Ličan zemljišče uporabljal le ob večjih vzdrževalnih delih na svo- ji hiši. Zato se je zaslišanim zdelo nedopustno in dobrih sosedskih odnosov nevredno, da lastnik Bile ne bi dovolil sosedu prehoda preko dvoriš- ča. Nekateri med njimi so menili, da bi morala sprta soseda zemljišče koristiti brez omejitev kot do tedaj. Sodišče je 29. oktobra 186l odločilo, da mora lastnik prehoda Bile svojemu sosedu Ličanu do- voliti dostop na dvorišče za hišo, v 14 dneh pa " Hodnik, št. 97. ,J Prav tam, št. 99. 51 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XII, 2005, št. 1 mu mora poravnati tudi stroške v višini 19 goldi- narjev 26 krajcarjev, ki jih je imel sosed s tožbo, sicer mu grozi rubež. Po dolgih letih tožb pa sta tudi sprta soseda sama uvidela nesmisel prepiranja ter ugotovila, da brez popuščanja na obeh straneh ne bo šlo. Končno sta se dogovorila, da bo Jožef Ličan spor- no gnojno jamo opustil in skopal novo na delu svojega vrta, »da bode od njegovega serilnika, ki se u zidu u zadnim dejlu njegove hiše številka 80 znajde, noter blatu naberalo.« Če fekalije ne bi odtekale, bo smel Jožef Ličan prosto »rečeni svoj serilnik prelošiti na svoj vert ino si ena vrata is kuhinje na pervim podi svoje recene hiše na- rediti, koker tudi si narediti en gank al mušovš sadaj svoje sa jimejtiprihod na svoj serilnik«. Ja- nez Bile pa je dovolil Jožefu Ličanu prosto pot na vrt peš ali z vozom za svojo hišo do zemljišča, zaradi katerega sta se do tedaj prepirala in tožila. Jožef Ličan si bo v obzidju svojega vrta naredil še ena vrata, skozi katera bo imel še en dostop do svojega vrta po lastnem zemljišču. Janez Bile je še obljubil, da prehoda do sporne gnojne jame in vrta nikakor ne bo več omejeval.. Jožef Ličan bo Janezu Biku odstopil del svojega vrta v traj- no last, da si bo lahko Bile povečal svoje dvoriš- če, »de bode on Bile jimel veči prostor • svojim dvoru ali Borjaču« tako, da bo pomaknil zidano vrtno ograjo toliko nazaj, da bo Bile lahko ome- njeni prehod združil s svojim dvoriščem. Če bi kdaj v prihodnje hotel Ličan na svojem vrtu se- zidati skedenj, mu bo Janez Bile dovolil, da nov zid nasloni na vrtno ograjo. Kar se tiče davčnih prepisov, sta oba udeleženca v sporu ugotovila, da morajo davki ostati za oba isti, ker se zemlji- ško pravno stanje za njuno posest ni popolnoma nič spremenilo. Pogodbo sta podpisala oba pred notarjem, prebrali pa so jo tudi pred prisotnimi pričami 54 Z ureditvijo razmer so si verjetno tako toženec kot tožnik, pa tudi bližnji sosedje, precej oddah- nili. Soseda sta se pobotala, prepirov ni bilo več, zmanjšal se je psihični pritisk na priče, pa tudi sosedje v vasi, ki so jim napeti odnosi gotovo zbujali neprijetne občutke, so verjetno lažje za- dihali. Z rednim vzdrževanjem gnojne jame je bila tudi nevarnost kužnih bolezni, ki so se jih bali in bi se bile lahko začele širiti okoli nje, pre- cej zmanjšana. Pri vsem skupaj pa je tudi slovenski jezik po- stal za besedo bogatejši. Vsa dokumentacija, na- stala med sodnim postopkom, je sicer napisana v nemščini, kot je bilo tedaj običajno. V vseh sod- nih zapisnikih so zapisovalci uporabljali izraz »die Senkgrube« za greznico in »der Abtritt« za stranišče. Na koncu spisa priložena izjava strank ob koncu postopka pa je slovenska. V njej se je pojavil nov izraz za stranišče, ki do tedaj še ni bil širše znan ali vsaj zapisan. Kot poznan preprost izraz za stranišče ga navaja Pleteršnikov slovar,55 medtem ko ga v nekoliko starejšem Wolfovem56 iz leta I860 ni najti, niti ga ne navaja nekoliko mlajši Janežičev slovar.57 Izraz serilnik kot ozna- ka za današnje stranišče se je očitno uporabljal le v ozkem krogu uporabnikov, mogoče celó kot beseda v dialektu, ki se za širšo uporabo ni uspel uveljaviti, vsa druga, do takrat znana imena pa so bile tujke, pobrane iz drugih jezikov, npr. Sloven- cem najbližje nemščine áli pa nekoliko bolj od- daljenih angleščine in francoščine. V istem tek- stu je bil zapisan trikrat, torej gre domnevati, da so ga razumeli vsi vpleteni in ni bilo le slučajno ali po pomoti zapisano poimenovanje. Danda- nes za vsakemu od nas nujno potrebni prostor uporabljamo izraz stranišče, ki se je oblikoval iz že prej omenjenega vstraniše, ostali izrazi pa so sčasoma utonili v pozabo. Zusammenfassung „SERILNIK" [ABORT] - EIN EINFACHER AUS- DRUCK FÜR KLOSETT Wie auch die notwendigste verborgene Sache zum Reichtum der Schriftsprache beitragen kann Bis zum Beginn des 19. Jahrhunderts kann- te man mancherorts auf slowenischem Gebiet nicht einmal die einfachsten Klosetts und bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts gab es in der sloweni- schen Sprache auch keinen Ausdruck dafür. Für die Bezeichnung des „geweihten" Örtchens ver- wendeten unsere Vorfahren größtenteils Fremd- wörter. 54 Prav tam. 55 Slovensko-nemški slovar, izdan na troške rajnega Antona Alojzija Wolfa, uredil M. Pleteršnik. V Ljubljani, založilo knezoikofijstvo, tiskala Katoliška tiskarna, 1894, repro- duciran ponatis, Cankarjeva založba, P-Ž, str. 471. "' Dcutsch-slovenisches Wörterbuch. Herausgegeben auf Kosten des hochwürdigsten Herrn Fürstbischofes von La- ibach, Anton Alois Wolf Laibach 1860. Gedruckt bei Josef Blasnik. 57 Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch von Anton Jane- žit Vierte, umgearbeitete und vermehrte Auflage bearbe- itet von Anton Dartel. Klagenfurt, 1905- 22 VSE ZA ZGODOVINO Alenka Kačičnik Gabrič. SERILNIK - PREPROST IZRAZ ZA STRANIŠČE ZGODOVINA ZA VSE Die Aufrechterhaltung der Hygiene war einst ein großes Problem. Dem Körper widmete man recht wenig Fürsorge. Die Wohnhäuser am Land waren verwahrlost, feucht, muffig und dunkel. Mancherorts gab es nur einen größeren Raum, in dem Vieh und Menschen, Gesunde und Kran- ke lebten. Auch die Ernährung der physisch ak- tiven bäuerlichen Bevölkerung war mangelhaft. Der Küchenzettel war eintönig und das Essen einfach. Man aß vor allem zu Hause erzeugte Nahrung; Fleisch als Haupteiweißquelle stand nur selten am Speiseplan, meist sonntags oder an größeren Feiertagen. Aufgrund der schlechten Hygieneverhältnisse verbreiteten sich ansteckende Krankheiten, die insbesondere im ländlichen Gebiet sehr viele Opfer forderten. Die Kindersterblichkeit war am Land höher als in der Stadt; es gab auch mehr Tu- berkulose. Neue Erkenntnisse und moderne An- sichten zur Hygiene konnten sich am Land noch schwieriger durchsetzen als in den Städten. Die Bauernhäuser hatten in der Regel keine Badezimmer und Toiletten. Die Bewohner ver- richteten ihre Grundbedürfnisse hinter irgend- einer Ecke, wo sie niemand sehen konnte. Kin- der, die noch ohne anerzogenes Schamgefühl waren, hockten sich einfach irgendwo nieder. Als man Toiletten einzurichten begann, waren diese immer außerhalb des Hauses, im besten Fall am Ende eines Ganges. Meist diente ein in der Nähe des Schweinestalles ausgehobenes Loch mit Brettern auf beiden Seiten, auf denen man sich hinhockte, als Toilette. Später wurde der Raum eingefriedet. Die Unordentlichkeit der Toiletten störte eini- ge, anderen war es hingegen egal, wenn rund um die Häuser unangenehme Gerüche wehten. Diesbezügliche Streitigkeiten unter Nachbarn waren keine Seltenheit. Im Jahr 1861 klagten einander zwei Nachbarn aus Ilirska Bistrica wegen einer unordentlichen Abortgrube. Aufgrund der anfänglichen Unver- söhnlichkeit zog sich der Prozeß über mehrere Jahre, in denen sich die Hygienezustände rund um die Grube, in welche die Fäkalien flössen, nur noch verschlechterten. Nach langen Jahren des Streits und der Anklagen sahen die Nach- barn ein, daß sie am Ende selber eine Vereinba- rung treffen müssen. In ihrer abschließenden Erklärung findet sich für die Bezeichnung des Klosetts der heute unbekannte Begriff „serilnik" [Abort], der offenbar in der Alltagssprache der Bewohner von Ilirska Bistrica gebräuchlich war, sich aber über den örtlichen Rahmen hinaus nicht durchsetzen konnte. VSE ZA ZGODOVINO 23