HINKO MEDlČ: Težak račun. rs^J'^ ^p I rodili so se vsi piščanci ponoči; pomislite.triindvajset! 7/\\ §J I Bili so rumeni kakor cekini, Ie po zadku in po pe- JJ \vs>/ rutnicah so imeli' temne lise. Kako so bili srčkani, ]Hc~\ \\ živahni in hitri! Kar veselje jih je bilo1 gledati, kako Cfe"^'/^ \\ so na dvorišču tekali semintja: venomer so čivkali ^^^^^^J) \ \ in 0'klj'uvali vsako bilko in slehrni kam-enček. Kako JF^^Sk I se i'e morala jeziti kcklja nad temi paglavčki: ne- ) W &p *• \ Preneh°ma ie kokodakala in jih vabila v svojo varno bližino. Stara mati je bila že toliko oslabela, da je noge niso hotele več nositi. Ko je bila še foolj čvrsta, je nosila v mesto jajca in piščance in si tako prislužila marsikateri novčič — ali sedai? Sila je trkala na vrata, zato —. 87 .^- se je odločila poslati osemletno Tončko v mesto prodat piščance. Rekla ji je: »Jutri jih neseš na trg. Za dva — oziroma za par — mi boš morala prinesti petdeset vinarjev. Ljudje ti bodo gotovo manj potiujali, ali ne daj se prevariti, znaš! Mladi so še, pa so že čvrsti — glej, kako so lepi — ne bodo poginiii brez koklje, ne! Ali si me razumela? Na pot ti bomi na-tresla v žep nekoliko prosa in koruzne m!ok,e; če bodo lačni, ji'h boš malo pokrmila. Zapomni si še enkrat, ne prodaj jih za manj kot po petdeset vinarjev par! « »Da, stara mati,« je pritrdila deklica, dasiravno je ni dobro razumela. Pa kaj zato! Bo že jutri spotoma izračunala, koliko denarja bo izkupila, sedaj ji ni bilo dosti mar! In pa to računanje! Vse drugo ji je šlo v glavo, to pa rie. Če je štela, je šlo nekoliko časa, ali potem jo je gotovo kaj zmiotilo. Drugega dne je bilo še zgodaj, ko jo je odpravila stara mati na pot v mesto. Bilo Je mrzlo jutro; aprilski zrak je rezal njeno levico, ki je z njo držala jerbas s piščanci. Njeni rejeni lici sta kmalu začeli ža-reti. Kako je hitela! Kako lahko je stoipala po široki cesti! »Imaš piščance, ne? Ali bi jih prodala?« — jo je nagovoril mož zu-naj vasi. »Da!« »Kako jih pa daš?« »Petdeset vinarjev za dva!« »Pokaži jih! To je prev&č! Saj niso več vredni kakor štirideset vi-narjev!« »Moja stara mati je nekla petdeset vinarjev — ne morem drugače, ne smem!« Pa je mahnila dalje, ne izgubljajoč časa. Bila je zadovoljna, da se je možu tako odrezala. Hodila je sedaj po samoti. Kmalu jo je došla ženska in jo na-govorila: »Kaj pa neseš v mesto?« »Piščance naprodaj.« »Kako jih prodajaš?« »Par petdeset vinarjev. Čvrsti so, stare koklje so, veste, poginili ne bodo.« »Dam ti petinštirideset vinarjev, dražje jih ne boš prodala.« »Kdo pravi, da ne? Moja stara mati je dejala, da so še več vredni.« 2ena je pospešila korake ter pustila Tončko daleč za seboj. Kako od-daljeno je to mesto! Bog ve, koliko ovinkov in klancev bo morala še pre-lioditi! Megla se je polagoma vzdigovala, solnoe se je bliščalo vedno bolj-inbolj, piščanci so pa cira dalje bolj čivkali v jerbasu. »Ali naj vam dam nekoliko južine?« — jih ie nagovorila. Počep-nila je ter odgrnila vrečo, ki je bil z njo jerbas pokrit, ip glej: kmalu so bili vsi na prašni cesti. -^. 88 «— »Pi... pi... pi... nate moke, nate prosa! Kako ste Sirčkani! Jaz vas ne bi prodala za nič, ali stara irnati... VzredHa bi vas natoplem, v na-šem hlevu. Qib toptth dnevih bi vas pa nesla na solnce; sedaj bo kmalu gorkeje, trobentice in zvončki so že odcveteli. Kako dolg čas mi bo po vas! Pi... pi... pi...« Glej ga šmenta! Oddaleč je zaslišala ropotanje voza. Moj Bog — kako naj jih spravi aedaj zopet hitro v jerbas? Čimi bolj je iztegovala roki za njimii1, tem bolj so ji uhajali na vse strani. Počasi jih je ujela po enega in po enega, še preden je pridrdral voz. Hvala Bogu! Sedaj pa hajdi dalje! Na tr,g je prispela dokaj pozno. Kako živaihno je bilo ondi! Koliko pro-dajalcev in kupcev! Prerila se je skozj gneoo k ženskam, ki so prodajale jajca in kuretino. Položila je jerbas na tla ter čakala kupcev. Venomer je ponavljala »par petdeset vinarjev«, da se ne bi inorda zarekla, če bi jo kdo vprašal po ceni. Z očmi je vabila ljudi k svojim' piščancem. Kokošji rod -^. 89 • — »Alt so dragi piščanei?« — se je zadrl trebušast gospod nad njo, jo pogledal z neprijaznimi očmi, da se ga je Tončka prestrašila. »Veš kaj, par ti plačam po petinštirideset vinarjev; noeem te preveč izkori-stiti — ker si majhna, te nočem opehariti.« »Stara mati mi je ukazala prodati pair po petdeset vinarjev.« »Ali tvoja stara miati ne ve, da se cene na trgu vsak dan mienjavajo?« Ne zmeneč se za deklico, je odkril jerbas in začel šteti piščance: en, dva, tri . . . sedem . . . deset . . . šestnajst . . . dvajset. Dvajset jih je!« »Ne, bilo jih je triindrvajset« — je vzkliknila piriestrašeno Tončka. Kupcu se je smilila deklvca, ki je prišla bogve odkod tako sama na trg. Začel je vnovič šteti, in še enkrat, ali piščancev ni hotelo biti več kot dvajset. »Potem sem pa tri izgutoiia spotoma!« — je jokajoč pristavila ter privzdignila piredpasnikov rob. »Ne jokaj se! Olej, toliko je računa. Dal sem ti še več, kakor sva se bila zmenila. Tu imaš en petak in eno krono. Izgubila si piščance, glej, da ne boš tudi denarja1, znaš!« Kaj naj bi bila počela še na trgu! Prodala je piščance, sedaj pa hajdi proti domu. Bila je žalostna; čim bolj je premišliala, tem bolj se je žalostila, račun bo morala storiti, pa sedaj? Še to za nameček! »Triindvajset piščancev po petindvajset vinarjev... Kako težak ra-čun! Bolje tako: dva piščanca petdeset vinarjev... štirje piščanci... petdeset in petdeset... ena krona. Potem šest piščancev ... trikrat petdeset, torej ena krona in petdeset... če bo prav? Da! Potem pa ... šest in šest piščancev je dvanajst piščancev... Koliko stane pa dvanajst piščanoev?« Zmotila se je in začela je plakati. Sedla je na cestni rob in premi-šljala, kaj bo doma. Ptičke so prepevale na bližnjih drevesih, solnce je sijalo tako pirijazno, vijolice so dišal'e tako lepo v obcestnem jarku... ona pa je bila tako potrta, tako nesrečna ... »Kaj naj rečem stari materi? Pa me ne bo čula, ker sliši tako slabo — nič ne čuje, nič ne razume!« Izgubila je tri piščance in ni več izkupila kot petinštirideset vinar-jev — ne, ne! ... — Oni gospod ji je dal več, ali koliko? TriindVajset piščaneev ... ne, samo dvajset, ker je tri izgubila! Dvaj-set piščancev po petindvajset ali po trimdvajiSet vinarjev? Kako težko! Kdo naj bi bil bolj nesrečen od nje? Za'krila si je z dlanmi obraz in glasno ihtela ... Ubožica! Ptičke so pele, Tončka pa se je jokala ... »Kaj pa delaš ondi, mala?« ji je zaklicala ženska, ki }e Toničko spo-znala; bila je iz sosednje vasi. »Računam, pa ne znam izracunati.« »Kaj ti je ukazala kupiti stara mati v mestu? Ali si morda izgubila denar?« »Ali me niste videli na trgu? Nesla sem naprodaj piščance. Bilo jih je triindvajset, in za vsak par bi morala izkupiti petdeset vinarjev.« —*> 90 ¦*— »Počakaj! Denarja moraš torej imieti...« »Ne, ne, bilo jih je samo dvajset, ker sem tri izgubila po poti, gredoč v miesto. Bili so lačni, pa sem, jih vzela iz jerbasa ter jih nakrmila na cesti. Kar hipoma je pridrdral voz ...« »Dobro, bilo jrh je torej samo dvajset... po petindvajset vinarjev!« »Ali oni gospod mi je ponuja1], da mi jih plaea po petinštirideset vi-naiiev...« »Draga moja, na ta način si se pa sama prevarila, potem mloraš imeti na vsak način več denarja!« »Bog se usmili!« — je prestrašeno zaklicala in se začela bridko jokati. Da bi se Tončka hitreje potolažila, ji je podarila ženska dvajsetico, ki se je lepo svetila kakor krona. Ali deklica ni odnehala... Segla je torej vnovič v žep ter ji je stisnila v roko rumeno stvarco. »Na §e ta naprstnik! Našla sem ga v mestu, meni je premajhen. Čim več ga boš rabila, tem bolj postaneš pridna. Shrani in čuvaij ga dobro'; pri-nese ti obilo sreče. Zdaj pa vstani, no'. Pojdi domov, stara mati bo v skr-beh zate.« Bili sta ravno na razpotju. Ženica je krenila na levo na polje, Tončka pa je zavila na gozdno pot. V trenutku se je popolnoma potolažila, zakaj dobila je dvajsetico in nov naprstnik, zlat kakor babični prstan. Bo li1 s tem stara mati zadovoljna? Ne, zahtevala bo od nje le denarja: triindvaj-set piščanoev po petindvajset vinafjev.« In one, ki ji'h je izgubila? Kaj se bo z njitni zgodilo, ubožci! Ali naj bi jih šla iskat? Divje živali jih bodo požrle! Tesno ji je bilo pri srcu zanje: pi... pi'... pi!... Vabila jih je tako miilo... Čakala je, kdaj se prikažejo ... Nič, izgubljeni! Babica jo je čakala na pragu, kako jo je skrbelo... »Nesrečnica! Za Boga, kaj si pa delala ves dan? Za par piščancev je bilo treba zaipraviti ves božji' dan?« »Ali si kaj jedla, kdo ti je dal kosilo?« Jesti? Kako je pač m^gla misliti na kosilo! Solze, solze so ji napolnile glad, zato ni bila lačna! »In denar? Ali si prav prinesla?« O joj, zdaj je prišel oni strašni trenutek! Iz žepa je privlekla počasl najprej petak, potem krcno in dvsjsetico ... več ni imela, niti vinarja več! »Pet kron,« — je štela stara mati, »in ena krona... šešt kron ... in dvajset vinarjev. Pa bo to vse?« (jotovo ni tudi ona znala izračunati. Črhnila ni niti besedice več ter spravila kronice v kuhinjsko omaro. Tončka je večerjala pogreto zelje in kos kruha. Dasiravno je bila hudo lačna, vendar ni jedla s slastjo. Vedno je mislila, da je prevarila staro mater. Ali ona je ni opeharila; kar je izkupila, vse ji je pošteno iz-ročila. Še svetlo dvaisetico ji je dala, ki bi morala ostati v njenem žepu. -^. 91 »^- Obdržala si je samo ziat napistnik, ki je imel majhne luknjice kakor sa-tovje v scsedovem čebelnjaku; pristojal je tako lepo njenim drobnim prst-kom. Tega ne bi bila dala od sebe za vse one kronice, ki jih je dala babici. Ta jo bo naučil šivati in pcstala bo pridna, da io bo gospod učitelj imel še rajši. S temi mislimi se je odpravila k počitku. Zaspala je v borni postelji z naprstnikom v roki, srečna in zadovoljna kakor cesarska hči.