SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Franc Zadraoec, Pohujšanje v dolini šentflorjanski..........139 Jože Toporišič. Besedotvorna teorija...............163 Jože Koruza, Vpliv G. B. Ilanckeja na verzifikacijo A. F. Deva.....179 Tomo Korošec, Nove besede v časopisnih žanrih dnevnika Delo 1969—1975 . 219 France Bernik, Inovativnost Cankarjeve vinjetne proze........237 Darko Dolinar, Literarna umetnost v delu Franceta Kidriča......267 OCENE - ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO Jakob Rigler, Reproducirani ponatis Pleteršnika...........279 Marja Boršnik, K Tavčarjevi korespondenci z Levcem.........289 Matej Rode, Bolgarski frazeološki slovar..............292 Stefan Barbarie, Sosedstvo kot tvorni impulz............294 Matej Hode, Frazeologija v Jurančičevem slovarju..........299 Gregor Kocijan, Ugotovitve o slovenski pripovedni prozi v 50-ih in 60-ih letih 19. stoletja......................302 Boris Urbančič, Knjižni jezik skozi prizmo praške šole........308 Peter Kersche, Dopolnitve k Prešernovi bibliografiji Štefke Bulovčeve . . 313 Saša Derganc, O slovanskih lingvističnih atlasih...........325 TABLE OF CONTENTS ARTICLES AND STUDIES Franc Zadraoec, I. Cankars' Pohujšanje v dolini šentflorjanski.....139 Jože Toporišič, A Theory of Word-Formation............163 Joie Koruza, G. 13. Ilancke's Influence on the Versification of A. F. Dev . 179 Tomo Korošec, New Words in the Journalistic Genres of the Üaily Delo 1969—1975 ..............................................219 France Bernik, Innovatory Elements in Cankar's Vignette Sketches . . . 237 Darko Dolinar, Literary Art in the Work of France Kidrič.......2:67 REVIEWS — NOTES — REPORTS — SOURCES Jakob Rigler, Photographic Reprint of Plctersnik's Dictionary......279 Marja Boršnik, Towards Tavcar's Correspondence with Levee......289 Matej Rode, A Bulgarian Dictionary of Phraseology.........292 Stefan Barbaric, Neighbourhood as a Formative Impulse........29-4 Matej Rode, Phraseology in Jurarcic's Dictionary..........299 Gregor Kocijan, Findings about the Slovene Narrative Prose of the 1830—1870 Period..........................302 Boris Urbančič, Literary Language through the Prism of the School of Prague.........................308 Peter Kersche, Additions to Štefka Bulovec's Bibliography about Prešeren . 313 Saša Derganc, An Slavic Linguistic Atlases.............325 Uredniški odbor: France Bernik, Valroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Jukob Bigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravcc Odgovorni urednik: Jože Toporišič Naročila sprejema in časopis pošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Purtizanska 5. Za založbo Drago Siniončič Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani * F.ditorial Board: France Bernik, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literury Sciences), Fran Petre, Jukob Bigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zudruvec Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Siniončič Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana ZASLUŽNEMU SLOVSTVENEMU RAZISKOVALCU IN POSREDNIKU SLOVENSKE UMETNOSTNE BESEDE NA JUGOSLOVANSKIH UNIVERZAH UNIV. PROF. DR. FRANU PETRETU OB SEDEMDESETLETNICI UDK 886.3 Cankar Iv. 7 Pohujšanje .06 Franc Zadraoec Filozofska fakulteta, Ljubljana POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI IN NEKATERE TUJE KOMEDI JE Slovenska literarna kritika primerja komedijo Ivana Cankarja Pohujšanje v dolini šentflorjanski z nekaterimi evropskimi komedijami že od konca leta 1907. Ta razprava preverja upravičenost in naključnost teh primerjav na motivnem in dramaturškem področju. K doslej znanemu dodaja precej več o razmerju Ivan Cankar — Christian Grabbe, povsem na novo pa opozarja na odnos Cankar — Henri Lavedan. From as far back as the end of 1907 the Slovene literary criticism has been drawing parallels between Ivan Cankar's comedy Pohujšanje o dolini šeniflorjanski and some comedies from the European literature. The present study verifies the justification and accidenialness of such comparisons in the area of motifs and dramaturgy. It brings new information on the relation between Ivan Cankar and Christian Grabbe, and for the first time direct attention to the relation between I, Cankar and Henri Lavedan. Namen tega zapisa je preizkusiti idejno in umetniško odpornost Cankarjeve farse Pohujšanje d dolini šentflorjanski (1907) do tujih dramskih besedil, ki so jih kritiki navajali, kadar so pisali o njenih vsebinskih in dramaturških značilnostih. Vprašanje je toliko bolj živo, ker primerjalna vnema traja v naš čas in ker je Cankar tudi sam pritrdilno omenjal dvoje komedij, ko je snoval in pisal satire šentflorjanskega cikla. Ko pa se lotevamo primerjalnega preizkusa, moramo pomisliti vsaj na dvoje stvari. Prvič. Primerjanje je kuj lahko opravilo, kadar gre v literarnih delili za soroden situacijski motiv in za enake dramske like. Y Cankarjevi farsi je situacijski motiv umetnik, ki ga okolje ne mara oziroma sta drug z drugim sovražno sprta. To pa je skorajda že arhaičen, vsekakor pa zelo tradicionalen motiv. Med tako imenovane »enake« dramske like spada Cankarjev hudič. Zanj pa je znano, da nastopa vsaj že v srednjeveških pasijonskih igrah, v literaturi XIX. in XX. stoletja pa pooseblja erotični nagon in podpihuje za ljubezenske prevare, igra pa tudi ideološko nian-sirane vloge. V Cankarjevi literaturi ga srečamo v obeh vlogah, nazorski puntar je v Knjigi za lahkomiselne ljudi (1901), zvodnik pa v »Pohujšanju«. A tukaj mora služiti tudi za dokaz, da sta umetnik in njegova umetnost moralna, okolje pa je nemoralno. Y takšnih razponih situacijskega motiva o umetniku in okolju in razponih hudičevskih vlog je mogoče primerjati marsikateri evropski komedijski in drugačen tekst z drugim podobnim, tudi s Cankarjevim. Velika možnost pa prinaša s seboj ne- varnost, da utegne dosti tvegati, kdor prenagljeno sklepa o medsebojni odvisnosti takšnih besedil. Drugič. Kogar zanimajo tuje usedline v Cankarjevem delu, mora vsaj nekoliko upoštevati tudi njegov nazor o izvirnosti in odvisnosti v umetniškem ustvarjanju; razkriva ga nekaj njegovih bistrili opomb o tem, do kod ostaja pisatelj ob tujem in svojem delu nov in izviren in kje njegova izvirnost preneha. Ob neki prozi Rada Murnika je Cankar že leta 1898 odgovarjal na vprašanja o izvirnosti in odvisnosti. Nekatere Murnikove epske osebe so se mu v tej prozi zdele »že precej znane« iz povesti Frana Govekarja. druge so ga spominjale na Murnikov lastni roman Grogu in drugi. »Ti mi morda pomoliš pod nos Fuldov članek o 'originalnosti'... Ne velja! Ljudi mora imeti svoje, ogrniti jili mora s suknjo svojega duha, čeprav je strgana, — samo da je njegova. Frak si lahko marsikdo sposodi, kupiti pa ga ne more vsakdo! (Prilika je slaba, pa črtal je ne bom).«1 Podoba o fraku je sicer zares nedomišljena, celotna izjava pa jasno govori o tem, kako je mladi Cankar presojal izvirnost, vpliv in slovstveno odvisnost. Ko se je čez deset let, v časovni legi »Pohujšanja« vrnil k temu vprašanju, je še določneje razmejil izvirno delo in plagiat. Ob dozdevnem plagiator-ju Vladimiru Levstiku je zapisal: »Kar se tiče njegovih 'plagiatov', ne smatraj stvar za tragično. Resnica je, da Levstik takrat najboljše piše, kadar ne posnema. In to je vse. Sploh Te prosim, da to premisli: če je človek le enkrat sam iz sebe napravil nekaj dobrega, tedaj je izključeno, da bi 'kradel' zaradi notranje praznote. Sodi vendar njegova dela; če je kdaj iz lahkomiselnosti ali iz lenobe kaj prepisal, pa sodi tistega, od katerega je prepisal. Njemu samemu pa v takem slučaju samo ustno reci, da je ničvreden človek in velik talent.«2 Pol leta pred »obrambo« V. Levstika pa se mu je pripetilo, da je moral braniti izvirnost farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski nasproti svoji novelistiki. »Saj resno vendar ne misliš,« se je začudil založnikovi opombi, »da je komedija samo dramatizacija te zgodbe (= Razbojnik Peter). Porabil sem jako svobodno več motivov svojih novel (posebno novele V mesečini), glavno smer dejanja — in drugega nič — pa sem vzel iz 'Razbojnika'. Ideja komedije je nova, nov je ves tekst, niti enega samega stavka nisem od samega sebe prepisal!«3 Cankarjeve izjave o »svojih ljudeh« in »svojem duhu«, ki jih mora imeti pisatelj, o izvirnosti in plagiatu, o velikem talentu in njegovi 1 Ivan Cankar, pismo Franu Govekarju, 23. jan. 1897. ZD XXVI. 2 Ivan Cankar, pismo Adi Kristanovi, 14. febr. 1908. ZD XXIX. 3 Ivan Cankar, pismo Lavoslavu Schwentnerju, 30. okt. 1907. ZD XXVII. možni lahkomiselnosti pa razmejitev med novim in svojimi prejšnjimi besedili zelo jasno razkrivajo in določajo tudi njegovo razmerje do tuje literature, še posebej do tiste, ki jo je bolj ali manj navdušeno bral in priporočal, ko je pisal svoj šentflorjanski cikel. Zelo veliko pa pove o tem razmerju tudi njegovo prepričanje, da vsako pristno umetniško in drugo duhovno delo lahko zraste le iz umetnikove oziroma človekove vraščenosti v človeško okolje. Ze leta 1898 je trdil, da piše iz življenja in kar bo zidal v politiki, bo »zidal na življenje in na dejanske razmere. Knjig je bilo čez in čez dovolj; zdaj je treba misliti ,n delati«.4 Y pismih je tudi opominjal, da se mora umetnik učiti iz življenja, ne iz filozofskih knjig, v knjigi Krpanova kobila pa s tem načelom označil vse svoje delo: »Ne v areni literature, v areni življenja sem stal.«5 S temi in takšnimi izjavami je seveda nehote dovolj natančno opisal tudi notranje in zunanje razpone in meje primerjalnih preizkusov. Ni jih pa niti onemogočil niti vnaprej razvrednotil. Ko pa je ob tuji komediji zdaj zapisal, da je »krasna«6, o drugi pa dejal, da mu je »impo-nirala«7, je hote ali nehote nakazal tudi smer, v kateri se morajo primerjalni preizkusi goditi nasploh in še posebej za Pohujšanje d dolini šentflorjanski. In preizkus bo poskušal pokazati, ali je Cankarjeva primerjalna usmeritev tvornejša in bolj smiselna kot pa tista, ki so jo nakuzali njegovi tedanji in kasnejši kritiki. I Da bi lahko izvedli našo raziskavo, se moramo uvodoma ozreti po važnejših Cankarjevih opozorilih, ki govorijo o razvoju načrta za tisto, kar je založniku imenoval »lep burlesken konflikt«, za katerega je leta 1907 »našel nenadoma primeren okvir«, ki pa »je bil že zdavnaj« v njem.8 H genezi »Pohujšanja«, kot jo je popisal Boris Merhar, seveda ni moč kaj prida dodati.9 Nič novega namreč, ko gre za podatke, ki pripovedujejo, da se je Cankar več let vračal k načrtu za komedijo, s katero bi vrnil udarec za psovko »figlio di voluttà«, ki je leta 1898 padla sicer na Otona Zupančiča, nato pa v različnih odtenkih veljala za Cankarjevo delo vse dotlej, dokler se zatoženi ni spremenil v odlič- 4 Ivan Cankar, pismo Karlu Cankarju, 22. marca 1900. ZD XXVI. 5 Ivan Cankar, Jubilej. Krpanova kobila, 1906. ZD XV. 9 Ivan Cankar, pismo Ani Lušinovi, 1. sept. 1902. ZD XXVil. 7 Ivan Cankar, pismo Franu Govekarju, 5. dec. 1905. ZD XXVI. 8 Ivan Cankar, Lavoslavu Schwentnerju, 30. okt. 1907. ZD XXVII. 0 Boris Merhar, Izbrano delo Ivana Cankarja IX, str. 511—533. nega umetniškega tožnika. Z veliko večjim poudarkom pa bomo tokrat navajali tista mesta iz Cankarjevih pisem, iz katerih je moč razbrati, katere tuje komedije so mu med razvojem burlesknega konflikta še prav posebej ugajale. Kako se je torej razvijal burlesken konflikt in katere tuje komedije so ugajale našemu dramatiku? Cankar je že v začetku leta 1898 potožil, da na Slovenskem popravljajo moralo besedne umetnine, strižejo vsako svobodneje izpovedano misel, da pesnik zagleda svoje pesmi tudi v svobodoumnem Ljubljanskem zvonu »obrite in s kapuco zagrnjene«.10 Nad libcralci pa se je do kraja razočaral, ko v Slovenskem narodu niso zapisali besede proti ljubljanskemu škofu, ki je z moralistično motivacijo odkupil celotno naklado njegove pesniške zbirke Erotika. Tedaj se je odločil ostro posvetiti v »smradljivo noč«.11 In res je že aprila 1900 obvestil Antona Aškerca, da bo jeseni izročil ljubljanskemu gledališču »štiridejansko farso in Schwentnerju satiričen roman; potem naj se ples znova prične!«12 Komedija je dobila naslov Za narodov blagor, z njo pa je bil tesno povezan tudi načrt za farso o slovenskih moralistih. Že konec tega leta je napovedal namreč tudi komedijo »Moralni ljudje« in dodal, da »bo poskočnejša, kot je pa Za narodov blagor.«13 Naslednjega leta sta se v satirični noveli Iz življenja odličnega rodoljuba (1901) pojavila učitelj Šviligoj, značilen predstavnik šentflorjanske morale, ter prvi odtenek satiričnega simbola za svetohlinstvo »lepa dolina šentflorjanska«. Zdi se, da je prav tukaj že moč iskati zarodek za »lep burlesken konflikt«. Kajti naslednjega leta si je Cankar ponovno zapisal naslov »Moralični ljudje. Komedija.« ter obvestil Otona Zupančiča, da se bo vsak čas spravil »na romantično komedijo, ki bodo nastopale v nji razen drugih ljudi tudi coprnice, bele žene in torklje«.14 Našteta fantastična bitja spet določno razkrivajo, da je v romantični komediji hotel problemizirati šentflorjansko moralo. Še istega leta je Ani Lušinovi napol šaljivo pisal, da pozna literat le nepristno, papirnato ljubezen, nato pa dodal nepričakovano opombo, ki je v razvoju »burlesknega konflikta« ni mogoče prezreti. 10 Ivan Cankar, pismo Dušanu Plavšiču, 16. jan. 1898. ZD XXVII. 11 Ivan Cankar, pismo Etbinu Kristanu, 13. apr. 1899. ZD XXVIII. 12 Ivan Cankar, pismo Antonu Aškercu, 14. apr. 1900. ZD XXVI. 13 Ivan Cankar, pismo Franu Govekarju, 31. dec. 1900. ZD XXVI. 14 Ivan Cankar, pismo Otonu Zupančiču, 9. jan. 1902. ZD XXVIII. — Pa še naprej o literatih! Zadnjič — pred poldrugim mesecem — je bila na Dunaju Zofka Kvedrova; kakor morda veš, najboljša slovenska pisateljica. Jaz sem se zelo začudil, ko sem se seznanil z njo: lepa je namreč (vsaj meni simpatična). To je fenomen, zakaj pisateljice — kar morda tudi veš — po navadi niso lepe. Zadnjič sem bral krasno farso Chr. Grabbe-ja (»Scherz, Satire, Ironie u. tiefere Bedeutung«). Tam dobe štirje naravoslovci hudiča, ki je bil zmrznil. Strašno grd je seveda — kakor so že hudiči sploh. Učenjaki ugibajo, kdo da bi bil — in eden izmed njih odloči nazadnje, da je pač kakšna nemška pisateljica — samo ta more biti tako fenomenalno grda ... In Ti, draga Ana, hvala bogu nisi pisateljica — toliko se pač še spominjam na Tvoj obraz.15 Leta 1904 je bratu napovedal komedijo, ki jo je bil nedavno zasnoval in se je veselil, ker bo lahko vanjo spravil vse, kolikor je v njem še »hudobnega humorja«;16 Schwentnerju pa je pisal, da »z veseljem« piše dramo in da se je »Župančič zelo smejal (njeni) ideji in dejanju«.17 Naslov te nenapisane farse je bil »У omotici«.18 Videti pa je, da mu je »burlesken konflikt« že silil v dramatsko obliko, še posebej po noveli Gospa Judit (1904), v kateri je dobil tudi že jasno smer kot konflikt med umetnikom in zamoraljeno, erotizirano, svetohlinsko malomeščansko sredino. Decembra 1905 je poslal Govekarju pismo, ki dovoljuje misliti, da so ga v dunajskih gledališčih tedaj močno zanimale zlasti komedije. Svetoval mu je namreč, naj v ljubljanskem gledališču igrajo predvsem »francoske farse«, ker so »kratkočasne in če že umetnosti ni veliko v njih, je vsaj precej duhovitosti«. Nato pa je še dodal: »'Nouveau jeu' od Lavedana mi je imponiral; odvaga namreč vsaj polovico nove nemške dramatike.«19 Y pismih teh let je imenoval še nekaj komedij, katero prevedel tudi za ljubljansko gledališče, ob njih pa ni zapisoval hevrističnih vzklikov, celo nasprotno. Zdaj je s poudarkom odsvetoval Sudermannovo komedijo Kamen med kamni,20 drugič je prepovedal, da bi ga na gledališkem plakatu navedli kot prevajalca komedije Mladost preprostega dunajskega komika Rudolfa Hawela. 15 Kot pod 16. 10 Ivan Cankar, pismo bratu Karlu, 12. jan. 1904. ZD XXVI. 17 Ivan Cankar, pismo Lavoslavu Schwentnerju, 1. nov. 1904. ZD XXVII. 18 Kot pod 9, str. 516, 517. 18 Kot pod 7. 20 Kot pod 7. Leta 1907 je napisal novelo Razbojnik Peter, en del v obliki dialogu med umetnikom in njegovo spremljevalko Hiacinto. Novela velja kot »predigra« k farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Naslov te farse je založniku sporočil kmalu potem,21 ko mu je odposlal »Razbojnika«, napisal jo je v oktobru 1907, sredi decembra pa je bila že »na trgu«.22 Na pobudo pesnice Vide Jerajeve23 jo je decembra še kot rokopis prebral na Dunaju »v krogu nekaterih inteligentnih ljudi«.24 Bratu pa jo je predstavil z besedami: »Dne 21. t. m. je v Ljubljani premiera moje farse 'Pohujšanje v dolini šentflorjanski'. To je doslej največja hudobija, kar sem jih napisal. Cenzura (celo ljubljanska) se je upirala, pa je nazadnje požrla vendarle en sam stavek, ki je precej nedolžen. Najbrž bo raztrgana stvar od obeh strani, klerikalne in liberalne, baš zato bi bil rad tam.«25 Iz naštetih podatkov se dobro vidi, kakšno »hudobijo« je napisal. Umetniška naloga se je glasila: s sredstvi satire, z ironijo in grotesko soočiti umetnika in moralo umetnosti z nedotakljivo moralno ideologijo, ki je umetnikovo delo na Slovenskem ovirala skoraj že sto let. Da je soočenje ali spopad pripravil zavestno in s polno kulturno odgovornostjo, pove njegovo zadovoljstvo, da inu je obračun tudi uspel: farsa je namreč močno razjezila »moraliste in narodnjake«, »narodno radikalni listi so bili še bolj jezni kot klerikalci«, v pest pa so se smejali socialisti.26 Med dozorevanjem načrta za farso o svetohlincih in umetnikovem spopadu z njimi je Cankar s poudarkom imenoval le dva tuja kome-diografa, romantika Christiana Grabbeja in predstavnika francoskega fin de siècle Henrija I.avedana. Pisma in drugo gradivo pričajo, da je vsa leta mislil tudi na Molièra in Gogolja. Preseneča pa, da ni omenil tudi svojega sodobniku Georgesa Courtelina, ki so ga kritiki stavili blizu Moliera, saj je skoraj našel elementarno Molièrovo komiko, uspešno zajel smešnost bitja in situacije, umel razveseliti s karikaturo, ne da bi z njo ponaredil življenjsko resničnost.27 Znamenito ime je Cankar zabeležil šele 21 Ivan Cankar, pismo Lavoslavu Schwcntnerju, 9. okt. 1907. ZD XXVII. 22 Dušan Moravec, Zbrano delo Ivana Cankarja IV, str. 346. 23 Marja Boršnik, Vida Jeraj. Izbrano delo, str. 34. Ljubljana 1935. 24 Ivan Cankar, pismo Lavoslavu Schwentnerju, 14. nov. 1907. ZD XXVII. — Pismo Adi Kristanovi, 14. dec. 1907. ZD XXIX. 25 Ivan Cankar, pismo Karlu Cankarju, 11. dec. 1907. ZD XXVI. 20 Ivan Cankar, pismo Karlu Cankarju, 21. jan. 1908. ZD XXVI. 27 G. Lanson, Histoire de la Littérature Française, str. 1175—1176. Paris 1951. leta 1911, ko je pred Župančičem branil svojo oceno Kraigherjeve drame Školjka tudi z besedami: »Kaj je res treba, da se moramo z Nemci navduševati za vsak skandinavski šmir?«, ko je vendar »en sam akt Molièra, ali ena sama Courtelinova farsa umetniško višja kot ves Ibsen z Björnsonom vred.. .«28 Mislim, da Courtelinove komediografije do decembra 1905 še ni kaj prida poznal. Prepričljiv dokaz je videti zlasti v tem, da je govoril o sicer duhovitih, umetniško pa ne ravno visokih sodobnih farsah. Tako občutnega umetniškega pridržka si za Courte-linovo komiko pač ne bi dovolil. Prav verjetno pa je, da jo je že dobro poznal, ko je pisal Hlapce, saj se je v njih tudi sam lotil pojava, ki predstavlja vsebinsko jedro Courtelinove komediografije, se pravi urad-ništva, ki slepo pada pod zakoni in paragrafi vladajoče družbe. Seveda se je pojava lotil na svojski način. Da je ob poznavanju francoskega komika ostal samosvoj, vezan na zgodovinski položaj slovenskega naroda, na duševne in družbene posebnosti njegovega razumništva, dokazuje razloček, kako sta dramatika pojmovala sodobno moč, ki človeka komično mehanizira in razosebi. Pri Courtelinu je to meščanska država s svojimi zakoni in paragrafi, pri Cankarju pa vladajoča stranka s svojo ideologijo in prakso. Pri Courtelinu je človek lutka državne oblasti in podlega mrtvim paragrafom, pri Cankarju pa lutka stranke in podlega nedržavni oblasti. In katere tuje komedije so navajali kritiki? Po krstni predstavi »Pohujšanja« sta prva nanje opozorila Fran Ter-seglav in Fran Govekar. Prvi je menil, da je bila Cankarju »morda v mislih neka G. Hauptmannova komedija, toda bilo bi greh slednjo primerjati s Pohujšanjem«.29 Govekar pa je pisal: »Poznamo Lotharjevega 'Kralja in Harlekina' in tudi 'In Pipa pleše' G. Hauptmanna. Morda najdemo vsaj v teh dveh igrah navodilo, kako razrešiti uganke v Cankarjevem pendantu satire 'Za narodov blagor'... Kakor Hauptmann s svojo Pipo je poskušal tudi Cankar poosebiti svojo umetnost z Jacinto, toda obeh ni razumela publika in obe igri izgineta kot ponesrečena nestvora v hitro pozabnost. Kakor igra v Lotharjevi komediji Harlekin dvoje vlog, tako nastopa v Cankarju umetnik v dveh vlogah (Kobarja in popot- 28 Ivan Cankar, pismo Otonu Zupančiču, 28. marva 1911. ZD XXVIII. Ljub-janska Drama je Courtelinovo dvodejanko Boubouroche prvič igrala 12. okt. 1912. Grotesko, enodejanko Neizprosni stražnik — Le Gendarme est sans Pitié — pa 31. dec. 1912. Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967, str. 90, 92. 20 Fran Terseglav, Ivan Cankar — Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Slovenec, 23. XII. 1907. ZD IV, str. 362. iiika), le s tem razločkom, da je Lotharjeva satira jasna in zato učinkujoča, Cankarjeva pa meglena, nerazumljiva in zato brezuspešna«.30 — Adolf Robida pa je leta 1914 dodal še ime madžarskega dramatika in pripovednika Ferenca Molndrja in se vpraševal: »Ali je hotel Cankar posnemati Molnârjevega 'Vraga'? A Molnârjev vrag je salonski simbol zapeljevanja in priložnosti, in tudi sicer jako duhovita figura, česar o Cankarjevem Konkordatu ne moremo trditi.«31 Kasnejši kritiki so k tem imenom dodali še Маха Neala — Маха Fel-renja, Antona Čehova in Nikolaja Cogolja. Po podatku Vladimira Kralja sta Neal-Felnerjevo bavarsko komedijo Trije vaški svetniki ob »Pohujšanju« navajala France Koblar in Ludvik Mrzel.32 V bavarski komediji živi motiv kolektivnega očetovstva in motiv, kako se tujec vrže županu okrog vratu ter vzklikne »Dragi oče!« Oba motiva sta zelo opazna tudi v Cankarjevem šentflorjanskem ciklu. Vladimir Kralj je kot novo sugestijo navedel dramo Utva (1896) Antona Čeliova, in sicer zaradi motiva o pravem umetniku in rutinerju. Gogoljevega Revizorja pa je navedel zaradi dveh motivov: kako prinašajo darove lažni osebi in kako pravi Peter nastopi šele na koncu, lažnivi pa pobegne kot pri Go-golju lažni in resnični revizor. Z Goethejevim Faustom pa je povezal motiv, da ob hudičevem prihodu zasmrdi po žveplu. K tem asociacijam sta Bratko Kreft in Vladimir Kralj dodala tudi ime Christiana Grabbeja. A ne tako, da bi se sklicevala na Cankarjevo pismo Ani Lušinovi, ampak sta za pričo navajala Ivana Prijatelja. Iz njunega sporočila pa se ne vidi dovolj določno, kdaj naj bi Cankar po Prijateljevem zatrjevanju »vneto prebiral« Grabbejevo farso. Kreftova sintag-ma »preden je napisal svoje delo«, je časovno preveč raztegljiva, enako nedoločna je tudi Kraljeva »v času šentflorjanskega cikla«. Od Kralja tudi ne izvemo, ali se oslanja na pogovor s Prijateljem, ali pa na njegov zapis o razmerju Grabbe—Cankar (1903), kjer pa ne najdemo sin-tagme »vneto prebiral«. Kreft in Kralj sta Grabbejev vpliv razumno 30 Fran Govekar, Ivan Cankar —■ Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Slovan 1908. ZD IV, str. 376—377. — Lotharjevo komedijo v štirih dejanjih Kralj Harlekin (König Harlekin) so v ljubljanski Drami prvič igrali 1. dec. 1903. RSG 1867—1967, str. 70. 31 Adolf Robida, Slovenska satira. Čas 1914. ZD IV, str. 387. — Molnârjeve komedije so v ljubljanski Drami igrali leta 1912; 20. jan. 1912 komedijo v treh dejanjih Gardist (A testor), igro v dveh dejanjih Vrag (Az ördüg) pa 29. okt. 1912. RSG 1867—1967, str. 89, 91. 32 Vladimir Kralj, Ivan Cankar — Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Nsd 1956. omejila, Kreft je dopustil pojem »pobuda«, zavrnil pa možnost za »škodljivo odvisnost«, Kralj pa je pobudo omejil na izvor glavnega »osebja« v Cankarjevi farsi.33 II Zdaj ko smo navedli tuja imena in besedila, ki naj bi jih Cankar poznal in bolj ali manj upošteval pri snovanju in izdelavi svoje farse, je prav, da inkriminirane vzorce pregledamo in jih pomerimo s »Pohujšanjem« vsaj v glavnih potezah. Šli bomo od najmanj možnih zvez k bolj zapletenim in možnim. Od Cankarjevih sodobnikov najmanj prepriča Fran Terseglav, ko nagimuje na neko Hauptmannovo komedijo, pa ne pove, na katero. Kakor hitro pa bi navedel katerokoli njegovo komedijo, bi se pokazalo, da v nobeni ni mogoče najti analogičnih prvin za Cankarjevo farso. Lahko bi navedel le besedilo In pipa pleše, toda ta igra ni komedija. Robidovo opozorilo na Molnarjevega Vraga je zgolj in samo asociacija na soroden dramatski lik. Med komedijama namreč ni niti pravega časovnega zaporedja niti si nista podobni po umetniško strukturni in psihološki urejenosti. Nemci so Molnarjevo komedijo Az ördög (1907) prevedli leta 1908 (Der Teufel), ljubljansko gledališče pa jo je igralo 1912. leta. Njena tema je poročena meščanska žena, ki želi vztrajati pri zakonski morali, podleže pa podzavesti, nagonu. Ko se umetnik vrne iz Pariza, se ji zatajena ljubezen iz dekliških let prebudi s tako močjo, da se poosebi tudi v obliki hudiča. Ta jima zdaj prišepetuje erotične besede, položaje in obnašanje, vzporedno pa razkriva tudi erotizem meščanskega salona nasploh in vse do sklepnega prizora, ko zmagoslavno 33 Bratko Kreft je v članku Cankarjeva najbridkejša satira (LdP 28. nov. 1950, št. 284) zapisal tole: »S takšno strastjo in zlobo je napisal tudi nemški dramatik Grabbe pred več kot sto leti svojo satiro na nemške literarne razmere s komedijo »Šala, satira, ironija in globlji pomen«, kjer ima zlodej sorodno funkcijo kot v »Pohujšanju«. Pokojni prof. dr. Ivan Prijatelj mi je pred leti, ko smo imeli precej vročo debato o »Pohujšanju«, dejal, da je Cankar, preden je napisal svoje tlelo, prebiral Grabbejevo komedijo, v kateri je gotovo mogel najti marsi-kakšno pobudo za svojo farso. S tem pa nočem trditi, da je »Pohujšanje« v kakšni Cankarju škodljivi odvisnosti od Grabbejeve prav tako duhovite in danes tudi ne povsod dovolj jasne satire na razmerje med umetnikom, moralo in družbo.« — Vladimir Kralj pa je v navedenem članku v Nsd 1956 dejal: »V zvezi z iskanjem literarnega ključa do Cankarjevega Pohujšanja je opozoril svoj čas profesor Ivan Prijatelj na zanimivo okolnost, da je Cankar v času, ko so njegove zgodbe iz doline šentflorjanske nastajale, vneto prebiral nemškega dramatika Grabbeja, zlasti njegovo veseloigro »Scherz, Satire, Ironie und tiefere Bedeutung« (Šala, satira, ironija in globlji pomen). Omenjena komedija pa je izrazita literarna satira po Tieckovi maniri in edino, kar bi moglo Cankarju dati neko pobudo za njegovo delo, je njeno osebje, v tej igri nastopajo namreč enako kot v Cankarjevi komediji — učitelj, pesnik, hudič in razbojnik.« in posmehljivo pogleda proti umetnikovemu ateljeju, kamor je ravnokar odšla zaman premagujoča se žena Jolanta, nato pa se obrne h gledalcem in pove »s kretnjo artista, ki je pravkar končal produkcijo, kratko in ostro: «Voi là!» Umetnik in ženska sta v Vragu potemtakem potajena ljubimca, hudič pa neprekosljivi navdiliovalec in usmerjevalec ljubezenskih prevar in opojnosti. Y Cankarjevi farsi so njihova razmerja precej drugačna, predvsem pa v njej ni Freudove teorije osebnosti. Zanimiva je lahko tudi okolnost, da sta nastali istega leta, slovenska na Dunaju, madžarska v Budimpešti. Več pozornosti zaslužita besedili, ki jih je po krstni predstavi navedel Fran Govekar, saj se zdi, da je med njima in Cankarjevo farso več sorodnih črt. Hauptmannova Pipa je italijanska artistka, plesalka, ki pride z očetom, kartaškim prevarantom, med šlezijske steklarje. V prvem dejanju zapleše z napol mitičnim, panskim steklarjem Huhnom, ga draži z zanosnim plesom, mu uhaja in se spet približuje, Huhn pa »skače tako groteskno in smešno, kot ujeta ptica ujeda«. Ko ji steklarji ubijejo očeta, si jo Huhn »ukrade«, reši pa jo potujoči, hrepeneči pomočnik. V tretjem aktu nastopi še mitično bitje Wann. Ko skupaj s pomočnikom razmišljata o človeškem življenju, zapleše Pipa še enkrat, krčevito, takole: — Nach und nach wird der Tanz wilder und bacchantischer. Ein rhytmisches Zittern bewegt den Körper des alten Huhn. Dabei trommelt er mit den Fäusten tobsuchsartig den Tanzrhytmus Pippas nach. Gleichzeitig scheint er von einer ungeheuren Frostempfindung geschüttelt, wie jemand, der aus sclmeidenster Kälte in Wärme kommt. Aus der Tiefe der Emde dringen gedämfte Geräusche: Donnerrollen, Triangeln-, Becken- und Pauken-Schläge. — Med plesom se ji Huhn približa, stre v roki kozarec, Pipo spreleti groza, otrpne in pade mrtva. Umre tudi Huhn. Wann pa Pipo vzame na roke in pravi: Ecce deus fortior me, qui veniens dominabitur mihi! Pipa in ti izjemni steklarji so bolj simbolna bitja kot ljudje. Pipa simbolizira lepoto in slo po lepoti, po njej pa hrepenijo direktor steklarne, pomočnik, pansko robati Huhn in drugi. Hauptmann pravi, da je bil njegov namen »pokazati nemškega genija v združitvi likov poprečnega nemškega človeka in ideala južnjaške lepote, kot je utelešen v Pipi«.34 Margareta Dietrich pa razume Pipo kot »Psyche-Simbol«, kot v telo 34 Fritz Martini, Istorija nemačke književnosti. Beograd 1971, str. 468. ujeto dušo, Hulina pa kot slepo ustvarjajočo naravo in temni svet nagonov.35 Tako ali drugače, Hauptmannova pravljična simbolika idealizira nekega »genija« s sredstvi in na način, ki so vse prej kot dramatsko sugestivni. In Govekar je imel prav, ko je trdil, da ostaja ta severnjaška »Glashiittenmärchen« nerazumljiva, saj ni dveh razlag, ki bi se ujemali. A tudi njegova razlaga, da je Hauptmann s Pipo poosebil svojo umetnost, ne ustreza Pipini vlogi. Tako jo je bilo mogoče razlagati le pod močnim dojmom Jacinte, ki jo je Cankar izdelal kot simbol za svojo umetnost. Med njima je tudi ta ogromen razloček, da se zaradi Pipe nihče ne pohujšuje, Jacinto pa šentflorjanci sprva obdolžujejo amoral-nosti. Tudi med zasnovama drugih oseb je globok razloček: Hauptmann-novi steklarji ne padajo v čutnost, Cankarjevi šentflorjanci pa so sveto-hlinski razbrzdanci. Seveda moramo biti pozorni na tisti del Heptmanno-vega spremnega besedila, ki pravi, da Pipa zapleše tudi »bakantni«, pivsko razuzdani ples. Ta opomba ne stoji daleč od navodila, ki ga je o Ja-cintinem plesu Cankar sporočil Frideriku Juvančiču pred krstno predstavo. »Kakor Jacinta sama pravi,« ga je opozoril, »je že nekoliko 'pijana', ko pleše in ples torej na noben način ne sme biti preveč pobožen, ker bi se sicer ljudje ne pohujševali!«30 Pa vendar ti bakantnosti glede na učinek v okolju nista enaki. Pipin ples prikliče naposled bobnenje vesolja in dvojno smrt, Jacintin pa pohujšuje, ne tla bi se plesalka tega zavedala. Pipin je mitično in ontološko, Jacintin pa moralno zasnovan. Z večjo samozavestjo kot igro o Pipi je Govekar navedel Kralja Har-lekina Rudolfa Lotharja (Spitzer, 1865—1933). Pač tudi zato, ker jo je dobro poznal, prevedla jo je namreč njegova žena Minka Govekarjeva, v ljubljanskem gledališču pa so jo igrali 1. decembra 1903. Kot izrazito podobnost je navedel dvojni obraz glavne dramske osebe, dramaturško torej najbolj izpostavljeno prvino »Harlekina« in »Pohujšanja«. Zanimivo pa je, da ob pristnem in lažnem dramskem junaku ni pomislil tudi na Go-goljevega Revizorja. O čem govori Lotharjeva komedija? Njeno osebje sega sociološko od kraljevskega vrha do glumača in brezpravnega kmeta. Kraljev sin Bohemund, ki je odšel od doma kot deček, se vrne z nekaj glumači kot razuzdanec, premagati mora tujo vojsko in prevzeti kraljestvo. Harlekin mu služi kot dvojnik, tudi v novi vlogi bi ga rad izrabil kot dvojnika za ljubezenske in druge spletke. Njegov značaj označi tudi Kolom-bina, ko očita Harlekinu, tla je »hlapec, bojazljiv in podkupljiv suženj tega gospoda, prilizovalec njegovih pohotnosti, ...kateremu na svetu ni 35 Margret Dietrich, Das moderne Drama. Stuttgart 1961, str. 317. 30 Ivan Cankar, pismo Frideriku Juvančiču, 27. nov. 1907. ZD XXIX. nič ljubega, nič svetega«. Harlekin mu služi, dokler se Bohemund ne nameni polastiti tudi Kolombine. Tedaj pa ga ubije in razvrednoti z besedami: »Ti zver! Pes! Vrag!« Ker pa se to zgodi v trenutku, ko bi Bohemund moral prevzeti krono, mora Harlekin poslej igrati kraljevsko vlogo. Vse komedijsko dejanje se razvija poslej iz njegovega dvojništva, iz ljubezenske igre med njim in Kolombino ter iz njegove nenadarje-nosti za brezobzirno vladanje. Harlekin — glumač — kralj se izkaže kot narobe kralj, ki vladarske modrosti ne zna izvajati iz gesla »Moč je pravica«. Povrh spozna, da zmerom vlada le »kraljevska vloga«, kralj kot oseba pa nikoli. Ko našteva in obsoja vladarska načela, kot so krutost, teptanje ljudstva in druga, izjavlja tudi, da je kot kralj moral »narod zatirati in tlačiti; biti sem moral gluh, kadar je vpil in zahteval kruha. Puntarje sem moral obešati. A jaz sam tudi nisem drugega hot puntar. Kot kralj sem živel v zaprti palači; jaz pa rad pobijam okna zaprtim palačam... Učiti hočem ljudstvo smeha, ki bo prevračal prestole, osvobajal narode, obglavljul tirane. Smeh raztrga vse verige. Učite se zasmehovati svoje kralje in iznebili se jili boste ..., jaz Harlekin, kateremu je svoboda moje umetnosti ljubša kot vse kraljevske umetnosti. Povedati hočem narodu .. ,«37 Ker svoje vladanje razume kot »dovtip zgodovine«, se posmehne še sam sebi in pravi: »Pomisli, jaz, Harlekin, sem vladal to deželo.« Neke noči ga hoče Kolombina zabosti kot kralja razuzdanca, Harlekin pa odvrže kraljevska znamenja in se osvobodi. Zares je v Lotlmrjevi satirični komediji o kraljevanju precej miselnih motivov in več oseb, ki nas spomnijo na to in drugo prvino v Cankarjevih delih. Harlekinovo spoznanje o poniževalni kraljevski funkciji je Cankar kot svoj motiv uresnil sicer že v romanci Sulianooe sandale (1896). Zelo pa ga je stopnjeval v Kralju Malhusu (1901), torej leto dni po izidu Lotharjeve komedije (1900). Umetnik kralj, ki s »krono iz zlatega papirja« pleše »mazurko s kraljevim plaščem na ramah«, okrog njega pa plešejo »ponižni podaniki« (Jesenske noči, 1900), vsa ta parodika na kruljevanje okrog leta 1900 in nekoliko anarhična umetnikova upornost, njegov klic po svobodi; vse to je precej podobno Lotharjevemu Harle-kinu. Deloma sta si podobna tudi Harlekin in Cankarjev Ščuka (Za na- 37 Ugotoviti bo treba, kdo je v prevodu prečrtal detajle besedila, ki smo jih tukaj navedli in ki so vsebinsko revolucionarni. Je to napravil režiser Fran-tišek Lier, dramaturg Govekar, ali pa tedanji cenzor gledaliških besedil? Ilar-lekinovi miselni motivi inočno izzivajo in »pohujšujejo«. Lothur je veljal za neprijetnega kritika meščanske družbe, kot ie znal povedati tudi Fran Zbašnik. Zapisal je namreč, da je Lothar »znamenit kritik in tudi ta njegova komedija ni nič drugega nego kritika in pogumna satira, polna trpke resnice« (Slovensko gledališče, LZ 1904). — Prevod Minke Govekarjeve hrani Slovenski gledališki muzej. rodoo blagor, 1901), ko se iz služabnikov spremenita v upornika in oznanjata puntarsko miselnost. Razloček pa je ta, da Harlekin ostane pri besedah, Cankar pa uporništvo udejanji s simboliko razbijanja šip. Nekaj podobnosti med obema bi potemtakem našli v besedilih daleč pred »Pohujšanjem«. In kaj naj bi bilo podobnega med Kraljem Harlekinom in Pohujšanjem v dolini šentflorjanski? Nekaj skupnega je moč videti v dvojici umetnikov, ki nastopata pri Lotharju in Cankarju, tam Harlekin in Kolombina, tu Peter in Jacinta. Lothar ima še nekaj stranskih glumačev, kot sta Pantalone in Scapino, česar pri Cankarju ni. Precej se ujemata važna miselna motiva, s katerima se oba umetnika bolj ali manj posmehljivo razprestolita. Harlekin vzklikne začuden: »Jaz, Harlekin, sem vladal to deželo!«, Peter pa zamahne: »Za malo je umetniku, da bi nad to golaznijo kraljeval.« Formalna sorodnost obeh motivov je nesporna, vsebinsko pa sta si različna. Harlekin se fino posmehuje, Peter je strupen, prizadet in zato zadirčen. Fran Govekar pa je videl največjo vzporednico v dramaturški potezi, s katero sta oba avtorja izbrala za glavno dramsko osebo vlogo popolnoma nasprotnega poklica: Harlekinu kraljevo, umetniku pa razbojnikovo vlogo. Dodati pa bi moral, da sta oba komediografa dobro poznala Go-goljevega Revizorja. Govekarjevi opozorili nista brez vsake podlage, Cankar je pač vedel za Hauptmannov motiv »und Pippa tanzt«, tudi za način njenega plesa, saj je tega dramatika tudi sicer dobro poznal. Nekateri motivi v literaturi okrog leta 1900 in nekateri v »Pohujšanju« pa govorijo za to, da mu tudi Lotharjeva komedija ni mogla biti povsem neznana. Med manj zanimive primerjalne opombe kasnejših kritikov spada Koblarjeva in Mrzelova misel, da bi bilo treba iskati zveze tudi v smer bavarske komedije Trije vaški svetniki. 2e Kralj je takšno zvezo dokončno pretrgal z opozorilom, da je bil Feiner v letu izida Cankarjeve farse star šele petnajst let. Takoj pa je treba dodati, da tudi Kraljevo opozorilo na Utvo Antona Čehova nima prave podlage. Njegove opombe o pravem in nepravem revizorju in morebitnem odmevu tega motiva pri Cankarju pa ni potrebno pobliže niti dokazovati niti zavračati, saj je »preobrat« glavne osebe v obeh besedilih sicer podoben, glavni situacijski motiv pa je pri obeh komediografih popolnoma različen, estetsko individualno zasnovan in izveden, pri Gogolju motor celotne komično-satirične fabule, pri Cankarju važnejši dramaturški trenutek v sklepnem delu fabule. Prepričljiva pa je Kraljeva opomba glede motiva o prinašanju darov nepravi osebi. 111 Od vseli primerjalnih opozoril so najmerodajnejša tista, ki se ujemajo s kakšnim pisateljevim podatkom o lastnem čtivu. Y našem primeru gre za Cankarjevi opozorili na romantika Christiana Grabbeja in na Henrija Lavedana. Kot pomembno pričo Cankarjeve simpatije do Grabbeja sta Bratko Kreft in Vladimir Kralj navajala torej Ivana Prijatelja. Njegovo pričevanje je seveda toliko tehtnejše in zanesljivejše, ker je njegov zapis o tej Cankarjevi simpatiji leta 1903 potrdilo tudi kasneje objavljeno Cankarjevo pismo Ani Lušinovi. Toda kaj je mogoče dokazati in kaj le domnevati v trikotu Cankar—Grabbe—Prijatelj, od kod je Prijateljevo pričevanje neizpodbitno in kod le hipotetično? Y študiji o slovenski literaturi, ki jo je januarja in februarja 1903. leta napisal za madžarsko enciklopedijo, je Prijatelj ravno ob Ivanu Cankarju navedel ime tega nemškega romantika kot njegovega dozdevnega duhovnega sorodnika.38 Da je Cankar imel rad Grabbeja, Prijatelju tedaj pač ni mogel povedati nihče drug kot Cankar sam. To se je zgodilo vsaj do konca leta 1902. Stike sta obnovila v začetku leta 1905, ko se je Prijatelj vrnil z Dunaja. Cankarjeva pisma pravijo, da je Prijatelja zaprosil zdaj za nasvet o snovi »izza Julijinih časov«, potem je vedel za njegovo sodbo o noveli Gospa JudU, mu dajal v branje poglavje povesti Potepuh Marko in kralj Matjaž. Cankar je sodeloval v Prijateljevi anketi o Prešernovem spomeniku (1905), zaprosil ga je tudi za denarno posojilo, pa vedel, da bo Prijatelj pisal o drugi izdaji Kettejevih Poezij.39 Zelo verjetno je bil Prijatelj prisoten tudi v dunajski »družbi tridesetih oseb«, ki ji je Cankar decembra 1907 bral svojo farso.40 38 Ivan Prijatelj, Slovenačka književnost, str. 85—86. Beograd 1920. »On (= Ivan Cankar) je samo pesnik i ništa ga se drugo ne tiče. Frajligratova izreka 'obeležje pesnika jeste Kajinov žig' priliči i Cankaru dobro kao i Gabe-u, koga Cankar voli i na koga podseca. ]er i on je u životu bio ništa, a inače samo si-romah literator. 1 Cankar se upravlja po devizi: »épater le bourgeois«.« (Gabe je tiskovna napaka za sli. Grabe = Grabbe). — Glej tudi: Anton Slodnjak, Ivan Prijatelj. Izbrani eseji in študije. Uvod, str. XXIV, XXIX, XXXI. Ljubljana 1952. — Štefan Barbarie, Prijateljev pregled slovenske književnosti v madžarščini. JiS 1970/71, str. 150. 3B Ivan Cankar, pismo Lavoslavu Schwentnerju, 23. jan. 1905. ZD XXVII. — Pismo istemu, 26. jan. 1905 in 6. febr. 1905, ZD XXVII. — Pismo Frančišku Levcu, 22. marca 1905. ZD XXVI. — Pismo Ivanu Prijatelju, 1. maja 1905. ZD XXIX. — Pismo L. Schwentnerju, 8. avg. 1907. ZD XXVII. 40 Kot pod 23. — Ne Cankar, ne Prijatelj, lie Jerajeva in Boršnikova, ne Merhar (Cankarjevo ID IX., str. 526) in ne Moravec (ZÛ IV., str. 354) ne omenjajo morebitne Prijateljeve prisotnosti. Od Cankarja je moč izvedeti le to, da je z branjem zbudil mnogo smeha in zato imel komedijo za literarno uspešno A to je vse. (3 zvezah Cankar—Grabbe—Prijatelj pisma in drugi podatki dovoljujejo sklepati le toliko, kar vemo že od Cankarja samega: da je Grabbejevo farso bral leta 1902. Nobenega podatka pa ni, ki bi potrjeval, da jo je »vneto prebiral« tudi v času, ko se je intenzivno ukvarjal s šentflorjanskim ciklom, torej od leta 1904 1905 naprej. Ta vrzel pa nas ne more zaustaviti, da bi ne iskali odgovorov na vprašanje, zakaj je leta 1902 vzkliknil »krasna farsa« in kakšne posledice bi ta vzklik utegnil imeti zn njegovo literaturo in njegov literarni boj od 1902 dalje. Ker ni nobenega pravega razloga, da bi ga ta farsa utegnila nekoliko spodbuditi šele leta 1907, nič pa tedaj, ko se je zanjo navdušil, je njene učinke, kolikor jih pač lahko priznamo, treba iskati že v njegovi literaturi in korespondenci od leta 1903 naprej. Grabbejeva literarna komedija ga je mogla navdušiti najprej zato, ker je predvsem dobra literarna komedija, se pravi takšna, ki nebrzdano razprcstoli in osmeši tip slabe literature, kritike in literarnega okusa pri bralcih. Cankar pa jc ravno tedaj komiziral hlapčevske literate (Zu narodov blagor, 1901) in se začel odločno potegovati za pravice pravega umetnika v slovenski družbi (roman Tujci, 1901). Grabbe zasmehuje nemške literate, ki drug drugega hvalijo in zlorabljajo besede »genialen, domiseln, izvrsten, prisrčen, dobrodušen ...«, če pa bi Homer in Shakespeare pisala zdaj, bi lliado razkričali za zmešnjavo, Kralja Leara pa za bombastični svinjski hlev. Literarni zmedi se upira s klicem po pravem pesniku, ki posluša le svojo ustvarjalno moč, nič pa se ne zmeni za plotove recenzentov niti za mnenje publike. Genialni pesnik naj bi se »zavzel za nemški Parnas in drhal nagnal nazaj v močvirje, iz katerega se je priplazila«. Kritičen pa bi moral biti tudi do nemškega bralca, ki prenese le »fino komiko«, za satiro pa je preveč pameten in izobražen. Zato si zasluži seveda tudi le žaloigre srednje moči in vrednosti. Genij bi, skratka, moral tudi vedeti, da se v Nemčiji prevara vsakdo, kdor kaj dâ na razum in raziskovalnega duha bralcev in gledalcev. Literarni spis mora namreč ugajati predvsem ženskam, saj so te vrhovno in brezprizivno razsodišče v stvareh umetnosti. Zato (Adi Kristanovi, 14. dec. 1907. ZD XXIX). Ničesar pa ni zapisal, kar bi dalo slutiti, da se je družba pogovarjala o morebitnih asociacijah na tujo komedio-gralijo. Du pa je Prijatelj pripadal tej dunajski slovenski družbi, pove Cankar v pismu čez dve leti. v katerem poroča o »Zupančičevem večeru« na Dunaju. Cankar imenuje to družbo za še slabšo, kot je ljubljanska, Prijateljevo predavanje o Zupančiču na tem večeru pa pospravi z napol zaničljivimi besedami: »Nun, dann die Vorlesung! Dr. Prijatelj ist ein bis zum Exzess langweiliger Mensch — überdies sprach er Dummheiten, die ich ihm gar nicht zugetraut hätte« (Mariji Kesslerjevi, 25. III. 1909. ZD XXIX). je treba pisati mehko, »denn das Weiche gefällt, und wenn es auch nur nasser Dreck wäre«. Cankarjeva polemika z recenzenti od novele Gospa Judit (1904) naprej in njegova polemika s publiko vsebujeta vrsto podobnih prvin, kot jih je opazil in opisal Grabbe. Predvsem pa novoromantik Cankar »odgovarja« na Grabbejev klic o pesniku geniju, ki naj napravi red v stvareh literature. Cankar postaja v tem času namreč sam svoj epski junak in se v novelah in romanih spopada z literati pa tudi z okoljem, ki mu hlapču-jejo in ki očita umetniku in umetnosti, da sta nemoralna. Grabbe je vsaj nekoliko lahko podpiral tudi Cankarjevo obračunavanje s heroji čednosti. Cc gospa Judit pove, da je dobila »nekoč pismo, tako umazano, da bi sam Casanova ne uganil enakega«, nas spomni na motiv o Casanovi pri Grabbeju. Grabbejev ljubimec proda hudiču svojo dekle, saj mu denar pomeni več kot ljubezen. Poznavalec pekla našteje tudi več »herojev«, ki so svoje nizkotnosti v peklu prekovali v čednosti. Ko je Cankar vzkliknil »krasna farsa«, tega potemtakem ni storil zaradi motiva, ki ga je navedel Lušinovi. Krasna mu je bila zato, ker je Grabbe neovirano izsmejal oblastne literate in deheroiziral navidezne krepostnike. Krasna pa mu je bila še zavoljo nečesa. Če se ozremo po nekaterih izjavah, ki označujejo dokaj opazno sestavino tedanjega njegovega življenjskega občutja in nazora in jih primerjamo z Grabbejevo življenjsko modrostjo, se znajdemo pred presenetljivimi podobnostmi. Kljub vsem šaljivim tonom se je Grabbejeva življenjska modrost, kolikor je v komediji izpovedana v racionalni obliki, ujemala s tedanjim Cankarjevim pesimizmom oziroma z grmado vsega hudega, ki živi v njegovi literaturi na črti od romanov Tujci, Na klancu (1902), prek knjige Ob zori (1903) do romana Hiša Marije Pomočnice (1904). Če se vprašujemo po zadnji osnovi Grabbejeve »šale, satire in ironije«, jo najdemo v tisti življenjski modrosti, o kateri govori hudič v drugem prizoru drugega dejanja. Tukaj pravi namreč, da je smisel vesolja in življenja — ein mittelmässiges Lustspiel, welches ein unbärtiger, gelbschnabeliger Engel, der in der ordentlichen, dem Menschen unbegreiflichen Welt lebt und, wenn ich nicht irre, noch in Prima sitzt, während seiner Schulferien zusammengeschmiert hat. —• In še pravi, da je svet komedija, pekel »die ironische Partie des Stücks ... der Himmel der rein heitere Teil desselben ...« Prav podobno modrost razvija Cankar najprej v pismu Ani Lušinovi 11. julija 1902. Tu zamahuje čez veselo upanje, pogum, imenitno prihodnost, velike načrte, ker »je šmarn vse skupaj in vse tisto, kar človek doseže (če sploh kaj doseže) ni vredno enega samega vzdiha«. »Rezultat je v primeri s trudom smešno majhen in ničvreden. Iz tega sledi, da bi bilo najboljše nehati, — da, ko bi ne bilo tistega otročjega upanja!« Enako pa presoja življenje in svet gospa Judit leta 1904. Po njenem je življenje prazna »komedija«, v kateri človek vsak dan nahrani svoje telo in ga vsak dan izprazni. Želje, visoke misli, hrepenenje pa ima zgolj za to, da bi »ne videl resnice«. Resnica pa je strašna, dovolil pa si jo je bog kot velik humorist. »Njemu, mogočnemu, je bilo treba mogočnega kontrasta, da se je nasmehnil. Tako je ustvaril človeka: silna množica, milijarda izmučenih trupel drvi zasôpljena... kam? To, prijatelj, je 'humor te reči'! Ko bi izginila blodna podoba na obzorju, ko bi se množica ustavila ... bi ne bilo več humoristično.« In kaj pomeni vzklik »krasna farsa« za Pohujšanje v dolini šentflorjanski? Vladimir Kralj je opazil neko sorodnost v sestavu oseb obeh fars: pesnik — hudič — učitelj — razbojnik. Poudariti pa smemo in moramo, da je Cankar hudiča, učitelja in umetnika uvedel v svoje satiropisje, še preden je leta 1902 bral Grabbejevo farso, že pred tem srečanjem jim je dajal »odgovorne« komične in satirične vloge v prozi in komediji. Če bi iskali sorodnosti in razločke med njunima učiteljema in umetnikoma, bi zbrali veliko več drugih kot prvih. Zato je zanimiveje pogledati, kakšne poteze in vlogi imata njuna hudiča. Grabbejev hudič je gospod z meščanskimi navadami, deloma pa je položen tudi v folklorno ozadje. Najprej zmrzne, ko pa ga prirodoslovci »raziščejo« in identificirajo, si ob ponovnem srečanju z njimi iztrga levo roko in jih z njo namlati, nato pa jo spet vtakne v ramo. Ker ga kar naprej zebe, vtika prst v plamen. Dokler mu kovač ne podkuje konjske noge, izgublja moč, je obupan, zna pa biti tudi ganjen in se jokati, ob plemenitem dejanju (druge osebe) pa postati melanholičen. Pred krščanskimi rekviziti mu je sicer tesno, vendar ga Klopstockov Messias uspava. Na meščane ima velik vpliv in jih zavaja v erotične prevare. Nazadnje ga učitelj ukani s spisi Jakopa Casanove, zvabi ga v kletko, iz nje pa ga reši njegova mati. Grabbe je hudiča uporabil za romantično pestrost dramskega dejanja, za posmeh literatom, za demitizatorja čed-nostnikov, a tudi za to, da pohujšuje. Čeprav Grabbe ne oblikuje predvsem erotiziranih komičnih oseb in svetohlinskega okolja, ima njegov hudič vendarle možnost tudi pohujševati. Cankarjev hudič je predvsem zvodnik, po pogodbi z umetnikom je prišel po šentflorjanske duše, nato pa ugotovi, da ga je umetnik prevaral, saj razen Jacinte nima več koga pohujšati. Cankar mu je iz folklore pritaknil dvoje lastnosti: plaši se »pobožnosti« šentflorjancev in kadar je v človekovi bližini, zadiši po žveplu (simbol tesnobe, zadušnosti). Šent-florjanci ga že v prvem aktu priznajo za gospoda; kot malomeščanski pokvarjenec je njihov simbol, njihov junak. Y nasprotju z Grabbejem ga Cankar ne uporabi za posmeh literatom, ampak le za dokaz, da sta Peter in Jacinta moralna, za dokaz torej, da sta moralna umetnik in umetnost. Hudič igra ob njiju podrejeno, hlapčevsko vlogo, Peter ga označuje s sramotilnimi besedami »nadlega«, »jezik«, »šleva«, »kanalja«. Cankar ga je uporabil torej zato, da jc povečal vrednost umetnika in dokazal, da je umetnost moralna, in zato, da bi z njegovo odvečnostjo med šentflorjanci (le z županjo odigra ljubezenski prizor) povečal tudi podobo njihove nravne razpuščenosti. Hudič je krščansko mitemska priča, da šentflorjanec služi zlu, umetnik pa dobremu; Cankarjev hudič pomaga umetniku deheroizirati navidezne čednostnike. Pridružiti se je mogoče tudi Kraljevi misli, da je Cankar z vlogo hudiča v farsi, ki oblikuje spor umetnika in družbe, prispeval k sicer podobnemu motivu evropske nove romantike povsem izviren detajl: umetnikov spor namreč z janzenistično zamoraljeno malomeščansko družbo.41 Iz poglavja Grabbe-Cankar jc mogoče navesti še nekaj dramaturških podobnosti. Oba komediografa hodita po sledeh romantike in nove romantike z obliko »literarne komedije«. V duhu romantične teorije komičnega sta zrahljala tradicionalno obliko komedije in jo odprla tako, da je v njej neovirano prisoten fantastični »junak«, negativni krščanski mitem. Da nastopa hudič v človeški podobi, s človeškimi lastnostmi, to je »naravno« v domišljiji, nenavadno in nenaravno pa v komediji. Kajti njegov vstop v komedijo prinaša vanjo tudi novo dramaturško načelo: nasproti vzročnosti in motiviranosti oseb in dejanja postavlja namreč načelo neomejene poljubnosti, naglih obratov in presenečenj. Čim bolj je to načelo živo, tem večja jc možnost za komiko. Grabbe je uveljavil več poljubnosti kot Cankar, njegov hudič mnogo bolj »obvlada« principe življenja in vesolja kot Cankarjev, in doživi tudi več metamorfoz. Komedijama je skupno, da hudičeva prisotnost zakone resničnosti sicer načne, nobenkrat pa jili ne odstrani. Grabbe pa je bolj kot Cankar razpel dejanje med grobo realnost in fantastiko tako, da je s sredstvi fantastike postavil v bleščečo luč komične življenjske razmere, tipe in »značaje«. 41 Kot pod 32. Tudi v knjigi Pogledi na dramo. Ljubljana 1963. Dramaturško sorodna je tudi prvina, da osebe odkrivajo identiteto druge osebe. Pri Grabbeju opravijo to vlogo prirodoslovci, pri Cankarju mora učitelj poizvedeti in avtentizirati, kdo sta razbojnik in spremljevalka. Šentflorjanci naložijo izvidniško nalogo najbolj »nedolžnemu«. Grabbejev hudič svoje določevalce naposled prežene, Cankar pa radovedno ekipo usmeri tako, da sama razkrije svojo imoralno bit. Grabbe-jevi raziskovalci nimajo samorazkrivalne naloge, osmešiti morajo nemške literate. Cankarjevi osmešijo sami sebe. In še ena zanimivost. Grabbe si je za končni prizor komedije izbral romantični prijem: sam se pojavi na odru s svetilko v rokah in prekolne učitelja kot »brezmejnega lažnivca«. Cankar pa je leta 1908 zapisal v darilni izvod Z godb iz doline šentflorjanske zanimiv dramaturški načrt in v njem napovedal tudi avtorjev nastop v komediji. Ko pripoveduje, da si je že zamislil novo farso z naslovom »Žalostni konec umetnosti«, v njej pa bo svoj simbol za umetnost, Jacinto, prodal na semnju »za trideset srebrnikov«, opisuje novo dramaturško zamisel takole: »Vse slovenske umetnike z njih umetnostjo vred bom spravil na oder in v knjigo. To bo farsa v treh aktili ter s prologom in epilogom. Y prologu bom Jacinto preoblekel v spokorniško haljo, v farsi jo bodo umetniki prodajali, v epilogu se bo pa videlo, da niso nič opravili. Scena: muzej ljubljanski, umetniška galerija; na stenah ne vise umotvori, temveč umetniki; nastopim jaz, v livreji služabnika ter razlagam slavnemu občinstvu zasluge in življenje obešencev. 'Tako, cenjeno občinstvo, sva si povedala, kar sva si mislila povedati. Klanjam se!'4- Grabbe si na koncu pride ogledat svoje komedijske osebe, kako so opravile nalogo, Cankar bi svoje razlagal. Grabbe pokliče osebe iz komedijskega spleta nazaj v normalno življenje, Cankar bi si privoščil obešence, končal bi z ostrim soočenjem fantastičnega in vsakdanjega. Cankar bi svoje obešence razlagal, kot razlagajo Grabbejevi naravoslovci recenzenta, gledališkega kritika, pisateljice in hudiča. Sklepno potezo je Grabbe opravil s kratkim končnim prizorom, Cankar bi jo v epilogu. V njem bi se posmehljivo priklonil občinstvu, kot se mu prikloni zafrkljivi Grabbe. In še en detajl: v drugem dejanju GrabbejeVe farse prodaja zaročenec hudiču svoje dekle, v Cankarjevi nenapisani farsi bi umetniki prodajali Jacinto — obe pa sta »nedolžni« ali moralni. Od Grabbejeve farse se Cankarjeva loči najbolj po tem, da ni pretežno literarna komedija, da v njej ni toliko motivov in dialogov o stanju neke literature in da še zdaleč ne odmerja toliko komike svetohlin- 42 Ivan Cankar, Glose k »Zgodbam iz doline šentflorjanske«. LZ 1926. stvu kot Cankarjeva. V Cankarjevi farsi se svetolilinstvo in umetništvo po idejno vsebinski teži in po zgodbenskem obsegu recipročno pogojujeta. Kakor hitro pa gre za komedijo, ki umetnikov položaj pogojuje z moralno ideologijo okolja, zato pa oba predmeta oblikuje enako pozorno, se je treba vpraševati tudi po tistem delu Cankarjevih komediografskih simpatij, o katerem je pisal decembra leta 1905. To pa so simpatije za francosko erotično farso ali za comédie des moeurs. Morda je Cankar šele ob gledališkem doživetju francoskc dekadenčne omotičnosti, združene z ironijo in duhovitostjo, prav zaslutil, kako oba »predmeta« združiti v farso oziroma kako razrešiti davni zarodek »burlesknega konflikta«. Tudi novela Razbojnik Peter, kjer sta oba protagonista upovedena v no-velistični obliki, je nastala namreč šele po razgledu po francoskih duhovitih erotičnih farsah. Skratka, nič napačnega ne storimo, če prejmemo v širši tuji kontekst Cankarjevega šentflorjanskegu cikla, še posebej Pohujšanja o dolini šentflorjanski tudi »novo igro«, »nov način« ali Le nouveau jeu (1898) M. Henrija Lavedana (1859—1940), delo pripovednika in komediografa pariškega življenja, ki je Cankarju imponiral v času, ko je odklanjal preproščino tedanje nemške dramatike, zlasti komedio-grafije.43 Na katero publiko je Cankar mislil, ko je Govekarju priporočal to francosko farso, kakšne kratkočasnosti in duhovitosti ji jc zaželel, pove deloma že novela Gospa Judit, kajti Luvedunova »nova igra« mu je namreč gledališko oslikovitila, kar mu je gospa Judit povedala o nraveh šent flor j ar škili veljakov, Lavedan mu je dopolnil, razširil in izostril resničnost lastne novele. Kakšno komedijsko osebje sestavlja namreč Novo igro, kakšne so njegove nravi? Y ospredju je meščansko kapitalistični sloj. Oče glavnega junaka je bankir in ločenec, mati »vdova« pa »zelo bogata« lastnica zemljišč in hotela. »Novo igro« igra njun sin, sodelujejo pa tudi boliem, slikar, salonski meščani ter skupina plačanih deklet, ki so ostro vraščene v meščanske družine. Vzdušje farse je nabito z erotičnim izživljanjem in va-ranjem, v njem vlada načelo moralnega nihilizma, po katerem je »čednost« zastarela beseda, »družina« predsodek, »zakon« burka. Prevara in naslada je življenjski princip vseh oseb, je njihova življenjska »modrost«. Gre, skratka, za meščansko nravno agonijo, v kateri igrajo možje, žene in plačanke enako vlogo, skupno razdirajo meščanski zakon. 48 Lavedanovo tragikomedijo Kralj (Sire) v štirih dejanjih so v ljubljanski Drum i igrali 2. nov. 1911. RSG 1867—1967, str. 88. Lastno dekadenco zgoščujejo v posebna načela in odločitve. Razbrzdani sin, ki igra navidez »novo«, v resnici pa »staro igro«, pravi: — Parce que, si je me marie, ça n'est pas pour avoir deux femmes et faire comme tout le monde. Nouveau jeu, moi! — Plačanka se utemeljuje takole: — Nous autres, les créatures, comme on nous appelle, nous savons mieux que personne les dessus et les dessous de mariage; ce qu'il est et ce qu'il vaut, puisque c'est shez nous que les maris des autre viennent se distraire et passer leur temps de libre. Le mariage, nous le voyons de la coulisse, c'est moins beau que vu de la salle; nous le conaissons dans les coins. — Čednostni slikar, ki najraje slika poročene žene in njihove prihode iz kopeli, se motivira z nazorom: — C'est un artiste ... Pour mon portrait, j'ai besoin de la croire honnête ... comprenez vous? Faut qu'elle soit pure... que je travaille sur la vertu ... — Toda razbrzdani slikar ne dovoli, da bi ženska v ljubezni moralizirala. Skratka, vse komedijske osebe se gredo »novo igro«. In ko sodnik povpraša plačanko, kje bo končala, se ta odreže: — Moi, je finirai, dame, dans mon château, et je recevrai mon с are. — Je to napoved kesanja, ali pa najbolj jedek posmeh neki morali? Toda Lavedanove komedijske osebe niso utrujeni dekadenti, ampak radoživi in duhoviti razuzdanci, ki se nikdar ne dolgočasijo. Ker pa so v zakonu skrajno naveličani, jih rešujejo metrese in ljubimci, njihovo vodilno načelo je živeti za prevaro in zabavo. Plačanka imenuje to načelo bolezen časa: »C'est la maladie du temps: l'amour du contraire.« Gre torej za farso, ki komizira »les moeurs«, kot Lavedan sam imenuje predmet svojega humorja. Spada v sestav tiste dramatike iz konca stoletja, ki je razkrivala nravno spodkopano meščansko družino in zakon. Ko so komedijo prvič uprizorili, je vplivni kritik Jules Lemaître, ki se je zavzemal za Ibsena in impresionizem, takole opisal moralo Nove igre: »Le nouveau jeu est simplement le nihilisme morale. Mais il n'est pas toujours tel qu'on le doive prendre au tragique.«44 In res se Lavedan predvsem smehlja in šele v zadnjem dejanju rahlo opozarja elito, da za lepo meščansko fasado nekaj trohni. Njegov smeli komajda vsebuje 44 Po L'Illustration théatrale, april 1906, št. 32. Paris 1906. »nauk«, predvsem zabava, raduje, je smeli brez ostrejšega miselnega ozadja ali tendence, zlasti pa smeli brez družbenomoralne tendence. La-vedan pravzaprav ne želi ničesar izrecno popravljati, svoje figure le razkriva na ploskvi razbrzdanega erosa, in le malokdaj uporabi besedo, ki bi sociološko razločevala ali pa moralno zadela. Mogoče pa je Lemaître tudi zato vzkliknil: »Mais je l'avoue, cette piece me plaît infinement.« Opozoriti je treba tudi, da je Lavedan napisal »novo igro« z bulevard-skim, pobalinskim jezikom, ki vsak trenutek zbuja radovednost in izziva smeli. Besedilo kar naprej parla v reducirane in slikovite prostaške besede in zveze, v pirotesken, vrvoliodčevski jezik. Vsa ta Lavedanova vesela erotika in razbrzdano prevarantstvo sta zelo podobna pojavom, na katere je opozorila tudi gospa Judit; posmeh čednosti, ljubezni, družini. Razloček med Lavedanovimi meščani in Cankarjevimi malomeščani pa jc velik. Lavedanovi uživači so duhovito odkriti, Cankarjevi so hinavci in svetolilinci. Oni živijo polno, neboječe, temperamentno, ti so zadrti dvoličneži, skrotovičene osebnosti, ki svojo trohnobo zakrivajo s prežanjem na drugega. Zato jih Cankar rezko oblikuje, jih slika kot zakotne pobaline, česar Lavedan ne dela. Tudi umetnika obeh fars se močno razlikujeta. Cankarjev zastopa načelo »čiste«, »moralne« umetnosti, Lavedanovemu pa je čednostna umetnost le krinka za erotično bohemstvo, nekakšna spolzkost, se pravi natančno tisto, v kar je meščanstvo umetnost tudi ponižalo. Je privatno dopolnilo varieteja. Tu in tam bi lahko zadeli na kakšno dramaturško sorodnost teh dveh komedij. Ko pride razuzdani sin, ki oznanja »nouveau jeu«, snubit, a preglasno govori svojemu potencialnemu tastu o tem, kako sta se včeraj srečala pri spolzkem varietejskem omizju, ga ta poskuša utišati, da ju ženske ne bi slišale. V enakem položaju se nahajajo šentflorjanci, ko nezakonski sin izterjuje od njih »doto«. In če govore Francozi nizek, trivialen jezik in kar naprej spolzko namigujejo, govorijo nizek jezik tudi Cankarjevi dacarji in županje. Skratka: ko primerjamo obe fursi. ne moremo uporabljati za Cankarjevo izraza vpliv. Resnica pa je, da je čutno-razpoloženjska usraer-ritev obeh komičnih zgodb precej podobna. To pa pomeni, da je farsa Nouveau jeu Cankarju imponirala zato, ker je v njej srečal potrdilo za svojo izkušnjo moralnega tiholaštva. Ob takšnih literarnih srečanjih mu jc bilo lažje zadeti šentflorjanski problem v središče, izvleči malomeščanski imoralizem iz domačega okolja, pa če je moralistična literarna ideologija to okolje oznanjala za še tako deviško. Poznavanje takšnih fars ga je naposled delalo tudi svobodnega, da se ni omejeval v slikovitosti in robatosti izraza in prizora, da je v besedi ostajal »svetoven«, odprt, ne pa provinaialno utesnjen, obziren, plašen, sramežljiv. Primerjava Cankarjeve komedije Pohujšanje v dolini šentflorjanski z nekaterimi evropskimi komedijami pokaže potemtakem: a) Motivne in dramaturške sorodnosti in razločke. Niti glavni situacijski motiv ■— spopad umetnika z okoljem — niti izbor oseb nista popolnoma originalna. Res pa je, da jc umetnikov spopad s svetohlinskim okoljem specifičen, Cankarjev. Tudi obnašanje glavne osebe, o kateri niti »hudič« ne ve, ali je res to, kar pravi, da je, ali pa jc kaj drugega, njena dvojnost torej, v dramatiki ni neznan pojav. Tudi artistka, plesalka je znana figura dramatske umetnosti. Pipin bakantni ples in Jacintin sta si podobna, vendar Pipin nima satirične vloge, kot ga ima Jacintin. Lotharjev Harlekin in Cankarjev umetnik Peter kraljujeta dovolj ironično, dokler se obema ne zazdi, da je satirične igre dovol j. Grabbe se ostreje smeje iz literatov, kot Cankar v »Pohujšanju« pa tudi vlogi njunih hudičev sta precej drugačni. Grabbejev zaničuje literate, Cankarjev mora med drugim tudi priznavati in posredno dokazovati, da sta umetnik in umetnost moralna. Gogoljcvsko prinašanje darov lažni osebi srečujemo v »Pohujšanju« le bolj formalno, kajti šentflorjanski »darovalci« morajo pravzaprav plačevati dolg umetniku, ki ga ne marajo. Gogoljcve podkupovalce pa je Cankar bolj uporabil v komediji Za narodov blagor. Cankarjeva komedija in tuja primerjalna besedila so napisani v nevezani besedi, le Hauptmannov Wann razmišlja o življenju in lepoti v verzih, kot se Peter in Jacinta pogovarjata v verzih o umetnosti in umetnikovem položaju. Analitična primerjava potrjuje, da so kritiki bolj ali manj upravičeno navajali tuja dela, da npr. Govekarjeve opombe o Kralju Ilarlekinu niso brez vse osnove. Prav pa tudi, da so premalo upoštevali Grabbejevo komedijo Scherz, Satire, Ironie und tiefere Bedeutung in da se njena pobuda ne omejuje le na »Pohujšanje«. In še pravi, da je za svobodno oblikovanje erotičnega vzdušja in za mestoma trivialen jezik svetohlincev Cankar našel oporo tudi v francoskih postnaturalističnih farsah, zlasti še v Nouveau jeu Henrija Lavedana. b) Primerjanje pa tudi pove, da so dokazljive motivne in dramaturške zveze vendarle drugotne in ne odločajo o umetniški vrednosti Cankarjeve komedije. Kajti umetniška ideja, koncepcija in izoblikovanost oseb pa kompozicija burlekstnega konflikta ter ritem dogajanja in dialoga, vse to je enkratno, samostojno. Cankarjeva komedija je zrasla iz slovenskega življenja, v sebi je koherentna živa umetniška tvorba, ujema pa se tudi z glavno tematiko in motivi Cankarjeve literature, je organski del enotne »povesti«, kot je Cankar imenoval svoj umetniški opus. РЕЗЮМЕ Автор сравнивает литературную комедию «Соблазн в долине шентфлорян-ской» (1907) с некоторыми мотивами и драматургическими элементами пьесы «Und Pippa tanzt» Герхарда Гауптмана, комедии Рудольфа Лотхара «König Harlekin», фарса Кристиана Граббе «Scherz, Satire, Ironie und tiefere Bedeutung», комедии «Ревизор» Николая Гоголя и комедии Генрия Лаведена «Nouveau jeu» и приходит к заключению: Основной ситуационный мотив, конфликт художника со средой, у Цанкара традиционен, но зато среди европейской комедиографии и специфичен, ибо Цанкар сталькнвается с лицемерной моралью (Вл. Краль). И поведение центраь-ной личности, о которой даже «черт» не знает, цельная ли это личность или раздвоенная, в драматургии не новое явление. Вакхический танец Пиппы и танец Яцинты сходны, однако танец Пиппы имеет митологическое обоснование, танец Яцинты явление сатирическое. Арлекин у Лотара и художник Цанкара властвуют довольно иронически до момента, когда они приходят к заключению, что наступило время для перекращения критической игры. Насмешка Граббе над литераторами острее, чем у Цанкара, а и роли их чертей разные. Граббе презирает литераторов, Цанкар между прочим принужден допускать и посредственно доказывать, что художник и искусство моральны. Гоголевские приношения ложной личности встречаются и в пьесе «Соблазн» как формально-драматургический элемент, ибо шентфлорянскне дарители лишь отдолжаются художнику, которого не любят. Среди упомянутых комедий произвела на Цанкара самое большое впечатление литературная комедия Граббе и ее инициатива не ограничилась лишь на пьесу «Соблазн». Для открытой, свободной организации эротического настроения и частично и для тривиального языка лицемеров Цанкар нашел опору и в постреалистической comédie des moeurs, особенно у Лаведена. Сравнение кроме того и показывает, что доказанные мотивные и драматургические связи являются секундарнымн элементами, которые не определяют неповторимую художественную ценность комедии Цанкара. Комедия возникла из словенской жизни, как живое художественное достижение она когерентна сама в себе, она кроме того соответствует центральной тематике и мотивики литературы Цанкара, она является ее органической идейно-художественной и сти-листически-артистнческой частью. UDK 808.3—54.1.1/4 Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana BESEDOTVORNA TEORIJA Besede nastajajo iz potrebe, ubesedili določeno še ne poimenovano pojavnost. To se dogaja na podlagi splošnega algoritma z naslednjimi zapovedmi: 1. izhajaj iz besedne zveze (t. i. govorne podstave) s pomenom bodoče tvorjenke; 2. izberi tvorbeno obrazilo (in s tem tudi tvorbeni način, npr. izpeljavo ali zlaganje); 3. iz govorne podstave izberi pomensko komplementarne sestavine k izbranim obrazilom (in besedotvornim vrstam) ; 4. (določenim) izbranim sestavinam odvisno od izbranega obrazila nevtraliziraj (odvzemi) slovnične lastnosti; 5. dobljene sestavine razporedi po načelu linearne zaporednosti; 6. razporejene sestavine strni, (po potrebi) premeni glasovje in določi naglas. Words arise out of the need to give expression to certain not as yet verbally denoted phenomena. This occurs on the basis of the general algorithm involving the following requirements: 1. as a starting point use the word group (the so-called text buse) embedding the sense of the word to be formed; 2. select a derivational formant (and thereby a given derivational kind of word-formation, e.g. derivation or composition); 3. from the text base select the complementary element to the already selected formants (and to the word-forming parts); 4. for (given) selected elements depending upon the formant selected neutralize (or remove) grammatical properties; 5. the obtained elements are now to be put in the order of a linear sequence; and 6. the ordered elements are to be fused, (if necessary) the sounds alternated and the stress determined in accordance with (lie accentual laws. Besedotvorje nas, kot je znano, uči delati besede oziroma že napravljenim besedam določiti podstavo in obrazilo ter jih primerno razumeti; tako pojem 'majhna hiša' lahko izrazim z besedo hišica, za to besedo pa ugotovim, da sestoji iz podstave hiš- in priponskega obrazila -ica, ki pomeni 'majhno, ljubko'. Pod s ta va tvorjenke je tisti njen del, ki mu je dodano obrazilo (pri zloženkah lahko tudi po več); obrazilo je desno ali priponsko, levo ali predponsko, vmesno ali medponsko ter prosto ali poponsko. Podstavo nezložene tvorjenke dobimo pri samostalniku iz oblike za rodilnik (npr. potok potoka: potôk- + -en potočen; tûksi -ja: tâksij- + -ski-> tûk-sijski; Jûno Junâne: Junôn- + -ski -> junônski; deklè dekléta: deklet-+ -od dekletov), pri pridevniški besedi iz edninske ženske oblike (ali rodilniške moške) (npr. dober dôbru -ega: dôbr- + -ina -*■ dobrina), pri glagolu iz nedoločnika ali iz ženske oblike deležnika na -Z (npr. brati: brâ- + -lec -*■ bralec; peči pekla: рек- + -а река), ipd., redkeje iz se-danjika (npr. za njem: zanj- + -ica žanjica). V tvorjenki se pogosto pokaže glas, ki ga v podstavi sicer ne pišemo ali le v posameznem sklonu ali članu besedne družine: Pâvia: l'âvij- + -ski -> pàoijski; Maria: Marij- + -in -* Marijin (prim. rod. množine P uni j, Marij), pritisnili — pritiskati ipd. Seveda besed ne delamo kar tako, da bi jim odvrgli končaje in jih nato poljubno nadomeščali s priponami, predponami, medponami in po-ponami (za zadnje prim, se v tvorjenki ubiti se iz ubiti), ampak se vse to dogaja po zelo trdnih pravilih. Sklop besedotvornih pravil, s katerimi iz odrezka besedila na koncu tvornega postopka dobimo tvorjenko, imenujemo besedotvorni algoritem. Kolikor vidim, ima tak algoritem (kadar je najbolj zapleten) 6 faz. Te faze se dajo opisati tako: 1. Izhajaj iz besedne zveze, ki poimenuje to, kar naj bi pozneje pomenila tvorjenka (to besedno zvezo imenujemo govorna p o d s t a -v a). 2. Izberi vrsto obrazila nove tvorjenke. Na tej stopnji se praktično odloča, ali bo tvorjenka izpeljanka (desno obrazilo), zloženka (vmesno obrazilo in eventualno še desno), sestavljenka (levo obrazilo) ali pa sklop (sklopno obrazilo, tj. mehanična združitev enot dane besedne zveze v novo besedo). 3. Z izbiro obrazila je že odločeno, kaj iz govorne podstave bo šlo v »obdelavo«, da dobimo p o d s t a v o tvorjenke: če izberem desno obrazilo, je s tem že povedano, da sem se odločil delati novo besedo iz ene same besede govorne podstave (lahko hkrati tudi iz predloga pred njo), npr.: -ec ali -en — vtàr/trdoglào/brez srcà -* starec, trdoglaoec, brezsrčen-, če izberem levo obrazilo, pomeni, da bo v besedotvorni postopek prav tako šla le ena polnopomenska beseda, npr.: pre--star -*■ prestar; če izberem vmesno obrazilo, je že odločeno tudi to, da bosta šli v podstavo tvorjenke dve polnopomenski besedi govorne podstave, npr.: -o--stare mode -*■ staromoden; in pri sklopnem obrazilu gredo v podstavo tvorjenke vse sestavine govorne podstave, npr.: - +--osâk dün -*■ osûkdan. Izbira obrazil je sama zase dovolj zapletena. Desna obrazila imajo slovnične lastnosti bodoče tvorjenke, obrazila za samostalnik npr. lastnosti spola, živosti, človeškosti, sklanjatve ipd., za pridevnik npr. spola, določnosti, sklanjatve, za glagol npr. prehodnosti, vrste glagolskega dejanja ipd.; leva obrazila spreminjajo slovnične lastnosti prvotne besede le pri nedovršnih glagolih; vmesna obrazila imajo lahko zapleteno dopolnjevalno razporeditev (prim, -е- namesto -o- za с j č ž š prvega dela bodoče zloženke (јајс-e-vàd proti ceo-o-vod), -i-, če je prva sestavina glagol (neproduktivno: kiž-i-pot), tožilniške vezuvne medpone zlasti pri izrazih kot glavni števniki (stir-i-perésen, do-é-léten, pét-o-léten, vèc-0-vréden, resnic-o-ljûben), rodilniške vezavne medpone (čast-i-hlepen, boj-a-željen) in t. i. imenovalniške medpone (Slovénij-a-lés, brûc-0-та-јбг). 4. Obrazilo prav tako implicira postopek za obdelavo prvine govorne podstave v prvino podstave tvorjenke: desno obrazilo predvideva odvzem konkretnih slovničnih lastnosti tisti prvini govorne podstave, h kateri se bo pripojilo (pri samostalniku in pridevniku gre navadno za t. i. končnice, pri glagolu v glavnem za obrazila posameznih glagolskili oblik, včasih še za glagolsko pripono): star clôoek: -ec -> stur-; črna zemlja: -ica -*■ črn-; človek, ki kosi: -ec -> kos-; mlacl poganjek: -ika -> mlad- ipd. Pri pridevniških besedah lahko odpade še kako priponsko obrazilo: težek: -ji ->- tež-, socialni demokrat: -0- -> social- ipd.; pri samostalniku podobno: Slovenec: -ka -*■ Sloven-. Podobno odvzamemo slovnične lastnosti tudi prvim sestavinam zloženk: vino iz Slovenije: -N- (N pomeni končnico imenovalnika) — Slo-vénij-a-. Pri tem velja načelo, da slovnične lastnosti izgubi odvisna sestavina prvotne zveze: zdravnik za zobé: -o- -* zôb-o-. Če hočemo napraviti pridevniško zloženko iz zveze pridevniška beseda + samostal-niška beseda, slovnično nevtraliziramo obe besedi: dobrega srcâ: -en -* dôbr- src-; isto je pri zvezah glagol + samostalnik: moriti mühe: -0 -> mor- müh- (tako sploh pri spremembah besedne vrste ali podvrste). 5. Peta faza algoritma predvideva razporeditev sestavin tvorjenke od leve proti desni: jasno je, da predpone pridejo na skrajno levo, pripone na skrajno desno (proste pripone, t. i. popone, še bolj na desno), enodelna podstava pa v skladu s tem za predpono ali pred njo. Tudi za medpone je jasno, da pridejo med obe sestavini zloženke, vprašanje pa je, kako se razporedijo preostale sestavine zloženke: polnopomenski sestavini zloženke se razporedita tako, da pride na prvo mesto tista, ki so ji bile odvzete slovnične lastnosti (prim, zdravnik za zobé, željen bôja, moriti mühe -+■ zob- + -o- + -zdravnik, boj- + -a- + -željen, müh- + -o- + -mor; če j^a so bile slovnične lastnosti odvzete obema sestavinama, pride najprej tista, ki je v prvotni zvezi bila odvisna (prim, vroče krvi: -en ->- vroč- + -e- + kfv- + -en). Tudi primere kot tresorêpka je torej treba razumeti kot »tista, s tresočim repom«. 6. Y šesti fazi tvorbnega algoritma se po potrebi premenijo soglas-niki ali tudi samoglasniki podstave, kot npr.: plêsti -* plôt, preplesti -* preplet, poroditi porajati. Informacije za te premene ima spet priponsko obrazilo (prim.: kar je pod nogami: pod- nog- -je -> podnožje). V tej fazi se uredi tudi naglas (to bi lahko osamosvojili tudi v samostojno, sedmo fazo), npr.: majhna noga majhne nogé: -ica -> nog- + -ica -> notica (poleg nôgica, kar je treba izvajati iz tipa nôga -e); tudi informacija za naglas je torej do polovice v priponskem obrazilu. Da bi združene dele tvorjenke lahko »popravili« glasovno in naglasno, je treba razpolagati s seznamom obrazil, ki povzročajo te spremembe. Poskus takega seznama predstavljajo naslednje liste glasovnih premen in priponskih obrazil, ki avtomatično odvzemajo podstavi naglasno mesto. Zlasti premene naglasnega mesta pri tvorjenju niso niti približno dokončno obdelane. Posebno važne so premene končnega soglasnika ali soglasniškega sklopa, če primerjamo prvotno govorno podstavo in podstavo tvorjenke. У naslednjem imamo pregled takih premen v 4. skupinah: po palataliza-ciji, jotaciji, disimilaciji in krnitvi. Na začetku je podano priponsko obrazilo, pred katerim prihaja do premene, nato pa sledi ponazoritev. Pri tem so najprej na vrsti samostalniki ženskega, nato moškega in srednjega spola; sledijo pridevniki in (včasih) še glagoli. Premene po palatalizaciji Po tej premeni se k, g, h in с premenjujejo s č, ž, š in с pred naslednjimi priponskimi obrazili: -ica rok а — ročica, noga — nožica, streha — strešica, deska — deščica (vse neobvezno); stvarca — stvarčica, palica — paličica; -ka divjak — divjačka, noga — raznožka, telica — telička; -ina velik — veličina, dolg — dolžina, streha — strešina; -ec liska — liščec, breg — brežec, debeluh — debelušec (večino- noma neobvezno; prim, kruhek, mahe k) ; -ek človek — človeček, ostrgati — ostržek, streha — nadstrešek, gobec ■— gobček, drevesce — drevešček (vendar npr. kruhek, mahek) ; -ič članek —- člančič, rog —■ rožič, vrh — vršič, hlebec — hlebčič; -njak kruh — krušnjak, jug — južnjak, mrak — mračnjak, matica — matičnjak; -ar bradavica — bradavičar, jajce — jajčar, komolec — komolčar (obvezno pri priponi s -c-); glavnik — glavničar, panika — paničar, elektrika — električar (poleg elektrikar) ; -e človek — človeče, drug — druže, hlapec — hlapce, ženska -- ženšče; -je dlaka — dlačje, breg — obrežje, streha — nadstrešje, iglica -evje dlaka — dlačevje, iglica — igličevje, deska — deščevje; -tvo divjak — divjaštvo, bog — enoboštvo, potepuh — potepu- štvo, devica — devištvo-, -ki bombnik -- bombniški, Haag — liaaški, Čeh — češki, Gorica — goriški; -evski hlapec ■— hlapčevski, stric — stričevski; -en gibek — gibčen, človek — človečen, ubog — ubožen, streha ■— strešen, gobec — gobčen, brez srca — brezsrčen; -én lek — lečen, rog — rožen (zelo redko obrazilo); -in babica — babičin (samo pri priponskem obrazilu -ica, oziro- ma -ca iz -ica, npr. Marjanca— Marjančin); -nat dušik — dušičnat, breg — brežnat, debeluh — debelušnat, galica — galičnat; -ast hlebec.— hlebčast, luknjica — luknjičast, jajce — jajčast (navadno pri priponskem obrazilu s c; prim, še jabolko — jabolčast) ; -av luknjica — luknjicav (priponsko obrazilo -ica); -ev bralec — bralcev, borovnica — borovničev, florae — Horačev (poleg Horacev in Horacov); -ati cvrk — cvrčati, beg — bežati, duh — dišati, blesk — bleščati (samo pri glagolih na -im); -eti prha — pršeti; -iti moker — močiti, drug — družiti, smeh — smešiti, besedica — besedičiti, govoranca — govorančiti, hinavec — hinavčiti, tresk —■ treščiti. Premene po jotaciji Po tej premeni se t, k in с premenjujejo s č, s in h s š, z in g z / ter d z j; n, r in l dobijo še j, p, b, m, v in f pa Ij: usmrtiti — usmrčen, Loka — Ločan, golobica — golobičji; visok — višji, polh — polšji; nizek — nižji, Drag — vražji; goniti — gonjen, moriti — morjen, voliti — voljen; potopiti — potopljen, ljubiti — ljubljen, lomiti — lomi jen, looiti — lov-Ijen, škof ■— Škofljica. Lista najvažnejših obrazil: -a nositi — noša, molzla — molža, moker — moča; goniti — gonja; rediti — reja, jezditi — ježa, gostiti — gošča; -nja voziti — vožnja, prositi — prošnja; -arna cvetlica — cvetličarna, žrebec — žrebčarna (samo pri -c~); -ava gost — goščava, nizek — nižava, visok — višava; -0 mladiti — mlaj, plakati — plač; -ak grenek — grenčak, grajski — graščak, Ferenc — Ferenčak, otec — očak, gorski — gorščak, kost — koščak; -an mesto — meščan, Loka — Ločan, Breg — В rež an, nebeški nebeščan; okolica —■ okoličan; -avje gost — goščavje, nizek — nižanje, visok — višavje; -ji sraka — sračji, vrag — vražji, polh — polšji, golobica — go- -nji loca — golobic ji (obvezno); neobvezno za z, d, t; blizu — bližji govedo — goveji, teleta — telečji (vendar skoraj redno pri stopnjevanju) ; -ati poroditi — porajati, prevoziti — j>revažati, obljubiti — ob- ljubljati; -evati pomladiti — pomlajevati, krstiti — prekrščevati. Premene po disimilaciji Po tej premeni se netrajni soglasnik zamenja s trajnim: gostač — go-staški, Hrvat — hrvaški, deklica — deklištvo. Knjižni pridevnik na -ki je le kmečki, sicer še v krajevnih imenih (prim. Donačka gora). Premene po krnitvi Pri teh premenah se v podstavi tvorjenke izgubi kak soglasnik prvotne govorne podstave: gledališče —gledališki (nam. gledališčki), bogat — bogastvo (namesto bogatstvo), pritisk — pritisniti (namesto pritiskniti), sklep — skleniti (namesto sklepniti, vendar tu večino izvajamo samostalnik iz glagola), alodij — alodialen, materija — materialen. Tak j iz podstave se izgublja (v izgovoru navadno sploh ne) le pred nekaterimi iz latinščine prevzetimi priponskimi obrazili, zlasti ravno pred -alen (in izpeljankah iz njega). Tak j se vendarle ohranja pred naslednjimi priponskimi obrazili in pri izpeljankah iz njih: -uda olimpijada, spurtakijadu, jeremijada, polomijada; -an Italijan, meridijan, Justinijan, Dioklecijan, Marijan; -(ij)anee ciceroni junec, urijunec; -anizem arijanizem, mesijunizem, italijanizem; -on misijon, špijon, milijon, legijon (obvezno; bastijon, poleg ba- stion); vendar samo anion, kation, Scipion; -at Azijat (ko pomeni človeka); -anist it ali janixt; -anstvo arijanstvo, italijanstvo, mesijanstvo; -in Marijin; Če so take besede (tudi lastna imena) čisto podomačene, se ali pišejo sploh brez i (npr. Boštjan, kristjan, hegeljunec) ali pa imajo varianto brez i {Marjan, Damjan, Florjan — Murijan, Damijun, Florijan). Naglas v slovenskem jeziku ni avtomatično predvidljiv. Pač pa obstaja nekaj pravil, po katerih so besede naglašene na določenem zlogu. Takih pravil je nekaj: pravilo o zmeraj (ali skoraj zmeraj) naglašenih oblikoslovnili enotah (končnicah, obliko- in besedotvornih obrazilih), pravilo o nenaglasljivih oblikoslovnili enotah, pravilo o naglasni tipiki na-glasnili tipov, pravilo o predvidljivosti naglasa vseli oblik kake paradigme na podlagi osnovnih oblik, npr. imenovalniku in rodilnika pri samostalnikih, imenovalniških edninskih oblik pri pridevniku, nedoločnika in sedanjika pri glagolu ipd. Stalno naglašene oblikotvorne enote: -od- kot needninski podaljšek osnove: sinovi/sinooi; -očl-eč deležnikov: nesoč (pridevniško vroč), goreč; -oč/-eč kot obrazilo deležij: gredoč, lioteč; -e/-aje deležij: molče, trepetuje. Stalno naglašene besedotvorne enote A pri glagolu -evati -ûjem bojevati bojujem; -ovâti -djem kupovati kupujem; -àvati -avam okopûvati okopâoam; -éoati -évarn zardéoati zardévam; -etûti -écem trepetati trepécem; -otàti -očem ropotati ropöcem; -éti -im sedéti sedim (izjema: videti vidim); -ati -im bežati bežim (izjema: slišati slišim); -Ijâti -l'jàm vohljati vohljam; -irati -iram kritizirati kritiziram. 170 Slavistična revija , letnik 24/1976, št. 2 in 3, april—september В pri samostalniku: moškega spola -a lec padalec -dvt vohdot -ilec morilec -dk jundk -and. doktor and -al lokal -dj lučaj -dlnik obračalnik -ir liudir -ilnik kropilnik -dr mehdr -dč bradač -âtelj izdajatelj -ènt študent (vršilec) -itelj mučitelj -ant zabušant, emigrant -ôn potegôn -ID eksploziv -йп grdùn -it sulfit -dos kmetdvs -dt sulfat ženskega spola -йга babura -lina steklina (redke izjeme) -éla kesnéla -evina pajčevina -ulja klepetulja -ovina steklovina -il ja šivilja -tvina kletvina -dnja županja -avina okopavina -nina povrtnina -otina dragotina -arina brodarina -ôba hudoba -enina pletenina -ôta gorkôta (toda toplota) -ečina bolečina (redke izjeme) -dlnica skakalnica -ilnic a predilnica -itev graditev -urna pekarna -dtev trgatev -dd živdd -dl žival srednjega spola -dlo bodalo -énstvo prvenstvo -по vozilo Končaji -àlo, -ovîna, -évina, -ačevina so včasih vendarle tudi nena-glašeni: obùtalo (končaj -talo), bûkovina, lezečina (starinsko), kislina, kuhalnica (običajnejše z naglasom na obrazilu). Pri pridevniških besedah -én bakrén (snov) -inski materinski -io iskriv -6j enoj -Ijiv izrekljiv (vendar častitljiv) -ér peter -dren molekularen -o jen enöjen -oben gnusôben -éren petéren -ôten grozoten (vendar dobroten) -ôzen furunkulôzen -àt plečat -anten alarmanten -it kamnit -énten kor pulént en/cementen -ovit bregovit -iven impulziven -evit gričevit -âlen poveličevalen -ünski grozânski -üen hranilen Uvodoma nakazane besedotvorne vrste si sedaj poglejmo pobliže. Izpeljava Novo besedo dobimo tako, da postavi (enodelni, in sicer nezloženi, predložni ali zloženi) dodamo pripono, medpono ali prosto pripono, imenovano tudi popona). Izpeljane besede so izpeljanke, način tvorbe pa sufiksacija. Algoritem za izpeljavo: 1. izhajaj iz besedne zveze (imenske, glagolske, predikacijske), ki je pomenska vsebina bodoče izpeljanke; 2. izberi priponsko obrazilo s pomenom tistega dela besedne zveze, ki iz prvotne cele besedne zveze ne bo izbran za podstavo izpeljanke; 3. odloči se za besedo, iz katere boš izpeljeval; 4. izbrani besedi odvzemi slovnične lastnosti (besednovrstne, sklonske, spolne, številske ipd.), da dobiš podstavo tvorjenke; 5. združi podstavo in obrazilo po načelu končnosti oz. nekončnosti sestavin bodoče besede (konkretno: podstava pride pred obrazilo); 6. popravi morfemski šiv na podlagi zakonov o premenah glasovja (če je seveda predvideno) in postavi naglas — oboje predvideva izbrano obrazilo). Primeri: 1. dragi sin 2. -ko 3. sin 4. sin- 5. sin-+-ko 6. sinko kdor prerokuje ubogi otrok ubogi otrok -0-0 prerokovati prerok-prerok- + -0-0 prerok -ek otrok otrok-otrok- + -ek otroček -ec ubog ubog-ubog- + -ec ubožec kraji ob Sotli -je ob Sotli ob Sotl-ob+Sotl- + -je Obsotelje Zlaganje Natančen algoritem za zloženke je naslednji: 1. izhajaj iz besedne zveze, ki je pomenska vsebina bodoče zloženke; 2. izberi obrazila: medponsko, eventualno tudi priponsko; 3. izberi dve (ali več) polnopomenskih besed te zveze za bodočo podstavo zloženke; 4. od vzemi slovnične lastnosti (obema) izbranim (a) polnopomenski-m(a) besedam(a) ali pa le odvisni; 5. združi izbrano, in sicer tako, da pride beseda z odvzetimi lastnostmi na prvo mesto (če so lastnosti odvzete obema, se ohranja prvotno zaporedje oz. pride odvisni del spredaj), če je izbrana še pripona, pride ta na konec; 0. popravi morfemski šiv in postavi naglas na podlagi ustreznih zakonitosti. Primeri: 1. zdravnik zôbjza zobé lažni učitelj hiša za oîkend lés iz Slovenije 2. -o- 3. zdravnik, zobje 4. zob- 5. zob- + -o- + zdravnik 6. zobozdravnik -i- im. končnica im. končnica lažni, učitelj hiša, vikend lés, Slovénija laž- vikend Slovenij- laž- + -i- + vikend- + -0- + Slovenij- + učitelj lažiučitelj hiša vikendhiša -a- + les Slovénijalés 1. kdor vodi délo 2. -0-, -ja 3. voditi, delo 4. vod-, del- 5. del- + -o- + vod- + -ja 6. delovodja kàr vodi jajca -0-, -0-0 voditi, jajca vod-, jajc- ja jc- + -o- + vod- + -0-0 jajcevod tô, da bolijo zobjé -0-, -0-0 boleti, zobje zob-, bol- z ob- + -o- + bol- + -0-0 zobobôl 1. tak, ki gléda črno 2. -0-, -0-0 3. gledati, črno 4. gled-, črn- 5. črn-+-o-+ gled-+-0-0 6. crnogléd tak, ki je vroče krvi -0-, -en vroča, kri vroč-, krv- vroč- + -o- + krv- + -en vročekrven rilski in/ali slovenski -o- ruski, slovenski rusk- rusk- + -o- + slovenski rûsko-slovénski Sestavljanje Enodelni podstavi dodamo predpono; slovnične značilnosti podstave ostanejo neprizadete, le nedovršnost se zamenja z dovršnostjo: pre mlad, p r a mati, p o piti, n e hote. Natančen algoritem za tvorbo: 1. izhajaj iz besedne zveze, ki izraža pomensko vsebino bodoče tvorjenke; 2. besedo (ali besedje) prvotne zveze izrazi s predponskim obrazilom; če izbrana beseda ni iste besedne vrste kot bodoča tvorjenka, izberi še ustrezno priponsko besednovrstno obrazilo: 3. izberi iz besedne zveze eno samo besedo za podstavo tvorjenke; 4. če je bilo izbrano tudi priponsko obrazilo, izbrani besedi za podstavo tvorjenke odvzemi slovnične lastnosti; 5. združi to; 6. popravi šiv in postavi naglas. Primeri : 1. višji učitelj prvotna mati 2. nad- pra- 3. učitelj mati 4. -učitelj -mati 5. nad- + učitelj pra- + mati 6. nudučitelj primati iti vstran oditi -iti od-+ iti oditi nasproten fašistom anti-fproti-, -ičen/-ovski fašisti -fašist- anti- + fašist - + -ič en proti-+fašist- + -ovski antifašističen prôtif ašistovski Če bi izhajali iz prvotne zveze nasprotnik fašistov, bi dobili sestavljenko prôtifašist. Sklapljanje Enote večdelne podstave enostavno sklopiino v novo besedo: sevé, bôgvé, očenaš, kdorkoli, bojaželjen, zatém ч- se vé, bôg vé, oče naš, kdor kôli, bôja željen, tèmno rdeč, za tem. Pri tem se lahko izgubi kak naglas podstave ali pa se le-ta tudi kako drugače spremeni (bojaželjen, prmej-diiš pri moji duši). Konverzija Prvotni enodelni podstavi spremenimo slovnične značilnosti, npr. zamenjamo spol, število, besedno vrsto: ednina Novak, mu. Novaki (ime prebivalca) samo mn. Novaki (ime kraja), m. ž. s. sp. visok -ока -o (pridevnik) -> samo s. sp. Visoko (samostalnik), jaz mène (zaimek) -> jàz jaza (samostalnik). Sem bi lahko šteli tudi primere kot skočiti (glagol) -> skok (samostalnik), vendar se tu za tvorbo uporabljajo tudi pripone (-i-(ti) proti -0-), zato je take primere bolje prištevati k izpeljavi. Natančen algoritem je tudi tu šeststopenjski: 1. izhajaj iz besedne zveze, ki ubeseduje določen pomen; 2. izberi obrazilo končnico, ki nadomešča del prvotne zveze, ki ne bo izbran za podstavo tvorjenke; 3. izberi eno enoto te zveze za podstavo tvorjenke; 4. odvzemi izbrani besedi slovnične lastnosti; 5. oboje združi; 6. popravi morfemski šiv in eventualno postavi nov naglas. Popravek glede naglasa in oblike bi bil npr. v besedah bôgat — bogati oz. majhen — mali. Konverzija je le poseben tip izpeljave. Mešana tvorba Zelo pogost besedotvorni način je kombinacija krnitve in sklapljanja; imamo ga npr. v poimenivanjih TAM (iz Tovarna avtomobilov Maribor), tozd (iz temeljna organizacija združenega dela), SIV (iz savezno izvršno veče), SZDL (iz socialistična zveza delovnega ljudstva), Tomos (iz Tovarna motorjev Sežana) ipd. Algoritem predvideva krnitev delov prvotnega večbesednega poimenovanja na začetne glasove ali zloge, nato str-nitev krnov v eno besedo in postavitev naglasa (večinoma na zadnji zlog osnove). Kombinacijo krnitve in nato izpeljave iz krna imamo v primerih kot Božo ali Darko iz Božidar, Slavko ali Stanko iz Stanislav ipd. Končno je tu še oblika krnitve, ko je krn neposredno uporaben kot nova beseda, npr. Primeri : 1. vas Novakov dežurni človek 2. -i (m. mn.) -i (m) 3. Novaki dežuren 4. Novak- dežurn- 5. Novaki dežurni 6. — — kos železa -o (števno) železo želez-železo ženska z lepoto -a (števno) lepota lepot-le pot a Marica lča; prim, še -izem kot krn beseda besed s konča jem -izem, J ago iz Jagodic ipd. Nova predmetnost se poimenuje tudi tako, da se že dane besede uporabljajo tudi za izražanje predmetnosti, ki je že poimenovani podobna (metaforična raba) ali je v kakšni logični prostorno-časovni, vzročni ipd. zvezi (metonimična raba). Ta dva pojava v tej teoriji nista zaobsežena, sta pa nadvse pogosta in zato zelo važna. Zivost besedotvornih vrst in sredstev Besedotvorne vrste in sredstva niso vsi enako živi in pogosti. Od besedotvornih vrst je najbolj pogosta izpeljava, pri glagolih tudi sestava, nato pridejo zloženke in na koncu sklopi. Vse vrste pa so žive. To se ne da reči za vsa besedotvorna sredstva, npr. za pripone ali za vezne samoglasnike. Popolnoma mrtva je npr. pripona -m-, kot jo imamo v besedi pesem 'to, kar se poje'; je tudi zelo redka. Prav tako netvorna je pripona -t, kot jo imamo v samostalnikih tipa povest 'to, kar se pove'. Zelo tvorna pa je npr. pripona -lec (bralec, čistilec); z njo je izpeljanih veliko besed, in še vedno jih delamo. Tvornost pripone lahko zamre samo za kak pomenski tip, za druge pomene pa je še zmeraj zelo živa; tako je s priponama -(i)ca in -ka, ki zaznamujeta ženski par moškemu, npr. Smre-karica, Kežmanca, Pinterička, Tomšetka, Urekovka itd., namesto česar se danes, posebno v meščanskih krogih, oficialno rabijo posamostaljene pridevniške besede s pripono -ova/-eva, tj. Smrekarjeva, Kežmanova, Pintaričeva, Tomšetova, Urekova itd. РЕЗЮМЕ Появление новых слов обусловлено потребностью обозначения новых явлений одным словом. Это происходит во рамках общего алгоритма, самая сложная форма которого насчитывает шесть ступеней. Эти ступени следующие: 1. Исходить из словосочетаний (т. н. речевых основ), содержащих значение определенного новообразования; для примера: 'tak v zvezi s potokom', 'majhna miza', 'drobno stopati', 'cesta za avte', 'star cerkven slovanski', 'preveč star' и т. п. 2. Выбрать словообразующий суффикс (и с ним связанный способ словообразования, напр. суффиксацию, сложение, сращение, префиксацию — с подтипами, каким напр. является конверсия) будущего новообразования. (Это новообразование по дефиниции однословное, из-за этой причины понятие 'универбизация' является в словообразовании лишним, ибо однозначно с понятием 'словообразование'.) Словообразовательными суффиксами выше упомянутых речевых основ определенных значений являются следующие: -en, -ica1 или -ica2, -ica-или -clja-; -о-, -о- -о-; pre-; имплицитно выбранные способы словообразования следующие: суфиксальный дериват, сложение и сращение (составление). 3. Из речевой основы выбрать семантически-комплементарные составные части к выбранным суффиксам. Для примера: так как -en значит 'такой в связи с' ('tak v zvezi z') то совсем понятно, что комплементарная единица происходит из той же основы potôkom-, у следующих основ в присуствии суффиксального окончания -ica1 (т. е. в случае обозначения малости) компл. единица miza, к -ica2 (с значением номинальности) majhna-, к -ica- stopati (к возможному варианту -clja- droben)-, к -о- cesta и avto, к -о- -о- все три прилагательные и к pre- star. 4. (Определенные) выбранные составные части невтрализировать (или взять им) грамматические особенности в зависимости от направляющего аффикса (который может быть и многочленным, как напр. -о- -en в связи с основой dobrega srca). Такими грамматическими особеностями являются флексивность, у прилагательного и определенность и неопределенность, у глагола глагольный суффикс (с суффиксальными словообразовательными окончаниями), у прилагательного и существительного, которые уже образованы, еще то или другое суффиксальное окончание (напр. globok -ji) и т. п. Граматические особенности не убираются или невтрализуются в случаях сложения, потом у последней составной части будущего составного слова, если основа чисто субстантивная (напр. drevored red dreves) или чисто адъективная (starocerkvenoslovanski star cerkven slovanski); у непоследней составной части тогда, когда является соединительным аффиксом гласная (напр. trileten ч- tri leta или tak s tremi leti, может быть и resnicoljuben tak, ki ljubi resnico). Конкретная граматиче-ская особенность теряется и при невтрализации слова через номинативную форму (напр. pikapolonica из polonica s pikami, пли brucmajor из major brucev). Конкретно в наших случаях: potôk-, miz- или mâjhn-, stop- или drôbn-, âvt-, star- cerkvén-, stâr. 5. Полученные компоненты расположить по принципе линеарной последовательности: здесь совсем понятно, где место префиксов, суффиксов и постфиксов, а и место интерфиксов у производных слов и т. н. соединительных аффиксов у сложных слов. Для сложных слов действительно правило, согласно которому занимает первую позицию: из подчиненной речевой основы подчиненное слово (red dreves ->. drev- + -о- -f -red, dobrega srca -». dobr- -f -o--(- src- + -en), для предикативной синтагмы характерно размещение, в котором на первом месте находится подлежащее, которому следует сказуемое (krv- + -о- + tok + -и •<- to, da teče kri); для сочинительной речевой основы сохраняется последовательность неизменной, напр. rusko-slovcnski из ruski in slovenski, Breznik-Ramovš из Breznik in Ramovš). Конкретно: potôk- + -эп, miz- -f -ica или *mäjhn- -f -ica, stôp- + -ica- + -ti или drôbn- -f -clja- -f -ti, âvt- -f -o-+ cčsta, star- + -o- 4- cerkven- + -o—f- slovanski, prè- -f stàr. 6. Расположенные составные части конденсировать, потом если нужно чередовать звуковой инвентар морфем и акцент. Конденсация по существу пред- ставяет собою отменение морфемной несходности (напр. red- или src---red- или -src-). Альтернация морфемных звуков представляет собою чередование по определенном типе (напр. палатализация, йотация, снбиларизацня, чередование или этим явлениям противоположные явления, напр. депалатализация и т. д. и оборотное чередование (в статье дается список соотвествующнх типов чередования, инициативную информацию для них содержит суффиксальное окончание). То же самое действительно и для окончательного ударения: и для этого даются списки морфем различной мощности или различного тонемного характера (в статье дается несколько списков таких морфем сильнейшей мощности). Конкретно: potôk- + -an -»- potočen, miz- + -tea mizica, mâjhn- + -ica -> *mâlica, stop- + -ica- + -ti ->■ stopicati -* stopicati, drôbn- + -cljâ- -f -ti ->■ drôbancljàti ч- drobencljâti, âvt- 4- -о- (или àvto) + césta dvto césta âvtocésta, stâr- + -o- + cerkvén- 4- -о- + slovanski -> stàro- -cerkvéno--slovânski —stdrocerkvénoslovânski, prè- + star —>■ prè- -stàr ->■ prèstàr. UDK 830.091:92 Ilancke : 886.3.091:92 Dev Jože Koruza Filozofska fakulteta, Ljubljana VPLIV GOTTFRIEDA BENJAMINA HANCKE JA NA VERZIEIKACI JO ANTONA FELIKSA DEVA Literarnozgodovinsko pomembni začetki slovenske umetelne verzifikacije, ki jih predstavljajo trije letniki prvega slovenskega pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost (1779—1781), so malo raziskani. Urednik in glavni sodelavec tega zbornika, Anton Feliks Dev, je oblikoval svoje nazore o pesništvu in svojo verzifikacijo pod zelo različnimi, a malo raziskanimi tujimi vplivi. Zato se pričujoča razprava loteva sistematične analize razmerja Deva do enega njegovih najbolj odločilnih tujih vzornikov G. B. Hanckeja, in sicer tako z linearnim ge-netičnim določanjem vpliva, kakor s tipološko primerjalno interpretacijo. Little research has so far been devoted to the literary-historically significant beginnings of the Slovene versification represented by the first three annual volumes of the Slovene poetic collection Pisanice od lepeh umetnost (1779—1781). The editor of and the chief contributor to these volumes, Anton Feliks Dev, formed his views about poetry as well as his versification under a great variety of influences which so far have not been scholarly examined. For this reason, the present paper sets out to make a systematic analysis of the relation between Dev and one of his most influential foreign models — Gottfried Benjamin Hancke — by means of a linearly genetic establishing of the influence as well as by a typologically comparative interpretation. Anton Feliks Dev, kot bosonogi avguštinec o. Janez Damaščan Marijinega imena (1732—1786) je v drugem zvezku letnega pesniškega zbornika Pisanice od lepeh umetnost (Lj. 1780), ki ga je izdajal, urejal in po večini tudi sam polnil z lastnimi pesmimi, objavil pesem Pudelbal in jo v podnaslovu označil za »En posnetk iz Gottfrid Benjamina Hanketa«. Nihče izmed bibliografov in starejših literarnih zgodovinarjev, ki so vsaj na kratko poročali o Pisanicah, ni posebej omenjal te pesmi, še manj njeno razmerje do neznane predloge navedenega nemškega verzifika-torja. Šele Janko Šlebinger, ki je prvi nadrobno vsebinsko popisal zbornik,1 je opozoril tudi na ta problem: »Pesem je le posnetek iz sedaj že popolnoma pozabljenega G. Benjamina Hanketa, ki je izdal med 1. 1723 do 1735 več pesniških zbirk.«2 Za to kratko opozorilo je bila Šlebingerju razen Devovega podnaslova edini vir biografsko bibliografska beležka o Hanckeju v Osnutku za zgodovino nemškega leposlovja Karla Goe-dekeja.3 To pa je bil, kakor vse kaže, doslej edini primer, da se je slo- 1 J. Šlebinger: »Pisanice«, prvi slovenski pesniški almanah; Izvestje II. drž. gimn. v Lj. o š. 1. 1905/06, Lj. 1906, str. 3—30. 2 Tam, str. 21. 3 K. Goedeke: Grundriss zur Geschichte der deutschen Dichtung III, Vom dreissigjährigen bis zum siebenjährigen Kriege; Dresden 1887,2 str. 352. venski literarni zgodovinar sploh pozanimal za avtorja Devovega pe-semskega zgleda in iskal o njem informacije v nemških literarnozgodo-vinskih priročnikih. Zato pa je tisto, kar je v slovenski literarni zgodovini še bilo zapisanega o razmerju med Devom in Hanckejem, zgolj ugibanje na temelju podnaslova Devove pesmi. France Kidrič v leksikalnem članku o Devu4 ni navedel Hanckeja med avtorji, ki jih je Dev prevajal, marveč med tistimi, iz katerih je »črpal«. V svoji zgodovini starejšega slovenskega slovstva pa je mimogrede omenil kar »prevod iz Hankeja«.5 Večina drugih piscev sintetičnih del o slovenski literarni zgodovini se je problemu raje'izognila, med njimi tudi Alfonz Gspan v monografskem orisu slovenskega razsvetljenstva.6 Jože Pogačnik je opazil, da je v Pisanicah več prevodov, »ki pa so morali biti krajevno in časovno aktualizirani«.7 To trditev je podprl s citatom iz Miheličevce pesmi (Pisanice 1), ki govori o poslovenjeni podobi nekaterih tujih pregovorov v Miheličevi zbirki.8 Med tujimi pesniki, ki so jih »Pisanice... tako posredovale«, omenja tudi »nekega Gottlrieda Benjamina Hankeja«.9 Na drugem mestu kakor Kidrič v Slovenskem biografskem leksikonu pravilno loči Devove prave prevode od »samostojnih prireditev«, med katere uvršča tudi pesem Ci. В. Hankeja.10 Iz navedenega vidimo, da je bil Gottfried Benjamin Hancke slovenskim literarnim zgodovinarjem doslej skoraj popolnoma neznan. Da je bil Goedeke edini nemški vir informacije o njem, dokazuje tudi dejstvo, da se pesnikovo ime v slovenskih literarnozgodovinskih delih, kolikor ga sploh upoštevajo, pojavlja le v obliki »Hanke«, kakor ga je zapisal Dev in kakor ga piše tudi Goedeke. Nemški pesnik sam pa se je v svojih knjigah dosledno podpisoval le »Hancke« in tako piše tudi večina zelo skromne nemške literature o njem. Ker so bile že splošne informacije naše literarne zgodovine o Gott-friedu Benjaminu Hanckeju tako pičle, je pač na dlani, da še nihče 4 SBL 1, str. 130. 5 Fr. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrli; Lj. 1929—1938, str. 210. 0 A. Gspan: Razsvetljenstvo; Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj. 195b, str. 327—440. Pač pa omenja »nekega Hankeja« med prevedenimi pesniki v Pisanicah v svoji monografski študiji o A. T. Linhartu (A. T. Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Mrb. 1967, str. 213). 7 J. Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva II, Klasicizem in predroman-tika; Mrb. 1969, str. 90. — J. Pogučnik-Fr. Zudravec: Zgodovina slovenskega slovstva; Mrb. 1973, str. 152. 8 Pogačnik, n. m. " Pogačnik, n. m. — Pogačnik-Zadravec, n. m. 10 Pogačnik, n. d., str. 171. ni posegel po originalnih delili lega nemškega verzifikatorja in poskusil s primerjavo dognati, kakšno je dejansko razmerje med Devovo pesmijo Pudelbal in njeno nemško predlogo oziroma kaj je Dev mislil z izrazom »posnetk«. Zato so se vsa dosedanja zadevna ugibanja slovenskih literarnih zgodovinarjev opirala le na Devovo oznako in nihala med karakteristiko »prevod« in med ločevanjem ne dovolj opredeljenega »črpanja« iz vira od zvestega prevajanja drugih pesmi. Zaradi teh okoliščin tudi niso mogli upoštevati Hanckeja med morebitnimi pomembnejšimi Devovimi učitelji verzifikacije, kar bi pač utegnil biti že glede na dejstvo, da ga je Dev imenoval za svoj vir. Tako se razmerja med Gottfriedom Benjaminom Hanckejem in Antonom Feliksom Devom lotevam kot povsem odprtega in v bistvu nenačetega vprašanja slovenske literarne zgodovine. I Najprej kaže vsaj v glavnih obrisih nakazati življenjsko pot Gott-•friedu Benjamina Hanckeja, njegova dela in mesto v nemški književnosti. Kajti, kakor sem že mimogrede omenil, tudi v nemški literarni zgodovini je ta poznobaročni šlezijski pesnik malo znan in malo upoštevan. Obsežnejši literarnozgodovinski priročniki, posebej tisti, ki se ukvarjajo predvsem z barokom ali z regionalno šlezijsko literaturo, ga kdaj pa kdaj omenjajo. Obsežneje ga od starejših bio-bibliografskih temeljnih del mimo Goedekeja upošteva Splošna nemška biografija.11 Od novejših mu krajšo informacijo posveča Koscliev leksikon nemške literature.12 Edini monografski prikaz njegovega življenja in dela pa je doktorska disertacija Georga Burkerta.13 Ker je to najbolj izčrpen in zanesljiv vir informacij o Gottfriedu Benjaminu Hanckeju, se v nadaljnjih izvajanjih opiram predvsem nanj.14 Prvi vir pa so mi slej ko prej publici-rana dela nemškega pesnika sama. Hancke se je rodil 2. decembra 1693 v Swidnici (nem. Schweidnitz) v Š!eziji. ki je takrat pripadala Češki oziroma Avstriji. Vzgojen je bil v luteranski družini. Šolal se je najprej v domačem mestu, gimnazijo je po vsej verjetnosti obiskoval v Wroclawu (nem. Breslau), glavnem mestu Šlezije. Na kateri univerzi je študiral pravo, ni ugotovljeno.15 V letih 1723 do 1726 je bil odvetnik v rodni 11 Allgemeine Deutsche Biographie X; Leipzig 1879, str. 513—5U (Palm). 12 W. Kosch: Deutsches Literatur-Lexikon, I, Bern 1949,2 str. 820. 13 G. Burkert: Gottfried Benjamin Hancke, Ein schlesischer Spät-Barock-dichter; Breslau (Wroclaw) 1933, 65 str. 14 Posebej se sklicujem nanj le ob citatih in pomembnejših trditvah. 15 Burkert ga je zaman iskal v objavljenih matrikah univerz v Frankfurtu ob Odri, Ileidelbergu, Greifswaldu, Leipzigu, Gießenu in Erfurtu; tudi seznam študentov iz Swidnice v kniigi H. Schuberta Bilder aus der Geschichte der Stadt Schweidnitz (Schweidnitz ,Žwidnica/ 1911) ga ne navaja. Swidnici. Leta 1725 je ob priložnostnem bivanju v Dresdnu spesnil in anonimno tiskal opis karnevala in v njem poudarjeno opeval zasluge saškega kneza in poljskega kralja Friderika Avgusta. S tem si je ugladil pot v službo saškega dvora in postal leta 1726 tam davčni računski tajnik. V davčni službi je postopoma napredoval in se leta 1735 kot višji davčni komisar preselil v Eisleben. Tam se zadnjikrat omenja v aktih 4. septembra 1739. Hanckejeva nadaljnja usoda pa je zavita v temo. Podatek, da je umrl okoli leta 1750 v Dresdnu, nima nikakršne opore v arhivskem gradivu.10 Za Hanckejev idejni razvoj, za usmerjenost njegovega literarnega dela, predvsem pa za publikacijske možnosti je bilo odločilno srečanje z državnim grofom Francem Antonom Sporckom (1662—1738). Ta najpomčmbnejši češki umetnostni mecen prve polovice 18. stoletja, ki je zbiral v svojem letoviškem dvorcu Kuksu na severovzhodnem Češkem najbolj talentirane likovne umetnike tistega časa iz bližnjih pokrajin, da so mu s svojimi umetninami okrasili poslopja in parke, je pritegnil v svoj krog in zaščito tudi nekatere nemške šlezijske pesnike. Med njimi je užival največjo grofovo naklonjenost prav Gottfried Benjamin Hancke. Ta ga je tudi drugače kot odvetnik zastopal v številnih pravdah, v katere se je grof Sporck pogosto in strastno spuščal. Najbolj pa se mu je očitno Hancke priljubil z obsežnim in s številnimi baročnimi komparacijami okrašenim pesniškim opisom Kuksa, njegovih številnih razkošnih zgradb in izbranih skulptur (od katerih nekatere sodijo med najvišje dosežke baroka v likovni umetnosti na Češkem) ter bližnje okolice. Zanosna in barvita pesniška beseda tega svojevrstnega »turističnega prospekta« (Kuks je bil namreč takrat široko znano gosposko letovišče s toplicami) je osvojila ljubitelja umetnosti, ki je bil tudi sam literat, da je pritegnil Hanckeja med svoje ožje sodelavce. Tako je od leta 1722, ko je Hancke poslal grofu Sporcku prve natise tega posebej natisnjenega pesniškega prvenca, grof podpiral izdaje Hanckejevili pesemskih knjig, skrbel za njihovo razkošno grafično opremo s številnimi bakrorezi znanih mojstrov, pa tudi vključeval pesnika v sodelovanje pri lastnih publikacijah, Hancke pa je razen za grofove pravde skrbel tudi za tisk njegovih knjig in mu posvetil vrsto pesmi. Sporckov duhovni vpliv pa se v Hanckejevem pesniškem in proznem delu kaže zlasti v neprestano se ponavljajoči satirični nastrojenosti proti podkupljivim sodnikom in nepoštenim odvetnikom. Kakor je bil za Hanckejevo idejno rast in usmerjenost dokaj odločilen vpliv grofa Sporcka, tako so se njegovi umetnostni nazori in pesniški izraz oblikovali ob navdušenju za starejšega sodobnika Benjamina Neukircha (1665—1729). Ta neoriginalni in z umetniškega stališča malo pomembni šlezijski pesnik predstavlja značilno in vplivno osebnost prehodne dobe med poznim barokom, v starejši nemški literarni zgodovini znanim kot druga šlezijska šola, in med klasicizmom oziroma razsvetljenstvom, kakršnega je usmerjal Johann Christoph Gottsched (1700—1766). 'Pomen njegove literarne dejavnosti je veliko manj v vrednosti tega, kar je ustvaril, kakor v pobudah, ki jih je dajal s svojim delovanjem na raznih področjih. Njegovi uspešni poskusi, da bi obogatil nemško literaturo z negovanjem galantne lirike, dvorske poezije ter družbenega in literarnega satiričnega pesništva in da bi ji ohranil in poživil z neposrednim posnemanjem antike pastirsko pesništvo, ki se mu je zdelo še vedno spo- 10 Goedeke, n. m. Prim. Burkert, n. d., str. 7. sobno življenja, bodo vedno ostali vredni upoštevanja, ne glede na to, kakšna osebna nagnjenja so ga pri tem vodila.'17 Gottsched je cenil Neukircha kot pesnika, ga branil pred očitki literarnih nasprotnikov in z izdajo izbranih pesniških del skušal rešiti njegovo literarno slavo. Kljub temu ga je nemška literarna zgodovina, pač po objektivni presoji, uvrstila med drugorazredne ustvarjalce tistega časa. Za njegovo vrednotenje je pomembno predvsem dejstvo, da je znatno vplival na Johanna Christiana Güntherja (1695—1723), zadnji veliki pesniški talent nemške baročne poezije. Neukirchov neprimerno izrazitejši vpliv na Gott-frieda Benjamina Hanckeja je literarnozgodovinsko dosti manj pomemben, saj je nemška literarna zgodovina po pravici uvrstila Hanckeja med tretjerazredna pesniška imena. Zgodovinsko zanimivo pa je dejstvo, da je grof Sporck v svojem vrednotenju in upoštevanju dajal Hanckeju prednost pred Giintherjem.18 Prvo znano tiskano delo Gattfrieda Benjamina Hanckeja je že omenjeno ver-zificirano in bogato s prispodobami okrašeno 'popisovanje v češkem kraljestvu ob Labi ležečega kopališča Kuks', ki ga je dal natisniti leta 1722 v rodnem mestu Swidnici.19 2e v naslednjem letu je sledila zajetna knjiga 'duhovnih in moralič-nih pesmi', ki je v teku dveh let doživela kar tri natise.20 Knjigo je avtor razdelil v tri dele. Prvi obsega petindvajset duhovnih elegij, med katerimi jih je devet Neukirchovih (šifra B. N.). V drugem delu je spet osem od po Salomonovi Visoki pesmi, petnajst prepesnitev psalmov in še deset drugih duhovnih pesmi Neukir-chovo delo, Hancke pa jim je pridružil šestnajst lastnih prepesnitev psalmov in še dvajset pesmi in kantat. Tretji del vsebuje različne duhovne pesmi in epigrame, ki so vsi Hanckejevo delo. V tretji izdaji je ta pesemski repertoar razširil še z novimi pesmimi, ki so po večini prevodi iz italijanščine, francoščine in latinščine. Za to izdajo je tudi predelal nekatere svoje pesmi iz prejšnjih natisov. Knjigo 'posvetnih pesmi', ki jo je napovedal že v predgovoru k prejšnji knjigi, je izdal šele leta 1727.21 V knjigi je na uvodno mesto postavljena pane-girična pesem o dresdenskem karnevalu iz leta 1725, ki jo je, kakor je razvidno iz predgovora, Hancke anonimno tiskal že v letu nastanka in ki je doživela ugoden odmev. Sledi še nekaj latinskih in nemških panegiričnih verzov, posvečenih novemu zaščitniku, saškemu knezu in poljskemu kralju Frideriku Avgustu. Sledijo pesmi v čast in v zvezi z grofom Francem Antonom Sporckom, ki jih uvaja že poprej natisnjeni popis Kuksa in med katerimi je tudi nemški prevod libreta italijanske opere Orlando furioso (Der rasende Orland — Besneči Poland), katero je leta 1724 na povabilo grofa Sporcka uprizorila skupina italijanskih operistov v Kuksu. Naslednja skupina pesmi so 'slavnega pesnika gospoda 17 W. Dorn: Benjamin Neukirch, sein Leben und seine Werke, Ein Beitrag zur Geschichte der zweiten schlesischen Schule; Weimar 1897 (Litterarhisto-rische Forschungen IV), str. 139. 18 Burkert, n. d., str. 3. 18 Beschreibung Des im Königreich Böhmen An der Elbe gelegenen Kuckus-Bades, Verfertiget Von Gottfried Benjamin Hancken. Schweidnitz 1722, 14 listov. 20 Gottfried Beniamin TTanckens Geistliche und Moralische Gedichte. Schweidnitz 1723, 600 str. — Isto, Leipzig in Breslau 1723, 560 str. — Isto, Dritte und vermehrte Auflage, Cum Gensura Magistratus. Schweidnitz 1724, 622 str. 21 Gottfried Benjamin Hanckens, Königl. Pohln. und Churfl. Säcliß. G. A. Secretarii, Weltliche Gedichte, Nebst des berühmten Poetens, Herrn Benjamin Neukirchs, noch niemahls gedruckten Satyren. Mit Kupffern. Dreßden in Leipzig 1727, (XVI) + 448 str. Benjamina Neukircha še nikoli natisnjene satire', oštevilčene z rimskimi številkami od I do VIII. Sledijo različne pesmi in pesnitve brez izrazitega zaporedja, med katerimi je nekaj prevodov iz latinščine, francoščine in italijanščine, ki so dokaj svobodni, vendar tiskani praviloma vzporedno z originalnim tekstom tako, da je na levih (sodo oštevilčenih) straneh knjige original, na desnih (lihih) pa Hanckejev nemški prevod. Knjigo zaključuje 'satira na samega sebe', ki ima obliko dialoga med pesnikom in oponentom Celadonom, označenim z bukoličnim imenom, kakršna so bila splošno priljubljena v baročnem in še pozneje v roko-kojskem pesništvu in jih je tudi Hancke izdatno uporabljal. Očitno je imela tudi druga Hanckejeva knjiga velik knjigotrški uspeh, kajti že leta 1731, ko je imel pripravljeno za tisk že drugo knjigo posvetnih pesmi, je bila popolnoma razprodana in se je hkrati z natisom druge knjige odločil zu novo izdajo prve. Tema knjigama je že naslednjega leta dodal ponatis duhovnih in moruličnih pesmi iz let 1723/24 in še tri leta pozneje četrto knjigo, ki pa vsebuje tako duhovne kakor posvetne tekste. Tako je nastala enotno naslovljena izdaja 'Pesmi' v štirih knjigah.22 Posvetne pesmi iz leta 1727 je za prvi zvezek velike izdaje znatno preuredil. Izpustil je libreto in originalni tekst Ovidovih in Horatijevih prevedenih verzov, dodal pa nekaj novih pesemskih tekstov. Predvsem pa je zbirko preuredil tako, da je združil pesmi istega žanra v posebnih oddelkih knjige, ki si slede: hvalnice (Lob-Gedichte), satirične pesmi (Satyrische Gedichte), prevodi (Übersetzungen), ljubezenske in različne pesmi (Liebes-und Vermischte Gedichte), Neukirchove satire (Neukirchische Satyren) in pastirska pesem (Schiiffcr-Gedichte; Neukircliov prevod neke latinske predloge). Razen tega je Hancke v predgovoru k drugi izdaji pojasnil, du je nekatere 'pasaže deloma spremenil, deloma izpustil in se to pot ravnal tako po svetu Horatia kakor po zgledu Boileauja', kar pomeni, da je na do takrat pretežno poznobaročno (marinistično) usmerjenega verzifikatorja začel delovati klasicistični vpliv. Po enakih principih je razdelil pesmi druge knjige v naslednje skupine: pesmi, posvečene grofu Sporcku (Ihro Hoch-Reichs-Gräfl. Excell. den Herrn Grafen von Sporck betreffene Gedichte), satire (Satyrische Gedichte; med njimi trije prevodi Boileauja), prevodi iz latinščine (Ubersetzungen aus dem Lateinischen), prevodi iz italijanščine (Ubersetzungen aus dem Welschen), prevodi iz francoščine (Ubersetzungen aus dem Frantzüsischen), različne pesmi (Vermischte Gedichte). V tretji knjigi je obdržal trodelno razdelitev duhovnih in moraličnih pesmi iz let 1723 in 1724. Posamezni razdelki so naslovljeni: biblične zgodbe (Biblische Geschichte), pobožnosti, psalmi in pesmi (Andachten, Psalmen und Lieder), različne duhovne in moralične pesmi (Vermischte Geistliche und Moralische Gedichte). Četrta knjiga je le dvodelna. V prvem delu so duhovne pesmi, v drugem posvetne. 22 Gottfried Benjamin Hanckens Gedichte, Erster Theil. Nebst denen Neukirchischen Satyren. Zweyte und vermehrte Aufflage. Mit Kupffern. Dreßden in Leipzig 1731, (XVI) + 464 str. — Zweyter Theil. Mit Kupffern. Dreßden in Leipzig 1731. (XVI) + 512 str. — Dritter Theil. In Geistlichen und Moralischen Gedichten, worunter einige Neukirchische befindlich, bestehend. Dreßden in Leipzig 1732, (XVI) + 549 + (III) str. — Vierter Theil. Dreßden in Leipzig 1735, (XVI) + 462 + (II) str. Splošno pripisujejo v nemški literarni zgodovini Hanckeju tudi polemično knjižico 'Poetični odstiralec mrene z oči...'23 iz leta 1750. V njej anonimni pisec brani šlezijsko baročno pesništvo pred očitki švicarskih kritikov, zlasti pa zagovarja Hanckejevo posvetno pesnjenje, ki ga je v ostri kritiki napadel neki leip-ziški študent Gottlob Friedrich Wilhelm Juncker. Ta kritika je bila predvsem uperjena proti nabuhlemu baročnemu stilu šlezijskih pesnikov, ki se je že preživel in ki ga je Hancke vztrajno gojil. Juncker je namreč očital Hanckeju, da 'išče svoje okrasje v redkih in zvišenih besedah, v razkošnih frazah, v patetičnih figurah in globokoumnih aluzijah in slejkoprej uživa v metaforah in alegorijah skoraj v vseh vrsticah in verzih'.24 Burkert v svoji monografiji pravilno ugotavlja, da bi mogel tudi kdo drug braniti Hanckejevo poezijo, ki je očitno v tistem času bila močno popularna, vendar je zaradi nekaterih mest v polemični knjižici, ki kažejo na intimno poznavanje pesnika, tudi on prepričan, da je obrambo svojega stila in šlezijske pesniške šole napisal Hancke sam.25 Razen tega je pisec monografije o grofu Francu Antonu Sporcku Heinrich Benedikt20 ugotovil Hanckejevo avtorstvo še za nekaj pesmi in proznih spisov, ki so deloma anonimno natisnjeni skupaj s spisi grofa Sporcka, deloma pa so se ohranili le med grofovo korespondenco in akti. Iz te monografije je povzel bibliografske podatke tudi Burkert, jih deloma dopolnil in pri dostopnih mu navedel tudi vsebino.2' Na tem mestu ne kaže povzemati teh podatkov, ker je skoraj povsem izključeno, da bi ti spisi prišli v roke našemu Feliksu Devu. Enako bi lahko rekli tudi o knjižici, ki sem jo pregledal v gottingenški univerzitetni knjižnici. Ker pa gre za Hanckejevo delo, ki so ga doslej prezrli nemški literarni zgodovinarji, ki so pisali o tem poznobaročnem šlezijskem verzifi-katorju, ne bo odveč, če na kratko opozorim na njeno vsebino. Knjižica ima latinski naslov Godofredi Benjamini Hanckii Cantica Sacra28 in vsebuje petdeset nemških protestantskih pesmi različnih avtorjev (tiskanih na levili, sodo oštevilčenih straneh) in Hanckejeve latinske prevode teh pesmi (natisnjeni na desnih, liho štetih straneh). Razen štirih lastnih pesmi, nekaj anonimnih ali šifriranih tekstov in pesmi manj znanih avtorjev je prevedel Hancke tudi vrsto tekstov znanih luteranskih pesnikov. Tako so v izboru zastopani Heinrich Albert (1 pe- 23 Poetischer Staar-Stecher, In welchem sowohl Die Schlesische Poesie überhaupt, als auch Der Herr v. Lohenstein und Herr Hoffrath Neukirch Gegen die Junckerische Untersuchung verthaydiget, absonderlich aber die Ehre der llancki-schen Gedichte gerettet, und dergleichen Tadlern ihre Poetische Blindheit gewiesen wird. Breßlau in Leipzig 1730, (II) + 190 str. 24 »Er suchet seine Galanterie in raren und hohen Worten, in prächtigen Redens-Arten, in pathetischen Figuren, und tieffsinnigen Allusionibus, und be-vorab erlustigct er sich in Metaphoren und Allegorien fast in allen Zeilen und Versen.« Prim. Poetischer Staar-Stecher, str. 33. 25 Burkert, n. d., str. 20—22. 20 H. Benedikt: Franz Anton Graf von Sporck (1662-1738), Zur Kultur der Barockzeit in Böhmen; Wien 1923. 27 Burkert, n. d., str. 22—29. 28 Godofredi Benjamini Hanckii Cantica Sacra, Ex Germanica in Latinam Linguam eodem tarnen Modulamine translata. Dresdae, Ap. Haeredes Zimmer-mannianos, & Joh. Nicol. Gerlachium. 1728. (XXIV) + 228 str. Format: 7X 17 cm. Iz predgovora: »Accipe Lector bénévole, Cantionum sacrarum, eodem Modulamine transpositarum Decades quinque, in privatum quidem Usum primum con-scriptas, nunc tarnen Amicorum, quibus non obsequi Piaculum fuisset, Jussu aut Suasu publici Juris factas.« (Str. V.) sem), Simon Dach (1 pesem), Paul Fleming (1 pesem), Paul Gerhardt (6 pesmi), Johannes Heermann (3 pesmi), Ernst Christoph Homburg (1 pesem), Martin Luther (1 pesem), Benjamin Neukirch (1 pesem), Georg Neumark (1 pesem), Martin Opitz (1 pesem), Johannes Rist (3 pesmi). Ta knjižica nam torej kaže doslej neznano Hanckejevo dejavnost — prevajanje pesemskih tekstov iz nemščine v latinščino. Burkert je pravilno opozoril, da ne smemo ITanckcjevega pesniškega dela meriti z današnjimi pojmi in merili, marveč ga moremo pravično oceniti le iz konteksta njegove dobe. Pa tudi za barok ne predstavlja Hancke kake posebne pesniške osebnosti, pač pa se v njegovem pesniškem delu značilno odraža upadanje, nazadovanje in celo razkroj baročnega stila. Popolnoma pod vplivom poznega baroka tako imenovane druge šlezijske šole z njegovo značilno nabreklostjo in iskanimi metaforami so Hanckejeve priložnostne pesmi, njegova galantna lirika in prevodi iz italijanščine. Kakor njegov glavni vzornik Neukirch je tudi Hancke začel sprejemati pobude iz tokov, nasprotnih marinističnemu baroku. Predvsem gre pri tem za vidnejšo naslonitev na zgodnji barok prve šlezijske šole (Opitz), na vpliv francoskega klasicizma (Boileau) in na latinsko klasiko. Takšno bolj racionalistično oblikovanje je značilno za del Hanckejeve duhovne lirike, za njegove pastirske pesmi in zlasti za njegove satire, ki bi utegnile, vsaj nekatere, pritegniti tudi zanimanje današnjega bralca. Kljub tem dokaj raznorodnim vplivom pa v Han-ckejevem pesnjenju ne moremo zaslediti kakega ostrejšega preloma, kakršen je viden v pesniškem razvoju njegovega vzornika Benjamina Neukircha. Različni vplivi niso namreč pri Hanckeju odmevali v eks-tremnih pojavih, marveč v omiljenih in njegovemu okusu prilagojenih oblikah, pri čemer je vseskozi prisoten baročni osnovni ton. Burkert je tudi ugotovil, da je vnesel Hancke kljub odvisnosti od različnih vzornikov, zlasti od Neukircha, neko opazno, dasi neznatno osebno noto v svojo poezijo. Vendar ne bomo mogli presojati Ilanckejevega vpliva na Deva skozi prizmo te rahlo osebno zaznamovane variante zapoznelega baroka, marveč predvsem v odnosu do različnih tokov, ki so se v njej prepletali in našli tudi odmev v Devovem pesnjenju. II Problema odnosa Deva do Hanckejevega pesniškega dela sem se lotil predvsem zaradi pesmi Pudelbal, ki jo je Dev označil za »posnetk« po tem nemškem pesniku. Pod vtisom v uvodu k pričujoči razpravi navedenih tolmačenj slovenske literarne zgodovine, ki je domnevala prevod ali vsaj kolikor toliko predlogi zvesto adaptacijo, sem iskal med Hanckc-jevimi deli če že ne pesem z istim naslovom in vsebino, pa vsaj nekaj močno podobnega. Vendar takšnega pesniškega dela pri Hanckeju nisem našel. Devovemu Pudelbalu še najbližja je Hanckejeva panegirična pesnitev 'Na presijajni, leta 1725 v Dresdnu prirejeni karneval'.29 Ker tekst slovenskemu literarnemu zgodovinarju ni lahko dostopen, vendar je njegovo poznavanje za preverjanje mojih nadaljnjih izvajanj nujno, naj tu sledi v celoti in v originalu:30 1 Hiilff Himmel! was ist das? wie? wach ich, oder nicht? Was Masqven ohne Zahl? was vor ein helles Licht? Was vor ein süsser Thon der angenehmen Saiten Sucht aller Ohr und Hertz mit Anmuth zu bestreiten? 5 Ich weiß nicht, ob ein Traum mir meine Sinnen hält, Und ob nicht Morpheus mir ein Blendwerck vorgestelt; Schafft aber mir ein Traum doch noch so viel Vergnügen, So wünsch ich lange Zeit in solcher Lust zu liegen. 9 Ilülff Himmel, was vor Pracht? welch Wunder-schöner Schein, Kan doch der Himmel selbst nicht angenehmer seyn, Ob ihm gleich Cynthia die Wolcken ausgekläret, Und Phöbus voller Glantz auf goldncn Axen fähret. 13 Vortrefflichster Prospect! Höchst-angenehmer Saal, Kommt zehlet, wo ihr könnt, der Masqoen grosse Zahl, Entwerfft durch Rechen-Kunst, wie viel hier Lichter brennen, Ihr werdet beydes nicht zu Wercke richten können. 17 Bezaubernde Music! о mehr als süsser Thon, So spielt nicht Orpheus, so spielt nicht Amphion; Apollo gantz beschämt, wirfft seine besten Lieder Aus lauter Ungedult nebst seiner Iiarffe nieder. 21 Hier wird so Hertz als Ohr durch süssen Zwang ergötzt, Die Augen aber in Verwunderung gesetzt: Wohin soll man sich doch am allerersten wenden, Weil so viel Lust und Pracht die Augen gantz verblenden? 25 Doch aber ach! wer weiß, ob hier nicht Zauberey, Von so viel Herrlichkeit die Qvcll und Ursprung sey? Sucht etwa Circens Hand (Ulyssen zu bezwingen,) Die Würckung ihrer Kunst hier völlig anzubringen? 29 Ist etwa dieses gar Alcinens Zauber-Schloß, Wo einst die Ritterschafft so viele Lust genoß? 20 Auf das höchst-prächtige, Anno 1725. in Dreßden gehaltene Carneoal. Najprej 1725 v Dresdnu kot anonimen poseben natis. Weltliche Gedichte, Dreßden in Leipzig 1727, str. 1—7. Gedichte I, Dreßden in Leipzig 1731, str. 5—12. 30 Hanckejev tekst po natisu v Weltliche Gedichte iz leta 1727 jc tu le trans-literiran iz gotice v latinico. Tujke in tuja imena, ki jih je Hancke pisal v latinici in se zato grafično ločijo od drugega teksta, so tu tiskani v kurzivi. Besede in verzi, ki jih je dal Hancke tiskati z večjim tipom črk, pa so tu natisnjeni v pol-krepkem tisku. Vielleicht entstehet diß durch Künste von Urgunden? Hat etwa Doctor Faust diß alles ausgefunden? 33 Doch nein; hier wird man nicht durch leeren Dunst bethört: Hier hat Natur und Kunst was sie vermag, gelehrt, AUGUSTUS zeigt: daß man auch bey den Wittekinden Venedigs Carneoal kan gleicher massen finden, 37 So wie ein Käyser Rom nach Stambol hingebracht, So wird der Riesen-Saal zum Marcus-Platz gemacht; Nun darff man weiter nicht nach der Laguna fahren, Man kan den weiten Weg, Gefahr und Geld erspäh reu. 41 Was uns Venedig zeigt, das ist auch hier zu sehn, Was dort bewundert wird, ist öffters hier geschehn : Wie offte wird nicht hier vor munterem Gedränge, Der lange Riesen-Saal den Masqven noch zu enge. 43 Bald kömmt ein Nobile, bald kömmt ein Domino, Bald macht ein Harlaqoin die andern Masqocn froh, Bald kömmt ein Scaramuz, und macht so krumme Sprünge, Als wann sein gantzer Leib auf lauter Rädern gienge. 49 Hier kommt ein Hechelmann, der feile Waaren trägt, Dort kommt ein Bauer her, der sich mit Müh bewegt, Dort kommt ein Spanier mit graoitaetschen Tritten In den Redoutcn-Saal voll Majestät geschritten. 53 Dort kommt ein glatter Mohr, mit Federn ausgeziert, Dort kommt ein Schwäbscher Hanß, der seine Käthe führt, Dort kommt ein Pantalon mit einer grossen Nase, Dort kommt ein Doctor her mit einem Wasser-Glase; 57 Hier kommt ein Sarmater mit Peltzen überdeckt, Dort hat ein Engel sich in ein alt Weib versteckt, Hier sucht ein altes Weib mit hundert Fontenellen Durch junge Mägdgen Tracht die Runtzeln zu verstellen. 61 So ist ein kleiner Ort des Erdkreiß Ebenbild: Hier sieht man, was vor Tracht in jedem Lande gilt, Und was noch ausser dem bey diesen frohen Stunden Manch aufgeweckter Kopff sonst Schönes hat erfunden. 65 Ist nicht die gantze Welt ein solch ftedou/en-Spiel, Wo jeder seinen Schalck durch Kunst verbergen will? Wie mancher, welcher doch der Tugend abgeschworen. Hat sich Scheinhciligkeit zum Mantel auserkohren! 69 Ein Hainau nimmt das Kleid des Mardoclmi um. Der offt am klügsten ist, stellt sich am meisten tumm, Hingegen denckt manch Narr durch einen Doc/or-Kragen Die Unverständigen gleich Hasen fortzujagen. 73 Dort meint ein IIuren-Balck in ihrer Heuchelev, Daß sie Lucretia, wo nicht Susanna sey; Die doch schon tausendmal^ in allen Liebes-Classen Den offt verdungnen Leib hat exerciren lassen. 77 Dort kommt ein Euclio, der eignen Speichel leckt, Und doch die Knickerev mit Wirthscluifft überdeckt: Dort kleidet sich ein Schelm in reine Hermelinen. So muß der Falsche Schein zur sichren Masque dienen. 81 Dort giebt ein Joabs-Sohn den falsch-gesinnten Kuß, So, daß die Freundschafft offt zur Decke dienen muß. Kan uns die Löwen-IIaut nicht zu dem Zwecke leiten, So last man sich ein Kleid von Füchsen zubereiten. 85 Kurtz, alles in der Welt ist eine Mascherà: Denn geht man morgens aus, so ist bald einer da, Er wünscht uns äusserlich viel lindert tausend Glücke, Und innerlich: daß uns der Hagel bald erdrücke. 89 Ein Spieler zeiget nicht dem andern Kart und Blat, Ein Hofemann verbirgt, was er vor Absicht hat, Ein kluger General erweiset in dem Kriege, Wie man den stärckren Feind mit Hinterlist besiege. 93 So ist und bleibt die Welt ein rechtes Masquen-Fest, Wo sich die Einfalt nur natürlich sehen last; Wer sich will auf den Schein und Aussenwercke gründen, Der wird wie Ixion nur leere Wolcken finden. 97 Doch bleibt des Fürsten Ruhm bey diesem unverletzt, Wenn er sich, und zugleich das gantze Volck ergötzt, Viel besser, als wenn offt unmenschliche Tyrannen Den ermen Unterthan zur Sclaverey verbannen. 101 Der Theure Friederich ist kein solch Pharao. Jedoch ich mache mich auf unser Broglio, Ich sehe gantz entzückt in den gezierten Zimmern Ein Himmel-gleiches Licht von tausend Sternen schimmern. 105 Wohin das Auge nur die muntren Strahlen schickt, So wird es alsobald mit Freudigkeit erqvickt: Dort sieht man Teppichte, die Persier und Türcken Nach Morgenländer-Kunst aus Gold und Seide würcken. 109 Hier sieht man Mahlerey, die Xeuxis seiner gleicht, Dort andre, welche kaum vor dem A pelles weicht. Der tantzt beym süssen Thon der muntren Menuetten, Der sucht Fortunens Gunst bey redlichen Basetten. 113 Ein andrer setzt sich hin, und sieht in stiller Ruh Der unterschiednen Tracht der schönen Masqoen zu; Dort wärmt ein alter Greiß die Glieder bey Caminen, Ein junger sucht die Gunst der Phillis zu verdienen. 117 Was niedlicher Geschmack nur jemahls ausgedacht, Das alles wird und zwar in Menge hergebracht: Will sich Cleopatra durch süsse Säffte träncken, So darff sie nicht wie dort auf theure Perlen dencken. 121 In allen ist allhier ein solcher Überfluß, Daß Auge, Zung und Ohr sich selbst verwundern muß, AUGUSTENS Residentz darff nicht Venedig weichen, Ich sage mit Bedacht: Sie ist ihr zu vergleichen; 125 Absonderlich wenn man mit tausend Lust betracht, Wie dieser Grosse Fürst sie täglich schöner macht, Wird wohl in dieser Stadt ein eintzig Jahr verschwinden, Dal.î man nicht selbige viel schöner solte finden? 129 Man reißt den alten Bau der ersten Bürger ein, Man baut nach Welscher Art, man pflantzet Stein auf Stein, Und wo erst kürtzlicli noch ein altes Hauß gestanden, Da ist in kurtzer Zeit schon ein Pallast verbanden. 133 Was dort das Alterthum an einem Käyser prieß, Da er die Romuls-Stadt weit prächtiger verließ, Das kau man jetzo schon bey Deinen Lebens-Tagen, Großmächtigster August, mit besserm Grunde sagen. 137 Man sehe den Pallast von Porcellainen an, Dergleichen nicht Japan noch China zeigen kan; Ost-Indien beweint mit vielen Thränen-Güssen, Daß es den besten Schatz hieher hat lieffern müssen. 141 Der schöne Stall, der zwar nicht hohen Nahmen fühlt, Ist mit viel Gold-Metall und Silber ausgeziert, Der Perlen grosse Zahl, die vielen Edelsteine, Verblenden das Gesicht mit ihrem hellen Scheine. 145 Wo bleibt der Wunder-Bau, der Garten voller Pracht? Wo bleibt das Götter-Bad? der Wasser-Künste Macht? Wo die Orangerie? der Grotte nasse Stricke? Der Garten-Häuser Lust, und rechtes Meister-Stücke? 149 Wo bleibt der grosse Schatz, der Innbegriff der Welt, Wo sich Natur und Kunst verschwendrisch vorgestellt? Jedoch ich will hiervon viel lieber gäntzlich schweigen, Als seinen hohen Werth mit Wasser-Farben zeigen. 153 Kurtz: Dreßdens Wunder-Pracht ermüdet ineinen Kiel, Wer alle Kostbarkeit nach Würden preisen will, Derselbe wird zwar wohl bey seinem Unterwinden Gnug Sachen, aber nicht gnug Worte können finden. 157 Jedoch verirrter Kiel! du weichest aus der Bahn, Drum kehr ich wieder um auf den Kedou/en-Plan. Wie ist mir? seh ich nicht den Kern der Deutschen Helden, Von dem die späte Welt wird tausend Tlmten melden? 161 Grofimüclitigster August! Du Kleinod dieser Zeit, Du wahres Ebenbild behertzter Tapfferkeit, An Dessen Tugenden und ungemeinen Wesen Man kan den alten Glantz der grauen Ahnen lesen; 165 Meinst Du, daß schlechtes Tuch die Majestät bedeckt? Man weiß es allzuwohl, was hier verborgen steckt: Kan wohl ein Finsterniß der Sonne göldne Kertzen Mit einer steten Nacht vollkommen überschwürtzen? 169 Wer seiner Ahnen Glantz durch eignen Ruhm vermehrt, Wenn ein solch grosser Fürst die Unschuld willig hört, Wenn Er das Regiment mit holder Sanfftmuth führet, Wenn man den Vater offt, den König selten spüret, 173 So kan die Majestät, so kan des Purpurs Schein, Auch unter schlechter Tracht nicht gantz verborgen seyn: Drum magst Du, Grosser Fürst, Dich wie Du willst verkleiden, Die Tugend wird Dich doch von andern unterscheiden. 177 Doch aber ach verzeih, Durchlauchtigster August, (Sarmatiens Piast, der Wittekinden Lust, Der Du mit Sicherheit und innigsten Vergnügen Kanst auf der treuen Schooß der Unterthanen liegen,) 181 Daß ein geringer Knecht, (der tausend Ehrfurcht liegt,) Noch einen treuen Wunsch zu Deinen Füssen legt: Der Iliminel lasse doch in viel und langen Jahren Das treue Sachsen-Land erst deinen Tod erfahren. 185 Er stehe wie bifiher, Dir, und den Deinen bey, Er gebe! (lali niemalils die Kaute dürre sey; Er lasse sich Dein Haul! in hundert tausend Zweigen Nicht eli, als mit der Welt zum Untergänge neigen. Že ob prvi primerjavi navedene Hanckejeve pesmi z Devovim Pudel-balom se nam zgovorno pokaže, da pesmi nista le drugače naslovljeni, ampak da je Devova pesem tudi za več kakor polovico krajša od Hencke-jeve (obsega le 84 verzov podobnega metričnega ustroja, kar je le 44,68 odstotka Hanckejevcga teksta) in da med verzi Devove pesmi komajda najdemo katerega, ki bi se toliko ujemal s kakšnim verzom Henckejeve pesnitve, da bi ga lahko imeli za prevod. Tako lahko že na začetku pri-bijemo, da je bilo ugibanje slovenskih literarnih zgodovinarjev, ki so označevali Devovo pesem za prevod, napačno in brez osnove. Kaj pa v resnici tiči za Devovo označitvijo »posnetk« oziroma kakšno je dejansko razmerje med nemško predlogo in Devovim pesemskim tekstom, pa nam bo mogla pokazati šele podrobnejša primerjalna analiza. Kot prvi korak v to smer naj nam služi razčlenitev vsebine Hanckejeve pesmi, ki bo hkrati tipala za njeno razporeditvijo v zgradbi. Spočetka je Hencke poskušal v bralcu vzbuditi čim bolj prepričljiv vtis o svoji kar ekstatični očaranosti nad izjemno krasoto prostora, v katerem se je znašel. Takoj za uvodnim vzklikom presenečenja je nanizal vrsto vprašalnik stavkov, sprva kratkih, ki naj pokažejo, da se v novem okolju še ne znajde in ne more zbrati misli, nato daljših, v katerih je že očitno zavestno dojemanje, ki je osredotočeno na tri pojave: maske, luči, in glasbo. Uvodnim vprašalnicam slede modalni stavki, v katerih pesnik najprej domneva, da je v snu ali v omami, in z veseljem pristaja tudi na to možnost, samo da bi mogel užiti čim več naslade iz čudovitega okolja, ki ga obdaja. Nato ponovi uvodni vzklik in izrazi misel, da bi tudi nebesa (seveda antična mitološka) ne mogla biti lepša. Sledi stavek o lučeh, ki jim tudi z umetnostjo računstva ne bi mogli določiti števila, in stavek o glasbi s prispodobami iz antične mitologije. Po ugotovitvi, da je tu toliko paše za oči in ušesa, da človek ne ve, kam bi najpoprej usmeril svojo pozornost, se zopet začne spraševati, če ne gre za čarovnijo, in ugiba o možnih mitoloških povzročiteljih. S tem je zaključen prvi, ek-statični del pesmi, ki obsega 32 verzov. S trintridesetim verzom nas pesnik z zanikanjem možnosti čarovnije in ugotovitvijo, da nas tu le narava in umetnost učita, kaj zmoreta, postavi na realna tla. Ta iztreznitev s pojasnilom, da gre za karneval, se po nekaj vrsticah stopnjuje do kar banalnega računa, da zdaj ne bo več treba na podobne prireditve potovati v oddaljene Benetke, ker se tu lahko vidi isto in pri tem prihrani nevarnosti potovanja in denar. Sledi popis nekaterih izbranih mask, ki se zaključi z dvema antitetičnima primeroma lepotice v maski starke in zgubane starke kot mlade dekle. Ta popis se konča s šestdesetim verzom. Torej obsega drugi, recimo realistični del pesnitve 28 verzov. Nato preide Hancke na razširjeno prispodobo opisovanega karnevala s svetom, ki jo uvede z ugotovitvijo, da je ta majhen prostor podoba sveta, ki ne kaže le lepih izmislekov bistrih glav, ampak hoče v njem vsakdo z masko prikriti svoje pravo bistvo. Slede antitečni primeri mask, kakršni so bili nakazani že ob koncu prejšnjega dela. Po kratkem povzetku, da je vse na svetu maškarada (v 85. verzu) sledi še nekaj primerov neposredno iz vsakdanje življenjske izkušnje. Ta del se konča z 92. verzom (torej obsega 32 verzov) in dobi ponoven miselni povzetek v naslednjih štirih verzih (verzi 93—96). ki so matematično središče celotne pesmi in tako kompozicijsko posebej poudarjeni. Celotna prva polovica zadeva neposredno samo prireditev, pustni ples v maskah in le enkrat (v 35. verzu) apostrofira visokega prireditelja razkošne zabave. Drugi del pa se določno prevesi v panegirik na saškega kneza Friderika Avgusta. Začne se z ugotovitvijo, da knez tudi s to prireditvijo dokazuje, da ni tiran, ker skrbi za prijetno zabavo svojih pod-ložnikov. Potem imenuje nekega Broglia, ki je bil očitno zaslužen za tehnično izvedbo prireditve (pač Italijan, morda arhitekt), in od njega spet preide na prireditveni prostor in prireditev samo, pri kateri ga ne zanimajo več samo maske, ampak celotno vzdušje, ki ga karakterizira z značilnimi elementi: ples, igra kart, opazovanje mask, starec ob kaminu, zaljubljenec, ki dvori izvoljenki. Opis se konča s ponovno ugotovitvijo, da se knežji dvor v Dresdnu lahko enakovredno kosa z Benetkami, in naglasi neposredne knezove zasluge za takšno stanje, saj ne mine niti leto, da ne bi olepšal katere od zgradb ali sezidal nove. Ta del obsega spet 32 verzov (97—128). Prehod v naslednji del pesmi je na tem mestu najbolj neposreden. Po ugotovitvi, kako na mestu starih meščanskih zgradb, ki jih je prizadel zob časa, nastajajo v Dresdnu nove po vzorcu italijanske umetnosti, preide na popisovanje lepot knežjega dvora, ki se od bolj nadrobnih opisov kmalu skrčijo v golo naštevanje in zaključijo z ugotovitvijo, da je čudežni sijaj Dresdna utrudil pesnikovo pero, ki bi hotelo po zaslugi hvaliti vse dragocenosti, za kar je našlo sicer dovolj snovi, a ne dovolj besed. Ta del obsega 28 verzov (129—156). S pesnikovo ugotovitvijo, da mu je pero zašlo iz začrtanega tira, se napoveduje ponoven povratek h karnevalski prireditvi. Vendar se pesem po kratki omembi, da je tu zbrano 'jedro nemških junakov', povsem določno usmeri v hvalnico knezu, ki se iz zbranih udvorljivih besed, okrašenih z modnimi prispodobami, stopnjuje v zaključno, tudi grafično poudarjeno željo, da bi nebesa naklonila knezu še dolga leta življenja in da bi se njegov rod v tisoč vejah ohranil do konca sveta. Zaključni del obsega spet 32 verzov (157—188). Po naši vsebinski razčlenitvi Hanckejeve pesmi se nam je pokazala takšnale matematično urejena zgradba: 32 + 28 + 32 + 4 + 32 + 28 + 32. Torej gre za dvodelno, simetrično kompozicijo. Seveda ta v celoti ni opazna pri površnem branju, hitro zaznavna je le dvodelnost, saj se prvi, opisni del z rahlim satiričnim podtonom, ki se priostri v satirično moralistični poanti, postavljeni prav v središče pesmi, vidno loči po svojem značaju od panegiričnega drugega dela pesmi. V Devovi pesmi zaman iščemo takšno simetrično kompozicijo. Vendar tudi Dev ni gradil brez trdnega kompozicijskega načrta, samo da se ta značilno razlikuje od Hanckejevega. Da nam bodo razlike med obema pesmima bolj vidne, razčlenimo najprej še Devov tekst na kompozicijske enote. Da pa nam ne bo treba še posebej izvajati primerjalne analize, bomo kar sproti poskušali pri posameznih delih Devove pesmi opozoriti na njihovo ujemanje, variiranje ali razhajanje z nemško predlogo. t Vesêle! — kje sem jest? — v Benedkah, al' v Parizu? — Sèm v Koštamaji? — al' sem že cèl v Paradižu? Toku na zemli ni vesel nobedn kraj; Elizarsku pojle je tu; tu je ta Raj. 5 Katir'ga so sami bogovi sebi zbrali Za kratke čas, za ples, ter so vse njemu dali, Kar veseli serce, kar sladnost obudi, Kar merzlo klavornost preč deleč odpodi. 9 Blcši očesu se, tolkajn tu luč migače, Dolg mušovš, s'rok se us od svita njeh leskače; Čist sklen ga gmira, on ga stukrat tolku da, Kolkajn njega plemenc vesel v njemu miglâ. 13 Uhu nastavla se na tu, kar žima sile Napete ovce pejt, kar votla smreka cvile: Kar citre brenkajo, kar debel bas mermrâ, Kar v'med njeh krive rog na koncu zaveklâ. Uvodni del Devove pesmi, ki naj bi približno vsebinsko ustrezal prvemu delu Hanckejeve pesmi, obsega le 16 verzov, torej je natanko za polovico krajši od Hanckcjevega. Začne se prav tako s kratkimi vprašal-nimi stavki, ki naj ustrezno izrazijo negotovost pesnika, kje se je znašel. Vendar Dev kar hitro in brez pritegovanja različnih mitoloških postav preide preko ugotovitve, da na zemlji ni nikjer tako veselega kraja, na sklep, da se nahaja v raju. Nadaljnje razpredanje misli, da so si ta kraj izbrali bogovi za uživanje, ima po vsej verjetnosti predvsem namen odpo-diti morebitno bralčevo asociacijo na krščanski raj; enak namen je viden v navajanju grškega mitološkega pojma Elizejsko polje kot sinonima raju v četrtem verzu, prav tako pa izogibanje besedi nebesa (der Himmel), ki jo uporablja Hancke in ki bi utegnila biti še bolj dvoumna. Kakor pa Dev v primeri s Hanckejem veliko manj išče izraznih ovinkov in je reven v prispodobah, tako z doslednim izogibanjem omembi mask v tem delu pušča bralca v večji napetosti kakor Hancke, ki je vpletel 'maske brez števila' že v drugi verz. Vsebinsko pa sledi Dev Hanckeju s posebno pozornostjo do razsvetljave in glasbe; tako ustrezajo Devovi verzi od 9 do 12 Hanckejevima verzoma 15 in 16, od 13 do 16 pa Ilanckejevim od 17 do 20. Vendar je takoj očitna velika razlika v izrazu. Namesto Hanckejeve računarske prispodobe je Dev veliko bolj pesniško opozoril, kako kristalno steklo v lestencih postoteri svetlobno moč sveč, ki gorijo v njih, Hanckejevo mitološko prispodobo o sladkem zvoku čarobne glasbe, ki zasenči Orfejevo in Amfionovo igranje in celo Apolona spravi v obup, pa je nadomestil s preprostim in pojmovno siromašnim opisom glasbil. Šele po tem uvodu je pritegnil Dev v pesem tudi maske in pokazal, za kaj pravzaprav gre. 17 Kolkajn sèm pride šem! — Gdu ve vse njeli štivilu? Gdu zloče vse letu, kar je njeh oblačilu? Tam je en kmet gospud, gospud en kokušar: En imenitnek kmet, en kniš en rešetar. 21 Tu se je Helena pod staro babo skrila: Tu ena babèna se s Heleno zakrila; Tu en dimnekar lep koker en Narcis: Tu laže Krajnc, de je njega rodil Paris. 25 Vsak (je), kar se mu zdi, in kar si zvolè biti: Vsak tak je, v kar se mu lube se spremeniti; En sleherne se tu, koker 'če veseli: АГ pleše, al' jegrâ, al' skače, al' sedi. 29 Tam skače Harlakin, tukej Anže Klobasa Po žinganju teh strun, po bunkanju t'ga basa; Tukej s Tirolarco pleše en Iderčan, Tam le na samemu se suče nočindan. 33 Goreneu pod roko se njega Mina suče: V'krog hitropetca se tam ena mojškra smuče. Po viži un vesel s petô na pod terklâ Z drobno stopin'co ta za njim urnu skaklû. 37 Toku ferflâ za tem ena urna Furlanka, Tok' z unem združč se ena berlika županka; Tok' med sabo si svoj druž vsi spremine, Toku se sleherni s kaj ptujem vesele. Ta opisni del Devove pesmi se po vsebini in v dokajšnji meri tudi v izrazu ujema z drugim delom Hanckejeve pesnitve. Točneje, z verzi 45 do 60 v Hanckejevem tekstu, ker je Dev misel, ki jo Hancke razpreda od 33. do 44. verza o praktičnosti prenosa beneškega razkošja v Dresden, povsem obšel. Neodvisna od Hanckeja pa je Devova misel v njegovih verzih od 25 do 28, da se na plesu lahko vsak spremeni, v kogar hoče, in počne, kar se mu zljubi, ki jo je postavil kot nekakšen meditativni premor nekako na sredino svojega popisa maškarade. Hanckejeva misel na začetku tretjega dela njegove pesnitve je namreč bistveno drugačna, satirično priostrena v smeri družbene kritike in jo v skrajšani obliki, a v enakem pomenu srečamo na drugem mestu Devove pesmi (verza 69 in 70). Razen Devovega kritično nepriostrenega meditativnega vložka se nam kot Devova posebnost kaže predvsem razširitev opisa mask (pri Hanckeju le 16 verzov, pri Dcvu 20), doslednost opozarjanja na kontrast med življenjsko podobo in masko posameznika (pri Hanckeju le proti koncu) in dvodelnost opisa (statičen pred meditativnim vložkom in dinamičen, v plesu, po njem). Kljub temu pa imamo prav v tem delu še največ stičnih točk med nemškim in slovenskim pesemskim tekstom. Prav te pa so za določitev odvisnosti oziroma samostojnosti Devovega teksta od Hanckejevega najbolj zgovorne. Še najbolj se vsebinsko in po obsegu krijeta 33. Devov in 54. Hanckejev verz. V zadnjem se je Hancke, ki se predvsem rad s svojimi podobami suče v učenjaškem in antičnem mitološkem svetu, spustil na nivo folklore, prav tako za njim Dev, ki pa mu je folklora dosti bližja in jo tudi drugače izdatneje uporablja. Toda kakor je Hancke posegel po tipičnem (očitno komično zaznamovanem) kmečkem paru s Švabskega, tako je Dev (brez satiričnega podtona) pri- tegnil svojega ožjega rojaka Gorenjca z njegovo Mino. Torej vidimo pri Devu prav tam, kjer je vsebinsko in izrazno najbližji nemški predlogi. izrazito težnjo po doslednem slovenjenju. Podobna težnja, čeprav manj izrazito, je vidna v povzemanju 46., 47. in 48. Hanckejevega verza v 29. Devovem; razen Devovega prizadevanja po izrazni ekonomiki je značilna tudi njegova ohranitev tipične postave Harlekina iz italijanske improvizirane burke, ki je bil očitno enako priljubljen na Saškem kakor na Slovenskem, ob njej pa zamenjava napolitanskega Scaramuccie, ki na Slovenskem očitno ni bil poznan, z najbolj priljubljeno komično figuro avstrijsko-nemške ljudske burke Hansom Wurstom (Anžetom Klobaso). Z drugačnega aspekta pa je spet pomembno, kako je Dev pritegnil klasično poosebljenje ženske lepote Heleno tja, kjer je Hancke govoril le na splošno o maskiranju lepotic v starke in stark v mlada dekleta (Hancke. verzi 58—60; Dev, verz 21 in 22). 41 Al strune vtihnejo, že bas renčati jejna, Druž z družain je, z družain nobedn več na mejna. Vsi trudni, vsi znojni ond' semterkje sede. S tančie'me, z veternc'me e'n drugega hlade. 45 Turk pride, in zamurc. Kaffè njim un' ponude: Ta z maskacoii'mi se postreči njim na vtrude; Un sirop hvale, ta njim kaže sladko kri, Katiro v Cypri grozd v en š'rok sod izcedi. 49 Tam Kolumbina, če katiri bel dapade Pernese en kozarc prov sladke lemonade, АГ mleka z jedèrcov, al' kar njo rezhladi, al' kar kočlivost nje še slajšega želi. 53 Sem čopar jabuka zlate iz Lizabone Pernese: unem kje da on blede lemone. Kar Piliš zbere si, je kuplenu blagu, Za Filis tukej neč Amyntu ni dragu. 57 Vse ona že ima, kar more kol želeti, Amynt ve že odkod se ima vse tu vzeti. Pomigne, tu je, kar Filis rada sèrklâ: Pomigne, tu je, kar Filis rada hrustlà. S tem delom svoje pesmi, v katerem oriše razpoloženje v plesni dvorani med odmorom, se je Dev še vidneje kakor v poprejšnjem tekstu oddaljil od Hanckeja. Ustreznega odlomka pravzaprav pri Hanckeju sploh zaman iščemo. Deloma se je Dev oprl na četrti del Hanckejeve pesnitve (prvi del druge polovice). Najvidneje je to pri 116. verzu Hanckejevega teksta, kjer je nemški pesnik ob nizanju najznačilnejših dogajanj v plesni dvorani omenil tudi mladeniča, ki si prizadeva pridobiti Filisino naklonjenost. Ta motiv pa je Dev samostojno razpredel kar preko šestih verzov svoje pesmi (55—60). Popolnoma neodvisen od Hanckeja pa je naslednji del Devove pesmi. 61 Toku njim v sladnosti vsa noč prehitru mine: Toku gre vsak loliak, us druge iz Kazine. Pride domu, je spet, kar je on včirej bil; Al aržat je njegov, kumej na pol še živ. 65 Zdej šelej se zbudi Endymion, zdej vstane, Zdej zve se, zdej si on oči zabuhlene mane: Zdej vide se, zdej se za všes'mi on derglû, Ke prazna mošna mu več s srebram na žvenkla. Hanckejeva perspektiva se v vseh deskriprivnih elementih strogo drži enotnosti časa in dejanja in le prostorsko v petem delu poseže pri opisovanju dresdenskih znamenitosti tudi ven iz plesne dvorane. Dev pa se s tem delom povsem odmakne od plesne pustne prireditve, da z dogodki naslednjega jutra pokaže realni kontrast sanjskim radostim minulega večera. Ta kontrast, ki ga prispodablja prebuditvi v čar večnega spanja uklenjenega grškega mitološkega mladeniča, stopnjuje Dev z motivom prazne mošnje (ki ga je pozneje dognano razvil Prešeren v romanci Učenec). Da je to storil z namenom posebnega idejnega poudarka in da je prav tu težišče njegove pesmi, dokazuje tudi dejstvo, da je pozneje v pesmi Na svojega nekedanega dobrutneka označil pesem Pudelbal kar z izrazom »pepelnica«, ki v krščanskem cerkvenem koledarju označuje prvi postni dan po razposajenem predpustnem času in samem pustnem prazniku. S tem pa je po svoje motiviral iz Hanckejevega teksta posneto misel o plesu v maskah kot mikrokozmični inačici sveta in ničevega življenja v njem. 69 Ni tudi svejt en bal? Kjer kar je le mogoče Vsak skriti tu, kar je; vsak bit' tu, kar ni, oče. Ni tud' tukej en vovk pod ovčjo kožo skrit? Ni tud' en Judeš tu v perjazne plajš zavit? 73 Ni v tu, kar gugle nas, Charybdis spreminena? Ni tu, kar zible nas, ena sladna Sirena? Ni tu, kar liže nas, en joabinske spak? Ni tu, kar glade nas, en mačk, en lisjak? 77 Ni v tem skrit en goluf, katire nam persega? Ni un' en izdajavc, k'tir' z nami v skledo sega? Ni ta en žulc, katir' živeti nam želi? Ni ta pod varham skrit, k'tir' v jamo nas teši? 81 Ni vse sprebernenu, zagernenu, zakritu? Ni vse tu šemastu, lažnivu, in zavitu? Y tem, pri njem posebej poantiranem delu, se je Dev spet vidneje in, glede na celoto, najtesneje naslonil na Hanckejev tekst, in sicer na njegov tretji del. Tako sta že 69. in 70. verz skoraj dobesedno posneta po 65. in 66. verzu Hanckejeve pesnitve; vendar je v njih kratko in učinkovito izrazil misel, ki jo je Hancke razvijal še v verzih 61 do 64, 67, 6S, 85, 86 in posebej poudarjeno 93 do 96. Podobno je v 73. in 74. verzu strnjeno in omiljeno izrazil misel Hanckejeva verza 81 in 82, v 76. verzu povzel del misli Hanckejevih verzov 83 in 84, v verzih 79 in 80 pa po svoje izrazil enako misel, kakor Hancke v verzih 87 in 88. Posebej pa je v tem delu pesmi pri Devu opazna dosledna stilistična oblikovanost stavkov in kar virtuoznost oblike. Po 69. in 70. verzu, ki ju povezuje prestop v večjo enoto, so vsi verzi hkrati zaključene sintaktične enote, ki so značilno paralelno grajene: približno enaka sintaktična struktura veže verza 71 in 72, po drugačnem vzorcu so grajeni stavki v verzih 73 do 76, spet drugačen sintaktičen obrazec druži verze od 77 do 80, na koncu pa sta podobno grajena spet verza 81 in 82. Vseh teh dvanajst verzov pa v ccloto povezuje funkcija retoričnih vprašanj in anafora, ki po posameznih manjših skupkih zajema še po več besed mimo začetnega poudarjenega »Ni.. .« Razen tega je v tej svojevrstni kompoziciji uspel Dev izpeljati tudi vsebinsko stopnjevanje. Tako je ta del Devove pesmi kljub relativno močni vsebinski naslonitvi na Hanckeja oblikovno povsem samostojen in tudi uspel. K tej formalni učinkovitosti lahko prištejemo tudi zaključna verza, s katerima je Dev nepričakovano presekal retorično parado svojih verzov prav na najvišji točki stopnjevanja. Al pišv vtihne mi, us pisk je nje zastal. Zadosti sem jest pejl. Us svejt je pudelbal. Y teh zaključnih verzih Devove pesmi pa moramo posebej poudariti še neko posebnost v odnosu do Hanckeja. Dev namreč tesno skupaj uporablja tri izraze, ki karakteristično podčrtujejo zvočnost pesmi: piščal mu je utihnila, zastal je njen pisk, zato pesnik meni, da je že dovolj pel. Pesnik svojo pesem pojmuje kot peto, seveda v tem primeru očitno metaforično, in z naslonitvijo na glasbeno izrazje poudarja njeno zvočno plat in ličinek. To pa je nekaj, kar je Hanckeju povsem tuje. Y Hanckejevi pesnitvi smo namreč v 153. in 157. verzu v metonimičnem pomenu srečali dvakrat pero (der Kiel), prvič v ugotovitvi, da jc čudovito razkošje Dresdna utrudilo njegovo pero, drugič v neposrednem apostrofiranju 'zablodelega peresa', ki je zašlo s pravega tira. Podobno metonimično uporabo pisalnega orodja za označevanje lastnega pesniškega navdiha in zmogljivosti, srečamo tudi v drugih Hanckejevih pesmih, npr. v prvem verzu pesmi, posvečene slavnostni lovski prireditvi grofa Sporcka v letu 1724.31 Tako je Hancke posebej poudarjal grafično plat svojega pesniškega ustvarjanja, dasi je bil muzikalno naobražen in so bile mnoge njegove pesmi namenjene petju.32 Vendar moramo Devovo sklicevanje na 'piščal' in omenjanje 'petja' kljub temu imeti za povzeto maniro, le da ni mogel biti njen vir Hancke, ampak ga moramo iskati drugje. Po tem analitično interpretativnem ekskurzu, v katerem se je pokazalo, da ni Dev po Hanckejevi pesnitvi povzel skorajda niti enega detajla, ne da bi ga tako ali drugače spremenil, prikrojil ali preoblikoval — edina izjema je morda prispodoba pustne maškarade s svetom, toda le sama na sebi, ne pa po svoji funkciji v pesmi — je naša naloga, da te odstope od nemške predloge sistematiziramo in ovrednotimo. Morda bo najbolj prav, da si najprej ogledamo tiste odstope, ki bi po normah tistega časa še sodili v okvir prevajanja, za njimi one, ki ta okvir presegajo, pa še ohranjajo zaznavno zvezo s Hanckejevim tekstom, nazadnje pa še takšne značilnosti Devove pesmi, ki nimajo nobene zveze z nemško predlogo. Odstopi v mejah takratnega pojmovanja prevajalstva. Še vse 18. stoletje so prevajalsko delo usmerjali bistveno drugačni nazori, kakor nas vežejo v sedanjem času. V teoriji in praksi je bilo dopuščeno, da prevajalec dokaj svobodno in v okvirih svojega estetskega pogleda posega v tekst, ki ga presaja iz drugega jezikovnega in kulturnega območja v svoje. Tolerirali so najrazličnejše krajšave in razširitve, tolmačenje in prilagajanje drugačnemu okusu, raznovrstne popravke, presajanje v drugačne metrične oblike in v druge časovne in krajevne ambiente.33 Takšnih nazorov o prevajalskem delu se je mogel Dev liavzeti kjerkoli, lahko pa jih je razbral tudi iz Hanckejevega prevajalskega dela. V vseh Hanckejevih pesniških zbirkah najdemo vsaj toliko če ne več prevodov kakor originalnih tekstov. Hancke je prevajal iz latinščine (in v latinščino), iz italijanščine in iz francoščine. Vendar so njegovi prevodi v svoboščinah dokaj zmerni glede na splošno prakso tistega časa. Burkert je ugotovil, da se je 'Hancke trudil, da bi svoje prevode karseda naslonil na tekst originalov'.34 Kljub temu pa je rabil različne splošno razširjene 31 Als Ihro Hoch-Reichs-Gräffl. Excell. der Herr Graf von Sporck Anno 1724. das Huberti-Fest celebrirten. Weltliche Gedichte, Dreßden in Leipzig 1727, str. 139. Gedichte I, Dreßden in Leipzig 1731, str. 91. 32 Burkert, n. d., str. 8. 33 A. Ocvirk: Teorija primerjalne literarne zgodovine; Lj. 1936 (Razprave znanstvenega društva 12), str. 125—127. Ponatis Lj. 1975. 34 Burkert, n. d., str. 44. odstope in je to tudi v uvodu k duhovnim in moraličnim pesmim leta 1723 posebej naglusil: 'Vezal sem se le na razum in namero avtorja, ne pa na njegove besede, večkrat sem kake misli, ki niso bile zame sprejemljive, izpustil in pritegnil namesto njih druge, ki so se mi zdele boljše.'35 Zato si nam kaže tu ogledati predvsem tiste odstope, za katere je mogel Dev dobiti pobudo v Hanekejevi prevajalski praksi: Krajšave smo z dokajšnjo pozornostjo sledili v interpretacijah. S številkami smo pokazali na krčenje obsega posameznih delov Hanckejeve pesnitve v ustreznih delili Devove pesmi, prav tako pa na povzemanje po dveh ali po treh Hanckejevih verzov v enem Devovem. Razširitve, ki smo jim prav tako pozorno sledili, so mnogo bolj redke od krajšav. Razširitev manjšega obsega smo opazili v primerjavi drugega dela Hanckejeve pesnitve z drugim delom Devove pesmi, pravzaprav le v opisu mask. Večjo, a hkrati izjemno razširitev pa si je dovolil Dev s 116. Hanckejevim verzom, katerega vsebino je razširil kar na šest vrstic. Spremembe stilističnega značaja, med katere sodita do neke mere tudi že navedeni kategoriji, so razumljive predvsem zaradi polstoletnega časovnega razmaka med nastankom Hanckejeve pesnitve in njene slovenske prepesnitve, v katerem so obveljale v literarnih nazorih in okusu bistvene spremembe po vsej Evropi. V Avstriji in zlasti v slovenskih deželah je sicer še vse v Devov čas prevladoval baročni stil in okus. Glavni ohranjevalci takšnega stanja, jezuiti, ki so imeli v rokah srednje in visoko šolstvo in preko njega odločilno vplivali na kulturno fiziognomijo časa, pa niso nikoli gojili skrajnosti baročnega izraza, kakršna je značilna npr. za pozni barok druge šlezijske šole, na katerega je bil še prevladujoče vezan Hancke. Jezuitski barok je bil vedno racionalen. izrazno discipliniran in kompozicijsko strogo urejen. Dev je sicer pripadal mendikantskem redu, ki je vidno nagibal k izraznemu baročnemu razkošju (v istem redu bosonogih avguštincev in v isti redovni provinci je pol stoletja poprej delovul znameniti avstrijski baročni pridigar Abraham a St. Clara), vendar je pred vstopom v red končal jezuitsko gimnazijo in bil tako deležen tudi jezuitske literarne vzgoje. Tako Dev ni mogel niti hotel slediti Hanckeju v vsej pestrosti in razgibanosti njegovega izraza. Če za Hanckeja velja, da je zmerna in smiselna uporaba metafor 'celotnemu Hanckejevemu stilu ... vtisnila pečat kompromisa 35 »Ich habe mich bloß an den Verstand und Meinung des Autoris nicht aber an die Worte gebunden, sondern manchmal etliche Gedanken, welche mir nicht gefallen, weggelassen, lind an deren statt andere die besser geschienen, genommen.t Cit. po Burkertu, n. d., str. 44. med visokobaročno nabuhlostjo poznih Šlezijcev in naravnim načinom pisanja, pri čemer je slej ko prej še vedno prevladoval vpliv Šlezijcev',3" pomeni še bolj zmerna uporaba metafor pri Devu spet viden korak naprej v racionalizaciji baročnega pesniškega izraza. Ta relativna omejitev v uporabi tropov pa dobiva pri Devu protiutež v večjem poseganju po figurah. Zlasti anafora, ki je v Hanckejevi pesnitvi komaj opazno stilistično sredstvo, je dobila v zaključnem delu Devove pesmi izrazito poudarjeno vlogo, poudarjena predvsem s tem, da pri njej ne gre le za isto besedo na začetku verza, ampak hkrati za začetno besedo v idejno vsebinski klimaks nizanih stavtkov s podobno stavčno konstrukcijo. Tako je pri Devu odločno prevladala akustična plat v stilističnem oblikovanju nasproti Hanckejevi učenjaško natrpani leporečni retoričnosti. Spremembe v kombinaciji verzov so znatno manj daljnosežne. Dev je po Hanckeju povzel metrično shemo tako imenovanega junaškega aleksandrinca v nemški (oz. holandski) silabotonični jambski adaptaciji s premerom v sredini. Prdevnik junaški je ta aleksandrinec dobil zato, ker so ga uporabljali namesto heksametra, klasične mere epskega, pretežno junaškega, pesništva. Njegova bistvena značilnost pa ni struktura posameznega verza, marveč nizanja verzov z zaporedno rimo, pri čemer dvema žensko rimanima verzoma sledi par z moško rimo, potem spet ženski par, nato moški par itd. Praviloma po štirje verzi tvorijo večjo enoto, ki mora biti v sebi sintaktično zaključena, in sicer tudi takrat, ko grafično (s presledkom) ni označena kot kitica. Teh pravil se je prav tako zvesto držal Dev kakor Hancke. Razlika je le v tem, da se Hanckejeva četverostišja začenjajo z moško rimanimi verzoma, tretji in četrti verz pa imata žensko rimo, medtem ko Dev začenja četve-rostišje z žensko rimanima verzoma in je pri njem drugi par verzov riman moško. Torej je razmerje metričnih shem takšno: Spremembe zaradi boljše razumljivosti zadevajo predvsem izbor opisanih mask, ki imajo pri obeh pesnikih simboličen ali vsaj metaforičen pomen, pa tudi drugih prispodob. Hancke je najpogosteje posegal po antičnih mitoloških postavah, med katerimi je razen splošno znanih (Phoebus Apollo, Orpheus, Circe, Ulysses) izbiral tudi Hancke Dev xxxxxx/xxxxxx a xxxxxx/x&xxxx a xxxxxx/xxxxxxxB xxxxxx/xxxxxixB xxxxxx/xxxxxxx A xixxxx/xxxxxxx A xxxxxx/xxxxxx b xxxxxx/xxxxxx b 30 Burkert, II. d., str. 47. manj pogostne (Morpheus, Amphion, Ixion). Zanimivo je, da pri Devu ne srečamo niti enega antičnega mitološkega imena iz Hanckejeve pesmi. Dev je pritegnil v svojo pesem znatno manj antičnih mitoloških postav, izbiral pa je le med splošno znanimi (Helena, Narcissus, Endymion, Clia-rybdis, Sirena). Antičnih zgodovinskih likov, ki jih tudi srečamo pri Hanckeju (Lucretia, Apelles, Cleopatra), Dev sploh ni upošteval. Pač pa je za Hanckejem povzel biblične postave, ki so pri nemškem vzorniku tudi številne; od Hanckeja ima Joaba, stremuškega in gospodovalnega vojskovodjo kralja Davida (Joabinske spak), sam je dodal Judeža. Srednjeveškega mitološko literarnega izročila, ki ga pri Hanckeju zastopata npr. čarodejka Alcina in doktor Faust, se je Dev povsem izognil, ker mu je bil verjetno samemu tuj. Od stalnih mask italijanske commedie dell'ar-te in redutnih prireditev, ki jih navaja Hancke s strokovnimi (italijanskimi in francoskimi) imeni (Nobile, Domino, Harlequin, Scaramuz, Pantalon, Doctor), pozna Dev le Harlekina in Kolombino, pritegnil pa je še najbolj priljubljeno postavo avstrijske ekstemporirane burke Hansa Wur-sta, ki ga imenuje po najbrž že ustaljenem slovenskem imenu Anže Klobasa. Oddaljena in eksotična geografska imena, ki jih Hancke izdatno uporablja zlasti v drugem delu, je Dev zreduciral na tista, ki jih jc takratni Slovenec poznal (Ciper, Pariz, Lizbona; Turek, zamorec). Pomnožil pa je število basenskih živalskih likov (volk, ovca, maček, lisjak), ki so jih naši predniki dobro poznali iz pridigarskih zgledov in iz ljudskega slovstva. Pri takšnih in podobnih spremembah je razen drugega geogral-skega in kulturnega prostora odločala tudi razlika v mentaliteti luteran-skega posvetnega izobraženca in katoliškega meniha. Spremembe zaradi prenosa snovi v drugo okolje deloma sovpadajo s pravkar obravnavanimi. Posebej pa moramo tu omeniti domače pokrajinske tipe (Kranjec, Tirolec, Idrijčan, Gorenjec, Fur-lanka) in poklice (rešetar), s katerimi je Dev lokaliziral snov v Ljubljano. Spremembe iz verskih in m o r a 1 i č n i h pomislekov zadevajo predvsem Devov poklic in iz njega izvirajočo mentaliteto. Najprej se moramo tu ustaviti ob skrbi, da ne bi po nemarnem uporabil krščanskih verskih pojmov, kar smo poudarili že v interpretaciji Devove pesmi po njenih posameznih delih. Uvodna fraza Hanckejeve pesmi, ki se ponovi na začetku 9. verza, je po izvoru priprošnji krščanski klic, po pomenu v kontekstu pesmi pa medmet presenečenja. Podobno slovensko rečenico »O nebesa« srečamo v pomenu nabožne invokacije v Redeskini-jevi cerkveni pesmarici, ki je izšla le nekaj let pred Pisanicami.37 Bolj 37 M. Redeskini: Osem inu šestdeset sveteh pesem; Lj. 1775, str. 64. razširjena je y takšni rabi invokacija »O Bog«,38 ki pa se v isti pesmarici pojavlja tudi v obliki pomensko izpraznjenega medmeta,39 enako tudi s prilastkom »O večni Bog«.40 Hanckejevemu »Hilf Himmel« pomensko bližja od navedenih je invokacija »Pomozi Bog«, ki jo srečamo v začetku božične kolednice iz Bele krajine41 in v variirani obliki »Pomagaj Bog« tudi v Prešernovem prevodu Lenore,42 kot medmet začudenja pa sicer šele pri Cankarju,43 čeprav je bil v zunajliterarni rabi znan gotovo že prej. Toda Dev se je očitno izognil takšni uporabi božjega imena ali nebes v kontekstu posvetne pesmi s pustno tematiko in zapisal pomensko nevtralni vzklik »Veselje!«, ki pa je bil tudi že v rabi v cerkveni pesmi.44 Tudi pri prispodabljanju plesišča je uporabil tujko »paradiž« in slovenski sinonim »raj« kot pojem za kraj največjega možnega pozemskega veselja (vzporedno z grškim mitološkim Elizejskim poljem), medtem ko je Hancke dresdensko reduto pogumno primerjal z nebesi. Z moraličnega stališča pa je značilno, kako je Dev nadomestil Hanckejevo banalno duhovičenje o odsluženi vlačugi, ki se skriva za krepostne maske, dasi je že tisočkrat prepustila 'ekserciranju' svoje najeto telo v vseh ljubezenskih razredih (verzi 73—76), z retoričnima vprašanjema, povezanima na mitološki bitji iz Odiseje (verza 73 in 74). Odstopi preko meja prevajalskih svoboščin. Tu stopamo v območje takšnih posegov v literarno predlogo, pri katerih ne moremo več (tudi s historičnimi merili zelo težko) govoriti o razmerju med tujim delom in njegovim prenosom v drugo kulturno okolje koto prevajanju, ampak smo že na meji tega, za kar dandanašnji splošno uporabljamo termin vpliv. Gre za značilnosti, ki še kažejo na vidne zveze med dvema literarnima deloma iz dveh kulturnih območij, od katerih pa odvisno delo ne teži za kolikor toliko ustreznim prenosom tuje predloge v novo jezikovno podobo, ampak mu služi predloga le kot bolj ali manj odločujoča pomoč pri lastnem literarnem oblikovanju. Ideja Devove pesmi je bistveno drugačna od miselne osnove Hanckejeve pesnitve. Hancke je že v naslovu s tujko das Carneval namesto domačega izraza der Fasching ali die Fastnacht, zlasti pa z epitetom hüchst-prächtige (velesijajni, prekrasni) napovedal panegirični ton svoje pesnitve. V prvi polovici, ki je predvsem opis razkošne prireditve, poudarja blestečo razsvetljavo, sijajno glasbo ter številnost, pestrost in do- 38 Prav tain, str. 15, 16, 170, 214, 218, 220, 221. 30 Prav tam, str. 37. 40 Prav tain, str. 215. 41 K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi III; Lj. 1904—1907, str. 7 (št. 4743). 42 Fr. Prešeren: Zbrano delo I; Lj. 1965, str. 64. 43 »Pomozi, Bog — saj me ne ljubiš več!« I. Cankar: Zbrano delo IV; Lj. 1968, str. 88. 44 lledeskini, n. d., str. 192. miselnost mask. Tudi tretja tretjina te polovice, meditativni vstavek s primerjavo maškarade s svetom, čeprav se v njem kažejo nastavki satire, ni tolikšen kontrast s poprejšnjima deloma, da bi bistveno preokrenil pane-girično perspektivo pesnitve, ki se v drugi polovici popolnoma razmahne, določno usmeri na osebo prireditelja in dobi v zaključnem delu poanto v neposrednem voščilu. Dev je popolnoma izločil panegirično sestavino iz že na meji tega, za kar dandanašnji splošno uporabljamo termin vpliv, svoje pesmi, zlasti tisti njen del, ki je pri Hanckeju usmerjen na osebo prireditelja. Dev je pridvignjeni ton Hanckejeve pesnitve ohranil le v uvodu in deloma v opisu mask. Vendar njegov namen ni bil slavljenje pustne plesne prireditve, marveč poudarjanje njenega razkošja, da bi bil potem kontrast z razočaranjem v jutru na pepelnično sredo tem večji. Ze v naslovu pa jc prisotna neka ironična razdalja med pesnikom in popisovanim dogajanjem. Dev namreč niti v naslovu niti v pesmi sami ne uporablja modnih tujk karneval in reduta, temveč (najbrž takrat v Ljubljani običajen) ljudski germanizem pudelbal. Beseda, ki sem jo zaman iskal v slovenskih slovarjih, je sestavljenka; njen prvi del tu očitno ni samostalnik v pomenu pasje pasme, ampak iz njega izpeljani samo-stalniški prilastek, nekako v pomenu pridevnika pudelnärrisch, ki po Cigaletovcm slovarju označuje smešnost, norčavost, godčevsko gluma-štvo, drugi del sestavljenke, samostalnik bal, pa pomeni pač ples. Na tem temelju bi lahko sklepali, da gre za poimenovanje pustnega plesa v maskah s pejorativnim prizvokom. Ideja Devove pesmi pa je, da je takšen pudelbal trenutna naslada, ki ob iztreznitvi izpuhti kot dim in zapusti le kesanjc in prazno mošnjo. Pa ne le to, takšna prireditev je le prispodoba sveta, ki je prav tako le slepilo. Iz tega lahko sledi le en zaključek v smislu baročne eshatologije: vse posvetno veselje je ničevo. Torej je Dev iz Hanckejeve panegirične pesnitve razen povzetka opisov pustne prireditve povzel le misel meditativnega intermezza, jo konsek-ventno razvil v smeri moraličnega zgleda in jo tako postavil za votek in poanto svoje pesmi. Močno v prid vrednosti pesmi pa je dejstvo, da je Dev na moralo svoje pesmi le določno namignil, ni je pa izrazil v direktni obliki nauka. Zgradba pri Devu je podrejena prikrojeni ideji in novi poanti njegove pesmi in se zato bistveno razlikuje od Hanckejeve. Tega pa nam ni treba ponovno dokazovati, ker je bila že v interpretativnem delu pričujočega razpravljanja dovolj poudarjena razlika med simetrično gradnjo Hanckejeve pesnitve ter logično konsekventno in idejno stopnjujočo se kompozicijo Devove pesmi. Prav tako pa smo tudi že opozorili na Devove značilne inovacije, predvsem na vrinek z dogajanjem na pepel-nično sredo, ki je bil za plastičen prikaz njegove ideje skorajda nujen. Prvine zunaj Hanckejevega vpliv a. Devova pesem Pudelbal vsebuje mimo navedenih večjih ali manjših, neposrednih ali posrednih stičnih točk s Hanckejevo pesnitvijo tudi nekaj elementov, ki jih pri Hanckeju (tudi v drugih pesmih) zaman iščemo, ki pa imajo pri Devu dokaj odločilno vlogo: Poudarek na akustični plati pesmi je pri Devu opazen že pri večji in izrazitejši uporabi figur s slušnim učinkom, predvsem pa v zaključku pesmi, ki smo ga že interpretirali. Pri Hanckeju sicer poleg stalno metonimično rabljene besede pero za sredstvo pesniškega izražanja srečamo izjemoma tudi liro kot prispodobo pesniškega navdiha,45 pojmov kakor piščal, piskanje in petje pa pri njem ne zasledimo (pri Devu pa še npr. v pesmi Na gn. g. prestavlavca v istem zvezku Pisanic). Vpliv neposrednega okolja, točneje ljubljanske družbene (ali družabne) stvarnosti je pri Devu več kakor zgolj zaznaven. Najprej nam vzbudi pozornost dvakratno imenovanje Pariza (v 1. in 24. verzu), ki ga pri Hanckeju sploh ne srečamo. V drugem primeru nam daje zveza s Kranjcem, ki laže, da ga je rodil Pariz, misliti, da se francoska prestolnica v Devovi pesmi pojavlja pač zaradi neke posebne afinitete kranjskega okolja do tega mesta. Drugi pojem, ki vzbudi našo zadevno pozornost v Devovi pesmi, je kazina; ta je namreč kraj dogajanja pudelbala in jo Dev posebej imenuje, ko plesavci odhajajo iz nje vsi spremenjeni. Pri Hanckeju srečamo le oznako der Redouten-Saal (52. verz) ali kar der Saal (13. verz), širši prostor pa je Augustens Residenz (123. verz), torej knežji dvor. Tako oznaka kazina nima v Hanckejevi pesmi nobene opore. Vendar je Ljubljana dobila poslopje z zabaviščno dvorano s tem imenom šele v letih 1836 do 1838.46 Pred tem je imelo kazinsko društvo svoje prostore v različnih ljubljanskih zgradbah, najpoprej v prvem nadstropju starega deželnega gledališča. Dasi je to izpričano šele za leto 1799,47 bi utegnilo biti ime že poprej v navadi kakor so tudi pustne plesne prireditve v stanovskem gledališču izpričane že v času nastanka Devovega Pudelbala.is Tu bi nas utegnilo ugibanje o odnosu Devove pesmi do ma-skiranih plesnih prireditev tistega časa v Ljubljani zavesti predaleč. Zadostuje naj ugotovitev, da ne le beseda kazina, ampak tudi naštevanje domačih mask (nanj smo opozorili že zgoraj) kaže, da je imel Dev pri 45 »So nahm ich wiederum die Leyer in die Hand; ..Weltliche Gedichte, Dreßden in Leipzig 1727, str. 9. 40 L Vrhovnik: »Hudičeve hiše« v stari Ljubljani; J 1926, št.34, str. 14. 47 Prav tam. 48 D. Ludvik: Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790; Lj. 1957, str. 62. pisanju Pudelbala kljub v podnaslovu deklarirani odvisnosti od Hanckeja v mislili predvsem podobne pustne maškarade tistega časa v Ljubljani. Posebej pa govori za to omemba te pesmi v drugi Devovi pesmi Na svojega nekedanega dobruineka, kjer izraža bojazen, da jc utegnil Pudelbal (označuje ga za pepelnico) užaliti neznanega Devovega mecena, da mu je odtegnil naklonjenost. Tudi če je bila Devova bojazen brez realne osnove, je za nas predvsem zgovorno dejstvo, da je Dev računal z možnostjo, da bi Pudelbal lahko koga v Ljubljani užalil; to pa posredno priča o njegovem določnem reagiranju na ljubljanske družbene (oziroma družabne) razmere. Po našem podrobnem pretresu podobnosti in razlik med Devovo in Hanckejevo pesmijo moremo priti do sklepa, da Devova oznaka 'posnetk' v podnaslovu pesmi ne pomeni posnetka vsebine Hanckejeve panegirične pesnitve o dresdenskem karnevalu leta 1725, pač pa le imitacijo njegovih izraznih sredstev (kar tudi velja le v omejeni meri) v drugačne idejne namene. Tako lahko tudi Pudelbal prištejemo k Devovim samostojnim pesmim, saj tudi v večini pesmi, ki jih ni označil za 'posnetke' ni nič bolj izviren. Že v našem nadaljnjem razpravljanju bomo to ugotovili vsaj za dve. Da pa je Dev prav to pesem označil za posnetek in navedel tudi ime svojega vzornika (ki ni mogel takratnemu slovenskemu beročemu občinstvu biti nič bolje poznan kakor dandanašnjemu), bi si mogli najustrezneje razlagati prav z Devovo družbeno kritično ostjo, zaradi katere se je iz strahu pred zamiro skril za nekega nemškega pesnika, ki mu je bil sicer v marsičem literarni učitelj. III Pri prebiranju drugih Hanckejevih pesmi se nam kmalu pokaže, da panegirik na dresdenski karneval ni bil edini tekst, ki je pritegnil Deva k posnemanju. Skoraj še večjo odvisnost od nemške predloge namreč zasledimo v primeru Devove pesmi Stanovitnost, ki se nam je ohranila le v starejšem od dveh rokopisov Devovih neobjavljenih pesmi (namenjena je bila očitno za četrti zvezek Pisanic). Vzorec zanjo je bila kot arija označena Hanckejeva pesem 'Stanovitna ljubica'.4" Za izhodišče primerjave naj nam služita prvi dve kitici: 40 Die beständige Liebhaberin, Arie. Weltliche Gedichte, Dreßden in Leipzig 1727, str. 291—293. Gedichte I, Dreßden in Leipzig 1731, str. 353—354. Hoffet nur bethränte Wangen, Upej serce moje! upej! Matter Geist, sey unverzagt; Ter ked sivna skala stoj. Euer sehnliches Verlangen Če se lih perseglu skupej Ist euch noch nicht untersagt. Vse je čez te, terdnu upej! Obgleich heute mein Vergnügen Srečnu bit' še znaš necoj. Leider fast unmöglich scheint, Kir se dostikrat zgodi, So kan sichs doch morgen fügen, Kar se namogoče zdi. Was man heute nicht vermeint. Zwar ich seh viel Hindernüsse, Res je, straše me bodeče Und mein Hoffen ist umschränckt; Teme, straše, straše trud. Doch die Frucht schmeck noch so süsse Al' ni рак tu bel dušeče Die uns Miili und Arbeit schenckt. Kar skuz žele se goreče Ist der Weg zu meinem Sehnen Le objame in' skuz put? Gleich durch Dornen überlegt, Ter, kar dajlše se želi Nur getrost! durch heisse Thränen Se nam vselej slajše zdi. Wird der Himmel selbst bewegt. Razmerje, ki se nam kaže med navedenima kiticama v originalu in v Devovi slovenski pesmi, bi lahko označili za svoboden, vendar dokaj vsebinsko ustrezen prevod. Pri tem je treba upoštevati, da so slovenske kitice za verz krajše od nemških, kar je zahtevalo od pesnika večjo zgoščenost v izrazu ter opustitev ali poenostavljenje nekaterih prispodob. Med takšne okrnjene oziroma prikrojene metafore sodi predvsem Han-ckejeva misel o sadu, ki je slajši in bolj slasten, čim več je bilo zanj potreba truda in dela. Dev je v svoji pesmi razrešil metaforičnost in prenesel misel neposredno na ljubezensko snidenje, pri čemer zveni prista-vek o potu banalno ali kar neokusno. Drugače pa je ravnal v uvodnem stavku, ko je Hanckejeva 'solzna lica' nadomestil z manj stilistično zaznamovanim, ustaljeni metaforiki slovenske ljubezenske ljudske lirike ustreznim srcem in ga podkrepil s prispodobo silne skale. Posebej značilno pa je, da se je Dev tudi tu izognil Hanckejevi uporabi besede nebo, nebesa (der Himmel) v prispodobi o moči solz zaljubljenega človeka, kakor smo podobno opažali že pri Pudelbalu. Slej ko prej so razlike, ki jih zaznamo med Hanckejevim in Devovim tekstom zgoraj navedenih kitic vse takšne narave, da sodijo v kategorijo odstopov v mejah takratnega pojmovanja prevajalskega dela. У tem primeru se ujemata tudi naslova pesmi, čeprav je Devova »stanovitnost« splošna oznaka neke lastnosti, ki je pri Hanckeju vezana določno na zaljubljeno žensko bitje, ki pa tudi ni individualizirano. Tudi spremembe v metrični strukturi pesmi oziroma v zgradbi njunih kitic so v mejah takratne prevajalske dopustnosti, kažejo pa zelo določno Devovo težnjo k izrazni virtuoznosti, ki smo jo lahko opazili že pri Pudelbalu. Zgradba Hanckejeve osemvrstične kitice je preprosto nizanje akatalektičnih in katalektičnih štiristopnih trohejev s prestopno rimo, Dev pa si je prikrojil dokaj bolj zapleteno in zahtevno kitično zgradbo s kombinacijo istih dveh verznih metričnih obrazcev: Hancke Dev X X / X X XXX X A / X X / X XXX / X X A X X / X X XXX b / X X / X / XXX / X b / X X / X X / / XXX X A / X X / X XXX / X X A / X X / X X XXX b J X X / X XXX / X X A / X X / X X / / XXX X C / X X / X / XXX X b / X X / X X / / XXX d X X X X £ X / X C / X X / X X / / XXX X C J X X / X XXX / X C X X X X X X X d S tretjima kiticama pa se takšno ujemanje slovenske pesmi z nemško prekine in teksta se poslej vidno razhajata. Hanckejeva pesem ima v celoti šest kitic. Vseskozi je v nji izpeljana perspektiva vložnice, lirski subjekt v nji pa je naslovna stanovitna ljubica. V tretji kitici izraža bojazen, da ne bi njeni glasni vzdihi razkrili vročega hrepenenja pred svetom. Zagrinja se v molk, da bi njen angel ne zvedel za njeno trpljenje. V četrti kitici govori o ljubljenem, ki ve za njeno ljubezen, onu pa zaupa njegovi stanovitni naravi. Iz konteksta je razvidno, da gre za obojestransko ljubezen, ki pa zaenkrat zaradi neznanih okoliščin še ne more biti izpolnjena. V peti kitici izraža izpovedujoča se oseba trdno vero v 'resnično svetli dan' njune ljubezni, pa čeprav jo morda ločijo od njega še tako grozeči viharji usode (razbesnela strela, puščice nesreče). Ob koncu te in v zadnji kitici zagotavlja svojo zvestobo do groba, ki bo ostala neomajana kljub še tako težavnim preizkušnjam, kajti enega si je izvolila, eno hrepenenje je njen cilj, enemu se je zaobljubila in tega hoče vedno ljubiti. Devova pesem ima samo štiri kitice. Njen lirski subjekt, v tretji kitici zvemo, da ji je ime Einira, nima toliko lastne notranje moči kakor Hanckejev, zato potrebuje oporo od zunaj. In takšno oporo ji v tretji kitici daje nekdo, ki s svojim vrinkom pretrga njen monolog. Prigovarja ji, naj bo trdna, naj je ne bo strah, naj se ne oplaši niti podirajoče gore niti vdirajoče se zemlje. Če bo ljubila, upala in če bo trdna, bo Amynt, očitno izvoljenec njenega srca, še danes njen. Iz Emirinega odgovora v četrti in hkrati zadnji kitici bi lahko sodili, da je bil ta, ki je posegel v njen zaljubljeni samogovor, Amynt sam, ker se dva stavka začenjata z enako apostrofo: »Ja, Amynt! ..Zagotavlja mu, da bo vselej trdna, da je pripravljena zanj tudi hoditi po trnju in celo prenašati gore; trud je pri tem ne bo prav nič oslabil, pot ji ne bo zagrenil. Iz primerjave vsebine nadaljnjih kitic obravnavanih pesmi vidimo, da se je Dev tudi naprej oklepal vodilne misli Hanckejeve pesmi in da je po njegovem vzoru priredil tudi nekatere stavke (... terdna biti Vselej sein sklenila jest... — ... So will ich zu allen Zeiten Biß ins Grab beständig seyn). Temu se ni oddaljil niti v moškem vložku, dasi je primere nekoliko drugače zasukal: Zeigt sich gleich bey meiner Liebe Manch ergrimmter Donnerschlag, О so folgt doch auf das Trübe Ein recht ausgeklärter Tag. Ja, es mag auf allen Seiten Lauter Unglücks-Pfeile schneyn,... Terdna stoj tedej, Einira! Nigdar nej te strah na bo, Pust', nej gora se podira, Pusti, nej se zemla vdira Trepeoča pod tebo! Lubi, upej, terdna stoj,... V takšnem vsebinskem razmerju sta tretja in četrta Devova kitica s peto in šesto Hanckejevo, medtem ko vsebina tretje in četrte Hanckejeve kitice v Devovi pesmi ni zapustila nobenega sledu. Po vsebinski plati bi torej Devovo pesem lahko imeli za znatno skrajšan in prikrojen posnetek Hanckejeve. Bistvena razlika pa je pri Devu v oblikovnem posegu v strukturo ženske vložnice z moškim intermezzom. kar pa ima tudi neke idejne posledice: stanovitnost Devove Emire je znatno manj prepričljiva od zvestobe Hanckejeve 'stanovitne ljubice', Amynt pa se nam predstavi v dokaj čudni luči, ko mirno in celo z nekakšnim zadoščenjem gleda na nemotivirano trpljenje svoje izvoljenke. Še pomembnejše od najdene nemške predloge za Stanovitnost, ki je ostala v rokopisu in brez odmeva, pa je odkritje predloge za podobno ljubezensko vložnico, ki je izšla z naslovom Amijnth na oči svoje Elmire in z zagonetno šifro B. E. v tretjem zvezku Pisanic od lepeh umetnost (na tu lejtu 1781). Nikolaj Omersa je na temelju rokopisnega pregleda dotedanjega slovenskega pesništva iz leta 1809 (napisal Zupančič za Erberga), ki našteva Žigo Zoisa med sodelavci Pisanic, in po sklepanju iz različnih drugih podatkov domneval, da pomeni šifra B. E. Baron Edelstein in da je Zois verjetno to pesem »spesnil v mladosti v italijanskem jeziku in jo nato za Pisanice prevedel v slovenščino.«50 Kidrič je na to podmeno reagiral s prizanesljivo skepso: »Vabljiva domneva, da je treba podpis B. E.' razrešiti v 'Baron Edelstein' in da bi bil Zois avtor ljubavne pesmi 'Amint na oči svoje Elmire', se sicer ne da dokazati, čeprav je nedvomno, da se je Zois za tretji zvezek 'Pisanic* posebno zanimal.. .«51 Alfonz 50 N. Omersa: Psevdonim B. E. v Pisanicah; CZN 1927, str. 77—81 (cit. na str. 80) ; 51 Fr. Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti; Lj. 1929—1938, str. 216. Gspan je podmeno po tehtnem premisleku zavrgel in predlagal za razrešitev šifre »ßosi ali Bosonogi Eremit«, kar bi pomenilo Deva.52 Jože Pogačnik je pesem brez obrazložitve uvrstil med Devove,53 pri čemer je najbrž imel v mislih Gspanovo rešitev. Boris Paternu je razmišljal o avtorstvu te pesmi hkrati s Stanovitnostjo in prišel do zaključka: »Jezikovna kultura obeh anonimnih pesmi in njune slogovne sestavine pa tudi apoteoza srčnega 'ognja' dovolj nazorno govore za Devovo avtorstvo, o katerem nekateri dvomijo.«54 V kolikor še s temi prispevki problem ni dokončno razrešen v prid Devovemu avtorstvu, bo k njegovi nadaljnji razjasnitvi pripomogla tudi primerjava s Hanckejevo pesmijo 'Na oči svoje ljubljene', ki jo je nemški pesnik napisal kot tekst na melodijo nekega menueta55 in ki je nedvomno služila za predlogo slovenski pesmi Haltet ein! geliebten Blicke, Mehret doch nicht meine Glutt, Ziehet euch von mir zurücke, Sonst entzündet sich mein Blutt; Bin ich nicht genug gebunden? Legt man mir noch Fessel an? Da ich doch vor Liebes-Wunden Kaum noch länger leben kan. Doch ach nein, ihr schönsten Sterne, Gönnet mir den holden Strahl, Seyd von mir nicht allzuferne, Sonst empfind ich nichts als Qvaal. Fahret fort, mich zu entzünden, Bis ich Staub und Asche bin, Kan ich euch nur güttig finden, So nehmt Hertz und alles hin. Skrite svoje žarje, skrite! Zagernite se oči! De iz vas Ainynth na vjame Kako iskro, ter na vname Se us, in cel na zgori; Zatu skrite, varnu skrite Svoje žarje, mu oči. Al nekâr! — Oh tu na strite! Je naumnu kar želim. Svit vaš vednu mi iniglajte: Ogn v serce mi smejajte, Rad od njega jest gorim, Oh! nekar mi na vgasnite Ogn vaš, jest rad gorim. Blogèr, blogèr! de je vnelu Se od njega mi serce, Večnu vam sam« goreti, In zen aldov v prah istleti So sainu moje žele. Bloger! ogn! de mi vnelu Se od tebe je serce. 52 A. Gspan: Anton Tomaž Linhart, Njegova doba, življenje in delo; A. T. Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Mrb. 1967 (Iz slovenske kulturne zakladnice 2), str. 213. 53 J. Pogačnik: Zgodovina slovenskega slovstva II, Klasicizem in predro-mantika; Mrb. 1969, str. 172. 54 B. Paternu: Tematska kontinuiteta pri uvajanju novih stilov v slovensko pesništvo od baroka do moderne; SRL 1969, št. 2, str. 239 (7). Isto v B. Paternu, Pogledi na slovensko književnost, Študije in razprave, I, Lj. 1974, str. 120. 55 Auf die Augen seiner Geliebten, Nach der Melodie einer gewissen Menuet. Weltliche Gedichte, Dreßden in Leipzig 1727, str. 361—363. Gedichte I, Dreßden in Leipzig 1731, str. 359—361. Amynih na oči svoje Elmire. To je dovolj očitno že iz primerjave prvih dveh kitic Hanckejeve pesmi s prvimi tremi kiticami slovenske. Že ob ne preveč pozornem branju in primerjanju vidimo, da si slovenski pesnik ni skrčil prostora le s sedemvrstično kitico glede na osem-vrstično Hanckejevo, ampak je s posebnim kompozicijskim prijemom, da misel prvih dveh vrstic ponovi v stilistično nekoliko variirani obliki kot šesto in sedmo vrstico iste kitice, omejil prostor še za dva verza. Zato ni čudno, da najdemo v posamezni kitici slovenske pesmi le svobodno para-frazo polovice Hanckejeve kitice. Tako je misel prvih štirih verzov Hanckejeve pesmi, da bi se zaljubljencu, lirskemu subjektu pesmi, mogla od žara ljubljenih pogledov vneti kri, ustrezno in nekoliko obširneje razvita v prvi kitici slovenske pesmi s tem, da se je naš pesnik izognil preveč čutnemu izrazu kri. Druga polovica prve Hanckejeve kitice, v kateri zaljubljenec toži, da je že tako preveč zvezan in čemu bi si nalagal nove okove, ko od ljubezenskih ran še komaj živi, je ostala v slovenski pesmi neizkoriščena. Prva polovica druge Hanckejeve kitice pa je dala v svobodni obdelavi snov drugi kitici slovenske pesmi, podobno druga polovica iste Hanckejeve kitice tretji slovenski kitici. Posebej velja opozoriti, da jc Hancke omenil srce le enkrat v zadnjem verzu druge kitice, v drugi in tretji slovenski kitici pa se ista beseda ponovi kar trikrat. Vzrok za to, da se je slovenski pesnik izognil večini preostalih kitic Hanckejeve pesmi (v celoti ima pesem sedem kitic), je očitno treba iskati v čutnosti njihove vsebine. Y tretji kitici izraža zaljubljenec kar mazohi-stično ugodje v ljubezenskih okovih in bolečini, s čimer nadaljuje prispodobo (v slovenski pesmi izpuščene) druge polovice prve kitice. Četrta kitica govori spet o tihi nasladi, v kateri ga zibljejo prijazni pogledi ljubljene. Y šesti kitici izraža hrepenenje, da bi mogel poljubljati oči ljubljene. Tako je slovenski pesnik izbral le še peto kitico s prispodabljanjem oči soncu in jo v strnjeni obliki parafraziral v četrti kitici svoje pesmi: Euch der Sonne zu vergleichen, Ist fürwahr nicht allzuviel, Ja die Sonne muß euch weichen, Wenn ich euch beschreiben will: Denn sie wirfft, und zwar auf alle Ihren Glantz und ihren Schein, Weil ich aber euch gefalle, So scheint ihr mir nur allein. Tok perjetnu sonce sijati mi na more, ked va dva. Tu enaku čez vse seje, Tu vse brez rezločka greje: Va dva le me samega. Oh očesca! meni sjati In me gret' na nehajta. Sklepna kitica Hanckejeve pesmi vsebuje željo po zvestobi pogledov ljubljene in obljubo lastne zvestobe do groba. Peta in zadnja kitica slovenske pesmi pa je Amynthova obljuba pokornega izpolnjevanja vseh Elmirinili ukazov, ее bodo njeni pogledi namenjeni le njemu. Tu se je najbolj oziroma povsem oddaljila pesem od nemške predloge in je hkrati tudi vsebinsko najbolj prazna. Zlasti motijo ubran in vsebinsko skladen izraz celotne pesmi verzi, ki se nanašajo na migljaj Elmirinili oči: ... Potem očem vse vrovnati Lejtat', plavat', stat', ležati, Koker njemu bo lubü,... Odmiki od Hanckejeve predloge, zlasti izogibanje bolj čutnim formulacijam in moralistično občutljivim mestom, poudarjanje srca kot sedeža čustvene (ne čutne) ljubezni, ista fiktivna imena ljubimcev so najvidnejši znaki, ki povezujejo pesem Amynth na oči svoje Elmire s Stanovitnostjo, pa tudi s Pudelbalom. Če pri tem upoštevamo še, da Hancke ni mogel biti v Ljubljani širje znan, saj je bil že takrat preživel in necenjen pesnik, po vrhu pa še protestant, moremo priti le do sklepa, da so vse navedene pesmi delo enega verzifikatorja, in sicer Deva. To bi mogla potrditi tudi stilistična analiza, saj najdemo prav opazno izrazje v tej pesmi (žarji, aldov) tudi v drugih Devovih pesmih. Na Deva pa končno kaže tudi značilna težnja po metrično-stilistični virtuoznosti, saj je nasproti enako preprosti zgradbi Hanckejeve kitice, kakršno smo srečali že v poprej obravnavani pesmi, našel spet novo umetelno kombinacijo enakih verznih obrazcev in jo okrasil še z že omenjenim variiranjem prvega para verzov v zadnjem: Hancke Dev / X X / X X X X X X A X X X XXX X X A ii X / X / / X X X X b X X X XXX X b X X X / / X X X X X A / X X * XXX / X X C / X X / X / / X X X X b X X opfermillig« (s pripombo nao. -alen), prilaščeva-van >prätensiO€, roâvan >raufsiichtig, zänkisch«, prim, še obdelovavan гЬеаг-beitbar, cultivierban : obdelovalan tdie Bodencultur betreffend«, obrekooâoan >schmähsüchtig, lästersiichtiga : obrekooalan »lästerlich, verleumderisch, eliren-scliänderischt ; vendar pa je brâlan tudi »/esbar«, citälan tudi »fesbar« ipd. Prav tako je pisal -alnik, -ilnik; -avnik, -ionik pa le, kadar se pomensko veže na sufiks -av, -aven, kar je zlasti pri rastlinskih imenih: hlipaonik, kilaimik, ti'kao-nik, kimaonica, ali kadar je možnost navezave na samostalnik z v. dojhmik = dojilnik — prim, dojivo. Kake posebne nedoslednosti v Pleteršniku torej ni, zato ni mogla biti »pravi povod« (ni mi jasno, ali je mišljen povod ali vzrok) za polemiko »bravec ali bralec«. Perušek se deloma res sklicuje na nedoslednost zaradi tipa tkalec, pogorelec, vendar je tudi med bralec in baliavec težko potegniti jasno črto, kot nam kažejo še danes primeri kot glodaoec, ki bi ga kljub predpisom rajši pisal z l kot z d,4 saj pridevnik glodav praktično ni več živ, in ne čutimo nobene povezave z njim, beseda glodaoec pa ni toliko frekventna, da bi se mogla sama po sebi obdržati kot npr. delavec. V bistvu so bili vzroki za tedanjo polemiko različni pogledi na slovenščino kot jezik in seveda že precejšnja uveljavljenost oblik na l. Dulje Kolarič pravi: »Razume se, da narečnih oblik Pleteršnik ne piše, toda kljub temu morejo taki podatki v Pleteršniku marsikaj povedati o narečnem sestavu kraja ali pokrajine, npr. besede iz Alasiovega slovarja, in v marsičem nadomestiti Slovenski lingvistični atlas.« Stavek je nejasen: kakšni so »taki podatki v Pleteršniku«, če narečnih oblik ne piše. Tudi ni jasno, kaj natančno misli s tem, da narečnih oblik Pleteršnik ne piše. Pleteršnik ima narečne besede, ki pa so glasovno transponirane v knjižni jezik. Včasih pa so seveda v narečju določeni glasovi sovpadli in zapisovalec je besedo lahko tudi napačno rekonstruiral. Na ta način je možno, da je ista beseda v Pleteršniku lahko tudi v več variantah. Ker lokalizacije besedja navadno niso posebno natančne, je težko ugotavljati, kdaj gre pri teh variantah za slovenske narečne razvoje (kot npr. zabrne — zebrne, verjetno gnilec — gnjelec, zabrtniti — zabrkniti ipd.) in kdaj za starejše predslovenske pojave. Pleteršnikovi podatki nam o narečnem sestavu kraja ali pokrajine ne povedo kaj več kot o delu njegove lek-sike, seveda pa s tem, če ima Pleteršnik besedo Iokalizirano na določenem področju, še ni rečeno, da je drugje ne najdemo. Njegove jugovzhodnoštajerske besede so pogosto tudi dolenjske ipd. Alasijev slovar Kolarič omenja, ker ga je 4 Prim. J. Rigler, II kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ, SR 20, 1972, str. 247-8. pač ravno raziskoval, ni pa z njim kaj ilustrirati. Pleteršnik ga je tudi pri ne splošno razširjenih besedah samo delno izpisal.5 Nato govori Kolarič o etimoloških razlagah, pri katerih da je bil Pleteršnik previden, kar je v glavnem res, in da je v pravopisu in pravorečju Pleteršnikov slovar v zadnjih osemdesetih letih nujno moral zaostati. V nadaljevanju govori o potrebnosti pravopisnih reform vsaj vsakih dvajset let, medtem ko o pravorečnih reformah — zlasti naglasnih (intonacijskih) — nekako ne gre vzporedno s temi izjavami, suj pozneje eelo pravi, da bo Pleteršnikova kodifikacija slovenskega akcenta (mišljena je intonacija) najbrž dokončna. V zvezi z akcentuacijo Kolarič pravi: »Pleteršnikov slovar ima še nekaj, kar mu daje izredno in trajno vrednost. Vsaka beseda je namreč označena z akcentom oziroma intonaeijo (le novejše tujke imajo samo znamenje dolžine na poudarjenem vokalu: ä, äzbuka; i, aotonomist). Danes je mnogo takih besed že toliko udomačenih, da je tudi poudarek na njih postal padajoč.« Gre za napačno stališče, da se morajo besede »toliko udomačiti«, da dobijo intonaeijo. Ali je beseda izgovorjena kot citatna s tujo barvo vokala, s tujo melodijo, se pravi popolnoma v tujem jeziku, ali pa se izgovori po slovensko in takoj vključi v določeno akcentsko kategorijo z eno ali drugo intonaeijo. Seveda je napačno mnenje, da po »udomačitvi« postane akcent padajoč. Nikakor ne: postane lahko cirkumflektiran ali akutiran glede na to, kam se beseda vključi. Gotovo že v Pleteršnikovem času niso izgovarjali besed, ki jih Pleteršnik označuje s črtico, kot popolnoma citatne besede s popolnoma tujim izgovorom — vsaj vseh ne. Mimogrede še to: ne vem, kje je Kolarič dobil primera п, i; v Pleteršniku jih ni, ker Pleteršnik črk ne navaja. Mogoče da to sploh nista zgleda, ampak le pona-zorujeta znak, ki nastopi v naslednji besedi, in bi torej moralo biti za njima dvopičje. V naslednjem odstavku, ko Kolarič govori o kvaliteti vokalov, je spet toliko netočnosti, da moram cel odstavek citirati in ga pojasniti: »Pri vokalih e in o loči tudi kvaliteto: širok ali odprt in ozek ali zaprt vokal, redno pri dolgih vokalih, včasih pa tudi pri nepoudarjenih vokalih; ozka e in o iinata 'ključico ali piko pod seboj' (e, ç, o, ç). To velja za pravorečje; vendar se je do danes v ozkem in širokem izgovoru marsikaj spremenilo, tako da starejše oblike z ozkim e ali p rabijo le še v nekaterih narečjih, v pismenem in pogovornem jeziku pa gre tendenca bolj v širok izgovor vokalov ç in p, največ po tistih sklonih in oblikah, ki imajo kakorkoli razvit širok vokal: gora (poudarjena 6 in é brez znaka spodaj sta vedno široka v Pleteršniku), grem n goro nam. starejšega grem d goro. Tudi nepoudarjeni e in o imata včasih piko spodaj (daoe, göono, gréblo). Pri -o gre zlasti za tisti končni nepoudarjeni -o, ki je v nekaterih narečjih prešel v -u ali celo odpadel (léto > léiu > gor. let). Vendar v stavljanju pik pod ne-poudarjenim o in e Pleteršnik ni dosleden.« 5 Ze A. Breznik, Slovenski slovarji, RDHV III, 1926, 116, poroča, da ga je Pleteršnik površno izpisal. Navaja precej pomembnejših neizpisanih besed. Vendar jc še dosti takih, ki jih Breznik ne navaja. Pleteršnik nima citirunega Alasie npr. še pri: ocet, ajer, doanajstla, japno, zakonec, lunka, kluščarica (sploh nima besede), doečiti, mrlec, redooništoo, sumneti (sumniti), pastuh, škornjica. glaonja (gloonja) itd. Kaže, da je imel Kolarič težave s tiskom: najbrž tiskarna ni imela vseh znakov, kajti drugače si težko razlagam v goro namesto v gôro, pa tudi že prej dobrota namesto dobrota ali tudi ç namesto ç. V takem primeru bi bilo bolje samo opisati kot pa postaviti napačen akcent. Včasih so diakritični znaki, če je to, kar označujejo, že opisano, nepotrebni. V stavku »/.../ starejše oblike z ozkim e ali o /.../« pa je pika pod e in o ne samo nepotrebna, ampak sploh narobe, kajti to velja prav tako za ç in ç kot za e in o. Za neinformiranega bralca je zelo neroden podatek, da »starejše oblike z ozkim e ali o rabijo le še v nekaterih narečjih«, saj bi lahko mislili, da velja to splošno. Toda Kolarič je mislil na razne sklonske alternacijc kot o goro (z ožino), kar pa seveda tudi ni popolnoma točno, saj se odpravlja v fleksiji večkrat tudi alternacija s širino, čeprav ta manj: lôj löju -»- loju, gnoj gnoju gnôju. Je pa treba reči, da je to navsezadnje zelo ponesrečeno izbrana tematika za obravnavo akcenta v Pleteršniku, kajti Pleteršnik teh alternacij sploh ne navaja. Pleteršnik niti posebej ne navaja premakljivega naglasa pri tipu gora (je pač računal, kar je sicer glede na njegov sistem nekoliko čudno, da je pri širokem vokalu v dvozložnicah naglas v genitivu vedno premaknjen — ker pri glava to pre-makljivost nakazuje, prav tako pri dežela, vendar pa ne pri brada — toda tega ni nikjer povedal). Nenaglašena e in o nimata pike spodaj »včasih«, ampak zmeraj, če je e iz è o pa iz etimološkega o v izglasju (v sklopih lahko tudi v internih: tolikokrat). Te pike so tudi pod enakimi kratkimi naglašenimi vokali. Sploh pa ni mogoče reči, da v stavljanju teh pik Pleteršnik ni dosleden. Kar mu je mogoče očitati, je kvečjemu to, da jih ni postavljal po dejanskem izgovoru, ampak po etimologiji. Zato ima e npr. v tel!}, testo, petelin itd., čeprav je tu č v razvoju (v centralnih narečjih) sovpadel z etimološkim e in ne z i kot v večini drugih primerov." Le če je v isti besedi v nominativu naglašeni široki e, potem ni postavil pike v drugih sklonih, če je tam nenaglašen, v izpeljankah pa spet kljub drugačnemu izgovoru (vreme (na : vremenski ipd., v tem smislu je v popravkih popravil bremenat itd. v bremenàt.). Nato pravi Kolarič: »Zal Pleteršnik v svojem rojstnem narečju ni več imel rastoče intonacije, marveč le padajočo, kakor je tudi njegov bližnji rojak Adam Bohorič iz Krškega že v 16. stoletju ni več ločil od dolgo padajoče. Zdi se, da tudi Bartel ni bil popolnoma siguren.« Težko je s tuko gotovostjo trditi, da Bohorič ni več ločil intonacij (mišljeno je, da ni imel v svojem govoru tonemskih opozicij). Moščanski govor pri Brežicah, ki ni tako daleč od Krškega, s svojimi krajšavami jasno kaže na razmeroma dolgo ohranjene intonacije.7 To sicer še ničesar ne dokazuje, ker spada moščanski govor v drugo narečno okolje, čeprav je blizu, toda nakazuje to možnost. Ničesar pa ni, kar bi kazalo, da so bile intonacije v 16. stol. v okolici Krškega izgubljene. Kolaričevo dokazovanje o tem v 0 Prim, o razvoju kratkega è J. Rigler, Dvojni refleksi kratkega è v slovenščini, Zbornik za filologiju i lingvistiku XI, Novi Sad 1968, str. 249—255. 7 Glej J. Toporišič, Zamenjava tonemske opozicije s kvantitetno v moščan-skem govoru brežiškega Posavja, SR 14, 1963, str. 208. Trofenikovi izdaji Bohoriča (II 38 si.) ni prepričljivo.8 Če Bohorič intonacij v svoji slovnici ne omenja, to nič ne pomeni; tudi Pohlin jili ni, čeprav jih je govoril. Koliko je bil Burtel zanesljiv v ločevanju intonacij, je težko reči; bil je s področja, kjer še imajo intonacijske opozicije. Upam pa, du je bil zanesljiv, kajti čemu potem taka hvala Pleteršnikovim intonacijam tudi s strani Kolariča, saj moramo v nasprotnem primeru začeti dvomiti o pravilnosti Pleteršnikovih intonacij nasploh, tudi tistih, ki niso pogojene s sistemom, ki si ga je ustvaril. Y nadaljevanju Kolarič pripoveduje: »Pred kakimi osemnajstimi leti sem v Inštitutu za slovenski jezik SAZU napravil tale poskus: eden od dialektologov inštituta je bil rojen v Horjulu /.../, drugi pa v Ribnici na Dolenjskem, sin Škrabčeve sestre ali sestrične /.../. Iste besede s padajočo intonaeijo v knjižnem jeziku, ki jih je izgovoril Horjulec, je Ribničan slišal rastoče, in obratno: Ribni-čanove rastoče je Horjulec slišal padajoče. Meni je bilo to že od prej znano. Takrat mi je bilo popolnoma jasno, da je slovenske akcente od narečja do narečja treba zapisati na magnetofon in eksperimentalnofonetično raziskati. /...I Bojim se, da smo tudi to že zamudili. Tako bo Pleteršnikova kodifikacija slovenskega akcenta najbrž dokončna.« Podatki so nekoliko zamešani: Horjulec je slišal obe Ribničanovi intonaciji rastoče in ne padajoče, vendar še vedno dve različni rastoči, čeprav je imel težave z identificiranjem ene in druge; Ribničan pa je imel prav tako težave 8 Kolarič tam (Adam Bohorič, Arcticae horulae, II. Teil: Untersuchungen, München 1971, str. 29 si.) dokazuje celo, da so bile tedaj že izgubljene kvantitet-ne opozicije. Iz samih zgledov, ki jih navaja Kolarič, je že razvidno, da pri teh Bohoričevih akcentih v pretežni večini sploh ne more iti za kaj drugega kot za navadne napake, zato tudi nekaj preostalih primerov ni mogoče imeti za kak dokaz. Pri Bohoriču je dovolj tudi drugih nedoslednosti in netočnosti (glej ZSKJ 200, 229). Glede na to, da imajo zdaj v dialektu pogosto drugačne reflekse pod nekdanjim kratkim naglasom, pri Bohoriču pa tega še ni, moramo računati s kasnejšo izgubo kvantitete. Kolarič v omenjenem članku izhaja tudi iz napačne narečne osnove za Bohoriča. Izhaja iz južnoštajerskega osnovnega vokalnega sistema, kakor sem ga postavil v razpravi Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu (SR 14, 1963, str. 25 si.), moral pa bi iz dolenjskega. Pravi sicer, da »Aus J. Riglers Studie ist nicht (besonders nicht aus den Karten S. 47, 75) klar ersichtlich, wohin die Mundart südlich von Bohor bis zur Save gehört«, toda karta je dovolj jasna: če se vzame za oporo republiško mejo pri Brežicah, potem se jasno vidi, da ozemlje pod Bohorjem spada pod dolenjski osnovni sistem. Karta je sicer skica, toda z natančnimi razmerji (pomanjšana z originala 1 : 300 000). Razen tega moram povedati, da sistemi, ki nuj bi bili moji, to v resnici niso. Kljub temu, da me citira, je pri osnovnem južnoštajerskem sistemu pri kratkem vokalizmu dodal še en e in o. Moj starejši centralni in južnoštajerski sistem pa je preimenoval v zentralsteirische und südsteirische. Ne glede na to, da centralni in južnoštajerski ne moremo razvezati v centralnoštajerski in južnoštajerski, bi iz teksta lahko takoj razvidel, da je to pri meni sistem centralnih narečij (= go-renjščine in dolenjščine) in južnoštajerskih narečij. Točno tudi ni njegovo razlaganje, da »In Wahrheit wurden diese Systeme auf Grund von Suppositionen konstruiert, denn über tatsächliches Material aus dem Gelände verfügten weder Logar noch Rigler. Es hat bis jetzt noch niemand die Posavje-Sprechart an beiden Ufern der Save von Zidani most aufwärts und abwärts bis Krško beschrieben. Dieser Landstrich ist für die slowenischen Dialek-tologen ein Tabu.« Za to področje so v Inštitutu za slovenski jezik zapisi iz krajev: Radeče, Hotemaže, Sevnica, Lošce, Leskovec. Še iz časa, ko je nastajala, pa tudi diplomsko nalogo Olge Kožarjeve, ki jo uporablja v svoji razpravi z identificiranjem Horjulčevih, zlasti rastoče. Mimogrede še to: Ribničan ni »sin Škrabčeve sestre ali sestrične«. Da niso intonacije v vseh dialektih in v vseh jezikih po svoji naravi enake, je že dolgo znano. Tudi to, da potek ni samo padajoč ali rastoč, in tudi to, da tonemsko naglaševanje ne vsebuje samo ene komponente. Zato se je tudi najbolje izogibati izrazom padajoča in rastoča intonacija, ampak jih raje poimenovati kar z izrazoma, s katerima jih označujemo: cirkumflektirana in akutirana." To, da bi bilo treba slovenske akcente od narečja do narečja eksperimentalno raziskati, velja seveda samo za naravo intonacije, niti najmanj pa ne za določitev, ali je beseda akutirana ali cirkumflektirana, kot misli Kolarič, ko pravi, da bo zaradi zamude pri eksperimentalnofonetičnih raziskavah Pleteršnikova lcodifi-kacija slovenskega akcenta najbrž dokončna. Če z eksperimentalnofonetičnimi raziskavami še nismo začeli (kar pa povsem ne drži),10 sploh ni rečeno, da bi ne mogli določiti besedam intonacije, ker je za identificiranje ene ali druge intonacije uho še vedno najzanesljivejši aparat — seveda uho, ki je uglašeno na to-nemski sistem, ki ga zapisujemo. In sicer je za identificiranje tonemov celo treba zapisovati živega človeka. Z magnetofonskimi posnetki je to zelo otežko-čeno, če ne že kar onemogočeno. Znano je, da je v govoru možen pri realizaciji fonemov in tonemov določen razpon in včasih pride do govorne realizacije prav ob meji tega razpona, ali pa celo že malo čez, tako da človek, ko se pozneje posluša z magnetofona, ugotovi, da ni dobro izgovoril. Če poslušamo magnetofonski posnetek stokrat, bomo stokrat slišali isto; če nam ponovi živ človek, bo drugič drugače izgovoril in fonem ali tonem bo možno identificirati. Tudi z eksperimentalnofonetičnimi metodami si pri neprecizni realizaciji ni mogoče pomagati. Ko je Toporišič v SR 16 obravnaval like slovenskih tonemov, je poleg aparata uporabljal za identifikacijo tonemov še tri lingviste in diktorja (ki je tekst govoril). Identifikacije so bile v določenem odstotku primerov različne. Tudi sam diktor je nekajkrat identificiral drug tonem, kot ga sicer v tisti besedi govori. Na tistih mestih, kjer so bile identifikacije različne, večinoma tudi aparat ni dal jasnega odgovora.11 Nekajkrat je aparat pri neprecizni realizaciji pokazal celo na drug tonem, kot ga diktor sicer govori in kot ga je identificiral on sam in večina identifikatorjev (npr. str. 332 in 340. št. 561,3, 594b"). Eksperimentalnofonetičnih raziskav torej za določitev akutiranosti ali cirkumflektiranosti besede (za kar so podatki v Pleteršniku) sploh ne potrebujemo. Nato Kolarič govori o tem, da se intonacije »danes v narečjih, kakor narečja sama v oblikah, sintaksi in leksiku spreminjajo po kvantiteti in kvaliteti.« Pod kvantiteto je najbrž mišljeno, da se manjša število govorov s tonemskimi opozi- 9 Prim. J. Rigler, Premene tonemov v oblikoslovnili vzorcih slovenskega knjižnega jezika, J iS 11, 1966, str. 24 si. 10 Za knjižni jezik prim, zlasti F. Bezlaj, Oris slovenskega knjižnega izgovora, Ljubljana 1939; ]. Toporišič, Liki slovenskih tonemov, SR 16, 1968, str. 315 do 393; za dialekte B. Vodušek, Grundsätzliche Betrachtungen über den melodischen Verlauf der Wortakzente in den zentralen slowenischen Mundarten, Lin-guistica 4, 1961, str. 20—39; G. Neweklowsky, Slowenische Akzentstudien, österreichische Akademie der Wissenschaften, Schriften der Balkankommission, Linguistische Abteilung XXI, Wien 1973. 11 Razen deloma pri eni besedi, ki jo je en identifikator, ki je doma s področja z drugačnim intonacijskim profilom kot diktor, večkrat napačno identificiral — kar kaže na težavo zapisovanja intonacij izven tistega sistema, ki je človeku domač. cijami, kar pa ni tako gotovo. Pravi, da je v »Valjavčevih mladih letih /.. bila v njegovem narečju (severno od Kranja) rastoča intonacija še močno živa, danes je skoraj ne najdete več tudi pri domačinu staroselcu, zlasti ne v neposredni kranjski okolici.« Toda Valjavčevo narečje tudi danes še pozna tonemsko naglaševanje, prav tako Kranj in neposredna okolica, le v smeri proti Skofji Loki se res izgubi že v neposredni okolici Kranja (že v Bitnjah), toda tu se ne izgubi samo tonemsko naglaševanje, ampak se tudi v drugih pogledih začenja že škofjeloški dialekt. In tu se je pač začenjal že pred Valjavčevimi mladimi leti. Zdi pa se mi, da je v okolici Kranja nastopil nov pojav spreminjanja into-nacije v a-jevski fleksiji pri nepremičnem akcentskem tipu, in sicer se razvija v cirkumfleks, kur daje včasih vtis izgubljanja intonacije, vendar ta pojav še ni raziskan. Tonemsko naglaševanje se v glavnem na področju, ki je prej ohranilo intonacije, tudi zdaj še kar dobro drži. Priseljenci oz. njihovi otroci se vključujejo v novo okolje. So primeri, ko otroci v Ljubljano priseljenih štajerskih staršev dobro govorijo ljubljanske intonacije. Včasih sicer otrok, ki ima oba starša z neintonacijskega področja, ni vedno siguren pri distribuciji tonemov, vendar je možnost, da se v naslednji generaciji to popravi. Ker zaradi policentričnega razvoja Slovenije Ljubljana razmeroma počasi raste in se tudi v precejšnji meri polni z ljudmi z intonacijskega področja, se za njene intonacije najbrž ni treba pretirano bati. Kolarič pravi: »Ljubljanski govor si ustvarja nove intonacije; vprašanje je le, če so res take, kot pravijo tisti, ki jih slišijo.« Tu in kolikor še govori o ljubljanskem govoru in intonacijah v njem, misli na Slovar slovenskega knjižnega jezika, čeprav ga direktno ne navaja. Kako je z intonacijami v SSKJ, sem pojasnil v JiS 1968.12 Tain sem tudi pojasnil, zakaj je treba za knjižni jezik intonaeijo vendarle normirati, čeprav ni obvezna. Kako je prišlo do raznih dublet v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, sein na nekaterih fleksijskih kategorijah pokazal v SR 18 in SR 19.13 Tam so navedeni tudi podatki o informatorjih (ljudeh, ki govorijo knjižno slovenščino), ki so bili v teh konkretnih primerih upoštevani pri odločitvah za dublete, in o narečni razširjenosti ene in druge intonacije v teh kategorijah z dubletami. Mislim, da bi Kolarič na teh primerih lahko videl, kakšno osnovo ima vsaj večina intonacij v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, in se mu ne bi bilo treba spraševati, »če so res take, kot pravijo tisti /.../«. Proti koncu postavlja Kolarič retorično vprašanje: »Vprašam se: kako more manjšina vsiljevati večini bodisi stare ali nove intonacije, ki morda šele nastajajo?« Nihče nikomur ničesar ne vsiljuje. Knjižni jezik vsak lahko govori brez intonacij. In vendar se jih je bil Kolarič sam v precejšnji meri naučil, pa to celo ne v otroških letih, ampak pozneje, ker se je hotel vključiti v okolje, v katerem je živel. Tako delajo tudi drugi. In tisti, ki govorijo s tonemskim naglasom in hočejo govoriti knjižno, se skušajo prilagajati približno tisti intonaciji, ki je zapisana v SSKJ. Ne sicer vede, ampak ker jih k temu sili okolje, kajti v nasprotnem primeru so opazni. V bodoče pa bo lahko kdo, če se mu bo zazdelo, da s kako svojo intonaeijo izstopa, šel tudi pogledat v SSKJ, kjer bo dobil infor- 12 J. Rigler, Problematika naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku, JiS 13, 1968, 192-9. 13 J. Rigler, Akcentske variante I, SR 18, 1970, str. 5—15; Akcentske variante II, SR 19, 1971, str. 1 — 12. macijo, ali je tista intonacija le bolj njegova individualna intonacija, torej omejena na majhno število ljudi, oz. intonacija iz dialekta, iz katerega izhaja, ali pa razširjena pri večjem številu uporabnikov knjižnega jezika in tako sprejemljiva tudi v knjižni govor. Razen tega pa je tudi zapis intonacije v SSKJ — ne samo v Pleteršniku, kot kaže, da misli Kolarič — uporaben za znanstveno raziskovanje delovanja analogij in oblikovanja novih možnosti v sedanjem razvoju, s tem pa tudi za osvetlitev razvoja v starejših obdobjih. Seveda iz SSKJ samega ni ugotovljivo, zakaj so dublete, zakaj spremembe nasproti Pleteršniku: ali je bil Plcteršnikov akcent iz enega narečja (oz. govora) in imajo drugod drugačen akcent ali pa je sprememba intonacije pogojena v razvoju knjižnega jezika. Te stvari so le deloma nakazane v nekaterih razpravah.14 Zato bi bilo koristno objaviti vsaj nekaj točno lokaliziranih narečnih zapisov intonacije za kolikor toliko celotno besedišče. Tega nam zelo manjka, saj niti Valjavec niti Pleteršnik ne prikazujeta čisto enotnega narečnega tipa. Ne mislim, da so vse intonacije v SSKJ v redu. Gotovo so tudi napake: včasih čisto navadne napake (npr. diamantov namesto diamantov), včasih slučajno pri teh informatorjih, ki sodelujejo, ni bila odkrita problematika. Vse gototo ne bo šlo v to smer, ki je nakazana v SSKJ. Tudi pri Pleteršniku ni šlo, saj že bežna primerjava Pleteršnika in SSKJ pokaže precejšnje razlike in precejšnje oddaljevanje današnje intonacije od Pleteršnikove. Niso pa vse tisto napake, kar kdo najde, da se v SSKJ ne ujema z njegovim izgovorom. Pogosto se namreč zazdi človeku, ki vidi v SSKJ drugačno intonacijo, kot jo on govori, da je ta nemogoča. Tako je bil celo eden od informatorjev za intonacije prepričan, da je cirkumfleks v besedi lira napaka in da jo vsi govorijo z akutom. Končno se je prepričal, da jo celo njegovi otroci govorijo s cirkumfleksom in da je akut zelo redek. Kolaričevo mnenje, da bo Pleteršnikova kodifikacija slovenskega akcenta najbrž dokončna, je popolnoma zgrešeno. Pleteršnikova akcentuacija lahko predstavlja samo eno obdobje v razvoju slovenskega jezika in poleg tega tudi še določen pogled na slovenski jezik, kajti Pleteršnikova akcentuacija ni akcentuacija določenega narečja, ampak je prilagojena nekim nazorom in pravilom. Za Pleteršnikom bo kodifikacija akcenta drugačna, če bi bila opravljena pred njim, bi bila tudi drugačna. Celo zapis narečne akcentuacije ne more biti nekaj absolutno trdnega niti v določenem času, saj se v posameznih redkih primerih lahko razlikuje že od soseda do soseda. Ne vem, zakaj je po Kolariču sreča v tem, da se Pleterniškove intonacije povečini ujemajo z razvojem v drugih slovanskih jezikih. Ali ne bi bila večja sreča, če bi se ujemale s stanjem v slovenščini. Večinoma se sicer ujemajo, toda večkrat pa so tudi teoretično napravljene po pravilih — ne pa tudi vedno po Valjavčevih študijah, kot bi sledilo iz Kolariča — včasih je verjetno iz kakega domačega primera posplošil akcent na celo podobno kategorijo novejših besed, čeprav je v njih prevladal drugačen akcent. Najbrž je po drvarnica akut tudi v kavârnica, kavarna, lekarnica, lekarna pisar nie a, pisarna itd. Da je v njih verjetno govoril cirkumfleks, lahko sklepamo po tem, da se mu je na začetku slovarja tudi zapisal: bakrarnica, kar pa je potem v popravkih popravil v bakrarnica. Dvomljivo je tudi, koljko so se takrat uporabljale nemetatonirane oblike pri vseh pridevnikih s sufiksoin -эп 14 Glej op. 12 in 13. izpeljanih iz akutirane osnove. Da tudi dolžine in kračine v primerih kot dotik, iztisk, izbeg, nario, pogib, pomik, prelio ipd. niso bile govorjene čisto po sistemu, bi kazale spremembe pri teh besedah v popravkih. Včasih se je pri določanju akcentuacije gotovo oziral tudi na akcentuacijo v drugih slovanskih jezikih, prim. npr. med popravki: obçziti, menda bolj pran: obožiti im; prim. rus. božitb. To so glavne netočnosti v Kolaričevi spremni besedi k Pleteršniku; nabralo pa bi se še kaj drobnarij. Škoda, da v knjigi, ki ima trajno vrednost, ni bila spremna beseda bolj resno pripravljena ali pa raje opuščena. Jakob Rigler SAZU, Ljubljana K TAVČARJEVI KORESPONDENCI Z LEVCEM V ostalini Frana Levca so se našla še štiri Tavčarjeva pisma, ki v objavljeni Tavčarjevi korespondenci (TZD VIII) manjkajo. Danes so dostopna javnosti (NUK, Ms. luv. št. 9) in jih po prijaznem posredovanju tovariša Janeza Logarja lahko tu naknadno objavljam. Ta pisma so vsaj na Levčevi strani izglatlila težko prizadetost, ki jo je bila povzročila Prijateljeva objava II.—lil. dela Kersnika (1914) s citiranimi ali nakazanimi Levčevimi psovkami na Tavčarja v zasebnih pismih Kersniku iz časov medsebojnih kulturnopolitičnih prepirov v osemdesetih letih. Tavčarja pa je tem huje kukor Prijateljeva objava sama zaprepastilo odkritje Levčeve dvojnosti, ki je pri Prijatelju zlasti še tik pred omenjenim trenjem ni mogel slutiti (gl. 4. obdobje II. dobe v monografiji Ivan Tavčar, 1973). Čeprav svoje prizadetosti nad Levcem še več let kasneje ni prebolel (prim. Izidor Cankar, Obiski, 1920, 145), pa mu je vendarle skušal z dobroto olajšati težko bolezen pred smrtjo. Skušal ga je počastiti s priznanjem, kakršnega je Leveč s svojim življenjskim delom neizpodbitno zaslužil. S tem pa je premostil tudi grenkobo medsebojne sprtosti, kakršna je po tolikih letih s Prijateljevo objavo prodrla na dan (prim, študijo avtorice Prijatelj in Tavčar v Prijateljevem zborniku, MS, 187—216). 1 V Ljubljani, dne 26. junija 1915 Velecenjeni prijatelj! Občinski svet deželnega stolnega mesta Ljubljane sklenil je v svoji javni seji dne 23. junija 1915 soglasno, da Te v priznanje izrednih zaslug, ki si si jih tekom Tvojega mnogoletnega javnega delovanja pridobil v slovenski javnosti in še posebej na šolskem polji za našo prestolico belo Ljublajno, sedaj, ko nastopaš sedemdeseto leto svoje starosti, imenuje častnim meščanom ljubljanskim. Dovoljujem si za sedaj obvestiti Te o tem sklepu z dostavkom, da si bodem dovolil vročiti Ti pismo o častnem meščanstvu takoj po izgotovitvi tega pisma. Sprejmi k najvišjemu odlikovanju, ki ga sploh more podeliti mestna občina moje prisrčne čestitike z iskreno željo, da bi novi častni meščan ostal ohranjen še dolgo vrsto let našemu stolnemu mestu in celemu slovenskemu narodu. Zupan: Dr. Ivan Tavčar lz Levčevega odgovora, datiranega celo dan poprej (25. VI. 1915), je razvidno vzradoščeno presenečenje, ki mu ga je bil s tem pismom naklonil nekdanji tovariš; to pa ne le zavoljo izrednega odlikovanja, marveč očitno tudi zavoljo širokogrudne plemenitosti, kako je zmogel Tavčar v nekaj mescih preko vsega, s čimer so ga ranila objavljena pisma v Kersniku. Kako je s to velikodušnostjo Levca osvobodil moralne stiske, priča v tem pismu njegovo nenehno skoraj otročje ponavljanje: Predragi prijatelj ... Tooj zoestoodani prijatelj ... zahvala za Tvoje zvestovdano prijateljstvo ... predragi prijatelj! / Od vsega srca Tvoj zoestoodani prijatelj! (gl. objavo: France Bernik, Pisma Frana Levca III, 103). Ne le to hvaležno zatrjevanje prijateljstva, tudi istočasna Levčeva vest, da ga je pred dobrega pol mesca zadela možganska kap, je Tavčarju lahko utrjevalo zavest, da ravna prav, ko vrača hudo z dobrim. Z naslednjim pismom se »dragemu prijatelju« ganjen odpira. II V Ljubljani, dne 7. oktobra 1915. Dragi prijatelj! Sedaj je dogotovljen Tvoj častni diplom in izročam Ti ga v prilogi ter izražam še enkrat svoje veselje, da je ravno pod mojim županovanjem nudila se Ljubljani prilika, počastiti moža, ki si je stekel za slovensko slovstvo in šolstvo neprecenljivih zaslug. Moja želja je bila, izročiti Ti ta znak priznanja in časti osebno; ali, kolikor poznam sebe in tudi Tebe, bila bi pri ti priliki oba se solzila, ker živimo dandanes v časih, ki se z lepimi nekdanjimi dnovi preveč primerjati ne dajo. Po nepotrebnem bi se torej razburjala oba, kar ne bi bilo v korist niti Tebi, niti meni. Pač pa Te prosim, da mi sporočiš, kedaj da Te lahko obiščem, ako Tvoje zdravstveno stanje to dopušča. Izvoli si pa dan, ko bo solnce sijalo, da bode za kratek čas posijalo tudi v mojo in Tvojo dušo, tako da bova za trenutek pozabila klavernost sedanjega časa. Želim Ti vse, kar more prijatelj prijatelju želeti in predvsem, da si še dolgo ohranjen narodu, Ljubljani in vzorni Svoji obitelji. Dr. Ivan Tavčar Zupan Preblagorodni gospod Fran Leveč, c. kr. dvorni svetnik v p., vitez reda Železne krone, častni meščan ljubljanski i.t.d. i.t.d. v Ljubljani. Leveč mu 10. oktobra (gl. n. m.) izraža hvaležnost za prekrasno, umetniško diplomo, v prvi vrsti pa njemu, »predragemu prijatelju«, ko mu je ponovno izkazal svoje zlato srce. Zeli mu, kur si je sam vedno želel: zdravje, veselje z družino. Rad bi govoril z njim. Tudi Tavčarju ni moglo ostati neznano, koliko je ta mož pretrpel zavoljo obilne družine, ki jo je ob gmotnem pomanjkanju polagoma izgubljal. Nič prej kakor v tem času, ko ga je obiskal, mu ni mogel uvidevno izreči: Seclaj vidim, kakšni otroci smo bili takrat. (Prijatelj, KPZS V. 166.) Izredno redkobeseden v zasebni korespondenci, je Levcu vendarle še lastnoročno odgovoril z zadnjim pismom. III (Vtisnjen žig kakor na prejšnjem pismu) 6/9. 916. Dragi prijatelj! Še le danes pregledujem dopise, ki sem jih po ne potrebi prejel za svoj god! In glej — v /t/ vrsti častilcev naletim tudi Tvojo čestitko! Sicer ne ljubim takih ceremonij, ali veruj mi, da sem bil do solz ginjen, opaziti, da si se, revež, v svojih bolečinah in v svojem gorju, vendar spomnil se take malenkosti, kot je moj god! Bila je to edina čestitka, ki je izvirala iz srca in ne iz prazne formalnosti. Bodi Ti zanjo stokrat zahvala od Tvojega iskrenega prijatelja Dr. Ivana Tavčarja (Kuverta, tisk:) Od ljubljanskega župana Preblagorodnemu prof. F. Levcu dež. šolsk. nadzorniku. Tu Po Levčevi smrti je prejela njegova vdova Tavčarjevo sožalno pismo. Preblagorodna gospa! Ob priliki smrti Vašega soproga, gospoda dvornega svetnika Frančiška Lev-ea, Vam izrekam na prekruti izgubi svoje, kakor predvsem tudi sožalje ljubljanskega mesta, katerega častni občan je bil pokojni. Ljubljana je izgubila s Frančiškom Levcem odličnjaka, ki si je pridobil za slovensko slovstvo, in torej za slovenski narod, neprecenljivih zaslug. Ena tolažba nain je ostala: sadovi njegovega blagoslovljenega delovanja niso bili položeni z njim v grob. Pozni rodovi bodo uživali te sadove ter se s hvaležnostjo spominjali moža, za katerim sedaj pretakamo svoje solze. Z odličnim spoštovanjem Vam, milostijiva gospa, preudani dr. Ivan Tavčar (Kuverta:) Preblagorodna gospa Pavla Levčeva, vdova c. kr. dvornega svetnika in deželnega šolskega nadzornika i.t.d., v Ljubljani Svojo osebno prizadetost pa je Tavčar močneje izrazil 6. januarja v naslednjem letu Franu Šukljetu (TZD VIII, 214): Levčeva smrt me je hudo pretresla. Saj smo se v življenju veliko prepirali, smo se lasali, smo se poljubovali, smo si odpuščali — ali navzlic temu smo bili nekaka rodbina, obdana od železne vezi, ki nas je vedno skupaj tiščala. In sedaj odpada eden za drugim in zadnjič sem s tugo in solzo premišljal, da sva midva skoraj zadnja od tiste stare Jurčičeve garde! Ta »stara Jurčičeva garda« pa se je medsebojno še usodneje spopadala, kakor so se zgolj tu mišljeni »štiridesetletniki« s »petdesetletniki« med seboj. Tavčar kot »petdesetletnik« (rojen leta 1851 — pred 125. leti) se je čutil kakor družinsko povezanega nazaj s »štiridesetletniki«, rojenimi v istem desetletju. Najbrž pa se ob istem pismu (leta 1917 — v času svojega predzadnjega ustvarjalnega obdobja) še ni zavedel, kako ga ta »Železna vez« usodno »skupaj tišči« tudi s fanatičnimi nasprotniki (Anton Mahnič!) iz skupne desetletne generacije. M ar ja Boršnik Ljubljana BOLGARSKI FRAZEOLOŠKI SLOVAR Enojezični, razlagalni frazeološki slovar kakega jeziku je nedvomno dokaz, da je frazeologija kot veda o stalnih besednih zvezah pri kakem narodu dosegla višjo stopnjo svojega razvoja. Sedaj so se med take narode uvrstili tudi Bolgari s svojim Frazeološkim slovarjem bolgarskega jezika. Slovar1 je kolektivno delo treh sodelavk Inštituta za bolgarski jezik pri Bolgarski akademiji znanosti: Keti Ničeve, Sijke Spasove-Mihajlove in Kristaline Čolakove. Nastajal je več kot deset let in je sestavljen na osnovi kartoteke petih milijonov listkov, s katerimi razpolaga Inštitut. Razen tega so avtorice izpisale vse do sedaj objavljene slovarje in zbornike z ljudskim blagom. Nekaj gradiva so črpale tudi iz lastnih zapisov govorjene besede. Slovar bo vseboval trinajst tisoč enot, vštevši variante. Za sedaj je izšel prvi zvezek, od A do N. Teoretične postavke, po katerih so avtorice oblikovale svoj slovar, spoznamo v uvodu. Osnovno vprašanje, ki so ga skušale rešiti, je vprašanje frazeološke enote — frazeologema. Frazeologem (avtorice uporabljajo izraz frazeologizem) jim je enota jezika, za katero je značilno naslednje: a) ima več stalnih sestavin, b) ima pomen, ki je neodvisen oil pomenov sestavin, c) je ekspresivno označena, d) je enota nominacije in e) ima slovnični pomen in opravlja skladenjsko vlogo. Zaradi strogega upoštevanja teh meril v slovar niso vključeni ne frazeološki sestavi (imenujejo jih frazemi) in ne frazeološki skupi, ker da pri njih ni prišlo do popolne desemantizacije vseh sestavin. Prav tako niso sprejeti stalne primere tipa rdeč kot rak, dalje sestavljeni predlogi, vezniki in podobno ter večbesedni termini, ker ne zadoščajo zahtevi po ekspresivnosti. K frazeologe-mom ne štejejo pregovorov, ker o njih menijo, da so le »posebna literarna zvrst« in niso enota jezika, pač pa so v slovar vključeni reki. Posebno skupino, nekakšno »prehodno obliko« med pregovori in pravimi frazeologemi, so po mnenju avtoric rečenice z zaprto strukturo, tako, v katero ni mogoče vstaviti nove sestavine, ki jih uporabljamo v določenih situacijah. Taka je na primer rečenica z Ali imate pri Das doma za pese?«, ki jo uporabimo, kadar kdo ne zapre vrat za seboj. Avtorice so jih vključile v slovar. Veliko pozornosti so avtorice posvetile tudi »frazeološkim konstrukcijam«, ali »sintaktičnim frazeologizmom«. tj. okostenelim skladenjskim modelom, v katere je mogoče vložiti različne besede. Pri nekaterih od njih je še ohranjen neki stalni element (juiiak/učiteljJizgoDor pa tak; prijatelj/brat/družba gor, prijatelj/bratjdružba dol), pri drugih pa se še ta izgubi, in ostune le značilna 1 K. Ničeva, S. Spasova-Mihajlova. Kr. Čolakova, Frazeologičen rečnik na bälgarski ezik. Tom pärvi A—N, Izdatelstvo na Balgarskata akademija na nau-kite, Sofija 1974. konstrukcija cigan ciganski! oje ojasto! V slovar jih niso vključile, ker ne ustrezajo zahtevi po stalnosti sestavin. Delo torej po svojih teoretičnih osnovah zastopa tisto smer v sodobni fra-zeologiji, ki ji je enota frazeologem v najožjem pomenu besede. Podobne poglede ima tudi A. I. Molotkov v svojem slovarju2, ki je bil tudi sicer v mursičem avtoricam za vzor. To se najbolje vidi v načinu, kako so leksikografsko predstavile posamezne enote. Izhajale so iz osnovne ugotovitve, da je frazeologem samostojna jezikovna enota in je ni mogoče razbiti na manjše dele. Zato odklanjajo razvrščanje fra-zeologemov na podlagi posameznih sestavin. Tudi strukturni prijem je po njihovem mnenju nasilen poseg v frazeološko enoto. Prav tako se jim zdi nesprejemljivo razvrščanje po frazeoloških vrstah, ker da marikdaj take vrste sploh ni mogoče določiti. Končno so se odločile za »klasično načelo oblikovanja slovarjev« — za razporeditev frazeologemov po strogem abecednem redu. Nastala je vrsta problemov. Ugotoviti je bilo treba, kakšen je dejanski sestav posameznih enot, kako jih omejiti od variant ter kako jim določiti obliko, s katero so vključene v jezik. Pri tem so ravnale zelo rigorozno. Tako so med drugim ločile od enot tudi tiste besede »stalne spremljevalce«, ki so pri tem ohranile svoj lastni pomen (npr. v zvezi skriti se o mišjo luknjo so priznale za frazeologemskost le o mišjo luknjo. Ostalo da res spremlja enoto, ima pa svoj lastni pomen in ga lahko zamenjamo s podobnimi besedami, kot so zbežali, stisnili se in podobno. Slovar tuke leksikalne zveze sicer navaja, enoto pa razvrsti po abecednem redu. Naš primer bomo našli pod črko n — d mišjo luknjo. Pri razlagi posameznih enot so se avtorice ravnale po pravilu, da mora razlaga pokazati tudi to, za katero frazeološko vrsto gre; zato so frazeološke samostalnike razložile s samostalniško zvezo, glagolske pa z glagolsko. Pri tem so skušale biti kar se da obširne in so se izogibale sinonimnih razlag. Pri zvrstnih kvalifikatorjih so se omejile le na primere, ki niso pogovorni, in še pri tem ločijo le narečne — teh je največ — nižjepogovorne, žargonske in zastarele ter frazeologeme iz ljudskega slovtsva. Y okvirih teh plasti pa so označile še vrsto ekspresije, če je posebno izražena (ironično, posmehljivo, za-ničljivo, šaljivo, olepšano, grobo in vulgarno). Ponazorovalno gradivo je po večini črpano iz leposlovja in slovarjev. Če je primer iz leposlovja, je naveden tudi vir (seznam knjig, revij in časopisov, iz katerih so vzeti primeri, šteje več kot tisoč naslovov). Gledano kritično, bodo dela najbolj veseli pristaši frazeologije v ozkem pomenu besede. Manj bodo zadovoljni pristaši frazeologije v širokem pomenu besede, pa tudi drugi, saj je po merilih avtoric ostalo zunaj sistema vse preveč besednih zvez, pri katerih je stopnja desemantizacije tolikšna, da jih je nujno treba vključiti v frazeološki slovar; gre predvsem za frazeološke skupa tipa leoji delež ali rad pogledati d kozarček. Prav tako je težko sprejeti leksikološko rešitev, ki jo ponuja slovar, saj še dobremu poznavalcu bolgarščine dela iskanje posameznih enot veliko preglavic. Prav tako ne navdušuje skromna stilna diferenciacija. Vprašanje je tudi veljavnost nekaterih kvalifikutorjev. V primerjavi 2 Frazeologičeskij slovar' russkogo jazyka, Pod redakciej A. I. Molotkova, Sovetskaja enciklopedija, Moskva 1967. z nekim drugim slovarjem3, ki se ukvarja s podobnim problemom, je mogoče ugotoviti marsikatero razliko. Vendar to presega okvir kratkega poročila. Kljub vsemu je slovar neprecenljiva zakladnica bogate bolgarske frazeo-logije, posebno narečne, in obenem najimenitnejše delo bolgarske znanosti, ki se ukvarja s to panogo jezikoslovja. Matej Rode Gimnazija, Celje SOSEDSTVO KOT TVORNI IMPULZ Ob knjigi študij Ldszla Sziklaya SZOMSZÉDAINKRÔL (O naših sosedih) Se v mnogo večji meri kot v preteklosti smo v literarni znanosti dandanes navezani na sprotno obveščanje in na čimbolj organizirano izmenjavo delovnih izkušenj in študijskih dognanj. Obvladanje dotoka informacij je postalo pravilo, eden izmed vzgonov napredovanja; nobena disciplina, ki hoče vzdrževati sodobno raven, pri tem ni izjema. Seveda, kakor je navedeno načelo nedvoumno jasno, se pri njegovem praktičnem uresničevanju pojavljajo vprašanja in postavljajo številne težave: koliko in kaj izbrati iz preobilja, ki nas od dne do dne naravnost zasipava? Kako najti srečno, pravo pot med prenatrpanostjo z informacijami na eni in med nezadostno obveščenostjo na drugi strani? Kakšna naj konkretno bo organizacija strokovnega informiranja? kakšni načini razvidnosti obvestil? Ipd. Vse, kar smo tako rekoč v eni sapi navrgli, je postalo aktualno in akutno zlasti v povojni slavistiki. ko so nastala pomembna nova središča in se je znanstvena (periodična in ostala) publicistika razmahnila preko tradicionalnih okvirov, do komaj slutenih možnosti. Nadvse značilen dokaz za povojni razmah slavistične publicistike je sosednja Madžarska, ki zadnjih dvajset let v polnem pomenu besede ne neha presenečati, toliko vsega se v njihovi jezikoslovni in literarnozgodovinski slavistiki vseskozi poraja in dogaja. (Več podatkov bo naš bralec lahko našel v poučnem informativnem sestavku Istvâna Frieda, objavljenem v Jeziku in slovstvu 1975/76, št. 4.) Razlogov za to, da se je slavistika na Madžarskem v povojnem obdobju v toliki meri razvila, je seveda več: tako objektivnih kot subjektivnih. Med prvimi je splošen preokret v vrednotenju kultur manjših, posebej še sosednih narodov, ki se je začel pripravljati že v tridesetih letih. Nato tradicija madžarske znanosti, ki ima za sabo že 150 let sistematične organizacije, kar se seveda pozna na vseh področjih, ne nazadnje v literarni vedi (naj omenimo le akademijski literarno-znanstveni inštitut z nekaj desetinami znanstvenih strokovnjakov, specializiranih po sekcijah in z dvema rednima, četrtletnima glasiloma). In tu je seveda vrsta uglednih znanstvenih imen, ki so že zdavnaj prodrla v mednarodno slavistično sfero: če navedem samo tiste, ki so v kakšni zvezi obdelovali slovenistiki bližnje snovi, so to nekoliko starejši Istvân Kniezsa, proučevalec slovanskih izposojenk v madžarščini in odličen strokovnjak na področju onomastike (prim, moj spominski članek v JiS, 1966 in V. Novak, SR 1971, 179 si.), današnji vodilni 3 A. Košelev, M. Leonidova, Bälgarsko-ruski frazeologičen rečnik, Nauka i izkustvo — Ruski ezik, Sofija-Moskva 1974. madžarski slavist Lâszlô Hadrovics, izvrsten poznavalec stare hrvatske, posebej še kajkavske književnosti, kakor jugoslovanskih jezikov in književnosti sploh, pred kratkim preminuli Endre Angyal, pisec monografije o slovanskem baroku, poleg mlajših, ki so nastopili po vojni. Povedano na kratko, povojna madžarska slavistika živi in deluje v tesnem stiku s hungaristično znanostjo, a nič manj v povezavi s slavistično znanostjo izven lastnih meja. Da pri tem pripade zanimanju za kulture in literature sosednih narodov poseben delež, priča knjiga Lâszla Sziklaya (r. 1912), ki je glavni predmet naslednjega zapisa. 1 Kolikor je mogoča najsplošnejša oznaka sodobne madžarske literarne vede, bi dejal, du je široko odprta novim in prav tako že uveljavljenim metodološkim smerem. To pomeni, da bi pri bežnem pregledovanju težko določili, katera metoda stoji v ospredju ali kakor koli prevladuje nad drugimi. Pri tem splošnem vtisu pa nikakor ni mogoče prezreti, da pripada primerjalni metodi s teorijo književnosti ugledno in mednarodno priznano mesto, ne da bi zavoljo tega zanemarjali raziskovanje narodne književnosti v okvirih lastnega razvoja. Da Madžari prisojajo proučevanjem na področju primerjalne književnosti poseben pomen, je dokazov na pretek. Dovolj bo omeniti tako pomembno mednarodno prireditev, kot je bila konferenca primerjalne književnosti v Budimpešti 1. 1962 (predavanja in referati so objavljeni posebej v svetovnih jezikih, v akademijski letni publikaciji Acta Litteraria 1962, str. 534). Pri tej soočitvi pogledov in metod na mednarodni ravni so madžarski predstavniki nadvse prepričljivo dokazali, da se v kompleksni problematiki samostojno gibljejo in da njihova prizadevanja izpolnjujejo vidno mesto v svetovni literarni znanosti v celem. Na konferenci je madžarske težnje najdoločneje formuliral direktor akademijskega literarnoznanstvenega inštituta Istvân Sôtér, pisec vrste knjig o madžarski književnosti v XIX. stoletju, ki je med drugim povedal: »So literarni pojavi, ki jih ni mogoče razumeti v njih samih in kateri postanejo razvidni šele, če jih soočimo z vzporednimi umetniškimi pojavi...« Gre za najširše zastavljena proučevanja dialektičnih soodvisnosti (corrélations dialectiques), ki zagotavljajo sodobni primerjalni metodi »širjenje radija raziskovanja, celo novo možnost osvetlitve odnosov med pojavi«. Mimogrede povedano, konferenca je potrdila zgodovinski pristop, ne da bi s tem zavrgla estetskega. (René Etiemble: «Lanson a toujours dit que l'histoire des littératures, et la plus minutieuse, doit conduire à la jouissance de l'oeuvre en tant que telle. Eh bien, actuellement l'école française d'histoire littéraire et celle de littérature comparée répondent mieux à ce voeu de Lanson. Certes, nous sommes toujours et nous restons toujours partisans de l'étude historique des phénomènes littéraires. Mais nous considérons que l'histoire n'épuise pas toutes les possibilités de notre discipline.») Ta kratki ekskurz se mi je zdel potreben, ker — kolikor mi je znano — o tej konferenci, na katero se sodobna madžarska literarna veda pogosto sklicuje kot na dragocen kažipot, pri nas še nismo pisali. Pa ne samo zavoljo tega. Ideje namreč, ki jih je razvijal Sziklay v knjigi O naših sosedih, so v polnem soglasju s tokom zamisli, izraženih na tej konferenci. Profesor Luszlô Sziklay si je pridobil znanstveno ime s kakimi desetimi knjižnimi izdajami, med katerimi je najvidnejša 800-stranska zgodovina slovaške književnosti, in s celo vrsto študij, ocen in zapisov (v raznih jezikih, prim. Studia Slavica XVIII/1972, str. 190—191). Y literarnoznanstveni publicistiki je prisoten že izza zadnjih predvojnih let, ko je objavil študijo o Hviezdoslavu (1938; izšla tudi v seriji Etudes sur l'Europe Centro Orientale, 1941). K prvaku slovaškega modernizma se je pozneje še večkrat vračal, pri čemer so ga posebej zanimale njegove madžarske zveze. Na več mestih je Sziklay razpravljal o načelnih vprašanjih raziskovanja madžarsko-slovaških literarnih stikov (tako npr. v filološkem glasilu Filolögiai Közlöny, 1971; na istem mestu je poročal še o raziskovanju slovanskih književnosti v madžarski literarni vedi v povojnih 25-ih letih; naj omenim, da tam najdemo še poročili Liiszla Hadrovicsa o južnoslovanski filologiji pri Madžarih in Istvâna Frieda o njihovih slovakističnih študijah v istem obdobju). Teoretska in metodološka vprašanja literarne znanosti so vseskoz ostajala v obsegu Sziklayevega intenzivnega zanimanja, kakor priča njegov prispevek o »praški šoli« v zborniku o literarnoznanstvenih metodah v našem stoletju, ki ga je pripravil akademijski inštitut za literarno vedo (Irodalomtudomâny. Tanulmânyok a XX. szâzadi irodalomtudomâny irânyzatoirôl, 1971). Kapitalno delo Lâszla Sziklaya, posvečeno obravnavi razvoja slovaške literature (A szlovâk irodalom tiirtčnete, 1962), je s priznanjem sprejela tudi slovaška kritika. Avtor se ni zadovoljil z samim urejenim in zanesljivim povzemanjem utrjenih ugotovitev (kar kot tako ni majhna stvar), marveč se je ravnal po scela samostojnem konceptu: ko ob uveljavljena uvršča lastna nova dognanja, ohranja pred očmi, da je — bolj ko kje drugje — v taki knjigi pravo mesto za sistematičen in kritičen prikaz slovaško-madžarskih povezav in vzporednic na področju književnosti. Po izdaji slovaške književne zgodovine je Sziklay proučevanje v dani smeri še nadaljeval, a metodološka iskanja jc vidno razširil preko madžarskih stičišč proti severu in na jug. 2 Študije, zbrane v knjigi O naših sosedih (1974), so dvojne vrste. Prve so problemski orisi obdobij ali obravnave zaokroženih dvostranskih tem, k drugim štejem teoretske traktate in eno širše zasnovano primerjalno študijo. Za potrebe slovenistične informacije bo dovolj, če bomo razprave, ki imajo slovaško-madžarski (v enem primeru češki) tematski pomen, samo našteli. Govore o naslednjem: o razmerju med slovaškimi in madžarskimi zgodovinskimi pripovednimi (ljudskimi in umetnimi) pesmimi v XVI. stoletju, o literarni in znanstveni vlogi dvorca gornjeogrskega velikaša Györgya Tliurzôja v času renesanse, o madžarskih stikih ]ana Kollârja v tistih tridesetih letih, ko je deloval v Pešti kot evangeličanski duhovnik, o značilnostih slovaškega literarnega življenja v šestdesetih in sedemdesetih letih, o slovaški književnosti v desetletjih ob prelomu stoletja (z družbenopolitično predzgodovino) in o modernizmu ter naprednem praven v češki liriki med dvema vojnama. Navedene teme so zanimive tudi za našega bralca, ki se želi ozreti preko domačih meja, naslednje pa nas na neki način naravnost zadevajo. Govorimo o dveh traktatih, ki se ukvarjata z metodologijo primerjalne vede, osredotočeno na »vzhodnosrednjeevropski« prostor (tretji prispevek o razsvetljenstvu je priložnostne narave, simpozijski koreferat). Avtorjevo utemeljevanje »vzhodnoevropskega« oziroma »vzhodnosrednjeevropskegu« primerjalnega vidika je dobilo v knjigi težiščni pomen, kakor je to razvidno iz uvodne besede pa tudi iz dejstva, da je temu tematskemu kompleksu posvečena skorajda četrtina knjige in da ta v njej zavzema vidno poudarjeno mesto. Svoj kulturnogeografski (geo-kulturni, panoramski) vidik pojasnjuje avtor takole: »...na področju, ki se razprostira med Nemci in Rusi oziroma med kulturama teh dveh narodov, od Baltika in tja do Egejskega morja, smo lahko priča podobnim literarno-umet-nostnim pojavom, ki so se razvili v posameznih obdobjih, izhajajoč iz podobnega ali često skoraj enakega družbenopolitičnega razvoja. Ti pojavi so bistveno različni od tistih, ki jih zapažamo v družbenopolitičnem in umetnostnem razvoju drugod po Evropi ali v drugih conah sveta. »Seveda je očitno na prvi pogled, da je dana oznaka sila splošna, da je bolj delovno vodilo kot morebiti striktno določena in zamejena raziskovalna metodična smer. Tega se je avtor knjige Ü naših sosedih dobro zavedal, zato uporablja v svojih široko razprostrtih problemskih nastavitvah diskurzivno obliko, to pomeni, da vprašanja bolj nakazuje in nastavke razčlenjuje, kot bi morebiti stremel do zaključenih trditev. Zavedajoč se, da je gradivo, ki bi po pravilu zajelo sedem, osem jezikov, prekomerno obsežno in zapleteno v vse strani — kje pač najti izvedenca, ki bil vsemu temu kos — zato avtor bolj kot kaj drugega vidike nastavlja in jih podpira z dosegljivim gradivom ter se navsezadnje zadovoljuje z utrjevanjem temeljev in z relativno izčrpnostjo. Glavni vidiki, ki so zastopani v diskurzih, so naslednji: književnost kot sredstvo (način) narodnega uzaveščanja, politična funkcija literarnih zvrsti, tematika v službi narodnoidejnega sporočila, večjezičnost pisu-teljev, kult preteklosti, posnemanje ljudskega pesništva, vsebina in vloga »ljudskega« v romantiki, koncepcija idealnega junaka, vplivanja in prenosi itd. Koliko smo Slovenci zastopani v kompleksih Sziklayeve razprave? Precej obrobno, kar je razumljivo spričo preobilne in raznotere druge (predvsem madžarske in zahodnoslovanske) snovi. Našteti so pravzaprav samo Kopitar (reforma jezika), Prešeren, Zupančič in Cankar (zadnja dva kot oblikovalca teme o Kralju Matjažu). Naj mimogrede omenimo, da je v tematiko Prešernovega pesništva dvakrat vidno posegel nam že znani lstvân Fried: prvič v »tipološkem poizkusu« o prehodu klasicizma v romantiko, katerega je ilustriral s primeri štirih pesnikov, namreč, Mickiewicza, Mâche, Prešerna in Vürösmartyja, in drugič, v primerjavi romantičnih epskih pesnitev, Vörösmartyjevega Zalanovega bega in Prešernovega Krsta. Oba spoprijema z nelahko snovjo bi zaslužila temeljit pretres, ki se ga v okviru tega zapisa ni mogoče lotiti. (Na neko negotovost tovrstne optike je s takojšnjo registracijo v opombi ob Novi pisariji opozoril že Boris Paternu v I. delu monogrufije o Prešernu.) Med najzanimivejše spise v Sziklavevi knjigi štejem razpravo o zgodovinskem romanu ob prelomu stoletja, naslonjeno na tri reprezentativne pisce, na Sienkiewicza, ]iraška in Gârdonyija (objavljeno v francoščini med prispevki madžarskih slavistov za praški kongres, prim. Studia Slavica 1968, in v zborniku o poljsko-madžarskih literarnih stikih, 1969). Pisca študije jc posebej pritegnilo vprašanje, kako da se je konec stoletja pri teh narodih poživilo zanimanje za scottovski model zgodovinskega romanopisja in kakšni so bili bližnji in daljni učinki tega pripovednega načina. »Skrivnost njihovega uspeha se ne skriva samo v romantičnosti dogajanja, temveč predvsem v tem, da so ti romani znali izraziti to, kar je beroče občinstvo sanjalo o veličini in slavi lastnega naroda.» Navedeni romanopisci so se že z izborom teme in še posebej z njeno tendenco zavestno postavili v službo nacionalne ideologije svojega časa, delovati so želeli na sonarodnjake, ki so čutili tuji pritisk, z idealiziranjem glavnega junaka, seveda tudi s slikovito, razgibano zgodbo iz eksistenčno ogroženega, vendar končno »z zmago ovenčanega« obdobja lastne zgodovine. Čeprav so se ponekod že sproti, drugod pozneje, dvignili kritični očitki, da tem romanom manjka psihološke verjetnosti in stvarnega družbenega temelja (kar je vodilo do novega tipa zgodovinskega romana, kot ga predstavljajo Prus, Zeromski ali Moricz), čar zgodb Z ognjeni in mečem, Psoglavcev, Zvezd nad Egrom in drugih ni nehal delovati dalje in je ostala zgodovinska predstava, kakor koli je ro-inantizirana in enostranska, živa do današnjega dne. Seveda bi našli brez težave tudi v jugoslovanskih literarnih delih analogije in variante opisanega modela zgodovinskega romana. Tako npr. poznamo standardni topos ugrabitve dekleta tudi pri Finžgarju (Pod svobodnim soncem) in pri Kumičicu (Kraljica Lepa) kot podobno idealiziranje junakov in neke etnične skupnosti. Seveda naj takoj pripomnimo, da — kakor je v razpravi omenjeni Kmitic v vrsti junakov Sienkiewicza povsem svojstven in individualiziran, celo problemsko zajet — tudi naši junaki nosijo nadih pristne doživetosti. Ne bi mogli reči, da bi odpiranje geokulturne perspektive v literarni vedi odpiralo doslej povsem neznane strani, saj vemo, da je pozitivizem že zdavnaj precej dosledno vključeval v razpravo različne pokrajinske, prekoregionalne in ambientalne karakteristike, pa tudi impresionizmu takle pristop ni bil tuj. Vendar, ni mogoče prezreti razlik med novejšimi in preteklimi postopki. Ne dn bi hoteli odvzemati preteklosti, kar ji objektivno gre, tedanji postopki niso mogli biti tako široko utemeljeni, kot to omogoča današnja vednost, in je prišlo do pogostih apodiktičnih, bolj ali manj optičnih razlag književnih del. Na splošno povedano, danes prevladuje želja po neki kompleksnejši eksaktnosti, kar pomeni, da želimo določati vzporednice in izvajati zaključke na temelju kolikor mogoče izčrpnega in podrobnega obvladanja književnozgodovinskih, socioloških, jezikovnostilističnih, kompozicijskostrukturalnih in drugih dejstev. (Stereotipi-zirano kategorijo »vpliva« izpodrivajo termini, kot so duhovno podnebje, preoblikovanje itd.) Za primerjave, izvedene na med seboj povezanih kulturnogeografskih ploskvah, velja isto, kar za primerjave sploh. So pomemben in upoštevanja vreden korektiv proti vase zaprtemu (hermetiziranemu) obravnavanju literarnih del, ki v imenu absolutiziranja imanentnega načela in brez upoštevanja drugorodnih dejavnikov pogosto pelje do posploševanja in poenostavljanj. Upoštevanje nad-nacionalnih vidikov omogoča, da v sopostavljanju z drugimi bolje opažamo posamične nacionalne. Gotovo je, da ima prav tako — kot druge — tudi kulturno-geografska metoda meje in okvire raziskovanja. Kolikor se bodo raziskovalci zavedali teh meja in seveda, kolikor bodo lahko kos silno obsežnim snovem, si lahko obetajo uspešnost. Knjiga profesorja Sziklaya je obetaven jirimer. Štefan Barbaric SM, Ljubljana FRAZEOLOGIJA Y JURANCICEVEM SLOVARJU Nova izdaja srbskohrvatsko-slovenskega slovarja1 še ni bila deležna zaslužene pozornosti. Poročevalci so jo sicer ugodno ocenili,2 temeljiteje pa se je ni lotil še nihče. Tudi ta sestavek nima namena razpravljati o slovarju v celoti. Skušal bo le ugotoviti, kako je avtor obravnaval frazeologijo v okviru dvojezičnega slovarja. Govoriti o frazeologiji v Jurančičevem slovarju ne bo lahko iz preprostega razloga, ker avtor frazeologemov ne šteje za samostojno enoto jezika. Kljub temu je kot dober leksikograf spoznal, da je treba v slovar vključiti tudi nekatere besedne zveze, pri katerih so posamezne besede izgubile svoj prvotni pomen in postale sestavine nove enote, katere pomen ni odvisen od pomenov sestavin. In to so frazeologemi. Jurančič jih je obravnaval na različne načine. Navadno jih je uvrstil kot samostojen pomen pri eni od sestavin. Pri tem jih je opremil z zaporedno številko pomenov in pomen izpostavil (satjerati 2. nagnati satjerati koga и mišju гири, и tjesnac, и čošak 'spraviti koga v škripce'; sipati 5. metati: sipati kome prašinu и oči; sos [...] 2. neprijeten položaj': pasti и sos). Drugič pomena ni izpostavil, ampak je prevedel celoten frazeologem (glista [...] 3. izDodiii besne gliste, 'izmotavati se'; kika [...J 4. raste mi kika 'drago mi je, zadovoljen sem'; juriti [...] 5. juriti ojetar 'delati kaj brez glave'). Zelo pogosto pa frazeologemov ni navajal ločeno, ampak kar med ilustrativnim gradivom. Da gre za frazeologeme, spoznamo zgolj po tem, da jih je opremil s samostojnim prevodom (brašno [...) za babino brašno 'za prazen nič', smejati se kao luda na brašno 'smejati se brez vzroka'; mak [...) tjerati mak na konac 'gnati zadevo do skrajnosti'). Kaže, da je avtor menil, da jih je mogoče razumeti iz sobesedilu, ali pa da imamo tudi v slovenščini podobne zveze. Vendar ni tako. Cela vrsta frazeologemov je ostala nerazumljivih (bosanski grb. čifutsko groblie. и jede ga guja!, lijep kao kip, iči kome uz dlaku, on je bog bogova, rasti и hampamuku, izgrditi koga na pasja kola). Da so mu frazeologemi tudi sicer delali preglavice, kažejo nekatere nestandardne in okorne razlage (natréiti se [...] 'pomoliti zadnjico kvišku' — daoo si ti kad se natrčiš 'če se kdo dela preveč pametnega'; nazdravljati 'ko ti kdo izrazi sožalje, odvrneš: neka je ostatak nazdraolje'-, Nijek |...] 'zanikanje' nijek davolul, .rečemo človeku, ki se kar naprej pritožuje, da je revež in da se mu slabo godi'). Posebno vprašanje je, kako so posamezni frazeologemi predstavljeni, v kateri obliki so vključeni v slovar. Tudi tukaj ni enotnosti. Tako navaja glagolske frazeologeme razen v običajni obliki, tj. nedoločniku (izpružiti papke, gutati žabe, udariti glogoo kolač), tudi v drugih glagolskih oblikah (taj miriši na ko-Ijivo, fali mu daska и glavi, sve mi je ravno do Kosova, vi ste so zemlje). Na to moramo biti pozorni, ker imajo nekateri frazeologemi krnjeno paradigmo 1 Janko Jurančič: Srbskohrvatsko-slovenski slovar. Druga, razširjena izdaja. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1972. 2 Simun Jurišič: Najobimniji slovenski rječnik. Književne nooine Beograd, XXVI/1974, št. 376, str. 9; Mate Simundic: Obilje podataka u proširenom izdanju. Jezik (Zagreb) ČČI/1973—74, št. 2, str. 60—64. Isti: Janko Jurančič: Srbskohrvatsko-slovenski slovar, 2. razširjena izdaja. Jezik in slovstvo XIX/1973—74, št. 4, str. 129—132. ali celo eno samo obliko (nije za guske sijeno, liajile, Jovo, nanoool, ni luk jeo ni luk mirisao, idi и peršun!). Navadno pomeni oblika v ncdoločniku, da je paradigma ohranjena. Druge oblike opozarjajo na nepopolno paradigmo. Vprašanje oblike frazeologenia je tesno povezano z vprašanjem meje fra-zeologema. Frazeologem je enota, ki jo tvori več sestavin. Treba je določiti tiste sestavine, ki so nujno potrebne, da enota še ohrani svoj pomen. Ostalo so več ali manj redni spremljevalci frazeologemov, niso pa njegove sestavine. Tako je v zvezi »podmetnuti kukavičje jaje u tude gnezdo« frazeologem le kuka-oičje jaje, v zvezi »to ce se desiti o Durovinu petku« je frazeologem samo Durooin petak. Še nekaj primerov: »ti si njemu devete peci žarilo« : biti devete peci žarilo, »dati kome pakrački dekret« : pakrački dekret, »to mogu mirne duše reči« : mirne duše. Zelo pogosto srečamo ta pojav pri frazeologemih z glagolom »biti« (»taj je udaren mokrom čarapom« : biti udaren mokrom čaraporn, »on je bos po glavi« : biti bos po glavi, »vi ste so zemlje« : biti so zemlje). Ob vprašanju, kako prevesti srbskohrvaške frazeologeme v slovenščino, nastopi vrsta novih težav. Kot pravilo bi moralo veljati, da je treba vsakemu frazeologemu najti ustrezen frazeologem v drugem jeziku, drugih načinov posredovanja pomena naj bi se posluževali le izjemoma. To pravilo je avtor upošteval le deloma. V nekaterih primerih je res našel ustrezne slovenske frazeologeme (baciti koplje и trnje 'vreči puško v koruzo', od te kajde nema fajde 'iz te moke ne bo kruha', razumije se kao magarac na kantar 'spozna se kot zajec na boben'). Vendar pri iskanju ekvivalentov ni bil vedno srečne roke (to češ mi oratiti o kukovu dne/ljetu 'to mi boš vrnil, ko bo imela vrana dva kljuna', doči če koka na sjedalo 'bova se srečala na ozki stezici'). V prizadevanju, najti ustrezni frazeologem, je včasih zagrešil tudi kako nerodno: tako je brak na li-jevu ruku predstavil kot 'koruzni zakon , takega frazeologema pa slovenščina ne pozna, rečemo le živeti na koruzi. Podobno je v primeru napraviti od koga pasje maslo, ki ga je prevedel kot »premlatiti koga kot slamo«; tudi to ni frazeologem in je verjetno nastal po nalogiji z mlatiti prazno slamo ali premlatiti koga kakor snop. Večina frazeologemov je prevedenih le z nefrazeološkimi ustrezniki. To je včasih neizogibno, saj ravno v frazeologiji pridejo do izraza zunajjezikovne prvine kakega jezika, v katerih se odraža način življenja, navade in pogledi na svet kakega naroda. Mnogim srbskohrvaškim frazeologemom bomo zaman iskali ustreznike v slovenščini (bosanski grb, dočekati koga s hljebom i sol ju, iči grlom и jagode, koštati kao svetog Petra kajgana, prolaziti kao mimo turskog groblja, udariti luk na luk). Vendar je v slovarju še dosti primerov, za katere v slovenščini premoremo ustrezne frazeologeme, a jih avtor ni navedel. Oglejmo si nekaj primerov: na prvem mestu bo primer iz slovarja, nato prevod in končno še slovenski ustreznik. »Tako je, pa mirna Bosna« 'tako je, pa konec besedi' : mirna Bosna-, »mačji kašalj 'bagutela, brezpomembna zadeva' : mačje solze; »trijebiti čkalj na svojoj njivi« 'brigati se za svoje zadeve' : pometati pred lastnim pragom; »zabiti kome cviku« 'škoditi komu, zagosti jo komu' : dati komu kajlo; »imati cicvaru u glavi« 'imeti prazno glavo' : imeti slamo v glavi: »ovaj je pod gasom 'ta je nakresan' : biti pod gasom; »biti jezičak na kantaru« 'biti odločilen faktor v neki situaaciji': biti jeziček na tehtnici; »ne vrijedi ni po lule duhana« 'ni vreden prav nič': ni vreden počenega groša; »zmjesiti komu gibanicu« 'zagosti jo komu': zakuhati komu kašo; »staviti koga pod bravu« 'zapreti koga': dati koga pod ključ; sječi uši pa krpiti dupe« 'izma-zati se iz ene neprijetnosti, pa pasti v drugo': priti z dežja pod kap. V nekaterih primerih je avtor frazeologeme prevedel le z istoimensko besedo. S tem je frazeologemu pogosto odvzel ekspresivnost. To je toliko bolj škoda, ker v nekaterih primerih premoremo celo slovenski ustreznik: pojeo ga mrak 'izginil je': noč ga je vzela, okruglo pa na čoše 'nejasno, nedoločno, zvito': na štiri ogle okroglo; otiči pod ledinu 'umreti': ocliti pod rušo; nakičen šljivooom granom 'pijan': biti v rožicah. Eden od problemov, s katerim se ubadajo mnogi sestavljalci slovarjev, je tudi, kam v slovarju postaviti frazeologem. Ponujajo se številne rešitve. Kaže, da se je avtor odločil za tisto, ki pravi, da je treba frazeologem postaviti tolikokrat, kolikor ima sestavin, ki so zunaj frazeologema polnopomenske besede. Tako najdemo frazeologem biti и svakoj čorbi mirodija pod tremi gesli: biti, čorba in mirodija; živeti kao bubreg и loju prav tako trikrat: pod živjeti, bubreg in loj. Žal se avtor tega načela ni držal dosledno. Marsikateri tak frazeologem pa je naveden le po enkrat; tako najdemo biti svakom loncu poklopac le pod lonac, ne pa tudi pod poklopac ali morda tudi biti; razumije se kao magarac na kan-tar le pod kantar, ne pa pod razumjeti in magarac; otpremiti и suho grozde dobimo le pod grožde in ne pod otpremiti in suho. To nedvomno moti, ker nikjer ni meril, ki naj bi nas vodila pri iskanju. Pri navajanju istega frazeologema pod različnimi gesli prihaja tudi do nedoslednosti pri prevajanju. Tako je blago cara Radovana pod geslom blago 'neizmerno bogastvo', pod car pa 'nedostopno, nedosegljivo bogastvo'; Doči če koka na sjedalo je pod koka prevedeno kot 'prišel bo čas maščevanju', pod sje-dalo pa kot 'bova se srečala na ozki stezici'; dobiti brus je pod dobiti 'oditi praznih rok' pod brus pa 'ničesar ne dobiti'. Kot pri vsakem drugem se tudi pri našem slovarju ponuja vprašanje, ali je v njem frazeologiji posvečeno zadosti pozornosti. Natančnejši odgovor je težko dati. Tako na oko lahko rečemo, da je frazeologija v slovarju zadovoljivo predstavljena, saj imamo pred seboj, kljub velikemu številu besed, vendar le samo priročni slovar. In morda bi si ravno zaradi tega želeli včasih najti v njem se kakšen bolj rabljen frazeologem, npr. kao bog i šeširdžija, i mi konje za trku imamo, udariti brigu na veselje, sve и šestnajst, baš me boli pa še kaj. Slabosti, ki smo jih zasledili v slovarju, lahko razdelimo v dve skupini. Prve so tiste, ki so posledica premajhnega upoštevanja frazeologije kot vede o frazeologemih. Avtor ni mogel mimo frazeologemov, vendar jih ni obravnaval kot sistem. Probleme je reševal sproti, bolj ali manj posrečeno. Zato frazeolo-geinom ni določil posebnega mesta v slovarju, zato ni mogel rešiti problemu obsega in reprezentančne oblike frazeologemov, ni odkril oporne besede fruzeolo-geniom in tudi vprašanje slovenskih ustreznikov ni mogel rešiti. Prav zaradi tega ni mnoge posrečene rešitve znal dosledno izpeljati. — Drugo skupino tvorijo slabosti, ki so več ali manj tehnične narave. Gre za dosledno prevajanje istih frazeologemov, za dosledno navajanje frazeologemov pod gesli sestavin in morda za izbor frazeologemov, ki so vključeni v slovar. — Do slabosti prve skupine smo lahko prizanesljivi, saj so po večini rezultat naglega razvoja leksi-kologije in frazeologije, in jih v slovenskih dvojezičnih slovarjih verjetno nihče ni bolje rešil. Kljub obravnavanim slabostim je Jurančičev slovar glede frazeologije opravil več kot večina ne le slovenskih, ampak tudi srbolirvaško-drugojezičnih slovarjev sploh. Z obilico gradiva in nekaterimi uspešnimi teoretičnimi rešitvami pa prispeva k srbskohrvaškemu frazeološkemu slovarju. Matej Rode Gimnazija v Celju UGOTOVITVE O SLOVENSKI PRIPOVEDNI PROZI V PETDESETIH IN ŠESTDESETIH LETIH 19. STOLETJA V svoji knjigi razprav Od pridige do kriininalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze (Mladinska knjiga 1975) je Matjaž Kmecl v uvodni opombi zapisal, da se je slovenska literarna veda doslej »dosti premalo korenito« ukvarjala s slovensko pripovedno prozo petdesetih in šestdesetih let. Kljub pričujočemu prispevku o tem pa po njegovem mnenju ostajajo »še neznanski nizi strukturnih in zgodovinskih vprašanj, ki so vredna in potrebna natančnejšega premisleka«. Ugotovil je, da je nastanek slovenske pripovedne proze v tem obdobju »prav gotovo mimo Prešerna najbolj osupljiv in bleščeč pojav slovenske književnosti tistega časa: v nekaj letih so (pisatelji, op. pis.) pridobili Slovencem ose temeljne prozno pripovedne oblike, izoblikovali govor nove pripovedne proze do stopnje potrebne izrazi jivosti, ločili pisanje po namembnosti — glede na bralca in njegove socialne, estetske in intelektualne interese, izoblikovali s tem v zvezi vrsto literarnih konceptov, potisnili tradicionalno priorizirano oer-zifikacijo domala na stranski tiri: (str. 9). Naštete značilnosti obravnavane literarne ustvarjalnosti pri Slovencih so nedvomno takšne, da zaslužijo vso pozornost. Naš avtor se je lotil posameznih vprašanj v zvezi s to prozo z vso zavzetostjo in znanstveno pronicljivostjo ter skušal čimbolj prepričljivo in argumentirano prikazati nekatere odločilne in izredno pomembne lastnosti ter zakonitosti, ki jih vsebujejo prozna dela tega obdobja. Osvetlil je »tista družbena, zgodovinska, duhovna ozadja, ki tvorijo zaledje novi slovenski pripovedni prozi«, in prišel do sklepa, da se »z njihovega vidika ta proza ugleda mnogo prej kot zakonitost, pričakovanost in nujnost kakor kaj drugega — naključnejšega, enkratno genioznega na primerс (str. 10). Poleg tega so v ospredju razpravljav-čevega zanimanja zlasti strukturno-izrazne značilnosti te proze. Z uvodno razpravo o Ciglerjevi Sreči v nesreči je Matjaž Kmecl v najbolj izrazitih potezah zarisal pripovednoprozno situacijo pri nas pred »bujno raz-cvetelosijod. proze v petdesetih in šestdesetih letih. V okviru razpravljanja o proznih zametkih bi se po našem vsekakor kazalo bolj poglobiti v pripovedne strukture Vodnikovih poskusov in tako morda le nekoliko omiliti prozno gluhoto. ki zeva med homiletičnimi prispevki in prvo slovensko povestjo. Avtor je natančno opredelil funkcijo in vrednost pripovednega v pridižnem besedilu našega zgodnjega pisanja in nato pokazal na počasno osamosvajanje pripovednega. »F času romantičnega prerajanja književnostipravi avtor, »so se pojavile težnje, da bi pripovedno v razmerju do pridižnega okrepili, bolj osamosvojili...« (str. 19). V to obdobje sodi tudi Ciglerjeva povest, ki kaže močnejše premike v nakazano smer, čeprav so v tem pripovednem tekstu opazni še zelo izraziti elementi pridižnega. Kmecl je Srečo d nesreči razčlenil po snovni (prepričljivo je pokazal na snovne izvire Ciglerjevega pripovedovanja), zgradbeni in idejni plati ter po temeljiti in izčrpni osvetlitvi poglavitnih strukturnih značilnosti opredelil pomen povesti. »Neposredni, sprotni pomeru povesti vidi zlasti v »načinu pripovedovanja, s katerim je njen avtor znal naglo pridobili zanimanje širokega slovenskega kmečkega občinstva« (str. 32—33). Delo je >kljub svoji literarnovrstni (pocestni) prvosti zakasnelo in nekam stransko glede na oceno sveta, ki jo nudi, glede na način pripovedovanja (brez posluha za človekovo individualnost, predvsem psihologijo in čustvovanje, pa za krajinopis in detajle) — glede na to pač, da se je sicer pojavilo v času, ko v Evropi cvete romantika, ali pa se že celo romantično slovstvo od daleč umika realističnemu Toda ostaja >le prva slovenska daljša pripoved v prozi, povest. Kot takšna, pa tudi z vsemi kasnejšimi odmevi, ki jih je sprožila, predstavlja slovenski literarni vedi brez dvoma vsega upoštevanja vreden književni spomeniki (stran 34—35). Avtor je prvi slovenski povesti odmeril kar precej prostora in razčlenje-valne volje in s tem skušal v bolj celostni obdelavi zaokrožiti začetno obdobje slovenskega pripovedništva. Za preostale dele knjige pa je v precejšnji meri značilno, da je s tenkim posluhom za bistveno pri posameznih vprašanjih za zdaj le odkrival in problematiziral ključna, a doslej ne dovolj opažena literarna vozlišča v pripovedni prozi petdesetih in šestdesetih let in si na ta način pripravil dokaj trden temelj za sintezo. In tako smo že v naslednjem sestavku — »Zorenje mišljenja in govora za pripovedno prozo novega tipa« — sredi te zanimive pripovedne snovi. Potreba in razvijanje mišljenja v drugo smer, kot ga je gojilo nabožno in pridižno pripovedovanje, je terjalo: natančno opazovanje, učenje o zemeljskih rečeh, zbiranje in selekcioniranje izkušenj, iskanje vzrokov in predvidevanje posledic. »K besedilu<, pravi avtor, >ki nastane iz ustreznega opazovanja in mišljenja, se zato pojavljajo opisi (ki jih v eksemplih redko najdemo), osebna perspektiva (ki je v eksemplu praviloma ni, in spričo božje vsevednosti ni potrebna), psihološko [-/.diferencirani premi govor (ki ga moremo v eksemplih srečati le vsake svete kvatre enkrat.. .)< (str. 37—38). Kmecl vidi v neke vrste poljudnih strokovnih spisih, ki so terjali poseben govor, uveljavljanje in krepitev nekaterih prvin pripovedne proze: »nazornost, fikcijo premega govora ter mimezis enkratne situacije; prav le prvine tudi pogosto bližajo takratno poljudno strokovno prozo preprosto fabulirani anekdotii (str. 39). Opazovanje in ugotavljanje navedenih strukturnih prvin v posameznih sestavkih, ki so bili objavljeni v drugi polovici štiridesetih in v prvi polovici petdesetih let v Novicah, je našega avtorja pripeljalo do takele ugotovitve: »Razumljivo je, da je nova količina (misli na časopisne potrebe, op. pis.) prisilila takratnega slovenskega izobraženca v intenzivno vajo (proizvodnjo) proznega pisanja. Izrazijivost slovenskega proznega jezika se je s takšno množično vajo bogatila na ravni natančnega opisovanja predmetov in dogodkov. Njeno stremljenje pa je potem hitro poskočilo na raven rudimentarne in kasneje vse popolnejše pripovedne uprizarjalnosti (dialog, premi govor, psihologizacija teksta, ritmična diferenciacija), še malo nad tem je začela gojiti posebne, učinkovitosti sporočila prilagojene pripovedne perspektive.. л (str. 51—52). Po tako opredeljeni pripravi se zdi povsem logična in sprejemljiva teza, da se je bujni razcvet proze v petdesetih in šestdesetih letih pripravljal in da je »množični prodor slovenske pri- povedne proze po letu 1858 prodor tistega pogleda na soet iti literaturo, ki pomen ja realizmu vsaj substrat, če že ni realizem sam: ne sicer kot deklariran akt. marveč kot spontana literarna uresničitev že dolgo snujočega in prodirajo-čcga dvomečega in opazujočega duha« (str. 53). Razkrivanje rojevanja pripovednih prvin, ki jih je ob zanimivi nanizanki zgledov avtor osmilil in jih prikazal v tvorni vlogi, pomeni pomemben prispevek k literarnozgodovinski podobi slovenske pripovedne proze in polni doslej dokaj prazen prostor vedenja o njenih porodnih težavah. Poznavanje teh zakonitosti in pojavov lahko bistveno prispeva tudi k oblikovanju vrednostnih sodb o naši literaturi, saj vrednotenju ponuja možnosti za bolj objektivno in zgodo-vinskorazvojno osvetljena izhodišča. Y sklop raziskovanja in opredeljevanja pripovednih prvin sodi tudi Kmeclovo ugotavljanje značilnosti in pogostosti pripovednega okvira (iPogostnost pripovednega okvira«.), ki je zanimiv odsev iskanja, kako naj v izkustveno in naravoslovno naravnanem tedanjem času opravlja v slovenski pripovedni prozi pomembno funkcijo »prenosa odgovornosti«. Nastajanje možnosti za uveljavljanje »pripovedne proze novega tipa« je v bolj ali manj tesni zvezi z nastajanjem slovenske meščanske mentalitete. Tej pa so bili blizu, kot ugotavlja Kmecl, pripovednoprozni način literarnega sporočanja, s predsodki neobremenjeno opazovanje in poudarjena narodnostna misel. V »Intermezzu z mladim Trdino, Turnograjsko in Balantom Janeži-čem« je naš avtor ponazoril odsotnost izraznih kvalitet novega tipa pripovedne proze pri mladem Trdini, ki v svojih začetkih »povzema tradicije nabožne proze, le vera je druga«. Avtor pripisuje njegovi prozi sicer korak v novo na ideološkem področju, odreka pa ji, da bi pomenila kaj novega za nadaljnji razvoj slovenske proze. Nekaj podobnega sodi tudi o Turnograjski. Pač pa opozarja na zanimiv pojav književne vrste v tistem času, in sicer idile ali sélanke (Balant Janežič je napisal sélanko Slavoljub; obj. v celovški Slaviji in Slovenski bčeli 1851), ki kaže tudi na >obstoj razmeroma razvite meščanske mentalitete«. Nastop vajevske generacije pomeni vse močnejše uveljavljanje literarnih poskusov, iz katerih izžareva življenje »kot vzročno posledična veriga odločitev. dogodkov, enkratnih, že psihološko utemeljenih človeških odzivov; iz tega sledi vrsta novih govorno-pri povednih postopkov, vrsta novih književnih fukcij književnega besedila« (str. 70). Tudi odnos do narodnosti je mnogo bolj stvaren in premišljen. Avtorjev sklep v zvezi z začetki slovenske meščanske proze se glasi: »Kombinacija naravoslovno utemeljenega kritičnega objektivizmu in že obstoječe narodnopotrjevalne meščanske ideologije, pa izredno širok obzor po sočasni literarni Evropi, ne da bi ta razgledanost pomenila hkratno zanemarjanje domačega izročila, je porodilo nenavadno bogastvo pogledov, zamisli in načrtov — s tem pa tudi pravi razcvet in začetek slovenske meščanske pripovedne proze« (str. 71). Kmecl je nato v štirih sestavkih (»Jenkova pripovedna proza. Razmerje med ljudsko godčevsko tradicijo in romantično literarno šolo«; »Meščanstvo kot dominanta Mencingerjeve pripovedne proze«; »Fran Erjavec podvomi v odrešilnost slovenske meščanske rodoljubnosti. Vajevski umolk«; »Narodno politična bojeoitost pridobi Slovencem podlistek. Valentin Zamik kot oče slovenskega feljtona«) prikazal temeljne značilnosti pripovedne proze va-jevcev (Jenka, Erjavca in Zamika ter Mencingerja, ki se jim je pridružil ne- koliko pozneje) in njihov delež ter novosti, ki so jih prispevali k razvoju slovenske pripovedne proze. Pri Jenku je dosedanje literarnozgodovinsko razpravljanje pustilo nekako oh strani možnosti, ki jih za razlago Jenkove proze ponujajo trije zgodnji spisi: Kaznovana tercijalka, Ljubljana in Predpustnica. Po avtorjevem mnenju je bila »eden prvih vzorov pri naslajanju Jenkove pripovedne proze ... šaljiva ljudska zgodba, t. i. godčevskaz (str. 76). To na eni strani, na drugi pa Jenkovi Spomini kažejo na »upovedenje... novega lipa (izobraženskega pripovedno-poslušalskega kroga v slovstvu« (str. 77). Tako Spomini ponazarjajo novo i značilno meščansko pripovedno situacijo z vsemi posledicami za slog in zgodbo< (str. 79). V Jenkovih najbolj upoštevanih pripovednih spisih Tilka in Jeprški učitelj pa sta se obe prikazani kvaliteti združili in dali »novo pripovedno strukturoZa konec te konstrukcije je Kmecl zapisal zelo pomembno trditev (ki logično sledi iz celotne zgradbe), da je namreč »razvidna začetna samo-niklost te proze oziroma tista avtohtona osnova, nad katero je šele mogoče govorili o mogočnem vplivanju teh ali onih evropskih vzorov, teh ali onih literarnih programov« (str. 83). In tako je slovenski literarnozgodovinski javnosti ponudil svojo varianto razvojne podobe Jenkove proze. Prikazani zamisli ni moč odrekati utemeljenosti in logične izpeljave Jenkovega pripovednega razvoja, zlasti pa je vredno pozornosti upoštevanje okoliščin in spodbud, ki so vplivale na Jenkovo prozno oblikovanje znotraj slovenskih družbenozgodovinskih meja. Zanimivo je avtorjevo ugotavljanje medsebojnega sožitja med pripovednikom in njegovo pripovedno prozo ter bralnim občinstvom, ki se je v obravnavani fazi kazalo kot pomeščanjeno in na katerega so bila tudi naslovljena na primer Mencingerjevega dela. Po snovni plati je Mencingerja zanimal meščanski človek izobraženec, vseveda na različnih ravneh meščanskostU, in taka proza je gotovo prej privlačila meščane kot kmečkega bralca. Način Mencingerjevega pripovedovanja je povsem prilagojen takemu snovnemu upodabljanju (izčrpne so avtorjeve ugotovitve o »salonskosti« izražanja: konverzacijske teme, stilizacija premega govora, besedna figuralika itd.). Iz avtorjevega razčlenjevanja Mencingerjeve pripovedi je sledil sklep, da je v pripovedni prozi Janeza Mencingerja i-mogoče uzreti enega najčistejših in najbolj doslednih ideoloških in tudi knji-ževnoformnih izrazov slovenskega meščanskega salona« (str. 92). Frana Erjavca je Kmecl razglasil za »enega polemičnih utemeljiteljev sveto-bolja d slovenski književnosti« (str. 95). V Avguštinu Ocepku je »obstal na pragu tragičnega« in nato s svojim romantičnim svetoboljem nadaljeval še v pripovedih Zamorjeni cvet in Zgubljeni mož. Romantični junak in svetovljan je v Zamorjenem cvetu doma zaman iskal življenjsko srečo. »Družbeni recept ne rešuje vseh osebnih problemov, osebni problemi so tisto, kar se ne sklada zmeraj z družbe/umi vizijami« (str. 103). V slovenski književnosti se je torej že tedaj pojavilo svetobolje, ki ga je slovenska literarna zgodovina doslej sicer vedno pripisovala šele zdomskemu Stritarju. Razumljivo pa je. da je Stritarjevo svetobolje nekoliko drugače uglašeno, kot je Erjavčevo, ki je zraslo iz domačih razmer in v stiku s slovenskim meščanskim salonom. To romantično nagnjenje, »dopolnjeno z življenjskim in filozofskim pesimizmomt, je mogoče opaziti tudi pri drugih vajevcih (Jenko, Mandelc, Zamik), vendar je pri Erjavcu najmočneje izbruhnilo na dan, in sicer skoraj v »obliki ideološkega izzivat. Vajevska pripovedna epizoda je bila kratkotrajna, saj je ta generacija, še preden je lahko začela uresničevati svoj pripovedni talent, že umolknila in se tudi življenjsko kaj kmalu nagnila k zatonu. Našega avtorja so opazovanja vajevske pripovedne proze pripeljala do ugotavljanja, da je bila hkrati s svetobolnim pesimizmom vajevska pripoved prepojena tudi s politično praktičnostjo slovenskega meščanstva. »Osamosvojitev te plasti 'vajevske' pripovedne proze pomen ja rojstvo slovenskega časniškega podlistka« (str. 105). Listek Obraz državnega zbora je spočel Valentin Zarnik in se potem preusmeril od »čistega« pripovedništva k feljtonistiki. In v tem je tudi uspel. Slovenski podlistek se je po avtorjevem mnenju izoblikoval kot »naj-bojeoitejši dosežek tiste ideološke plati in tiste literarne funkcije v 'vajevski' pripovedni prozi, ki tvori nenehno nasprotje svetovljansko romantičnemu pesimizmu, imenovali pa bi jo lahko slovenski narodno meščanski politični akti-vizem« str. 110). Kmecl nam je tako v kar se da izrazitih potezah predstavil va-jevsko skupino in poudaril njeno ustvarjalno pripovedno raznovrstnost, čeprav izhaja v bistvu iz istih ideoloških osnov; predstavil jo je kot neposrednega nosilca in hkrati tudi že oponenta ideologije slovenske meščanske družbe, ki si je vse bolj utrjevala svojo gospodarsko, politično in kulturno pozicijo. Ena izmed zelo popularnih pripovednih vrst, ki jo je uveljavilo evropsko meščanstvo, je bila kriminalka. V sedemdesetih letih smo jo dobili tudi pri nas, in sicer izpod peresa Jakoba Aleševca. S svojo razpravo o tem (»Prve slovenske kriminalke. llomologizacija književne vrste s slovenskimi družbenimi razmerami«) je Kmecl opozoril na načelne in teoretične vidike (v tem je bil dokaj izčrpen) in obenem prikazal Aleševčev primer kriminalke kot posrečene in z vsemi lastnostmi prave predstavnice te prozne vrste. Slovenska varianta kriminalke se je pojavila prav v času, ko se je »naše meščanstvo šele bojevalo za osnovno enakopravnost znotraj pravnou pravne ga sistema« (str. 121). Temeljno sovisnost med vse bolj se uveljavljajočo družbeno strukturo pri nas ■— meščanstvom in slovensko prozno produkcijo, na kar Kmecl v svojem delu neprestano kaže. je seveda eden poglavitnih poudarkov tudi v našem primeru. Knjižna vrsta kriminalke pri nas »ni mogla uiti slovenski meščanskosti svojega rojstva« (str. 123). V kontekstu dosedanjih Kmeclovih obravnav je tudi njegov pogled na slovenske književne programe sredi 19. stoletja (»Slovenski književni programi sredi 19. stoletja ali prastara delitev na elitno in neelitno literaturo«J. Ugotovil je, da je »najti v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja vrsto razmeroma trdno in jasno izdelanih pogledov na književno umetnost, na njenega avtorja in na njeno občinstvo pri nas« (str. 133). Ti res niso bili tako manifestativno izraženi kot Levstikovo Popotovanje iz Litije do Čateža, vendar pa še prav posebej pomembni zaradi tega, ker se »oblikujejo kot opozicija Levstikovi peripa-tetiki«. Po avtorjevem mnenju je mogoče že tedaj zaslediti delitev na elitno, elitistično literaturo in na ljudsko, poljudno, nižjo literaturo. Levstikovo osnovno merilo je bil brulec, in ker slovenske gospode ni bilo, po tej logiki tudi ni bilo gosposkega bralca — torej je bil »edini možni bralec kmet, preprosto ljudstvo«. V Levstikovem programu Kmecl opaža zadrego, ki jo je narekovalo tole protislovje: Levstik je poudarjal meščanske proznopripovedne vrste (roman), obenem pa je podcenjeval slovensko meščanstvo kot možno občinstvo. Izkazalo se je, da so bile potrebe in zahteve znatno širše in da Levstikov program nikakor ni mogel zadoščati niti tako razviti kulturno-politično-gospodarski na- rodni skupnosti, kakršna je bila tisti čas naša« (str. 138). Pokazal je na zgodovinsko dejstvo, da sta Levstikov program in program Mohorjeve družbe »nekakšne predhodnice današnjega kolportažnega teksta«. To naj bi bila opozicija »nemogoči«, »meščanski«, »boljši« literaturi in tako je bilo ustvarjeno razmerje, ki ga pozneje lahko opazujemo med tako imenovano elitno in neelitno literaturo. V tistem času pa je obstajala še drugačna ocena bralca, kot je bila Levstikova. Bralec naj bi bil tudi meščan, ki resda ni imel takšne govorne tradicije kot bralec, ki je bil osnova Levstiku, vendar pa je sredi prejšnjega stoletja postajal odločilen za nastanek slovenskega naroda kot moderne gospodarske, politične in kulturne celote. In tako je v tistem času po avtorjevem mnenju »s staroslooensko generacijo, z dajevci in mladoslooencit tudi to meščanstvo izpričalo »silen, krčevit napor, izoblikovati (tudi) slovenski salonski meščanski govore, (str. 140). Slo je za >kozmopolitizacijo* slovenskega meščanskega salona in njegove kulture ter za dohitevanje Evrope; to je bilo sedaj veliko lažje kot npr. v Prešernovem času, ker je vse skupaj raslo iz »avtohtonega slovenskega družbenega zaledja«. Y tej optiki avtor gleda tudi Jurčičev roman Cvet in sad, ki ga je zaradi značilne >dvopramenske pripovedne zgradbe« ocenil kot poskus »programske sinteze« med obema obravnavanima (sicer sprtima) pogledoma na slovensko literaturo. Posebej je treba omeniti še Kmeclov poskus opredeljevanja Jurčičeve poetike proze. Izkazalo se je, da gre pri Jurčiču za »nenavadno intenziven napor po oblikovanju teoretsko ozaveščene poetike pripovedne proze« str. 132). Jurčičeva samoniklost pri oblikovanju teorije proze in proznem oblikovanju je bila doslej vse preveč prekrita s plastjo mnenja o Levstikovi šoli in njegovih vplivih. Zato je Kmeclovo odgrinjanje teh Jurčičevih lastnosti toliko bolj tlragoceno in lite-rarnozgodovinsko pomembno. Matjaž Kmecl obravnavane literarne tvornosti ni umetnostno-estetsko vrednotil. marveč ugotavljal njene razvojne zakonitosti in še posebej tesne zveze in sočasnost med razvijanjem slovenske literature in »družbenim ozaveščanjem domačega politično gospodarskega meščanstva«. Prodorno in smiselno uvajanje kategorije bralca v razjasnjevanje nekaterih značilnih teženj v slovenski prozi v drugi polovici 19. stoletja pomeni zanimiv in nov pogled na literarno dogajanje pri nas. Avtorjeva metoda opazovanja pripovednih tekstov, njihovih struktur in obenem okoliščin, ki jih obdajajo, ter iskanje zvez med proznim oblikovanjem in uveljavljanjem meščanstva je dalo vrsto tehtnih rezultatov, ki jih bo pri nadaljnjem — morda bolj sintetičnem — prikazovanju razvoja slovenske pripovedne proze v vsakem primeru treba upoštevati in na njih graditi. Priznati mu moramo izreden smisel za komunikativno literarnozgodovinsko razpravljanje in prizadevnost, da bi na čimbolj privlačen in zanimiv način posredoval svoje ugotovitve. Vredno je omeniti tudi visoko stopnjo avtorjeve sposobnosti za sistematično in pregnantno opredeljevanje pojavov in zakonitosti v literaturi. Delo je nedvomno tehten prispevek k slovenskemu literarnemu zgodovinopisju. Gregor Kocijan PA Ljubljana KNJIŽNI JEZIK SKOZI PRIZMO PRASKE SOLE Praška jezikoslovna šola je v polstoletju svojega obstoja obogatila teorijo knjižnega jezika in jezikovne kulture z idejami, ki so odprle raziskavam na tem področju jezikoslovja nove perspektive in dale tudi pomembne rezultate. Kljub nevelikemu nacionalnemu zaledju se je praška šola dovolj hitro afirmirala v svetu, tudi v Jugoslaviji, v slovensko jezikoslovje pa je našla pot v zadnjih dveh desetletjih. Eden njenih ustanoviteljev, Bohuslav Havrânek, je 1969 predaval na ljubljanski univerzi o teoriji knjižnega jezika, kakor jo je izoblikovala praška šola (v slovenskem prevodu je predavanje izšlo v JiS),dve leti pozneje pa je istotam predaval eden njenih najvidnejših zastopnikov druge generacije, Alois Jedlička. Ze pred tem, leta 1965, je revija Jezik in slovstvo objavila Jedličkov članek Teorija praške šole o knjižnem jeziku. Vrsta naših jezikoslovcev, zlasti mlajših, se je izpopolnjevala na Češkem in se tako pobliže seznanila s praško šolo, njen vpliv pa je bilo čutiti tudi v pripravah na Slovar slovenskega knjižnega jezika. Koliko se odraža praška šola v raziskovanjih slovenščine med slovenskimi jezikoslovci, je pokazala M. Nedvčdova 1973 v svoji diplomski nalogi na slavistični katedri praške univerze. Praška šola potemtakem nikakor ni tuja našemu jezikoslovju in lahko mu je v spodbudo pri postavljanju teoretičnih temeljev knjižnega jezika in njegove kulture in pri raziskovanju problematike knjižne slovenščine. Med taka dela praške šole sodi nedvomno tudi knjiga Aloisa Jedličke Spisovny jazyk v současne komunikaci, ki je izšla lansko leto kot publikacija Karlove univerze. Delo je aktualna sintetična obdelava problematike knjižnega jezika, s katero se je avtor ukvarjal zlasti v novejšem času. Izhajajoč iz teoretičnih temeljev, ki sta jih postavila Huvrânck in Mathesius ter njuni nadaljevalci, in ob poznavanju sovjetske in druge, predvsem slovanske lingvistike, je dalje razvijal teorijo knjižnega jezika in njegove kulture in v prvem delu knjige ta dognanja strnil in dopolnil v zaokroženo celoto, v drugem delu, ki obsega nekako tretjino knjige, pa povezal izsledke svojih raziskavanj na področju češkega jezika. V uvodnem poglavju podaja avtor v pregledu glavna problemska in tematska območja knjižnega jezika, ki so zdaj v ospredju zanimanja v posameznih deželah in raziskovalnih centrih, v prvi vrsti slovanskih. Sama problematika teorije knjižnega jezika je razdeljena na šest poglavij: 1. Jezikovna situacija, 2. Tvorbe in oblike narodnega jezika in njihovi medsebojni odnosi, 3. Opredelitev knjižnega jezika, 4. Norma in kodifikacija, 5. Stilna diferenciacija knjižnega jezika, 6. Jezikovna kultura in jezikovna vzgoju. Pod pojmom jezikovna situacija razume J. skupek vprašanj in pojavov, pogojenih z obstojem in funkcioniranjem jezikovnih tvorb v jezikovni komunikaciji med pripadniki neke skupnosti. To je kompleksna problematika, ki vsebuje tako jezikovne (v ožjem smislu) kakor socialne in komunikacijske sestavine. Govoreč o jezikovnih zvrsteh (J. uporablja izraz jazykovy utvar), navaja knjižni jezik in dialekt kot strukturni tvorbi, ki si stojita nasproti na skrajnih polih narodnega jezika, med njima pa je pogovorni jezik (bežne mjuveny jazyk). Za opredelitev odnosa med temi jezikovnimi zvrstmi (zaradi nekaterih posebnosti obravnava med njimi tudi knjižno govorico) se poslužuje opozicij govorna (zvočna) oblika — pisna (grafična) oblika; direktni kontakt udeležencev komunikacijskega akta — indirektni kontakt; dialogičnost — monologičnost; veza- nost na situacijo — nevezanost; zasebnost — javnost sporočila; neoficialnost — oficialnost sporočila; nepripravljenost — pripravljenost sporočila; regionalna omejenost — neomejenost; omejen krog uporabnikov — neomejen krog uporabnikov; enotnost norme — regionalna variantnost norme; kodificiranost — neko-dificiranost: stilna diferenciranost — stilna enovitost. Pojem pogovornega jezika je pri J. jasno in logično opredeljen. Češka lingvi-stika se je s problemom pogovornega jezika mnogo ukvarjala in ga tudi zadostno osvetlila. Vsebina češkega poimenovanja se ne krije vselej popolnoma z vsebino sorodnih poimenovanj v nekaterih drugih jezikih. V okviru tega poročila ni mogoče obseči problema pogovornega jezika v vsej njegovi širini, toda zaradi njegove aktualnosti v slovenščini se ga je treba vsaj dotakniti. J. obravnava pogovorni jezik kot neknjižno govorno tvorbo, ki je teritorialno in sociulno neomejena v regionalno diferenciranih variantah. To je tipičen reprezentant govornega jezika, tipičnejši kakor narečje, ki je omejeno na določen teritorij in na določen krog ljudi. V slovenski jezikovni situaciji je pogovorni jezik razmeroma mlada jezikovna zvrst. Še pred sto leti so imela funkcijo pogovornega jezika narečja, ko pa je začel vpliv knjižnega jezika rasti, se je v govorni komunikaciji začela v slovenščini oblikovati prehodna pogovorna jezikovna plast. Pogovorni jezik nima trdne norme, ker se zaradi vpliva narečja in žargonov na eni strani ter knjižnega jezika na drugi strani v različnih komunikacijskih situacijah in pri različnih nosilcih približuje zdaj bolj enemu zdaj bolj drugemu. Drugače povedano: lahko je bol j kultiviran ali mani kultiviran. Kot ponekod drugod se tudi pri nas pojavljajo ob proučevanju problematike pogovornega jezika razna stališča vsebinske in terminološke narave. Do razhajanj prihaja navadno tedaj, če v razpravljanje ni pritegnjen pojem knjižne govorice. Starejše pojmovanje knjižnega jezika pozna samo pisani (tiskani) in govorjeni (glasno brani ali no pisani predlogi na pamet govorjeni) knjižni jezik, enoten v pisavi in govoru. Njuno razmerje določata pravopis in pravorečje. Kakor pa se je začelo narečje v sproščeni komunikaciji vse bolj umikati pogovornemu jeziku. tako se je v kultivirani komunikaciji začel oblikovati nekoliko modificiran knjižni jezik. Knjižna govorica se rabi povsod, kjer jc na mestu kultiviran jezik, torej predvsem v javnosti, seveda v pogojih govornosti. Značilnost knjižne govorice je odsotnost ozkoknjižnih jezikovnih sredstev, to je sredstev, ki so sicer v napisanem tekstu nevtralna, v govorici pa neobičajna, opazna, in po drugi strani prisotnost tistih sredstev iz pogovornega jezika, ki jih jezikovna zavest že sprejema v kultivirano govorico, ne pa tudi v napisani tekst. Knjižna govorica je del knjižnega jezika, pogovorni jezik pa je neknjižna jezikovna tvorba. Knjižna govorica je za jezikoslovje zanimiva ne samo zato, ker je podvržena kultivira-nju, ampak tudi zato, ker se v nji odraža dinamika knjižnega jezika: kar danes prehaja iz pogovornega jezika v knjižno govorico, utegne postati jutri nevtralno sredstvo v pisanih besedilih, kar pa se občuti danes še kot sredstvo pisanih besedil, in ne več tudi knjižne govorice, utegne biti jutri v knjižnem jeziku zastarelo. Knjižna govorica torej ni identična z govorjenim knjižnim jezikom. Pri nas je še domala neraziskana. Še najbližje ji je to, kar J. Toporišič v SKJ 4 (str. 61 si.) imenuje splošni pogovorni jezik, katerega pojmuje kot del knjižnega jeziku, za razliko od pokrajinskega pogovornega jezika, ki ga loči od splošnega pogovornega jezika po večjem številu neknjižnih, narečnih elementov in po tem, da naj bi bil splošni pogovorni jezik (toda ni) enoten za ves slovenski teritorij. Za poenotenje splošnega pogovornega jezika bi bili potrebni umetni posegi, kar pu pri jezikovni tvorbi, ki se po svoji strukturi dokaj razlikuje od pisanega knjižnega jezika, ne bi prineslo pričakovanih rezultatov. Z vključitvijo splošnega pogovornega jezika v knjižni jezik bi se zabrisala meja med knjižnim in neknjižnim in omajal bi se občutek za knjižno normo. Tega si kultiviran jezik ne more dovoliti. Zabrisanost meje se izraža tudi terminološko, ker se obedve tvorbi imenujeta pogovorni jezik (splošni in pokrajinski), čeprav naj bi pripadala različnim strukturam. Bolj realno je raziskati in kodificirati knjižno govorico, ki že eksistira, pogovorni jezik pa prepustiti svojemu naravnemu toku, ker za funkcije, ki jili ima, zadostuje tak, kakršen je. Bolje je ostati pri enem samem nazivu za pogo-govorni jezik, pač pa dobro ločiti med knjižno govorico in govorjenim knjižnim jezikom, kar se tuintam tudi dela. S pritegnitvijo pojma-termina vsakdanja govorica pa je knjižnost knjižne govorice kot opozicija neknjižnosti drugih govornih struktur (vsakdanja govorica = pogovorni jezik in narečje skupaj) tudi terminološko primerno poudarjena. V poglavju o knjižnem jeziku podaja J. tele njegove značilnosti: veljavnost v jezikovni skupnosti brez regionalne in socialne omejitve, kodificiranost, relativno enotnost njegove norme, relativno vezanost na omejeno skupino njegovih nosilcev in njegovo stilno diferenciranost. Med drugim omenja znano prožno stabilnost (Mathesiusov izraz) knjižnega jezika proti starejšemu pojmovanju, ki je poudarjalo konservativnost knjižnega jezika in ga arhaiziralo. V zvezi s pretresom nazivov za knjižni jezik v raznih jezikih pa se je zadržal zlasti pri knjižni govorici, ki ji praška šola kot aktualnemu pojavu sploh posveča primerno pozornost. Najobsežnejše je v knjigi poglavje o normi in kodifikaciji knjižnega jezika. Praška šola je med njima postavila ostro ločnico, medtem ko sta se prej ta dva pojma često zamenjavala. Za razvite knjižne jezike je značilno kodificiranje tiste norme, ki jo družba v nekem času občuti in sprejema kot obvezno. Značilnost knjižne norme je njena prožna stabilnost, relativna enotnost in funkcijska raznolikost. Norma je po svojem bistvu dinamična, spremenljiva, kodifikacija pa je statična, zajame in fiksira normo samo v določenem trenutku in se ves čas svoje veljavnosti ne spreminja. To razhajanje med dinamičnostjo norme in statičnostjo kodifikacije skuša praška šola ublažiti z določeno perspektivno poglobljenostjo kodifikacije, in to v tem smislu, da v obliki variant upošteva tiste pojave v normi, ki so se že ali se predvidoma bodo uveljavili zaradi svoje življenjske sile. Nosilci knjižne norme so vsi aktivni uporabniki knjižnega jezika, odločilno pa vplivajo nanjo tisti, ki imajo profesionalen in v raznih smereh ustvarjalen odnos do knjižnega jezika kot sredstva za sporočanje v javni kulturni in politični sferi. J. pri tem opozarja na čedalje manjši vpliv jezika literarnih besedil na oblikovanje norme in na čedalje večji vpliv poljudnoznanstvenega in publicističnega jezika nanjo. Starejša češka jezikovna teorija — pravi J. — je bila na slednja sicer tudi pozorna, toda le kot na objekt jezikovne kritike s stališča konservativne kodifikacije. V zvezi z raziskovanjem starejše norme opozarja J. na važnost proučevanja jezika osebne korespondence pomembnih literarnih in jezikovnih ustvarjalcev. Njen jezikovni material lahko dopolnjuje poznavanje knjižne norme in njenih razvojnih tendenc. Sicer pa postaja poleg tekstov v zadnjem času uspešen pripomoček za ugotavljanje norme anketiranje izbranih posameznikov. Pri tem je važno, da anketiranci ne zamenjajo svojega jezikovnega čuta za poznavanje kodifikacije. Zaradi neločljivosti pisanega jezika in pravopisa pa bi bilo koristno poudariti razliko med kodifikacije knjižne norme in pravopisno kodifikacijo. Izčrpno je v knjigi obdelana variantnost knjižne norme. To je eno tistih zapletenih poglavij iz teorije knjižnega jezika, v katerih je danes prav po Jed-ličkovi zaslugi več jasnosti. J. loči dva tipa variantnih jezikovnih sredstev. En ti]> sredstev je prvotno vezan na določeno regionalno področje in ima zelo pogosto relativno stilno vrednost (regionalne variante). Njihovo število je v češčini omejeno in nikakor ne vpliva na enotnost knjižne norme, pač pa je včasih težko začrtati mejo med knjižnostjo in neknjižnostjo teli variant jezikovnih sredstev. Drug tip variantnih sredstev je posledica vpliva jezika na jezik v določenih socialnih in komunikacijskih pogojih (kontaktne variante). Navadno gre za jezik v mejah iste države in njihov vpliv se kaže predvsem v jezikovnih tvorbah s sproščenostjo norme (v pogovornem jeziku, v slengih, v govorici mladine ipd.), v knjižnem jeziku pa v knjižni govorici in deloma tudi v publicistiki. J. se je mnogo bavil s stilistiko, ki je postala po letu 1953 predmet sistematičnega teoretičnega proučevanja mnogih čeških jezikoslovcev. 7, originalnim metodološkim prijemom je prispeval k večji preglednosti v problematiki in našel dobra izhodišča za teoretične raziskave in rešitve. Rezultat tega njegovega truda je delo Zâklady češke stylistiky iz leta 1970 (skupaj z V. Formânkovo in M. Rejnmnkovo).* Poglavje o stilni diferenciaciji knjižnega jezika je prilagojeno celotni koncepciji naše knjige, pri čemer se avtor posebej poglablja v tista vprašanja, ki jim je kot najbolj aktualnim tudi sam posvečal pozornost pri svojih raziskovanjih. To je predvsem vprašanje funkcijskih stilov, njihove razmejitve, hierarhije in sistemske razporeditve. J. opozarja na razlike, ki obstajajo v obravnavanju teh vprašanj med različnimi lingvističnimi tradicijami in posameznimi jezikoslovci, ne nazadnje tudi zaradi terminološke neusklajenosti. Vso to problematiko, ki je povezana s pojmom stila, skuša J. že v knjigi Zâklady českč stylistiky urediti in obravnavati pod tremi vidiki. To so: stilna sfera (ali področje), ki opredeljuje besedila z enakimi ali podobnimi posebnostmi glede na objektivne stilotvorne faktorje, stilni tip, ki obsega navade, norme, značilne za neko komunikacijsko sfero, in stilna plast (stylovâ vrstva) jezikovnih sredstev, karakterističnih za neko sfero. Posebej so ustavlja ob knjižni govorici (hovorovy jazyk), o kateri J. pravi, da je danes v jezikoslovju prevladalo v glavnem pojmovanje, ki poudarja dve njeni tipičnosti: knjižnost in vezanost na aktivne uporabnike knjižnega jezika. Kot stil se realizira v konverzacijski sferi (bežne sporazumivaci), v sferi vsakdanjega sporazumevanja, kot ena izmed njegovih oblik, to je v obliki knjižnosti. Ker pa je za konverzacijsko sfero tipična vsakdanja govorica, vdirajo v knjižno realizacijo tudi sredstva, ki so sicer značilnost vsakdanje govorice. V zvezi s tem J. podrobno obravnava sredstva govornosti (tipična za knjižno govorico v konverzacijskem stilu) in ozko-knjižnosti (tipična za pisani jezik). Glede na to loči J. tudi tri vrste izreke v knjižnem jeziku: nevtralno, to je knjižno izreko, sproščenejšo, to je govorno izreko, in ozkoknjižno, pridvignjeno, slavnostno, to je zborno izreko. Takšno razlikovanje izreke, ki je nedvomno upravičeno, prinaša v slovenščini s sabo terminološke probleme. Knjižna in zborna izreka sta termina, ki sta se že doslej uporabljala v slovenščini, a navadno kot sinonima in le kot opozicija izreke v vsakdanji govorici. V tem smislu je rabil 1870 izraz zborna izreka Skrabec v znani razpravi O glasu in naglasu... (Jezikoslovni spisi, 1, 1. sn., 1916, 4), vendar je še omahoval, ker je pisal tudi »knjižna in zborna izreka« (40) ali samo »knjižna izreka« (47), kasneje pa se je odločil: »... izobraženim mej nami je potrebna edinstvena, imenujmo jo, če dovolite, 'književna' izreka« (Cvetje V, 1884, 2 zv.), nazadnje pa je pisal »knjižna izreka« (Cvetje XXII, 1905, * Gl. poročilo T. Korošca o knjigi v SR 1973, 93—100. 2. zv.: XXX, 1913, 3., 7. zv.). Breznik piše v vseh izdajah svoje slovnice samo knjižni govor ali knjižna izreka, sprva tudi olikani govor, pač pa ima SP 1935 zborni govor in v pogovornem jeziku konverzacijski govor (str. V). Rupel pravi v Slovenskem pravorečju (1946): »Enotna najskrbnejša in najplemenitejša oblika govorjenega knjižnega jezika se imenuje zborna ali knjižna izreka« (4). In: »V navadnem govoru govore izobraženci ne v narečju, marveč v neki preprosti, neprisiljeni obliki zborne izreke« (19). Slovnice treh avtorjev poznajo zborni govor v pomenu knjižne govorice in enotne izreke knjižnega jezika. V zadnjem času se je tem izrazom pridružil še zborni jezik v pomenu knjižne govorice in tudi knjižnega jezika kot takega: »Zborni jezik se torej predvsem oziroma najprej piše« (Toporišič, SKJ 4, 61). Popolnoma pa je zamenjal knjižni jezik za zborni jezik ]. Dular. Teorija knjižnega jezika je pri nas še mlada, zato terminologija mestoma ni ustaljena in tudi ne enotna. S poglabljanjem teorije prihajamo do novih pojmov, ki jih je treba po možnosti terminološko uskladiti z že obstoječo domačo, slovansko in mednarodno terminologijo. Nepotreben je poskus, da bi opustili knjižni jezik, ker je zborni jezik manj poveden, v ničemer ne spreminja vsebine pojma in vsak količkaj izobražen Slovenec ima jasno predstavo, kaj je knjižni jezik. Največje in najreprezentativnejše delo slovenistike, ki bo zaključeno ob koncu 80-ih let, se imenuje Slovar slovenskega knjižnega jezika, Toporišičeva slovnica v štirih knjigah nosi naslov Slovenski knjižni jezik itd. Samemu izrazu jezik se pogosto dodaja še pomen določenega funkcijskega stila, npr. publicistični jezik. V vsej mednarodni lingvistiki je v rabi slil in se natančno loči tako od jezika (langue) kakor od nestilnih lastnosti besedila (jezik in stil publicistike, avtorja ipd.). Zato termina stil v slovenščini ne moremo pogrešati. Tudi izraz slog ne more kot termin z njim tekmovati, ker stil laže ustvarja družino: stilna (vrednost besed), stilist, (pre)stilizirati, stiliziran(je), stilizacija, stilizem, stilém, stilotvoren, stilistika, stilističen in morda še kaj. Prav tako ni dobro, da se izraz zvrst uporablja za vse vrste kategorizacije jezika, ampak naj bo omejen podobno kakor v literarni teoriji. Sledeča razpredelnica s terminološkega vidika ponazarja zapleteno razčlenjenost jeziku. Oblika Zvrst pisni jezik--pisani knjižni jezik (govorjeni knjižni jezik govorni jezik — knjižna govorica N^- pogovorni jezik ^vsakdanja narečje—--- govorica knjižni jezik Stil publicistični stil strokovni stil poslovni stil umetniški stil konverzacijski stil Problematiko jezikovne kulture pojmuje J. kot sestavni del teorije knjižnega jezika. Sam pojem je povezan z začetki teorije praške šole o knjižnem jeziku na začetku tridesetih let. Loči se kultiviranje jezika kot lingvistična dejavnost od kultiviranja jezikovnih sporočil. Zato je treba smatrati kot del jezikovne kulture tudi jezikovno vzgojo, ki pa jo J. oddvaja od jezikovnega pouka. Medtem ko vidi cilj jezikovnega pouka v praktičnem obvladanju knjižnega jezika, temelječem na poznavanju njegovega sistema in zakonitosti, ki določajo njegovo normo, pa mu je cilj in smisel jezikovne vzgoje več: uzaveščanje takega odnosa do jezika in njegovih pojavov, ki je v skladu s sodobnimi znanstvenimi dognanji. V drugem delu knjige obravnava J. nekatere dinamične tendence v današnji knjižni češčini. Dinamika knjižne norme je često odvisna od izravnavanja nape- tosti med vsakdanjo govorico, knjižno govorico in (pisanim) knjižnim jezikom, in Slovenec lahko pri tem ugotovi prenekatero vzporednico v svojem jeziku. Jedličkova knjiga je vsebinsko bogata tako v splošnem teoretičnem delu kakor v poglavjih iz češke problematike, ki jo kot soavtor čeških slovnic in avtor številnih študij s tega področja do podrobnosti pozna in uspešno rešuje. Boris Urbančič Ljubljana DOPOLNITVE K PREŠERNOVI BIBLIOGRAFIJI ŠTEFKE BULOVČEVE* Prešernove prevode lastnih pesmi je Bulovčeva uvrstila v razdelek »II. Objave Prešernovih pesmi«, zato manjkajo v razdelku »III. Prevodi«. Vrh tega niso bili upoštevani ponatisi posameznih pesmi v različnih knjigah in časopisih (glej uvod str. 7). K temu, da sem te ponatise vendar zabeležil, me je nagnilo dejstvo, da bi bilo treba pri izpisovanju iz antologij in člankov Prešernove lastne prevode posebej obravnavati; te objave, v celoti 48 enot, niso brez pomena za zgodovino Prešernovega vpliva; ni pa jih mogoče obravnavati kot dopolnila. Pravo dopolnilo obsega 45 enot: med njimi so deloma knjige in članki, ki jih Bulovčeva omenja, ne da bi opozorila na prevode, ki so v njih, ali pa je prevode v njih prezrla, npr. v uvodih in pogovorih. Kot najpomembnejši dopolnili bi poudaril št. 12 (prevajalec: Gotthard Proff) in št. 28 (prevajalec: V. Zusner); prevoda sta izšla 1850 in 1852. Knjigo, ki jo Bulovčeva omenja (št. 6571: Normann, Perlen der Weltliteratur [1885]), ni je pa mogla preveriti, sem našel v Nacionalni biblioteki na Dunaju (NB-W). Pri kratici A. M. (Bul. št. 1150) gre za dr. Franja Selaka (glej SBL). I. Prešeren v nemških prevodih. Al bo kal pognalo seme 1. (Der den Samen sät, weiß nicht, ob er auch keimen wird.) [Prev.]? JA 1932, str. V. + V uvodu, ki ga je napisal dr. Pavle Popovič, Beograd. Dekletom 2. An die Mädchen. (Manna gab Gott in den weiten / öden Wüsten Jakobs Sprossen.) |Prev.| P. [= France Prešeren]. IB, 9/1827, 2, 5 (= 12. 1. 1827). + Nemški prevod je objavljen hkrati s sloven, pesmijo. Glej Bulovec št. 582 v oddelku »II. Objave«. 3. An die Mädchen. [Prev.) France Prešeren. SN, 2/1869, 101 (= 28. 8. 1869)^ + Objavljeno v članku: [Fran Levstik]: Prva natisnjena Prcširnova pesem. 4. An die Mädchen. |Prev.] France Prešeren. Učiteljski tovariš, 20/1880, 18, 279. + Objavljeno v članku: [Josip Marn): Dr. France Prešeren. * Štefka Bulovec, Prešernova bibliografija, Maribor 1975. 5. An die Mädchen. jPrev.] Prešeren. Jczičnik, 18/1880. 43 si. -f Objavljeno v članku: [Josip Marn]: Dr. France Prešeren. 6. An die Mädchen. [Prev.) France Preširen. Die Heimat, 7, 1/1882. 8, 124. + Objavljeno v članku: P[eter] v[on| Radies: Anastasius Griin's Lehrer, France Preširen, als deutscher Dichter. Glej Bulovec, št. 4117. 7. An die Mädchen. (Manna fiel von Himmel nieder.) [Prev.] (Edward Samhaber). Perlen der Weltliteratur |1885]. Bd 11, str. 178 si. 8. An die Mädchen. [Prev.] Prešeren. Poesien 1901, str. 7. 9. An die Mädchen. [Prev.j Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. 10. An die Mädchen. |Prev.] France Prešeren. Sil, 13/1915, 9/10, 301. + Objavljeno v članku: Avgust Zigon: Levstikovo delo za Prešerna do leta 1870. Glej Bulovec, št. 4455. 11. An die Mädchen. [Prev.] France Prešeren. Jutro, 8/1927, 13, 12 (= 16. 1. 1927). + Objavljeno v članku: K|ošak] Y[inko[: Stoletnica prve Prešernove pesmi. Glej Bulovec, št. 3746. Hčere svet 12. Guter Rath. (Unters offne Fenster wallet / Jede Nacht der junge Held.) Nach Stanko Vraz und Prešeren. 1848. [Prev.] Gotthard Proff. Gedichte 1850, str. 118 si. + Iz kazala točen datum prevoda: 3. 5.1848. 13. Der Tochter Rath. (An das Fenster der Geliebten.) [Prev.] Heinrich Penn, österreichisches Dichterbuch 1900, str. 86. Je od veselga časa teklo leto 14. [Am heiligen Grube.] |Prev.) Eduard Samhaber. AZtg, 55/1880, 84. 4- Objavljeno v članku: -gl-: Preširenklange. Članek navaja Bulovec v oddelku »VF. Prešernoslovje« brez opozorila na prevode. 15. (Es war seit jener freudigen Zeit.) [Dobesedno prev.?] Dichtungen 1887, str. 324. + Га prevod je bil Samhaberju na razpolago. 16. (Seit jene Zeit verrauscht, die wunderbare.) [Prev.] Anton Расе. ČZN, 3/1906, 174. + Objavljeno v članku: Avgust Zigon: Letnica 1833 v Prešernovih poezijah. Kam? 17. Wohin? (Wenn ich herum irr' ohne Rast.) (Aus dem noch ungedruckten 5ten Hefte der Krainischen Biene.) [Prev.] [France Prešeren]. IB, 18/1836, 18, 69 (= 30.4. 1836). + Pod pesmijo ni podpisa. Glej Bulovec, št. 611 v odelku »II. Objave«. 18. Wohin? [Prev.] Prešeren. (Odlomek). Jezičnik, 18/1880, 48. + Objavljeno v članku: [J. Mam]: Dr. France Prešeren. 19. Wohin? [Prev.| Preschiren. Dichtungen 1887, str. 324 si. 20. Wohin? |Prev.| France Prešeren. LZtg, 109/1890, 257. 2140. + Objavljeno v članku: P|eter| Radies: Ein Dichter der Melancholie. 21. Wohin? [Prev.] Franz Prešeren. • SA 1895. Str. 208. 22. Wohin. |Prev.| France Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. 23. Wohin? |Prev.| Prešeren. • Poesien 1901, str. 12. 24. Wohin? [Prev.] Franz Prešeren. Neue freie Presse. 1905, Nr. 14759, str. 35 (=ь 24.9. 1905). + Objavljeno v članku: Karl Sanda: Ein slovenischer Dichter. Ponatis iz Poesien 1901, str. 12. Krst pri Savici . , 25. (Dahin, dahin, zum wellumspülten Hügel.) (Tje na otok z valovami obdani.] (Odlomek. 5. kitica Krsta.) |Prev.] Leopold Kordesch. IB, 29/1847, 55, 218 (= 10.7. 1847). 26. (Es ragt die InSel aus der Wellen Runde.) [Tje nu otok z valovami obdani.] (Odlomek. 5. kitica Krsta.) [Prev.] Heinrich Penn. H. P.: Der sloven. Dichter F. P. 1867, str. 6. 27. [Die Taufe an der Savica.) (Odlomek.) (Prev.] Edward Samhaber. Perlen der Weltliteratur [1885], Bd 11, str. 184. Mornar . 28. Der Schiffer. (Leb' wohl, du Ungetreue.) Aus dem Krainischen des Dr. Prešeren. [Prev.] V[incenz| Zusner. Aurora 1852, str. 75—77. 29. Der Seemann. (Leb' wohl, du Ungetreue.) |Prev.[ France Prešeren. Poesien 1901, str. 21. si. 30. Der Seemann. [Prev.] Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. 31. Der Seemann. |Prev.| Vinzenz Rizzi. Gesammelte Schriften 1908, str. 14. 1 + Navedeno po SBLu, zv. 9, str. 109, stolpec a pod geslom: Rizzi. Neiztrohnjeno srce 32. Das unverweste Herz. (Dem Grab' des Jüngstverstorb'nen gilt dort der Spatenstich.) |Prev.| Heinrich Penn. Charakterköpfe 1877, 74 sl. Glej LZ, 20/1900, 833. 33. Des Sängers Herz. [Prev.] Eduard Samhaber. AZtg, 55/1880, 86. + Objavljeno v članku: -gl-: PreširenklMnge. 34. Des Sängers Herz. (Sie kamen mit der Bahre, erschlossen ist das Grab.) [Prev.] (Edward Samhaber). Perlen der Weltliteratur [18851, Bd 11, str. 182 sl. 35. Das unverweste Herz. (Äufschuufelten die Gräber ein längst versunken Grab.) |Prev.[ Edward Samhaber. Ausgewählte Dichtungen [1926|, str. 298 sl. Nezakonska mati 36. Die ehelose Mutter. (Hast du in Wuhrheit mir noth gethan, / Lieb Kindlein, schön Kindlein, о sag' es an.) [Prev.) Heinrich Penn. Gartenlaube für Österreich, 1/1866. + Glej LZ, 20/1900, 833: Na tem meštu piše Fran Vidic »österreichische Gartenlaube«. Pod tem naslovom pa je izhajala revija šele od št. 27 drugega letnika (1867). Prvi letnik revije manjka v Nationalbibliothek Wien. Podatek je morda napačen. V drugem letniku ni prevodov Prešernovih pesmi. Izšel pa je ponatis 1867: »Sonderabdruck aus: österreichische Gartenlaube.« 37. Die verlassene Mutter. [Prev.] Eduard Samhaber. AZtg, 55/1880, 86. + Objavljeno v članku: -gl-: Preširenklange. 38. Die verlassene Mutter. [Prev.] Edward Samhaber. Perlen der Weltliteratur [1885], Bd U, str. 181 si. 39. Die verlassene Mutter. Von Preširen. (Auch du noch! O, mein Kindlein, sprich.) [Prev.] Edward Samhaber. Bildersaal der Weltliteratur [1885], Bd 3, str. 379 (št. 18). Ni znal molitve žlahtnič trde glave 40. Sonett. (Vom Schloßherrn die Legende, kennt ihr sie.) Aus dem Slove-nischen des France Prešern. [Prev.] Heinrich Penn. Die Heimat, 2/1877, 35, 566. O Vrba! srečna, draga vas domača 41. Vrba. (O Heimatdorf, umgrünt von Apfelbäumen.) [Prev.] Edward Samhaber. Ausgewählte Dichtungen [1926], str. 297. 42. (O Vrba, Dorf im heimatlichen Frieden.) [Prev.] Lili Novy. Steirische Berichte, 9/1965, 5, 149. Obdajale so utrjene jih skale 43. (Und Orpheus schlug die zaubervollen Saiten.) [Prev.] Edward Samhaber. Perlen der Weltliteratur [1885], Bd 11, str. 178. 44. (Umgeben von den befestigten Felsen.) [Prev. ?] Dichtungen 1887, str. 324. + Dobesedni prevod, ki ga je Samhaber uporabil za prepesnitev. 44a. Orpheus. |Prev.] Edward Samhaber. Ausgewählte Dichtungen [1926], str. 297. Od kralja Matjaža 45. Die Volkssage vom König Mathias. [Prev. ?] Die Gegenwart, 1848, st. 61 (= 15. 3. 1848). + Ljudska pesem v zapisu Prešerna? Od Rošlina in Verjankota 46. Roschlin und Verjanko. (Was ist zu thun, was soll es sein?) |Prev.] Anastasius Grün [ = Graf Anton Auersperg.] Bildersaal [1885], Bd 3, str. 379 si. (št. 19). + Ljudska pesem v Prešernovem zapisu? Različne objave tega prevoda ne naštevam, ker pripravljam pregled prevodov slovenskih narodnih pesmi. Prim, tudi Volkslieder aus Krain 1850. Odprlo bo nebo po sodnem dnevi 47. Sonett. (Aufthun wird sich, wenn das Gericht vollendet, / der Himmel den Erwählten.) [Prev.] Dr. Preshern. IB, 19/1837, 38, 149 (= 23. 9. 1837). + Original in prevod. Glej Bulovec, št. 615 v oddelku »II. Objave«. 48. (Aufthun wird sich, wenn das Gericht vollendet.) [Odlomek.] |Prev.] Prešeren. Jezičnik, 18/1880, 48. + Objavljeno v članku: [J. Marn] : Dr. France Prešern. 49. (Aufthun wird sich, wenn das Gericht vollendet.) |Prev.] France Prešeren. LZtg, 109/1890, 257, 2141. + Objavljeno brez naslova v članku: P[eter] Radies: Ein Dichter der Melancholie. 50. (Aufthun wird sich, wenn das Gericht vollendet.) [Prev.] Prešeren. Poesien 1901, str. 147. 51. (Aufthun wird sich, wenn das Gericht vollendet.) [Prev.] France Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. Orglar 52. Der Leiermann. |Prev.] Yincenz Rizzi. Gesammelte Schriften 1908, str. 14 sl. Pevcu 53. [Kratek odlomek.] [Prev.] Anastasius Grün [= Anton Alexander Graf von Auersperg]. Vodnikov spomenik 1859, str. 96. + Ponatisi glej bibliografijo v: Goedeke: Grundriß zur Geschichte der deutschen Dichtung. Neue Folge. Bd 1. 1955, str. 554—707. 54. Dem Dichter. |Prev.] Heinrich Penn. Gartenlaube für Österreich, 1/1866. + Glej LZ, 20/1900, 833. Prim. št. 36). 55. [Odlomek] (Wer kann / Erhellen die Nacht, die den Geist umspann?) [Prev. Franz Slemenik.] Pod oknom 56. Unter dem Fenster. [Prev.] E[dward[ Samhaber. Musik von Gustav Adolf Schmidt. An der schönen blauen Donau, 1892, 22 (= 15.11.1892). + Glej LZ, 20/1900, 839; LZ, 13/1893, 255. Glej Bulovec, št. 2851 v oddelku »IV. Prešeren v glasbi«. Povodni mož 57. Der Wassermann. [Prev.] Ludwig Germonik. Zvei Balladen 1871. Prekop 57 a. Die Wiederbeerdigung. |Prev.] Dr. Prešern. IB 18/1836, 4, 13—14 (= 23. 1. 1836). 4- Nemški prevod je objavljen hkrati s sloven, pesmijo. Glej Bulovec št. 605 v oddelku »II. Objave« 58. Die Wiederbeerdigung. (Einst lebt' ein junger Sänger, berühmt im weiten Kreis.) [Odlomek.] [Prev.] Prešeren. Jezičnik, 18/1880, 47. + V članku: [J. Mam]: Dr. France Prešern. 59. Die Wiederbeerdigung. [Prev.J France Prešeren. LZtg, 109/1890, 257,2140. + Objavljeno v članku: P[eter[ Radies: Ein Dichter der Melancholie. 60. Die Wiederbestattung. [Prev.] France Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. 61. Die Wiederbestattung. [Prev.] Prešeren. Poesien 1901, str. 65 sl. Prošnja 62. Bitte. (Mehr Blumen sind nicht am Felde.) [Prev. Franz Slemenik.] Das Vaterland, 11/1870, 313, 1 (= 13.11.1870) Morgenblatt. + Dve kitici v članku: Dr. Prešern und seine Poesien. Ran mojih bo spomin in tvoje hvale 62 a. (Nimm hier mein Weh, mit deinem Lob verschlungen.) [Prev.] Lily I ! I Now. Steirische Berichte, 9/1965, 5, 134. Sem dolgo upal in se bal 63. (Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht genagt.) |Prev.[ Dr. Preshern. 115, 20/1838, 21, 81 (= 26. 5. 1838). + Ob izvirniku je bil objavljen Prešernov nemški prevod. Glej Bulovec št. 621 v oddelku »II. Objave«. 64. (Ich fürchtete und hoffte lang.) [Prev.j Heinrich Penn. H. P.: Der sloven. Dichter F. P. 1867, str. 10. 65. Ein langes Hoffen, ein langes Bangen. [Prev.] Franz Slemenik. Das Vaterland, 11/1870, 310, 1 (= 10. 11. 1870) Morgenblatt. 66. Isto, isti. Das Vaterland, 11/1870,311, 2 (= 11. 11. 1870) Morgenblatt. 67. (Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht genagt.) [Prev.] France Prešeren. Učiteljski tovariš, 20'/1880, 21, 331. + Objavljeno v članku: [Josip Mam]: Dr. France Prešern. 68. (Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht genagt.) |Prev.l Prešeren. Jezičnik, 18/1880, 50. + Objavljeno v članku; [Josip Murn]: Dr. France Prešern. 69. (Am Herzen hat Hoffnung, hat Furcht genagt.) [Prev.] Prešeren. LZ, 20/1900, 12, 828. + Objavljeno v članku: Fr[an] Vidic: Prešeren med Nemci. 70. (Ich fürchtete und hoffte lang.) [Prev.j [Heinrich] Penn. LZ, 20/1900, 12, 838. + Objavljeno v članku: Fr[an] Vidic: Prešeren med Nemci. 71. Das freie Herz. [Prcv.| Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. Sila spomina 72. Die Macht der Erinn'rung. [Prev.j Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. 73. Die Macht der Erinnerung. [Prev.] Prešeren. Poesien 1901, str. 17 si. 74. Macht der Erinnerung. [Prev.] Vincenz Rizzi. Gesammelte Schriften 1908, str. 13. Soldaška 75. Recrutenlied. (Fünf Schuhe miß ich und fünf Zoll.) (Nach dem Kraineri-schen des Herrn Dr. Preschern) [Prev.] C[arl] Melzer. Carinthia, 36/1846, 49, 201 sl. (= 5. 12. 1846). V Ljubljani je možic 76. Repič. [Prev.] Roman Leo Tominec. Tominec 1929. Velika, Togenburg! bila je mera 77. Sonett. (Wohl grol.l war, Toggenburg, mein Schmerzgeselle.) (Aus dem noch ungedruckten 5ten Hefte der kramischen Biene.) [Prev.] France Prešeren. IB, 18/1836, 13, 49 (= 26. 3. 1836). + Glej Bulovec št. 607 v oddelku »II. Objave«. 78. (Wohl groß war, Toggenburg, mein Sehmerzgesclle.) [Odlomek prev.] Prešeren. Jezičnik, 18/1880, 48. + Objavljeno v članku: [ Josip Marn] : Dr. France Prešern. 79. (Wohl groß war, Toggenburg, mein Schmerzgeselle.) [Prev.] France Prešeren. LZtg, 109/1890, 257, 2140. + Objavljeno bre'z naslova v članku: P[eter] Radies: Ein Dichter der Melancholie. 80. (Wohl groß war, Toggenburg, mein Schmerzgeselle.) [Prev.] France Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. 81. (Wohl groß war, Toggenburg, ...) [Prev.] Prešeren. Poesien 1901, str. 140. 82. (Wohl groß war, Toggenburg, ...) [Prev.] France Prešeren. Tominec 1929. Zgubljena vera 83. Der verlor'ne Glaube. [Prev.] Dr. Preshern. Carniolia, 5/1842-43, 13, 49 (= 13. 6. 1842). + Sloven, in nemško. Glej Bulovec št. 626. 84. Der verlorene Glaube. (Noch strahlet fort der Augen Schein.) [Prev.] Dr. Preshern. Croatia, 4/1842, 52, 205% + Sloven, in nemško. Glej Bulovec št. 626. 85. Der verlorne Glaube. [Odlomek prev.] Prešeren. Jezičnik, 18/1880, 52. + V članku: [Josip Marn]: Dr. France Prešern. 86. Der verlorene Glaube. [Prev.] Prešeren. Die Heimat, 7, 1/1882, 8, 126. + Objavljeno v članku: Peter v[on] Radies: Anastasius Grün's Lehrer, France Preširen, als deutscher Dichter. 87. Der verlorene Glaube. [Prev.] Prešeren. LZtg, 109/1890, 257, 2141. + Objavljeno v članku: P|eter] Radies: Ein Dichter der Melancholie. 88. Der verlorene Glaube. [Prev.] Prešeren. Poesien 1901, str. 19 sl. 89. Der verlor'ne Glaube. |Prev.[ Prešeren. Deutsche Gedichte 1901. Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi 90. [Todessehnsucht.] [Prev. Edwurd Samhaber.] AZtg. 55/1880, 85. + Objavljeno brez naslova v članku: -gl-: Preširenklange. 91. Todessehnsucht. [Prev.] (Edward Samhaber.) Perlen der Weltliteratur [1885], Bd 11, str. 180. II. Omenjeni prevajalci v abecednem redu Auersperg, Anton Alexander Graf von Pseud.: Anastasius Grün, Anton Alexander Bergenau) (1806—1876) 46, 53. Germonik, Ludwig (Ludovik, Ludvik) (1823—1909) 57. Grün, Anastasius glej: Auersperg, Anton Alexander Graf von Kordesch, Leopold (Kordeš) (1808—1879) 25. Melzer, Carl (Melcer), (Karel, Karol) 1814—1878) 75. Now, Lili (Nowy Lilly) (1885—1958) 42. 62 a. Pace. Anton grof (1851—1923) 16. Penn, Heinrich Moritz (Franc Henric) (1839—1918) 13, 26, 32, 36, 40, 54, 64, 70. Prešeren, France (in variante) (1800—1849) 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9, 10, 11, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 29, 30, 47, 48, 49, 50, 51, 58, 59, 60, 61, 63, 67, 68, 69, 71, 72, 73, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89. Prof, Gotthard [= Gotthard Freiherr von Proff-Irnich] (1820—1864) 12. Rizzi, Vincenz (Vinzenz, Vincenc) (1816—1856) 31. 52, 74. Samhaber, Edward (Eduard) (1846—1927) 7, 14, 27, 33, 34, 35, 37, 38, 39, 41, 43, 44 a, 56, 90, 91. Slemenik, Franc (Franc, Fran) (1843—1871) 55, 62, 65, 66. Tominec, Roman Leo (1900) 76. Zusner, Vincenz (Vinzenz, Vincenc) (1803—1874) 28. Brez imena prevajalca 1,15, 44, 45. III. Navedene knjige 1850 Gedichte 1852 1859 1867 1871 Zwei Balladen 1877 1885 Bildersaal 1. PROFF, Gotthard (Irizanin): Gedichte. — Agram: Nationaldruckerei des Dr. Ljudevit Gaj 1850. 179, 9 str. 8° NB-W 5416-B 12. 2. AURORA. Taschenbuch für das Jahr 1852. Hrsg. v. Johann Gabriel Seidl. Jg. 28. — Wien: Riedl's Wwe. & Sohn 1852. XIV, 250 str. 8° 28 3. VODNIKOV SPOMENIK... Na svitlo dal Etbin Henrik Costa. Vodnik-Album. Mit Beitr. v. 86 Verff. u. 4 lithogr. Beitr., hrsg. v. Ethbin Heinr. Costa. — Laibach: Kleinmayr & Bamberg 1859. XII, 286 str. V.4° 53. 4. PENN, Heinrich: Der slovenische Dichter France Prešeren. Biografische Skizze. ■— Graz: Verl. d. Gartenlaube für Österreich (Druck v. Jos. Pock) 1867. 18 str. 8° NB-W 169.505-B + Sonderabdruck aus: österreichische Gartenlaube. Graz. 1866. 26, 64. 5. PRESERN, France: Zwei Balladen des Slovenen-Dichters. Deutsch v. Ludwig Germonik. 1. Heft. — Graz: Verl. v. J. Giontini, Laibach 1871. 35 str. 8° Landesbibliothek, Graz С 23.811 57. 6. PENN, Heinrich: Charakterkopfe. Dichtungen. — Wien: Verl. des Verfassers (Druck v. Josef Groak, Olmütz) 1877. (VI), 78 str. M.8° NB-W 154.774-A 32. 7. SCHERR, Johannes: Bildersaal der Weltliteratur. 3. Aufl. Bd 1-3. — Stuttgart: Kröner 1884-85. 544, 567, 406 str. Lex.8° + Prim. LZ, 20/1900, 837. 39, 46. 8. NORMANN, H. [Psevd. za: Mensch, Hermann): Perlen der Weltliteratur. Ästhetisch-krit. Erläuterung klassischer Dichtwerke aller Nationen. Bd 1-12. — Stuttgart: Levy & Müller 1883-85. 8° NB-W 592.027-B 4- Knjigo navaja Fran Vidic v članku »Prešeren med Nemci« (LZ, 20/1900, str. 837). Bulovec piše v št. 6571, da ji ni uspelo preveriti podatek. O Prešernu: Bd 11, str. 173-184. 7, 27, 34, 38, 43, 91. 1887 9. SAMHABER, Edward: Dichtungen. — Laibach: Ig. v. Klein- Dichtungen mayr & Fed. Bamberg 1887. IV, 325 str. 8° NB-W 188.042-B 15, 19, 44. 1895 10. Slavische ANTHOLOGIE. In deutschen Übersetzungen. Mit Ein- SA leitung v. Gregor Krek. — Stuttgart: J. G. Cotta Nachf. 1895. 246 str. 8° (Cotta'sche Bibliothek der Weltliteratur. 250.) 21. 1900 11. KOSEL, Hermann Cl[emens]: österreichisches Dichterbuch. Eine Anthologie, hrsg. v. Hermann Cl. Kosel. 5. Ausg. — Wien: Lcuschner & Tesch 1900. 123, XV str. 8° WSB A 161.899 + Fran Vidic opozarja na knjigo (LZ, 20/1900, 834). Bulovec navaja samo eno pesem (št. 2679). 13. 1901 12. PREŠEREN, Fr[ance]: Poesien. In deutscher Übertragung ge- sammelt u. hrsg. v. Fr(an] Vidic. — Wien: Verl. des Herausgebers in Comm. bei Alfred Holder 1901. (III), VII, 196, VI str. M.8° 8, 23, 29, 50, 61, 73, 81, 88. 1901 13. PREŠEREN, Franz: Deutsche Gedichte. Hrsg. v. L(uka| Pintar. — Laibach: Kleinmayr & Bamberg 1901. VI, 46 str. 8° 9, 22, 30, 51, 60, 71, 72, 80, 89. 1908 14. RIZZI, Vinzenz: Gesammelte Schriften. 2. Ausg. — Wien 1908. 31, 52, 74. 1926 15. SAMHABER, Edward: Ausgewählte Dichtungen. Mit einem Nachwort v. Dr. Franz Berger. — (Linz: Jos. Feichtingers Erben 1926.) VII, 327 str. 8° NB-W 558.638-B 35, 41, 44 a. 1929 16. TOM1NEC, Roman Leo: Dr. Franz Xaverius Prešeren und die deutsche Literatur. — (Ljubljana: Samozaložba, Tisk: Blasnik 1929.) VII, 90 str. 8° München, Phil. Diss. v. 1. 2. 1926. 76, 82. 1932 17. JOVANOVITS, Katharina A.: Jugoslavische Anthologie. Dichter und Erzähler. Mit einem Nachwort v. Hermann Hiltbrunner. — Zürich: Rascher 1932. XXIV, 312 str. 8° 1. IV. Navedeni časopisi in revije AZtg Agramer Zeitung. Zagreb. 14, 33, 37, 90. An der schönen blauen Donau. Wien. 56. Carinthia. Klagenfurt. 75. Carniolia. Ljubljana. 83. CZN Časopis za zgodovino in narodopisje. 16. Croatia. Zagreb. 84. Die Gartenlaube für Österreich. Red. Sacher-Masoch. Graz. + V članku: Heinrich Penn: Der slovenische Dichter France Prešern. Zur Erinnerung an den 3. Dezember. 36, 54. Gegenwart. Wien. 45. Die Heimat. Wien. + V članku: Peter von Radies: Anastasius Grün's Lehrer, France Preširen, als deutscher Dichter. 6, 40, 86. Illyrisches Blatt. Ljubljana. 2. 17, 25. 47, 63, 77.. Jezičnik. Ljubljana. + V članku: Josip Mam: Dr. France Prešern. 5. 18, 48, 58, 68, 78, 85. Jutro. Ljubljana. 11. Laibacher Zeitung. Ljubljana. 20, 49, 59, 79, 87. Ljubljanski zvon. Ljubljana. 69. 70. Neue freie Presse. Wien. + Y članku: Karl Šanda: Ein slovenischer Dichter. 24. Slovan. Ljubljana. + V članku: Avgust Zigon: Levstikovo delo za Prešerna. 10. Slovenski narod. Maribor & Ljubljana. 3. Steirische Berichte. Graz. 42, 62 a. Učiteljski tovariš. Ljubljana. + V članku: Josip Marn: Dr. France Prešern. 4. 67. Das Vaterland. Morgenblatt. Wien. + Y članku: Franz Slemenik: Dr. Prešern und seine Poesien. 55, 62, 65, 66. Y. Bulovec ne navaja naslednjih bibliografskih pripomočkov in literature: 1866 I. -a-: Ein slovenisches Epos. V: Neue freie Presse. (Wiener politisches Blatt.) 1866., št. 636. + Poročilo o knjigi: Prešeren: Die Taufe an der Savica v prevodu lleinrieha Pelina. 1866. 1872 2. Prešern, Franz. V: Wurzbach, С. v.: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich. Bd 23. Wien 1872. Str. 267—269. Bulovec št. 5698. + Navaja naslednje prevajalce v nemščino: A. Grün, Dimitz, Luise Pessiak, Vincenz Zusner, [Wurzbach], Л. Pace, Heinrich Penn. Str. 268: »Einzelne Gedichte Preshern's sind von A. Grün, Dimitz, Frau Luise Pessiak, Vincenz Zusner, dem Herausgeber dieses Lexikons u. A. in's Deutsche mehr oder minder gut übersetzt worden«. Prevode Wurz-bacha mi ni uspelo preveriti. Dunajske knjižnice nimajo niti vseh njegovih pesniških zbirk. Wurzbach pa je tudi sodeloval pri številnih revijah in časopisih. Prešemoslovje do danes ni opozorilo na ta podatek, čeprav navaja Wurzbachov članek. 1880 3. Selak, F[ranio]: Preširen-Klange. V: Politik, 14/1880, str. 421 si. + Navaja tudi nemške prevode nekaterih pesmi, ki pu niso upoštevane v mojem dopolnilu. 1880 4. Preširenklange. V: Heimgarten. Eine Monatsschrift. Hrsg. v. P. Roseg-ger. Graz. 4/1880, 8, 639 (= Maj 1880). + Recenzija je podpisana z M. 1880 5. Waldmüller, Robert |= Charles Edouard Duboc (1822—1910)]: Übersetzungsliteratur. 5. Preširenklange. V: Blatter für literarische Unter-hallung Hrsg. v. Rudolf von Gottschall. Leipzig. 1880, st. 50, str. 791 si. (= 9. 12. 1880). + Zaradi protinemške gonje moramo biti oprezni pri razsodbi nasprotnih dosežkov, piše Waidmüller v precej negativnem članku. IB LZtg LZ Sn SN 1882 6. Helfert, Joseph Alexander Frh. von [Psevd. Dr. Guiso Alexis]: Der Wiener Parnass im Jahre 1848. Wien: Manz 1882. ХСШ, 463 sir. 8° + Popravek: Bulovec št. 4731 ima napačno ime, Herfort. 1885 7. Penn, Heinrich: 25 Jahre. Ein schlichter Reckenschaftsbericht über mein publicistisches und schriftstellerisches Wirken 1860-85. Mit einem Anhang als Festgabe: Der Untergang Metiillums. Histor. Trauserspiel in 5 Acten. — Brünn-Wien: Verl. des Verfassers 1885. XIV, 63 str. 8° ' NB-W 623.393-B.Th. + Penn navaja svoje knjige in omenja večkrat Prešerna. 1896 8. Repertorium der erschienenen fünfundzwanzig Jahrgänge (1872—1896) des vom Ersten allgemeinen Beamtenvereine der österreichisch-ungarischen Monarchie hrsg. literarischen Jahrbuches »Die Dioskuren«, enthaltend eine alphabetische Zusammenstellung der sämmtlichen durch Beiträge vertretenen Autoren mit Angabe des Titels von jedem einzelnen Beitrage, der Nummer und Seitenzahl des betreffenden Bandes. Verfaßt von Dr. RUDOLF SCHWINGENSCHLÖGL. Wien. 23/1896. 493—495 Übertragungen aus fremden Sprachen. + Prim.: Wytrzens, G.: Die Dioskuren. Zu den deutsch-slawischen Literaturbeziehungen in der österreichisch-ungarischen Monarchie. V: Wiener slavistisches Jahrbuch. 9/1962 (omenja tudi Prešerna). 1900 9. Vidic, Fran: Prešeren med Nemci. V: LZ, 20/1900, 12, 826—839 [= Prešernov album]. + Bulovec št. 6571 je spregledala podatek str. 834: Max Bern: nova lirika (= Neue Lvrik, Leipzig: Filip Reclam). V knjigi prevod Prešernove pesmi »Ni znal molitve« v prevodu Heinriche Penna. Knjige tega naslova nisem našel v retrospektivni bibliografiji založbe Philipp Reclam. Bern pa je izdal v založbi druge antologije. Podatka nisem mogel preveriti. + + Bulovec navaja še knjigo Proschke: Bilder aus K rain. Na knjigo pa ne opozarja Vidic. Tudi na Dunaju mi ni uspelo preverit i podatka. 1933 10. Huppert, Hans: Gesamtregister zur Zeitschrift für Bücherfreunde. 1897—1931. — Weimar 1933. Ponatis Hildesheim 1964 z dodatkom od leta 1932—1936, ki ga je priredil Conrad Höf er. + Navajam edini članek, ki poroča o ruskih prevodih Prešerna, ki jih je napravil Fedor Evgenijevič Korš (Theodor Korscli). + + Luther, Arthur: Moskauer Brief. Moskau Mitte Mai 1913. V: Beiblatt der Zeitschrift für Bücherfreunde. Neue Folge. 5/1913, 4, 150 sl. (= julij 1913). Navajam stavek, ki se nanaša na Prešerna: »So ist durch Korscli der bedeutendste Lyriker der Slowenen, Franz Preširen, dem gebildeten Publikum Rußlands lieb und vertraut geworden.« 1936 11. Vinkovič, Hinko: Jugoslaviscbe Literatur im »Morgenblatt«. (1886— 1935). — Zagreb 1936, 46 str. 1952 12. Mati, Josef: Zur Umwertung der nationalen Werte in Literatur und Kultur in Jugoslavien: die drei Großen der slowenischen Literatur Prešeren, Cankar, Zupančič — in neuer Schau. In: Blick nach Osten. Klagenfurt-Wien. 2. 4. 1952, str. 287—297. 1955 13. Auersperg, Anton Alexander Graf von. V: Goedeke: Grundriß zur Geschichte der deutschen Dichtung. Neue Folge. Bd 1. 1955, str. 554—707. a) Verkauf, Willy: Anastasius Grün und France Prešeren. — Jerusalem 1945. 32 str. (Studiengemeinschaft für österreichische Geschichte.) + Goedeke. NF. 1, str. 683, št. 1177. b) Verkauf, Willy: »Nicht Feinde sollen Nachbarn sondern Brüder sein.« Franz Prescheren und Anastasius Grün. Wien 1946. 22 str. 8° (Dokumente und Berichte. 3.) NB-W 747.092-A.3 4- Ponatis št. 13 a c) Verkauf, Willy: Franz Prescheren und Anastasius Grün. V: Austro-American Review. New York. 1:1946, st. 9-12. + Willy Verkauf, roj. v Zürichu (6. 3. 1917), živi na Dunaju in ima kot slikar psevd. André Verlon. Podatek ni v Goedeku, dobil sem ga od avtorja ustno. 1966 14. Gerhardt, Dietrich: Vergangene Gegenwärtigkeiten. — Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht 1966. 67 str. (Veröffentlichungen der Joachim-Jungius-Gesellsclmft der Wissenschaften.) + Prešeren, France, str. 19—21; pripombe 54-59. NB-W 1,028.368-B 1969 15. Trost, Ernst: Das blieb vom Doppeladler. Auf den Spuren der versunkenen Donaumonarchie. — München: Deutscher Taschenbuch Verl. 1969. 381 str. 8° (Dtv. 561.) Kratko o Prešernu str. 176. Prva objava knjige: Wien-München: Molden 1966. 1971 16. Zoreč, Črtomir: Prešeren und seine versöhnende Stellung. In: lin Schnittpunkt. Kärntner Kulturhefte. Klagenfurt. 1971, Heft 1, str. 34 do 36. Članek prevedel: Dr. Pavle Apovnik. 1914 17. Hauser, Otto: Die Lyrik des Auslands seit 1800. 1914, str. 160: »...die slovenische Versdichtung hat nur in dem formschönen Sonetten- und Stanzendichter France Prešeren (1800—1849) und in Anton Aškerc geb. 1856) Dichter, die über die Sprachgrenzen hinaus bemerkenswert sind.« VI. Dodatek k Prešernoslovju. Drobne biografije in obrobni prispevki v nemškem jeziku. 1. Die Entwicklung der slowenischen Literatur von ihren Anfängen bis zur Neuzeit. Von (Mina Baronin von) Conrad-Eybesfeld. Der Gral. Essen. 15/1920-21, 11—12, 508—516. 4- Prešeren omenjen str. 509. 2. Hafner, Stanislaus: Prešeren, France. Die Weltliteratur. Biographisches, literarhistorisches und bibliographisches Lexikon. Hrsg. E. Frauwallner [u.a.] Bd 3. — Wien: Hollinek 1954, str. 1402 si. m omembe Prešerna na str. 251, 858, 976, 1038, 1656 (V članku »Slovenische Literatur«), 1889, 1971. 3. Nussbaumer, Erich: Geistiges Kärnten. Literatur- und Geistesgeschichte des Landes. — Klagenfurt: Kleinmayr 1956. 4- Prešeren omenja str. 74, 314, 315, 334, 359. 4. Die Literaturen der Welt in ihrer mündlichen und schriftlichen Überlieferung, Hrsg. von Wolfgang von Einsiedel. — Zürich: Kindler 1964. 4- Prešeren omenjen v članku: Schmaus, Alois: Die slovenische Literatur, str. 833—842. Prešeren str. 833 in 836, 837. 5. Literatur I. Hrsg. von Wolf-Hartmut Friedrich u. Waither Killy. — Frankfurt а. M.: Fischer Bücherei 1964. (Das Fischer Lexikon.) 4- Prešeren omenjen v članku: Pollok, Karl-Heinz: Balkan-Literaturen. (Slowenische Literatur str. 29 si., Prešeren str. 29.) 6. Tschizewskij, Dmitrij: Vergleichende Geschichte der slavischen Literaturen. + Prešeren omenjen str. 9, 24, 28, 41. Peter К er sehe Celovec O SLOVANSKIH LIGVISTIČNIH ATLASIH V povojnih letih se je močno razmahnila lingvogeografska obdelava slovanskih jezikov. Izšla je vrsta nacionalnih in regionalnih lingvističnih atlasov,1 veliko jih še pripravljajo.' Po 4. slavističnem kongresu v Moskvi 1. 1958 se je začel uresničevati zelo pomemben mednarodni projekt: izdelava vseslovanskega lingvističnega atlasa. Le-ta bo zajemal gradivo iz približno 850 krajev, razporejenih po slovanskem jezikovnem ozemlju v Evropi, pri zbiranju materiala in sestavljanju zemljevidov pa sodelujejo dialektologi vseh slovanskih ter nekaterih sosednjih dežel. Nekaj poskusnih zemljevidov tega atlasa je že izšlo.' Začetek lingvistične geografije sega v zadnjo četrtino prejšnjega stoletja. Projekt prvega jezikovnega atlasa je delo nemškega jezikoslovca Wenkerja. Ta je začel zbirati dialektološki material 1. 1876, in sicer tako, da je razposlal posebno vprašalnico — 40 stavkov v knjižni nemščini, ki naj bi jih v vsakem kraju učitelj prevedel v tamkajšnje narečje. Dobil je približno 45 000 odgovorov. Na njihovi osnovi je sestavil okoli 1500 leksikalnih, fonetičnih in morfoloških zemljevidov, na vsakem je kartografirana po ena beseda. Izredno gosta mreža krajev je otežila tehnično izvedbo zemljevidov. Po Wenkerjevi smrti so njegovi učenci to delo nadaljevali. Atlas je začel izhajati petdeset let po začetku zbiranja gradiva ter je vključeval le del Wenkerjevih zemljevidov.4 Način zbiranja z množico strokovno nepripravljenih sodelavcev danes ne velja več za zanesljivega. V Franciji sta se sestavljanja lingvističnega atlasa lotila J. Gilliéron in E. Edmont, in sicer na precej drugačen način. Omejila sta se na 638 krajev, v katerih je zbral gradivo Edmont sain. Skromnejši cilj je omogočil, da so atlas, ki vsebuje skoraj 2000 kart, zaključili in izdali v letih 1900—1912.5 Francoska vprašalnica je bila sestavljena iz posameznih besed, ki naj bi prikazale fonetske zakone in leksikalno raznolikost, ter iz besednih zvez, ki naj bi osvetlile mor- 1 Atlas russkix narodnyx govorov central'nyx oblastej k vostoku ot Moskvy, Moskva, 1957 (ARNG). — Malv atlas gwar polskich, I—III, Wroclaw-Krakôw, 1957—60; IV—XIII, Wroclaw-Warszawa-Kraköw, 1961—70 (MAGP). — Dyjalek-talagicny atlas belaruskaj movy, Minsk, 1963 (DABM). — Bälgarski dialekten atlas, I—II, Sofija, 1964—66 (BDA). — Sorbischer Sprachatlas, I—IV, XI Bautzen, 1965—75 (SS). — Atlas slooenského jazyka, I, Bratislava, 1968 (ASJ). — Atlas jçzykorvy kaszubszcyzny i dialektöw sqsiednich, I—XII, Wroclaw-War-szawa-Krakôw, 1964—70, Wroclaw-Warszawa-Kraköw-Gdarisk, 1971—75. Od regionalnih atlasov naj tukaj omenim le dva: Dzendzclivskyj ]. O., Lingoisticnyj atlas ukrajins'kyx narodnyx hovoriv Zakarpats'koj oblasti USSH, I—II, Užhorod, 1958-60; S. B. Bernštcjn, V. M. lllič-Svityč, G. P. Klepikova, T. V. Popova, V. V. Usačeva, Karpatskij dialektologičeskij atlas, Moskva, 1967. ä T. Logar, O pripravah za slovenski lingvistični atlas, Zeszyty naukowe Uniwersytetu Jagielloriskiego Nr. LX. Prace içzykoznawcze 5, str. 405. — J. Vu-kooič, O iugoslovenskom radu na dijalektološkim atlasima, Makedonski jazik XI—XII, Kn. 1—2, 1960—61, str. 213. — Ukrajinska lingvistična geografija, Kyjiv, 1966. — J. Vorač-M. Rackovà, Prdce na češkem jazykovéïn atlase, Slovo a slovesnost 29, 1968, str. 312. 3 Obščeslavjanskij lingvističeskij atlas, Materialy i issledovanija 1971, Moskva, 1974. 4 Wrede F., Deutscher Sprachatlas auf Grund des von Georg Wenker ge-gruendeten Sprachatlas des Deutschen Reichs, Marburg, 1926. 8 J. Gilliéron et E. Edmont, Atlas linguistique de la France, Paris, 1900—1912. fološke in sintaktične razlike. Na eni karti je obdelana vedno le enu beseda ali besedna zveza, in sieer tuko, da je ob vsakem kraju zapisana odgovarjajoča oblika. Lingvistična geografija je prinesla mnogo novih pogledov na jezik, porušila je do tedaj nekoliko poenostavljene pojme o dialektih in mejah med njimi ter vpeljala novo metodo zbiranja in obravnavanja jezikovnega gradiva. Nova metoda se je hitro razširila in prišla tudi k Slovanom, Še pred izidom francoskega atlasa so zbirali narečno gradivo in risali dialektološke karte. Pçi več slovanskih narodih so, podobno kot Wenker, zbirali narečno gradivo z razpošiljanjem vprašalnic, na katere so odgovarjali podeželski intelektualci. Četudi odgovori niso bili vedno zanesljivi in niso prihajali enakomerno iz vseh krajev, pomeni takšno zbiranje veliko obogatitev znanja o dialektih, saj so zbirali podatke iz veliko več krajev, kot so jih mogli zbrati dialektologi prej, na podlagi lastnih potovanj in raziskav. Na osnovi nekaterih teh vprašalnic so bili narejeni tudi narečni zemljevidi. Ena prvih slovanskih dialektoloških kart, narejenih na osnovi vprušulnice, je karta ukrajinskih narečij iz I. 1872." Zu ruska narečja sta pod redukcijo Šahnmtova izšli dve obsežni vprašalnici, ena za severna in ena za južna narečja.7 Za beloruščino je tako vprašalnico sestuvil Karski, ki je zbrano gradivo uporabil za zemljevid v svoji monografiji »Belorusi«,8 za slovaščino F. Pustr-nek." za bolgarščino pa B. Conev.10 Po izidu francoskega atlasa so nastali prvi slovanski regionalni atlasi, pa tudi več projektov za nacionalne atlase, ki pa se pred drugo vojno niso uresničili. Na prvem slavističnem kongresu v Pragi je Meillet predlagal, du bi sestavili vseslovenski lingvistični atlas," B. de Cour-tcnay pa se je zavzel za proučevanje izoglos, ki tečejo po vsem slovanskem ozemlju.12 Tudi ta zamisel se je začela uresničevati šele po vojni. Prvi slovanski jezikovni atlas obravnava prav naš jezik. To je Tesnièrov Atlas linguistique pour servir à l'étude du duel en Slovène, ki je izšel I. 1925 v Parizu. Tesnière je zanj sani zbral gradivo in ga sestavil po istih nučelih kot Gilliéron, le da je v njem obdelal en sam pojav — dvojino. Atlas ima približno 70 zemljevidov, na vsakem je kartografirana po enu beseda ali besedna zveza v dvojini. Vendar je slovenščina potrebovala še osnovno in obenem celovito obdelavo, ki jo jc opravil Fr. Ramovš. V Slovenski dialektološki karti je območja 0 K. P. Mixal'öuk, Narečija, podnarečija i govorv Južnoj Rossiji y svjazi s narečijami Galièiny, Trudy etnografičesko-statističeskoj ekspediciji v Zapadno-russkij kraj. Jugozapadnyj otdel, Materialy i issledovanija sobrannyje P. P. Čubinskim, Srb., 1872, str. 453—512. — V istem zborniku je vprašalnica: J. P. Novickij, Programma dlja ukazanija osobennostej mestnyx narodnyx govorov v Južnoj Rossiji, str. 527—600. 7 Programma dlja sobiranija osobennostej narodnyx govorov, I Programma dlja sobiranija osobennostej severnovelikorusskogo narečija, SPb., 1896, 11. Programma dlja sobiranija osobennostej južnovelikorusskogo narečija SPb., 1896. 8 Programma dlja sobiranija osobennostej govorov belorusskogo narečija lORJaS, t. II, kn. 2, SPb.. 1897. " Študiovanie sloveneiny, Slovenske pohl'ady, XIII—XVII, 1893—97. 10 Programa za izučavane na bajgarskite narodni govori, Sboyiik па narodni umotvorenija, kil. XVI—XVII, 1900; str. 879—911. 11 L. Tesnière, Po voprosu o dialektologičeskom utlase russkogo jazvka. Vo-prosy jazykoznanija, 1966. No. 5, str. 111. 12 J. Ä. Baudouin de Courtenay, Izoglosy w swiecie jçzykowym slowiatiskim, Sbornik praci 1. sjezdu slovanskych filologû v Praze 1929, Praha, 1932, str. 448. posameznih narečij opredelil tako, da je upošteval več kot 1000 jezikovnih pojavov." Ramovš je naredil tudi načrt za slovenski lingvistični atlas ter zanj sestavil vprašalnieo.14 Po nekoliko predelani vprašalniei so začeli zbirati slovensko narečno gradivo 1. 1951. Vprašalnica vsebuje vprašanja iz fonetike in morfologije. Zdaj je gradivo že skoraj vse zbrano in čaka kartografske obdelave. Opisala bom na kratko način ter načela, po katerih je izdelano šest slovanskih nacionalnih jezikovnih atlasov, ki so že izšli oziroma začeli izhajati: Allas ruskih narečij vzhodno od Moskve (ARNG), Dialektološki atlas beloruskega jezika (DABM), Bolgarski dialektološki atlas (BDA), Atlas slovaškega jezika (ASJ), Mali atlas poljskih narečij (MAGP) in Lužiškosrbski jezikovni atlas (SS). Primerjava med njimi nam razkriva široko in zapleteno problematiko, od bolj tehničnih vprašanj, kot so število raziskanih krajev ter število in strokovnost izpraševalcev, do teoretičnega vprašanja, kateri pojavi bodo karto-grafirani in na kakšen način se bo to zgodilo. Začetni deli pri jezikovnih atlasih sta sestava vprašalnice in določitev krajev, kjer bodo zbirali gradivo. Obseg vprašalnice ne sme biti prevelik, pač pa mora čim bolj popolno zajemati vse plasti jezika: fonetiko, morfologijo, sintakso in leksiko. Sintaksa je v slovanskih atlasih slabo obdelana: v poljski in lužiškosrbski vprašalniei sintaktičnih vprašanj sploh ni, v ruski, beloruski in bolgarski pa ji je posvečenih le nekaj vprašanj. To je razumljivo, saj je sintaksa v dialektologiji še slabo raziskana, obenem pa je sintaktične pojave težko zapisovati. Meti leksikalnimi vprašanji pa je večina vprašanj terminoloških (tj. od pomena k besedi) in ponavadi le malo semantičnih (tj. od besede k pomenu). Število raziskanih krajev je odvisno od materialnih možnosti in velikosti naroda. Manjši narodi imajo tu seveda lažjo nalogo. Slovaki so zbirali gradivo v vseh krajih, Bolgari v vseh krajih s starim prebivalstvom, zelo gostu je tudi mreža krajev pri Lužiških Srbih, bolj retlka pri Rusih in Belorusih, zelo redka pri Poljakih. Zbiranje gradiva vodijo dialektologi, v večji ali manjši meri pa po navadi sodelujejo še študentje. Tudi tu velja, tla je na manjšem ozemlju lažje delo, ker zahteva manj zbiralcev in se dajo zato bolje pripraviti. Za ARNG in DABM so zbirale gradivo stotine študentov, kar je, zlasti na začetku, do neke mere slabo vplivalo na kakovost gradiva. Seveda pa je pri velikih narodih drugače gradivo nemogoče zbrati. Precej se razlikujejo nazori sestavljalcev atlasov o tem, kaj se da karto-grafirati. Razhajanja nastopajo predvsem pri kartografiranju slovničnih pojavov, ki jih najdemo v neomejenem številu besed. Medtem ko SS (najbolj dosledno), ARNG, DABM, BDA ter deloma MAGP skušajo prikazati te pojave ab-strahirano od konkretne leksike (v ARNG najdemo zemljevide, na katerih je prikazana razširjenost akanja oziroma okanja, izgovora priporniškega oziroma zaporniškega g itd.), prikazuje ASJ te pojave vedno na osnovi posameznih besed. Nadalje so razlike tudi v obremenjenosti zemljevidov. Tu se družita ASJ in BDA, ki ponavadi prinašata na enem zemljevidu le eno dialektno razliko. Takšni zemljevidi so zelo pregledni, so pa nekoliko poenostavljen prikaz resničnega stanja, saj se besede oziroma jezikovni pojavi večkrat razlikujejo 13 F. Ramovš, Slovenska dialektološku karta, Ljubljana, 1951, str. 23. 14 T. Logar, O pripravah za slovenski lingvistični atlas, Zeszyty naukowo uniwersytetu Jagiellonskiego Nr. LX. Prace jçzykoznawcze, z. 5, str. 405, 1963. med seboj po nekaj lastnostih hkrati. Ostali atlasi poskušajo na nekaterih zemljevidih kurtografirati zapletene realne odnose s pomočjo različnih grafičnih sredstev, barvnih znakov, ploščin, izoglos, napisov itd. Tako lahko prikažejo več razlik na enem zemljevidu, npr. fonetične, besedotvorne in leksikalne variante ene besede. Takšni zemljevidi so sicer teže čitljivi, so pa bogatejši s podatki. Atlas ruskih narečij vzhodno od Moskve Prednica ruskega dialektološkega atlasa je Dialektološka karta ruskega jezika v Evropi, ki je izšla 1. 1914.15 Njeni avtorji N. N. Durnovo, N. N. Sokolov in D. N. Ušakov so s pomočjo vprašalnice,10 v kateri so bile sistematično obdelane do tedaj znane narečne oblike v fonetiki in morfologiji, bolj šibko pa v sintaksi in leksiki, ter z dopisno zbiralno metodo sestavili dialektološki zemljevid vzhodnoslovanskih jezikov, na katerem so na osnovi nekaj fonetičnih in morfoloških pojavov določili meje med narečji. Kljub zastareli metodi zbiranja in nepopolnim podatkom je to delo na splošno dobro prikazalo meje med glavnimi narečij, tako da veljajo z nekaterimi popravki še danes.17 Kakšne bistvene spremembe v razporeditvi narečij lahko pričakujemo šele po izidu vseh vzhodnoslovanskih atlasov.18 Med obema vojnama so začeli pripravljati ruski dialektološki atlas dialek-tologi, ki so bili somišljeniki marrizma. Izdelali so novo vprašalnico (Voprosnik IJaM, 1936), organizirali množično zbiranje ter izdali poskusni atlas.19 Dialek-tološko delo tega kolektiva je imelo napake celotne marrovske koncepcije, ne-znanstvenost in površnost. Po 1. 1950 so njegovo delo ustavili. L. 1939 se je organiziral nov dialektološki center v Moskvi (sedež mar-rovcev je bil v Leningradu), ki nosi danes ime Inštitut za jezikoslovje. Le-ta je začel vzporedno in naslanjajoč se na tradicijo Dialektološke karte ruskega jezika d Evropi ravno tako pripravljati jezikovni atlas. Voditelj kolektiva in njegov glavni teoretik je bil R. I. Avanesov. Šele delo te skupine je rodilo uspeh. Najprej so sestavili novo vprašalnico.20 Ker je ruski jezik razširjen na ogromnem ozemlju, so morali celo ozemlje razdeliti na 11 delov, vsak del naj bi bil obdelan v posebnem zvezku atlasa. Predviden pa je še zaključni zvezek, v katerem bi bila prikazana diferenciacija najvažnejših jezikovnih pojavov na ce- 15 Opyt dialektologičeskoj karty russkago jazyka v Evrope s priloženijem očerka russkoj dialektologiji, Sostavili členy komissija N. N. Durnovo, N. N. Sokolov, D. N. Ušakov, Trudy M DK, vyp. 5, Moskva, 1915. 16 Programma dlja sobiranija svedenij, neobxodimyx dlja sostavlenija dialektologičeskoj karty russkogo jazyka, I, Južnovelikorusskije govorv. Russkij filologičeskij vestnik, t. LXI, 1909, str. 224—254; Programma dlja sobiranija svedenij, neobxodimyx dlja sostavlenija dialektologičeskoj karty russkogo jazyka, 11, Severnovelikorusskije i srednevelikorusskije govory, RFV, t. LXVI, 1911, str. 177—192. 17 R. 1. Avanesov, Očerki russkoj dialektologiji, Moskva, 1948, str. 215. 18 K. Zaxarova, V. Orlova, Gruppirovka govorov russkogo jazyka po dan-nym lingvističeskoj geografiji, Voprosy jazykoznanija, 1963, No. 6, str. 20—36. — Lingvistycnaja geografija i grupopka belaruskix gavorak, Minsk, 1968, 1969. 19 M. D. Mal'cev, F. P. Filin, Lingvističeskij atlas rajona ozera Seliger, Leningrad, 1948. 20 Programma sobiranija svedenij dlja sostavlenija dialektologičeskogo atlasa russkogo jazvka, Jaroslavl', 1945. lern ozemlju, ter dopolnilni zvezek, ki bi prikazal stanje ruske dialektologije pred sestavo atlasa. Najprej so začeli pripravljati del, ki obsega teritorij vzhodno od Moskve. V razmeroma zelo kratkem času (1946—1951) so zbrali gradivo in ga karto-grafirali. ARNG je izšel 1. 1957 v dveh delih: v prvem delu so zemljevidi, v drugem pa uvodni članki, seznam raziskanih krajev, zbiralcev, bibliografija in komentarji k zemljevidom. V naslednjih letih so sestavili še nekaj zvezkov. , Podatke teh atlasov uporabljajo za nadaljnje dialektološke raziskave,21 vendar atlasi še niso izšli. Za ARNG so raziskali 965 krajev, v atlas pa so jih vključili 938, deloma zato, ker je bila mreža krajev ponekod pregosta, deloma zato, ker je bil material iz nekaterih krajev nezanesljiv. Povprečna razdalja med dvema krajema je 15 km, povprečna gostota pa 1 kraj na 225 km2, mreža je torej zelo gosta (v francoskem atlasu 1 kraj na 830 km2). Kriterija za izbiro krajev avtorji niso razložili, je pa prebivalstvo na tem ozemlju etnično precej razgibano: poleg Rusov živi na vzhodu še veliko drugih narodnosti, čuvaška, tatarska, marijska, mordvinska. Gradivo so zbirali študenti in učitelji s 17 visokošolskih zavodov pod vodstvom dialektologov z Inštituta za ruski jezik (od 1. 1950 Inštituta za jezikoslovje). Ti so vsako leto organizirali zbiralne ekspedicije in dialektološka posvetovanja, vendar vseh zbiralcev niso mogli neposredno voditi. Po navadi so v vsakem kraju delale skupine 2 ali 3 ljudi, za informante pa so si izbrali 3 do 4 ljudi starejše generacije, ki so bili rojeni in so živeli pretežno v raziskovanem kraju. Princip večih informantov se razlikuje od klasičnega francoskega, ki rabi v vsakem kraju le enega, vendar je zanesljivejši, saj hitro pokaže možne individualne posebnosti govorjenja. Način zapisovanja za ARNG je precej težaven. To je deloma pogojeno z naravo vprašalnice, kjer posamezna vprašanja pogosto ne zahtevajo samo ene določene besede, ampak čim več primerov, ki naj prikažejo splošno zakonitost, in katerih izbor glede na natančnost fonetične in morfološke diferenciacije ni lahek. Poleg tega je bilo treba zbrati gradivo posredno, med pogovorom, ne pa z neposrednim izpraševanjem, da ne bi vplivali na odgovor. Pri tako velikem številu zbiralcev ter razmeroma zahtevni vprašalniei so se seveda pojavile pomanjkljivosti, npr. premalo ali neustrezni primeri pri slovničnih vprašanjih ter nejasen pomen zapisanih besed pri leksikalnih vprašanjih, zato nekaterih pojavov niso mogli kartografirati. Vprašalnica v največji meri opredeljuje vsebino atlasa, dobro vprašalnico pa se da sestaviti šele potem, ko so narečne razlike nekega jezika že dokaj dobro poznane. Vprašalnica za ARNG (ponatisnjena je v uvodnem zvezku atlasa) obsega 294 vprašanj, razdeljena je na 4 oddelke: fonetiko (67 vprašanj), oblikoslovje (50 vprašanj), skladnjo (22 vprašanj) in leksiko (153 vprašanj). Kljub temu, da je leksiki odmerjeno največ vprašanj, je težišče vprašalnice na fonetiki in oblikoslovju. Vprašanja s teh dveh področij dokaj popolno zajemajo znane narečne pojave. Narava teh razlik je drugačna od leksikalnih, saj gre tu za bolj ali manj omejeno število zakonitosti, ki velja za neomejeno število besed, medtem ko gre pri leksikalnih razlikah za neomejeno število razlik med 21 Voprosy teoriji lingvističeskoj geografiji, red. R. I. Avanesov, Moskva, 1962, str. 193. posameznimi besedami, zato bi moralo biti število leksikalnih vprašanj znatno večje od slovničnih. Tipični formulaciji za leksikalna vprašanja sta: »Kako se pri vas imenuje...?« in »Ali uporabljate pri vas besedo... in kakšen pomen ima?« Prva vrsta vprašanj je terminološka, druga pa semantična. Semantičnih vprašanj je precej manj kot terminoloških. Besede, ki jih vprašalnica vsebuje, so pretežno imena za predmete iz kmečkega življenja: za hišo in njene dele, hlev, ograjo, gospodarska poslopja, poljedelsko orodje (plug, kosa, cepec), posoda, obleke, poljščine, živali itd. Šibko je zastopana v vprašalnici skladnja, ki se med ruskimi narečji ne razlikuje dosti, je pa tudi slabo raziskana. Sestavljalci atlasa menijo, da bo treba nekoč sestaviti novo serijo atlasov, posvečenih prav leksiki in skladnji. Pri fonetičnih in oblikoslovnili vprašanjih prihaja do izraza osnovna značilnost ARNG, namreč težnja zajeti teritorialno diferenciacijo celotnih pojavov na osnovi neomejenega števila besed. Vprašanja v prvih dveh oddelkih so sestavljena npr. takole: »Kakšen samoglasnik se izgovarja v prvem zlogu pred naglasom na mestu črke o. Ali se izgovarja o ali a ali э? a) stoly ali staly, nogi ali nagi... (sledi več primerov) b) voda, vadil ali voda ; noga, naga ali noga .. . c) vodöj ali vadoj; nogöj ali nagöj ... Gradivo je razdeljeno na točke glede na kvaliteto naglašenega samoglasnika. Zbiralci morajo po možnosti zapisati vse navedene primere in dodati čim več svojih. Na osnovi odgovorov na to in še nekaj naslednjih vprašanj si lahko sestavljalci zemljevidov ustvarijo sliko o sistemu lienaglašenega vokalizma v nekem narečju. Na ta način so obdelane fonetične in oblikoslovne razlike. Da so avtorji zemljevidov določili stanje v kakšnem narečju, so morali dobiti čim več primerov za kakšen pojav, prav gotovo pa vse tiste, ki so navedeni v vprašalnici. Pri pojavih, ki nastopajo v majhnem številu besed, je bilo posebno važno, da so bile v odgovorih navedene iste besede, sicer gradivo ni bilo primerljivo. Ce so zbiralci zabeležili premajhno število besed ob kakšnem pojavu, poleg tega pu še različne, je bilo gradivo neuporabno. Avtorji ARNG naštevajo več vprašanj, pri katerih je šlo gradivo v izgubo. Zemljevidov, ki kažejo posamezne jezikovne pojave, je v ARNG 241, poleg tega je še 8 pomožnih zemljevidov, na katerih so prikazane nekatere zgodovinske meje ter administrativna razdelitev ozemlja, na koncu pa je 30 zemljevidov s snopi izoglos. Zemljevidi si slede približno v takem zaporedju kot vprašanja v vprašalnici. Kartografirani pojavi imajo različen položaj v jezikovni zgradbi. Prikazujejo razlike v eni besedi, v skupini besed ali pa v celotnem pojavu, ab-strahiranem od konkretne leksike. Tudi pojav ima lahko različen obseg, lahko zajema razliko v enem glasu (npr. g:y), v paradigmi (npr. deduška, deduški: deduška, deduška), ali pa v tako zapletenem sistemu, kot je vokalizem prvega zloga pred naglasom po mehkih soglasnikih. Vsi pojavi niso primerni za skupno kartografiranje. Včasih se izoglosa kakšne besede, v kateri določen pojav nastopa, znatno razlikuje od izoglose samega pojava. Takrat je najbolje karto-grafirati tako besedo posebej. V ARNG je tak primer na zemljevidih št. 22 in 23. Zemljevid št. 22 kaže prehod a v é med mehkimi soglasniki, zemljevid št. 23 pa isti pojav v besedah op'at' in plem'annik, v katerih je izgovor z e precej bolj razširjen od samega pojava. Nekateri pojavi nastopajo v razmeroma majhnem številu besed, in sicer tako, da se izoglose teh besed precej razhajajo. Tudi takrat je najbolje kartografirati vsako teh besed posebej. Tako prikazuje prehod a v o v 2. os. glagolov tipa platit', taščit' v ARNG 8 zemljevidov, za vsak glagol posebej, sledi pa splošen zemljevid, kjer je znak za dialektno obliko vselej, če obstaja le-ta vsaj pri enem glagolu (zemljevidi št. 27—35). Če je v kakšnem narečju gradivo kazalo na obstoj dveh ali več variant, so sestavljalci presodili bodisi po samih primerih, bodisi po opombi zapisovalca, katera varianta prevladuje, oziroma ali sta si enakovredni, ter pojav tako označili. V kasnejših atlasih so to določanje količinskega razmerja opustili, ker je premalo upravičeno glede na razmeroma majhno število primerov, ki so bili sestavljalcem na voljo.22 Važna lastnost zemljevidov v ARNG je dosledno ločevanje ravnin, na katerih se pojavljajo dialektne razlike, in poskus, prikazati z raznimi grafičnimi sredstvi strukturno povezavo med različnimi elementi teh ravnin. Če nastopajo na zemljevidu kot členi dialektnega razmerja različna imena za kak predmet, npr. za burkle, nastanejo razlike na najmanj treh ravneh. Osnovna je leksi-kalna: ponekod pravijo temu predmetu ulivat, drugje rogač, spet drugje jemki. Vsaka teh besed ima več fonetičnih variant (rogač, ragač, rayač, rogač itd.), nekatere tudi besedotvorne (jemki, jemok, otjom itd.). Če bi vsako teh variant posebej in enakovredno označili, bi dobili nepregledno množico znakov, izgubili pa bi tudi pregled nad strukturnimi vezmi med skupinami variant. Zato je treba z različnimi grafičnimi sredstvi prikazati neenake odnose med elementi dialek-nega razmerja. Za prikaz osnovne razlike uporabljajo v ARNG iste znake različnih barv, prvi znak je krog. Dopolnilne razlike so označene z različnimi geometrijskimi liki (trikotnik, kvadrat, romb), razlike tretje stopnje pa z različno zapolnjenostjo znakov. Znaki se morajo razlikovati po toliko lastnostih, kolikor je ravni diferenciacije. Enostavna razlika je prikazana npr. na zemljevidu št. 137, ki kaže končnice orodniku ed. m. sp. zaimkov moj, tvoj, sooj. Končnica -im je označena z rdečim krogom, -em z zelenim, -от pa z rumenim. Pri zemljevidu z osnovno in dopolnilno razliko uporabljajo kombinacijo barv in likov. Pri prikazu spregatve glagola pec (zemljevid št. 151) je z barvo podana osnovna razlika v končnem soglusniku osnove: rdeča barva pomeni osnovo na -č (pečeš), zelena osnovo na -k' (pek'eü'), rumena pa osnovo na -k (pe-koš'). Z obliko lika je označena dopolnilna razlika v vokalu končnice: krog pomeni -o (pečoš' pek'os, pekos), trikotnik pa -e (pečeš', pek'es). Poleg zemljevidov posameznih jezikovnih pojavov je v atlasu še 30 zbirnih zemljevidov izoglos. Ti zemljevidi združujejo gradivo prejšnjih. Na enem zemljevidu je zbranih nekaj izoglos, ki potekajo blizu ena drugi in tvorijo t. i. snop uli pa kažejo razširjenost sorodnih pojavov. Značaj izoglos na kartografiranem ozemlju potrjuje zgodovino, namreč pozno nuselitev Rusov na vzhodnem delu ozemlja. Izoglose so veliko bolj jasne na zahodu, na vzhodu pa se mešajo, saj so se tja priseljevali ljudje z različnih narečnih področij. Interpretacija izoglos pa bo seveda zares plodna šele takrat, ko bodo sestavljeni vsi atlasi ruskega ozemlja. V spremnem zvezku ARNG so zbrani komentarji k posameznim zemljevidom. Sestavljeni so iz dveh delov, splošnega in posebnega. Splošni pojasnjuje, na 22 Prav tam, str. 209. osnovi katerega vprašanja je zemljevid narejen in ali je pojav kartografiran na osnovi leksikalno neomejenega gradiva ali ne. Če je pojav kartografiran kot zakonitost, so navedene besede, ki jih pri kartografiranju niso upoštevali (razne izjeme, knjižne besede itd.). Posebni del komentarja prinaša neposredne odgovore zapisovalcev. Najpogosteje je to potrebno takrat, kadar obstajata v narečju dve ali več variant, ali pa kadar je gradivo pomanjkljivo. Poleg tega najdemo v komentarju redke variante, ki na zemljevidu sploh niso označene, ter pripombe zapisovalcev, katere oblike uporabljajo starejši ljudje, katere mlajši itd. Načela, po katerih je sestavljen ARNG in ki jih nekateri avtorji imenujejo »moskovska šola lingvistične geografije«,23 so uporabili tudi sestavljalci beloruskega in bolgarskega atlasa, tako da tvorijo ti trije atlasi dokaj sorodno skupino. Dialektološki atlas beloruskega jezika Beloruska lingvistična geografija ima že tradicijo. Med obema vojnama je beloruski jezikoslovec P. A. Buzuk izdal poskusni atlas vzhodnega in srednjega dela Belorusije24 z zemljevidi fonetičnih in oblikoslovnili pojavov. Opiral se je na lastno vprašalnico25 in na starejše gradivo. Zanimivo je, da je kartografiral predvsem razširjenost jezikovnih pojavov kot celote, kar tedaj ni bilo običajno. Politične razmere so prekinile plodno Buzukovo delo,26 med vojno je bila uničena tudi večina zbranega gradiva, tako da je bilo treba po vojni začeti na novo. Tedaj pa so se tako teoretične zasnove kot vprašalnica2' naslonile na rusko lingvistično geografijo. R. I. Avanesov je bil v začetnem obdobju dela pri DABM pokrovitelj mlade generacije beloruskih dialektologov in je poleg K. K. Krapive in J. M. Mackevičeve tudi redaktor atlasa. Več kot desetletno delo je bilo uspešno zaključeno 1. 1963, ko je DABM izšel. Sestavljen je iz zvezka zemljevidov ter iz spremnega zvezka, v katerem so poleg komentarjev uvodni članki, seznam raziskanih krajev in zbiralcev ter bibliografija. Ker je vključeno v DABM samo gradivo iz beloruske republike, bo koristno dopolnilo regionalni atlas beloruskih narečij na Poljskem, ki ga pripravljajo poljski jezikoslovci.28 Način zbiranja gradiva za DABM je bil prav tak kot pri ARNG. Skupine študentov in njihovih učiteljev so pod vodstvom Inštituta za jezikoslovje Ja-kuba Kolasa pri AN BSSR zbrale gradivo v 1027 krajih. Gostota mreže znaša 1 kraj na 220 km2, kraji so po ozemlju zelo enakomerno razporejeni. Narava napak je podobna kot pri ARNG: premalo ali neustrezni primeri, nejasnosti pri 23 T. V. Nazarooa, Atlas slovenského jazyka, Movoznavstvo, 1970, št. 5, str. 89. 24 Buzuk P., Sproba lingvistyčnaj geagrafiji Belarusi, Minsk, 1928. 25 Pragrama dlja zbirannja asablivascej belaruskix gavoruk i gavorak pera-xodnyx da susednix тоџ. Ukladal'niki S. Nekraševič i P. Buzuk, Minsk, 1927. 20 F. Jakopin, Vprašanje beloruskega jezika in jezikoslovja. Jezik in slovstvo XV, 1969/70, str. 250. 27 Pragrama pa vyvucennju belaruskix gavorak i zbirannju zvestak dlja skladannja Dyjalektalagicnaga atlasa belaruskaj movy, Minsk, 1948. 28 S. Glinka, M. Kondratjuk, I. Saoickaja, Ob atlase belorusskih govorov v Pol'še, Voprosy jazykoznanija 1973, No. 1, str. 147. določevanju pomena zapisanih besed. Vprašalnica v atlasu sicer ni ponatisnjena, po vsebini zemljevidov in po vprašanjih k zemljevidom, ki so navedena v komentarjih, pa lahko sklepamo, da je po vsebini in obsegu zelo podobna ruski. Zanimivo je, da so sestavili na osnovi skoraj istih vprašanj 338 zemljevidov, torej skoraj 100 zemljevidov več kot v ARNG (241). Težko je presoditi, od kod ta razlika. Deloma je prav gotovo nastala zaradi tega, ker so beloruska narečja bolj diferencirana kot narečja na ozemlju ARNG. Tako so npr. v DABM zemljevidi za imena za strnišča (št. 269—273), za krompir (št. 277), za piščanca (296), raco (297), oblak (313), kovača (314). Vsi ti izrazi se na ozemlju ARNG ne razlikujejo. Drugi razlog za večje število zemljevidov v DABM pa je verjetno boljša kakovost odgovorov. V njem so štirje zemljevidi posvečeni spolu in oblikam samostalnikov gus', myš' (80—83), štirje zemljevidi oblikam števnikov dva, tri (143—146), deset zemljevidov imenom za različna gospodarska poslopja (230 do 240). O teh pojavih v ARNG ni zemljevidov ali pa jih je precej manj, avtorji ARNG pa izrecno omenjajo, da je za to krivo pomanjkljivo gradivo. Boljša kakovost gradiva je razumljiva, saj so DABM sestavljali 13 let (1948—1961), ARNG pa le 6 let, poleg tega so lahko beloruski dialektologi verjetno s pridom uporabili izkušnje ruskih kolegov. Inštitut za jezikoslovje Jakuba Kolasa pri AN BSSR je leta 1971 izdal vprašalnico, ki vsebuje samo vprašanja iz leksike.28 Vprašanj je skoraj 4000, zajemajo pa običajne pomenske skupine iz kmečkega življenja, pa še o človeških lastnostih, o boleznih, o otrocih, praznikih in verovanju. Vprašalnica je namenjena predvsem novemu leksikalnemu atlasu, služila pa naj bi tudi za sestavo dialektoloških slovarjev, monografij itd. Tako so se beloruski dialektologi že lotili dela, ki naj bi popravilo pičlo obravnavo leksike v atlasu. Zemljevidov je v DABM 338, poleg tega 8 pomožnih. Jezikovni zemljevidi prikazujejo deloma na osnovi konkretnih besed, deloma na osnovi leksikalno neomejenega gradiva narečno diferenciacijo fonetičnih, oblikoslovnih, sintaktičnih in leksikalnih pojavov. Sistem označevanja je tak kot v ARNG, so pa zemljevidi tehnično bolje izdelani. Zemljevidi s snopi izoglos so izšli v posebni knjigi.30 Na 80 zemljevidih so prikazani skupaj potekajoči snopi izoglos, ki členijo belorusko jezikovno ozemlje v vseh smereh, na osnovi le-teh pa je izpeljana sodobna členitev beloruskih narečij. Komentarji so sestavljeni na enak način kot v ARNG in so prav tako včasih zelo obsežni, saj prinašajo k nekaterim zemljevidom vse gradivo. Bolgarski dialektološki atlas Tretji jezikovni atlas, sestavljen po načelih »moskovske šole lingvistične geografije«:, je bolgarski. Začeli so ga pripravljati po vojni. St. Stojkov je leta 1947 sestavil vprašalnico, s katero naj bi ugotovili najbolj splošne značilnosti bolgarskih narečij.31 Kasneje so začeli s pomočjo študentov zbirati narečno gradivo po nekoliko predelani vprašalniei. Medtem je v SZ S. B. 28 Instrukcyja pa zbirannju materyjalajj dlja skladannja leksičnaga atlasa belaruskaj movy, Minsk, 1971. 30 Gl. op. 18, drugo delo. 31 St. Stojkov, Kratäk osvedomitelen väprosnik za proučvane na bälgarskite mestni govori, Sofija, 1947. Bernštejn organiziral zbiranje gradiva za atlas bolgarskih narečij v SZ. Ta atlas je izšel leta 1958.32 Naloge, narediti nacionalni bolgarski atlas, sta se lotila leta 1955 Inštitut za bolgarski jezik pri BAN ter Inštitut za slavistiko pri AN SSSR. S sovjetske strani je delo vodil Bernštejn, z bolgarske pa Stojkov. Atlas naj bi izšel v štirih delih, vsak del bi zajemal 1/4 bolgarskega ozemlja, na koncu pa bi izdali zaključni zvezek, na katerem bi bili prikazani najvažnejši jezikovni pojavi na celem ozemlju. Do sedaj sta izšla dva dela. Prvi del obsega JV Bolgarijo, gradivo zanj so zbrali v letih 1956—60, zemljevide so sestavili v letih 1959—61. Izšel je leta 1964 pod redakcijo Stojkova in Bernštejna. Drugi del, ki zajema SV Bolgarijo, je samostojno delo Bolgarov in je izšel pod redakcijo Stojkova leta 1966. Gradivo zanj so zbirali v letih 1960—63, zemljevide pa so sestavili do leta 1964. Oba dela sta sestavljena iz dveh zvezkov: v enem so zemljevidi, v drugem pa uvodni članki, komentarji, ponatisnjena vprašalnica, seznam krajev in zbiralcev, seznani kartografiranih pojavov ter opis in zgodovina prebivalstva. Za atlas je Stojkov pripravil novo vprašalnico.53 Obsega 369 vprašanj: 120 fonetičnih, 137 oblikoslovnili, 6 sintaktičnih in 106 leksikalnih. Težišče je tudi tu na fonetiki in oblikoslovju. Vprašanja so sestavljena tako, da bi, če je le mogoče, na osnovi leksikalno neomejenega gradiva ugotovila sistemske zakonitosti narečij. Vsebina vprašanj je v skladu z drugačno zgradbo bolgarskega jezika: manj je npr. vprašanj o sklanjatvah, več pa o glagolskih časih. Gradivo za BDA so zbrali sodelavci Inštituta za bolgarski jezik (za prvi del tudi Inštituta za slavistiko iz SZ), fakultetni učitelji sofijske univerze, gimnazijski učitelji in študenti, razdeljeni na skupine 3—4 ljudi. Posebnost BDA je izbira krajev, v katerih so zbirali gradivo. Preden so jih določili, so namreč proučili narečja vseh bolgarskih krajev, da bi ugotovili, kje govore še staro narečje, ter nato zbirali gradivo samo v teh krajih. To znaša v prvem delu 400 od približno 1480 krajev, v drugem pa 265 od približno 1200 krajev. Takšen kriterij je sestavljalcem narekovala zgodovina Bolgarije, ki je v zadnjih treh stoletjih doživela veliko selitev prebivalstva, poleg tega pa živi v Bolgariji precejšnje število drugih narodnosti. V spremnih zvezkih atlasa sta objavljena daljša članka o zgodovini migracij in o etničnem sestavu kartografiranih ozemelj. Za informante so izbrali domačine, katerih starši so bili že rojeni v raziskovanem kraju. Gradivo so zapisovali posredno, med pogovorom. Veliko število zbiralcev je povzročilo pomanjkljivosti v odgovorih, vendar so jih po prvem letu precej uspešno odpravili. Na osnovi zbranega gradiva so sestavili za prvi del atlasa 580 kart (objavili so jih 277), za drugi del pa 611 (objavili so jih 290). Spisek neobjavljenih zemljevidov je natisnjen v spremnih zvezkih. Večina zemljevidov ni ostala neobjavljena zaradi pomanjkljivosti, temveč zaradi nejasnih izoglos, nezanimivosti in ponavljanja. Na vsako vprašanje vprašalnice so sestavili po eno osnovno karto, če je bilo mogoče, na osnovi leksikalno neomejenega gradiva. Če pa je kak pojav nastopal le v eni ali nekaj besedah, so za te besede naredili posebne zemljevide. Leksikalni zemljevidi prinašajo različna imena za predmete iz kme- 32 Bernštejn S. В., Češko E. V., Zelenina E. /., Atlas bolgarskih govorov v SSSR, Moskva, 1958. 33 St. Stojkoo, Programa za sübirane па materiali za balgarski dialekten atlas, Sofija, 1962. čkegu življenja. Na nekaterih, npr. tistih z imeni za različne dele pluga, so dodane risbe teh predmetov. Semantičnih zemljevidov je le malo. Osnovni znak na zemljevidu je barvast krog. Če je v enem kraju več variant, je krog razdeljen na odgovarjajoče število delov. V bolgarskem atlasu načeloma prikazujejo na enem zemljevidu le eno dialektno razliko, v tem se BDA bistveno razlikuje od prejšnjih dveh atlasov. Takšni zemljevidi so bolj pregledni, pa vsebinsko manj bogati. Le pri leksikalnih zemljevidih je nekaj takih, ki prinašajo dopolnilne besedotvorne razlike (npr. št. 227, 232 v drugem delu BDA). Karte izoglos bodo sestavili potem, ko bodo izšli vsi deli atlasa. Komentarji prinašajo gradivo, ki se ni dalo kartografirati: redke variante, opombe zapisovalcev, opis kakovosti gradiva itd. Mali atlas poljskih narečij Pri Poljakih ima lingvistična geografija bogato tradicijo. Med obema vojnama je izšlo več regionalnih lingvogeografskih del.34 Leta 1939 sta avtorja Pod-karpatskega atlasa Malecki in Nitsch naredila načrt za poljski jezikovni atlas, ki naj bi zajemal 600 krajev in 2000 vprašanj, vendar se je začela vojna, še preden je načrt zaživel. Po vojni so začeli Poljaki spet misliti na atlas, vendar v zmanjšanem obsegu. Zanj so določili 100 krajev in 600 vprašanj, zato so ga imenovali Mali atlas. Voditelj kolektiva poljskih dialektologov je bil K. Nitsch, po njegovi smrti pa M. Karaš. Gradivo so zbrali v letih 1951—54, v letih 1957—70 pa je izšlo 13 zvezkov MAGP. Vsi razen zadnjega so sestavljeni iz dveh delov: 50 zemljevidov in spremnih zvezkov z uvodom, seznamom virov, zemljevidov, kartografiranih besed ter komentarji. V prvem zvezku je še splošen uvod k atlasu ter seznam in kratek opis krajev in informantov, seznam zbiralcev in ponatisnjena vprašalnica. 13. zvezek vsebuje med drugim seznam vseh zemljevidov, vseh kartografiranih besed in zaključne pripombe sestuvljalcev. Mreža krajev v MAGP je zelo redka. Gostota znaša 1 kraj na 2585 km2, srednja razdalja med dvema krajema je 60 km. Za tako redko mrežo so se odločili zato, ker niso imeli zadosti strokovnjakov, za množično pomoč študentov pa se niso hoteli odločiti. Zbiralcev je bilo 63, večinoma dialektologov in fakultetnih učiteljev. Redkost mreže so skušali premagati na več načinov. K 116 glavnim krajem so pritegnili še 69 dodatnih in 75 krajev iz predvojnih lingvogeografskih del, poleg tega pa še podatke iz starejše dialektološke literature, najstarejši viri segajo v začetek tega stoletja (en slovinski kraj je obdelan na osnovi gradiva iz leta 1903—13 in ne prikazuje današnjega stanja). Podatki iz glavnih krajev so na vsakem zemljevidu, iz ostalih pa le, če vsebujejo kaj pomembnega. Tako so dobili mrežo s stalnim ogrodjem, ki se lahko po potrebi precej zgosti, saj je skupno število krajev med 250 in 300. Takoj se porodi vprašanje, ali je upravičeno združevati gradivo različne starosti. Sestavljalci MAGP menijo, da je, češ da dopolnilni material ni nikoli rušil celotne slike, pa tudi 34 Stieber Z d., Izoglosy gwarowe na obszarze dawnych wojewodstw Lçczy-ckiego i Sieradzkiego, Krakow, 1933. — Malecki M. i Nitsch K., Atlas jçzykowy polskiego Podkarpacia, Krakow, 1934. — K. Dejna, Podolsko-wolyriskie pogra-nieze jçzykowe, Tarnopol, 1938. —./. Tarnacki, Studia poröwnawcze nad geo-grafii\ wyrazöw (Polesie — Mazowsze), Warszawa, 1939. navedeno je vedno, od kod podatki izvirajo, tako da se bralec lahko sam odloči, ali bo starejši material upošteval ali ne. V zahodnem delu Poljske, kamor so se Poljaki spet priselili šele po 2. vojni, narečij niso raziskali razen v nekaj poskusnih krajih, ki naj bi prikazali nova mešana narečja. Vprašalnica ima 601 vprašanje in je za razliko od tistih, ki smo si jih ogledali do sedaj, pretežno leksikalna, saj je približno 475 vprašanj leksikalnih, 125 pa fonetičnih in oblikoslovnili. Vendar delitev ni tako razločna kot pri vprašal-nicah moskovske lingvogeografske šole, saj je med leksikalnimi vprašanji precej takih, kjer je beseda diferencirana le fonetično, npr. št. 185: гф, гфу, (zemby, zymby). Precej je parov semantičnih in terminoloških vprašanj, npr. št. 428: Podmieczorek (juiyna, smaezyna) ter št. 429: Co znaczy jyiyna. Besede so, kot običajno, iz kmečkega življenja. Oblikoslovna vprašanja sprašujejo po različnih oblikah samostalniških sklanjatev, spregatev, zaimkov, in to na primerih 1—3 besed. Približno 20 vprašanj (526—547) sprašuje po fonetičnih pojavih, neodvisno od leksike, ter zahteva odgovor, ki bo označil sistem v narečju, npr. št. 526: Pochylone a (%at, $àt, 30t, saut, 'zout). Zapisovalec mora sam ugotoviti, kakšen sistem obstaja v narečju, in navesti nekaj primerov. Sintaktičnih vprašanj v vprašalnici ni. Spraševanje je potekalo v obliki tekočega pogovora. Zbiralec je bil po navadi en sam, informatorjev pa je bilo več, pogoj zanje je bil, da so že njihovi starši bili doma v raziskovanem kraju. V uvodu k 1. zvezku so imena vseh informatorjev našteta, prav tako njihova starost, izobrazba in poklic. Zemljevidov je v MAGP 601 in si ne slede v istem zaporedju kot vprašanja. Avtorji so hoteli, da bi vsak zvezek predstavljal zaključeno celoto ter da bi vseboval obenem leksikalne in slovnične zemljevide. Leksikalni zemljevidi so po navadi razvrščeni tematsko, v 1. zvezku so npr. izrazi v zvezi s hišo, plugom, vozom, dalje fonetični zemljevidi, ki ilustrirajo diferenciacijo starih skupin érz, žrz na osnovi posameznih besed ter en morfološki zemljevid. 4. zvezek je cel posvečen kontinuantom staropoljskih glasov a, aj, ar, ra, ja, je. Prvi zemljevid je splošen, ostali pa prikazujejo diferenciacijo naštetih glasov v posameznih besedah. Ker za precej teh besed obstajajo v poljskih narečjih tudi sinonimi, so hkrati kartografirali tudi te, tako so postali zemljevidi fonetsko-leksikalni. Po drugi strani pa večina leksikalnih zemljevidov prinaša tudi fonetične variante. V MAGP je tudi precej semantičnih zemljevidov, npr. št. 2, 69, 121, 518, 533. Avtorji MAGP so stremeli za tem, da bi čim bolj izkoristili gradivo in nanesli na karte čim več podatkov. Zaradi redke mreže in domiselnega izbora grafičnih sredstev so zemljevidi kljub temu zelo pregledni. Uporabili so najrazličnejše načine označevanja: znake različnih barv, oblik in zapolnjenosti, raznobarvne izoglose, barvne in črtkane površine, pa tudi raznobarvne napise. Osnovna razlika je po navadi prikazana z znaki, dopolnilna pa z barvnimi površinami. Napise so uporabili takrat, kadar je toliko različnih variant, da bi postavljanje znakov otežilo branje. Tak je npr. zemljevid št. 11, ki kaže fonetične in leksikalne variante besede grzqdziel. Zelo pogosto uporabljajo izoglose za zaokroževanje ozemlja, na katerem je razširjena določena varianta, ki je sicer označena z znaki. Izoglosa tedaj služi le večji preglednosti zemljevida. V 12. zvezku je 25 zemljevidov izoglos, ki združujejo podatke večih zemljevidov posameznih pojavov. So dveh vrst: prvi so fonetični in prikazujejo izoglose nekaj besed, v katerih kakšen pojav nastopa, drugi pa prinašajo skupine blizu potekajočih izoleks, ki dokaj razločno omejujejo vzhodni, zahodni, južni in severni del poljskega jezikovnega ozemlja. Komentarji vsebujejo podatke o gradivu iz dodatnih krajev ter dejstva, ki niso bila kartografirana: o variantah, o dodatnih pomenih besed, ali jih uporabljajo starejši ali mlajši ljudje itd. Komentarju k leksikalnemu zemljevidu je pogosto dodana risba kartografiranega predmeta. Na koncu vsakega komentarja je kratek povzetek o narečni diferenciaciji kartografiranega pojava, ki naj pomaga bralcu hitreje razumeti zemljevid. Zemljevidov je v MAGP 601 in si ne slede v istem zaporedju kot vprašanja. Ker je mreža MAGP tako redka, so to vrzel zapolnili z velikim številom regionalnih atlasov.35 Atlas slovaškega jezika Pionir slovaške lingvistične geografije je bil V. Vdžny. Le-ta je s pomočjo vprašalnice3' zbral z dopisno metodo gradivo iz več kot 800 krajev. Čeprav je dopisnike sicer poučil o načinu zapisovanja, ta način ni mogel biti dovolj zanesljiv za atlas. Iz zbranega gradiva je sestavil kartoteko ter nato začel pripravljati neposredno zbiranje za atlas, a ga je vojna pri tem prekinila. Med vojno je skupina slovaških dialektologov, med njimi tudi J. Stole, ki je po vojni vodil delo pri slovaškem atlasu, zbirala in kartografirala vsak svoj del slovaškega ozemlja, kasneje naj bi te dele združili v skupno delo. Ta načrt se ni uresničil. Po vojni so spet začeli zbirati narečno gradivo po vprašalniei, ki sta jo sestavila J. Stole in E. Pauliny.37 Njuna vprašalnica obravnava fonetične in morfološke razlike. Večino gradiva so zbrali v letih 1947—1951, kartografiranje pa so opravili do leta 1965. 1. del ASJ, ki obravnava vokalizem in konzonantizem, je izšel leta 1968. Delo pri atlasu je vodil J. Stole, redaktor je E. Pauliny. ASJ je sestavljen iz zvezka zemljevidov in spremnega zvezka, v katerem so uvodni članki, komentarji, vprašalnica, seznam krajev s kratkim opisom, seznam raziskovalcev, abecedni seznam kartografiranih besed ter bibliografija važnejše splošne lingvo-geografske in slovaške dialektološke literature. Na osnovi gradiva, zbranega po tej vprašalniei, pripravljajo še morfološki del atlasa, gradivo za leksikalni in besedotvorni del pa se zbira po vprašalniei A. Habovštiaka in F. Buffe, ki je izšla leta 1964. Pri številu eksploracijskih točk so Slovaki dosegli največ, saj so raziskali narečja prav vseh krajev na Slovaškem, njihovo število je 2559. Ker bi na zemljevidih težko obdržali tako gosto mrežo, so vključili v atlas le 335 krajev, kar pa 35 Dejna K., Polsko-laskie progranieze jçzykowe na terenie Polski, I—II, Lodž, 1951—53. — Stieber Z d., Atlas jçzykowy dawniej lemkowszczyzny, I—VIII, Lodž, 1956—64. — K. Dejna, Atlas jçzykowy wojewödstwa kieleckiego, I—VI, Lodž, 1962—68. — Z. Sobierajski, Atlas polskich gwar spiskich, I—II, Poznan, 1966—70. — A. Zarqba, Atlas jçzykow Slqska, I, Krakow, 1969. — H. Horodyska-Gadkomska (od II naprej A. Komalska), A. Strzyiemska-Zaremba, Atlas gwar mazowieckich, I—III, Wroclaw-Krakôw, 1971—75. " Dialektologické dotaznîki pre Slovensko, č. 1—26, Zostavil V. Vdžnv, Turč. Sv. Martin, 1921—30. 37 Dotaznik pre vyskum slovenskych ndreči, (Atlas slovenského jazyka), Zostavili E. Pauliny a J. Stole, Bratislava, 1947. je v primerjavi z velikostjo ozemlje še vedno veliko. Izbor krajev je bil odvisen od stopnje dialektne diferenciacije, kraj na zemljevidu predstavlja skupino razmeroma enotnih narečij. Zbiralci gradiva so bili večinoma študenti slavistike. Zanje so voditelji zbiranja pripravili seminarske vaje in ekskurzije, na katerih so jih poučili, kako je treba izpolniti vprašalnico. Skupno število zbiralcev je bilo 121. Po navadi je v vsakem kraju vprašalnico izpolnil en sam zbiralec. Informatorji so morali od otroških let živeti v raziskovanem kraju, kartografi-rali so narečje, ki ga govori starejša generacija. Način spraševanja je bil prepuščen iznajdljivosti posameznika. Oblika vprašalnice se precej razlikuje od tipa vprašalnice za ARNG. Vsebuje 2355 besed in oblik brez veznega teksta. Besede so izbrane tako, da ilustrirajo fonetične in oblikoslovne pojave. Vsak zbiralec je dobil vprašalnico, natisnjeno na posebnih formularjih, in je moral zapisati zahtevane besede naravnost v vprašalnico. Takšna vprašalnica ima veliko prednost pred tipom vprašalnice za ARNG, ker je zbrano gradivo popolnoma primerljivo, saj vsi zbiralci zapišejo iste besede. V ASJ so poleg pomožnih (geografskih in zgodovinskih) 303 zemljevidi. Razdeljeni so na 29 serij, katerih vsaka prikazuje dialektno diferenciacijo enega fonetičnega pojava. Znotraj ene serije se vrste zemljevidi posameznih besed, v katerih obravnavani pojav nastopa. Serija I npr. prikazuje narečne razlike v refleksih za *a, serija II za *ja, eja, serija III za *ь, ъ itd. V seriji I je 11 zemljevidov, in sicer za besede zarâbat', jama, d'aleko, ukazovat', gate itd. Vse besede so izbrane tako, da prikazujejo splošno stanje, ne pa izjem. Število besed, ki ponazarjajo diferenciacijo kakšnega glasu, se poveča z besedami, katerih izoglose so zelo podobne kartografiranim, in so navedene v komentarju. Nu koncu serije je sintetičen zemljevid, na katerem so združene izoglose posameznih besed, tako da dobimo predstavo o enotnosti oz. razhajanju posameznih realizacij pojava. Kadar se kakšen pojav odraža na razmeroma majhnem ozemlju, je prikazan na izrezu iz zemljevida z bolj podrobno mrežo krajev. Druga značilnost ASJ je, da se na enem zemljevidu prikazuje samo ena razlika. Če se kakšna beseda po narečjih razlikuje po več glasovih, je kartografirana na več zemljevidih, katerih vsak prikazuje po eno razliko. Oblikoslovnili, besedotvornih in leksikalnih razlik pa glede na to, da je atlas fonetičen, razen redkih izjem, sploh ne prikazuje. Zato za označevanje zadostujejo različni liki iste barve. Način kartografiranja v ASJ je zelo pregleden in zemljevidi so zelo lahko razumljivi, vendar zahteva veliko število zemljevidov, saj vsebuje ASJ za fonetiko več zemljevidov kot ARNG za vse jezikovne plasti skupaj (303:241). Komentarji v ASJ so razdeljeni kot zemljevidi na serije. Vsaka serija ima skupen komentar, ki je nekak uvod v kartografirani pojav. Povzema položaj na zemljevidih, prinaša pa tudi kratko historično razlago ter literaturo, ki ta pojav obravnava. Komentarji k posameznim zemljevidom naštevajo vse zapisane variante kartografiranih besed ter obliko teh besed v praslovanski rekonstrukciji in v ostalih slovanskih jezikih. Lužiškosrbski jezikovni atlas Sestava tega atlasa je bila za sorabiste neodložljiva naloga, saj se lužiško-srbsko jezikovno ozemlje neprestano krči. V tridesetih letih je lužiško srbščino lingvogeografsko obravnaval P. Wirth, a je vojna to delo prekinila.38 Šele proti koncu petdesetih let je bila mlada generacija sorabistov sposobna lotiti se jezikovnega atlasa. Na srečo je bilo še možno raziskati večji del lužiškosrbskih narečij. Y letih 1958—1959 so sestavili vprašalnico in določili eksploracijske točke, nato pa začeli zbirati gradivo. Delo so vodili sodelavci Inštituta za lužiško-srbsko narodopisje v Budišinu H. Fasske, H. Jentsch in S. Miclmlk. Pri zbiranju gradiva so sodelovali tudi slavisti drugih dežel, vendar je atlas po koncepciji samostojen in zavestno nadaljuje Wirthovo tradicijo. V letih 1965—1975 je izšlo 5 zvezkov. Prvi štirje vsebujejo leksikalne karte, ki tvorijo v vsakem zvezku tematsko skupino (poljedelstvo, živinoreja, živalstvo in rastlinstvo, domača obrt), peti, ki ima zaporedno številko 11, pa prikazuje narečne razlike v samostalniški paradigmatiki. Zvezki SS so urejeni tako, da prinašajo skupaj v eni knjigi zemljevide in komentarje, poleg tega pa še seznam krajev in kartografiranih besed, imena zbiralcev in tisti del vprašalnice, na osnovi katerega so sestavljeni zemljevidi. Seznam informantov bo objavljen, ko bodo izšli vsi zvezki (predvidoma 12). V 1. zvezku je še kratek uvod o načinu dela za atlas ter nekaj zgodovinskih zemljevidov s kratkim pojasnilom. Za SS so raziskali 139 krajev, povprečna razdalja med dvema krajema je 3—4 km. Spraševali so pretežno starejše ljudi, saj v mnogih krajih mlajši ne znajo več lužiške srbščine ali pa ne poznajo izrazov v zvezi s kmetovanjem, domačo obrtjo itd. Gradivo so zbrali večinoma sami avtorji atlasa, Fasske, Jentsch in Miclmlk, le v nekaj krajih so jim pomagali še gostje dialektologi iz Poljske, Cehoslovaške in SZ. To je zagotovilo zelo visoko kakovost gradiva. Vprašalnica ima 2300 besed gesel, iz njih se dajo izluščiti tudi fonetične in obli-koslovne narečne razlike. Razdeljena je na 23 tematskih skupin: živalstvo, ribištvo, rastlinstvo, živinoreja, čebelarstvo, vrtnarstvo, poljedelstvo, obdelava lanu, kovin, lesa, transport, hiša, kuhinja, obleka, telo, higiena, sorodstvo, človek in njegove lastnosti, poklic in družba, vera in običaji, narava in čas ter razno. Ponovno vidimo, da je za kolikor toliko zadovoljivo obdelavo dialektne leksike potrebno nekaj 1000 vprašanj z najrazličnejših pomenskih področij, ter da je približno 100 vprašanj, kot jih imajo vprašalnice za ARNG, DABM in BDA, premalo. Zemljevidov je v do sedaj izdanih zvezkih SS skupaj 539. Prvi štirje zvezki prinašajo leksikalne karte. Na njih so kartografirane besede, ki se razlikujejo v korenskem inorfemu, v predponi ali priponi ali pa v posameznih fonemih. Nekaj zemljevidov je tudi semantičnih. Način označevanja se naslanja na Wirthovo tradicijo. Uporabljajo kombinacijo napisov, izoglos in znakov. Prevladujoča varianta je označena z napisom, ozemlje, na katerem nastopa, pa je omejeno z debelo tiskano izogloso. Manj pogoste oblike so označene z znakom, katerega pomen je razložen v legendi. Na zemljevidu so prikazane tudi dopolnilne, oblikoslovne in fonetične razlike. Te so zaznamovane z različno debelimi izoglo-sami. Tako tri vrste izoglos kažejo na tri ravni diferenciacije: leksikalno, obliko-slovno in fonetično, poleg tega označujejo napisi prevladujoče variante, znaki pa redkejše. Npr. na zemljevidu št. 35, ki kaže razširjenost različnih pridevnikov za rien (v zvezi riena slama), so označena z napisom in omejena z debelo izogloso 38 P. Wirth, Beitraege zum sorbischen (wendischen) Sprachatlas, Leipzig, 1934—36. področja: 1. žyna/džyna, 2. zytoya, 3. zytnaßitna, 4. roškoua ter 5. žrana. S tanko izogloso sta razdeljeni še področji 1. in 3., na katerih obstajata dve fonetični varianti. Kraji, kjer so našli druge izraze, kot jih pove napis, so posebej označeni z znakom. Zemljevidi so sicer precej napolnjeni, vendar so na njih dokaj pregledno podane praktično vse variante kartografirane besede, obenem pa so strukturno lepo ločene. Tak način kartografiranja je seveda primeren samo za manjše ozemlje. Na koncu vsakega zvezka je še skupina zemljevidov, ki kažejo snope izoglos. Le-ti zelo jasno omejujejo posamezna narečna področja. Ob vsakem zemljevidu je komentar, ki navaja vse zbrane variante kartografirane besede ter njeno etimologijo, poleg tega pa še kratek opis položaja na zemljevidu in literaturo, kjer se beseda pojavlja. Morfološki zvezek SS se od Ieksikalnega razlikuje po tem, da sta v njem zamenjala vlogo zemljevid in komentar. Zemljevid tu služi kot kratek povzetek teksta. Zemljevidi prikazujejo dialektno diferenciacijo posameznih paradigma-tičnih pojavov kot celote na osnovi leksikalno neomejenega materiala, komentarji pa so izčrpen opis kartografiranega pojava, ki vsebuje odstopanja, zgodovino pojava, literaturo itd., tako da ta zvezek pravzaprav presega okvir običajnega jezikovnega atlasa. Zanimivo je tudi, da uporablja avtor (avtor tega zvezka je samo H. Fasske) statistično metodo za določanje pogostnosti različnih variant. To metodo omogoča veliko število zbranih primerov: 112.630 primerov za 61 po-vov. Tako zamenja običajni opisni način označevanja — bolj pogosto, manj pogosto, redko itd. — natančen številčni podatek. Na kratko smo pregledali sestav šestih slovanskih jezikovnih atlasov. Ni namen tega prikaza, ocenjevati njihove kvalitete. Le-ta je odvisna od tega, kako popolno so mogli posamezni atlasi odraziti jezikovno diferenciacijo kartografiranega področja, o tem pa bi mogel soditi le dober poznavalec teh jezikov in njihovih narečij. Opozoriti sem hotela le na različne načine, ki so jih uporabljali sestavljalci atlasov, da bi zajeli jezikovno gradivo v zemljevide. Glede na glavna elementa lingvističnih atlasov — vprašalnico in način kartografiranja — tvorijo ruski, beloruski in bolgarski atlas homogeno skupino. Zgrajeni so po načelih, ki so jih prvi uporabili sestavljalci ARNG. Ti atlasi se odlikujejo po vprašalnici, v kateri so vprašanja sistematično razvrščena in zajemajo vse plasti jezika: fonetično, oblikoslovno, sintaktično in leksikalno. Y vseh treh je težišče na fonetiki in morfologiji. Sintaktičnim in leksikalnim razlikam je posvečeno razmeroma malo vprašanj, poslednjim približno 100, kar je veliko premulo. Naslednja značilnost teh vprašalnic je v formulaciji vprašanj. Le-ta po navadi ne sprašujejo po posameznih besedah in oblikah, ampak po kompleksnih zakonitostih, ilustriranih na večjem številu primerov. Zbiralci so morali sami razvrstiti gradivo po rubrikah. Takšno zapisovanje ima, povezano z dejstvom, da so gradivo zbirali v veliki meri študenti, eno pomanjkljivost: primeri za kakšno vprašanje se lahko od enega do drugega odgovora precej razlikujejo, tako da je gradivo težko primerljivo. Če kakovost in narava gradiva dopuščata, so zemljevidi narejeni na osnovi leksikalno neomejenega gradiva, kartografirane so sistemske fonetične, oblikoslovne in sintaktične razlike. Abstrakcija jezikovnega gradiva se izravnava v komentarju, ki navaja neposredne odgovore, če je gradivo v kakršnemkoli pogledu nezadovoljivo, tako da prikazuje zemljevid več, kot dovoljuje gradivo. Samo sistemske razlike (v samostalniški paradigmatiki) prinaša 11. zvezek lužiškosrbskega atlasa. Y njem je kartografiranih 61 oblikoslovnih pojavov, odstopanja od splošnih pravil pa so navedena v komentarju. Število primerov, ki jih je sestavljalec uporabil pri določanju posameznih zakonitosti, je bilo verjetno pri SS največje: 112.630. Za leksikalne zemljevide SS je značilno, da dosledno prikazujejo poleg osnovne še obstajajoče dopolnilne (morfološke in fonetične) razlike. Zaradi majhnega ozemlja zemljividi vseeno niso nepregledni. Nasprotno od lužiškosrbskega atlasa in atlasov, sestavljenih po načelih moskovske lingvogeografske šole, teži slovaški atlas za čim večjo konkretnostjo in nikoli ne kartografira pojavov abstrahirano od leksike. Določen fonetični pojav ASJ prikazuje s pomočjo več zemljevidov posameznih besed, v katerih pojav nastopa, nato pa združi izoglose teh besed na skupnem zemljevidu. U uvodu avtorji ASJ pravijo: »V ASJ so prikazani na konkretnih besedah geografsko diferencirani samoglasniški in soglasniški, oblikoslovni, besedotvorni, leksikalni, semantični in sintaktični pojavi. Zato je to atlas pojavov, ne besed« (str. 32). Posamezen pojav je v ASJ podkrepljen s približno 20 besedami (za 29 pojavov je kartografiranih 236 besed, 430 pa jih je opisanih v komentarju). Za zbiranje gradiva za ASJ so uporabljali vprašalnico, ki je bila formulirana tako, da je v odgovorih zahtevala čisto določene besede. Na ta način je bilo vse zbrano gradivo primerljivo, čeprav je pri zbiranju pomagalo precejšnje število študentov in je bilo število raziskanih krajev veliko (2559 — praktično vsi kraji na Slovaškem). Naslednja značilnost ASJ je, spet v popolnem nasprotju s prakso lužiškosrbskega atlasa, da načeloma ne prikazuje več kot ene dialektne razlike na enem zemljevidu. V tej lastnosti mu je podoben bolgarski atlas, ostali atlasi pa dopolnilne razlike v večji ali manjši meri prinašajo. Poljski jezikovni atlas je izredno elastičen in teži k čim večjemu izkoristku zbranega gradiva. Na zemljevidih po navadi prinaša še dopolnilne razlike, količino gradiva in gostoto mreže pa povečuje z uporabo starejšega gradiva. Sistemske razlike so v njem kartografirane po navadi s pomočjo večih zemljevidov posameznih besed, včasih pa abstrahirano od leksike. Včasih sta oba načina kombinirana (npr. zemljevidi št. 151—172). Na splošno se zdi, da pomeni sestavljalcem atlasov način, kako zbrati množico jezikovnega gradiva, razširjenega na velikem prostoru, večjo težavo kot pa načelno vprašanje, kako ta material kartografirati. Poslednji problem se da uspešno rešiti na več načinov, prvi pa pomeni nekakšen neenak boj med razmeroma majhnim številom dialektologov in množico dialektov, ki se vedno hitreje stapljajo s knjižnim jezikom. S. Derganc Filozofska fakulteta, Ljubljana - AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list nuj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski r ... ..h Srbohrvatski h Srbohrvatski ђ ... ...d Srbohrvatski џ ... d/ Ruski e ... Ruski ш ... šč Ruski ë .., Bolgarski Ukrajinski э .., ... je Ruski Ukrajinski и . . ... у Bolgarski Ukrajinski i .. ... i Ruski ... у Ukrajinski ï .. ...ji Ruski Ruski й ... • ••j Ruski t ... Srbohrvatski Љ . . ... lj Ruski Srbohrvatski Ifa .. ... nj Ruski ...ju Srbohrvatski h .. Ruski ...ja Ruski X .. . . . X Rokopis razprave naj ne presega 23 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jer.iku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseh eventualnih spremembah). Čc jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sode-ievci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Prijateljev zbornik. Ob stoletnici rojstva. Uredil Štefan Barbarie. Slovenska matica, Ljubljana 1975. 268 str. Slomnik praslowianski. Tom 2, С—D. Polska akademia nauk, Komitet jçzyko-znawstwa. Ossolienum. 1976. 567 str. Cahiers de linguistique d'orientalisme et de slavistique. Université de Provence (Aix — Marseille 1), 1974, 217 str. Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. Cod. XX, 1976, liroj 1. Hrvatsko filološko društvo — Zagreb, 125 str. Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije