JEZIKOSLOVNI ZAPISKI
Zbornik Inštituta za slovenskiJezik Frana Ramovša. Ljubljana 1991
Leto 1991 nam je za konec naklonilo novo stalno Jezikoslovno publikacijo Jezikoslovni zapiski. "Za začetek" jo predstavlja kotzborrak, ki bo izhajal enkrat letno; njegov namen je "predstavljati raziskovalno delovanje sodelavcev Inštituta" za slovenski jezik pri Znanstvenorćiziskovalnem centru SAZU. Prvi zvezek so sodelavci Inštituta posvetili akademiku dr. Francu Jakopinu ob sedemdesetletnici.
Kot je prav, slavljenec začenja zbornik z dvema prispevkoma, posvečenima njegovima univerzitetnima učiteljema, dr. Rajku Nahtigalu in dr. Franu Ramovšu (Iz spominov na Rcgka Nahtigala in Frana Raniovša /9-18/. Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti/19-24/). Zlasti prvi spomin, ki je bolj osebno Intoniran, bo mlajšim slavistom pričaral svet nekdanje slavistike in življenja na njej.
Preostali prispevki so razporejeni deloma glede na obravnavano temo, deloma glede na to, kateri sekciji Inštituta pripada avtor. Tako je prispevek V. Nartnlkći, sicer sodelavca Leksikološke sekcije, vključen med etimološko-historične [Da ta tri imena edin Bog /41 -45/ - o rabi besede imena za pomen 'osebe' v III. brižinskem spomeniku In ljudski legendi o velikanu Krištofb), sodelavec Terminološke sekcije S. Torkar pa s temo o izbranem nćuiečnem besedišču v SSKJ med prispevke o terminoloških vprašanjih. Popolnoma zunaj te razporeditve je J. Müller (sodelavec Leksikološke sekcije, v prispevku razmišlja o novem slovenskem pravopisju), ki se je kot urednik zbornika umaknil na z;Klnje mesto.
Etimološko-onomastično sekcijo zastopata M. Furlsin in M. Snoj, prva s prispevkom Slovensko slima laliiia, ploiuagne' (Alasia) in srbohrvaško slim (ŽLonherakj - nouo gradivo za slovansko-germansko izogloso *süm6; *sÖrna- (25-30), drugi z Nekaj pripombami k izvoru slovanskih glagolov skočiti, skakati in kačiti (31-39). Tudi za neeümologa in celo nejezikoslovca je koristno Snojevo razmišljanje o nedokončnosti in nekodončćmosu (needinopravllnosti) znćinosti, kar dokazuje z nadaljnjo analizo konkretnega problema.
Vprašanja iz zgodovine jezika obravnavata poleg že omenjenega članka V. Nartnika še dva prispevka. Najprej Je tu nekohko "eksotičen" prikaz Shveno-hebraica: eksotična poimenovanja dišav in dragocenih oUača v najstarejših slovei^skihpsalmskih prevodih (Ps 45) F. Premk (47-62). Eksotičen tudi zato, ker Jemlje za izhodišče primerjave originalno psalmsko besedilo v hebrejščinl, kije večina (žal) popolnoma nič ne razume. Tako je prav mogoče, daje vsebina članka trdneje vezana na naslov, kakor se zdi na prvo branje. - Samostalniške besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi BiUyi (63-72) analizira J. Narat-Šrekl. Prispevek kratko navaja parametre za določanje sopomenskih parov oz. nizov: različna tvama podoba in enak ali podoben pomen, medsebojna zamenljivost Istočasovnost, Istozvrstnost Istopomenskosestavinskost (zbir denotativruh in konotatlvnlh pomenskih sestavin). Za svoje izhodišče sicer izbere splošno opredelitev sopomenskosti: "Sinonimi so besede, ki izražajo isti pojem, imajo enak ali podoben pomen in se med seboj razlikujejo po pomenskih in stilističnih odtenkih." (Po M. Plsarčlkova, Š. Michalus, Maly synonymicky slovnih Slovenske pedćigogicke nakladatel'stvo, Bratislava 1973.) Toda pri obravnavanih primerih upošteva tudi naštete dodatne elemente sopomenskosti. Pri sopomenskih besednih zvezah ločuje med prostimi, stalnimi in frazeološkiml (oz. frazeologizijraniml) besednimi zvezćimi, ne navaja pa meril za ločevanje stalnih in frazeoloških zvez.
Sodelavci Leksikološke sekcije, t. i. slovamlki (glede na delo, ki so ga opravili s SSKJ, lahko to sicer žargonsko poimenovanje nosijo s ponosom), se predstavljajo z obravnavami posameznih knjižnojezikovnlh vprašanj. Nekateri člsinki so tesneje povezani s slovarskim delom. Teiko je prav prispevek P. Weissa (121-139) obrnjen v (upajmo, bližnjo) slovarsko prihodnost: odzadnji slovar slovenskega knjižnega Jezika. Kljub pridržku v naslovu (Zasnom novega odzadnjega slovarja slovenskega Jezika) in povabilu "Ker se je o vseh neustreznih rešitvah iz tele zasnove mogoče še pogovoriti in dogovoriti, se zahvaljujem za vse pripombe, ki bodo poskušale izboljšati načrtovano delo", pa tudi kljub načelnim polemikam o potrebnosti takega slovarja (gl. npr. Delo, Književni Usti, 13. 2. 1992) je treba reči, da Je Weissova "zasnova" slovarja precizna,  tako vsebinsko kot tudi
209
obllkovno-tehnično. Jezikovne zvrstnosü v SSKJ se lotevata dva člćinka. L. Bokal razčlenjuje StaiinskE besede vSSKJ {\ 13-120) s pogostnostnega (primerjalno s Pleteršnlkovini in Glonarjevim slovarjem ter SP 62), gradivnega, Upološkega In pomenskega stališča. V prispevku (kot rečeno, dislociranem) Nekaj opa2k k osveditm cerMjansko-tolminskega besedišča u SSKJ S. Torkarja (173-179) zvemo, da so nekatera gesla v SSKJ s kvallfikatorjem nor ne preveč natančna in jih je treba za znanstveno rabo preveriti še kje drugje. - Neposredno je, vsaj gradivno, povezan z delom pri slovarju člćinek J. Kebra (Ojpehariti '(ojgofjiifati, (pre)ix>raü (s pomočjo peharja]' in sinonimi (99-111). V njem ponovno dokćizuje, daje s kombinirano sodobno in zgodovinsko analizo posameznega izraza pogosto mogoče odkriti "kar presenetljiva dejstva iz zdajšnjosu in preteklosti medčloveških odnosov". Za bralca (tudi nejezikoslovca) je tako razgrinjanje vselej vznemirljivo, - A. Gložančev preverja svoja, že prej v knjigi (Enobesedna imena slovenskihpodjeOj, 1991) postavljena delitvena merila za razvrščanje podjetijskih stvarnih lastnih imen v prispevku Ejiobesedna imena zasebnihpodjety v naselju Fližine v LJiMjani (87-97). Premik od velikega ("sozdovstvo") k majhnemu ("drobno gospodarstvo") je opazen tudi v lastnoimenskem poimenovanju (prim. Veletrgovina Loka: Kodrčel^, medtem ko želja po (vsaj tmenskeirO "kozmopolitizmu" ostaja (prim. Universal: Manhattan^. - Teoretično je zastavljena obravnava Členek kot besedria vrsta v slovenskem knjižnemJeziku I. Černelič (73-85). Avtorica podaja najprej zgodovinski pregled "odkrivanja" členkovske besedne vrste v slovenskem jezikoslovju, nato pa tudi jezikoslovna merila za razmejitev členka od besednih vrst s katerimi ima sicer nekatere skupne kategorićdne lastnosti (npr. nepregibnost): prislova, veznika, medmeta. Čisto na koncu ugotavlja, podobno kot M. Snoj načelno v uvodu, da problem ni dokončno rešen, saj je členkovska besedna vrsta sintaktično heterogena "in je potrebno še raziskati, če vse te skupine res sodijo skupaj". - Čeprav je prispevek J. MüUerja Novo slovensko pravopisje (Slovenski pravopis: Pravila 1990) (191-199) uvrščen na konec zbornika, gaje zaradi teme smiselno predstaviti na tem mestu. Posamezne nerešene ali slabo rešene probleme, ki jih očita novemu SP-ju, si je treba prebrati, za ta prikaz se mi zdi pomembno dejstvo, da problematična mesta osvetljuje zgodovinsko in z rabo (stanje v pravopisih, slovarjih in leksikonih).
Poleg obravnave narečnega besedišča v SSKJ-ju sta v zborniku tudi dva dialektološka prispevka "s terena". F. Benedik obravnava različne tipe samoglasnišklh redukcij v škofjeloškem narečju (Redukcija v skiißeloskem na/Egii/143-146), ki daje "dosegla eno najmočnejših stopenj med slovenskimi govori". Kot rojenega govorca tega narečja pa me kljub temu bega podatek, daje tudi knjižni (naglašeni) ozki o reduciran v u, primeri: 'miučnk (močnih, 'nwsma (nosiva, skxudvat (škodovati). - S. Horvat pa v obliki neke vrste primerjalnega (knjižno : narečno) slovarja popisuje Mikrotoponime v Vrheh in v dolini Raše (147-154), narečni ustrezniki so opreinljenl z glasoslovnimi in deloma obllkoslovnimi podatki (Anäovec - 'Anžhijc, Baštije - B>št'ije, mn.).
Oba prispevka sodelavk Terminološke sekcije sta tematsko nosilna. Prvi, Terminološka prizadevanja na Slovenskem Z. Leder (155-171), ker razpravlja o zgodovini ustvarjanja domačega strokovnega in znanstvenega izrazja, in drugi, Termiiwloski priroČI^ik (Helmut Felber, Terminology Maiutal, Pariz 1984) M. KaUn (181-190), ker predstavlja (četudi na podlagi dela drugega avtorja) teoretični pristop k terminološkemu delu. Med drugim navaja nekaj lastnosti terminov, ki potrjujejo spoznanja, da terminoloških večbesednih poimenovanj ne moremo enačiti s fiazeološkimi besednimi zvezami: 'Medtem ko lingvist govori o pomenih, terminolog govori o pojmih, Poimenovalnl znak za pojem je termin, ki jeza razliko od besede v splošnem jeziku dogovorno pripisan pojmu. Termin je neodvisen od sobesedüa."
Namesto konca: srečno pot
Erika Kržišnik-Kolšek Filozofska fakulteta v Ljubljani
210