• : '-;>. ; - •. v;v Л: Г*\ - : SLAVISTIČNA REVIJA « RAZPRAVE VSEBINA Boris Paternu, Poglavje iz slovenskega narodnoosvobodilnega pesništva . . 161 Dušan Ludvik, Nekaj hidronimov na Slovenskem..........183 Matjaž Kmecl, Teme iz zgodnjega razvoja slovenske pripovedne proze . . 207 OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO loan Škafar, Jožef Borovnjak in Anton Trstenjak..........237 Jakob Rigler, H kritikam pravopisa, pravorečja in oblikoslovja v SSKJ . 244 Martin Jeonikar, Slovenska slovnica za Italijane Bruna Guyona .... 251 Peter Kersche, Anton Aškerc v nemških prevodih. Bibliografija.....253 CONTENTS ARTICLES Boris Paternu, A Chapter from the Slovene National Liberation Poetry . . 161 Dušan Ludoik, Some Hydronyms in Slovenia............183 Matjaž Kmecl, Some Themes from the Early Development of the Slovene Epic Narrative Prose....................207 REVIEWS — NOTES — REPORTS - MATERIAL loan Škafar, Jožef Borovnjak and Anton Trstenjak.........237 Jakob Rigler, Concerning the Criticism of the Orthography, Pronunciation and Morphology in SSKJ 1 (A Dictionary of the Slovene Literary Language)........................244 Martin Jevnikar, Slovene Grammar for Italians by Bruno Guyon .... 251 Peter Kersche, Anton Aškerc in German Translations. Bibliography . . . 253 Uredniški odbor: France Bernik, Vatrosluv Kalenič, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petrè, Dušan Pirjevec, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje) Odgovorni urednik: Jože Toporišič Nuročilu sprejema in časopis razpošilja: Založba Obzorju, 62 000 Maribor, Purtizanska 5. Za založbo Jože Košar Natisnila: Tiskarna Ljudske pravicc v Ljubljani ( * Editorial Board: Franee Bernik, Vatroslav Kalenič, Boris Paternu (Editor in Chief of Literary Sciences), Fran Petri, Dušan Pirjevec, Jakob Bigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics) Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Zuložbu Obzorju, 62 000 Muribor, Partizanska 5, Yugoslavia Printed by: Tiskarnu Ljudske pravice, Ljubljana UDK 886.3.09-1 > 1941 1945« Boris Paternu Filozofska fakulteta. Ljubljana POGLAVJE IZ SLOVENSKEGA NARODNOOSVOBODILNEGA PESNIŠTVA V obdobju skrajne narodne ogroženosti, upora in revolucije je slovensko pesništvo, in sicer na vseh njegovih ravneh, od slogovno najbolj razvitili do najbolj preprostih, zajela »mobilizacijska poetika . tako da lahko govorimo o svojevrstnem, spontanem procesu nove, »modernizirane folklorizacije« poezije. Pri tem je amatersko oz. literarno anonimno pesništvo zaradi svoje neposrednosti razvilo posebne, mestoma manj programske in celo bolj odprte semantične razsežnosti kot višja in bolj kultivirana poezija. Razmerje med silovito semantično močjo te literarno anonimne lirike in njeno »pomanjkljivo kulturo izraza« je eno najbolj produktivnih vprašanj literarne vede pri raziskavi vojnega pesništva. In a period of extreme national endangerment, uprisal, and revolution Slovene poetry, at all levels — from the stylistically most sophisticated to the simplest ones, came under the sway of the "mobilization poetics'' and accordingly we may speak of a specific, spontaneous and new "modernized folklorization" of poetry. In this context the literarily anonymous poetry with its direct approach developed special, semantic dimensions, which were in places less prograin-oriented and even more open than those of higher or more cultivated poetry. The relation between the immense semantic power of this literarily anonymous poems and their "deficient cultivation of expression" is one of the most productive questions in the study of war-time poetry. I Izraz slovensko narodnoosoobodilno pesništvo je danes že razmeroma utrjen pojem naše slovstvene zgodovine.1 Uporabljamo ga kot najširšo oznako za tisto slovensko pesništvo iz let 1941 do 1945. ki je nastajalo znotraj narodnoosvobodilnega gibanja, povezanega s socialistično revolucijo. in ki mu je prav to zgodovinsko dogajanje dajalo temeljne do- 1 Prim. Boris Paternu, llelga Glušič-Krisper, Matjaž Kmecl, Slovenska književnost t')4~> t')(>r>, 1. kuj., Ljubljana 1967, str. 9. V prvi tehtnejši razpravi o slovenskem narodnoosvobodilnem slovstvu Naše slovstvo v dobi narodnoosvobodilne vojne. obj. v Pogovorih o jeziku in slovstvu, 1935, njen pisec Viktor Srnolej še niha med različnimi poimenovanji: osvobodilni tisk . partizanska literatura«, slovstvo v dobi narodnoosvobodilnega boja«, »narodnoosvobodilno slovstvo« itd. Sicer pa pojav pogostoma zožujemo na pojem partizanskega pesništva, ki je gotovo bistveni in vodilni, vendar ne edini del medvojne osvobodilne in uporniške poezije. Tako npr. tudi Kadoslav Hrovutin, eden pomembnejših folklori-stičnih raziskovalcev tega pojava, kljub odkrivanju notranje socialne in pesniške mnogovrstnosti, ki ju kaže gradivo, uporablja enoten izraz »partizanska pesem« in ta pojem celo zožuje v posplošujoče oznako »partizanska pesem kot delavska ljudska pesem« (Partizanska pesem in znanost o ljudski kulturi, Slovenski etnograf, XIV. 1961. str. 13). II Sluvintična rovija življajske in izrazne pobude.2 Za dve najbolj vidni in glavni tematski zvrsti tega slovstvenega pojava ponavadi štejemo partizansko in taboriščno pesništvo. Pazljivejše razčlenjevanje pa bo ob ta dva osrednja vsebinska kroga moralo postaviti še nekaj dopolnilni!) tematskih krogov, zajemajočili vse od pesmi tako imenovanega »zaledja«, osvobojenega in neosvobojenega, pa tja do vojnih izseljenskih pesmi. Pojem narodnoosvobodilno pesništvo, ki vse te pojave združuje in postaja oznaka večjih notranjih razsežnosti, bi v literarni zgodovini utegnil koga tudi motiti iz čisto formalnih razlogov: vzet je namreč iz družbenopolitične in ne iz slovstvene ali slogovne terminologije, s katero sicer označujemo vsa naša literarno dozorela književna obdobja, se pravi obdobja že vsaj od razsvetljenstva oziroma romantike naprej. In vendar je ta pojem docela utemeljen, če upoštevamo poglavitni namen in posebno naravo tega pesništva. Vprašanja slogovne pripadnosti so se namreč v letili 1941 do 1945 pomaknila v ozadje in so prenehala bili globlja opredelil vena gibala ali razlogi za združevanja in ločevanja med pesniki. Značilno je tudi dejstvo, da to obdobje ni dalo nobenega novega sloga. Ugotavljamo lahko v glavnem le podaljške in prilagoditve že prej obstoječih slogov: nove romantike, poznega ekspresionizma in novega oziroma socialnega realizma. od koder je bila kontinuiteta v pesništvo medvojnega upora in revolucije razmeroma najbolj neposredna, čeprav ne edina in ne ravno nujna. Skratka, zgodilo se je. da je v letih 1941 do 1945 slovenska literatura svojo misel obrnila od izrazito literarnih vprašanj in da je v njeno osredje stopilo nekaj drugega: zavzela so jo čisto elementarna vprašanja človekovega osebnega in narodovega obstoja hkrati. Bolj točno, zavzela so jo vprašanja slovenske kolektivne eksistence v njenem skrajno izpostavljenem, resnično mejnem in krvavo usodnem položaju. Bolj kol kdajkoli prej se je naša poezija znašla v frontnem položaju. Njen prvi pesnik in najzmožnejši artist, Oton Zupančič sam. je prvi dal glasno in jasno znamenje za sestop z individualistično artističnega Parnasa. Dal je razločno znamenje za novo, mobilizacijsko poetiko, zahtevajočo »pesein г и današnjo rabot, in dal je znamenje za slog, ki naj se ravna spet po prvotnem in najpreprostejšem etosu človeške besede, katerega je označil takole: »naravnost in po pravici povejl«3 2 Sem je treba uvrstiti tudi še del zgodnjega povojnega pesništva, kolikor je nastajalo še pod neposrednimi vtisi tega dogajanja, kar je ponekod trajalo dlje, ponekod manj časa. 8 Pojte za menoj. Slovenski poročevalec 6. sept. 1941; prim. Vrtinec, ZI) III. str. 461. 140: prim, še Zupančičeve med vojno zapisane kritične misli o artizinu v lastni poeziji: Obračun. ZI) III. str. 104: Pesem ne umre, ZI) III. str. 261; Ne r>id narekovaja (nav. d., str. 28. 29). ali razširjali kako drugače, v mnogih primerih pa so besedila pustili samo med svojimi zasebnimi zapisi. Po temeljni motiviranosti, glavni ideji in tudi najsplošnejši izrazni usmerjenosti tega pesništva pravzaprav ni mogoče ločiti od onega prejšnjega, danes znanega. Na splošno so razlike predvsem v kultiviranosti izraza in estetski zmogljivosti, ki sta ponavadi tu nižji, čeprav tudi to pravilo ne drži zmeraj. Tudi tu najdemo vmes enako presenetljive vzpone navzgor kot pri tako imenovani višji narodnoosvobodilni poeziji padce navzdol, tako da so meje med enim in drugim pesništvom v resnici zelo zabrisane. Pazljivejši študij gradiva prinaša presenečenja na obeh straneh. Skratka, težko bi bilo najti razloge, ki bi utemeljevali strogo ločevanje teli dveh vrst pesnjenja, saj sodita obe pod zanesljivi skupni pojem narodnoosvobodilnega pesništva. Vojna zgodovinska resničnost jima je narekovala skupno, spontano mobilizacijsko poetiko. Med prvimi jo je povedal Oton Župančič, potrdilo pa jo je življenje samo na vseli ravneh upesnjevane besede, od najbolj zmogljive do najbolj povprečne in jecljajoče. Če je to res, potem tudi slovenska literarna zgodovina pri obravnavi medvojnega osvobodilnega pesništva ne more ostati zgolj ob literarno znanih, splošno uveljavljenih imenih. Zaradi posebne narave takratnega slovstvenega dogajanja bo morala prestopiti meje »literarnega elitizma«, poseči bolj na široko in pazljiveje pretresti tudi množico literarno neznanih imen ter njihovih del. To pa seveda ne pomeni, da bo ravnala brez ali mimo vrednostnih meril. Za začetek je treba predvsem vedeti, kaj je narobe. In narobe je to. da je naša veda s tem dolgo, predolgo odlašala. Odlašala je deloma zaradi pomanjkljivega poznavanja in nezadostnega premisleka stvari, deloma pa zaradi napačnega računanja na koga drugega. Toda gradivo kaže, da folklorist ali sociolog tu ne moreta opraviti celovitega dela, čeprav lahko opravita zelo tehtne in celo nepogrešljive posle. II Tu bo seveda treba najprej opraviti še temeljito zbirateljsko in izdajateljsko delo. Doslej nimamo kaj prida več kot troje opaznejših antologij. Prva je Klopčičeva Pesmi naših borcev, ki je izšla v dveh zvezkih in z obetom tretjega še leta 1944. meseca junija.8 To delo je imelo, kot priča urednikov predgovor, zelo dobro in doslej razmeroma najbolj pre- " Pesmi naših, borcev, I. in II. zvezek. Izbral in uredil Mile Klopčič. Izdala Prop, komisija pri IOOF, 1944. Druga izdaja 1945. mišljeno organizacijsko zasnovo, ki pa se žal ni nadalje uresničevala. Posebnost Klopčičeve zbirke je prav ta, da je predstavila takrat neznane ali manj znane partizanske avtorje, medtem ko je že uveljavljene pustila ob strani. Drugo pomembno, še posebej v komentarjih bogato, čeprav 7. glasbenega zornega kota prirejeno antologijo je pod naslovom Partizanska pesem izdal Radoslav Hrovatin leta 1953.9 Tretji vidnejši izbor pa je opravil Črtomir Šinkovec s knjigo Partizanska ljudska pesem, ki je izšla leta 1970 in obeta nadaljevanje.10 Tudi Šinkovec objavlja — z redkimi izjemami — predvsem neznana ali malo znana imena, tako da do neke mere nadaljuje Klopčičevo delo, čeprav v mnogočem na drugačen način. Ob teh treh osrednjih antologijah, ki prinašajo skupaj okoli 300 besedil, pa je treba vedeti, da je bil njihov namen izrazito poljuden, lo pomeni, da so uredniki pri izbiranju in tudi pri izraznem prirejanju besedil imeli docela proste roke. Znanstveni obravnavi te naloge se postavljajo drugačne zahteve: prvič, zbrati bo treba čim bolj celotno gradivo: drugič, v poštev pride samo avtentična oblika besedil; in tretjič: gradivo bo treba zbrati, razvrstiti in ovrednotiti po zahtevnejših literar-nozgodovinskih in trdnejših teoretskih merilih. Tega, najprej zbirateljskega in komentatorskega posla smo se pred nedavnim poizkusilo lotili v slovenskem literarnozgodovinskeni seminarju ljubljanske filozofske fakultete. Ob dveh doslej opravljenih seminarskih nalogah na temo Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo na Primorskem, ki prinašata nekaj nad 300 besedil, ki v dosedanjih antologijah v glavnem niso zajeta, lahko poročam o prvih izkušnjah in problemih, ki jih odpira delo te vrste.11 Prvo praktično spoznanje, ki pa ni bilo nepričakovano, je to. da je gradiva zares mnogo. Na primer: pregledovanje ohranjenih glasil in arhivov štirih primorskih brigad (III. SNOB Ivana Gradnika, XVI. SNOB Janka Premrla Vojka, XVII. SNOB Simona Gregorčiča in XIX. SNOB Srečka Kosovela) je do zdaj dalo blizu 200 pesmi. Pri tem je značilno nekaj: skoraj tretjina besedil še sploh ni bila objavljena in jih je zbirnika Aleksandra Kovačič našla šele po prizadevnem iskanju, ki se je od arhivov preusmerilo k zasebnim zapisom, katere hranijo nekateri preživeli borci teh enot ali njihovi najbližji. Tako je npr. pri Miranu Beretiču, nekdanjem politkomisarju v Gradnikovi brigadi, dobila kar 4I njegovih * Partizanska pesem. Uredil dr. Radoslav Hrovatin, Ljubljana 1955. Pri izboru sta sodelovala R. Gobec in 11. Siinoniti, tekste pa je redigiral M. Klopčič. 10 Partizanska ljudska pesem, I. knj., izbral in uredil Črtomir Šinkovec, Ljubljana 1970. 11 Avtorici nalog sta absolventki slavistike Aleksandra Kovačič in Ana Vi/ga-Vogel (štud. leto 1971-72). neobjavljenih pesmi; pri Vinku Šumradu-Radosu, nekdanjem politkomi-sarju v Šlandrovi in nato Vojkovi brigadi, 10 in pri Slaoku Turku-Veli-mirju, nekdanjem referentu za kulturo v Kosovelovi in Vojkovi brigadi, 13 neobjavljenih besedil.12 Morda je naključje, morda tudi ne, da najbolj zanimiva besedila najdemo med neobjavljenimi pesmimi, ki jih je torej odkrilo šele najnovejše in načrtno iskanje. Koprski muzej hrani tudi 22 strani obsegajoč zvezek pesmi Emila Jejčiča, komandirja topniške baterije 5. Prekomorske brigade, goriški muzej pa mestoma zelo zanimiv razrezani rokopisni zvezek 19 pesmi neznanega partizana, ki bi se ga po nekaterih posrednih podatkih s prizadevnim nadaljnjim iskanjem najbrž dalo še odkriti. Drugi glavni vir gradiva pa ne prihaja iz vojaških enot in izpod peres njihovih borcev, temveč iz tako imenovanega partizanskega »zaledja«, osvobojenega ali neosvobojenega. Koprski in goriški muzej nas med mnogim drugim gradivom opozarjata vsaj na dve vidnejši imeni. Na primorsko kmetico Anastazijo Jelušič in rokopisni zvezek njenih pesmi, ki so nastajale iz trpljenja v zaporu leta 1943, in Čibejevo mamo loano Čibej iz Dola-Predmeje, po kateri je ostalo nekaj pesmi in drugih pretresljivih vojniih zapisov.13 Ob vsem tem gradivu, ki bo najbrž presenetljivo obsežno, ko bo zbrano v celoti, pa se odpira vrsta globljih vprašanj. Med prvimi je gotovo tole: kje so pravzaprav razlogi, da je toliko preprostih, razmeroma slabo izobraženih in slovstveno nestremljivih ljudi začelo pisati stihe in pesmi? Na to vprašanje nam najprej odgovarja okoliščina, ki je z redkimi izjemami splošno veljavna: da pred vojno ti ljudje niso pisali in po vojni prav tako ne več. Torej lahko prve pobude za nastajanje tega pesništva iščemo v nenavadnem, razburljivem in usodnem vojnem dogajanju, ki je globoko vznemirilo tudi slovenskega človeka, stopnjevalo njegove notranje napetosti in z njimi vred potrebo po izpovedi ali sporočitveni sprostitvi. Vendar je treba dodati, da je slovenskega človeka to vojno doga>-janje vznemirilo še na poseben način. Obremenilo ga ni le z zavestjo osebne, temveč tudi z zavestjo skupne narodne ogroženosti, se pravi to- 12 Od omenjenih avtorjev najdemo v Klopčičevi in Šinkovčevi antologiji samo Vinka Sumrada-Radoša z dvema besediloma: Otok Rab in Sedeminštiri-deset (Klopčič, str. 22, 26; Šinkovec, str. 62. 1%). Vinko Sumrada-Radoš je I. 1967 izdal pesniško zbirko Ulaka (izd. Muzej ljudske revolucije v Ložu), v kateri je objavil 53 sonetov in 7 pesmi v svobodnejših verznih oblikah. Omenjeni pesmi sta tudi v tej zbirki, vse druge, ki jih bomo tu obravnavali, pa so ostale v rokopisih. Tudi naslednjega. Emila Jejčiča. ni v antologijah. 13 Pri Šinkovcu je Čibejeoa zastopana z eno pesmijo (Primorska mali sinu, str. 165). talne ogroženosti, in ga postavljalo v neizprosne položaje individualnega ter kolektivnega samoodločanja.14 Prav ta skupinska naravnanost usode, zavest skupnega trpljenja in boja za odrešitev bi utegnila biti zelo bistvena pri nastajanju potrebe po zapisani izpovedi, ki je izpoved drugim, in po pripovedi v bolj občutenem, bolj pomembnem jeziku, kot je navaden jezik, to se pravi v jeziku stiha. Tretji moment, ki ga ni prezreti, pa je slovstvena zavest in tradicija, kot je živela v preprostem slovenskem človeku. Predstava o pesništvu, kakršno je naš človek dobil že pri svoji temeljni izobrazbi pa tudi kasneje, je bila zelo tesno vezana na predstavo rodoljubnega, narodnoobrambnega in družbenoosvobodilnega delovanja in ta pesniški »praniodel«, če lahko tako rečemo, se je v obdobju nove, neizprosne frontne in revolucijske situacije slovenskega naroda v letih 1941 do 1945 samo znova obudil, potrdil in radikaliziral, prestopil meje elitne književnosti in postal last najširših slojev. Zato je to pesnjenje tako očitno vezano ne toliko na staro folkloro kot na zglede iz Vodnika, Prešerna, Levstika, Jenka, še posebej Gregorčiča, pa tudi na Stritarja in naposled na Župančiča. Seveda pri tem sprejemanju iz klasike ni mogoče prezreti postopkov poenostavljanja in tipizacije, torej procesa folklorizacije umetnega pesniškega izročila, folklorizaeije, ki je posodobljena, prilagojena svojemu času in novim potrebam. \se naštete pobude pa bi najbrž ostale močno zavrte, če ne bi delovala še neka druga, zelo bistvena, čeprav na prvi pogled bolj zunanja okoliščina. Го je bil dobro organiziran narodnoosvobodilni tisk in še posebej številna razmnoževana ali rokopisna glasila partizanskih vojaških in drugih enot. ki so v veliki meri živela prav od široke ljudske pismen-ske dejavnosti in so tako dejavnost tudi zavestno spodbujala. Povedano z nazornim primerom: čisto normalno je bilo, da je partizanski poveljnik ali komisar, da o kulturnem oziroma propagandnem referentu niti ne govorimo, napisal tudi kaj verzificiranega v glasilo svoje enote. Vendar stvari ne kaže poenostavljati. Individualna motiviranost pes-njenja je bila lahko tudi taka, da je segla daleč čez splošna pravila. Tako 14 V zvezi s tem je zanimiva pripoved Mateja Bora o pobudah, ki,so bile odločilne za nastajanje njegovih prvih uporniških pesmi leta 1941. K znani pesmi Kri d plamenih beremo naslednji komentar: »V sebi sem čutil veliko potrebo, izkričati. kar se je nabralo v meni in nas vseh. Morda sem dobil prvo vnanjo pobudo nekega dne, ko sem stal na bivšem bežigrajskem železniškem prehodu in gledal, kako so vlaki vozili naše ljudi z Gorenjske v pregnanstvo. Dejal sem si — Hitler seli slovenski narod z njegove zemlje. Kaj lahko se /godi, da zmagamo, in verjetno bomo zmagali — vendar navzlic temu ne bomo zmagali. Ta vojna nas lahko Slovence fizično ugonobi ... Iz tega razpoloženja so nastali moji prvi verzi.« Bor pripoveduje tudi o tem. da bi bil takrat svoje pesmi najraje pisal kar na plakate in jih tako prenašal med ljudi (Matej Bor, Pesmi, Ljubljana 1969, str. 79.). lia primer najdemo med besedili takrat 34-letnega primorskega kmeta Slavka Turka, ki je bil kulturni in propagandni referent Vojkove brigade, čisto svojevrstno utemeljevanje pesnjenja. V neobjavljenem posvetilu k pesmim, ki jih ima za cel zvezek, beremo tole: Srce razkrito in razum je v tej pisavi. Nikdar upàl mi ni pogum še za resnico pravi. Za resnico borbo sem izgubil. Kar tu je zapisano, edino to ne bom zgubil. To večno bo narisano.15 Misel ni čisto preprosta, sporoča pa nam vero v posebno trajanje zapisane resnice in zapisane vere, ki ju realno življenje pogublja. Drugo bistveno opozorilo, ki nam ga daje pazljivo pregledovanje tega literarno anonimnega gradiva, pa zadeva tematsko stran pojavov. Gre za tematiko na tistem njenem mestu, kjer se začenja vprašanje notranje razsežnosti upesnjene vsebine, s tem pa tudi že za vprašanje pomenske teže in vrednosti tega pesništva. Seveda tu ne more biti enotnega odgovora. Znajdemo se pred raznovrstnim gradivom zelo različne teže in veljave, od docela nebogljenih zapisov, ki povedo zelo malo, do besedil, katerih notranje vsebinske razsežnosti so večplastne, zato zanimive in bogate. Najprej je treba vedeti, da je temeljna »poetika« teh besedil mobilizacijska poetika, ki je v svojem življenjskem bistvu prav taka kot pri bolj razviti in priznani osvobodilni oziroma partizanski poeziji. Razumljivo je, da se pod neizkušenim peresom poetika »pesmi za današnjo rabo« najčešče kaže v še bolj poenostavljeni, bolj naivni in bolj klišejski podobi. Če bi odbirali gradivo po tem merilu, bi nagrmadili resnično mnogo besedil, ki niso kaj prida več kot ostihotvorjenje najbolj znanih in splošnih idej osvobodilnega boja pa tudi najbolj znanih in občih položajev, značilnih za mnoge človeške usode takratnega dogajanja. Proces miselne in doživljajske tipizacije, v zvezi z njima pa tudi proces izrazne shemati-zacije (npr. pogostno uporabljanje enakega idejno pojmovnega izrazja) je tu mnogo naivnejši in zato še opaznejši kot pri vodilni partizanski poeziji. 15 A. Kovačič, Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo na Primorskem, 1971, Gradivo, str. 66. Toda likrati ni mogoče prezreti tudi drugega, čisto nasprotnega pojava. V literarno anonimnem pesništvu prav zaradi njegove večje neposrednosti ali naivnosti lahko najdemo presenetljivo enkratne, docela individualne in zapletene doživljajske lege. Л časih tudi take. kakršnih »izobraženo« partizansko pesništvo prav zaradi strožje zavesti o namenu iti učinku svojih stihov pa tudi zaradi zavestnejšega obvladanja izraza ni zabeležilo. Potemtakem je bila tako imenovana literarna naivnost po eni strani primanjkljaj, ki je pomenil manjšo zavarovanost pred delovanjem miselnih klišejev: po drugi strani pa jo bila prednost, saj jo pomenila manjšo zavarovanost oziroma večjo odprtost tudi nasproti vsemu ideološko nepredvidenemu, neponovljivemu, človeško individualnemu. Kot je medvojni literarno neznani sestavljalec stihov v prvem primeru množil samo količinsko moč osvobodilne in rovolucijske ideje, tako jo jo v drugem primeru dopolnjeval v smer novih, nevračunanih človeških razsežnosti, jo na ta način pomensko odpiral in semantično dinainiziral. Napravljal jo jo pravzaprav sposobnejšo za poezijo in umetnost, ki ne more obstajati brez dimenzije individualnega pa tudi ne brez dimenzije relativnega, torej življenjsko odprtega in večpomenskega. Navsezadnje nam postajajo to stvari toliko bolj razvidne prav danes, ob prisotnosti sodobne eksaktne estetike, zgrajene na semiotiki in teoriji informacije; estetike, ki se kljub vsej svoji intelektualni rafiniranosti vrača k nekaterim temeljnim vsebinskim oziroma semantičnim merilom umetnosti. Na primer h geslu: poezija jo semantično stopnjevana informacija; bolj točno, poezija je informacija, strukturirana na pomensko neenostavnih. zapletenih razmerjih njenih sestavin.16 Toda, za kaj sploh gre in na čem temelji naša misel o posebnih semantičnih prostorih medvojnega literarno anonimnega pesništva? Gre za celo vrsto toni ali upesnjenili doživljajev, ki po svojem osnovnem poreklu in obeležju sodijo docela v NOB — pesništvo, vendar zaznamujejo toliko nadsplošno, izjemne, pomensko zapleteno in odprte doživljajske lege, da postajajo opazne in delujočo čez meje svojega časa. Primerov bi se že v doslej zbranem gradivu našlo mnogo, omenim naj jih samo nekaj. i Mod besedili bataljonskega politkomisarja Vinka Šumrada (r. 1916, po poklicu jo bil takrat trgovski pomočnik) najdemo na primer neobjavljeno pesem Komisar, ki jo nastala decembra 194.2 v najtrših okoliščinah partizanskega bojevanja.17 Gre za naslednji motiv: komisar nekje na Mokrcu pregleduje postrojeni bataljon partizanov pred odhodom na akcijo. I oda 10 Lotman, nav. d., str. 87—8'); J uncus« in bač »vodnjak«, in problematika besed blc. bič, bik, big (bica, bika), viš, tipologija imen iz močvirskih rastlin, zlasti cedil, cedil je, cedilooje, cedilka in iz osnove cediti. Osnove glad-, lak-jlač- imajo tudi pomen »pomankanje, prazen, brez nečesa«. Imena iz teli osnov označujejo suho, neplodno zemljo ali vodotoče brez vode. Problematika osebnih imen na -ilo. npr. primorsko Ančilo (Ančil, Jančil). Imenski sistem pritokov Savinje, osebna imena na *-gojb in vodna imena Lâgoj. Radîgovje. Runža, Rinža, Rinžile so vodna imena kolonizacijskega predela (s srvn. osnovo runse, riinse, riinsile »vodotoč«). The article studies Slovene river names and oilier names derived from bič "Juncus" and bač "fountain"; the problems of the words bic. bič, bik. big (bica. bika), oiš', and the typology of the names for marsh plants, notably cedil, cedil je, cediloDje, cedilka. and those derived from the base cediti. The bases glad-, lak-jlač- also have the meaning "lack of something; void, devoid of something". Names derived from these bases denote dry, unproductive land or waterways with no water. The problems of personal names in -ilo. e. g. Ančilo (Ančil. jančil) in the dialect of Primorsko, are also treated. The system of names for the tributaries of the Savinja, personal names in *-goj and river names Lâgoj and Radigooje. Runža. Rinža. Rinžile arc river names of the colonizing area (with the base runse. riinse. riinsile. denoting "waterway"). V tem prispevku obravnavani vrsto slovenskih vodnih imen, ki so si sorodna po izvoru, tj. so tvorjena 1. iz apelativa, ki označuje neko, večinoma močvirsko rastlino, ali 2. iz osnove starih slovenskih imen ali pa 3. so nemškega izvora — se pravi ostanki mlajše kolonizacije in fevdalne up rave. Razlage se naslanjajo na metodo, ki jo je izdelal France Bezlaj v monografiji »Slovenska vodna imena L, 11., SAZU Dela 9/6. Ljubljana 1956. 1961 « (citirano В e z 1 a j). Drugače kakor Bezlaj, ki vidi imena predvsem skozi prizmo historične in primerjalne slovnice, pa se postavljam na stališče prvotnega domnevnega iinenodajalca, ki je bil neuk. preprost, realen človek srednjeveške podeželske vsakdanjosti in stvarnosti (krče-vinar, drvar, oglar, pastir, lovec, ribič, kmet itd.) z omejenim besednim zakladom, brez znanja šolske gramatike in možnosti vseslovenske primerjave imen, a s prirojenim čutom za jezikovno in pomensko razlikovanje. Računam tudi s tem, da je novo okolje rodilo povsem nove tipe imen, da niso bile vse imenske osnove izoblikovane že v t. i. skupni domovini. dulje s tem, da so nekateri skupni koreni lahko bili v času naseljevanja pri nas že zastareli ali pozabljeni, da se je spremenil njih po- menski obseg, lahko pa, da teh hipotetičnih »skupnih« korenov slovenski dialekti sploh niso poznali, torej jih niso mogli aktivirati. Potemtakem se ne spuščam v hipoteze in rekonstrukcije starinskih pomiselnih oblik, vendar pa se, kjer je to potrebno, nanje sklicujem. Vseslovenske imenske paralele, ki nimajo zgodovinskih in zanesljivih zapisov, upoštevam — kot pristaš etnogeneze in skeptik v pogledu enotnega prajezika — le izjemoma. Zato pa so k razlagi pritegnjene druge metode. V večji meri kot Bezlaj dajem izvirno akcentuacijo in ljudske oblike. Kjer je potrebno, so nemški zgodovinski jezikovni zapisi podrobno analizirani; doslejšnja Bezlajeva spoznanja v zvezi z nemškimi imeni na naših tleli niso zmeraj v skladu z dosežki današnje germanistike, nekatera imena sploh manjkajo ali pa so razložena iz druge osnove. Velik poudarek je na geografiji okolja, če le mogoče na poznavanju iz avtopsije (nujnost avtopsije poudarja že Bezlaj). dalje na sistemu imenoslovja vsakokratnega okoliša, na njegovi najožji tipiki, posebno pa na pritegnitvi vseh dosegljivih zapisov, oblik in pričevanj, nanašajočih se na obravnavani časovni in topografski izsek. Moji prispevki so poizkus pogovora z drugega zornega kota. Tudi tukaj sledim F. Bezlaju, ki pred nami razgrinja široko pahljačo korenskih in pomenskih odtenkov, predlaga najbolj prepričljivo in smiselno razlago, a je v dvomljivih primerih ne vsiljuje, temveč dopušča in želi plodno diskusijo. 1. KI TONI Ml Bič Bičje je potok (Bezlaj: »ponikalnica«) pri Grosupljem (flumen, rious, Wasser): 1058 Bizi, 1062 Bitsa, 1500 Ve iz, 1314 Veits; istoimenska vas — 1058 Bizi, 1383 Oberfeytsch, 1436 Veytsch, 15. stol. Wicz, Witsch, Witzsch,1 1884 JVitschie.- Bezlaj meni, da ni verjetno, da bi bilo to ime v zvezi z apel. bičje »Simsen, Binsen«. Kot možni razlagi tega in drugih podobno zvenečih imen navaja po P i г с h e g g e r j u in Vasmerju antroponiin *ВукЪ, ki sicer manjka pri Miklošiču, a je v imenih izpričan pri drugih Slovanih. Taka imena da bi bila lahko tudi v zvezi z bač, kar je izredno pogostno ime studencev, vodnjakov, izvirov, redkeje pa potokov (Betih), Beček), krajev in ledin (Bič pri Šmartnem in Velikem Gabru).1 1 Bezlaj I, 60. 61. 1 Special-Orts-Repertorium von K rain. — Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien 1884, str. 85 (citirano SOU Krain). Bolj kot paralele slovanskih imen brez navedbe historičnih zapisov se mi pri ne čisto jasnih slovenskih toponimih, hidronimih idr. zdijo važni sočasni zapisi imena, poznavanje terena iz avtopsije, vsa tipika topografske konfiguracije in sistem imen določenega okoliša. Ne vsako ime — tudi ne v osnovi — se je izoblikovalo v skupni »pradomovini« in tudi ne že v času naselitve Slovencev. Presenetljivo bi bilo. da bi pri razvejeni podobi slovenskih vodnih imen iz fitonimov bile od močvirskih nizkih rastlin zastopane zgolj osnove rogoz, sit, trst, ko so le-te že same po sebi bogate s priponskimi in drugimi variantami3 — râgoz (Typha angustifolia, Typha latifolia, Rohrkolben): rogozica, rogožje, rogo/.njàk: — sit (Scirpus, Heleoeharis palustris, Binse, Teichbinse): sita, sîtec, sltek, sitooec, sitina, sit je, sitooje; — trst (Phragniites communis, Artindo domax, Rohr, Schilfrohr): trstika, trstikooec, trstikooina, trstu-je, trst je, trsiina, trstooina, trstenika (Arundo domax, Pfahlrohr). Poleg teh ima slovenščina za nizko močvirsko rastlinje vsaj še tele besede cedil, cedilje, cedilooje; — loč (Juncus communis, Juncus effusus, Juncus bufonius, Juncus glaucus, Binse, Simse): le/ček, lqčje, Iqceoje, ločnica, ločnina; mečič (Typha latifolia, Binsen, Rohrkolben): mečiček, mečičje, mečičeoje, mečevina, mečeoinje, mêcljej; •— rodina (Juncus articulatus, Knopfsimse); — pooir ali trst (Schilfrohr); srpica (Scirpus laeustris, Seebinse) idr. pa bic, bič z izpeljankami. Stari zapisi imena Bič potrjujejo dolžino i, saj je ta v poznejših nemških virih regularno diftongiran v ei — 1300 Veiz, 1314 Veits, 1436 Veytsch itd. Najstarejši dokaz, da je z v Bi/.i grafična substitucija sloven. č, je oblika iz leta 1062 Bitsa s kakuminalnini š, ki ga slovenščina zamenjuje z ž v zvenečem okolju (žmalc, Rinža, žeinnahti) in s š v nezveneči soseščini (škaf. Škafar, škof, Škofljica) — torej Bitša = Biča (casus obli-quus). Najstarejša oblika našega imena je torej Bič, kar potrjujejo tudi oblike 14./15. stol. z grafiko tsch za č (gl. spredaj na začetku). Bič je (Witschie) je mlajša oblika, ki pred 16. stol. ni dokazana. Sodeč po Miklošiču.4 naj hi bila oblika bic starejša od bič, saj jo rekonstruira kot stsl. *bic6; bit je, bičooje mu je že novoslovensko. Besedo izvaja iz srvn. bine3, bin;5 (»dieses liegt dem bic6 zu gründe«). Srvn. bins (izgovori binss) je sinkopirana, pozna podoba (13./14. stol.) stvn. oblike 3 Podatke o besedah, variantah ipd., ki jih ne dokumentiram, sem črpal iz naših standardnih slovarjev, Pleteršnika (1894, 1895), W o 1 f - C i g a-I e t a (I860), G 1 o 11 a r j a (1936), Slovenskega pravopisa (1962, vendar se pri -aoec : -alec ravnam po izduji iz leta 1950. torej -alec), Slovarja slovenskega knjižnega jezika I. (1970). 4 Franz Mik losi eh, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, Wien 1886, str. 13 (citirano Miklošič, EW). binus (izgovori bînu;s.s. prim. Pinuzzinhovun), torej že iz časa, ko slovenščina ni več imela stsl. 6 in. ko se tuja glasovna skupina -in- ni več razvijala v sloven. ï (srvn. singen = koroško narečno žingati, 13. stol. Riinsile, Rinsile = Rinžile). Čeprav se krajevna idr. imena ravnajo tudi po drugačnih glasoslovnili zakonih kot apelativi, hi za bins (3 = ss) pričakovali kvečemu sloven. *bis. /a domnevno izposojenko bic bi kot izhodiščno osnovo morali predpostavljati zelo staro stvn. obliko binz, (izgovori bmc), ki pa je stara vis. nemščina ne pozna. Oblika binlz, binz (izgovori bïnc) »Juncus, Binse«5 je sekundarna, šele zgodnje novovisokonem. (15. 16. stol.). Rastlina »Juncus« ima še vzporedno lat. ime »Carex« in »Scirpus«. za katere veljajo deloma srvn. deloma mlajši, a z binz ne sorodni apelativi Bês(e), Bise. Bies(en), Bisse (avstrij. piiuisse = pisse). Bisgras. Biess-gras. Flatterbiesen idr.6 Če bi bila sloven, bic res izposojenka iz nemšč., bi izhajala morda prej iz bis (s = š, i) kot iz bintz. Vendar pa smo besedo nem. bês, bis prevzeli kot oiš (111.. f.)7 v pomenu »Carex« (Riedgras, Schilfrohr) = tudi »Scirpus, Arundo«. Substitucija b : o je običajna zamenjava bavar. u — 1447 Windiscligrecz : 1471 Bindisgrecz,8 Winkel : : Binkelj, 1499 Bolff, Bolffgang» = Wolf, Wolfgang. Bizi : Wicz itd. Beseda bic je zapisana ok. 1875 v Šentjakobu ob Savi, bica »Simse«, jezerska bica (Scirpus lacustris, Seebinse) pa ок. 1870.10 To je redkejša oblika za sloven, bič (Juncus, Arundo phragmites, Binse, Simse). Njegove sufiksalne izpeljanke so biče k (Velike I.ašče), biček (jezerski biček »Juncus Schoenoplectus); bičeoje je izpričano pri D a 1 111 a t i 11 u 1584. M e-g i ser j u 1592, v 19. stol. na Dolenjskem in na vzhod. Štajerskem: bič je je pač kranjsko, a tudi štajersko,11 M i k I o š i č ima bičooje. kar je najbrž štajersko; bičnat je »poln bičja, porasel z bičjem«. Sinonimne oblike so bik »Juncus effusus, Simse« — zapisal Erjavec na Cerkniškem jezeru12 — big »bik« (Notranjsko, prim, »kar je še trsice in biga (genit.), ljudje pokosijo«), bika »bic. bik« (Murko, Valja- 4 Friedrich Kluge «.V W. Mitzka, Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, 18. Aufl.. Berlin 1960 (citirano Kluge, DEW). •C. P ri t zel & С. Jessen, Die deutschen Volksnanien ,der Pflanzen. Hannover 1882, str. 81, 194. 195, 366 (citirano P r i t z e 1 & J e s s e n). 7 P1 e t e r š n i k s. v. ui». "Joseph von Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien 1893. str. 505 (citirano /.ahn, ONBSt). » Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primerja, 2. del (Srednjeveški urbarji za Slovenijo zv.3.). Ljubljana, SAZU 1954. str. 255, 256 (citirano Kos, USP2.). 10 Pleteršnik s. v. b\c. 11 Pleteršnik pod temi iztočnicami. 12 Pleteršnik s. v. bik, bika. Glonar s. v. loč : bik, bic, bičje ... (Juncus). Primerjaj Krajevni leksikon Slovenije, I. knj. Zahodni del Slovenije, ... uredil Koman Savni k. Ljubljana, DZS 1968 (citirano K LS I.): »Občina Cerknica (34). Na zamočvimatih in vlažnih travnikih rastejo... jezerski biček v e с 12 = vzhodštaj.). Skok (Časopis pro moderni filologii 6.41) meni. da bi bika moglo nastati po napačni analogiji iz kolektivnega bičje, ki da pomeni >kosem, šop, češ. chunmč«, in je po Skoku (prim, tudi Д aclav Machek, Češka a slovenska jinéna rostlin, Pralia 1954, str. 274) romanskega izvora. Po Machek u (I.e.) je češ. bika (Luzula, Feld-, Hainsimse) »chlupačka, chhipaiika«12 (kar je pravzaprav sloven, cedilje) prevzel J. S. Prosi ali K. B. Prosi iz slovenščine (Flora čeehica — Kvčtona češka. Praha 1819). Ne moreni presoditi Skokovih in Machokovih izvajanj. drži pa. da je Prešeren dal leta 1856 po Čelakovskeni pozdraviti Prešla (»eine Empfehlung an Prof. Prešel — 22.8. 1856). Če drži Miklošičeva razlaga (Lexicon palaeosl.-gr.-lat., str. 22 s.v. bič6). da pomeni csl. bič6 (15. 14. stol. bičju) tudi »schoinion. funis (imprimis e iuneo tortus)«, tj. »vrv, zvita predvsem iz bičja«, potem je bič »Juncus« zelo star apelativ, v katerem -č- gotovo ni prvoten glas. ampak produkt I. palatalizacije < *biki-. Iz stsl. osnove *bik- bi so mogoče dale razložiti sloven, oblike za » Juneus«: bič (z izpeljankami, bîc, bica): bic je mogoče izsledek progresivne palatalizacije. Starinskost besede potrjuje tudi vzporednost moških in ženskih oblik za isto rastlino, kar jo odsev antičnega in srednjeveškega (mogočo že ide.) nazora, da so drevesa in rastlino, tako kakor ljudje, obojega spola (pomenska družina *bik- »Juncus«, ki manjka pri Bornoker ju. bi zaslužila večjo pozornosti sla-vlistov). Pogostnost sinonimov in izpeljank pove, da gre za običajno, dobro znano močvirsko rastlino, ki vsekakor sodi v okvir imenskega sistema fitonim jo hidronini«. Tudi nem. ustrezna beseda stvii. binus »Binse«, v coni brez 2. premika glasov binut, in pomensko sorodna bês(e), bien so osnove nem. toponimov in vodnih imen,13 prim. sev. Nemčija in Nizozemska: Benteloo, Bentheim, Bentlage; v visokonem. prostoru: 854 Pinuzzin-hooun »na kmetijah v bičju«, Binzwangen, Binswangen. Bünzwangen »na bičnatih lokali«, Bin/.leren »pri ljudeh na bičevju«, in isti tip v različnih conah: 8. stol. Benulfeld in Binizfelt; Biesfeld »bičnato polje, polje na bičevju«: Binsenbach »bičnat potok, potok v bičju« itd. Pokrajina so seveda spreminja, močvirja izsušujejo (dolina Bičeoja), zajezitve in ribniki so propadli (Huda polica pri Grosupljem, Braslovče), (Schoenoplcctus lacustre).« Primerjaj tudi Josef Rank. VSeobecny slovnik pri-ručny jazvka českeho a nčmeekoho I., Praha ok. 1902, str. 20 >bika f.. chlupačka f. Feldsimse f., Hainbinse f.. Luzula«; prim. ibid. str. 175 s.v. clilupačku in ibid. II., str. 244 s.v. Feldsimse, str. 320 s. v. Hainsimse. 13 Kluge, DEW s.v. Simse-, Adolf Bach, Die deutschen Ortsnamen !.. II.. Heidelberg 1955. 1954 (Deutsche Namenkunde Bd II), prim. II, §225; II, 29H.I2; II, 525. II, 765,5 (citirano Bac h , DON). stare, propadle zajezitve obnavljajo (Braslovče, Moravče). Manjša močvirja nastajajo tudi tam, kjer voda težko odteka ali na poplavnem področju. ob bruhalnikih ipd. (pokrajina med krašnjo in Blagovico, Moravska dolina). Močvirje na nebarjanskem svetu je lahko posebnost, ki ravno zaradi neobičajnosti postane imenodajalna. Na Kranjskem je več imen iz osnove bič-. 1. Bič (Bitsch,14 Šmartno pri Litiji15) izvaja Bezlaj iz osnove bač. Okolica Šmartna je bogata z vodami. polja v dolini so deloma močvirna, zaselek Bič leži nad povirjem Kostrevnice, v najbližji soseščini je Tišje15 (fitonim). Drugi fitonimi v šmartenskem in litijskem okolišu so Brezje, Bukovica, Dobavec, Ga-brovka, Jablanica, Jagodnik, Javorje, Jelša, Leskovica (enostaven apela-t i v je Jelša: jelša je izrazito obvodno drevo, breza raste tudi na barju). Za ugotovitev izvora imena bi morali poznati narečno obliko apel. bač in kvaliteto ter kvantiteto glasu i. Mogoče je osnova imena bič »Juncus« in ne bač. — 2. Bič (Fitsch,le Zagorica pri Velikem Gabru): vasica leži v kraški dolinici nad robom mokrotne doline, kjer so »često hude poplave«,17 ker priteka voda ob deževju iz vseli kraških rup in estavel (Krajevni leksikon Slovenije II.. Ljubljana 1471. str. 592 = citirano KLS), tik vasi je stalna luža — perišče Perioenca (manjka pri Bezlaj u). Kraj bi lahko bil deloma močvirnat, ljudsko ime je Beč (Bič. v Biču), va-ščani so Bečani, adj. baški (KLS II. I.e.). Kaže. da je osnova imena bač »vodnjak z izvirom« (Bezlaj) in ne bič »Juncus«; potrebna bo avtopsija (narečne variante za bač so: bač, boč, buč, bič). 3. Biček. V soseščini Biča pri Zagorici je več napajalnih luž, največja od njih je Biček (KLS II, 632), mogoče deminutiv od bič »bač« (kvaliteta i mi ni znana, tudi tu bo potrebna avtopsija). — 4. Vič (1339 Weyze). Nekateri sodijo, da ime Vič (Ljubljana) pride od besede bič ali bičje, ker je ob Gradaščici mnogo močvirnega sveta (Pri Za barju, Zabarjeva ulica), drugi spet menijo, da ga je razlagati od lat. oicus »vas« (KLS II, 314). — 5. Bičevje (del Brezovice na Ljubljanskem barju ob cesti proti Podpeči). Brezoviiška ravninska tla so vlažna, nekoč so tu bila mostiščarska naselja.18 Fitonimi so: Brezovica. Dobčenica, Dobčna, močvirni svet označujejo imena Za blatom (1884 Moosthal),19 Blato, Žabja vas. Zabnica (iz avtopsije). Osnova imena je kolektivum bičeoje »Juncus«, domačini govore Bičeoje, o Bičeoju 1J SOR K rain. str. 78. 15 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str.-313ss., 320 (IJberga, Šmartno); citirano KLDB. 1,1 SOR K rain, str. 87. 17 KLDB, str. 328 (Bič, Zagorica). 18 KLDB, str. 338. •» KLDB, str. 338 (Plešivica); SOR K rain, str. 36. (KLS II. 405). — 6. Bičevje (Ljubljana, ulica med Langusovo in I ržaško cesto). Prvotno pač ledinsko ime ob neregulirani Gradaščici, ki je nekoč tekla bliže I ržaški cesti (KLS II. 313). Osnova imena je bičeoje »Juncus«. - 7. Bičevje (Ljubljana, Vič — Gerbičeva ulica). Prvotno ledinsko ime na Bičevju«, zaradi močvirnih travnikov ob Gradaščici (KLS II. 313). V osnovi je apelativ bičeoje »Juncus«. — 8. Bičevje (Tolsti vrh, Novo mesto) leži na lapornatem svetu, bližnja in daljna okolica ni revna z vodo20 (vode poplavljajo, zamočvirjeni travniki, Mokro polje, Mlake. Ve-jerji). Fitonimi najbližjega okolja so: Brezje, Brusnice (pravzaprav Brez-niica — 1392 Fresnicz), Drenik, Hrast je. Leskovec, Orehek (Orehovica), Orešek (KLS II, 476. 485. 501, 510, 519. 526, 538, 540). Domačini pravijo Bičeoje, o Bičeoju (KLS II, 538), osnova imena je bičeoje »Juncus«. — 9. Bičje (Witschie;21 Podtabor/Šentjurij pri Grosupljem). Vas leži na terasi med močvirnima, zdaj deloma melioriziranima dolinama potokov Sevnica (Breg) in Bičje.-'2 Pri vasi izvira potok, ki teče tik hiš, ob njem so vlažni travniki Vodnice, v bližini ob Bič ju je dolina Bičje, ki prehaja v mokro dolino Log. V bližnjem in daljnem okolišu so vlažni, ob Bič ju zamočvirjemi travniki in mokre gmajne, potoki Bavšček, Bičevka. Breg (Sevnica), Cikava, Farjevec, Graben, Korito, šentjurščica, Ševnik (Šiv-iiik); ponikalnice Bajer, Curek, Globošček, Jerbašca, Krokarica idr.: izviri in studenci (KLS II, 124—126. 130. 132. 137, 141 — 146. 148. 155, 159. 161). Fitonimli tega področja so Brezje, Lipljene, Rožnik. Vrbičje (vrba je zrazito obvodno drevo); ledinska imena spominjajo na votlo: Loke, Močila. Rupa, Studenec, Vir, Vodnice. Bičje je ime vasi. potoka, in mokre doline. Prvotno ime je Bič (1058 Bizi -gl. na začetku teksta), ki v tem okolišu ni osamljeno. — K). Na vzhodnem kraju sosednje Ponove vasi je v Biču, kjer je napajališče in perišče, II. izvir potoka Bičevke, ob njem je vlažna Gmajna (KLS II. 145; oboje manjka pri Bezlaj u). Historični zapisi potrjujejo dolžino i, osnova imena je torej apelativ bič » Juncus , po 16. stol. se je ime naslonilo na kolektivuni bičje istega pomena. Osnova imena Bičeoka je bičeoje »Juncus«; bič je pač značilna rastlina okolišnjih zamočvirjenih dolin, ki je bila nekoč v kmečkem gospodarstvu zelo cenjena, iz nje so pletli razne reči, iz duše so delali stenje za svetila, stenj se je nekoč nasploh imenoval biček, bičje (Pleteršnik, gl. tudi opombo 33). To razlago potrjuje (izgovorjava domačinov Bičje, na Bičju, vaščani so Bičani (iz prvotnega imena Bič), adjektiv je biški < *bičxki Biški hrib (KLS II, 124). Razlaga iz antroponiina *BijkZ, ki na Sloven- 20 KI.DB, str. 480, 481 (Tolsti vrh) in zemljevid pri str. 4%. « SOR K rain, str. 58. « KLDB str. 359; Bezlaj, I. 60. 61. skem sploh ni izpričan, ali iz bač (oboje Bezlaj I, 61) ne ustreza. Narečna oblika za bač v najbližji okolici Bičja (Staro apno) je bčč in tako tudi v grosupeljski občini (Češnjica in Gabrovka pri Zagradcu, Podgorà, Spodnje Brezovo — K LS H, 126, 129, 143, 149. 130). kaže, da z oziroin na konfiguracijo prostora (vode bogat, moker, močviren svet), glede na sistem imen okoliša (apelativi tipičnih dreves in rastlin, tudi obvodnih in močvirskih) in upoštevajoč analogne primere nemškega območja — vendarle smemo razlagati večino imen Bič, Bičje, Bičeoje, Bičeoka iz osnove bič (bičje, bičeoje) : Juncus« in ne iz poinisel-nega antroponima *BykZ ali iz apelativa bač. Seveda so za razlago odločilni historični zapisi imena, kjer so ohranjeni, in narečne oblike. Historično. topografsko in dialektično nedokumentirana ali rekonstruirana imena iz drugih slovanskih področij imajo le majhno ceno. Imena Biček. Bičeoca, Bič in ti. Bičnik, Bičniki in imena iz osnove bik- so manj prozorna; z upoštevanjem nakazanih etimologij in izhajajoč iz avtopsije bi jih lahko razrešili lokalni raziskovalci. Od zgoraj analiziranih imen izhajajo iz osnove bač »studenec, vodnjak z izvirom« mogoče Bič (Šmartno). Bič (Zagorica), Biček. Isto osnovo izpričujejo imena na izrazito kraški, z vodo skopi zemlji: I. Bičevca, opuščen kal za napajanje živine v Kosovélju (Dûtovlje):23 — 2. Bičevca, lokev pri Šepiil jah (Dutovlje). iz katere so nekoč zajemali pitno vodo;23 — 3. stalen močnejši studenec Na biču kraj Gorénjega Vrsnika (Tolmin), ki po kratkem toku ponika, -— 4. kal Na biči v Rakitovcu24 (Sežana) in morda še druga. Cedilnica Slovenska vodna imena Cedile, Cedil ja. Cedilnica, Cedilnik in vzporedna ledinska imena Cedile, Cedilje, Cedinnca (= Cedilnica). Cedionjek (= Cedilnik) izvaja Bezlaj iz osnove cedili (stsl. cedili) in sklepu, da je to »prvotno gotovo vodno ime ali vsaj oznaka za teren, kjer se poceja voda«.25 Običajno imenujemo vodotoče in druga krajevna imena po njih značilnostih, stalnih lastnostih (tipikum). pri vodah pa zlasfi po značaju in količini pretoka: potok (reka) ponavadi leče (Vodotočine, Zatočna), brzi (Brzice), skače čez ovire (Skočniki), pada v globočino (Pade/.), se leno oije ali polzi (Polzelca). Osnovo cedili bi prej suponirali za majhne, z vodo revne studenčke in kraške izvire, če je to njih glavna, «talna last- 2:1 KLS L, str. 317, 356. Pri Bezlaj u je prvo ime le približno lokali-zirano, drugo manjka. 24 KLS I., str. 70. 550. Obe imeni manjkata pri В e z 1 a j u. 25 Bezlaj I, 99. nost: da iz zemlje ali izpod skale le kapljajo, curijo (Curek, Curlja, Curgl, Cerin), cuzijo, cizijo (Cizel), muzijo (Muzge, Možica).26 Vendar pa imajo slovenski vodotoči, katerih tipikum je občasnost vode, presihanje ali ponikanje, navadno drugačne, bolj značilne, živo govoreče oznake. Od navedenih štirih hidronimov sta dva (Cedile, Cedilnik) oznaki za »izvir, studenec« in to na terenu, ki ni kraški ali reven z vodami, prej vodé bogat in močviren (okolica Blagovice, Kostanjevice); Cedilja je »močvirje pri sveti Marjeti na Dravskem polju«;27 Cedilnica, pritok Mirne v trebanjski občini, pa je »stalen potok, ki se večkrat razlije po travnikih«. dolina Cedilnice je mokrotna in močvirna;28 njegovo drugo ime da je Vajerščica, izvedeno pač iz Vajer, kar je ime močvirnih travnikov, gozdov, dolin, posebno na Dolenjskem.29 Skupen tipikum teh štirih vod je neusahljivost, zadostnost vode, za-močvirjenost. Zdi se mi. da moramo vsa ta imena razlagati iz sistema slovenskih vodnih imen — pogostne osnove imen slovenskih vod so namreč apelativi značilnih dreves, grmov, rastlin, cvetov tistega osredja, kjer vode izvirajo ali skozi katero tečejo (fitonimi). Iz osnove so izpeljani z različnimi obrazili, velikokrat s sufiksom -niča (mišljeno: voda, rečica) in -nik (mišljeno: izvir, studenec, potok), npr. Bezenica, Bezgooica, Bil-nica, Borovnica, Bukoonica, Češnjica, Čremošnjica, Glogoonica, Jabla-nica, Jagodnica, Jalšovnica, Kostanjevica, Lipnica, Slivnica ali Remšenik (= Čremšenik), Hrušeonik, Jaoornik, Mecesnik, Ostrožnik, Repnik, Ro-bidnik, Rožnik, Srobotnik, Trstenik, Trtnik. Pogostne so tudi priponske dvojnice — Breznica — Breznik. Dobnica — Dobnik ( P od (lob ni k), Ga-bernica — Gabernik, Gobovnica — Gobnik, Hrastnica — Hrastnik, Jeo-nica (= Jelovnica) — Jelôonik, Lešnica — Lešnik, Olšnica — Olšnik, 20 Glej pri Bezlaj u posamezne iztočnice. 27 I/, podatkov pri Bezlaju I. c. se ta imena ne dajo natančno lokali-zirati; na Dravskem polju sta dve Sv. Marjeti (Rače, Gorišnica). Svet pri Go- rišnici (poznam ga iz avtopsije) je vodnat. 28 KLDB str. 492. V povirju Cedilnice so: vas Blato, močvirna kotlina Blata, ki se vleče proti Hudenju, Račjemu selu in Mali ter Veliki Sevnici, v Hudenju je zaselek V Blatih. Fitonimi okoliša so: Breza, Cešnjevek, Lipnik, Prapreče. Rožni vrh. V Brezovici ob Cedilnici je močvirna loka — gl. KLDB. str. 475. Sevnico loči od Brezovice »mokrotna dolina Cedilnice* — ibid., str. 475. Pritok Cedilnice je Močilnica — ibid., str. 495. Po drugih podatkih tvori Močil- n i ca gornji tok Cedilnice — ibid. str. 495 (Trebanjski vrh). Fitonimi sosednje občine Velike Loke so: Jelša. Dolenje in Gorenje Prapreče, Trnje; občine Mirne pa: Brezovica, Brinje, Orešje, Prapretnica, Trnič, Trstenik, Zabukovje, Zabukov-ščica (potok) — v mokrotnih, obvodnih in močvirnih predelih rasejo breza, jelša, praprot, trst; k posameznim imenom gl. KLDB, str. 475, 476, 492—496. 28 Bezlaj I, 99. KLDB Vajerščice kot pritoka Cedilnice ne navaja, pač pa potok Vejerščico (Gomila), ki tla je pritok Pristavskega potoka, desnega pritoka Mirne — gl. ibid. str. 475. 476. Tudi če je Bezlaj e v podatek napačen, je dolina Cedilnice mokra, močvirna. Pšeničnica — Pšeničnik, Resenica — Resnik.30 Številni liidronimi tega sistema so tvorjeni prav iz apelativov nizkih rastlin, trav, rož (Borovnica, Pšeničnica itd.), ne manjkajo pa tudi ne apelativi tipičnih močvirskih rastlin in njih izpeljanke — Rogoznica (dvakrat), Sitenska draga, Trstenik (trikrat), Trstenica (dvakrat), Bič, Bičje, Bičeoje, Ločnica (dvakrat), L^očnik (štirikrat).31 Tudi ta imena so tvorjena z obraziloma -niča in -nik. Močvirska rastlina je tudi cedil, cedilje, cedilooje, cedilka (P 1 e t e r š-II i k ima samo cedilje »Luzula, Hainbinse«), Po slovarju je to »travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih«32 (»Luzula = gozdna in poljska békica« — manjka pri Pleteršn i k u). Slovarska terminologija je malce zmedena. Békica gozdna je »Luzula silvatica«, družina Juncaceae, »Hainbinse, Hainsimse« (priin. češ. bika = »Luzula«, iz sloven. bik, bika »Juncus« — potemtakem bi bila pravilna oblika bikica), kar Cigale prevaja z divja cedil, cedilje (kolektivum), njen sinonim »Waldbinse« pa z divje sitje. — Bekica (*bikica) poljska je »Luzula campestris, Feldbinse, Feldsimse«, kar Cigale prevaja z loč, loček, to pa je pravzaprav »Juncus«; »Feldsimse« pa prevaja s črnjivec (manjka pri Pleteršnik u). »Bergbinse« je pri C i g a 1 e t u cedilka. Cedilje (v Braslovčali na splošno cedilooje) so v šopih rastoče, 30 do 50 cm visoke, gladke, temnozelene bilke, okrogle v prerezu in proti vrhu močno zašiljene. Znotraj cevke je bel, gobasti stržen, poln vodovodnih in sitastih tankih cevčic; če bil pretrgaš, se iz nje spomladi navadno cedi voda33 — odtod najbrž njeno ime. Y Braslovčali raste cedilooje ob 30 Glej Bezlaj I, H pod posameznimi iztočnicami. 31 Število primerov po В e z 1 a j u , gl. posamezna gesla. Vendar Bezlaj imen Bič, Bičje, Bičevje, Ločnica, Ločnik ne izvaja iz imen močvirnih rastlin, čeprav je Ločnica, podobno kakor Jelša, Olša. Jela. Dob. Brusnica, Gaber, Ilo-goza, Srobotje, Tišje, Smrečje itd. kot enostaven apelativ, lahko osnova fito-nima, hidronimu. Ali pu: kakor sta imeni Ceclilnica, Cedilnik izpeljani iz apela-tiva cedil(a), tako sta Ločnica in Ločnik lahko priponski dvojnici, izpeljani iz apelativa loč (Juncus). Tudi v teh primerih je avtopsija terena nujna. 32 Slovar slovenskega jezika 1. s. v. 33 V Braslovčali smo otroci iz cedilovja pletli korobačke. jerbaščke ipd., bil se namreč ne zlomi, temveč le upogne. S cedilovjem še zdaj privezujejo hmc-ljeve poganjke k »šticam« (nem. Stütze), t. j. hmeljevkam. Močvirske rastline so bile v naši preteklosti vse bolj prisotne v kmečkem življenju, kakor danes. Nekatere vrste Luzule so služile za živinsko krmo, Luzula campestris za pomladansko krmo ovac, sladke glavice cvetov nekaterih vrst Luzule pa za poslastico otrokom (gl. Meyers Konversations-Lexikon, 5. Aufl., Leipzig 1895 s.v. Hasenbrot). Nekatere vrste Juncusa so uporabljali v domačem«zdravilstvu (J. acutus, J. congloméra tus). Juncus effusus je služil za izgotavljanje ribjih vrš in za pletenje. Stržen (duša) Juncusa se dû izvleči, uporabljali so ga za stenje. Arundo še danes služi za špalirje in ograjice, i/, njega so izrezovali pi-ščali. Posušene liste rogoza (Typha) so sodarji devali posodam v sklepe (so-darsko ločje) ali pa so z njimi ovijali čepe, vehe, pipe (Pleteršnik s. v.). stoječih ali počasi tekočih vodah, na mokrem, zamočvirjenem, tudi ilovnatem svetu, ob grabenčkih za izsuševanje. ob vodnih jarkih na poljih in travnikih — na Gmajni, v Radigovju, ob Jelôvniku, v Plaskânovem virtu itd., torej na izrazito slabši, vlažni zemlji, ne pa na prodnatem, suhem svetu pod trgom.34 V našem primeru je enostavni apelativ cedil(je) hkrati tudi fitonim (Cedile, Cedilje, Cedilja), iz njega pa sta s sufiksom -niča in -nik, ki je zelo pogosten v hidronimih, izpeljana fitonima Cedilnica, Cedilnik. Imena iz osnove cedil- so tudi na bivšem slovenskem ozemlju poznejše in današnje avstrijske Štajerske, vendar jih je težko ločiti od imen iz osnove sloven, jedla, ki se je stopilo z nemškim lokativnim predlogom z(e) »v, na« > zedlach, in od osnove srvn. zïdel-, ki pa ni izpričana kot sim-pleks, ampak le v zloženkah zidelaere »čebelar«, zidelmeide35 »čebelja paša«. Mogoče je slovenska osnova cedil- v tehle imenih: 1. ledinsko ime Zedel, gozd in travnik pri Krieglachu v Mürztalu (cedil je gozdna in močvirna rastlina!), ok. 1300 Cedel, 1416 akclier die Chelberspeunt itn Zedel, 1483 am Zedel; 2. Zedier, kmetija pri Trofeiach (v 19. stol. Zetl-graben), 1377 in dem Zedhtch < *n cedilah, 1434—1464 auf dem Obern. Nider Zedel: 3. Zedier, kmetija pri Sv. Katarini (Laming, Bruck), 1434 do 1464 im Nidern. Obern Zedl.3i Iz sloven, jedla so morda imena Zerlach, vas pri Kirchbach, 1263 Cedlach37 itd. < *v jedlah: Selztal, krajina, potok, vas, ok. 1080 Edillstach, ок. 1100 Cedelse, 1184 riuulus Zedlize38 itd.; Zettelberg, krajina pri Langenwang, 1463 am Zed/,38 bi lahko bilo tudi iz osnove cedil- (primerjaj zgoraj Zedel, 1483 am Zedel), vendar bi se vsa ta imena morala prekontrolirati na kraju samem. Iz njih so pletli rogSznice (rogožine), iz cvetnih betic (»cigare«) so dobivali mehek material za polnjenje blazin (še v moji mladosti). Korenika vsebuje mnogo škroba in je užitna. V ljudski medicini je cvetni prah Typhe nadomeščal trose lisičjaka (Lycopodium) - za posipanje dojenčkovih ran (zato tudi ime frišar. gl. Cigale s.v. Drudenfuss) in proti začaranju (Hexenmehl, Drudenmehl). Phraginites (trst) je služil za trsténje stropov (obijanje stropa, da se ga laže prime omet), za orglice (trstovlnke), za pletenjdče (trstenina, štor je < lat. storea), za naštel, mladi poganjki za krmo konj, korenika v medicini (zoper zapiranje vode). Stari dežniki so bili napeti na trstike (G I o n a r s. v trstika). Močvirske rastline so bile (mogoče so še) važen sestavni del kmečkega gospodarstva in vsakdanjega življenja, zato bi jih morali pri razlagi slovenskih imen bolj kot doslej upoštevati. V nekaterih primerih se mi zdijo razlage iz osnov imen močvirskih rastlin bolj stvarne in verjetne, kakor sklicevanje se na hipotetične korene dvomljivih antroponimov. 34 Lepi primeri cedilovja so pri treh ribnikih za Moravčami (v smeri proti Liinbarski gori), pod Pijavo Gorico, na Barju itd. Ljudskega imena pa v teh krajih nisem eruiral. 35 Kluge, DEW s.v. Z eidler. M Z a h n , ONBSt, str. 116. 515. Bezlaj teh imen ne obravnava. 37 Z a h n , ONBSt, str. 518. Z a h n , ONBSt, str. 460. Cedélka, Odcédnik. Cedélka je dotok Učeje (Ucjé) pri Žagi (Kobarid). Svet je kraški, z malo obdelovalne zemlje, s kamnito in peščeno zemljo. Kraški značaj pritokov Učje — občasnost ali pomanjkanje vode, ki le ob deževju hudourniško narase — izpričujejo imena njenih pritokov: Gladki plaz, Globočak, kar je večkrat ime podtalnih vod, Stekli potok, Cedélka.39 Odcédnik je slap v hudourniški, strmi grapi med pobočjem Kobile in Tolminskega Triglava v bližini Poijubinja. Okolica je kraški, skalnat svet, struge so hudourniki (Godič) in navadno suhe (Perm).40 Cedélka (= Cedilka) in Odcédnik sta revna z vodo, ki se v sušnih mesecih pač samo cedi ali odcéja — obe vodni imeni moremo torej izvajati iz glagolske osnove cediti, odcediti. Lakotnik Blizu Velikega polja pri Podnânosu, na tipičnem kraškem svetu s ponikalnico v Gruntih, s kâli in zbiralnicami kapnice, izvira studenec Lakotnik*1 ki ga smatrajo za izvir Raše.42 V bližnjem okolju so vsaj tri ponikalnice Ločnik, Potočnik,43 Bazovica, malo dalje Senožeška voda, ki po-nika, v hudih nalivih pa teče po sicer suhi strugi v hudourniško Rašo.44 K istemu tipu sodijo slovenski toponimi Lakote, Lakotnik, Lâkotniki, Lâ-kotna brda, Lakoini hrib idr. Pomensko spadajo sem še hidronimi Lačna voda, potok pri Selili (Krško), Lačni potok, pritok Krke (Št. Jernej),45 Gladovni studenec, pritok Drave nekje pri Mariboru.46 Analogno sodi sem tudi tip Zéje, primerjaj toponim Že j no pri Čatežu in nekatera (ne vsa) ledinska imena tipa Žeje, ki so na suhi ali kraški zemlji, mogoče mlin v 'Zéjali na Pivki (ponikalnica), Pod Žejami (pri Suhadolah), katerih osnova je sloven, žeja (psi. *g(;d-ja, csl žqžda), ki po Skoku označuje kraje, ki trpijo pomankanje vode.47 Imenska osnova kraškega studenca Lâkotnika je pač apelativ lakot, lakota »glad«, h kateremu je s sufiksom -nik, zelo pogostnim obrazilom slovenskih hidronimov, tvorjeno vodno ime. Po Pleteršniku je lakotnik »Hungerleider« = tisti, ki pase lakoto. Pomenske paralele, le da « 30 KLS I, str. 431. Od navedenih osem hidronimov jih pri Bezlaj u manjka šest (Cedélka, Gladki plaz, Globočak, Odcédnik, Perîn, Stekli potok). KLS 1, str. 417. 41 Bezlaj tega hidronima ne navaja, pač pa toponim Lakotnik brez določitve kraja (B e z 1 a j 1, str. 326 s. v. Lakovec). 42 KLS l, str. 342. 43 Vipavska ponikalnica Potočnik manjka pri Bezlaj u. 44 KLS I, str. 332 in zemljevida Ajdovščina, Sežana (prilogi KLS). 45 Bezlaj 1, str. 323, 324, 326. « Bezlaj 1, str. 173. 47 Bezlaj II, str. 346, 347. iz drugačnega korena, so gladôonik, gladoonjâk. Imena iz osnov glad. gladoo- so znana tudi v slovenskih imenih (Glâdez, Glâdnica, Glâdovec, Gladoonjâk).njih prvotni pomen je pač isti kot npr. v osnovi izraza gladovno leto »Hungerjahr« = lačno leto, leto lakote. Osnove glad, gladoo- in lakot-, lač- so pojmovno identične, razlika je le v odtenku in v pojmovni intenziteti. Vodna, krajevna in ledinska imena iz teh osnov so torej oblikovno prozorna in nezapletena. Povsem jasna pa ni njih vsebinska, pomenska plat, zlasii zato ne. ker so se iz teh osnov izoblikovala tudi imena rastlin: glad — vrsta kislic (Rumex. Ampfer): glade/. (Eryngiuni amethystinum, Mannstreue; Ononis spinosa. dornige Hauhechel; Carduus crispus, Kardendistel); gladišnik (Agrimonia eupatoria, Odernienig);48 gladuška — neka bodeča rastlina; gladôonik (Capsella bursa pastoris, Hirtentäschel; Rumex obtusifolius, Ochsenzunge); lakota: bela, divja, gozdna, navadna, rumena (Galium, Labkraut, Klebkraut); lakotnik — vrsta bodičja (Genista pilosa, der haarige Ginster; Draba, Hungerblümchen »kurje zdravje«). Iz ljudskega jezika se dajo ugotoviti še sekundarni pomeni osnov glad-, lak-, lač-. Na vzhodnem Štajerskem je zidarska lakota čas, ko začnejo klopotci na jesen peti in je zidarskega dela konec,49 začne se čas brez dela in zaslužka, torej pomanjkanja. Л Braslovčali še živi posmehovalni izraz lâcnpèrgar (primerjaj sloven, ledinsko ime Lačni breg, Lačenberg).™ to so ljudje, ki so zmeraj lačni, ker so brez osnovnih življenjskih sredstev, ker nimajo kaj jesti. Lačno črevo je vrhnji del tankega črevesa, ki se zaradi živahnega gibanja mišičevja hitro izprazni, zato se nemško imenuje Leerdarm »prazno črevo«. Na slovenski izraz je vplival latinski intestinum ieiunum tešče = lačno črevo«. Pridevnik tešč pomeni »prazen« — tešča ajda (pšenica) je tista, ki nima polnega zrnja (Goriško, Litija, Kamnik), tešč pomeni tudi »leer im Magen« = s praznim želodcem, kdor ni še nič jedel in pil, torej lačen. Zato pravijo v Ribniški dolini (Dolenjsko) za glada = pred svitanjem,51 zgodaj zjutraj. ko je človek še brez hrane, s praznim želodcem. V osnovah glad-, lak-, lač- živi poleg prvotne vsebine fames« še drugoten pomen »brez nečesa, prazen, manjkajoč«. Toponim i iz teli osnov pomenijo »kakovost zemlje«, vendar vselej v negativnem smislu (sbh. gladinština je »nenagnojena zemlja«)52 = pro- 4B Franc Mihelčič, Zdravilne rastline, Ljubljana 1940, str. 62, druga imena pri P 1 e t e r š n i k u. " (ilonar s. v. klopotec. M Bezlaj 1, str. 323. 51 Posamezne besede po P 1 с t e r š n i k u in C i g a 1 с t u. 52 Bezlaj I, str. 173. П - Slavistična revija stor. kraj. svet. ki mu nekaj manjka, ki je brez nečesa, kar bi ga storilo rodovitnega, »reven, suh (brez vode), pust, nerodoviten«. V tem smislu razlaga Bezlaj slovenska,53 Bach pa nemška imena Hungerberg, Hungerbühl, Hungerfeld, Hungerrain, Hungertal idr.,54 ki so paralele naših Lačna brda, Lačna gora, Lačni breg, Lačni grič, Lačni vrh, Lačna dolina, Lačna vas, Gladloka, sbh. Gladilo brdo ipd.53 Po Bachu bi lahko nekatera od teh pomenila tudi »prostor lakote« Hungerplatz,55 primerjaj Hungerioeide »lačni pašnik«, tj. nočno zbirališče vprežne živine, ki je po dnevnem delu ponoči niso krmili — to so t. i. »nočni pašniki« Nachtmeide — srvn. ulite, filitiveide, v ledinskih imenih Audit, Üecht, Auchtmeide, Üechtiveid.se Analogno pomenijo hidroniini z osnovo glad-, lak-, lač- »vode in studence, ki poleti usahnejo« (Bacli za nemška imena iz Hunger-):'' Pri nas so to predvsem kraški studenci, skratka vsi tisti vodotoči, kali. na-pajališča, lokve, hudourniki, ponikalnice, ki so občasni in presihajoči ali sploh brez vode, torej prazni, suhi. Ta naša imena in sbh. Gladila rijeka, Gladno vrelo58 itd. imajo tudi nemške vzporednice — 1241 iuxta Hunger-burnen,59 Z a h n navaja za Štajersko Hungerprunn, Seltenbrunnen, Bettelbrunnen, Verlorenes Wasser pa še sorodna, ki ustrezajo našim imenom i/, osnove žeja — Durstbach, Durstbrunnen.eo Po Bachu lahko razlagamo ta imena tudi drugače: s tem, da voda popolnoma usahne, naznanja slabo letino, pomanjkanje — Hungersnot, kar Cigale prevaja tudi z »lačno leto«. Y sušnih letih se v znižani vodni gladini Rena vidijo Hunger steine92 »lačni kamni«. Po Bohnen-bergu je Hungerbrunnen studenec, ki teče le v »lačnih letih« = Hun-gerjahre, tj. v mokrih letih,83 v letih s preobilnimi padavinami, z drugimi besedami: »lačni studenci« so v običajnih letih suhi, brez vode. P I e -teršniku je Hungerquelle »hudournik«. Enak pomen ima tudi Zupančičeva uganka Iz razdrtega korita lačna vrana sito pita.04 53 В e z I a j I, str. 173, 323, 324. t 54 В a e h . DON 11, 04, 292, 310, 740. 55 Bach, DON II, 310. »» Bach . DON II, 368. " В a e h . DON II. 261, 285, 298. 500. 510. 5" Bezlaj I. str. 175. 58 Bach, DON II, 510 (Na Hessenskem). (KI Z a h n , ONBSt pod tistimi gesli. <" В ach, DON II, 310. 02 Bach, DON 11, 510. 03 K. Bohnenberger, Zu den Flurnamen (v : Philologische Studien. Festgabe f. E. Sievers), Halle 1896, str. 371. 114 Oton Zupančič, Sto ugank št. 72. Kras pošilja svoje z vodo revne hudournike in ponikalnice Ljubljanici in od tam v Savo, ki je bogata (sita) vode. Po В e z 1 a j u osnova glad- v imenih studencev označuje »vpliv vode na prebavo«.05 kar je redko ali malo verjetno. Mogoče pa so nekatera imena tipa glad-, lak-, lač-, fitonimi, primerjaj Glâdez, morda iz glad (Rumex) ali glade/. (Eryngium, Ononis, Carduus), lahko bi bilo tudi katero od imen tipa Lâkotnik enostaven apelativ lakotnik (Genista, Draba) ali pa izpeljanka iz lakota (Galium). Lakota raste po peščenih tleh. po njivah, ob ograjah in živih mejah, lâkotnik (Genista) pa na sončnih, golih ali redko poraščenih gričih, najbolj znana je bila Genista tinctoria, ki so jo rabili v zdravilstvu in barvarstvu (rumenilo). Glad, neke vrste kisliea, raste po travnikih in na vlažnih prostorih; ponekod še danes pripravljajo iz kisličnih listov »sočivje«, ki bojda pospešuje prebavo. Glâdez raste po suhih travnikih, pašnikih, ob neobdelanih njivah in je veljal za zdravilo pri slabi prebavi.66 Vse te rastline so na kmetih zelo znane. Poznavanje terena iz avtopsije je torej zelo važen sestavni del imenoslovja. Lâènooec je potok na Idrijskem07 (manjka pri Bezlaj u). Češka vzporednica Lačnoo kaže na neki antroponim, ki je izpeljan morda iz iste osnove 1ак-.вй 2. ANTROPONIMI Ančilo V Kojskem sredi Goriških Brd je izvirek Ančilo, v 3 km oddaljenem 11 il in ti je zaselek Ančilo, kakih 5 km severneje od Kojskega pa sta zaselek in vrh Ančilo,00 Vodna imena na -i/o, izpeljana iz glagolske osnove (Močilo, Perilo), so precej redka, slovenščina ne pozna glagolskega korena anč-, torej moramo ime Ančilo izvajati iz neke druge besedne vrste. Srednjeveški urbarji za Primorsko navajajo sufiksalno sorodna imena Jaeolin, Pacculino, Kunczelin, Lensel, Lenselein, Merczlin, urbar za Tolminsko (1377) Janculinus, Jachil, Jurgil,70 urbarji freisinške škofije za Skofjo Loko pa Bertlein, Fridlinus, Hansel. lake]. Juriein, Liidel, Otliniis. Vacczlinus idr.71 Vsa ta imena so deminutivne izpeljanke iz ljubkovalnih imen domačega in tujega izvora, zato so včasih etimološko neprozorna; 65 Bezlaj 1, str. 173. 00 Po M i h e 1 č i ču (gl. opombo 48) in drugih priročnikih. "7 KLS 1, str. 68. 66 В e zla j I, str. 324. »» KLS 1, str. 206 (Hum), 209 (Kojsko), 211 (Krasno). Manjka pri Bezlaj u. 70 Kos, USP 2, gl. imensko kazalo. 71 Pavle В lažni k, Urbarji freisinške škofije (Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zv. 4), Ljubljana SAZLJ 1963, gl. imensko kazalo. lahko pa so z diminuirajočim obrazilom -/-, ki je indoevropsko, izpeljana tudi iz apelativov, npr. grško Pachylos »Debelinko« (sufiksi -alos, -ilos, -ijlos), latinsko Lentullus »Počasnelko« (obrazili -ullus, -ellus), gotsko Wulfila »Volkec«, Attila »Očka« (sufiks -ila), stvn. Liubilo »Ljubček«, Baldilo, Dodilo, Ezzilo. Gumpilo, Ratilo, Wigilo itd. (obrazilo -ilo, srvn. -ele, -(e)l: Gobilo — Göbel. Wolfilo — Wülfel) in variante teh imen s sufiksom stvn. -ilïn, srvn. -(e)lin, npr. Ezzilo — EtzilTn, Werbilln — W erbelin idr.72 (glej tudi zgoraj). Tipus teh imen je znan tudi slovanskim jezikom, izpeljana so s priponäiiiü -ъ lb, *-blb. Bezlaj je rekonstruiral tale imena *Cibhlb, *Dobblb, *Dranvhlb, *Grobhlb, *L'ubblb, *ТгеЬъ1ь,73 razen tega pa pozna slovansko in slovensko imenoslovje vsaj tale imena na -ilo: Andrilo, Bodrilo, Budilo. Burilo, Danilo, Dobrilo (rodbinsko ime Dobrila), Družilo, Gostilo, Moinčilo, Mušilo. Trbilj74 itd. Težave z razlago nastajajo tam. kjer je osnova imena temna ali enaka v dveh jezikili — stvn. Liubilo in slov. ""Ljubilo, Ljubelj. Če gre za imena po I. 1000, lahko nemška imena ločimo od slovanskih po tem, da so se v večini primerov nenaglašeni polni vokali (i, a, o, u) že spremenili v šibek e, iu v и (pisano «(', i и ipd.), od 11./12. stol. dalje pa se dolgi vokali i, iu, п spreminjajo v diftonge ei, ai; öi, oi, oe, eu: ou > au.73 Y času nastanka primorskih in drugih urbarjev bi se stvn. Liubilo glasil Liiibel(e), Len bel, medtem ko bi se slovenske oblike le malo spremenile. Ime Ančilo bi bilo težko razložljivo, če ne bi bilo to ime v tolminskem urbarju zabeleženo kar v dvojni obliki (seveda se ime ne nanaša na kraje v Brdih): Ançil, košan v Kneži, in isti košan še enkrat kot Jançil; neki kmet v Polju se imenuje Ançil, kmet v Grahovem pa Jançil.™ Vprašanje je, katera oblika je prvotna: Ançil ali Jançil? Jančil bi lahko bila izpeljanka iz hipokoristika Jan (Johann) — vendar pa primorski srednjeveški urbarji te oblike ne poznajo, čeravno jo je treba suponirati. Na Tolminskem so v urbarju zabeleženi Jane/. (Janes, Janis). Januč (Janu-tus), Jankole (Janculinus, kar je latinizirana oblika ponemčenega demi-nutiva Jankolïn) in J ante (Jançe), kar je mogoče manjšalna oblika kon-trakcijske forme Jan. Drugi primorski urbarji poznajo (iniena Jan/. (Janns), Jan/.e (Janše, Jannse), Janžič (Jannschicz), Jen/.e (Jennse), Janež (Janes, Jaunes, Jannysch), Janežič ( Jannescliutsch), Januč (Janutsch. Jannutsch), Jančič (Jannzicz), Janček (Jantschek), Janko (Janko, Jang- " Bach, DON 11,246,247. 73 Bezlaj I, II pod ustreznimi gesli. 74 Večinoma pri Bezlaj I, II pod ustreznimi gesli. 75 Po standardnih historičnih slovnicah nemškega jezika (Braune, Paul, Eis idr.). 7e Kos, USP 2, gl. imensko kazalo. ko. Janngko), Jenko (Jenngko), Jankuč ( Janicuttus).77 Od teli deininu-tivov liipokoristika Jan je obliki Ančilo, Jančil najbližje ime Janče. sorodna pa Jančič in Janček. V tej druščini je oblika Jančil (Ančilo) zelo nenavadna, ker so slovanska imena s formantom -l- ponavadi izpeljana tudi iz slovanskih osnov. Vendar pa imajo primorski urbarji in tolminski urbar (1377) imena s pripono -il, ki so izpeljana iz hipokoristikov krščanskih imen. Primerjaj: Jacob — hipokoristik Jacklie — deminutiv Jakhl, slovensko Jakob. Jaka ali Jake, Jakonja. Jakuž, toda 1377 lachil (ch — k, kakor v Ben-cho = Benko, kmetje v Čadrgu. Kneži, Žabčah); — Georgius — nemški hipokoristik Jorg, Jorig, toda 1377 v Tolminu Jurgil — slovenske oblike so še Jure, Juri, Jurič, Jurko. Jurkič. Jurše; — Michael — hipokoristik Mihe (Miche, kmeta v Pečinah in Trebenčah. 1377), toda 1377 Michil (košan v Cerknem, kmetje v Huniu. Kojci, Kartečinah), Michili (kmet v Selil), Michaeilus (kmeta v Svini in Volčali). Nejasni sta imeni 1377 Reçil (kmet v Cerknem) in 1406 Ferfilla (kmet v Senožečah). Premil (1498 kmet v Narinu)78 bo pač *Prebil, *Pribil;7» Dobligoj (ok. 1240 Do-bligohy, Dobligoy, kmet v Njivi) sodi k imenu Dobel (1494 Dobili, kmet v Slivnem)80 — v zadnjih dveh imenih -/- najbrž ni manjšalno obrazilo.81 Z ozirom na oblike lacliil. Jurgil, Michil, Michili bi imenske oblike Ančilo, Ančil, Jančil lahko razlagali kot dvojni deminutiv liipokoristika Jan < Johann. Vendar pa se imena v Brdih dosledno glasijo Ančilo (4-krat), njim ustreza tolminska oblika Ančil (2-krat), dvakrat pisana tudi kot Jančil. Kaže, da je oblika brez j- prvotna. Torej ima Bezlaj prav, ko ugotavlja. da je v obširni skupini imen na j an- »brez dvoma sovpadlo več različnih osnov«, kar prepričljivo ilustrira na primer Jenina, Janina, Janja, Janin itd. Najbrž je nekoč eksistiral (poleg liipokoristika Jan) tudi slovanski antroponim *£пъ, *£на.82 Torej bi *Ёпъ ali kaka podobna imenska oblika, razširjena z diminuirajočim obrazilom, lahko bila osnova primorskih imen Ančil, Ančilo. Ali je njih osnova lahko tudi od Bezlaj a rekonstruirano osebno ime *Anko,m ali *Anti- (1377 Antigrat, kmet v Tolminu),84 tega ne moreni presoditi. 77 K. o s , USP 2, gl. imensko kazalo. 7" Kos, USP 2, gl. imensko kazalo. Primerjaj tudi iine Prebigoj (Blaznik I.e. gl. tu op. 71) in Pribissa (Kos, USP 2 — imensko kazalo), v katerih je mogoče ista osnova kot v * Prebil. *Pribil. Kos, USP 2, gl. imensko kazalo. 81 Bezlaj I, str. 135. 82 Bezlaj 1. str. 239, 240. 83 Bezlaj I, str. 37. 84 Kos, USP 2, gl. imensko kazalo. Lagoj Pod Mâroltovo domačijo na Obrâmljah pri Letušu izvira potok Lagaj, ki ga domačini imenujemo Làgvaj ali Lâgoej. Kot vsi braslovški potoki teče tudi Làgoej približno v smeri sever—jug. a se kmalu pod Gornjimi Gorčami (ljudsko Grčami) obrne skoraj vodoravno proti vzhodu in se v Malih Braslovčali (ljudsko M. Braslovčih) nad bivšim Špralimanoviin mlinom izliva v Strugo, ki je izpeljana iz Savinje pri Letušu in se na robu Préserij pod Spodnjim ali Janežičevim mlinom spet združi s Savinjo (pred 1940. zlasti pri starejših ljudeh, še vedno Sauna, v Sauno; lokativ na Savij(i) ali Sauni, na Sauno, tj. na savinjski jez pri Malih Braslovčali; danes le še redkokdaj). Bezlaj85 pravilno navaja, da je ime Lagoy (primerjaj П69 ari dem Lagoy zenachst vnder der chirchen»ob Lagoju tik pod cerkvijo«) identično z današnjim imenom potoka Lagaj. Lokacija »tik pod cerkvijo« sc nanaša na današnjo farno cerkev v Braslovčali, toda potok T.âgoj teče vsaj en kilometer severneje od trga. Kako spraviti zapis iz 14. stoletja v zvezo z današnjim tokom Lâgoeja? Na strugi potoka se vidi, da je od Gornjih Gorč dalje umetno speljana. Nekoč je Lâgoj tekel pod gornjegoriškim bregom (teraso), ki se vleče od Letuša do Gomiljskega (bivši zahodni breg Savinje), pod Strešnikom, Plaskânovim bregom, starim britofom, pod cerkvijo, vzdolž trga (vzhodna stran), pod bivšo Bienovo graščino in se je na kraju Braslovč, v Rakovljah, izlival po levi strani v Trcbnik (Graben), katerega struga je bila v tridesetih letih 20. stol. od mostu pod Lesjakom v smeri proti Poljčam prestavljena bolj proti bregu (terasi) in regulirana (nekaj 100 ni). Potok Lâgoj so speljali v novo strugo nekdaj v 18. stoletju, ker je poplavljal svet pod Strešnikom (ljudsko Strošnek) in braslovškim trgom.87 Kaže, da so na kraju Strašnika napravili zemeljsko pregrado (za ribnik ali proti poplavam), podobno kot na Trebniku v Plaskânovein virtu in v Radigovju pod Klôverjevini.88 «» Bezlaj Î. str. 324. "« Za h n , ONBSt, str. 191. ' "7 Pripovedoval I. 1962 domačin Plaskanov Jože (rojen v 90-tili letih), ki je to slišal od svojega očeta, ta pa od Jožetovega deda, ki pa najbrž tudi ni bil več očividec. Zato z rezervo datiram novo strugo Lagoja v 18. stol. Plaskanova domačija leži na bregu nad bivšim koritom potoka in nad bivšo pregrado L и goja. "" Pregrada v Radigovju je še danes dobro vidna. V Plaskanovem virtu je bila pregrada tako široka, du so po njej speljali ozko strugo v Plaskanov mlin. ki je pred to vojno še mlel za domačo potrebo. Pregrado so ok. 1960 popravili in Trcbnik■ spet zajezili, zdaj se tam širi Braslovško jezero. Nasip na kraju Strašnika pod Plaskanovim bregom je deloma še viden. Vse, kar se nanaša na braslovški in savinjski vodni sistem, je prikaz iz avtopsije. Bezlaj sodi, da je Lagaj »morda posesivna izvedenka iz nekega antroponima tipa Držaj«.89 Večina vasi, vod, zaselkov, ledin, gozdov in travnikov v okolici Braslovč ima lepa slovenska imena. Vodilno obrazilo pritokov Savinje v zgornji in srednji Savinjski dolini je -ica, -niča: Ljiib-nica, Gračenica, Jezérnica (toda Ivanjski pôtok, Krumpah, Sopata); L ličil ica (toda Lučka Bela), Rogačnica; Mozirnica (toda Lj ubija. Trnâva); Rečica (toda Liičnik); na področju Žalca pa Ložnica, Artičnica (toda Trnâva), Bistrica, Levica, Pirešica, Sušnica, Pônikvica (toda Aille, Vr-šča). Porečje Drete, desnega pritoka Savinje, nima enotnega obrazilnega sistema: Rogačnica, Kanolščica, Mačkovka (Bezlaj : Mačkovica), Pripravna (ali Sokat, zunaj sistema še Prodnik, Kropa). Tudi sistem vodnih imen ob Paki. levem pritoku Savinje, ni enoten: Bešovnica, Klančnica, Toplica ali Topolščica (toda Ponik, Ponikva, Lepéna, Ljubéla, Velunja, Velenjski potok. Hudi potok. Pustinjek itd.). Vodilna pripona v porečju Bolske, desnega pritoka Savinje pri Dolenji vasi (Prebold), v območju Motnik-Vransko-Tabor-Gomiljsko (ljudsko Gomiska) je -sčica, -(i)ca: Motniščica (ali Reka, toda Bela); Zaplaninščica; Merinščica ali Merinca, Podgrajščica ali Podgrašca (ljudsko Pogrešca); Konjščica ali Konjšica, Bistrica (toda Tešovski potok. Reka, Kolja). Braslovške vode so direktni ali indirektni pritoki Trnave, Tmâvice (Trnauce), ki se pri Kaplji vasi (ljudsko Kapla vçs) izliva v Bolsko. Redkejše obrazilo -aoa, -(ao)ica sodi tudi v sistem pritokov Savinje in se je širilo od ustja Trnave navzgor proti njenemu izviru (Žovneški = Stari grad v Podvrhu pod Dobröv-Jjami). Ožje področje Braslovč prvotno teh pripon ne pozna, obrazilni sistem braslovških glavnih potokov je logičen in dosleden, oba pritoka Trnave imata pripono -nik: Jelôonik ( Jeloupk) se izliva v Trnavo v Ka-menčah (Kamenčih), Trébnik (tudi Graben, 1423 der pack Trébnik,90 njegovi posamezni deli po bivših lastnikih obpotočnega sveta: Plaska-novo, Bébrovo periše (= perišče), Periše, Remarjev tomf, Paurov tajlit, Dominikov, Galicarjev Grabij) — pa pri Zaklu. Bràslovski pôtok, ki ga navaja Bezlaj," je Trébnik (ljudsko Trébnk); ime je znano le ^ »spodnjih vaseh« — Poljčah, Glinjah itd., v Braslovčah ne. V obeh imenih pritokov Trébnika smemo suponirati obliko -goj, -goje, pri čemer ni takoj jasno, ali je to apelativ gon ja > štajersko goj a »pot, po kateri gonijo živino« (Iedinska imena Goje, Pod Gojem, V Gojili),92 ali antroponim stsl. *Goji„ primerjaj ime krkavškega župnika 1566 Go- *• Bezlaj 1, str. 324. "« Zahn, ONBSt, str. 146. »'Bezlaj I, str. 79. и Bezlaj 1, str. 184; II, str. 101. ja,93 ali Gojko, Gojmir, Gojslav — ok. 1200 Goijzlao?* mogoče toponim Gojače in hidronim Gojaški potok pri Dutovljah.95 V Savinjski dolini in v okolici Braslovč je več starinskih krajevnih in vodnih imen iz lepih staroslovenskih antroponimov: Raduha, Radmirje, Družmirje. Dobriša vas. Dobrteša vas, Drašmja vas, Velunja, Ljubéla, Ljubno, Ljûbnica, Liboje, Tešova, Doblétina, Bréslovski vrh. Lačja vas, med katerimi ne manjka takih na -goj, npr. Negôjnica (Rečica ob Savinji), Paragöjnik (paragojska dekleta; Dobrovlje).96 M igo j nie a (Griže). Samo ime Braslov-če je zelo staro < *Bratislavici (ok. 860): kaže. da sta tudi imeni obeh potokov prvotna dvočlenska antroponima. To smemo trditi tembolj, ker so imena na *-gojb zelo pogostna osebna, danes pa rodbinska imena, ki jih srečujemo tudi kot toponime po vsem slovenskem ozemlju:97 *Bogoj. srbohrv. Bogoje, Bratigoj, Čogoj, Črnogoj, Dobligoj, Draž.igoj, Kurigoj. Lasigoj, Last igo j, Lenigoj, *Ljubgoj (*L'ubî,gojb) > Ligo j, Marogoj, Mar-šigoj, *Mčn(o)gojb, Nebergoj, *Nin(o)gojb, P ur ago j, Prebigoj, Predigoj, Pribigoj, Ratigoj, Sebegoj, Semigoj, Senogoj, Stanigoj. *Stogojb, Stojgoj, Soetogoj, Soiligoj, Škugojf?), Šuligoj, Trdogoj, Trebi go j, Vidigoj, Zaba-ligojC?), Zargoj, Zdegoj, Zitogoj. Potok Radigooje izvira v Podvrhu pod Tonačem (Tonâceo stud ene), teče mimo Kurje loke, pod Kloverjevim (breg s travniki in gozdom), pod Malingerjevim bregom, mimo kmetije pr Tomaš, kjer je bil v preteklosti speljan v drugo, umetno strugo, in se nad Vrdnkovičem, na meji Bra-slovče — Rakôvlje, izliva po desni strani v Trébnik (Graby); nekoč je vanj pritekaj malo niže, že v Rakovljah. Tako je Trcbnik sprejemal na ravnem svetu pod Braslovčami, nekje sredi Rakovelj, z desne strani Radigooje, z leve pa Lâgoj. Tine Radigooje (potok, travniki, bivša ledenica — Brišnkov tajht in gozdovi ob njem) je tvorjeno iz imenskega tipa Radigoj, ki živi tudi v to-ponimih, npr. Radgona, Radnja vas (Podklošter), nem. Rattendorf, 1180 Radigoijsdorf.9K Ime Radigooje je nastalo ali s kontrakcijo iz *Radigo- M KLS I, str. 136. B4 Kos. USP 2, str. 108 (De Locwiz: Goyzlav). ' 96 KLS 1, str. 23. »« Fr. Mišic, O ledinskih in hišnih imenih okoli Solčave, CZN XXXIII (1938), str. 191. 97 Imena so prevzeta iz puhlici ranih srednjeveških urbarjev (Kos, Blazni k), iz Bezlaj I, II in iz Z a h n , ONBSt. Ker bi zaslužila poseben prikaz, jih tu ne dokumentiram. 9" Bezlaj II. str. 136, 137. France li e z 1 a j , Deutsch Nötscli. slovenisch Čajna (Beiträge zur Namenforschung 1957), str. 71. Zahn, ONBSt, str. 373: Radkersburg (= Radgona), 1211 Rate go y s pur ch; ibid. str. 375: Badersdorf (llz), 1197 Radigoysdorf; Radiga. 1322 die Ratigoy; ibid. str. 399: Rollsdorf, 1326 Radegeussdorf. Potok Radigooje manjka pri В e z 1 a j u. јеобје (ledinsko ime > vodno ime), ali pa je -o- sekundaren in hiperko-rekten, kakor npr. v toponimu Topovlje (Topgule), iz starejšega Topolje (1355 Toplach, 1455 Topalach, 1893 Topôolie, 1918 Topôlje, nem. Topole),99 torej *Radigoje. Nemški zapis iz 1.1369 an dem Lagoy100 čisto jasno pove. da gre za vodo Lagoj, Lagoej; če bi se nanašal na ledinsko ime, bi bil prostor loka-liziran s predlogom in (in dem, im). Kaže. da je drugi paralelni pritok Trebnika poimenovan po nekem *Lâdigoju, s čimer je nastala — hote ali nehote — imenska simetrija Lâdigoje : Trebnik : Radigoje. Kot se je Vidigoj obrusilo v Vidgoj (1448 Gregori Vidgoy).101 se je *Lâ-digoj lahko reduciralo v *Lâdgoj in potem v Lâgoj. če to ni morda hipo-koristik za *Lâdigoje. Prvotno ime se je verjetno glasilo *Ladigojev6je ali le *Lâdigoje analogno k Radigojeo6je ali *Radigoje. Lâgoj je osebno ime, zgodovinsko izpričano vsaj v Savinjski dolini in v okolici Sevnice: 1369 an dem Lagoy (potok pod Braslovčami),102 1448 kmet v Trnovcu, Lagoya, in kmet v Pokleku, Lagoye.,03 Od slovanskih imen sodi mogoče v isto vrsto ruski toponim Lagojda, Lagojka-104 3. KOLONIZACIJSKA IMENA Rinža Kočevska Rinža je 14 km dolga ponikalna reka.105 V bivšem koloni-zacijskem predelu Nemške Koritnice (Rut) v zgornji Baški dolini je potok Rinžile (Rutarski potok), ki se izliva v Kârspoh ( = Karsbach), ta pa se združi s Hudo in Zvéntarsko grapo (Folsterpoh, Alpnpoh) v skupen vodotoč Kontnico.106 Skozi sosednje, nekoč nemško naselje Grant teče potok Runža (del naselja ob njem se imenuje Na Riinži). ki se izliva v Alpnpoh.107 Rûn/.a, Rinža, Rinžile so imena vodotočev na ozemlju mlajše nemške kolonizacije, so torej nemška vodna imena, ki so jih kolonisti dali M Zahn, ONBSt str. 136. Specialni krajevni repertorij za Štajersko, Dunaj 1918, str. 33/1,17. и» Zahn, ONBSt. str. 191. 101 Milko Kos, Urbarji salzburške nadškofije (Srednjeveški urbarji za Slovenijo, zv. 1.), Ljubljana AZU 1939, str. 120. '«« Gl. opombo 100. 10:1 Kos I.e. (gl. opombo 101), str. 123, 128. 101 Bezlaj 1, str. 324. ">5 KLDB, str. 210. ,ou KLS I, str. 419. Vsa ta imena (razen Koritnica) manjkajo pri В e z 1 a j u. Ш7 KLS I. 403. Manjka pri В e z 1 a j u. omenjenim vodam vsekakor že v prvih letili naselitve. Okolico Ruta (Grant, Obloke, Stržišče, Trtnik), kjer so bili Slovenci zelo redko naseljeni, je oglejski patriarh nemškega rodu. Bertold Andeški, ok. leta 1250 dodelil kolonistom iz tirolskega Pustertala.108 Na s Slovenci le sporadično naseljeno Kočevsko so prišli v letih 1330—1350 sprva nemški kmetje s severne Koroške, pozneje pa še kmetje s Turinškega in Frankovskega.109 Bezlaj meni, da je ime Rinža verjetno sprejeto iz nemškega apela-tiva der Rinnsaal (!) ali der Rinsel, t. j. »struga«.110 Beseda das Rinnsal, ki pomeni »majhna reka, rečica, struga, rivulus«, je zelo mlada tvorba, njene starejše oblike der rinsel, rintzel, rensel so prvič izpričane šele v 15. stoletju.111 Kmečki kolonisti 13. in 14. stoletja ob Bači in na Kočevskem omenjene besede seveda niso mogli poznati in je tudi ne bi uporabljali. ker je izrazito literarna in ne ljudska tvorba. Tudi glasovno razlaga rinsel > Rinža zaradi prvotnejše oblike Runža ni mogoča. Runža, Rinža, Rinžile112 izvirajo iz najbolj pogostne, stare, že germanske besede (prim, gotsko runs »izliv, iztok, ustje«) za pôjem »tok vode, tekoča voda, potok, reka, hudournik, korito potoka ali reke, graben, struga, rečni rokav, prekop, izsuševalni jarek, grapa, ozka tesen z vodnim koritom, globoko brezno« = stvn. runs (m., f.), runsa (f.), srvn. runs (m., f.), nm.se, ronse (f.), kar je nominalna izpeljanka iz prevojne stopnje stvn. rinnan »teči«. Beseda runs (m., f.) spada v i-deklinacijo (krepka sklanjatev), potemtakem izkazujejo casus obliquus in plural starinski de-belni formans -i-, ki preglasi korenski vokal zlasti v srednjenemških dialektih (frankovskih, turinških), tudi v alemanščini, medtem ko preglas v bavarskih narečjih ponavadi izostane — tip Brücke : bruck(en) — torej genitiv, dativ singularis, nominativ, akusativ pluralis stvn. runsi> riinsi, srvn. runse, riinse, poleg tega ima švicarski dialekt še šibki femininum 10H Milko Ros, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955, str. 200. I<)e Kos I.e. (op. 108), str. 201, 202. V knjigi Primus Lessiak, Die deutsche Mundart von Zarz in Oberkrain. A.Grammatik (Kärntner Forschungen I, Bd III), Weimar 1944, str. 24 stoji, da je kočevsko nemštvo nastalo 1320—1330. Iz jezikovnih vidikov se negira naselitev turinških in frankovskih kmetov, češ da je kočevščina narečni tip koroško-tirolskega obmejnega predela. — Številčno manjši skupini sta pač podlegli asimilacijskemu Vplivu večje nemško koroške skupine, njih značilnost pa se ni povsem izgubila, prim, v tekstu razlago Runža in Rinža. Sicer pa se iz jezika 19. stol. težko delajo zaključki o jeziku 14. stol. »•« Bezlaj 11, str. 155. 111 Kluge, DEW s. v. 112 Razlaga temelji na standardnih historičnih slovnicah nemškvga jezika (gl. op. 75). Primeri za bavarsko jezikovno območje so prevzeti iz J. A. S с h m e 1-1 e r & G. K. F r o m m a n n , Bayerisches Wörterbuch, 2. Ausg., Stuttgart 1872 do 1877, za švabsko iz H. F i s с h e r & W. P f 1 e i d e r e r , Schwäbisches Wörterbuch, Tübingen 1904 ss., za alemansko področje pa iz F. S t a u b & L. Toll 1er, Schweizerisches Idiotikon, Frauenfeld 1881 ss. riinse, plural riinsen, kar je nooa toorba (sicer precej stara) po oblikah krepke i-deklinacije (rünsi). Beseda runs (v vseli variantah) je bila v srednjem veku splošno znana in razširjena po vsem nemškem ozemlju, danes živi le še v švicarskem, švabskem in bavarskem prostoru (Runs, Runse, Reinse, Raunse, Runz, Riinze. Runst, Runsten, poleg njih pa še denazalirane oblike Riïs, Riiss : Riis, Riiss, Ruiss, Reus, Ross idr.). Pre-glašene oblike Riins(s), Riinse, Riis(s) so zlasti pogostne л- alemanščini, pozna jih tudi švabščina, gotovo pa so bile tudi v spontano preglašujočih srednjenemških dialektih (torej tudi na Kočevskem); primerjaj švicarske stare zapise in einem riinss, den riins und den gruben, die riinss (1530), ziven riinse (1580), über alle Rünze (1791), über die Riinse (1815), in den backen oder rüsen (1563), Rüses halb (17. stol.), durch den alt Riis, ran(n) in die Rüs itd.; primerjaj švabska zapisa der Riins (1402), zu allen Rünssen (16. stol.). Apelativ runs je pogosten tudi v številnih zloženkah äruns, abruns, anruns, ëruns, üfruns, lisruns, Hauptruns, Wasserruns itd., na Bavarskem in Švabskem so poznali celo pravne institucije Runsrecht, Runsgenossenschaft, Runsmeister. Vse to priča, da je bil apelativ runs in njegove variante vsakdanja beseda kmečkega in meščanskega življenja, tako kot Wasser, Fluß idr. Zato ne preseneča, da je runs, riins(e) zelo pogostno vodno in ledinsko ime, razširjeno po vsem nemškem ozemlju, primerjaj Altrunz v okraju Münster na Westfalskem.113 Zelo razširjeno je v aleinanskem, nekoliko manj v švabskem prostoru in gotovo tudi na Bavarskem bodisi kot simpleks (Švica: Riiss, Reus, Švabsko: Runss, Rungs, Runz(en), Rauns(e), Raus, Rous), bodisi kot prvi del zloženk (Švica: Runstal, Runsenbacli; Švabsko: Runstal, Raunsacker, Raunswiese, Rauns-minkel, Runzenfall, Runzenberg, Ronstgraben), ali kot njih drugi del (Švica: Bürenruns, Höllenruns, Kesselruns, Krummruns, Moosruns, Stein-runse; Švabsko: Bächlerauns, Bronnenraunse, Kalkraunst, Wasserrunze). Ni čuda. da so nemški kolonisti pogostno vodno ime svoje stare domovine prenesli na vode novega okolja. Runža (Grant) je nepreglašena, bavarska oblika srvn. apelativa runse (s = kakuminalni š, ki ga je slovenščina v zvenečem okolju substituirala z ž),114 kar je v skladu z naselitveno zgodovino in z nemškimi internodialektičnimi glasovnimi zakoni; Runža je slovenizirana oblika bavarskega hidronima Runse. Po vsej verjetnosti je bilo ime Runse, tako kot v nemškem okolju, še napol apelativ. Kočevska Rinža je primer preglašene oblike, srvn. riinse; preglas je nastal mogoče pod vplivom frankovskega in turinškega življa na Kočev- Bach, DON 11, 297. 114 L e se i a k I.e. (op. 109) str 103—106 = lm v. u; str. 125 »germ. s = als ž (Dcutsch-llut ž)... inlautend in stimmhafter Umgebung: genie Gänse itd. skem. Riniu je slovenizirnna oblika, korenski -i- je bodisi internodialek-tično delabializirani ü1,5 (primerjaj švicarsko rinslin ali 1469 in der Rynsen,ne vzhodno od Scheder, nemško Štajersko), ali pa slovenska substitucija nemškega ü. Hidronim Rinžile (Rut) ni isto kot der rinsel (15. stol.), ampak deminutiv od stvn. runs = runsilin, s preglasom riinsilin, riinsilï, srvn. riinselin, riinsile, riinsele (s = .š): deminutiv je posebno dobro izpričan v alemanščini: an das Rünsli (1668). Riinsli kleine Runs, Bächlein —, rönsly (1565). denazalirano an das Riislein (<*riinsilïn) oder Büchlein (1832). Rösli, kot ime Riissli, delabializirano us den rinslinen und pfitzlinen (1521). zum kleinen Rinslein (hišno ime), švabsko raèsle. Rutarski Rinžile. kar je pač slovenizirana oblika (š = ž) za prvotno Riinsile, dokazuje da je preglašeni (u) in verjetno že delabializirani deminutiv (ii >i) obstajal tudi v tirolščini. torej v bavarsko-avstrijskih dialektih. Mogoče pa je -i- le slovenska substitucija tujega ii. Glede na to. da v nemških vodnih imenih obstaja tip Bächlerauns, Wasserrunze, Runsenbach, Ronstgraben, kjer je prvi ali drugi del imena sinonim prejšnjega ali naslednjega, bi v imensko vrsto Runža, Rinža, Rinžila mogoče smeli uvrstiti tudi zapis negotovega branja Rinsiki po-dok. Rimbskhi potokh (16. stol.) v področju Brestanice (Rajhenburk). ki se danes ne dâ več lokalizirati. Zapis bi se verjetno moral glasiti Rin-siški = Rinžiški potok, kar ustreza tipu Runsenbach. Nemško ime v slovenskem okolju ne preseneča, ker je področje Rajhenburga (Brestanice) bilo last sal zbil rške nadškof i je;117 gre pač za urbarski. nemški prevod nekega slovenskega vodnega imena in za njegovo sekundarno slovensko prilagoditev. Tako lahko presojamo tudi imeni Runža in Rinžile, sôpo-toka Koritnice. Apelativ runs (in variante) pomeni namreč tudi »vodno korito« (suho ali z vodo napolnjeno), zato sta mogoče Runža, Rinžile le nemški prireditvi po vzoru hidronima Koritnica, saj je ime reke in kraja Koritnica starejše od nemške kolonizacije ob Bači (primerjaj tudi pritok Koritnice v vasi: Na koritu); do tod je najbrž segla prvotna slovenska naselitev.118 115 Lessiak I.e. 105 »Die Entwicklung des и and ii bewegt sSch ganz im Rahmen des Gemeinbair.«, 104 »Mhd. ii fällt nach Entrundung völlig mit i zusammen.« 118 /.ah Ii, ONBSt. str. 394. »' Bezlaj II, str. 155. KLDB. str. 81. 118 KLS I, str. 408. ZUSAMMENFASSUNG Die Namen werden nicht vergleichend-historisch, sondern vom Standpunkt des vermutlichen Namengebers aus der Zeit heraus und als ein Bestandteil des Namensystems innerhalb des Raumes und der Umgebung erklärt. — 1. Bič. Es wird auf die Wichtigkeit der Sumpfpflanzen in der alten Bauern-wirtschaft aufmerksam gemacht, b'ic »Juncus« als Lehnwort verneint, ms als Lehnwort aus mhd. bis »Carex« nachgewiesen, die Verhältnisse zwischen bic, bič. bih. bika. big »Juncus« erörtert. Die Gewässer- und Ortsnamen Bič. Vič. Bičeoje. Bičeoka. Bičje werden aus der Wurzel bič- »Juncus« erklärt (nicht aus *Вукъ, nicht aus bač). Die Basis bač liegt vor vielleicht in Bič, Biček (Nr 1—3), sieher in Na biču, Bičeoca. — 2. Cedilnica. Es werden verschiedene Typen von Gewässernamen erörtert und die Namen Cedile. Cedilnik. Cedilja, Cedilnica mit cedilja Luzula« in Zusammenhang gebracht (dabei sind die Varianten cedil, cedil od je, cedilka eruiert worden). Aus cedili triefen« werden Cedelka, Odced-nik (Karstrinnsale) gedeutet. — 3. Lakotnik. Glad. lakota »Hunger«, žeja Durst« sind Basen einiger Gewässer- und Flurnamen. In den Wurzeln glad-, lak-, lač- sind auch die Begriffe »Mangel, leer, ohne etwas« enthalten. Slowen. Gew. N oder ON aus diesen Wurzeln bezeichnen unfruchtbare Plätze oder Gewässer, die im Sommer oder sonst kein Wasser führen (Karstbäche udgl.). In Cladež. Lakotnik können vielleicht auch Pflanzennamen vorliegen. — 4. Ančilo (Quelle, Weiler. Anhöhe) hat alte Parallelen (Pers. N Ančil, Jančil). Es werden die ide. Namen auf -/- behandelt und verschiedene slowen. Pers. N, bes. die auf -ilo besprochen. — 5. Lagoj. Es wird das Namensystem der Savinja-Zufliisse erörtert, die Bachnamen um Braslovče herum aus der Autopsie behandelt und die Zuflüsse von Trebnik — Lagoj und Radigooje aus *Ladigojeo/,je und *Radi-gojeobje gedeutet. Die Erklärung wird durch eine Reihe von Pers. N auf *gojb unterbaut. — 6. Rinža. Aus dem mittelalterlichen Kolonisationsgebiet (Rute — Deutsch-Rut, Kočevje — Gottschee) stammen die Gew. N Rinža (angeblich aus Rinnsal) und Runža. Rinžile (bislang nicht evidentiert). Dazu finden sich zahlreiche deutsche Parallelen, darum erkläre ich die fraglichen Namen aus mhd. runse. riinsile (durch Entrundung rinsile) »Wasserlauf, -graben« usw. Der korrupt überlieferte Rinsiki podok, Rinibšklij potok wird als Rinžiški potok erschlossen (Parallele zu Runsenbach). UDK 886.3.09-3 »18« Matjaž Kmecl Filozofska fakulteta, Ljubljana NEKAJ TEM IZ ZGODNJEGA RAZVOJA SLOVENSKE PRIPOVEDNE PROZE V slovenskem slovstvu 19. stoletja je bil eden najzanimivejših dogodkov nenaden razcvet pripovedne proze pri sodelavcih književne revije »Slovenski glasnik« (1858—1868). Literarni govor in funkcije nove naracije so bile bistveno drugačne od homiliarno-hagiografske epske tradicije. — Na mlade avtorje je ob evropskih vzorih vplivala tradicija avtohtone »godčevske« hu-inorne epike; govor nove pripovedne proze pa se je dolga desetletja pripravljal v okrilju poljudno-strokovne proze, in to na ravneh analitičnega opisovanja predmetov in dejanj, mimezis ter anekdote. One of the most interesting events in the Slovene nineteenth century narrative prose was the sudden flourishing of the narrative prose in the work of authors contributing to the literary magazin "Slovenski glasnik" (1858—1868). The literary language and the function of the new narration were essentially different from the epic tradition of homilies and Hagiographa. The young authors were being influenced by European models and particularly by the tradition of the autochthonuous folkmusician's humourful epic; the speech of the new narrative prose had for long decades been in preparation in the popular-technical prose at the levels of analytic description of objects and events, of mimesis, and of anecdotes. »Pa druga stoar me tišči. Stojim pred vami znabiti s celim košem nemškega znanja in s pestjo slovenskih besedi. Iz koša bi bilo lahko jemati. pa težko je vsake j iz njega vzete j stvari najti prikladnega oblačila o skerčenej pesti« (Jožef Štefan. SG 1859). Uvod. Tisto, kar mimo Prešerna v slovenski literaturi 19. stoletja prejkone najbolj osupne, je nenaden množičen prodor pripovedne proze proti koncu petdesetih in v šestdesetih letih. Tako rekoč iz nič se pojavijo vajevci, Levstik. Jurčič, ki pri dvajsetih producirajo pripovedno prozo na tekočem traku. Pojav je mogoče primerjati kraški reki, ki ne raste od prvega neznatnega izvirčka postopoma in organsko v veletok, marveč butne kot velika voda znenada izpod hriba na dan v vsej širini, globočini in vztrajnosti. Seveda je izurjeni pameti jasno, da se reka po bogve kakšnih skritih pretokih pripravlja že zdavnaj prej, tako da stojimo pred problemom jamarske narave: po kakšnih neočitih špranjah se je zbirala slovenska pripovedna proza do trenutka, ko je tako spektaku-larno privrela na beli dan? Površinsko konfiguracijo območja, ki pri tem prihaja v poštev, si je slovenska literarna zgodovina že ogledala, tu najbrže ni mnogo dodajati: Prijatelj v Duševnih profilih naših preporoditeljev (LZ 1921 in kasneje), deloma Kidrič v Zgodovini slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (1929—1938), Vaclav Burian: Poèâtky slovinské prôzy (Časopis pro moderni filologii XVI, 1930, 239 isl.). Kolarič v spremni besedi k Cigler-jevi Sreči v nesreči (1933), Slodnjak v Poglavju iz zgodovine slovenske pripovedne proze (Članki in razprave 1966. 80 isl., v nemščini predtem 1934), Legiša v 11. zvezku Zgodovine slovenskega slovstva (SM 1939), Paternu v Slovenski prozi do moderne (1937, 1963). Jevnikar v razpravah o Krištofu Schmidu v slovenski književnosti, zlasti: Krištof Schmid in začetki slovenskega pripovedništva (Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na tržaškem ozemlju 1967—1969). Pogačnik v poglavju o »nastajanju pripovedne proze« (Zgodovina slovenskega slovstva 3, Obzorja 1969. str. 81 isl.). Jože Koruza v prikazu Vodnikovega literarnega dela (Kondor, 1970) — ter še kdo. Za vsa našteta razpravljanja, ki so v okvirih lastnih vprašanj bolj ali manj neoporečna, je značilna neraziskavnost pripovedne prozne izraz-Ijivosti slovenskega jezika. Večina jih sicer nedvoumno in kajpada sprejemljivo ugotavlja, ali vsaj namiguje, da je verzifikacija tisti čas 1.) imela za seboj podporo klasicistične tradicije in njenega pojmovanja visoke literature, in da se 2.) verzifikacija nasploh laže sprejemljivo izraža, ker ji ni treba bogve kako paziti na sintakso, metrična shema da upra-vičuje še tako nenavadne sintaktične tvorbe. Tako prav po sintaktična plati verzifikacija piscu ni stavila tistih zamotanih zahtev, ki jih je sicer na videz mnogo manj zahtevno prozno lizražanje. — Že Kidrič opozarja, kako neradi so svoje čase tudi narodnostno najbolj razboriti slovenski intelektualci korespondirali v slovenskem jeziku — prav zato. In res si je treba ogledati samo Vodnikovo dopisovanje, ali tistih nekaj Prešernovih pisem v slovenščini, pa ni težko doumeti, zakaj naj bi se Prešeren tako zelo težko, ob obilnem siceršnjem pripravljanju in poljavnein napovedovanju, spravljal k pisanju proznega teksta. Pa je bila vaba velika: po napovedovanju, češ da bo napisal nekaj v slogu »razlrgancev«, smemo sklepati, da bi to po nekaterih lastnostih bilo salonsko «modno čtivo (prim. Pera Pajka, LZ 1932, 240 isl.), nekakšen romantični roman: roman pa je takrat že pol stoletja in več na svojem zmagovitem pohodu po Evropi, saj naj bi se njegova produkcija od 10—20 primerkov sredi 18. stoletja že konec istega stoletja povzpela na 500 romanov letnol— Kaj naj bi potemtakem zadrževalo ustrezne Prešernove ambicije? Ne da bi reč precenjevali, moramo vendarle meniti, da tudi sintaktična neizdelanost slovenskega knjižnega jeziika: kakšne skladenjske zamotanije si je spričo upravičevalskega metra Prešeren privoščil v verzifikaciji. je znano, v proznem govoru takšne svoboščine odpadejo, tam nenavadna sintaksa takoj zazveni »nepravilno«, afektirano. Lingvistika je slovenski jezik dotlej registrirala in skušala razbrati predvsem paradigmatično, fonetično in historično — torej predvsem na ravni »jezika« in ne »govora«. Književni prozni »govor« — kot igra znotraj jezika pravila — se je šele formiral; pri poved no-p rožno identificiranje predmeta-pojma-misli-de-janja ter znaka (t. i. signifikacijski proces) se je zlasti na ravni sintakse pismeno gradilo desetletja in desetletja, mukoma in počasli; pa še to v posebnih območij besednega ustvarjanja — ki z običajno predstavo o besedni umetnosti pogosto ne premorejo prida skupnega. Takšna bi bila okvirna zapažanja ob pregledovanju geodetsko odmerjene površine. Jasno je pri ustreznem pregledu tole: svet je kraški, preko njega so speljane nekatere stare in nove, domače in tuje potii, razviden je obseg, razvidnih je tudi nekaj površinskih požiralnikov, ki meteorsko vodo sproti odvajajo v skrivnostno podzemlje; tam pa se v neznanih pretokih tvori reka slovenske pripovedne proze, ki potem v Mo-čilmiku-Močilarju oseminpetdesetega in šestdesetih let privre na dan: vsem pravim literarnim zgodovinarjem v čudenje. Prva slovenska povest. Pred spustom navzdol pa kaže še enkrat nekoliko podrobneje pregledati površje. — Že od Levstika sem velja za začetek slovenske necerkvene pripovedne proze Ciglerjeva povest Sreča v nesreči iz leta 1836. Pri tem se v glavnem pozablja, da je Lovro Pintar manj slovečega imena v Sloveniji 1848 (str. 208) med popisovanjem dela Franca Veritija (po Pintarju je ta horjulski župnik, prvi slovenski grafoman, sicer laškega izvora, zapustil 800 pol rokopisnega pisanja ob 4 obsežnih tiskanih lmgiografskih zbornikih iz leta 1828) označil Veritijev alegorični spis Popotnik široke in vozke poti ali Popisovanje, kako se človek spači, v' grehih živi, kako se poboljša in Bogu služi (1828) za »moraličen roman« (Levstik 1881 — »povest«). Potemtakem naj bi Slovenci prvi roman po Pintarju dobili že 8 let pred prvo povestjo in skoraj 40 let pred Desetim bratom, tem ofioialnim Adamom slovenskega romana. Prebiranje Popotnika... kajpada literarnozgodovinarskega pregledo-valca hitro iztrezni: gre za značilno versko-moralično alegorijo o krščanskem popotniku, imenovanem Feliks (Srečko!), ki ga na potovanjih po tem svetu spremlja ženska, po imenu Radovednost. Na nekem križlišču, od koder vodita dalje ena strma, ozka, slaba, ovinkasta ter ena široka, gladka, ravna pot, se odločita za drugo. Seveda: po njej gredo trume: stari in mladi, modri in neumni, — po oni, ozki, pa krene le sem ter tja kakšna boljkone bizarna oseba. Toda široka pot pripelje v mesto Goljufije: noter spuščajo, ven ne. Eno samo gnezdo grehov — goljufije, na- 14 — Slavistična revija puha, prešuštva in razvrata; bolnišnice so polne bolnikov, ki so si samo s svojim pokvarjenim življenjem nakopali posebne vrste bolezni. Končno popotnika iz goljufivega mesta reši mladenič, po imenu Sveti Poklic — vendar pod pogojem, da zapeljivo žensko spremstvo pusti v mestu. Nadaljnje peripetije potnika Srečka so manj nevarne, na ozki poti v nebesa namreč srečuje same vzorne in svete osebe: sveto Samoto, sveto Čisto-misel, kralja Resnice, Strahubožjega, sveto Bogaslužnost, sveto Modrost, sveto Potrpežljivost, sveto Pokoro, sveto Molitev, sveto Čistost, Sveto Ponižnost, sveto Pokorščino, na koncu se Srečko posvetuje še s svetim Angelom in Svetoželjo ter se odloči do konca živih dni nastaniti se v hiši svete Pokore. Zgodbo o popotniku Srečku, ki je srečno ušel usodi vseh tistih številnih človeških trum, ki jih je pogoltnilo mesto Goljufije, smo nekoliko obširneje navedli zato. da bi ob prvem »slovenskem moraličneni romanu« opozorili na funkcijo epskega v enem delu takratne slovenske proze. Alegorična urejenost besedila je v tem primeru do pripovednega razpoložena približno tako kakor pridiga do eksempla; v alegoriji sta zgodbeni zgled ter nauk sproti združevana; ekscnipel pač nii od nauka ločen — kakor npr. kakšna zgodbica pri Janezu Svetokriškem. Samo v tem je razlika. Pri tem se na videz seveda ne gre zanašati: na videz loči tisto vipavsko regljavko, ki še izpod vode ven striže s prsti — kot eksempel zoper grešno žensko trmoglavost — od svete Čistemisli velikanska razdalja, vendar natančen premislek pove, da je tam nauk samo izločen iz eksempla, medtem ko je tu s posebno signifikacijsko adaptacijo kar sproti vključevan vanj. Torej obstaja pripovedno v prvem slovenskem moraličnem romanu približno tako kakor eksempel v homiliji: razlika je le navidezna, zunanja. Na tradicionalen, razviden način obstaja tiste čase zgradbeni red: eksempel + nauk + molitev v sočasnem Veritijevem hagiografskem zborniku Življenje svetnikov (1828-29). Prvi del sleherne od številnih svetniških biografij praviloma vsebuje svetnikovo življenjsko zgodbo, zaokroženo na njegovo poglavitno čednost, drugi del »nauk«, ki pnidigarsko obdela iz zgodbe izluščeno moralno vrlino, tretji del pa povzame molitev k taistemu svetniku za ohranitev, zaščito ali pridobitev tekoče čednosti. У bistvu je pravi hagiografski del le povod, le eksempel za mojalično povzetje in zaključno molitev. — Pridigarska funkcija je razvidna tudi iz hagiografske tematike, ki zvečine goji življenjepis stanovitnega, pobožnega človeka iz nižjih družbenih plasti; ta se s svojimi vrlinami — potem ko se zapiše svetemu poklicu — naglo vzpne po cerkveni (družbeni) hier- arliični lestvici navzgor in postane škof. (Le boljkone poredkoma beremo kakšne občutljivejše teme: o poboljšanih pocestnicah ali pa o poročnih nočeh, v katerih device ali devičniki spreobrnejo svojega poganskega po sili druga k čistemu življenju. — Sveti Malk npr. na poročno noč, v katero ga je kot svojega sužnja prisilil gospodar, jadikuje: »Oh, jaz nesrečni! V mladosti sem devištvo ohranil, in zdaj v stivih laseh sem se oženil? To je štraftenga mojih grehov.« Ker pa se nobena juha ne pojé tako vroča, kot se skuha, se izkaže, da tudi novopečeni Malkovi ženi različne reči branijo uživati sladkosti prve zakonske noči. Tako se oba odločita živeti kot brat in sestra: motiv se v zborniku nekajkrat ponovi, kasneje pa se čez 100 let renovira v ekspresionistični religiozni liriki. — Le sem ter tja se Veriti kot hagiograf spozabi in zapiše kaj takega kot: »Cesar Maksim, nesramen zalezovalec svete čistosti... je slišal hvaliti pre-čudno lepoto svete Katarine in je bil vnet v poželenji do nje«; prejkone so to bežni prebliski radoživosti skoz sivo enoličnost venomernega popisovanja različnih plezarjenj po lestvici škofovskih časti.) Lahko torej rečemo, da gre tako v svetniškem življenjepisju kot v alegoričnem »romanu« za prozno sestavo, kakor jo je ob Krištofu Schmidu Matevž Ravnikar programiral v uvodu k prvi knjigi Zgodb svetega pisma za mlade ljudi (1815): Nauke predajati z zgodbami, kajti »je ni skoraj reči. nad katero bi toliko veselja (otroci), kakor nad lepimi povestmi ali istorijami, imeli«. Zgodbe same na sebi. namreč kot pripovedno umetnost, pa je Ravnikar certil manj — znane so njegove denunci-acije: »Celotno novejše evropsko pesništvo (od 1750 dalje) je najbolj prekanjeno izmišljeno sredstvo za rušenje prestolov in oltarjev« (Slodnjak, o. c. 81). - Da jih je kot pesniško primes trpel, najbrže ne gre pripisovati le njihovi utilitarnostni funkcionalizaciji oz. Ravnikarjeveinu praktičnemu čutu, marveč najbrže tudi splošnemu podcenjevanju proznega jezikovnega izraza kot pesniškega (neutilitarnega) medija (pač spričo že omenjene klasicistične poetološke tradicije). C i g 1 с r. Težko je po vsem tem verjeti, da bi duhovniku Ciglerju leta 1836, se pravi le nekaj let po objavi obeh za primer vzetih spisov, nenadoma uspelo prebiti zid takšnih literarnih navad. Resda je bil Cigler po naravi aristokrat, kozmopolit, resda je mnogo bral in potoval in je moral biti torej precej razgledan človek, res pa je tudi, da ga vse njegovo siceršnje pisanje izpričuje kot razmeroma omejeno talentiranega pisca, ki se je nenehno gibal na »ozki poti« med religiozno utilitarno ter ele-mentarno-rudimentarno epsko pisurijo. Tako ni treba prav pronicljive analize za domnevo, da pripovedno v njegovi povesti še zmeraj deluje na način homiliarnega eksempla. Že Kolarič v svoji spremni besedi, pa Jevnikar in še kdo, ugotavljajo zmedenost pripovedovanja, kakor hitro opazujemo Ciglerjevo povest kot konsistenčno povezano, logično, samovsebno epiko: Kolarič dokazuje zadevo kar z računalom v roki: epska logika je trhla, vse se spleta in razpleta nekako ad hoc ter je kot celota upravičljivo in poenoteno le z logiko moralistično-poučnega veziva. ■—• Za primer homiliarno-epske strukture zapišimo kratek analitičen povzetek prvega poglavja (France Svetin gre na francosko vojsko): Epsko Žena sluti nesrečo, zato je kar naprej žalostna. — Tisto leto se začne vojska med Avstrijci in Francozi: potrebnih je mnogo vojakov, tudi Svetin. Žena joka. Slovo. Moralistično-poučno (pridigarsko) Svetina hodita k maši, nikoli v gostilno. Boga hvalita. Ljubita se. »V Boga zaupajva, na Boga se zanosiva in do-brotljivi Bog naju ne bo zapustil.« Molita. Ob slovesu mož ženi: »Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo: kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati. Kdor v Boga zaupa, ne bo nikoli zapuščen. Bog naju ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči, Boga se bati in njemu služiti. Da moram biti vojak. mi ukazuje cesarsko povelje; go-sposkam in oblastnikom pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame...« Itd. S tem Svetinovim govorom, ki mu ne gre oporekati nezgovornosti ali prevelike oddaljenosti od prižnice, se sicer kratko poglavijcc zaključi. Pripovednemu delu poglavja o nujnosti ločitve zaradi vojske sledi nauk o vsemogočnosti Boga, o njegovem usmiljenju, o pokorščini IJogu in oblasti. (Se slogovna opazka: govor začenja Svetin podobno kakor duhovnik z leče, z ogovorom »Ljuba moja žena«; ogovor se potem v povesti ponavlja kot značilen sestavni del mnogotere, zlasti pa daljše replike: O, ljuba moja mati; Karel, moj ljubi stin; O dobra gospa Kordula; C) dobri duhovni oče; Ljuba moja presrčna mati; Ljubi moj tovariš ipd.) Takšna dvodelna ali izrazito dvoplastna sestava se ponavlja skozi vso povest. Vendar Ciglerju pridigarski jezik vseeno ne teče tako okretno, dobro delo, napravljeno močnejšemu bitju v stiski, tako da se to bitje za naprej spremeni v zaščitnika (strta kočija: baron v prvem delu; najdeni in vrnjeni mošnjiček: bogati trgovec v drugem delu; rešitev iz suženjstva: general v tretjem delu) —*■ v drugem delu se pojavi lažnli junak — znan iz pravljične homatije (v prvem in tretjem delu ga nadomestijo različni dogodki ali dodatna dobra dela) —> končno so premagane številne ovire, vsi obogatijo in se proslavijo, pa tudi snidejo se deloma spet. (Celo ana-gnoresis, kii jo Kolarič pripisuje Ciglerjevemu poznavanju klasične poetike — Aristotela —, je prav lahko v daljnjem sorodu s pravljično sestavo.) — Seveda shema ni čista v tistem smislu, kakor jo je za elementarno ljudsko pravljico ugotovil in formaliziral Propp (VI. J. Propp: Morfologija volšelmoj skazkv, 1928. -'1969). Že Propp je poudarjal, da se nobena umetna obdelava ljudske pravljice v celoti ne drži stare, arhaične sheme zgodb, ki jih pripadniki preprostih ljudstev pripovedujejo od ust do ušes. Estetski ideal se je skozi stoletja in tisočletja pač spremenil, dandanes pripovedovalec in poslušalec (pisec in bralec) nista več zadovoljna s ponavljajočo se zgodbo, medtem ko je primitivni poslušalec cenil predvsem barvitost snovi in ljudi, ki so zmeraj znova -in zmeraj drugače polnili shematizirane storije. — Epska zgradba Sreče v nesreči, z njo pa po doslej povedanem tudi poseben tip hagiografije, sta po nekaterih vogelnih kamnih bržkone strukturni sorodnici stare ljudske pravljice (prim, k temu še A. Jolies, Einfache Formen, 1929, 2I956): morda celo od tod tudi »zmedenost« —■ pravljici gre le za zaplet in razplet in se ne pusti motiti s takšno ali drugačno starostno logiko ter podobnimi »malenkostmi«, s kakršnimi se ukvarja puščobni razum. — Ce pa je vzorec tako splošen, tip tako skupen in na neki način (zgodovinsko) tako zelo oddaljen, čeprav spet (strukturno) tako zelo blizek. smemo seveda dvomiti, ali more biti Sclimidovim zgodbam podobna epska organizacija področje resnejšega zatrjevanja o Ciglerjevi literarni odvisnosti od bavarskega župnika. C i g 1 e r j e v a romantika. — Prav s pogledom v ljudsko pravljico smo morda dobili tudi prvi namig na romantične tresljaje pri Ci-glerju. Slovenska literarna zgodovina sicer prav rada šteje pisatelja k poglavjem o romantiki: njena logika je pri tem mehanično periodiza-eijska: ker je Cigler približen sodobnik Franceta Prešerna, ker je Sreča v nesreči nastala v neposredni soseščini Sonetnega venca, bodi še Cigler romantik in njegova literarnozgodovinska pojava iste vrste. — V resnici je s svojo bomiliarno-epsko strukturo raje nekoliko zapozneli sad versko utilitarne, v najboljšem primeru janzenistično prosvetljenske literarne mentalitete: saj smo že poudarili — nobenih notranjih razsežnosti v ljudeh ne pozna, te razsežnosti obstajajo kvečjemu zunaj njih in niso organske pa tudi ne človeške, marveč eshatološko-doginatske, nobenih živili čustev in čutov — le čisti, puščobni razum, opredeljen v moralične obrazce. »Osebe so Ciglerju lutke, ki jih prestavlja, kakor se mu zljubi. Vse dejanje se pravzaprav godi po pravljičnem načelu, da se vse dobro plačuje, hudo pa kaznuje« (Kolarič, o. c. 23). Namig o nekaterih notra-lijeformnih sorodnostih Ciglerjeve povesti z urejenostjo ljudske pravljice 1 >i bil morda najelementarnejše in seveda zelo relativno opozorilo na Ci-glerjevo daljinsko koketiranje z romantiko. Vendar kdove kako daleč po tej poti ne pridemo: primerjalna raven je tako splošna in nedoločna, hkrati pa zgodovinsko tako zamotana, da omogoča res samo ugibanja. Pač pa se ob Sreči v nesreči ponuja še ena možnost spogledovanja z romantiko. Literarna zgodovina si je doslej — pač glede na Ciglerjev janzenizcm — še ni upala izreči. Nanjo podzavestno namiguje menda le Kolarič: »Njegovi (Ciglerjevi, op. M. K.) ljudje sicer gledajo v nebo, a ne vidijo ne sonca ne zvezd, samo črno noč in oblake ob hudi uri. — — Dovolj pa je v njem romantične solzavosti: stari in mladi se ob vsaki priliki jočejo in vzdihujejo. Osebe niso nikdar prav iz srca vesele. Mučijo jih razne slutnje« (26). — Če pomislimo, da tiči celotno zahodno in srednjeevropsko pesništvo od 1810 do 1840 pod ponjavo nekakšne svetobolne utrujenosti, nihilizma in naziranja. ki ga je Grabbe izrazil z mislijo, da vseobsežna zloba moti zemljino kroženje, in je zato tudi svet, v katerem živimo, najslabši od možnih svetov, tako da ne nudi človeku mnogo priložnosti za optimizem. — pa potem k temu dodamo Ciglerjevo svetovljansko aristokratstvo, s tem ažurno razgledanost, njegovo obsežno znanje jezikov ter potovalne podvige, skorajda ne moremo mimo domneve, da je evropska svetobolna moda tistega časa skozi zadnja, zakristijska vrata stopila tudi v prvo slovensko povest, čeprav ne v svoji čisti, apodiktični inačici (Sreča v nesreči). Že na prvih straneh p oves t nega besedila beremo ustrezno ideološko oceno sveta: »Prav res je, da na tem svetu ni prave resnične sreče.« In kar je pripovednega, se pravi s tega sveta, takšno oceno v povesti kar naprej utemeljuje. Kajpada Cigler kot janzenistični duhovnik ni mogel obstati pri podobi popolnoma nesrečnega in zlobnega sveta, v katerem celo svetniško pobožni in pošteni ljudje trpijo kot plen in žrtev tostranske zlobe in pokvarjenosti — zoper božjo previdnost in dobroto. Zato je moral v pripovedno aranžirati homiliarne posege božje volje, ki pač sproti onemogočajo najhujša hudodelstva zlobnega, pokvarjenega in pregrešnega zemeljskega ljudstva. Sreča je le izjemna in natančna renta božja, kakor govori tudi zaključek: »Tako dâ Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.« V povesti se sreča dosledno suče po pridigarski plasti teksta, pripovedni zgodbi je tuja: celo navidezno srečni konec v bistvu ni srečen, kajti družina ostane razbita na dveh koncih sveta (po »moškem« in po »ženskem« principu: oče obstane pri sinu trgovcu, mati pa pri sinu škofu). Kje sta d o m a sreča in nesreč a. — Ugovor, ki se zoper takšno umevanje ponuja, temelji na pogostnosti in udomacenosti opozicije sreča : nesreča v sočasni pa tudi tradicionalni verski oz. poljudno-verski literaturi. Tako je sam Cigler štiri leta pred povestjo spisal Dober nauk. ali kratko podučenje se časne in večne nesreče obvarvati (1832). Pri nas najbrže še bolj znan, kar trikrat v slovenščini natisnjen (1768. 17%. 1803), pa je bil tovrsten spis Joannesa Mana z naslovom Ta srečna inu nesrečna večnost (prevod iz italijanščine); skoraj gotovo ga je poznal tudi Cigler. — Ali ni torej Ciglerjeva povest Sreča v nesreči le pripovedna realizacija že zdavnaj obstoječih, od romantike neodvisnih pogledov na solznodolinskost tega življenja? Najbrže bo nekaj tudi na tem, vendar že kratek pregled slikovite Manove zgovornosti kaže, dji je tam vsa reč v celoti prenesena v transcendenco: tam, v večnosti, se boš »tulku krat stu m i lion tavžent lejt..., kulker imajo vsi ludje las na glavah; kulker imajo vse ovce, kozé, voli, krave, psi, mačke, voucje, medvedi, zajci, lisice, vsa živina, inu zverina dlak na svojih kožah« cvrl ali veselil: sreča ali nesreča tičita onkraj zemeljskega in takšni Mana tudi zanimata kot pojem nezemeljske večnosti. Že naslov malo prej omenjenega Ciglerjevega spisa pa kaže, da je višnjegorski župnik večnost skombi-niral z območjem zemeljske časnosti oziroma časne zemeljskosti. V povesti je pojma očitno ločil: sreča je ostala osredotočena v onokraj. v transcendenčno božjo previdnost večnosti, od koder le redki žarki posvetijo semkaj, na ta svet — le na najbolj zveste, vztrajne in poštene uresničevalce božjih postav in priporočil; nesreča pa je v celoti namenjena temu svetu — pekla in posmrtne pokore pravzaprav niti ne pozna, dovolj vsakršnih peklenščkov se v človeški podobi klati po svetu, tako da je vse hudo mogoče okusiti že tukaj. Tako je za strukturo Ciglerjeve povesti značilna mnogonivojska opozicija sreča: nesreča = transcendence : imanenca = pridiga : pripoved = optimizem : pesimizem = onkraj : tokraj = večnost : časnost ipd. V epski plasti te opozicije moremo torej opazovati kompletni solznodolinski pesimizem, ki se kljub nenehnim janzenističnim korekturam trdovratno ohranja skozi ves tekst in morda upravičil je Ciglerjevo uvrščanje med romantike. Cigler — začetnik svetovljanskega t i p a slovenske e ]) i k e. — S pisateljevim anacionalnim svetovljanstvom (Slovence v povesti raztepe po širnem svetu, ne da bi ga kaj skrbelo zanje), z mo-ralistično-poučno uglašenostjo in z neko mero nazorskega pesimizma kot modnega filozofskega nazora, moremo Ciglerjevo povest šteti za začetek posebne slovenske pripovedne strukture, ki od tod pelje k Mencingerju, tudi k drugim vajevcem, ter šc posebej do Stritarja. Pa tudi kasneje se je v območju njegove razsvetljenosti plodilo številno potomstvo, čeprav pogosto močno mutirano; včasih prav odlično — predvsem gre za tako imenovano filozofsko pripovedno prozo, iz poslednjega časa morda Dominik Smole: Črni dnevi (nesreča) in beli dan (sreča), 1958. Drugi tip slovenske pripovedne proze. — 1'orej je Ciglerjeva povest samo pogojno prva slovenska povest, prej je mogoče v njej videti nekakšnega epsko-homiliarnega križanca, značilen most od hoiniliurno-hagiografskc tradicije do enega tipa kasnejše pripovedne proze. — Kakšno zaledje naj bi Sreča v nesreči predstavljala Martinu Krpanu ali Desetemu bratu, si je namreč le težko ali kar nemogoče predstavljati — ne glede na naklonjenost, ki jo je do Ciglerja Levstik gojil in razglašal. — Rojstvo drugega tipa slovenske pripovedne proze — k temu naj bi sodil tudi Krpan — datira v neposredno bližino Ciglerjeve povesti: v mislili imamo slovenski literarni zgodovini dobro znani Vrazov osnutek zgodovinske povesti iz leta 1855 (prim. S. Vraz, Slovenska djela 11 1952, Zgb., ur. in uvod s komentarjem napisal A. Slodnjak). Ta motivno temelji na znani srbski ljudski pesmi o kosovski deklici, le da je Vraz zadevo poslovenil: bitko s Turki je aranžiral pod Ljutomerom in Ormožem, deklica Marinka, ki rešuje junake, pa je tako tudi Ljutomer-čanka. V prvem odlomku, ki ga Slodnjak sicer objavlja kot drugega, gre v resnici za vsebinsko zvesto prozno povzemanje že obstoječe verzifiei-rane pripovedi (Pogačnik III. 86), vendar drugi odlomek, ki napoveduje Marinkino možitev z rešenim junakom, očitno ne kaže v to smer, prej v smer svobodnega, scottovskega(?) fabuliranja. Kombinacija tematsko-motivne pobude iz folklore ter pripovedovalčeve osebne fantazije, značilna za Vrazov pripovedni zarodek, pa tudi za nekatera romantična pojmovanja, pomeni smer zgodovinskemu pretoku drugega značilnega tipa slovenske pripovedne proze (Trdina, Levstik, Jurčič; danes v močno sublimirani obliki npr. Kosmač. Potrč). Babica p r i p o v e d u j e. — Tendence oddaljevanja od folklorne predloge so potemtakem že zelo zgodnje: Vraz se je poprijel psevdo-zgodovinskega fabuliranja — morda res pod Scottovim vplivom (Slodnjak): siže iz ljudske pesmi mu služi le izhodiščno, pripovedna fantazija ni ii skuša v nadaljevanju motiv podaljšati; aktualni narodnostni akt i-vizem se mu očitno ui zmogel zadovoljiti z mračnim turškim pobojem, zato je kot pripovedovalec najboljšega junaka otel in ga usmeril po poti. ki jo je Prešeren malce kasneje izrazil z besedami: »Naj sinov /zarod nov/ iz vas bo strah sovražnikov«. Ljutomersko devojko in rešenega junaka Jaroslava Zdeneka (češka predloga?) napoveduje spraviti v sveti zakon. Še mnogo bolj zanimivo in otipljivo je pogostno oddaljevanje od folklorne predloge s pomočjo pripovednega okvira: okrog leta 1850 in kasneje. — Franc Jeriša je v Sloveniji 1849 (str. 4 i. d.) začel Pripovedke slovenskiga naroda takole: Ojstra sapa zvunej brije. Cerna noč je svoj plajš čez zemljo razgernila, in le maloktera zvezdica plašnih oči skoz gosto čedo oblakov pokuka. V tesnejši kolobar se domači v hiši okoli peči spravijo. Pridno začno ženske kolovrate verteti; otroci se na majhnih stolčkih okol njih posedejo, in de niso clo brez dela, kakšen grah ali ferželico lušijo, ali kaj druziga počnejo. Zdaj začno staro mater ali dekle naganjati: Storijo, storijo!« in ne nehajo pred_, de stara mati ali dekla usta odpre in začne kaj pripovedovati. Tu se zasliši od zakletih gradov in mest, od zavdauih in okamenelih prineov in princezin, od zlatih dreves in več taeih čudnih reči praviti. Stopiva, ljubi bravec, tudi midva enkrat med veselo družino, in poslušajva, kaj bodo stara mati pripovedovali. Ravno začno.« Jerišev uvod je pravzaprav realistična deskripcija-f'ikcija: pripovedujoči posrednik naprti odgovornost za pripovedovano zgodbo drugostopenjskemu pripovedovalcu (stari materi, ki ravnokar začenjajo), njegova vloga je navidezno končana s tem, da bralca, ki ga sicer družabno neposredno ogovarja, porine pred staro mater, češ zdaj pa poslušaj; ali boš verjel, to je tvoja stvar, mene ne mešaj v to. Kakor da prvostopenjski pripovedovalec, recimo da je to Jeriša, sain ne verjame v tiste zgodbice. zato njihovo verjemi j ivost relativizira z realnim okvirom. — Podobno zadevo najdemo v Slovenski bčeli 1851 (gre pravzaprav za ponatis iz celovškega vadniškega glasila Slavija). Gorenjcu Janezu Majcigerju (1829— 1909) je namreč Janežič tod objavil prvo izmed razmeroma spretno pisanih Slovenskih narodnih pripovedk, /godbo o tem, zakaj da se neka stena v Julijskih Alpah imenuje Mlinarica — imenuje se po divjem lovcu Mlinarju, ki ni spoštoval Gospodovega dne, raje je šel na divjo jago in je zato ondod bridko smrt storil, — pripoveduje kot pojasnilo k neki panjski končnici star možiček popotnemu dijaku. Y posebnem delu zgodbe seveda. Postopek se pojavi — kakor je znano — še pri Jenku, Levstiku, Jurčiču in še kje, v rudimentarni inačici ga je mogoče razbrati tudi iz pripomb k številnim zapisom ljudskih zgodb tipa: to zgodbo sem slišal tu in tam po Ziljski dolini ipd., — izdaja pa nekakšno mentalitetno dvojnost tistega časa. Po eni strani je romantika uvedla zanimanje za ljudsko slovstveno ustvarjalnost, po drugi pa »nezmerna« fantastika ljudskih zgodb očitno ni prijala strokovno treznemu, stvarnemu, vse bolj empirično ustrojenemu razumu, kadar mora zapolniti potrebo po pripovedni umetnosti. Celo Zgodnja Danica je v sestavku o »rabi pripovesti pri učenju« (1851) sicer menila, da »kratka zgodbica s primernim na-ukani večidel bolje opravi, kot dolgi nauki z golimi dolgočasnimi razlagami. in dremotnimi umskimi dokazi«, pa zraven poudarjala, da zgodbe ne smejo biti izmišljene, ker da jili otroci hitro prepoznajo kot takšne in jih potem ne cenijo bolj od »kmečkih sestorij« (prim, tudi Ljubljanski časnik 1851. 335). — l čeno povzeto bi bil prevladujoči nazor glede obravnavanih reči približno takle: Pripoved naj bo sicer inimezis sveta, vendar mimezis. ki upošteva realne razsežnosti, ki torej ne bo po pro-svetljenosti hlepečeinu bralcu tvezila vsakršnih storij. Kadar jili že mora, ker pač s svojim obstojem izpričujejo vsaj slovensko narodno samobitnost. jih naj stavi na realna tla, kot pripovedke sredi posebnega, glede na verjeniljivost manj dvomljivega medija. Bukve za pomoč inu prid k m et am. — Duh. vnet za stvarnost in empirično otipljivost sveta, se je po naših krajih širil že iz 18. ali celo konca 17. stoletja sem in se je skoz prvo polovico 19. stoletja očitno vse bolj krepil. Njegov glasnik so vse pogostejši poljudno-stro-kovni spisi, od Ješenakovih Bukev za pomoč inu prid kmetam (1821) (pred tem seveda tudi še marsikaj: Makovčevo babištvo, Vodnikovo kuharstvo ipd.) prek Danjkove prve pomoči »vu sili pomoč na življenja rešenje zadušenih, vtoplenih. zmerznenih. obešenih, zadavlenih. ojadenih i no od bliska pobitih« (ok. 1825) ali njegovega Čelarstva (1851). Pirčevega Krajnskiga vertnarja. ali podučenja v kratkem veliko sadnih dreves za-rediti (1850 -54) in njegovega Podučenja kako se morejo te škodlive go-sence končati (1854) do Kremplove štajerske zgodovine (1845) ali Ver-tovčeve Vinoreje, njegove kemije, Robidove fizike, vrtnarskih knjig, knjige o telesni vzgoji ipd. Enako stvarno, na neki način strokovno mišljenje in jezikovno oblikovanje so gojili številni oglasi oz. »podučenja ali »oznanila gosposke o različnih rečeh: Podučenje za gosposke, da napravijo perpravne dela k' cenovanju zemelskih perhodov (1850) ipd. — Kako je takšen stvarni duh prodrl celo v cerkveno prozo (pridige), si je mogoče ogledati v Vertovčeveni pridižnem zborniku Shodni ogovori, ki vsebuje njegove pridige od 1810 do 1848 (1850). Vertovec je bil mnogo hvaljen in sloveč pridigar, vendar poslušalstva ponavadi ni prepričeval z zgodbicami (kakor npr. sočasni Ve riti), marveč z raeunsko-racionalno logiko, z logiko zgodovinskega razvoja ipd. Svojo pridigo na pustno nedeljo leta 1816 je v zborniku opremil s podnaslovom V čim obstoji kristjanska varčnost, in zakaj de moramo varčni biti? Značilen del iz nje pa se glasi: Skop povžije in porabi od Božjih darov premalo, zapravljivie pa preveč. Naj vzame nekdo za vino navadno po 500gld. na leto: ko bi od teli 400 na stran pokladal in le po 100 za vse hišne potrebe obračal, de bi bila družina slabo rojena in še slabše oblečena, bi lak gospodar preterd bil; ko bi pa po 300 do 400 na hišo in vse druge potrebe obernil, 100. po okolistavah (okoliščinah, op. M. K.) tudi 200 pa prihranil, bi bil varčen ali dober gospodar: nej pa slednje leto vsili 500 porabi, je že zapravljive, še liuji zapravlenje bi bilo, ko bi se še od leta do leta po 100 ali 200 pridolžil. (О. е.. 10.) с Razlaga je najbrž odveč; temu preračunu sledijo v pridigi še drugi, ruzsežnejši, vsi pa na koncu koncev iz pridige, ki se sicer začenja z navedkom iz Mojzesovih bukev, naprav ijo računsko jasen priročnik umnega gospoda rj cilja. P r e d 1 o g z a p o p r a v e k pri Prijatelj u. — Takšna dvojnost. takšna opozicija struktur (Veriti : Vertovec), ki sta obe na neki način tradicionalni in obe živi tudi v prvi polovici 19. stoletja, že vnaprej zapeljuje k popravljanju ali dopolnjevanju Prijateljeve kvalifikacije Levstikove in slovenske književnosti petdesetih, šestdesetili ter deloma sedemdesetih let nasploh. V opombi k polemični razpravi Y zatišju (gl. I. Prijatelj, Izbrani eseji II. 195). 404) je Prijatelj oceno strnil v tele stavke: »Levstik je bil kot sin svoje dobe docela romantik; romantik kot filolog, romantik kot oboževatelj narodne pesmi, romantik kot ljubitelj narodopisnih posebnosti, romantik kot častilec narodnega poverja, epi-gon romantike kot ljudskokolektivni, neindividualni estetik (.Popotovanje od Litije do Čateža'). Vse to je imel iz svoje dobe, iz svoje šole... A po svoji naturi, po svoji prirodno-duševni konstituciji je bil mož realist. Samo da se ta realizem dolgo ni kazal v njegovih ciljih, ampak le v načinu njegovega nastopa, v gledanju na predmete, v dikciji in izražanju. z eno besedo: v vsem nezavestnem in instinktivnem (na tej oznaki je dolgo po Prijatelju zrasla cela teorija o slovenskem instinktivnem realizmu, op. M. K.). Levstiku podoben realist je bil tudi romantik Jurčič. Zato se v naši literaturi ne more govoriti o doslednem realizmu do sredine sedemdesetih let.« — Ali tisto, kar v ravnokar navajani opoziciji kotira kot »instinktivno«, torej prirojeno, intimno Levstikovo, realistično, v resnici ne temelji na dobro razvidni plasti splošne časovne men-talitete, nazorov in postopkov v območju slovenske duhovne kulture prve polovice 19. stoletja? Ali ne gre le za posebno mutacijo duhovne strukture, ki jo poznamo že iz časov slovenskega racionalizma? Ali ne gre le za znamenja neposrednih in organskih premikov iz racionalizma v realizem ob delni romantični orkestraciji? Z drugimi besedami: ali je res mogoče Levstikov realizem zredčiti na nagonskost? Vprašanje na nekoliko drugačni (periodizacijski) ravni nenehno vzburja slovensko strokovno pisarijo, vendar najbrže ne prenese docela neposrednega odgovora. — Namen te razprave pa je bil drugačen: ne Levstik, marveč tisto pred Levstikom in pod njim jo zanima; neznani podtalni red utegne posredno odgovarjati tudi na zgornje vprašanje. P o d z e m I j e. — Razvoj slovenske poljudnostrokovne proze ob cerkvenih spisih različnega značaja, jezikovno ukvarjanje z živim, oprijemljivim, empiričnim svetom, poročanje in razpravljanje o njem je najbrže močno dregnilo v načine opazovanja, jezikovnega zapisovanja teh opazovanj iu v slovensko književno prozno sintakso. Na tej signifikacijski ravni namreč ni več zadostovala ustaljena topična logika religiozne proze, njeni obrazci. Nespremenljivi eshatološki shemi se je zoperstavljal kar naprej spremenljivi živi svet v tisočernosti oblik; njega je bilo treba zdaj zajeti v govor. Velika naloga za mladostni jezik; tem večja, ker jo je spremljalo tvorjenje tehnične terminologije in pa potreba po splošni, poljudni razumljivosti. Publika je bila zvečine kmečka. Prav značaj publike, ki ji je bila ta poljedelska in živinorejska strokovna proza namenjena, je v oblikovanje njenega jezika vnašal nekatere značilne prvine iz pripovednega govora elementarnega človeka: nazornost, fikcijo premega govora — vsaj v odločilnih položajih — ter mi-mezis situacije, pa četudi situacije, ki naj sicer spregovori z govorom strokovnega izkustva. To pa seveda celo reč pogosto vêde v obliko fa-bulirane anekdote. Skok od tod v čisto epiko potem ni več dolg. Natančna in zamudna slogovna analiza bi najbrže lahko ta proces zelo jasno razvojno evidentirala, zaznamovala, tu naj opozorimo le na nekatere plasti takšnega razvoja. O ]) i s idealnega deželnega bika. — Leta 1845 je začela deželna kmetijska družba iskati najboljšega bika, da bi ga nagradila: šlo je za pospeševanje živinoreje. Seveda je ob tej priložnosti morala razložiti, kakšen bodi po njenih naziranjih idealen deželni bik; morala je takšen vzor natančno popisati, ustvariti s tem objektivna merila. Če natančno premislimo: težavno opravilo za usta in ušesa, ki so bila svoje žive dni vajena govoriti in poslušati božje, onstranske, nezemeljske stvari. Toda opis je izšel na str. 42 Novic 1845: »Bo naj dvoleten ali k večirnu trileten, in ima naj k manjšimu štiri ali k .večimu šest prav pravnih zob. Života naj bo dolziga, kostnatiga in kratkih, mesnatih nog. Glave ne bodi velike, ampak lahke in kratke; čela širdkiga in kodljatiga; rogov ne predolzih, ampak zastavnih in prav obernjenih, to je, ne nazaj obernjenih, ampak s koncama na stran zasukanih; tudi mora bik velikih bistrih oči. širokih nosnic, in ne preširokiga gobca biti. Vratu bodi terdniga in mesnatiga. pa vendar ne čeznernoč debeliga, in ne bohatiga. Dalej mora širokih pers. in globoko pobešeniga gubastiga nadra, lepo obokanih reber, širok i ga, mesnatiga in ravniga ne všibljeniga herbta. terdnih ledij, in ravniga plošatiga križa, dolzili in terdnih béder, majhnih lakotnic, polniga boka, in ne pregloboko pobešeniga trebuha, to je, ne visečiga vampa biti. Mošnja mora biti terdna in gerbasta, v kteri sta dva stroka zlo proti životu nategnjenu viditi. Rep bodi tenek, zlo dlakast in visoko nasajen. Bik mora biti nezmedene, to je, edine färbe, in sine k večimu po herbtu rižo imeti; sicer mora koža tenjka in mehka biti, in svetle pa enako po životu razdeljene dlake imeti. Zadnjič mora bik popolnoma zdrav, močan, dražljiv in serčen biti.« Najbrž je zelo verjetno, da je podoba popolnega deželnega bika posneta po kakšni tuji strokovni predlogi, pa je njena ubeseditev kljub temu bila dobra priprava na pripovedni opis. Če takšnole pisanje primerjamo s sočasnim Malavašičevim »Erazmom i/, jame« kot »čisto« epsko prozo, moremo že na hitro roko ugotoviti občutno razliko: tu plastičen opis živega predmeta do vseli podrobnosti, nekaj, kar ni daleč od pripovednega realizma, tam nekakšno hlastno, fabulativno-življenjepisno brzenje prek takšnih »malenkosti«. — Razliko med obema načinoma pisanja ter blizkost govejega opisa nekaterim plastem kasnejše epske strukture je še laže poudariti v primerjavi s kakšno Jurčičevo povestno deskripcijo; recimo, da je za ta del nekako najbliže upodobitev Krjavljevega telesa izpod Jurčičevega peresa dvajset let kasneje (nekaj, kar bi po Prijateljevi oceni sodilo v območje pisateljevega instinktivnega realizma, saj gre za »gledanje na predmete«, za »dikcijo« in »izražanje«): .Bil je ta mož čez šestdeset let star. srednje velikosti, pa precej životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol škiljavega pogleda. Oblečen je bil po zimi v suknjo, ki je bila Bog ve kdaj vojaška in iz plavega sukna. katero se pa zdaj iz množine pomečkov, zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, katera barva in zaplata je prvotna in katera je šele potlej pridejana. Hlače prtenice so segale samo do kolena, kjer je Krjavclj za malo péd bose kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikokrat udelane, da niso več segle do kolena in do stremen. Na glavi je imel klobuk s širokimi kraji, kakor ga sem ter tja današnji čas še včasi v starini ali na glavi častitljivega slovenskega deda vidimo...« Če odvzamemo takšnemu opisu Krjavlja oziranje v čas in okolico ter udeležbo razmeroma poudarjenega osebnega pripovedovalca, je metoda opazovanja in ujezičenja predmeta tod in tam ista. Seveda: Krjavljev opis se je moral zadovoljiti z garderobo tam, kjer je referent kmetijske družbe v prid natančnosti neženirano popisoval manj spoštljive predele govejega trupa; popis glave, ki je tako pri biku kot pri Krjavlju najmanj oblečena, pa kaže, kako zelo podobni sta si obedve prozni sestavi. Po čem se pijanec s p o z n a. — Seveda bi se zdela komu vero-skrunska takšna primerjava med živaljo, pa čeprav nadvse idealizirano, ter veleslavniin dolenjskim bojevnikom s hudičem. Zato navedimo še en primer stvarnega in natančnega izčrpavanja opisne teme, po načinu pisanja daleč od Schmidovih in šmidovskih zgodbic, čeprav najbrže tudi deloma od kod privzetega. Pod naslovom Pijančevanje — huda človeška kuga beremo v Novicah 1847 natančen popis znamenj, po katerih je mogoče prepoznati pijanca: »Pijanec je pripravljen vse storiti, karkoli je gerdiga in neumniga, in kar ne stori, le zato ne stori, ker ne more in perložnosti nima! — Človek je še trezen bolj k hudiinu kol k dobrimu nagnjen; kakšen pa mora biti, ko je od vina ali žganja ves vnet — ves razbeljen — kadar svojo pamet utopi in se popol-nama poživini. Častitljivi bralci Novic! jez bi vam gotovo malo vstregel, ko bi hotel gerdo in nespodobno obnašanje pijaniga človeka na tajnko popisati, pa saj to mi boste dovolili, tla tukaj v kmetijskih NoDicali ob kratkim slabi stan taciga gospodarja v izgled postavim, ki se raji po kerčmali potika, kakor pa s svojo kmetijo peča. Spoznali boste taciga gospodarja na strehi, ki vsim memo gredejočim rebra kaže, — na oknih, ki so s slamo ali kakšno cunjo zamašene ali s papirjem prepete, — na vratah, ki nimajo ne kljuke ne ključavnice, zato ker se ni treba tatu bati, ki bi mogel kaj iz hiše ukrasti, v stanici. ki je tako prazna, da bi se ne imela kje mala miška skriti, — pod streho, kjer bi prav lahko usnjar kože sušil, zato ker veter iz vsili strani zraven priti zamore, — na podporah krog poslopja, ki streho in steno pokonci drže. da se ne prekucne, kakor večkrat hišni gospodar, — na plotih, kjer se komaj pozna, kje de je nekdej ograja bila, zato ker jo je mogla hišna gospodinja zavoljo pomanjkanja derv vso požgati, — na vertu. ki je ves zapušen, ker je gospodar odra-šene hruške, jablane in orehe v denar in v vino spravil. — t» hlevu. ki je ves prazen, ali kjir kvečjimu kakšno umazano in izstradano kljuse stoji, kteremu bi se zamogle vse kosti prešteti ali klobuk na ledji kolk obesiti, zato ker od svojiga gospodarja namesti piče le biče dobi, na kozelcu, ki je po vsili vetrovih zavihan in ne potrebuje ne strehe ne lat, zato ker gospodar nima ne žita ne otave sušiti, — na njivah, ki niso obdelane, ampak vse s plevelani in osa-tam preprežene, zato ker jih le škerjanc gnoji, — na borštih ali gojzdili, ki so tako lepo počejeni, kakor bi si bil skoz nje zemljemeric poti izsekal, in de bi si zajic težko kak germiček najdel, pod kterim bi se zamogel lovcu skriti, — na otrocih, ki so lačni, de jim lakota pri očeli vun gleda, in stergani, de bi bilo skoraj misliti, de so bili ravno zdej kakor nekdej Adam in Eva po storjenim grehu iz raja izgnani, de še v šolo ali h keršanskimu nauku ne morejo hoditi zavoljo pomanjkanja potrebne obleke in obuvala, — na takih in enakih zna-minjah se očitno očitno vidi, de hiša ali kmetija ■— pijanca za gospodarja ima. In če vender kej pridela, žito na njivi ali v kozelci proda, de mu je tako menj dela potreba in več časa za kerčmo ostane. Dokler je kdo kaj upal, je na posodo jemal; po gostivnicah je njegovo ime na tramili s kredo zapisano; per gosposki ostanejo davki na dolgi; premoženje se zmiraj zmanšuje, kakor kafra na zraku: nazadnje ga denejo na boben, in on, njegova žena in njegovi otroci pridejo na beraško palico. Zdaj postane dostikrat tat in razbojnik ..л Gre za posreden — prek popisovanja posledic v okolju — opis pijanca; treba bi ga bilo samo konkretizirati, poenkratiti, samo vnesti ime, pa bi imeli pred seboj že kar pripovedno živo podobo kakšnega Obršča-kovega klienta. t Mast iz kebrov. — Podobno velja za opisovanje različnih strokovnih postopkov, se pravi zaokroženih dogodkov strokovne narave; ti tvorijo most v fabulirano zgodbo. Na epsko nižji ravni obstajajo v obliki receptov. Zanimiv takšen recept so prinesle Novice že v prvem letniku (1843), ponovile so ga 1. 1846 (66) pod naslovom Kmetovavci na noge!: »Gospod l)r. Orel so že v letu 1843 v 9. Listu Novic oznanili, de se zamore iz kebrov tudi dobra mast za kola mazati napraviti, takole: Vzemi 2 velika lonca, večiga do verha zakopaj v tla, manjšiga pa napolni s kebri; ga pokri s tako gosto drateno mrežico, de kebri skozi ne padejo, in ga povezni verlt prazniga, ki je v tleh zakopan. Potem se napravi oginj okoli lonca, ki je s kebri napolnjen; oginj jih umori in jim mast v spodnji lonec steče. Gospod Šmid pravijo, de se po tem takim iz 12 bokalov kebrov dobi 3 bokale kolo-mazila.« Gre za značilno opisno poročilo o možnem dogodku — torej ne le za opis predmeta ali bitja. Težave s svinjami. — У splošni prosvetiteljski vnemi ter ob navdušenju in vzhičenju, ki ga izraža takratni Slovenec nad svetom, kakor se mu sproti kaže skozi vsakodnevno izkušnjo, mrgoli takšnih sporočil. Za primer navajamo dopis, ki ga je Novicam 1845 poslal župnik Janez Cigler iz Kolovrata (najbrže ne pisatelj, čeprav je sprva tudi nekaj časa služil tam) z značilnim naslovom Skušnja je učila: »Nekimu revnimu kmetu je tukej letaš stara svinja 10 prascov povergla; vsi so bili zdravi in komej verženi so jeli sesati. Kmet je bil vesel, ker je ne-kej goldinarjev za-nje dobiti upal. Pa ostrašil se je, ko drugi dan svinjak odpre in vidi, de prasci od slabosti cvilé za svojo materjo komej lazijo. Zapo-pasti ni mogel, ker se je prepričal, de svinja dovelj živeža ima, zakaj de prasci ne sesajo. Od lakote mu tisti dan poginejo 5, in drugi dan spet 3. Druge 4 nese v svojo hišo, in jih s kravjim mlekarn pita. Med pitanjem pride soseda, ki mu pove, de prasci brž ko ne le zato sesati ne morejo, ker imajo volčje ■/.obe. Kmet odpre prascam rivčike in vidi, de ima sleherni prasec na straneh obeh čeljust po 2 černkasta, tajnka in silno ojstra zoba od več. ktere s kle-šami polomi, in prasce spet k svini nese. Z veseljem je spet uboga živalica sesala, in se potlej lepo redila. Dobro bi bilo od teh nesrečnih zob vsim ljudem oznaniti, de bi se v enakih okolišinah potem ravnati vedili.« led tem ko je šlo pri receptu o pridobivanju kebrovega kolomazila za popis možnega in posplošenega dogodka, je tu izkušnja zapisana v obliki enkratnega, doživljenega pripetljaja. Namesto strokovno ekonomičnega (praktičnega) nastopi epsko slikoviti govor: strokovnjaka najbrže ne bo zanimalo, ali je bil nesrečni kmet reven ali bogat in zakaj je bil vesel in če je bil res prestrašen, ali je in kdaj je prišla mimo soseda ipd. ■— vse to sodi k zarajanju pripovedne mimezis in ne k natančni strokovni diagnozi reči in položaja. Za zaroditveno mimezis je pri tem značilna še raba slovniškega časa: ta je uvodoma pretekli, potem pa se v najbolj dramatičnem trenutku sprevrže v sedanjik (.. . ko drugi dan svinjak odpre i. d.), ki v glavnem traja vse do razpleta zamotane situacije, ko se ponovno vrne v spokojnejši perfekt. (Prav takšen preobrat je hkrati zelo naklonjen uvajanju premega govora kot najbolj logičnega sedanjika; gl. že pri Vodniku — v Ljubljanskih Novicah 6. I. 1798 — poročilo o sodbi !*> Slavistična revija dvema roparskima soldatoma, ki sta pobila nekega mengeškega mesarja, da bi se polakomnila njegove mošnje. En sam stavek je v vsem poročilu napisan v logičnem sedanjiškem premem govoru. Tisti trenutek namreč, ko vojaka opazita pri mesarju v gostilni denar, reče eden: »Ti denarji bi bili dobri za naju.« S stavkom je izražen naklep in napovedana nadaljnja zgodba, prav ta stavek je torej v epsko-poročevalski reprodukciji dogodka nadpovprečno pomemben in je zato povzet »avtentično«, mime-tično v najbolj temeljnem pomenu besede. — Urednik Koruza ga je v Kondorjevi izdaji Vodnikovega izbranega dela — 1970. str. 57 — zato opremil z narekovaji, ki jili v prvotni verziji ni.) Že prej smo poudarili, da je takšen način strokovnega pisanja prilagojen psihologiji preprostega porabnika, ki je bolj ko z abstraktnimi shemami vajen ravnati z zemljo, živino, čebelami in rožami, zato se mu celo dobro razumljena shema pogosto in kar sproti uteleša v žive. izkustveno potrjene oblike. (Tu si spet dovoljujemo dolg skok vstran, ko opozarjamo na našo partizansko spominsko literaturo: ta zelo poredko vztraja pri »goleni« algebraičnem, shematskem historiografskem poročanju: doživljeni svet sili zlasti preprostejšega pisca v nenehne konkretizacije, v oživljanje, v reprodukcijo premega govora; za takšnimi govornimi postopki nedvomno tiči občutek, da s historiografsko sliematizacijo resničnost zgubi nekatere bistvene pomenske razsežnosti.) — Simpto-matičen za opisovano pojmovanje poročanja in pripovedovanja je iz tistega časa drobec semantične narave: pomen, ki ga danes pokriva izraz »vest«, so nekaj časa označevali z besedo »povest«; tako v Novicah 1845, str. 36, beremo tole »domačo povest«: 7. dan tega mesca so na Vačah nekiga mladenča per 25. letili v gojzdi mertviga našli, ki se je bil neznosno žganja napil, in tako domu grede od mer-tuda zadet oh poti obležal. Naj bo ta žalostna prigodba vsim tistim v izgled, ki so žganju vdani, kakšna nesrečna smert jih čaka!« Vesti so očitno dogodki (zgodbe — in to resnične), ki se pripovedujejo, pripovedovanje pu je seveda imelo že svoj prizvok fiktivno-minietičnega tvorjenja sveta v jeziku (prim. npr. Matija Majarja: Nekaj od Slovencev, Novice 1844 oz. Ljubljanski časnik 1850!). Baba na tepe moža. — Marsikdaj je takšna »povest« že zares pravcati osnutek povesti; končni nauk ji je le še posili pritakujen, celo ironiziran, in poročevalec se očitno prav po epsko brezobvezno veseli nad zgodbo samo: ne glede na njeno poučno-moralično porabnost. V novičar-ski rubriki Cerne bukve beremo leta 1848 na str. 35 tole poročilo z Gorenjskega: »Na Gorenjskim je 8. tega mesca neka baba svojiga moža tako nabila, de bi ga bila skorej ubila, nje sin (pasterk pobitiga moža) ji je pa še pomagal. Ta gerda baba je bila vdova, nje sedanji mož je bil pa tudi vdovec, nekdaj dober človeček, toda neumen kot vol, de je tako babo za ženo vzel. ktero je vsak poznal, de ni piškoviga oreha vredna. Dan na dan je bil prepir v liiši. kletev in razsajanje. Še jedi mu ni privošila. Ko je žgance, kašo ali kako drugo jed kuhala, jo je na svoji strani zabelila, mož pa je pušobo grudil. Dostikrat je tudi v kašo veliko luknjo naredila, va-njo zabele vlila, potem zadelala, in na mizo vselej tisto stran pred se postavila, kjer je vedila, de je zabela. Ravno zavoljo nezabeljenih žganeov na možovi strani sta se jela 8. dan tega mesca za skledo rukati tako dolgo, de sta jo zvernila in se pretepati začela. Na večer pa ga je baba s pomočjo svojiga sina tako otolkla, de je bilo 14. dan tega mesca komisijsko ogledovanje potolčeniga moža. kteriga so 11. dan s poslednjimi zakramenti previdili. Mož je 63, baba pa 55 let stara. Kaj naj uči ta pri-godba, ktero zapišemo v čeme bukve, vsak sam presodi: 1. Kdor se ženi, naj z merzlo kervijo prevdari, ali bo angeljca ali hudiča v hišo dobil; 2. revšina je mati zakonskih prepirov; kjer ni kruha ni ljubezni; 5. svet je ves narobe; nekdaj so možje žene pretepali, zdej pa se spravljajo žene čez može. Bog ob-vari vsaciga take zakonske sreče.« Zlasti zadnji od treh naukov sploh ni noben nauk več: prej nekakšna šaljivo-nostalgična lainentacija, sicer pa pač obligaten privesek zgodbi, ki po snovi in načinu posredovanja močno spominja na Jurčiča ali Kodra. Naslednjo stopnjo na poti do čiste pripovedne mimezis otipljivega sveta predstavlja poučno-pripovedno poročilo, ki pa svoje nauke že precej bolj obzirno skrije; zato pa fikcija živega, časovno in prostorsko neposrednega sveta že izrazito nasiljuje poročilno abstrakcijo; čas v besedilu nenehno skače od poročevalskega, historiografskega perfekta v sce-narični sedanjik, osebe mnogo govorijo same. Strah j e po sredi v o t e 1. — Novice 1846, 139—140: »Strah je po sredi votel, po krajeli ga nič ni (Slovenski pregovor) — Ni še petnajst let, kar je po Gorenjskem neki prav star berač hodil. Nekteri so ga imenovali svetiga moža, drugi pa neslaniga. Poln je bil starih vraž. V coper-nice je še po starim veroval ter se ustil, de jim je kos. Od strahov je otrokam čudne reči perpovedoval, de so jim lasje po koncu stali. Če so jeli praviti, de kdo nazaj hodi, je bil precej perpravlen nadležniga duha zarotiti. Nekiga dne ljudje zaženejo šum, de per neki hiši gospodar liuzaj hodi. Sveti mož to slišati, ne reče ne belo ne černo, temuč vleče svoje težke pete tje, kjer je strašilo. Se ponudi, de hoče nadležniga duha zarotiti in večanja rešiti. Per hiši ni bilo drugih ljudi, kakor dva navihana fanta in eno staro babše. Ti svetiga moža debelo gledajo, ker niso nič vedili od strašenja. Je že prav, le zarotite ga. reče eden navihancev ter se v pest smeja (pripovedovalec se še sam ne zaveda, da je hipoma prešel iz poročanja v mimezis, zato ne rabi ustreznih ločil, kakor jih bo rabil kasneje, op. M. K.) — Po večerji grejo domači spat. Fanta sta ležala v kamri. Sveti mož pa se vsede za mizo. Postavi pred-se bridko matro. Peržge na vsako stran eno žegnano svečo. Vzame v roke velik molek debelih jagod ter goni očenaš za očenašem, češčenomarijo za češčenomarijo kake pol ure. Posluša. — Vse je tiho. — Kar na enkrat sliši, da nekaj hodi okoli hiše. Groza ga obide. — Za malo časa bonkne nekaj dvakrat na vežna vrata, de so zašklepetala. Sveti mož plane na noge. Zavpije na glas: -Bog in sveti božji križ! Duh! ti si?« — Posluša. — Spet je vse tiho. — Kar nekaj po veži zaklo-buštra. Sveti mož jo potegne na sredo hiše ter kriči na ves glas: »Bog in sveti božji križ! Bog in sveti božji križ! Duh! jest te zarotim per pravim, živim Bogu, povej, kaj potrebuješ od mene? Jest te zaro...« Bunk, bunk, hišne duri se odprejo in — rogati duh — v podobi krave pred njim stoji, de se mu hlačiee tresejo. Sveti mož ga zagovarja in zarotuje. Bogati duh le molči. Dela z desnico proti njemu križ za križani. Duh po križih hlasta, kakor da bi hotel sve-tiga moža za roko holtniti. Sveti mož se odmika ritnisko proti kamernim du rim hlastajočimi! duhu. Nevedaina pride do visokiga kainerniga praga. Se spotakne nad njim, buti z herbtam v perperte kamerne duri. pade ritnisko v kamro, ter veka: »Bog in sveti božji križ! Je že vse dobro!« Duh pobegne. Pobiraje se govori fantama: »Že vem voljo nadležniga duha. Eno peko beliga kruha med berače, pa bo mir per hiši.« — Kdo je bil nadležni duh? — Krava je bila iz doniačiga hleva. Navajena jo bila v hišo hoditi. Eden porednih fantov ji je hlev odperl, ter je peršla v hišo in hlastala za možam, ker je mislila, de ji kaj ponuja. Ta strah je bil po sredi votil, po krajih ga pa nič ni bilo, kakor so strahovi nar večkrat. Sveti mož je pa vender vse svoje žive dni mislil, de se mu je rajnki gospodar v kravji podobi perkazal. Ljudje pravijo, de je vselej peko beliga kruha med berače zapovedal razdeliti, kadar je kakiga duha za-rotoval. Menda za to. da je njega naj večji hlebec doletel. — T.. Sevčan.« Epska scenarnost, vklenjena med poročilo, ki je deloma tudi pripovedno. je razvidna in je ni treba posebej razlagati. — Podobno, morda še razvidnejšo stopnjo pripovedne scenarizaeije poročila najdemo še marsikje ])o takratnem časopisju. Iako je zelo značilen za ta del spis »Kaj kmetje v neki vasi store, de bi se njim les ne kradel«, ko poučnost napovedujočemu naslovu sledi pravcata povest iz kraškega sveta, z živim dialogom, z enako živimi žanrskimi orisi, ki ne bi delali sramote niti Jurčiču (Jadranski Slavjan in po njem Novice 1850, 153 i. d.). < Najbrž manj originalni so za ta del poučno-strokovni dialogi nedra-matske narave (kakršne je npr. v območju otroške vzgojne literature kasneje gojil tudi Stritar). Takšnih dialogov zlasti v prvih letnikih Novic kar mrgoli. Sem sodi tudi tem dialogom sorodna povest-pogovor Nektere pergodbe iz življenja dveh umnih kmetovavcev, Janeza in Mete. Začetek (Oklic) kaže na zanimiv zasnutek, ko se poročata gruntarski sin in baj-tarska hči, na humor, pa tudi na poetično žilico in hkrati smisel za stvaren. jasen opis (podobno tudi ponekod kasneje, zlasti v opisu svatbe): »Janez, zakonski sin Blažeta Dobravca, kmeta na Berdih, vzame v zakon Marjeto zakonsko hči Lenarta Lesnikarja. osebeka na Bregu, oba iz domače fare in pri svojih starših v stanovanju, sta oklicana o pervim malu. Kdor bi vtegnil kak zaderžek vediti. je prošen, ga brez odlašanja na znanje dati. — Kakor veter, kader čez zrelo žetev potegne, vse klasje se zamaja, tako je ta oklic Janeza in Mete vse poslušavce ganil. Viditi je bilo, kako so nekteri glave stikovali, drugi s persiljenim herpanjem, pokašljevanjem in posmehovanjem svoje začudenje na znanje dali. Dve kmetiški hčeri, kakor so pravili, sta clo barvo spremenili« (N 18+6, 14). — Ob spisu, ki smo ga navedli malo prej (Strah je po sredi votel), pa se ponujajo še nekatere reči v premislek. — Najprej bode v oči visoka, že opozicionalna stopnja sekularizacije pripovedovanja in pripovednega obnašanja. Pridevnik »sveti« je rabljen ironično; ne gre več za svetega moža tipa sveti Hilarion iz Veritijevega hagiografskega zbornika, ki je s svojo svetostjo obvladal in spreobrnil roparske tatove, ne gre za zgled krščanske svetosti in čistega življenja, marveč za protizgled, samozvano svetost. Celo sama bridka inatra, trpeče božje telo ne premore v zagatnih trenutkih kakšnih čudežnih učinkov, prej je mogoče reči, da se je spremenilo v nekakšen pavlihovski inventar; božje ime se izgovarja po nemarnem, molitve se »gonijo«; svetost ostaja le še fasada bogve kakšni posvetnosti (osebni pridobitnosti?) — (V to vrsto pripovedovanja spada še cela vrsta spisov, ki bolj ali manj šaljivo ter pripovedno slikovito, bolj ali manj kritično razkrinkavajo tisti čas pogostno prikazovanje — drevesnih — svetnikov; npr. Še nekoliko od zamaknjene na gori — nad So-derščico, N 1851, 213, ali Popis smreke v vitanjski fari na Štajerskim, na kateri so si nekateri podobo matere božje viditi domišljevali, N 1852, 75 i. d. — Na ta način je prosvetljevalno-religiozna dvojnost ali že kar sluzma slovenske proze, najbrže pa slovenskega kulturno-po-litičnega življenja nasploh, dosegla stopnjo, ki predstavlja manj vidni substrat kasnejši družbeno-duhovni cepitvi, pa tudi literarno-oblikovni dvojnosti. Opozicija, ki obstaja tod in kasneje na zelo različnih ravneh eshatologija : kritična analiza, vera : empirija, idila : opis, romantika : : realizem, klerikalci : liberalci ipd., seveda ni zmeraj natančno in jasno razvidna, očitno pa se v vsej svoji razsežnosti za Slovence zgodovinsko izleže iz sto. dvesto let stare dvojnosti slovenskega delovanja: za cerkev in prosvetljevanje. Y takšno zgodovinsko obleko se je namreč za nas Slovence obleklo dvoje temeljnih pogledov na svet: aprioristični, moralistični, osebno-verujoči, eshatološki, alegorični na eni ter analitični, empirični, skeptični, racionalno-objektivistični na drugi strani (preobra-žanju strokovnjakarskega racionalizma v epski realizem skušamo na ravni jezika govora slediti prav skozi teh nekaj primerov, ki naj pona- zarjajo formiranje slovenske epske prozne besede v prvi polovici 19. stoletja). Dopis starih mater iz nebes. — Nadalje je iz sestavka mogoče razbrati tudi izrazito pripovedno perspektivo: večvedno, humorno--kritično, skeptično. S svojo intenzivnostjo je zmožna utvoriti močno mi-metične podobe v smislu tiste znane razlage poetične fikcije, kakršno je zapisal predromantični poetolog švicarske šole A. Ch. Roth že leta 1688: S poetično fikcijo lahko pripravim do govorjenja — celo — umrle ljudi ali angele ali brezživljenjske kreature...« — V tem smislu se kot realizacija posebne pripovedne perspektive ta čas pri nas pojavlja zlasti pisemska oblika: dobesedno v smislu Roth o ve razlage so Novice 1852 npr. objavile Dopis starih slovenskih mater iz uniga sveta svojim sedanjim vnukinjam, ki se začenja s pisemskim oslovljenjem: Preljube hčerke slovenske!«, v nadaljevanju pa pokojne stare slovenske matere glasno karajo mlada slovenska dekleta in njih nečimrnost: »Ako bo vse tako naprej šlo, kmalu bo tako delječ prišlo, da bo kravarica v rokavicah molzla, in pastirica v svilnatih nogavicah za kravami letala!« — Zaključek: »Pre-vdarite, drage hčerke! kar vam iz gole ljubezni do vas svetjemo in spol-nite prošnjo — Svojih starih mater« — ter podpis »I.D.« pa seveda pokvarjeno nečimrni slovenski mladini zgovorno kažeta, kako da si je tiste osorne stare mame preprosto izmislil neki I.D., ki je svoje nazore in nauke malce nerodno spravil pokojnim babicam pod nebeške kiklje. Stare mame v nebesih in njihove korespondenčne strasti so torej čista fikcija-izmišljotina, sicer pa nepogrešljiva epska institucija (podobno še npr. Narodopisne starice, N 1851, ali pa razlaganje cesarskih patentov v obliki pisem, ki jih Jurče piše stricu, N 1849, in drugo). Tretje daljnosežno vprašanje se odpira s posredno karakterizacijo neslaniga svetiga moža«; ta sicer ni opisan po načinu deželnega bika, pa naenkrat vseeno stoji pred bralci kot živa oseba s svojim početjem, govorjenjem, oblikami, zarotitvami in posebno usodo. Nekaj malega tega je bilo mogoče že opazovati v poročilu o pretepenem možu' z Gorenjskega, le du nobeden od poročevanih likov ni tam neposredno zaživel (npr. s svojimi besedami). Gre za fabulativno karakteriziranje; še učinkovitejši primer takšnega postopka, ki je sicer že močno značilen za kasnejše Jurčičevo pripovedovanje, je mogoče najti v sestavku z naslovom Kako je nek mož copernico preganjal. — Resnična zgodba (N 1853, 333 do 334): o tem, kako je deželski živinozdravnik pomagal nevednemu kmo-tiču preganjati copernico iz njegove krave; v zgodbi mrgoli slikovitosti, žargona in mišljenja takratnega dolenjskega kmečkega okolja. Četrto, kar v podobnih časopisnih poročilih zgodbah opozarja nase, je končno njihova humornost, ki se r e d n o nekako komično neprizadeto poigrava s kakšnim šlevastim, nevednim, nesrečnim, tudi malce ubrisa-liim možakarjem. Lastnost opozarja na ljudsko tradicijo tkim. »godčevih pripovedk«, kakor jili je omenil v svojem spisu Nekaj od Slovencov Matija Majar (o.e.), češ da jili »obično--kak godec pove, da je kaj za smeh«. Pogostnost tragikomičnih, bizarnih, usodi v poigravanje prepuščenih moških postavic, ki si jili pripovedovalec nenavadno rad in nenavadno neusmiljeno ogleduje z njihove smešne strani, odpira pot v območje Jeprškega učitelja, Tilke, šnakšnepkovskega, Avguština Ocepka, Zarnikovega Boštjana Rokavarja pa tudi Krjavlja in Tirtlja. — Res je najbrže v takšni kombinaciji treba upoštevati tudi Gogolja (Prijatelj. Paternu) in res je tudi, da je bil v časih prvobitne akumulacije nacionalnega kapitala ali kar v časih brezkapitalnega obstajanja narodnostne ideje eksistenčno skrahirani slovenski polintelektualec najbrže zelo pogostna prikazen, ampak prav takšne zgodbice napeljujejo misel, da tradicije godčevske ljudske epike pri tem tudi niso ostale brez računa. Anton Z m i k o v e с i 11 Urša Napota. — Leta 1853, se pravi začasa zgodnjega Jenkovega literarnega formiranja, so Novice objavile (31—32) zgodbo z značilnim godčevskiin naslovom Predpustnica. (Prim. Jenkovo zgodbo »Predpustnica« v celovškem »Vencu« 1956!) S ščepcem soli je v njej mogoče razvideti seme za prej omenjeno serijo epsko realiziranih slovenskih moških nesreč: »Anton Zmikovec, ki je že terde štiri križe na licrbtu imel, je bil tako pridin hlapčon, da je vsako leto ne le eniga, ampak več gospodarjev obslužil. Kar je zaslužil, je nesel v tisto hranilnico spravit, kjer je s sladkim tertnim sokain pod mizo list podpisal, nikoli nič nazaj ne tirjati. Njegova skrinja je bila do verha polna prazniga, in njegove oblačila polne odkritoserčnosti. Še srebrno uro ima, pa misli: mojimu oblačilu se ura ne poda, torej nese uro v zastavnico, denar shrani pa v pivnico. Pred pustam vidi Zmikovec, kako ženini lepo nališpani okolj koračijo s takimi plajši ogernjeni, da človek ne ve, jeli bi jih vikal ali onikal. Zato tudi on sklene ženiti se, in sam pri sebi jo takole tuhta: »več se ne bom po službah trudil in sitnosti čmernih gospodarjev prenašal, kteri hočejo, da bi človek za majhne groše neprenehoma kakor živina jim delal, in če se le dva dni kej pomudim in odahnem, mi že slovo dajo. Poiskal si bom torej neveste iu stopil v zakonski stan, da bova živela kakor dva tička. Čeravno nimam bogastva, tudi ob malim se živi, če ima žena kaj prida dote.« Tako sladkosti zakonskiga stanu premišljevaje gre zares snubit. V domači soseski Zmikovec ni mogel dobiti neveste, zato ker so ga povsod dobro poznale, da ima na desni roki en malo predolge perste. Gre je torej iskat v drugo sosesko. Zvedil je za žensko, Urša Napota ji je bilo ime, ktera ni bila ravno zala, pa bogata, ker je neki davnej v loterii veliko zadela. Pa pri vsim lepim denarcu Napota ni mogla moža dobiti, zato ker je bilo očitno znano, da je pred dvema letama v neki hiši več draziga perila prehitro bila posušila, in je zato mogla celo leto mungati debelo perilo tistim tičem, kterim okoli nog rožljajo debele verižice. Zmikovec se ne spodtika nad tem, ter misli: »to se lahko vsacimu človeku primeri; vzel jo bom, če me bo le hotla.c Gre do Urše, in ko k nji pride, jo najde praznično oblečeno in z zlatnino olišpano, in ji tako govori: »Urška, moja navada ni hodit kakor mačka okol vroče kaše, naravnost ti povem: ženit sim se k tebi prišel, al me češ vzeti?« Urška odgovori: »Če imaš kaj premoženja. te že vzamem; revniga moža pa nočem; bogata tudi hočem premožniga moža imeti.« Zmikovc ji na to pravi: »nisim prazin, ne, nekaj imam v hranilnici. nekaj v zastavnici; dote imam tudi le štirikrat petdeset manj ko dvé sto goldinarjev, torej mislim, de bova dobra vkup. če sim ti všeč.« Urša iz serca vesela, da le moža dobi, kakor veči del postarnih divic, ki so že večkrat ploh vlekle, mu poda roko in pravi: Vzela te bom, le samo skerbi. da dovoljenje od gosposke dobiš. Anton gre k županu, in brez velike težave dobi pisano privoljenje, ker pri ženitnih dovolitvah se dostikrat ne gleda toliko na to, kako bo družina živela, kakor na to. da imajo babice kaj opraviti. Zdaj gresta oklice postavit, odmolita kolikor zamoreta, kerščanskiga nauka malo znata, da morata večkrat priti. Za ženitvanje si pri vsem tem pripravljata, pa joj! pet dni pred poroko pridejo v hišo en pisar, dva zapersežena moža, in dva sodišna hlapca in neki ptujic. Po hiši neveste vse preišejo, ker se je medtem zvedilo, da je bila nevesta v veliki tatvini zapopadena; kar najdejo, so pobrali in nevesto v ječo gnali, kjer se je pokazalo, da vse njeno premoženje je bilo vkra-deno blago. To je bila nje loterija.---« »C-r.« Zaključek. — Stopnja jezikovno-pripovednega izražanja in tvor-jenja epskega sveta je s takšnim govorom že zelo blizu Jeprškemu učitelju in slovenski pripovedni prozi, ki se pojavi le malo zatem kompaktno in množično. Kraška reka je tu na točki, ko mora zdaj zdaj planiti izpod hriba na dan in iz anonimne postati krščena voda. Razum in ljubezen do empirije sta narekovala najprej potrebo po strokovni prozi kot komunikaciji; ta se je sicer deloma res že izživljala v stari homiliarni, cerkveno-utilitarni strukturi, zvečine pa je začela snovati samosvojo strokovno govorico ter končno zadobila tudi lasten časopis, kjer se je vsakršni strokovni pridružila tudi žurnalistično poročevalska proza. — Časopisne strani so do leta 1848 zahtevale letno 220—300 ne pretirano skromnih strani prozno oblikovanega jezikovnega izraza; takšna potreba je leta 1848 za nekaj časa naravnost vrtoglavo poskočila na ca. 2000 strani večjega formata letno, hkrati se je razširil tudi tematski krog, s katerim se je ukvarjala. Razumljivo je, da je kvantiteta prisilila takratnega slovenskega izobraženca v intenzivno vajo (produkcijo) proznega pisanja. Izrazljivost slovenskega proznega jezika se je s takšno množično vajo bogatila na ravni natančnega opisovanja predmetov in dogodkov; hitro je potem njena ambicija poskočila na raven rudimentarne in kasneje vse popolnejše epske scenarnosti (dialog, premi govor), še malo nad tem je začela gojiti fiktivne pripovedne perspektive, — z analitičnim razumom pa je iz območja svoje signifikaeije izločila topično-alegorično sheinatiko cerkvene proze; manj vehementno pa vendar tudi zelo bitro-obzirno je zavrgla neverjetnost folklornega mita ter raje odprla oči, ušesa in usta realnim dogajanjem, pri čemer se je oprla na tisto ljudsko epiko, ki se je do etablirane literature vedla nesramno ali vsaj ignorantsko. — Če Balitin pojmuje nastanek sodobnega romana v smislu heretičnega obnašanja do visoke literature, pri čemer naj bi herezija temeljila predvsem na žargonu (= ljudskem jeziku, strokovnem govoru), dialogu ter problemskosti (vse je ustremljeno v končno rešitev problema, ki ga sestavlja pripovedovani svet; prim. Bahtin, Epos in roman. Voprosy lite-ratury XIV, 1970-71, 95—122), potem se je slovenska pripovedna proza 19. stoletja začenjala natanko tako. Poskuse visoke epske verzifikacije (ep) je sproti spodrinjala praktično zasnovana, na realnosti temelječa proza: mimezis, ki jo snuje, ni nikoli mimezis zase, marveč zmeraj najbolj intenzivna, verjemljiva, avtentična in neposredna oblika predstavljanja problema, zaradi katerega je spis sploh nastal. Če bi s temi preudarki upoštevali še ustrezne priprave v območju potopisne ter naravoslovne proze — botanikov in zoologov je bilo na Kranjskem zmeraj obilo —, če bi npr. upoštevali Vertovčeve opise vipavske burje (N 1850, 169 isl.), kratke naravoslovne portrete pajka, mravlje (Pruvi Slovenec, 1849, 519 najbrže po češkem časopisu Živa), močno podobne kasnejšemu Erjavcu, pa npr. spis Zimsko spanje prirode (N 1855), pa embrio prvega slovenskega kriminalnega romana — natančno, pogosto pripovedno slikovito in obširno poročilo s sodne obravnave o hudem zločinu Porotna obravnava (Ljubljanski časnik, 1851, 321 i. d.); če bi — dalje — k vsemu temu kot zgodovinarji upoštevali še različne sicer manj znane pa močno zanimive programske izjave, kakor je npr. tista Volkmerjeva v Drobtinicah 1855: »Da domorodni pisec kaj velja, mora vse šege, dobre in slabe navade, vse čedne in nečedne lastnosti svojega ljudstva dobro poznati, poznati žile domačih občutov; kinč njegove besede ima biti domač ne kuplen...«, — potem najbrže res ni mogoče ostati brez prepričanja, da je množični prodor slovenske pripovedne proze po letu 1858 prodor tistega pogleda na svet in literaturo, ki pomenja realizmu vsaj substrat, če ni že realizem sam: ne sicer kot deklariran akt — navsezadnje so akti zmeraj zoprni in sumljivi —, mar- več kot spontana literarna uresničitev že dolgo snujočega in prodira-jočega analitično opazujočega duha. Tisti del cerkvene proze, ki je bil po nekaterih sestavnih plasteh blizek romantiki, se spričo janzenistične čuječnosti ni mogel predaleč razviti; zakržljal je na ravni, kakršno označuje Ciglerjeva pripoved: bil je obsojen na stagnacijo, potisnjen na rob v večerniške kolekcije; hkrati se je navznoter tudi zelo hitro kompenziral v vzgojno epiko šmidovskega kova, kakor je to dovolj argumentirano, celo prepoudarjeno prikazal Jevnikar v številnih razpravah. — Celo svetovljanski poskusi Josipa Stritarja niso uspeli uiti takšni usodi, Mencingerju pa se je kmalu po Bore mladosti in seriji nazorsko-moralističnih zgodb tudi pripovedno pero zataknilo vse do 90ih let, ko je lahko na pragu sicer osovražene nooe romantike spravil skupaj utopični roman Abadon morda šele prvo konsekventno nadaljevanje (če izpustimo zgodnjega Trdino) Veritijevega »Popotnika široke in vozke poti«. — Če je celo navdušeni ljubljanski spiritist Dragotin Melcer v svojem spiritističnem poročilu (N 1853, 159) Mizoples na koncu pribil: »Pervo je, da se skušnje dogotooijo, al kakor scer pravijo, da se facta constatirajo«, si ni težko predstavljati, do kakšnih časti se je tiste čase tudi pri Ljubljančanih dokopala empirija. nekakšen pozitivizem, — in kako nenaklonjeno, posmehljivo, skeptično je moglo biti sprejeto vsakršno preosebno, starožitno, logičnemu razumu nesprejemljivo marnanje. — Vsa prva polovica 19. stoletja je pač skrivaj v debelih plasteh zorela za realizem. РЕЗЮМЕ Автор в статье н первую очередь дополняет и исправляет некоторые наблюдения литературоведения о словенской повествовательной прозе первой половины 19 века. Он указывает на то, что эта эпнка по своей структуре вопреки другой тематике все еще агиографнчески-гомнлнтического характера. Первая словенская повесть «Счастье в несчастьи» (1836) Янеза Цш лера на пример двухпластовая: всю эпику в то же время дополняет проповеднически-настав-ленческая реторика; то, что в ней эпическое, остается на уровне поучительного анекдота. — Биография в качестве поучительного анекдота известна всей популярной агиографии того времени; в сборнике Веритня «Жития святых* (1828—1829, 4 книги) произведения составлены по формуле трех частей: биография = пример + наставление + молитва. — С другой стороны, ,в организации жизненного пути протагонистов Циглера можно проследить элементы той и такой структуры сказки, какая известна из анализов Проппа. Однако автора более, чем анализ таких и подобных вопросов, интересует то, как словенская прознан эпическая речь готовилась к прорыву словенской повествовательной прозы на совсем новом, аналитически наблюдающем, не- эсхатологическом уровне. Такой прорыв настал в литературном журнале «Словенски гласник» (1858—1868) с группой «вайевцев» (йенко, Эрьявец, Менцннгер, Мандельц, Зарник) с одной стороны и с Левстнком и Юрчичем с другой. — Пересмотр соответствующей прозной продукции показал, что при формировании новой речи значительную роль сыграла популярно-профессиональная, обучающая проза, которая особенно развилась в газете «Кметнйске нн роко-делске новице» (с 1843 г.). В газете писалось для неученного, едва грамотного крестьянина, поэтому надо было говорить элементарно-определенно, описательно, анекдотпчески-мнметнчески, что требовало от журналиста беспрерывные поиски словесных средств выражения и как можно более природный прозный синтаксис. В статье приводится ряд примеров из популярно-профессиональной газетной прозы сороковых годов 19 в., по своей структуре уже близких эпическим функциям: пример точного, конкретного, аналитического описания животного (для сравнения дано одно из многочисленных личных описаний из более поздней эпики Юрчича), пример описания возможного действия-события в форме рецепта и к тому же пример анекдотически записанною события, который должен своим опытом служить в качестве рецепта; наконец, из журналистической прозы приведено несколько примеров все более видного миметизирования сообщения: введением прямой речи, характерной дифференциацией прямой речи, переносом рассказа в настоящее время (комбинация настоящего времени с прошедшим и т.п.), формированием характеризованных перспектив и т.п. Такой способ наблюдения, мышления н речи стремился, конечно, к реализму; его — по крайней мере рудиментарное — существование в первой половине 19 в. свидетельствует, кроме остального, и о том, что словенский реализм второй половины 19 в. не возник только как рефлекс европейского реализма, а то, что у него был свой автохтонный, хотя менее видный тыл: что он в значительной степени развился из соответствующе ферментированной, менее видной, однако континуированной духовной традиции. UDK 808.1 + 881.09 (048.1) OCENE — ZAPISKI — POROČILA — GRADIVO JOŽEF BOROVNJAK IN ANTON TRSTENJAK (K medsebojnim stikom) V medsebojnih stikih slovenskih izobražencev na obeh straneh Mure zavzema pred prvo svetovno vojno posebno važno in vidno mesto Jožef Borov-njak. ki je bil več kot petdeset let župnik na Cankovi (1858, t 19- septembra 1909). Borovnjak je imel od leta 1860 dalje izmed vseh prekmurskih izobražencev najbolj dolgotrajne in tesne stike s slovenskimi izobraženci na Štajerskem. Mnogi so ga obiskali, prosili za razne podatke o narodnostnih in prosvetnih razmerah v Prekmurju in si z njim dopisovali. Tudi sam je rad čez Muro obiskoval slovenske izobražence. Ko je mladi Franc Kovačič kot bogoslovec v avgustu leta 1893 iz Veržeja obiskal Borovnjaka, je o teh njegovih medsebojnih stikih zapisal: Občeval je s pokojnim Raičem, Trstenjakom in Cafom. Tudi profesor A. Trstenjak je bil že pri njem. Celo z rajnim škofom Stepišnikom je bil osebno znan.с Torej je imel stike z obema Trstenjakoma, z Antonom in Davorinom (f 1890).1 Božidar Raič je obiskal Borovnjaka leta 1860.г Anton Trstenjak pa leta 1885. 1905 in še kdaj. O Borovnjakovih stikih s slovenskimi izobraženci poroča Trstenjak takole: Odkar je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je postala prej neznatna Can- kova Slovencem znana Župnija.--— Te kraje si je ogledal Anton Janežič, sem je romal naš Božidar Raič, da bi se poučil o prekmurskih razmerah: tu se je mudil večkrat dr. Fr. Simonič in še mnogo drugih Slovencev, katere je gostoljubno sprejemal pod svojo streho vedno ljubeznivi cankovski župnik. Kdor je želel kaj izvedeti o Prekmurcih, je pohitel na Cankovo, in vsem je bil Jožef Borovnjak najboljši posredovatelj in poročevalec.«® Znano je, da so bili pri Borovnjaku na Cankovi tudi Matija Slavic, Franc Gomilšek. Anton Korošec. Janez Kalan in drugi. Borovnjaka je nameraval obiskati tudi književni zgodovinar Karel Glaser. Ko mu je kritika očitala zaradi deleža in mesta, ki ga imajo prekmurski pisatelji v njegovi Zgodovini slovenskega slovstva, je leta 1898 povedal v pojasnilo to-le: Da bi se temeljiteje poučil o slovstvu ogrskih Slovencev, sem ukrenil že pred leti, jedne počitnice porabiti v ta namen, da se napotim mej nje. V počitnicah 1896 so me razmere, katerih nisem mogel izpremeniti, držale na Primorskem, v počitnicah lanskega leta (= torej leta 1897) sem prišel do ogrsko--slovenske meje, a zdravstveno stanje me je privedlo v bolnišnico v Gradec. 1 K r. Kovačič Spomini na Prekmursko. 1893. str. 89, 92. Rokopis. Visokošolska iu štud. knjižnica v Mariboru. Ms 152. - CZN n. v. 6, 1970. 321 552. г В. Raič. Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru. NKLMS za 1868, str. 54—35. Navajam: Raič, Črtice. 3 A. Trstenjak. Jožef Borovnjak. LZ 1910, str. 158—159. Navajam: Trstenjak, Borovnjak. Pismeno občevanje od ondod s starino ogrskih Slovencev, z dekanom Borov-njakom v Cankovi in njegova skromnost je prouzročila, da je oddelek o ogrskih Slovencev prišel v prilogo in ne spredaj v besedilo, kakor sem namerjal iz početka.«4 Torej je Glaser pisa 1 Borovnjaku celo iz bolnice v Gradcu. Taki osebni in pismeni stiki slovenskih izobražencev z Borovnjakom so trajali pol stoletja (1860—1909). Koliko pisem — važnih glede medsebojnih kulturnih stikov — so z njim v tem času izmenjali! Od tega je zelo malo ohranjenega. O dveh ohranjenih pismih Božidarja Raiča Borovnjaku je Kronika že spregovorila.5 Prav posebno iskreni in prijateljski so bili Borovnjakovi sliki z Antonom Trstenjakom. Ta je prvič obiskal Borovnjaka avgusta leta 1883. Prišel je k njemu s priporočilom Božidarja Raiča. O tem obisku pripoveduje Trstenjak leta 1905 sledeče: Krenil sem naravnost k župniku ter sem ostal pri njem nekaj dni. Borov-njak. ki še danes živi (= to je: leta 1903). sprejel me je bratski, in ko sem mu pokazal priporočilni listek od Božidarja Raiča, stisnil me je na srce in me peljal v zgornje sobe župnišča. Tu sva sedela mnogo ur. On mi je pripovedoval, jaz pa sem poslušal in pridno zapisoval, da se ne bi kaj pozabilo. Govorila sva o književnosti naši in prekmurski. Borovnjak se je zanimal za ljubljanskega župana, za deželni zbor kranjski. Oba sva se močno veselila, da napreduje Slovenstvo in da bode naša stvar naposled vendarle zmagala. Pri mizi sva sedela sama, vrata so bila dobro zaprta, kar se mi je sprva sicer čudno zdelo, ali pozneje sem se uveril. da je to na Ogrskem neobhodno potrebno. Pogovarjala sva se o tem, kako bi bilo potrebno, da bi se v književnosti bolje združili, in zdajci ustane Borovnjak, oči se mu v radosti zasvetijo in uzdigne čašico govoreč: »Bog živi Raiča, kateri je nas ogrske Slovence obiskal pred Vami, Bog živi slovensko književno vzajemnost!« Ker sem bil jedini poslušalec, zahvalil sem se na zdravici, in Borovnjak je dejal: »Rad bi videl belo Ljubljano; kadar se vrnete tja, pozdravite, mi vse Slovence.«" Gotovo sta govorila tudi o proslavi Miklošičeve sedemdesetletnice, ki je bila naslednji mesec, 2. septembra 1883 v Ljutomeru, katere se je udeležil kot zastopnik »ogrskih Slovencev« beltinski župnik Marko Žižek." Borovnjak, ki je tudi bil v odboru za proslavitev te sedemdesetletnice, se te proslave ni mogel osebno udeležiti. Zato je iz Radgone poslal v Ljutomer brzojavko, ki se glasi: »Radgona. — Obžalujem, da ne morem biti navzoč. Slava Miklošiču! Srčni pozdrav vsem zbranim! Borovenjak. župnik.«8 Pomota v njegovem imenu je mogla nastati ali pri branju brzojavke ali pri njeni objavi v tisku. Iz dopisovanja med Borovnjakom in Trstenjakom je v Trstenjakovi zapuščini ohranjeno s svinčnikom napisano Borovnjakovo poročilo o prekmurskih pisateljih. Dne 6. septembra 1902 se je Trstenjak z dopisom obrnil na mestnega župnika in naddekana v Radgoni, Franca Pintariča s prošnjo, da bi Pin- 4 SN XXX1/1898, št. 87. 5 Kronika 19, str. 39—43. 0 A. Trstenjak, Slovenci na Ogrskem. Rokopis. NUK, stari fond št. 192. Poglavje: II. Potopisne črtice, str. 25—26. 7 SN XVI/1883, 7. sept.; Novine XX1I/1935, št. 51, str. 2; Dialogi 1970, str. 554. 8 SN XVI/1883, št. 206, str. 1. tarič stopiL v stik z Borovnjakom, ki naj bi Tretenjaku ustregel z naprošenimi podatki o prekmurskih pisateljih. Borovnjak je napisal štiri strani obsegajoče poročilo, ga oddal Pintariču, ta pa ga je s spremnim pismom, ki je tudi ohranjeno, poslal Trstenjaku v Ljubljano dne 24. okt. 1902. Pintarič je na prvi strani Borovnjakovega rokopisa dodal v sredini v dopolnilo svoj stavek." Borovnjakovo poročilo — s knjižnimi in hrvaškimi oblikami — o prekmurskih pisateljih se glasi: »Na Ogrskem tako imenovani prekmurski slovenci živijo od starodavnih časov. Narodnost i slovstvo so jedrno duhovni katoliški i protestanski gojili in branili v — šoli in cirkvah. V starom vremeni je bramba bila lahka. Ma-gyari ne so delali napoto — ne so se strašili za svojo narodnost in jezik, a u novem času brez srnilenja niagyarizirajo u vseh šolah. (.Pintaričev dodatek: »slovenski otroki se morajo ni samo katekizem, temoč vse predmete u magjarskem jeziku učiti, škofje pa z vlado držijo in vlečejo.«) Tukajšni domorodci in rodolubi duhovni starejši in mlajši so po imeni sledeči: Mikloš Kiizmič, župnik benediški — vice-archidiaconus, pisao je katekizem, biblio, Evangelium, knjige molitvene etc. Pokopan je tam okol leta 1802. Epitaphion: Hic jaceo terrae cinis — vitae meae nam est finis — scxaginta octo lustris — vixi mundo quam inanis - In alšo Slaveča natiis — Kiizmič cognominatus In Ivanoc denatus. О Maria! Mi solamen esto mihi e (= et) tu-tamen ut lever a pöenis. Amen. Bil je verus propheta, jegov spomin još živi pri narodu. — Jožef Košič. župnik pri gornjem Siniku pisatelj, mož originalen. Med lustvo pošiljal brošure, šaljive (= šaljive) narodne povesti danajke pesme. Obrisani sloven, ogrsko zgodovino poslovenil etc. Umro je tam okol leta 1860 vrli slovenec v blagom je spominu. — Marko Žižek (Siseki) župnik Belotinski. Pisatelj. Y magvarske novice je rad pisao in tako je brano pravico cirkveno in narodovo. Društvo sv. Moliora je razširjavo vsvoji fari z-dušom telom, kako se kaže sad još danes njegovih trudov. Truden na telu in duhu šo je na pokoj in vsombathelyu je umro ne pozablivi sobrat. Anno 1884. Zemlič Stefan župnik gornja Lendavi. Kratki čas je španiivao v_«loijem Si-niki — povsod pastor bonus, in narodnjak slovenski. Izvrsten coneionator, pisatelj — za dom. Stalen ud mohorski in razširitel slovenske ludske literature, uljuden, miren, na cirkvenom polju učen, vrli theologus. Kratki čas bolehal — umro leta 1888. ibidem. Mlajši jošče živoči duhovni gospodje narodni, domoljubni, buditelji v šoli in cirkvi jeso: Jos. Borovnjak župnik častni dekan na Cankovi pastiruje ab Anno 1858. Ordiniran 1851 zlatomešnik anno 1901. — Kaplan v Turnišču — v Črenslovci — Sv. Juri. Uže 1862 si naročio Slovenski pri-jatel in druge knige in liste iz Lublane Maribora. Prvi je bil. ki je svojim so-bratom so (=šo = šel) naprej in kazao pot do slovenske literature in jezika književnega. Prijatela. Duhovnoga pastira, Gospodara — Naš dom —Mir. na vso moč razširjava Moliora že od mladih lejt. Za šolo za dom, cirkve je pisao knige, prestavlao potrebne pisave iz magvarščine — pesnic, govore. Zdaj je bio tukaj g. Simonič Bibliotekar u Beču, ki je popisao knige šolske. Je bio uvek buditelj za mlajše sobrate. Še živi delaven in vesel med veselimi, hoče živeti, da doseže očeta lejt 102. — Rodjen pri sv. Benediktu 1826. febr. 9. l)or F ran cz Ivanoci župnik tišinski. Dekan in nevstrašeni narodnjak. Slovenski pisatelj. Možato se je postavil na lastne svoje noge — prestavil magvarske šolske knige. Katekizem mali i veliki - bibliške za velike i male šo-lare — veronauk. Z kaplanom Kleklom slovensko učita — za volo toga sta panslavista. Učitelje in uradniki vse je razburjeno kakor lovski psi hodijo. Derčejo, tožijo, da sam biskup nežna kaj začeti.« Temu Borovnjakovemu poročilu o prekmurskih pisateljih je radgonski naddekan Fran Pintarič priložil svoje pismo, ki se glasi: » NUK, stari fond št. 192. — 10. SBL I, sir. 597, »Velečastiti gospod! Na Vaše cenjeno pismo (>. septembra t. I. štev. 138 tole: še le pred par dni sem imel priložnost, z g. Jožefom Borovnjakom govoriti, sein mu prebral Vaš listek, pa mi je rekel, da bo sam z lastno roko to. kar je najimetnitnejše, napisal, da Vam poslati zamorem. Ako pa nebi ktero besedo zastopili, pišite mi, jaz Vam rad vse pojasnim. Zvun od g. Borovnjaka navedenih so tudi mladi ogerski duhovniki, kteri so zu narodno reč prav navdušeno zavzeti n. pr. neki Klekl. duhovnik 4 ali 3 let. potem pa rojak tega. ki je letos primiciral. je enako zavzet za svoj ogerski slovenski narod. Za zdaj z bogom, se Vam priporočam prav uljiidno ter vas presrčno pozdravljam Radgona dne 24/10 902. udani Franc Pintarič mestni župnik in naddekan. Nekaj pripomb k Borovnjakoveinu precej površnemu poročilu in Pintari-čevemu spremnemu pismu. Borovnjak pravi, da je bil Mikloš Kiiziuič pokopan »tam okol leta I802<. [Tudi Janko Šlebinger ni bil popolnoma na jasnem, kdaj je Mikloš Kiizmič umrl, pravi namreč: »umrl II. aprila (sept?) 1804 pri Sv. Benediktu v Kančov-cih«.]le Mikloš je umrl II. aprila 1804." Borovnjak navaja tudi Miklošev nagrobni napis, precej skrajšan in nekoliko izpremenjen. Glasi se tako-le: I lie iaeeo terrae cinis. Vitue mcae nam est finis, Sexaginta Septem annis. Vixi mundo quam inanis. Praedicavi octo lustris, O malicat me in astris, Reposita inerces iustis. К Jesu mei meritis. In Alsô-Szluvecsu natus, Nicolaus baptisatus, Et Küzinits cognominatus. In Ivanotz tum denatus, Dens erat adiuvamen. Mihi Maria soluinen. Angelus custos levamen. Erat mihi et tutainen. lusti iudicis tentamen. lam su bi v ■ et examen, Lector ora pro nie Nuiuen, Ut laever a poenis. Amen. Ta nagrobni napis je prvi objavil madžarski slavist Jiinos Melicli leta 1902. Poslal mu ga je takratni župnik pri Sv. Benediktu — Sandor Muzuly (Mazali n).11 Ivan Camplin ga je prevedel takole: Tukaj ležim kot prah zemlje, žitek namreč moj končan je. Živel sedeminšestdeset let. okusil tnalo sem ta svet. Let štirideset pridige: nad zvezdami naj čaka me plačilo za pravičnike, ki Jezus gu zaslužil je. v Ivunovcih se prerodil: svéto ime Miklavž dobil. Bog me podpiral je, Marija bila upanje, angel varuh olajšanje in v boju budilo varovanje. Pravičnega Sodnika že prestal sem vse i/.prašanje 11 G v. G с f i 11, A s/.ombathelv i egyluîzincgye tiïrténete. III. kiitet. Szomba-tliely 1935, str. 234. Navajam: Géfin 111. 11 J. Melich, A mngyuros/.ûgi vend (szlovén) nyelvil irodaloin bibliogrâ-fiûjo. Magyar könyvszcnilc. Budapest 1902, str. 435—43(>. Na Dolnji Slaveči sem bil kot Kiizmič svetu se rodil. Moli. kdor čitaš vrste te, naj Bog očisti kazni me. Amen.13 Borovnjak omenja izmed sedmih knjig Mikloša Kiizmiča le štiri, prav tako na kratko tudi nekatera Košičeva dela. »Obrisani sloven« je Zobrisani Sloven i Slovenka med Miirov i Râbov; poslovenjena ogrska zgodovina pa Zgodbe vo-gerskoga krulestva iz leta 1848. Košič tudi ni umrl sokol leta 1860«, ampak 26. decembra 1867.14 Marko Žižek je v madžarskih člankih branil med drugim tudi narodnostne pravice prekmurskih Slovencev. Ni pa umrl leta 1884, kot je menil Borovnjak. ampak 4. maja 1890.15 Zemlič je umrl 10. novembra 1891.10 Borovnjakov oče Štefan je še dočakal sinove zlate maše leta 1901." Razen tiskov, ki jili Borovnjak navaja v tem poročilu, je dobival še — kot poroča Kovačič — Domoljuba, Rodoljuba in Rimskega katolika.18 Bil je tudi nekaj časa naročen na izdaje Matice slovenske. Tudi o sebi je Borovnjak v sicer kratkih in zgoščenih stavkih zelo mnogo povedal: najvažnejše, da je bil on tisti, ki je v Prekinurju »svojim sobratom šo naprej in kazao pot do slovenske literature in jezika književnega«. Pol stoletja jih je — in po njih ljudstvo — tako usmerjal in navezoval na slovensko kulturo in matično domovino. Nadvse tehtne in važne so Borovnjakove besede na koncu njegovega poročila, ko govori o dr. Francu Ivanocvju in njegovem kaplanu Jožefu Kleklu starejšem, o njunem pogumnem in neustrašenem delu za ohranitev slovenske narodnosti v njunem delokrogu, — pri verouku —, in v krajini med Muro in Rabo tudi z izdajanjem tiska v prekmurskem narečju kar velja posebno za dr. Ivanocyja. Madžari so mu zelo zamerili to njegovo skrb za prekmurski slovenski tisk. V svoji tišinski kroniki je leta 1899 zapisal: »Prav tako so (namreč Madžari) videli veleizdajo tudi v tem---. da sem skrbel primerno našim bednim razmeram za knjige v domačem narečju.«1' Tu dr. Ivanocv misli na Malo biblio s kcjpami za I.—II. razred (1. natis 1897. 2. natis 1898) in za III.—IV. razred (1898), ki jo je prevedel turniški kaplan Peter Kolar iz madžarščine. Madžarom je dal ta takrat najboljši veroučni učbenik Jôzsef Gerelv in dr. Ivanocvju je uspelo, da je bila ta biblija uvedena kot obvezna veroučna knjiga v vse slovenske šole v dekanijah Murska Sobota, Dolnja Lendava in Monošter. S tem obveznim poučevanjem verouka v slovenščini je bila obenem preprečena madžarizaeija pri verouku.20 To pa je Madžare zelo vznemirilo. Anton Trstenjak je nekatere dele tega Borovnjukovega poročila o prekmurskih pisateljih vzel skoraj dobesedno v svoj obširni rokopis Slovenci na Ogrskem, tako npr. začetek, kjer Borovnjak govori o deležu prekmurske duhovščine obeh ver pri gojitvi domačega slovstva in o inadžarizaciji v novejšem času v šolah; in prevzel je tudi konec o dr. Ivanocvju in njegovem kaplanu. 13 Iv. Zelko. Mikloš Kiizmič. Prekmurska knjižnica 1. Sobota 1937, str. 8. 14 Géfin 111, str. 208. 15 Géfin lil, str. 408. 1C Géfin lil, str. 467. 17 Géfin III, str. 48. Kovačič, Spomini, str. 92. " Fr. Ivanocv Adatok a cscndlaki plébania tiirténetéhez. Podatki k zgodovini tišinsko župnije. Prevedel J. Smej, str. 178. Navajam: Ivanocv, Podatki. Ivanocv, Podatki, str. 160. Körlevelek (škofijske okrožnice) 1897, št. XI, str. 3. Dialogi 1970, str. 466—467. Körlevelek 1897, št. IX, str. 6. Ifi Slavistična revija Končne misli Borovnjakovega poročila pa bogato dopolnjuje radgonski naddekan Franc Pintarič v svojem spremnem pismu, ko pravi, da so še tudi drugi »mladi ogerski duhovniki, kteri so za narodno reč prav navdušeno zavzeti«, ter imenuje Klekla in njegovega rojaka, ki da je imel leta 1902 novo mašo. Bila sta to oba Klekla: Jožef Klekl starejši, ki je bil posvečen v maš-nika leta 1897 in je bil leta 1902 res že pet let duhovnik in ves ta čas kaplan pri dr. Ivanocyju. »Enako zavzet za svoj ogerski slovenski narod« je bil tudi njegov bratranec Jožef Klekl mlajši, ki je leta 1902 res primiciral. Oba sta bila Ivanocvjeva učenca s Krajne. Med temi navdušenimi duhovniki za narodno stvar sta bila tudi Ivan Baša in Jožef Sakovič. Ravno leta 1902 sta morala Klekl starejši in Ivan Baša iti na službovanje zunaj Prekmurja, ker so njuni birmanci tega leta pri skušnji pred škofom odgovarjali v slovenskem jeziku.21 V to skupino narodno zavednih duhovnikov so kmalu nato vstopili tudi drugi mlajši, kot npr. dr. Franc Rogač, dr. Mirko Lenaršič, Štefan Kiihar starejši, Jožef Baša-Miroslav, Štefan Kiihar mlajši in Rudolf Kiihar.22 Ti važni podatki cankovskega Borovnjaka in radgonskega Pintariča o delu Mikloša Kiizmiča, Košiča. Zeniliča, Borovnjaka. dr. Ivanocv ju in nekaterih mladih duhovnikov za narodno zavest in pravice prekmurskih Slovencev zdaj končno — skoraj po sedemdesetih letih — le prihajajo na dan. Ob njih je še bolj čutiti, v kako hudem nasprotju z resnico so trditve, ki so se pojavile šele v zadnjih letih, da namreč »na začetku dvajsetega stoletja ga ni bilo v Prek-murju intelektualca, ki se ne bi imel za Madžara«, da je ta duhovščina bila le skupina majhnih, nerazgledanih in neznučajnih ljudi, ki razvoju niso bili dorasli«,23 in da je bil tisk. ki so ga začeli dr. Ivanocv in njegov krog Prekmur-cem izdajati v narečju, »prej pot k raznarodovanju, kot njihovemu prebujanju«.24 V tistih najtežjih letih madžarizaeije v Prekmurju — tudi iz Borovnjakovega poročila Trstenjaku in iz Pintaričevega pisma se to villi — se je dr. Ivanocv s svojim nesebičnim delom in trpljenjem skupaj s svojimi mladimi zavednimi duhovniki izkuzal kot zelo razgledan, neustrašen iu značajen človek pri obrambi narodnostnih pravic Slovencev med Muro in Rabo. Iz Pintaričevega pisma tudi vidimo, du je Trstenjak leta 1902 poiskal osebno zvezo, gotovo zaradi varnosti, preko radgonskega slovenskega izobraženca. da je ta obvestil Borovnjaka, kakšnih podatkov si želi Trstenjak od njegu. V Radgoni so v drugi polovici prejšnjega stoletja iu še v tem stoletju do prve svetovne vojne delovali tudi narodno zavedni slovenski duhovniki, ki so se obenem zanimali za narodnostne razmere v krajini med Muro in Rabo in tudi v našem tisku od časa do časa o tem poročali. Tako so v tem oziru bili prekmurskim narodno zavednim duhovnikom v oporo. Taki so bili radgonski kaplani Jakob Gomilšak (1867—1876),25 Anton Muršec (1876—1885), Franc Heel (1880—1890) in Franc Segula (1890—1901). Vsi ti kaplani so bili za časa svojega bivanju v Radgoni nadpoverjeniki mohorjunov iz Prekmurja. V tem času so 21 Ivanocv, Podatki, str. 215. Novine XXI 1931. št. 4, str. 1. 22 Dialogi' 1970, str. 556-561, 563. 23 M. Kranjec, Rdeči gardist. 111. knjiga. Murska Sobota 1967, str. 664—665. In na ovitku Rdeči gardist I. knjiga. 24 V.Šiftar, Dialogi 1970, str. 289. 25 SBL I. str. 231. imeli tudi narodno zavednega župnika v osebi Franca Pintariča, ki je bil rojen 16. septembra 1853 v Središču ob Dravi. [V mašnika je bil posvečen leta 1858.] Dne 1. septembra 1879 je postal župnik in dekan v Radgoni, naslednje leto pa naddekan okrožja. Umrl je v Radgoni 10. julija 1916.20 Iz njegovega pisma Trstenjaku leta 1902 razbiramo, da je zelo dobro poznal narodnostne razmere med prekmurskimi Slovenci in vedel za delovanje narodno zavednih duhovnikov. Da so takšni narodno zavedni duhovniki bivali v Radgoni, so dobro vedeli tisti slovenski izobraženci, ki so mislili obiskati Prekmurje in se osebno seznaniti z ondotnimi narodnostnimi, kulturnimi in političnimi razmerami. Navadno so za to pripotovali preko Radgone in se tu v župnišču tudi radi ustavili. da so dobili primerne napotke. Tako sta leta 1860 prišla tod iz Maribora v Prekmurje Božidar Raič in njegov spremljevalec, ki ga Raič imenuje le s črko »L«.27 Bil je to Viktor Lipež. takrat suplent na mariborski gimnaziji.28 Avgusta leta 1883 je prispel po isti poti v Prekmurje Anton Trstenjak. leta 1897 pa Karel Glaser, najbrž je v Radgoni zbolel in je zato odšel v bolnico v Gradec. Leta 1902 je prišel iz Radgone k Borovnjaku Franc Simonič. ki je pri njem zbral bibliografske podatke prekmurskih knjig za svojo Slovensko bibliografijo, ki jo je Slovenska matica izdala v letih 1903—1905. Leta 1905 je prišel iz Ljubljane preko Radgone na Cankovo in Tišino Janez Kalan.29 Seveda so si nekateri izbrali tudi kakšno drugo pot v Prekmurje, npr. preko Veržeja (Kovačič — 1893) ali Murskega Središča (A. Trstenjak — 1903), toda najrajši in najpogosteje preko Radgone. Ta pot se jim je zdela varnejša, manj pozornost zbujajoča, ker so bili Madžarom obiski slovenskih izobražencev v Prek-in u г j u zelo neljubi, češ da so »trosili panslavizem« med prekmurskimi Slovenci. Trstenjak je Borovnjaka zelo cenil in ugotovil, da s svojimi obiski ugodno vpliva nanj. Pridobil ga je tudi za sodelovanje pri Hribar-Tavčarjevem Slovanu. Ü teh osebnih stikih z Borovnjakom je leta 1910, že po Borovnjakovi smrti, zapisal: »Kadar sem se pokazal na Cankovi, ali je bilo podnevi ali pozno ponoči, sprejel ine je Borovnjak ljubeznivo in dolgo čez polnoč sva sedela pri mizi in se pogovarjala. To medsebojno občevanje je vplivalo nanj blagodejno, krepilo ga je v veri. da bo slovenska stvar tod zmagala.«3® To, da se je Borovnjak pol stoletja trudil, da bi svoje sobrate navezal na slovensko kulturno jedro s slovenskim periodičnim tiskom, vernike pa z ino-horjevimi knjigami, najzgovorneje priča o njegovi močni in neomajni slovenski nurodni zavesti. O tej je Trstenjak zapisal tole: Borovnjak je bil odločen narodnjak in svoje narodnosti ni nikdar tajil. To je na Ogrskem mnogo, kjer je priznana samo madžarska narodnost. Bil sem sam priča, kako je v družbi politično merodajnih madžarskih veljakov iz Železne stolice toplo poudarjal in zugovarjal narodne pravice ogrskih Slovencev.«81 20 Dopis šk. ordinariata v Gradcu z dne 20. okt. 1970. 27 Raič, Črtice, str. 53, 58. 28 CZN 6. (XI,D/1970, str. 84, 89. 2» S XXX11I/1905, št. 236, str. 3. ж Trstenjak, Borovnjak, str. 159. 31 Trstenjak, Borovnjak, str. 160. Čeprav je Trstenjak dobro poznal Borovnjakovo delo, posebno kot nabožnega pisatelja, zelo pravilno ocenjuje njegovo delo, ko piše: »Važnost Borovnjakovega delovanja je bolj kulturna. Vnemal je svoje tovariše, osobito mlajše duhovnike, da bi bili verni svojemu materinemu jeziku. Sam je stal vedno kot skala in se ni nikoli premaknil od svojega prepričanja, če tudi so se zaganjali vanj z vso besnostjo strastni Madžari. V današnjih političnih razmerah na Ogrskem so taki možje edina opora. A največjega priznanja in hvaležnega spoštovanja dolžni smo mu za to, da se je potezal za naš slovenski pravopis. Borovnjak je zagovarjal misel, da se je ogrskim Slovencem v pisavi približevati književnemu jeziku slovenskemu, in se naposled z nami združiti. Kar je mogel, je storil v tem oziru.«32 Leta 1913 je Jožef Klekl starejši končno tudi dosegel, da je prekmurski katoliški tisk sprejel slovenski črkopis. loan Škafar Radlje ob Dravi 11 KRITIKAM PRAVOPISA, PRAVOREČJA IN OBLIKOSLOVJA V SSKJ V nadaljevanju kritike obravnava Toporišič pravorečne probleme.1 Ta del kritike je manj odklonilen kot pravopisni. Glavni njegov očitek velja pravzaprav odsotnosti osnovnih pravorečnih določitev. Slovar namreč ne daje osnovnih pravorečnih pravil, ampak samo posebnosti, ki so vezane na posamezne besede. Tu spet nastopi problem, ki se je pojavil že pri pravopisu, ali spadajo v slovar tega lipa vsa pravila ali mora uporabnik slovarja najosnovnejše stvari poznati oziroma si jih poiskati v slovnici. Za prakso je seveda jasno, da mora uporabnik najosnovnejše znanje slovenščine že imeti, saj v nasprotnem primeru enojezičnega slovarja ne more uporabljati. Če npr. ne ve, kot suponira Toporišič, kako se prebere črka a, potem seveda tudi ne bo znal prebrati tistega stavka, kjer bo opis tega branja. Teoretično vzeto se je tu težje odločiti, čeprav je treba spet opozoriti, da slovarji tega tipa. kot je SSKJ, takih podatkov navadno nimajo. Vedno smo bili tudi navajeni misliti, da za 32 Trstenjak, Borovnjak, str. 160. 1 Glej SRL 19, 1971, sir. 222—229. Na prvi del Toporišičeve kritike sem odgovarjal pod istim naslovom v SRL 19, 1971, str. 433—462. — Črkarska pravda, ki jo je sprožila revija Avto, ko je začela pisati imena avtomobilov tako kot v hrvaški izdaji, in o katere začetku sem poročal v SRL 19, 1971, str. 446. op. 48a, se je medtem nadaljevala in končala s ponovno uvedbo originalne pisave za znamke avtomobilov. P rim. še Avto št. 13, 21. jul. 1971, in št. 16, 4. avg. 1971 (v št. 16 je objavljena anketa in v njej je objavljen tudi neavtoriziran po« govor s prof. Bajcein in sodelavci z Inštituta za slovenski jezik SAZU, med katerimi sem bil tudi jaz — toda ta pogovor je zelo netočno reproduciraii, večkrat so povezani iztrgani stavki ali besede od različnih ljudi in izgovorjeni v drugačnih zvezah, zaradi česar je prišlo do številnih napak, nekatere stvari pu so tudi dodane). Nato se je prenesla polemika v Delo, kjer sta nastopila J. Dular kot zagovornik fonetične pisave (31. jul. 1971, 14. avg. 1971, 28. avg. 1971) ter S. Jarc kot njen nasprotnik (7. avg. 1971, 21. avg. 1971). Kako je do te reforme in njenega propada prišlo, je pojasnil jezikovni urednik revije Avto A. Papier v Delu 11. sept. 1971. Proti fonetični pisavi avtomobilskih znamk se je pozneje izjavil tudi še J. Gradišnik v TT 8. dee. 1971. podatke o jeziku potrebujemo slovnico in slovar; po Toporišičevem konceptu pa bi zadoščal že slovar sam. Toda tudi če bi v slovarju bilo napisano, da je a srednji nizki samoglasnik, bi to še ne bilo dovolj, da bi kdo, ki o slovenščini nič ne ve, zadel pravo barvo našega a. Prav tako npr. pri r ne bi bilo dovolj povedati, da je r alveolarno--jezični vibrant, kot misli Toporišič, saj takoj za tem nastopi problem, koliko vibracij ima. Vseh takih stvari pa ni mogoče dajati v uvodu slovarja, čeprav bi nekaj več. kot je zdaj, morda lahko bilo. V glavnem uredniškem odboru ter v pravopisni in pravorečni komisiji je prevladalo mnenje, da naj slovar osnovnih pravopisnih, pravorečnih in obli-koslovnih podatkov ne daje. kot jih večinoma ne dajejo tuji slovarji. Jaz sani bi bil tista osnovna pravila, ki niso že kar na splošno znana in včasih v drugih priročnikih tudi ne dovolj jasno (ali celo napačno) formulirana, vendarle dal vsaj v zelo skrčeni obliki. Tako sem npr. predlagal namesto sedanjega stavka: »Izgovor besed se ravna po pisavi, le da je treba upoštevati osnovna pravila 0 izgovoru v. zvočnikov in izglasnih zvenečih soglasnikov ter o asimilacijah so-glasnikov po zvenečnosti« (§ 175). naslednje: »Izgovor besed se ravna po pisavi, pri čemer je treba upoštevati osnovna pravila: o se izgovarja na koncu besede in pred »oglasnikom kot ц (pred r lahko tudi kot v, pred zlogotvornim r= [эг] pa kot pred samoglasnikom kot v), na začetku (kadar se ne veže na prejšnjo besedo) in med soglasniki lahko tudi kot и (npr. vse, predvsem). Nezvočniki ter џ na začetku ali med soglasniki se po zvenečnosti prilagodijo sledečemu nezvoč-niku. Zapisani zveneči izglasni nezvočniki se obravnavajo kot nezveneči (razen v proklitikah in če so zlogotvorni. npr. bz). Zvočnik za zvočnikom (razen 1 j in nj) se na koncu besede, ali če mu sledi soglasnik, izgovarja zlogotvorno (film. birmski)* razen če je prvi zvočnik dvoglasniški / (j) ali ц. če pa je prvi zvočnik zlogotvorni r (npr. črn. črn. črnski), je drugi lahko zlogotvoren ali ne. Kadar je prvi zvočnik dvoglasniški џ, se ta lahko izgovarja nezlogotvorno ali zlogotvorno, (j. kot џ ali и (npr. ftiol), le v dvoglasniku оџ le kot џ (npr. poln). Poleg izgovora -эу je dvojnica z -it (npr. rekel). Ta osnovna pravila tudi v oglatem oklepaju niso upoštevana...«. Na podoben način sem imel pripravljene take strnjene informacije še za nekatere druge stvari, ki jih kritizira Toporišič (npr. o izgovoru zlogotvornega r. o kvaliteti kratkih e in o ipd.). Za nekatere stvari, o katerih se vprašuje Toporišič, kot npr. kako beremo Ij in nj v položaju pred samoglasnikom, ali dvoglasno ali enoglasno, pa je tudi iz sedanje formulacije. da se izgovor ravna po pisavi, razvidno, kako jih je treba brati.3 V kritiki Toporišič zlasti podrobno obravnava izgovor pri besedah na -lec. Analiza izgovora je po nepotrebnem zakomplieirana, ker so vključeni v kategorizacijo problematični besedotvorni principi.4 Izgovor f-a pa se opira na be- - Kot alternativno možnost sem predvidel, da bi se v nekaterih pozicijah lahko izgovarjal tudi nezlogotvorno (da bi bila dubleta zaradi prejšnjih predpisov). 3 Samo pri Hrvatih Iii lahko prišlo do nerazumevanja, ker pri njih d vočrk j i I j in nj zaznamujeta en glas. 4 Besede kot gverilec, drugošolec, čmikalec ipd. ima za izpridevniške izpeljanke. kur ni povsem gotovo in jasno, saj gverilec lahko izvajamo iz član gve-rile, drugošolec iz učenec druge šole (rir/.reda) in ne samo iz član gverilske organizacije. drugošolski učenec. sedo, iz katere je izpeljanka, ne glede na to, kako to izpeljavo pojmujemo. Principi za izgovor /-a so namreč naslednji: Če se pri podstavi na -l ta l v besedah, iz katerih so izpeljanke, ne izgovarja kot џ — bodisi da ni v izglasju ali se v izglasju izgovarja kot / — potem se izgovarja tudi v izpeljankah samo le (drugošolec, brezdelec, buialec (Butale), gimnazialec, bulec, ementalec (Emmental) itd.). Isto velja tudi za priponi -ka in -ce (drugošolka, bogomolka, bodalce, dekelce). Torej imajo izgovor le (oz. Ik) vse izpeljanke iz samostalnikov na -la. -lo, iz glagolov s podstavo na I in od tistih samostalnikov in pridevnikov na -/, pri katerih se končni -1 (gen. pl. seveda tu ni štet) izgovarja kot -/.5 Pri izpeljankah iz samostalnikov in pridevnikov na -L pri katerih je na koncu možen izgovor z џ. pa se ravna po njih tudi v izpeljankah, vendar se za stopnjo približa izgovoru /: pri izpeljankah iz besed, ki imajo v izglasju samo џ. je načeloma цс tü<,i ali le (debelec, črnikalec, goleč), izjemoma pri redkih ali knjižnih tudi obrnjeno (celec), pri izpeljankah iz besed z dubletnim izgovorom v izglasju pa je načeloma izgovor le na prvem mestu z dubleto цс (dolec) ali pri redkih ali knjižnih že tudi brez dublete (delec). Beseda rilec je primer zase. Tu ne čutimo izpeljave iz rilo; tudi zelo redka ekspresivna tvorba iz lovskega žargona dolgorilec ni občutena kot izpeljanka iz pridevnika dolgoril. sicer bi jo izgovarjali z le. ampak jo v našem jezikovnem občutku vežemo direktno na rilec (prim. npr. tudi dolgokljun). Doorilec pa je seveda izpeljanka na -lec iz glagola dvorili in jo je Toporišič pomotoma povezal z rilec oz. dolgorilec. Pri izglagolskih izpeljankah s priponskim obrazilom -lec je Toporišič ugotovil, da slovar določa 6 načinov izgovora. Pri -lec to sicer ne drži, je pa res šest načinov, če upoštevamo še -lka. Edini primer, ki ga navaja za izgovor samo 1 pri priponi -lec (dulec"), ne spada sem.7 Pri vseh izglagolskih izpeljankah z obrazilom -lec je torej (vsaj pri primerili v prvi knjigi slovarja) možen izgovor џс. pri enih je bolj pogosten, pri drugih manj. Slovar, ki je na prvem mestu informativen, je skušal z različnimi oznakami izgovora približno pokazati, kako se / v teh primerili izgovarja. Nihče ne pričakuje, da si bo kdo za vsak primer posebej zapomnil, ali ima v slovarju označen izgovor z џ. џ tudi I. и in /. I in Ц. I tudi (,'. saj jih celo Toporišič niti prepisal ni pravilno (pri delojemalec ni v slovarju џс tudi le, ampak џс m le, pri čitalec ne џс tudi le. ampak le in pri blažilec ne lс in lic. ampak le tudi џс). Nikakor pa informativni slovar ne more zapisati, da je izgovor pri bralec, gledalec, čitalec, elektrooarilec, gasilec enak, čeprav je res. da je občutek za izgovor 1-й v takih primerih precej nestabilen in pri posameznih ljudeh lahko precej različen ter da bi bili «gotovo delni premiki med posameznimi skupinami, če bi določala izgovor druga komisija in bi se upoštevali drugi informatorji. Jaz sam sem zagovarjal stališče, da bi bile v slovarju pri izglagolskih izpeljankah lia -lec povsod dublete in variitanje le s Kot redkejšo dubleto z izgovorom џ pa imajo nekatere takt- izpeljanke, ki jih v naši jezikovni zavesti težko povežemo z osnovno besedo, ampak imamo pri njih občutek, kot da bi bile izglagolske, pu čeprav takega glagola ni. Taki primeri v slovarju so: gnetilec, godalec. gorilec. " Ze Pleteršnik ima posebej napisano opozorilo, da se tu I ne izgovarja kot I. 7 Verjetno je tvorjen iz dulo. Iz glagola (luti ne more biti (prim, piti — pivec), če bi bil iz duliti, bi pa spadal v prejšnjo skupino z / od podstavo. v kvalificiranju obeh možnosti. Podobno tudi pri -Ika, le da bi bil tu le izgovor z I pri primerili, ki po pomenski kategoriji ustrezajo izpeljankam na -Inik. Prav tako sem zagovarjal stališče, da se dovoli izgovor l pri vseli izpeljankah na -Inik. -Iniea (tudi pri imenih za stara orodja, pri katerih bi bila dubleta z џ). Toda končno je obveljalo, da ne gremo na tolikšno sprostitev. Nepotrebno pa je Toporišičevo vpraševanje, če se pri primerih kot gledalka, bralka res govori samo цк. če je anketa to pokazala, ko vendar oba veva, da lahko takoj zberemo skupino anketirancev, ki bo govorila prav vse primere samo z / (tudi pri -lec),8 ali pa drugo skupino, ki bo govorila tudi samo gostilna, kopalnica ipd. Za slovar je upoštevano nekakšno povprečje; in kolikor sem le mogel, sem upošteval izgovor ljudi, ki so brez predsodkov glede posameznih spornih problemov. Prav bi dal Toporišiču v tem, da je izgovor ц pogostnejši pri delujočih osebah (ali nosilcih stanja) kot pri imenih za orodje. Imena za orodje lahko bolj naslanjamo na pridevnike (drobilec ■*- drobilni stroj), kot za izpeljanke na -Ika omenja že Toporišič. Toda to ločevanje nikakor ni vedno tako ostro, da bi mogli vsa gesla, ki pomenijo človeka in napravo, stroj, ločiti na dvoje, kot je npr. v slovarju po tem principu ločeno drsalka »ženska, ki se drsa« z izgovorom Ik in цк in drsalka priprava za drsanje« z izgovorom /. Drugače nakazati tako stvar pa v slovarju skoraj ni mogoče. Tu bi se ustavil še ob naslednji Toporišičevi pripombi v oklepaju: »Ob tej priliki naj omenim še pravopisni spodrsljaj, ki ga je po vsej verjetnosti rodilo nagnjenje pisati vendarle rajši več besed na -vec kot na -lec: namesto glocla-uec. hrkavec in dremaoec v pomenu tisti, ki vrši to in to dejanje« bi bilo prav pisati glodalec, hrkalec, dremalec. Tako so slovarniki pravilno prenesli med besede na -lec prvotno nastavljeno besedo čaraoec. Tu je šel Toporišič spet predaleč. Po njegovem pravilu lahko prav vse samostalnike na-Dec, ki imajo ob sebi glagol, spremenimo na -lec. Kot dremalec »tisti, ki drema . hrkalec tisti, ki lirka« lahko zahtevamo tudi bahalec »tisti, ki se balia«, begalec tisti, ki bega, večkrat pobegne«, brbralec »tisti, ki brbra«, cme-ralec tisti, ki se cmera«, cmerikalec tisti, ki se cmerika«, frfralec »tisti, ki 1'rft'u«. godrnjalec tisti, ki godrnja . hohnjalec listi, ki liohnja«, jezikalec »tisti, ki jezika . kujalec listi, ki se kuja«. še palec tisti, ki šepa« itd. Toda kot je bahavec tudi tisti, ki je bahav, ki se bahavo obnaša«, je tudi dremavec tudi tisti, ki je dremuv, ki se dremavo obnaša in kot je hohnjavec tudi »tisti, ki hohnjuvo govori«, je tudi hrkavec tudi (isti. ki je lirkav. ki oddaja lirkave glasove« ipd. In dokler po naši tradiciji pišemo tiste samostalnike, ki jih lahko naslonimo na pridevnike na -av, z v. je treba pisati dremavec. hrkavec. Toporišič tudi ni opazil, da hrkavec in dremavec tudi akcentsko nista združljiva s samostalniki na -alec: hrkavec in dremavec ne moreta biti pisana z / (pripona -alec je naglašena). Tudi drugi pomen v slovarju pri dremaoec izključuje pisavo z I. " Lahko pa tudi tako, ki bo govorila samo / tudi v primerih kot pol, volna ipd., da o primerih kot popolnoma, žal. poli. kolk ipd. niti ne govorim. Opozoril bi še. da je prvotni To poriši če v predlog (ki ga je pripravil za gesla od a—d) predvideval celo manj düblet z izgovorom I, kot jih ima slovar zdaj. Samo izgovor и je predlagal seveda tudi pri bralka. Priznam pa Toporišiču, da ima prav pri besedi glodalec. Pisati bi jo bilo bolje z /. Y našem jezikovnem občutku je ne moremo več vezati na pridevnik glodav. Vendar je zaradi odloka predsedstva SAZU, ki je citiran v slovarju v § 172. in zaradi stališč nekaterih članov pravopisne komisije ostalo v slovarju glodavec. kot je bilo v SP 1950 in v SP 1935. Jaz sem predlagal celo izločitev pridevnika glodav. ki itak praktično ni več živ.9 iz slovarja, da bi bilo formalno ustreženo pravilu, ki predvideva pisavo -avec pri samostalnikih, ki imajo ob sebi še pridevnik na -ao. Pri tem pravilu pa bi bilo tudi sicer treba bolj poudariti to. da pridevnik na -av vpliva na pisavo -avec le tedaj, če samostalnik tudi pomensko lahko izvajamo iz pridevnika. V tem smislu je beseda gugaoec iz SI' 1955 in 1950 v slovarju razdeljena na dve gesli: gugaoec kdor gugavo hodi« in gugalec »kdor se guga (na gugalnici)«. V nadaljevanju kritike obravnava Toporišič samostalnike na -Inik. Ker ni pridevnikov na -len z izgovorom џп, pravi: »Torej lahko pričakujemo, da tudi samostalnikov na -ynik ali itnica, ki so vendar izpeljani iz teh pridevnikov, ne bo. '...J Za sodobni knjižnojezikovni čut so vse to izpeljanke iz pridevnikov na -len, in ker izgovor цп pri njih ni mogoč, ne more biti niti pri samostalnikih, izpeljanih iz njih.« Za besede, ki jih zdaj izpeljujemo, to povsem drži. Toda npr. besede kuhalnica ne bo nihče, če jo še dobro pozna, povezoval s pridevnikom kulialen in jo izvajal iz kuhalna naprava. Beseda, ki je stara in živi kontinuirano iz časov, ko so še veljali drugačni jezikovni zakoni, lahko tudi izolirano ohrani svojo nekdanjo podobo.10 Zato pri določenih besedah ni mogoče enostavno likvidirati izgovora -unik, -џтса. O dubletnein izgovoru z l tudi pri takih besedah pa sem svoje stališče omenil že zgoraj. O izgovoru /-a v -hloo je Toporišič ugotovil, da je v slovarju predpisan izgovor џ, če gre za izpeljavo iz imen za delujoče osebe s priponskiin obrazilom -lec (bralstvo, gledalstoo). On bi še pri tretjem takem primeru (gasilstvo) dal izgovor џ. Drugi primeri na -Istvo so izvedeni iz takih besed, ki imajo že same samo izgovor / (skoraj same tujke). V slovarju niti ni toliko opuščen izgovor џ pri gasilstvo zaradi pomena »dejavnost gasilcev«, ampak se na splošno izpeljanke na -Iski in -Istvo sicer ravnajo po -lec, vendar je izgovor malenkostno približan k / (priin. bratomorilski, delodajalski, gasilski). Toporišič nadaljuje: »Zu konec ne bo nezanimivo pogledati še, kako se pisni / izgovarja na koncu besede v iinenovalniku ednine moškega ali ženskega spola in pri prislovih na -I. Takih samostalnikov je 162, izgovor samo na џ pa je v slovarju zapisan le pri 6 (drgal, drhal, čepel, domisel, čebul, fižol), tudi џ pa pri 5 (bokal, globel, del. bil in dol). Bazen pri zelo pogostnem fižol lji tu povsod lahko dovolili tudi izgovor na -/; kajti če ima celo pogostni del variantni izgovor -vJ-l, bi ga lahko imela tudi drgal ali čepel (primerjaj kopel).* Povsod bi bilo izgovor na -/ težko dovoliti. Domisel je preveč vezana na misel. Pri domačih besedah se namreč izgovor na -џ še kur drži. Med temi 162 samostalniki, ki jih omenja Toporišič (prav bi bilo okrog 180), so namreč razen tistik ki imajo izgovor na -ц ali tudi na -u, skoraj izključno tujke. Pri kritiki zahtevanega iz- * V gradivu so samo izpisi iz Sovreta in medicinski terminološki predlog (vendar besede tudi medicinski slovar nima). 10 Tudi pri pridevnikih na -lan je mogoče dobiti posamezne primere z izgovorom цп (npr. kupilen). govora z џ pa Toporišič ni upošteval, kako so te besede kvalificirane: čepel je nur. dolenjsko, drgal pa zastar. Pri obliki, ki je kvalificirana kot narečna, daje slovar narečni izgovor prilagojen knjižnemu sistemu in ta način Toporišič v nadaljevanju kritike pohvali. Zastarelih besed pa v današnjem knjižnem jeziku pravzaprav ne moremo uporabljati, ker so mrtve: če pa hočemo z njimi jezik arhaizirati, potem vzemimo še ustrezen izgovor (lahko pa»bi se po mojem mnenju od tega odstopilo pri primerih kot bezgalnik, kjer gre za izgovor živega tvornega sufiksa). Da je pa pri del naveden »variantni izgovor z -u/-U (oz. prav -l/-v) je kljub pogostnosti te besede razumljivo iz tega, da je ta beseda za precej ljudi knjižna (oz. je pred časom bila knjižna), sprejeta iz knjižnega jezika v nadomestilo za njihovo narečno tujko tal in ta tujka je s svojim l še podpirala izgovor l-d pri del-, tako se je pri del močno uveljavil izgovor z -/. Pri prislovih na -mal (dosegamal itd.) se s Toporišičem nikakor ni mogoče sklicevati na to, da so to rodilniki množine, kjer je izgovor -/ skoraj v celoti prodrl. V rod. mu. je izgovor / prodrl zaradi podpore drugih sklonov, to so pa okamenine, pri katerih se druge oblike ne uporabljajo in zato ne morejo vplivati. In spet moram pripomniti, da so ti prislovi okvalificirani kot zustar. (dosega-, dotega-) ali star. (doteh-, dosih-, dotistih-), torej niso več živi ali pa imajo arhaično patino. Je pa res. da je pri crkel in dobrodošel izgovor z џ izpuščen po pomoti.11 Do tu je Toporišič obravnaval po njegovem pozitivne lastnosti pravorečnih določitev v novem slovarju, nato preide na negativne. Med temi našteva zlasti odsotnost osnovnih pravorečnih določitev, o čemer sein pa svoje stališče povedal že zgodaj, tu bi dodal le še nekaj pojasnil k posameznim problemom. Pri obravnavi izgovora izglasnih zvenečih soglasnikov se Toporišič sprašuje, ali je »ponazoritev izostala zato, ker se slovarniki v taki izrecni formulaciji niso mogli izreči za nauk Škrabca. Breznika, Ramovša in Bezlaja (ter Toporišiča), da v teh primerih govorimo nezvcneči nezvočnik namesto zvenečega, in tako na tihem podpirajo, menda Šolarjev nauk, ki se od 30-ih let širi po naših jezikovnih priročnikih, da je namreč d v teh primerih na pol zveneč oz. komaj še zveneč.t Pravzaprav je že iz sedanje formulacije v slovarju mogoče sklepati, da se zveneči izglasni nezvočniki obravnavajo kot nezvcneči. kajti v nasprotnem primeru jih ne bi bilo treba omenjati kot izjemo. č'c bi bilo mišljeno samo po-jeinanje zvenečnosti pred pavzo (kot v SP), bi bilo to zajeto s točko asimilacije soglasnikov po zvenečnosti. Ker se v določenih pozicijah (pred samoglasniki in zvočniki) nezvočniki nujno realizirajo neasimilirano, je jasno, da je stališče SP 1935,12 SP 1950, SP 1962. Ruplovega Slovenskega pravorečja 1946. Ss 1956 itd. o na pol zvenečih izglasnih soglasnikili in o potrebi prizadevati si jih izgovarjati zveneče, nevzdržno.13 Tak izgovor je s stališča knjižnega jezika 11 Mimogrede povedano je prvo varianto izgovora gesel pod a do d pripravil Toporišič in pri pregledovanju sem pri teh dveh primerili spregledal, da ni določen izgovor z џ. 12 Str. VI: »Izglasni zveneči «oglasniki zgubljajo v svojem končnem delu zven: mràz. léd, lirîb, bôg si prizadevaj govoriti s končnim -z, -d, -b, -g in po naravi sami postanejo ti glasovi na pol zveneči.« 13 Da slovar res ni predvideval takega izgovora kot dosedanji pravopisi, se dobro vidi tudi po tem, da določa pri sklopih kot bogoe, boglonaj, bognasoaruj ipd. izgovor -ko-, -kl-, -kil- ipd. neslovenski. Popolnoma nejasno in i je. kako je moglo tako določilo priti v SP 1935, oil koder se je potem razširilo še v druge priročnike, saj je Ramovš, ki je odločal o pravorečju v SP 1955, že leta 1917 (LZ 1917, str. 502) nastopil proti Tominšku, ki je hotel ločiti med izglasnimi zvenečimi in nezvenečimi soglasniki. In pozneje je v HG 1Г § 100. 119, 254 jasno povedal, da so izglasui soglasniki izgubili zven in da so zveneči le ozko narečno omejeni. O zapisih in branju tipa i + V sein odgovarjal že v SRL 19. 1971, str. 439 do 445. 'Iu Toporišič ponovno očita novemu slovarju pravorečno diktaturo . ki naj bi uvedel v tem tipu izgovor z zevom. Pravi, da je nastavek takega pojmovanja že v SP 1962. Seveda ni res, da bi šele SSKJ uvedel izgovor s hiatom. SP 1950 o tem ne govori, zato pa še ni rečeno, da je predvideval izgovor j v primerih s pisnim hiatom; prav nasprotno, ker bi bil izgovor z j posebnost nasproti pisni obliki, bi ga moral omenjati, če bi ga predvideval. Jasno pa je npr. povedano, da je v takih primerih tudi v izgovoru liiat. že v Ruplovem Slovenskem pravorečju (str. 52). Toporišič pravi, da je komaj razumljiv tudi konservatizem slovarnikov v označevanju naših tonemov. saj jim je akut rastoča intonaeija«. Tu se sklicuje predvsem na svoji razpravi iz leta 1967 in 1968. Pripomnil bi. da slovar ne uporablja poimenovanja rastoča in padajoča intonaeija. ampak akutirana in eirkumflektirana. Ker se je doslej skoraj redno uporabljala oznaka rastoča in padajoča intonaeija. je to zaradi lažjega identificiranja navedeno le enkrat v oklepaju. Sam sein leta 1966 v članku Premene tonemov v oblikoslovnih vzorcih slovenskega knjižnega jeziku (JiS XI 24) pojasnil la način poimenovanja z. naslednjimi besedami: Pri toneinskcm nuglaševanju ločimo na na-glašenih vokalih dve intonaciji. ki ju tradicionalno imenujemo rastoča iu padajoča. Ker pa značilnost njunega melodičnega poteka ni samo v tem. da raste ali pada. ampak je večinoma pri prvi padajoče rastoč in pri drugi rastoče padajoč ali pa se nasprotje med njima kaže samo v relativni višini, ju je bolje imenovati kar po znakih, s katerima ju označujemo: akutirana namesto rastoča in eirkumflektirana namesto padajoča.« V uvodu uporabljena terminologija mislim, da je torej v redu. Res pa je. da je v slovarskem delu slovarja akut razložen kot »grafično znamenje za /.../ rastočo intonacijo« oz. rastoča intonaeija«, akut irai i izgovoriti rastoče into-niranoc ipd. Toda pri teh razlagah nisem sodeloval jaz, ampak jih je predlagal Toporišič kot terminološki svetovalec za lingvistično terminologijo. V kartoteki Inštituta za slovenski jezik SAZU so npr. taki listki s Toporišičevimi predlogi za razlage: akut »/.../ 5. znamenje za dolgi, rastoče intoniruni vokal . metat onični akut »iz padajoče intonucije premenjeni v rastočo«, akutiran »z rastočim toničniin potekom , cirkumfl ek I i ran je izgovorjava s padajočo intonu-cijoc, cirkumflektiran s padajočim toničniin potekom: sin.: potisnjen, padajoče intoniran«, cirkumflektirati I. izgovoriti s padajočo intonacijo, 2. besedi pripisati znak za padajočo intonacijo« itd. Med drobnostmi Toporišič navaja: »V S 175 se (z nespretno formulacijo?) izmed zvočnikov izvzema fonem o. Če ne gre zu nespretno formulacijo, to pomeni. da ima SSKJ I argumente, ki rostavrirujo nezvočniški slalus tega foncina /.../«. Formulacija v S 175 je nekak povzetek moje prvotne formulacije (glej zgoraj) in je pravzaprav mišljen pri opombi o zvočnikih zlogotvoren ali ne- zlogotvoren izgovor zvočnikov (tipi film. birmski, čro, drl), pri opombi o d pa je mišljena premena о-џ in zato seveda ni v tem nobenega poskusa restavrirati nezvočniški status fonema d. — O primerili iipa drl. nesel glej zgoraj. — Za bridge naj bi bil napačno zapisan izgovor -dž namesto -č.14 toda v oglatem oklepaju nimamo strogega fonetičnega zapisa, saj je v uvodu slovarja v S 175 povedano, da na osnovna pravila (med temi je naštet tudi izgovor izglasnih zvenečih soglasnikov) slovar ne opozarja. Po moji prvotni formulaciji (glej zgoraj) pa bi bilo celo izrecno zapisano, da osnovna pravila tudi v oglatem oklepaju niso upoštevana. V oklepaju tudi niso upoštevane asimilacije, npr. camera obscura \kamera obskura\. Mislim, da tak način ni napačen, saj je s tako zapisanim izgovorom podana tudi že oblika, ki bi bila. če bi se beseda bolj udomačila, primerna za poslovenjeno pisavo. — Beseda blues se po podatkih strokovnjakov za to glasbo izgovarja s s. — Toporišiču se zdi glede na to. da se zgodovinsko upravičeni polglasnik v drugih kategorijah v slovarju precej ohranja, preuranjeno opuščen (alternativni) izgovor s polglasnikom pri sufiksu -en v položaju za dvema soglasnikoma: tip družben, umstoen. Resnici na ljubo bi tudi on lahko priznal, da v teh primerih nihče ne govori več polglasnika, ampak nasprotno zelo pogosto slišimo celo naglašen -én, ki ga pa slovar ni upošteval. Tudi drugod je slovar precejkrat dovolil izgovor z e prim. npr. pri besedah (in njihovih izpeljankah) bebljati. bega niča. bezljati, cefraii, cezeti, cnesti. čebela, čemeren, kar glede na celotno število polglasnikov v korenskih zlogih nikakor ni majhen odstotek. Pa še to: izgovor polglasnika v sufiksu -en v položaju za dvema soglasnikoma je bil opuščen na Toporišičev predlog. (Se bo nadaljevalo) Jakob Hi gier SAZU, Ljubljana Slovenska slovnica za Italijane Brunu Guijona Slovenci in Italijani živijo že 14(H) let kot sosedje na vzhodni italijanski meji, ki pa ni ostra črta, ampak obsega več ali manj širok pas. kjer se oba naroda mešata, pogosto celo v isti družini. Zato je razumljivo, da se hočeta sosednja naroda spoznati, predvsem jezik drug drugega, saj je jezik sredstvo, ki omogoča medsebojno občevanje iu odkrivanje kulturnih vrednot. Izobraženci narodne manjšine so po sili razmer dvojezični, zato so kot nalašč poklicani, da skrbe za medsebojno poznavanje, tudi s pisanjem slovnic lastnega in tujega jezika. Slovenski izobraženci iz obmejnega pasu so vedno skrbeli za to, da bi italijanski narod seznanili s slovenščino, o tem priča kakih dvajset slovenskih slovnic, ki so jih napisali za Italijane. Največ jih je izšlo v Trstu (8), Gorici (3), Vidmu (2), večina torej v obmejnem pasu. 14 Takih primerov je še nekaj več, npr. chartreuse \sartrézj, happy end [hêpi ênd\. Ce pustimo ob strani prve poskuse, ki so jih napravili F га Gregorio Alasia da Sommaripa,1 Vincenzo Franul von Weissenthurn,2 Joseph Premru* in Giuseppe Löseln, ki je prevedel Sketovo slovensko slovnico za Nemce,4 je napisal prvo pomembnejšo slovensko slovnico za Italijane Bruno Guvon.5 Bruno Guyon (nekateri ga pišejo Gujon) je bil beneški Slovenec in se je rodil 1865 v Špetru Slovenov (Sv. Peter ob Nadiži), dovršil osnovno šolo \ domači vasi in Čedadu, gimnazijo pa v Vidmu. Na univerzi v Milanu je bil učenec furlanskega znanstvenika Graziadia lsaija Ascolija. ki je odkril v njeni Slovencu, nadarjenega za jezikoslovje. Spodbudil ga je in Guyon se je kot samouk dobro naučil materinščine, a tudi srbščine, o kateri je napisal teore-tično-praktično slovnico (Grammatica teorico-pratica della lingua serbu, Mi-lano 1919). Guvona so v prvi vrsti zanimala krajevna imena v Beneški Sloveniji in Julijski krajini in o tem je napisal več razprav, npr. O slovanskem elementu v krajevnem imenoslovju Julijske krajine, Krajeslovne raziskave med Terom in Sočo, Slovanski element v albanščini tostranske Kalabrijc idr. Leta 1902 je Guvon izdal v znanih priročnikih Hoepli v Milanu Grammatica, esercizii e oocabolario delta lingua slooena (513 strani). V Uvodu govori o potrebi, da Italijani spoznajo slovenski jezik, ker »govori tostran Julijcev v Furlaniji še kakih štirideset tisoč prebivalcev slovenščino.... ker so raztresena slovanska krajevna imena v Furlaniji in deloma v Benečiji«, ker je slovenščina najbolj harmonično razvila fonetični sistem in ker z znanjem slovenščine najlaže študiramo ostale slovanske jezike. Slovnica ima praktične namene in je razdeljena v pet oddelkov. V prvem obravnava fonetiko, zelo podrobno in na več mestih zastarelo. Sam pravi, da se je držal uvoda v Pleteršnikov slovar, zato ima preveč diakritičnih znakov, ki so za tujca nerazumljivi. Znanstvenikom je hotel pokazati različne spremembe v sklanjatvi in spregatvi, na koncu pa se zaveda, da >bi bil ta tlel mogel izpustiti«. Razen iz Pleteršniku je zajemal še iz slovnic, ki so bile napisane za Nemce (in našteva Miklošiča, Murka, Sketa, Janežiča, Šumana in Škrabčeve spise). Drugi del G. slovnice obsega sklanjatev in spregatev; tudi tu se G. pogosto spušča v prevelike podrobnosti in zastarelosti. 1'ri moški sklanjatvi obravnava posebej samostalnike bitij in stvari, trdo in mehko sklanjatev (npr. tudi \ I. sklanjatvi — riba : oolja). Uporablja vokativ iu trdi. da imajo ni. suni. v rod. na -u v množini dva poudarka, npr. grâd-ôo-i, gràd-ôo ... (pozna pa tudi krajšo obliko grad-je (/'). grad-ij..., brez nuglasa). Glagol je kljub manjšin netočno- ' Fra Gregorio Alasia da Sommaripa: Voeabolario italiano e schiavo. 1'dine 1607. I U listov. 2 Vincenzo Franul von Weissenthurn: Saggio grammaticale italo-cragno-lino. Trst 1811, str. 355. Joseph Premru: Nova nnbéra laških, nemških in slovenskih pogovorov (naslov je trojezičen iu tudi teksti). Gorica 1850, str. 255; II. izd. 1865: III. izd. 1882 (sodeloval duhovnik Ivan Rejec); IV. izd. 1892; V. izd. 1900; VI. izd. 1905; VII. izd. 1910. 4 Jakob Sket: Grammatica della lingua slovena. prevedel dott. prof. Giuseppe Losch i. Ud ine 1893, str. 483. 5 Prof. Bruno Gujon, Trinkov koledar 1972, Gorica 1972. 105—108. stiin dobro razložil, le v I. vrsti je izpustil razred na -r, -Z in deleležniki na -e niso vsi pravilni (nesé, šteje ...). V tretjem delu so zbrane besede po pomenskih skupinah, kot so vera. elementi, čas. človek itd., sledijo jim Vsakdanji razgovori. V tem delu je toliko napak, da dokazujejo, kako slabo je Guvon praktično obvladal slovenščino. Prof. Budal je o tem zapisal: »In res, kar je povzeto po učenih, temeljitih slovanskih virih, ki jih pisatelj omenja, je dobro podano, lepo razloženo in daje precej točno sliko našega jezika. Le kjer Guvon zajema iz svojega lastnega znanja slovenščine, kakor v pogovorih, se resna slovnica prevrže skoro v liu-morističen zabavnik.«0 V četrtem delu je antologija slovenske proze in poezije, zelo skromna (vsega 17 strani), zato ne more nuditi predstave o slovenski literaturi (Prešeren je npr. zastopan s Pod oknom, Pevcu in sonetom Kupido). Bogat pa je slovar v zadnjem delu, slovensko-italijanski in obratno. Leta 1917 je Guvon pripravil novo izdajo in ji dal naslov Grammatica ten-rico-pratica della lingua slooena. Druga, popravljena in razširjena izdaja. Hoepli, Milano 1918, str. 543. V uvodu pravi, da je pravzaprav razširil samo praktični del. ker ga je zahteval »sedanji trenutek«. Tedaj so namreč italijanske čete na vzhodnem bojišču že zasedle nekaj slovenskih krajev, zato je Guvon pripravil slovnico tudi za tamkajšnje vojake in karabinjerje. Guvon je kot samouk napravil, kolikor je mogel. Znanstveni del je za čas in razmere dovolj dober in knjiga je brez dvoma dosegla namen: seznanila je širši krog Italijanov s slovenščino, z jezikom naroda, ki je bil zaradi sto in stoletne vključitve v Avstrijo le malo znan. Dosegel pa je tudi, da je izšla njegova knjiga v Milanu in v tako odlični zbirki, kot so bili Priročniki Hoepli (Manuali Hoepli). Martin Jeonikar Univerza, Padova ANTON AŠKERC V NEMŠKIH PREVODIH BIBLIOGRAFIJA I. Abecedni pregled prevodov Afanasij Sjcmjonovič (I, 274) 1. Afunasius Sjcmjonovič. [Ach, ein Held bist du, Ivan Vasiljevič.) [Oh. junak si, car Ivan Vasiljevič.| [Prev.| Dr. Gojmir Krek. (Odlomek.) Studie 1899, str. 57. Anka (I, 24) 2. Anka. (Anka wandert einsam längs der Felder.) |Prev.[ Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 80—82. " Slavko Slavec (Andrej Budal): Nekaj italijanskih glasov o Južnih Slovanih, Luč, L, Trst 1927, 79. Balada o Cožotili 5. Ballade von den Chioggioten. [Prev.] Dr. Rudolf Andrejka. SKuSL 1916. str. 20—25. * Original se nahaja v: A.Aškerc: Jadranski biseri. Balade in romance slovenskih morskih ribičev. — Ljubljana: L. Schwentner 1908, str. 56 si. Balada o potresu (I, 45) 4. Das Erdbeben. (Ein Fahnengeflatter, ein Glockengeläut'.) [Prev.] Dr. Gojinir Krek. Studie 1899, str. 32 si. Balada o sv. Martinu (I. 258) 5. Die Ballade vom HI. Martin. Ins Deutsche übertragen von Zlatko Gorjan. Belgrader Zeitung, 2 1925. 273, 2. Boj pri Pirotu (I, 57) 6. Der Kampf bei Pirot. [Doch, König, wenn sterben ich werde.] [A. kralj moj, ko smrt me poljubi.] [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Zadnja strofa.) Studie 1899, str. 59. Božična pesem siromakova (I, 215) 7. Weihnachtslied eines Armen. [Nur wer mit Elend selbst gerungen hat.| [Le kdor občutil sam je kdaj gorje.) [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Zadnja strofa.) Studie 1899 str. 73. 8. Weihnachtslied der Armen. (Im leuchtenden Palaste wardst du nicht geboren.) [Prev.] Mina Conrad-Eybesfeld. Der Gral. Essen. 15/1921. 11/12, str. 518 si. 9. Weihnachtslied der Armen. [Prev.] Hermann Wendel. (Odlomek.) Wendel, H: Aus drei Kulturen 1922, str. 235. Brodnik (I. 16) 10. Der Fährmann. (Mit donnerndem Dröhnen, durchs Thor/ Gigantischer Felsen hervor/ Wälzt Sava die langsamen Wogen.) [Prev.] Gojmir Krek. SA 1895, str. 241 sl. 11. Der Fährmann. Aus dem Slovenischen des Anton Aškerc übersetzt von Gojmir Krek. ö-uR, 23/1898, str. 175 sl. 12. Der Fährmann. [Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 43 sl. * Prva objava prevoda v Gregor Krek: Slavische Anthologie. Ponatis v österreichisch-ungarische Revue. Wien. 23. letnik. 13. Der Fährmann. |Prev.] Dr. Rudolf Andrejka. AsD 1932, str. 7 sl. 14. Der Fährmann. Aus dem Slowenischen von Dr. Rudolf Andrejka. Morgenblatt, 47/1932, 159, 10 (= 12. 6. 1932). Buda v bramanski knjižnici (11, 64) 15. Budha in der Bibliothek der Bramanen. [Prev.] -n- [= Anton Funtek]. LZtg. 118/1899, 298, 2388 (=30. 12. 1899). * Podatek o avtorju iz spremnega besedila. 16. Budha in der Bibliothek der Bramanen. [Prev.] Anton Funtek. (Odlomek). АТЫ, 25/1910, 178, 3 (= 6.8. 1910). * Objavljeno v članku: Karl Glaser: Anton Aškerc. Čaša nesmrtnosti (I, 47) 17. Der Becher der Unsterblichkeit. [Prev.] Dr. K[arl[ Glaser. Siidsteirische Presse, 2. 12. 1905. št. 96. 18. (Schmückt das graue Haupt der bunte Turban.) (Turban pisan diči ruso glavo.) [Prev.] Karel Glaser. (Odlomek.) CZN 1934, 35. •Objavljeno v članku: Dr. Anton Dolar: Prof. dr. Karol Glaser. Obris življenja in dela. Cuj veter piše razdivjan (II, 12) Gl. Glas vetrov. Delavčeva pesem o premogu (II, 57) 19. Die Kohlengräber. [Prev.] Etbin Kristan. Arbeiter Zeitung, 27. 1. 1900. 20. Die Kohlengräber. [Prev. Etbin Kristan.] Sozialistische Monatshefte, 1900. št. 12. 21. Arbeiterlied von der Kohle. |Prev.] Hermann Wendel. (Odlomek.) Wendel, H.: Aus drei Kulturen 1922, str. 236. Dvorski norec (I, 83) 22. Der Hofnarr. [Prev.] Anton Funtek. LZtg, 109/1890, 80, 638 (=9.4. 1890). * Objavljeno v članku: Anton Funtek: Balladen und Romanzen. 23. Der Hofnarr. (Lehne nicht so einsam träumend.) |Prev.] Anton Funtek. LZ. 10/1890, 12, 763 (- 1. 12. 1890). * Avtor in prevajalec iz spremnega besedila. Ponatis iz Laibacher Zeitung. 9. 4. 1890. 24. Der Hofnarr. |Prev.] Anton Funtek. Politik, 13. 9. 1893. 25. Der Hofnarr. [Prev.] Anton Funtek. SA 1895, str. 236 sl. 26. Der Hofnarr. |Prev.] Anton Funtek. Studie 1899, str. 89 sl. * Prej objavljeno v Krekovi antologiji (Slavische Anthologie). 27. Der Hofnarr. In das Deutsche übertragen von A[rmer] M]ann] [= Fra-njo Selak]. АТЫ. 14/1899, 294. 9 (= 23. 12. 1899). * Objavljeno pod skupnim naslovom: Slovenische Poesie. Epilog (II, 214) 28. Epilog. (Die letzte Seite und das letzte Wort.) [Prev.] Dr. Karl Glaser. Glaser, K.: Kritike in prevodi 1906, str. 17—19. Glas vetrov (= Čuj veter piše razdivjan) (II, 12) 29. Sturmesrufen. [Ihr Sturmesstimmen, ernst und grofi.] [O glas vetrov, resen tako.] [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Zadnja strofa.) Studie 1899. str. 19. Grešnik (I, 327) 30. Der Sünder. |Prev.] F]ranjo] S]elak]. Stimmen aus Bosnien. 1898, št. 11. * Popisano po M. Boršnik: Aškerčeva bibliografija. Maribor 1936. 31. Der Sünder. (Am Ganges in einsamer Hütte.) [Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 34—36. 32. Der Sünder. [Prev. Franjo Selak.] A Tbl, 19/1904, 161. 4 (= 16.7. 1904). (Odlomek.) * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. Grofu Karlu Snoilskemu (II, 232) 33. Dem Grafen Snoilsky. Prev. Dr. Karl Glaser. АТЫ, 23/1910, 184, 3 (=7.8. 1910). * Objavljeno v članku: Karl Glaser: Anton Aškerc. Iškarjot (I, 231) 34. Iscliariot. [Prev.] -n- [= Anton Funtek]. LZtg, 120/1901, 78, 637 (=5.4. 1901). Iz dnevnika starega pesimista (H. 16) 35. Aus dem Tagebuche eines alten Pessimisten. [Prev.] -n- [= Anton Funtek]. LZtg 118/1899. 298, 2387 (= 13. 12. 1899). * Avtor iz spremnega besedila. Izlet (Skozi eter neskončni) (II. 21) « 36. (Durch unendlichen Äther.) [Prev.] Franjo Selak. (Odlomek.) A Tbl, 19/1904, 161, 4 (= 16.7. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anion Aškerc. Javor in lipa (I, 29) 37. Ahorn und Linde. [Prev.] Fr[anjo] Selak. Politik, 1893, št. 254 (= 13.9. 1893). 38. Ahorn und Linde. [Prev.) Fr[anjo] Selak. LZ, 13/1893, 11, 705 (= 1. 11. 1893). * Ponatis iz praške Politike (1895. št. 254). Podatek o prevajalcu na str. 639. 39. Ahorn und Linde. (Von bleichem Monde beschienen.) |Prev.] Franz Selak. SA 1895, str. 230 sl. 40. Ahorn und Linde. Prev. F[ranjo] S[elak]. Stimmen aus Bosnien, 1898, št. 11. * Popisano po: Marja Boršnik: Aškerčeva bibilografija. Maribor 1936. 41. Ahorn und Linde. [Prev.] Franz Selak. Studie 1899, str. 101. * Ponatis iz: Politik. Prag. 1893, št. 254. Ta prevod se nahaja tudi v Krekovi antologiji (Slavische Anthologie). 42. Ahorn und Linde. [Prev.] Franjo Selak. АТЫ, 19/1904. 155, 5, (= 9. 7. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. 43. Ahorn und Linde. [Prev.] Mavro Špicer. ATbl, 22/1907, 74, 11 (= 30. 3. 1907). * Objavljeno pod skupnim naslovom: Südslavische Poesie. Jaz (I, 178) 44. Ich. (Flöß' Furcht ich ein vielleicht auch dir). [Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899. str. 98—100. Jesenske pesni (LZ. 3/1883. 11. 673—674) 45. I. (Sieh, fahlgelbbraun färbt sich das Laub). (Glej rumen že bukov je gaj). [Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 18. 46. III. [Ich lehne am Fenster und starre euch nach]. [Pri oknu slonim in za vami strmim]. [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Zadnja strofa.) Studie 1899. str. 15. Kadi se njiva (II. 15) 47. (Es dampft der Acker pflugerschlossen). [Prev.] Franjo Selak. (Odlomek). ATbl, 19/1904. 161, 4 (= 16. 7. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. Kosa (I, 177) 48. Die Sense. |Prev.] F|ranjo] S]elak]. Stimmen aus Bosnien, 1898, št. 4. 49. Die Sense. (Horch, es dengelt seine Sense). [Prev.] F[ranz] S|elak]. Studie 1899, str. 42. * Ponatis iz: Stimmen aus Bosnien 1898, št. 4. 50. (Horch, es dengelt seine Sense) |Prev.] Franjo Selak. ATbl, 19/1904, 155, 5 (= 9. 7. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. 17 Sluvistifiiu reviju Kronanje v Zagrebu (I, 151) 51. Die Krönung zu Agram. [Prev.] Johann Souvan. (Odlomek). Politik. 1890, št. 206 (=29. 7. 1890). 52. Die Krönung zu Agrain. [Als König zum erstenmal schau' ich euch heut']. |Kot kralj dnes prvič gledam vas.] [Prev.] Johann Souvan. Studie 1899, str. 79. sl. * Ponatis iz: Politik. Prag. 1890, št. 206. List iz kronike Zajčke (I, 88) 55. Ein Blatt aus der Chronik des Zajcer Klosters. (Ruhmbekränzter, großer heil'ger Bruno.) [Prev.] Gojmir Krek. SA 1895, str. 252—235. 54. Ein Blatt aus der Chronik des Zajcer Klosters. Prev. Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 37—41. * Prva objava prevoda v Gregor Krek: Slavische Anthologie. Luč iz neskončnosti (I. 19) 55. Licht aus endlosem Raum. |Prev.] -n- [= Anton Funtek]. LZtg, 118/1899, 298, 2387-2388 (= 30. 12. 1899). * Avtor iz spremnega besedila. Mejnik (I, 86) 56. Der Grenzstein. In das Deutsche übertragen von A[rmer] M[ann] [ = = Franjo Selak]. A Tbl, 14/1899, 294, 10 (=23. 12. 1899). * Objavljeno pod naslovom: Slovenische Poesie. 57. Der Grenzstein. Aus dem Slovenischen übertragen von Vinko Gaberski. Mariborer Ztg. 77/1937. 293, 11. * Objavljeno pod naslovom: Klassische Balladendichtung der Slovenen. Moja Muza (I, 161) 58. Meine Muse. [Prev.] Karel Glaser. Edinost, 22/1897. 96 [izdaja za četrtek| (= 12.8. 1897). * Objavljeno v članku: Karel Glaser: Naše polemike. 59. Meine Muse. (Meine Muse ist kein zartes, / Feines, blasses, kleines Fräulein.) |Prev.[ Dr. Gojmir Krek. ( Studie 1899, str. 22. 60. Meine Muse. [Prev.] Gojmir Krek. АТЫ, 25/1910, 178, 2 (=6.8. 1910). 61. Meine Muse. [Prev.J 0[tto] H[auser|. Hauser, O.: Weltgeschichte der Literatur 1910, II. str. 364. 62. IMeine Muse.] [Prev.[ Hermann Wendel. Wendel. IL: Aus drei Kulturen 1922, str. 231. Mutec osojski (1, 234) 63. Der Stumme von Ossiach. (GegrüHt, Du Ort des Friedens. Du Kloster altersgrau.) Aus dem Slovenischen des A. Aškerc übersetzt von A[nton] Funtek. Laibach. ö-uR, 19/1896, 1, 61 sl. 64. Der Stumme von Ossiach. |Prev.] Anton Funtek. Studie 1899. str. 10> sl. * Ponatis iz österreichisch- Ungarische Revue. Wien. Na Kale-mejdanu (I, 191) 65. Am Kalé-Mejdan. |Prev.] Katharina A. Jovanovits. JA 1932, str. 51 sl. 66. Am Kalé-Mejdan. [Prev.] Katarina A. Jovanovic. Bilder Woche, 1/1937, 9, 21. * Ponatis iz Jugoslawische Anthologie 1932. 67. Am Kalemegdan. JPrev.] Katarina A. Jovanovic. Bilder Woche, 3/1959, 33, 15. Na maškoradi (Hej, kaj ni mask pestrih se gnete nocoj) (LZ 15/1895, 2, 65) 68. Auf der Maskerade. (Hei. viele buntschillernde Masken gibt's heut.) |Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 17. Napoleonova ljubica (II, 290) 69. Napoleons Liebchen. Übersetzt von Ružica [Dončevic]. Slavonische Presse, 20/1904, 186, 2—5. Pesnik Selim (II. 146) 70. Der Dichter Selim. [Prev.] Dr. K|arl] Glaser. Südsteirische Presse, 9. 12. 1905, št. 98. Pevčev grob (I, 30) 71. Des Sängers Grab. |Prev.] Anton Funtek. LZtg, 109/1890, 80, 637 sl. (= 9. 4. 1890). * Objavljeno v članku: Funtek: Balladen und Romanzen. 72. Des Sängers Grab. (Hier also die Stätte, wo einsam er ruht.) [Prev.] Anton Funtek. LZ, 10/1890, 12, 762 sl. (= 1. 12. 1890). * Ponatis iz Laibacher Zeitung, 9. 4. 1890. Avtor in prevajalec iz spremnega besedila. 73. Des Sängers Grab. [Prev.] Anton Funtek. Politik, 13. 9. 1893. 74. Des Sängers Grab. (Iiier also die Stätte, wo einsam er ruht.) [Prev.] Anton Funtek. SA 1895, str. 237—239. 75. Des Sängers Grab. |Prev.) Anton Funtek. Stimmen aus Bosnien, 1898, št. 11. * Popisano po: Marja Boršnik: Aškerčeva bibliografija. 76. Des Sängers Grab. [Prev.] Anton Funtek. Studie 1899, str. 106—108. 77. Des Sängers Grab. [Prev.] Franjo Selak. ATbl. 19/1904, 155, 5 (9.7. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. Poslednja straža (I. 251) 78. Die letzte Wache. Aus dem Slovenischen des A. Aškerc übersetzt von A|nton] Funtek. ö-uR, 19/1896. 1, 62 sl. 79. Die letzte Wache. [Prev.] Anton Funtek. Studie 1899. str. 85 sl. * Ponatis iz: Österreichisch-Ungarische Revue. 80. Die letzte Wacht. Dramatische Szene. Nach der gleichnamigen Ballade von Anton Aškerc. Von Richard Batka. Musik von Friedrich Schirza. — Prag: Verlag des Dürerbundes für Österreich 1905. 15 -(- (I) str., 8°. * Popisano po: Bibliografija prevodov iz slovenskega leposlovja. Ljubljana 1971. Št. 17 (France Dobrovoljc). Poslednje pismo (1. 22) 81. Der letzte Brief. [Prev.] Fr[anz] Selak. Politik. 1893, št. 254 (= 13.9. 1893). 82. Der letzte Brief. (Ein langes halbes Jahr verflog.) |l'rev. Franjo Selak.| LZ. 13/1893. 11, 703 (= 1. 11. 1893). * Podatek o prevajalcu na str. 639. Ponatis iz praške Politike (1893, št. 254). 83. Der letzte Brief. (Sechs lange Monde sind's, o Gram. / Seitdem von Haus er Abschied nahm.) [Prev.] Gojmir Krek. SA 1895. str. 231 sl. 84. Der letzte Brief. [Prev.] F[ranjo] S[elak|. Stimmen aus Bosnien. 1898. št. lt. * Popisano po: Marja Boršnik: Aškerčeva bibliografija. 85. Der letzte Brief. [Prev.] Franjo Selak. ATbl, 19/1904, 155,5 (=9.7. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. Prantloča (I. 305) , 86. Pramlotscha. [Prev. Dr. Karl Glaser.] ATbl. 25/1910, 178, 3 (= 6. 8. 1910). * Objavljeno v članku: Karl Glaser: Anton Aškerc. Pred Cesarjem (1, 125) 87. [Der Türke überfällt uns seit je.] [Od nekdaj napada n'as Turek.) I Prev.] Hermann Wendel. (Odlomek.) Wendel, H.: Aus drei Kulturen 1922, str. 234. Prva mučenica (1, 111) 88. Die erste Märtyrerin. (Der Holzstoß ist hoch aufgeschichtet.) |Prev.| Anton Funtek. Studie 1899, str. 110—112. Red sv. Jurja. 89. Der St. Georgsorden. Schlußszene. Übersetzt von Fr[anjo] Selak. ATbl, 19/ 1904, 173 (= 30. 7. 1904). Satanova smrt (I. 308) 90. Satans Sterben. (Wie sie weinen, ach! und wie sie stöhnen so laut.) |Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899. str. 63—68. Slovenska legenda (I, 63) 91. Slovenische Legende. |Prev.[ Dr. Gojmir Krek. Studie 1899. str. 28—30. Solus (I, 60) 92. Solus. Prev. -n- [= Anton Funtekj. LZtg, 120/1901, 124. 1041 sl. (= 1.6. 1901). Staremu pisatelju (I, 169) 93. [Denn nur das Volk — dess seit bedacht — / Das für die heimatliche Erde.] [A narod le — učiš nas ti.| [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Zadnja strofa.) Studie 1899, str. 109. Stari grad (I, 12) 94. Das alte Schloß. (Dort ragt auf zerklüfteten Felsen.) [Prev.] Gojmir Krek. SA 1893, str. 239 sl. 93. Das alte Schloß. Aus dem Slovenischen des Anton Aškerc übersetzt von Gojmir Krek. Graz. Ö-uR, 23/1898, str. 174 sl. 96. Das alte Schloß. [Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 76—78. * Prva objava prevoda: Krek: Slavische Anthologie. Ponatis: Österreichisch-Ungarische Revue, 23. letnik, 2. in 3. snopič. Sveti ogenj (I, 302) 97. Das heilige Feuer. [Die Flamme der Begeisterung für Wahrheit / Und Recht.I |(), plamen za resnico in pravico.] [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Zadnja strofa.) Studie 1899, str. 92. Svetopolkova oporoka (I, 18) 98. Svetopulks Testament. |Prev.] Dr. K[arl] Glaser. Südsteirische Presse, 1903, št. 84 (=21. 10. 1905). 99. Svatopluks Vermächtnis. (Laut erschallt des Krieges Horn in Mühren.) [Prev.] Dr. Rudolf Andrejka. AsD 1932, str. 9—11. Še nikoli! (II, 227) 100. Niemals noch. [Prev.] Franjo Selak. ATbl, 19/1904. 178 ali 179, 5 (= 6. 8. 1904). * Objavljeno v članku Franjo Selak: Anton Aškerc. Titus Marcus (I, 294) 101. Titus Marcus. |Wann erfüllt sich, was du prophezeiet?) [Kdaj izpolni preroštvo se tvoje?] [Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Odlomek.) Studie 1899, str. 58. V Husrev-begovi džamiji (I. 186) 102. In Begs Dschamie. [Ich ehr' meinen Gott.) [Po svoje jaz — vi pa po svoje.] |Prev.] Dr. Gojmir Krek. (Odlomek.) Studie 1899, str. 105. V katakombah (II. 39) 103. In den Katakomben. |Prev.] -n- [= Anton Funtek]. SZtg. 118/1899. 298, 2388 (= 30. 12. 1899). * Podatek o avtorju iz spremnega besedila. Večna luč (I. 163) 104. Das ewige Licht (Auf weite Eb'nen blinkt hinaus.) |Prev.[ Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 45. Zarja (II. 229) 105. Morgenröthe. |Prev.[ Franjo Selak. ATbl. 19/1904. 178 uli 179,5 (= 6.8. 1904). * Objavljeno v članku: Franjo Selak: Anton Aškerc. Zimska romanca (I. 52) 106. Winterromanze. (Fünf Monate!?... Nun also bis zum Mai.) [Prev.| Dr. Gojmir Krek. Studie 1899. str. 87 sl. Zvečer (LZ, 2/1882, 4, 194) 107. Abends. (Sieh dort ein Bluten noch.) [Prev.] Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 16 sl. Zelje (Ko nagne se življenju mi solnce na zapad) (LZ, 2/1882, 11, 674) 108. Wünsche. (Wenn meines Lebens Sonne geneigt zum Sinken ist.) [Prev.J Dr. Gojmir Krek. Studie 1899, str. 14. Neuvrščeni so ostali naslednji prevodi v nemščino 1. Etbin Kristan, prevodi Aškerčevih balad Arbeiter Zeitung. Wien. 1897. Gl. Nova doba 1898. 168; LZ 1912, 535 2. Anton Funtek, nekaj prevodov? Aus fremden Zungen. Stuttgart, Leipzig. Pred 1899? Gl. pismo A.Kreku 18. И. 1899. 3. Stotnik Martinčič. nekaj prevodov Por. A. Glaserju 26.10.1905 II. Imensko kazalo prevajalcev A.M. (= Armer Mann) gl. Selak, dr. Franjo Andrejka, dr. Rudolf (1880—1948) 3, 13, 14, 99. Batka, Richard (1868—1922) 80. Con rad-Eybesfeld, Mina (1895— ) 8. Dončevič, Ružica (psevdonim: Ružica) (69). F. S. gl. Selak, dr. Franjo Funtek, Anton (šifra: -n-) (1862—1952) (15), 16, 22, 23, 24, 25, 26, (34), (35), (55), 62. 64. 71. 72, 73, 74, 75. 76. 78, 79, 88, (92), (103). Gaberski, Vinko 57 Glaser, Dr. Kari (Karel) (1845—1913) 17, 18, 28, 33, 58, 70, (86), 98. Gorjan, Zlatko (1901) 3. Mauser. Otto (1876—1944) (61). Jovanovits, Katharina A. (= Katarina A. Jovanovic) (1869—1954) 65 66, 67. Krek. Dr. Gojmir (1875—1942) 1, 2, 4, 6, 7, 10, 11, 12, 29, 31, 44, 45, 46, 53, 54, 59, 60, 68, 83, 90, 91, 93. 94, 95, 96, 97, 101, 102, 104. 106, 107, 108. Kristan, Etbin (1867—1953) 19, 20. -n- gl. Funtek, Anton O. H. gl. Hauser, Otto Ružica gl. Doiicevic, Ružica Selak, Franjo (Franc, Franz, Fran) (šifre F. S.; Fr. S.; A.M.; T) (1847—1906) (27), (30), (32), 36, 37, 38, 39, (40), 41, 42, 47, (48), (49), 50, 56, 77, 81, (82), (84), 85, 89, 100, 105. Souvan, Johann (= Ivan) (1848—1912) 51, 52. Spicer, Mavro 43. Wendel, Hermann (1884—1936) 9, 21, 62, 87. III. Navedene knjige Po času razvrščene 1895 1. Slavische Anthologie. In deutschen Übersetzungen. Mit Einleitung SA von Gregor Krek. — Stuttgart: J. G. Cotta Nachfolger (Druck: Union Deutsche Verlagsgesellschaft, Stuttgart) [1895]. 246 str.. 8°. (Cotta'sche Bibliothek der Weltliteratur. Anthologie. Bd. 250). 10, 25, 59. 53, 74, 83, 94. 1899 2. Krek. Dr. Gojmir: Anton Aškerc. Studie mit Ubersetzungsproben Studie von Dr. Gojmir Krek. — Laibach: L. Schwentner 1899. 114 str., 8°. 1. 2. 4. 6, 7, 12, 26, 29, 31, 41. 44, 45, 46. 49. 52, 54, 59. 64, 68, 76, 79, 88. 90. 91, 93. 96, 97, 101, 102. 104. 106, 107, 108. Ocene: SN 30. 12. 1899: Brankovo Kolo 1900 127; KO 1900. 187; LZ 1900, 125—127 Jlosip] W[este[r; LZ 1900. 123—125 [Fran] Z[bašnik]; LZtg 12.1.1900; Nada 1900, 32; Narodni Listy 1900. št. 47; SN 30.1. 1900: Slovansky Prehled. Praga. 1900. 345; Nada 1901, 15; Das literarische Echo. Berlin. 1902. IV. 791 Adam; NA 1912 (glasb.-književna pril.), 30: ČZN 1934, 33 (pismo Antonu Glaserju); Allgemeines Lit-teratu rblatt. Hrsg. v. der Leo-Gesellschaft. Wien. 1902, 562. 1905 3. Batka. Richard: Die letzte Wacht. Dramatische Szene. Nach der gleichnamigen Ballade von Anton Aškerc. Von Richard Batka. Musik von Friedrich Schirza. — Prag: Verlag des Dürerbundes für Österreich 1905. 15 + (I) str.. 8°. 1906 4. Glaser, Dr. Karl: Kritike in prevodi za poskušnjo. Spisal Dr. Karl Glaser, vodja zasebnega gimn. zavoda. — Ogerski Brod |= Ungarisch Brod] : Samozaložba [= Selbstverlag] (Tisk: K. Graffe. Ogerski Brod) (1906). 27 str.. 4°. 28. 1910 5. Hauser. Otto: Weltgeschichte der Literatur. 2 Bde. Mit 31 Taf. in Farbdruck, Holzschnitte und Kupferätzg. — Leipzig: Bibliographisches Institut 1910. (XII, 509 in VIII, 498 str.), leksikon 8°. 61. 1916 6. Slovenische Kriegs- und Soldatenlieder. Aus Kunst- und Volksdich-SKuSl tung. Ins Deutsche übertragen von Dr. Rudolf von Andrejka. Laibach: Verlag der Katoliška Bukvama (Druck: Katoliška Tiskarna) 1916. 67 str. + 17 slik. V. 8«. 3. 1922 7. Wendel, [Curl Marx Ludwig] Hermann: Aus drei Kulturen. Literarische und andere Essays. — Berlin: Verlag für Sozialwissenschaft (1922). 237 str., V. 8«. 9. 21, 62, 87. (Se bo nadaljevalo ) Peter Kersche Gradec/G raz AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtkasto črto; navadna + črtkasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski r .. ...h Srbohrvatski X .. h Srbohrvatski ђ .. ...d Srbohrvatski Џ .. dž Ruski e .. Ruski Щ . . ... šč Ruski ë .. Bolgarski Щ .. ...št Ukrajinski э . . ...je Ruski ъ . . Ukrajinski и .. ... у Bolgarski ъ ... ä Ukrajinski i .. ... i Ruski ы . . ...у Ukrajinski ï .. ...ji Ruski ь . . Ruski й .. ... j Ruski t ... Srbohrvatski Љ . . ... lj Ruski э . . ... è Srbohrvatski Њ . . ... nj Ruski ю . . . ... ju Srbohrvatski ћ .. ... č Ruski я . . ...ja Ruski X . . Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, o uporabljeni metodi in o rezultatu razprave. Prispevkov, ki tem določilom ne ustrezajo, uredništvo ne sprejema. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Viktor Smolej, Zgodovina slovenskega slovstva VII, Slovstvo v letih vojne 1941—1945. Ljubljana 1971. Izdala in založila Slovenska matica. 390 str. Roman Jakobson, Studies in Verbal Art. Texts in Czech and Slovak. Michigan Slavic Contributions. No. 4. Ann Arbor 1971. 412 str. Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914—1918. Izdala in založila Slovenska matica. 1971. 323 str. Thomas F. Magner and Ladislav Matejka, Word Accent in Modern Serbo-Cro-atian. The Pennsylvania State University Press. University Park and London. 1971. 210. str. Rado L. Lencek, Problems in Sociolinguistics in the Soviet Union. Poseben odtis iz: Monograph Series on Languages and Linguistics. Number 24, 1971. Georgetown University. Str. 269—301. Ladislav Matejka, Readings in Russian Poetics. Russian Texts. Revised Edition 1971. No. 2. Department of Slavic Languages and Literatures. Ann Arbor. 220 str. Branko Franolic, La langue littéraire croate. Aperçu Historique. Colloquia Parisiensia I. Nouvelles editions latines. Paris, 1972. 40 str. Božidar Borko, Srečanja. Slovenska matica 1971. 166 str.