13
Srečni ljudje                             f
22. Svoj križ.                           I
Legenda.                                       H
$Sjsfo kamnati strmi poti ob solnčni vročini koraka g||fi romar,   noscč   težki    križ    svojega    ži\-
""            Dan se je nagnil;   ves zasopljen se ustavi,
zamisli in začne mrrorati: »Ej, pač je težek križ, ki mi ga je naložil ljubi #og. Oh, saj to vem, da moramo vsi nositi vsak svoj Križ, da bomo podobni Jezusu Kristusu; toda križ, ki ga jaz nosim, me preveč teži. Moj Bog! Moj Bog! AU bi mi ne hotel olajšati mojega
Pbremena?« |         In kmalu se ga loti spancc, hipoma se razgrne okrog njega velika gvetloba;   Jezus Kristus se mu prikaže in ga nagovori  s prijaznim glasom:   »Ti  si torej želiš drugačen Uriž, kakor je tvoj?«
»O da, Gospod! Jaz sem ubožcc, staram se, ne morem več. Glej, že šestdeset let potujem in nosim ta križ, ki ga sicer ljubim, kcr prihaja od tebe; pa vendar, Gospod, ko bi • • •«
»Pojdi z menoj, moj sin!« In zazdi se mu, da je pred veliko jamo; in Gospod mu reče: »Tukajle, glej, so zbrani vsi križi, ki naj bi po raojem usmi-Ijenju odpirali ljudem nebeška vrata. Odloži kar pri vhodu svoj križ, pa vstopi in izbiraj ter si izberi križ, ki ti bo najbolj všeč.«
Romar vstopu pa kar ostrmi pred to množico križcv, ki jih je bilo treba nositi od začetka sveta in jih bo treba še prenašati do konca dni. In dolgo časa jih je ogledoval in iztnral. Potežka tega in onega, pa ga odloži; poizkuša ^opet in zopet, pa pusti,.. Križi imajo različna imena: Huda vest, — zavist, — nehva-ležnost, — nezvestoba, — obrekovanje, — izdajstvo, — uboštvo, — raznovrstne bolezni...
Pri vsakem križu je zagodrnjal:  »Ne, ne, tega
pa že ne.  O moj Bog( ali si torej m o r a m izbrati?«
»Brez križa ne more biti nihče na tem svetu;
brez  križa  ni  krone v nebesih!«   ga zavrne   Jezus.
9'
132
In romar začne zopet od kraja izbirati; zopet išče, preklada, poizkuša, da slednjič obupa in povesi glavo. »Poglej natančneje!« ga vzpodbuja prijazni glas Gospodov. Kar zagleda tam prav blizu praga križ, ki se mu zdi primeren in izmed vseh še najbolj všeč. Vzdigne ga, primerja na ramo, in vzdihljej miru in zadovoljstva se mu ukrade izmed usten: »0, tega, se mi zdi, tega bom pa že nosil. Sicer je nekoliko težak, toda drugi so tako strašni. Ali ga smem vzeti, Gospod?«
»Le vzemi ga!« mu reče Jezus Kristus.
Razpne roke, da bi si ga naložil, pa glasno vzklikne ... Bil je namreč n j e g o v križ, oni križ, ki mu ga je bil Bog odločil v svojem usmiljenju, oni križ, ki ga je bil, češ da je pretežak, odložil prej pri vhodu.
Odslej pa se je čutil naš romar zadovoljnega in srečnega. Pa to velja za vsakega človeka: le na ta način bo srečen, če voljno prenaša bridkosti, ki mu jih je Bog odločil, — če jih je celo vesel.
Ker se križa ne  moreš iznebiti,
nad vse boš srečen, če voljno ga znaš nositi!