V naših vrstah je nastal močan prevrat (Piše Albin Cebular.) V naših vrstah je nastal močan prevrat, toda pTevrat. ki je v korist učdteljstvn! Preje učitelj pmti učdtelju, brat proti bratu — nož na nož ... O, da ni spregledal učitdj že preje! Druge vrste so bdle že zdavnaj strnjene, le učitelju je ležala koprena zaskpljenosti na očeh. Bil je pač premalo trden in preveč odvisen, biti je moral hlapec, ni imel časa in tudi smel ni misliti na samostojnost, go= spodu ni smel pogledati v obličje. Nastopild so časi osvobojenja, prero= jenja in učitelj je stopil na življensko po= zornioo kot človek! Človek velikdh idej, ki je sprevidel, da je doslej upropaščeval sa= mega sebe. Proč je vrgel nož, ki ga je imel na== merjenega proti lastnemu bratu^sotrpinu in mu podal desnico, pogledala sta v zarjo in videla vstajenje! In to vstajenje je bilo lepše od solnca, moonejše od mladosti dn sočneje od tople pesmi. Izprevidela sta, da stojita z roko v roki skupno za enotne d* lje v dobrofcit vsega učiteljstva kakor sve« tilka boljših časov, ki plovejo gnani od juž* nih vetrov s pomladno godbo. Kadar se potegujeta za naše skupne ci* lje, takrat jih ne vidiš za mizo z mrkimi pogledi, zavita v oguljene, raztrgane in za^ mazane politične plašče, ampak sta pustila strankarstvo s klobukom in dežndkom na hodniku pred vrati. Šele sedaj je zasijala prava zarja, šele sedaj se je pričelo enotno delo, pričel za nas tisti velikd čas vstajenja in smotrenega življenja ter žrtvovanja za sebe dn domos vino. Vsak je brat, vsaka sestra dn vsak dobi plačilo po zasluženju. a ne po strankarstvu, to je zlato geslo. pripeto nad vhodom na« šega novega svetišča. Izven je pa tičitelj kakor drugi samo* stojen in ima popolnoma proste roko v svo* jem mišljenju .in ndkdo mu tega ne krati ndti najmanj! Ali kaj, ko bo žel vsak pri katerikoli stranki samo nesrečne dneve svojega živ« ljenja!... Učitelj v mestu — kaj njemu mar, saj ne pride dosti v dotiko s srlo življenske reke. Vse drugače je pa z učdteljem na de« želi. Morda se napoti na svoje prvo služ« beno mesto poln sil, poln idealov im hoče prenoviti svet v enem mesecu, ali svet je trd (zgrajen na stoletjih) in on obleži razs očaran s strto perotjo in solzo v očeh. In kdo jc to storil? Zagnizena strankarska za» slepljenost! O, vem, vsepovsod je imeJ obljub, vse polno kritja, izza ograj so mu šepetali v pogum — nad njim so se zbrali črni oiblaki in on je prosil tiste tisoče pomoči — a vsa vrata so zaprta, skozi reže pa prihajajo smehi ironije ... Sam timiraš, o brat, popob noma sam na tem mrzlem svetu dn ni ga, ki bd ti podložil vsaj trd Ikamen pod trudno glavo... Pa pride tisti, ki sd morda nanj pljuval in ti obveže krvavečo rano, on, ki ni zblaz* nel od strankarske zagrizenostd, ampak ima le blago dušo ... Torej, ne bodimo slepi, ampak trezne naj bodo naše sodbe, naši sklepi. Kako bom pa zašel v duše ljudi? Poizkusi s strankarstvom — kakor bi trenil imaš dva tabora in vsak dan boš ža* lostnejši, vedno glofblje ti bo klondla glavau Srečaš človeka — nagovord ga s politiko — kled bo ves svet, sebe dn tebe. Srečaš dru* gega, vprašaj ga po 'opravljajočem ,'delu, poduči ga v tem in Ojnem, kar vidiš, da bo v prid njemu in njego-vi kmetiji — vse svoje življenje ti bo hvaležen. Premisli! Pridobil bo tako enega, dva, deset, vse. Pomas gaj jim dvigniti pririodne zaklade. u&po« sobi jih za boljše življenje in brez tebe ne boido mogld biti! Če ti ni potrefoa, ne sili se, ne hodi v ogenj po žerjavico. Malo je prijateljev, ki te ne zapuste v dneh tvoje žalosti; največ jdh še zataji res« ndco, če tudi si nedolžen, te obdolže, da otd« nesejo Ie oni zdrave pete. Da, taki so Iju« dje, take jih naredi stramkarstvo,. Zatorej pozdravljeni vsi oni, kd so se strnili v veliko vrsto in kd se bore edino za dosego naših ciljev, kd v tem plemenitem delu ne poznajo strankarstva, ampak le Pravico. Bojo se teh omahljivci, ker vidijo, da je stopilo učiteljstvo na svojo pozornico samo, izkristakzirano, da je kakor grad sredi otoka, kajti le ono bo dzvojevalo n a s š e pravo, olajšalo naše težnje, da nam bodo zasijali toplejši in jasnejši časi!