13. štev. V Ljubljani, dne 30. marca 1912. Leto IV. Napredno kmetsko glasilo. Izhaja vsako soboto in velja za vse leto za Avstro-Ogrsko 3 krone, za Nemčijo in druge dežele 4 krone, za Ameriko 1 dolar. Posamezne številke veljajo 10 vinarjev. Za oznanila se računa: tristopna petit-vrsta 14 vin., vsa stran 48 K, pol strani 24 K, četrt_§£rani 1'2 K, osmina strani 6 K. Pri vselctni inserciji primeren popust. Dopisi se naj frankirajo in pošiljajo na uredništvo »Slovenskega Doma« v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina in oglasi se naj pošiljajo na upravništvo „Slov. Doma" v Ljubljani. Zlata zrna. Pitagora: Ne delaj ognja z mečem. Menander: Revež težko najde sorodnika. — Zakladi so slepi in oslepe vsakogar, ki se nanjo ozira. Marci jal: Resnično moder je tisti, ki je moder, ne da bi bil premoder. Sofoklej: Najliujše zlo more biti ključ do sreče, če se pravilno porabi. Adcock: Boljše je, če se spametujemo po zagrešeni napaki, kot pa če bi ostali do smrti neumni. Oe bi ne bili strahopetni, bi se nam ne bilo treba bati ničesar na svetu. - Človek, ki ga poznamo, se nam ne zdi nikoli nekaj tako posebnega, kot oni, ki ga ne poznamo-. Mladost je sanno drug izraz za srečo, in človek sc ne začno starati, dokler ne izgubi upanja; ker brez upanja ni sreče. Vsaka cneržija je potrpežljiva in vstrajna. Nestrpni postanemo šele tedaj, ko smo brez eneržije in se začnemo več ali manj zavedati pojavljajoče se slabosti. Ko je kalkšna stvar gotova, ni videti niti desetine truda. Mnogokrat je bilo največ dela izvršenega že tedaj, ko se je vsem zdelo, da se še ničesar ne dela. ■— Na svetu je malo stvari, zaradi flta-terib bi se izplačalo prepirati. Vendar je na svetu mnogo krega in prepira, ker se ljudje prepirajo za stvari, ki niso tega vredne. Bela Krajina. O volitvah in o železnici. »Vsegamogočria« Slovenska Ljudska Stranka« ni mogla zmagati v Beli Krajini z več kot 87 glasovi nadpolovične večine. Torej le 87 volilcev ima pri nas nad polovico od onih čez 2500 volilcev, ki so takrat volili. Le 87 glasov irf klerikalne zmage n© bi bilo! Kaj sc naj učimo iz tega? Da se moramo organizirati, tako, da bo prihod- njič zmaga naša. Na kak način so mogli klerikalci za sedaj zmagati, poroča »Slovenska Dam« na drugem mestu. Toda to so le podrobnosti, katere si pripovedujemo že kot spomine preteklih dni. Tu naj pa. spregovorimo o neki drugi stvari, ki je sedaj na dnevnem rodu: o zvezi med volitvijo in zgradbo železnice. Že med volilnim bojem je bilo v »Belokranjcu« omenjeno, da se čujejo vesti o klerikalnih namerah, luilko odjesti domačinom ves zaslužek pri zgradbi. Na to umazanost so sc pripravljali isti ljudje žc obenem, ki so beračili okrog Belokranjcev za njih glasove. Volitev jo končana, obenem je pa tudi že znano, da je kupil klerikalni agitator in podrepnik Lončarič v Črnomlju Kočarjevo hišo, kjer otvori lastno mesarijo. — Torej klerikalni mesarji-volilci, klerikalno zahvalo za klerikalno prepričanje ste kmalu dobili! Obenem sc je pa Lončarič domenil z zastopnikom' pivovarne Puntigam, Petričem, in ta dva človeka skušata osvojiti vso dobavo hranil za delavce na ta način, da bi »tvorila ob svojem kosu proge celo vrsto kantin, torej barak in gostilen, a da bi Lončarič oddal delo le onim akordan-tom, ki bi se zavezali, jemati vse blago le pri teli dveh gospodih. Belokranjcem bi svetovali, da, osnujejo nekako gospodarsko organizacijo, ki bi pri vladi nastopila v imenu vsega ljudstva proti tem nakanam. Le združeni kaj dosežemo! Svojim rojakom, klerikalnim volilcem v Beli Krajini, pa stavimo ta-le vprašanja: Ali so imeli duhovniki prav, ki so rekli, da se gre1 pri volitvah za vero, ali mi neodvisni kmetje, ko simo rekli, da se gre za gospodarske koristi? Ali je bolje, da je vaš poslanec neki Dermastija v Ljubljani, ali bi bilo bolje, če hi bil naš domačin, katerega vsi pozna mo in za čigar Krupo vsi vemo, kje leži? Ali bo klerikalec Dermastija nastopil proti klerikalnemu podjetniku? Ali bi ne bil mnogo boljši zastopnik vaših interesov napram vladi i. t. d. vaš domačin Mazelle? Ali spoznate sedaj po postopanju Lončariča in Petriča pomen izida volitve za naše gospodarske koristi pri gradnji železnice? Ali ne bo na tale način in če se končno ne organiziramo, otvoritev gradnje železnice 23. marca t. 1. v Novem mestu začetek zlatega dežja v — tuje žepe, namesto začetek lepših časov za — nas domačine? Ali bomo res pripustili, da bomo smeli dati železnici samo svoje ime, železnica pa dobiček — drugim ljudem? Takšnega primera o zvezi med poli-'tiko in narodnim gospodarstvom pač ne , tiplji io talko zlepa. Zapomnimo si torej to: pri volitvah se ne gre za nikako vero, temveč za vpliv pri vporabi denarja i z javnih blagajn (občinskih, deželnih in državnih), ter za vpliv pri odločanju o javnih napravah, ne pa za — vero. Ali nam bodo sedaj pomagali duhovniki proti Lončariču, ko smo jim dali svoje glasove, proti tistemu Lončariču, ki je agitiral za duhovniškega kandidata, in ki jte prav dobro vedel, zakaj se njemu zdi tujec Dermastija najprimernejši poslanec za Belo Krajino? Svetujemo vsem prizadetim Belokranjcem sledeče: Obrnimo se vsi skupaj na Dermastij©, ki je prevzel s poslanstvom tudi — dolžnost zastopati koristi svojega okraja, da doseže, da na vsak način Lončarič in Petrič prepustita vse barake, vse gostilne, vso dobavo hrane, vso vožnjo itd. izključno le nam Belokranjcem. Gospod Dermastija bo kot naš poslanec in - dober znanec klerikalnih podjetnikov to gotovo rad storil. Dajmo svojemu novemu poslancu priliko — da pokaže pravo barvo, saj je poslanec Slovenske Ljudske Stranke! Neodvisni kmetje. Čeh o slovenskem klerikalizmu. Bivši katoliški duhovnik Zavadil piše pod naslovom »Slovenski klerikalizem« v »N. L.« tako - le: »Slovenski klerikalizem je najsirovej-šc vrste. Svoje čase ga tam niso poznali, in starejši, dobri duhovniki nikakor ne soglašajo z njim. Toda bivši goriški kardinal Misija ga je zavlekel med ondotno dobro in nadarjeno ljudstvo še dokler je bil škof v Ljubljani. Razbil je narod na dva, skrajno si sovražna tabora, nahujska,vši jib proti sebi do noža. Svoja gnezda ima tamo-šnji klerikalizem po slovenskih semeniščih, posebno v ljubljanskem. Tu so se zaprisegli, da, izrujejo ljudstvu iz duše vsako zdravo, socijalno— napredno in svobodo-miselnejšo misel. Zaprisegli so se, da narode iz tega ljudstva pokorno, klerikalno čredo, histerike (na živcih obolele, ljudi), kakršne rabijo grabežljivi klerikalni veljaki in hinavci, posebno za časa raznih volitev. In treba bo več rodov in težkega dela, predno odpre slovensko ljudstvo oči in izipregleda goljufivo igro, katero igra z njim njegov »prijatelj« — klerikalec. Živel sem med Slovenci 20 let, skrbno sem opazoval vse, kar se je dogodilo okrog mene in z žalostjo moram reči: škoda, večna škoda tega dobrega, sicer velenadarjenega bratskega naroda, da se je dal tako brezskrbno vpreči v farizejski klerikalen jarem, in da ga imajo klerikalni vodje popolnoma v oblasti, kot govedo na vrvi. Navesti hočem tu nekaj slučajev iz klerikalnega življenja na Slovenskem, ne boječ se prav nič njih maščevanja in preganjanja. To je, hvala bogu, že vse za mano, pretrpljeno in — pozabljeno! — — — O znanem voditelju slovenskih klerikalcev, dr. Šušteršiču, ki je bil pred kratkim imenovan za deželnega glavarja, je znano, da je kot mlad avskultant v Cerknici hodil često v kolodvorsko restavracijo v bližnji Rakek. In če je tam zagledal duhovna, je pljuval, češ: »Tukaj nekaj smrdi; tu je bodisi zasmrajen kozel — ali pa far.« Toda prefrigani in vladolilepni Šušteršič je kmalu opazil, da v liberalni stranki ne pride na prvo mesto, saj so bili v nji že spretni vodje, kot ravnokar za ljubljanskega župana izvoljeni dr. Ivan Tavčar in drugi. Zato se je po Cezarjevem izreku »rajše v rimski okolici za pravega kmeta, kot v Rimu za drugega meščana« hitel se »spokoriti,« začel prirejati klerikalne sestanke in shode, a dandanes je že dolgo vrsto let vodilna oseba v slovenski klerikalni stiraki, vladar njenih denarnih zavodov, da, celo prva oseba med Slovenci. Njegova stranka se je namreč polastila vsled klerikalnega mišljenja vsega slovenskega podeželja, vseh državno- in deželno-zborskih mandatov. Toda klerikalizem ni Kristusova vera, ki je vera evangeljske ljubezni do bližnjega, da, tudi do sovražnika. Zato je1 treba klerikalizem povsod preganjati in uničevati, tudi med našimi slovenskimi brati. Druga znana slovenska klerikalna veličina je dr. Korošec, glasoviti državni poslanec. Mlad, lep duhoven, s ščipalnikom na nosu, katerega imajo ženske zelo rade, on pa nje — tudi. Bila sva kot kaplana soseda, on v Marenbergu pri dekanu,jaz pa v Remšniku na jugozahodnem Štajerskem, blizu koroške meje. Ce sem kdaj prišel v Marenberg, častitih gospodov nisem nikoli našel doma. Sicer dobri in prijazni dekan Avguštin Hecl ima dosedaj navado, da obeire od jutra do večera vse gostilne po mestecu, ne izpije nikjer več kot četrtinko. po navadi niti ne sede in gre naprej. To je njegovo redno dnevno, tedensko1, mesečno in letno opravilo; po novem letu pa začne zopet znova. Lepega kaplana Korošca pa tudi nisem dobil nikoli doma. Ta je zopet vedno vasoval; največkrat sem ga našel pri lepili krojačevih hčerkah. Nik do niti ne sluti, kako čudovito očara ženske mlad, lep, zapeljiv duhoven Koroščeve vrste. No, jaz mu tega ne zavidam, in moji čitatelji najbrže tudi ne; ampak potem se pa ne sme hliniti za dobrega in vzornega katoličana. Klerikalen duhoven dela lahko, kar hoče, škof zatisne nad njegovimi neredno-stimi, če je trcbfi, obe očesi, samo da, zna za časa volitev delovati in se boriti za zmago klerikalne si vari. Imel sem nekje v neki župniji takšnega župnika— Andreja Podhostnika, ki je bil razen za druge »izredne« klerikalne lastnosti daleč na okrog znan kot bolj umazan laikomec. Žup-ljanov ni imel rad, zabavljal je čeznje, kjer je le mogel; oni ga pa seve še celo niso mogli trpeti. Duhoven bi moral biti sebi izročenemu ljudstvu vse: oče, svetovalec, prijatelj, učitelj, brat. In ljudstvo tudi dobro čuti, kateri duhoven misli z njim nesebično — takšnemu tudi daruje svoje neomejeno zaupanje in ljubezen. Toda Podhostnik ni bil takšen duhoven, še celo otroci so se ga bali. Prišle so volitve, in spustil se je na nečedno delo. V nedeljo pred volitvami je grmel raz pričnice: »A kdor ne bo volil krščanskih kandidatov, katere sem vam jaz priporočil, tisti je proti meni, proti škofu, proti cerkvi, proti veri in proti bogu.« Kar koprnel sem radi takšnih blasfemij. Ampak bog mu ni dal svojega blagoslova k izidu volitev — šlo je tedaj za občinske volitve. Njegovi izvoljenci so slavno propadli; ampak odnesti sem moral to jaz. Župnik me je zaradi tega takoj priporočil pri škofu. Moral sem iti proč, slučajno sem šel od tega »dobrotnika« — rad. Naj omenim mimogrede, kakšni »vzorni« katoličani so bili njegovi »izvoljeni« kand id at je, kandidat za županstvo — Sevšek — je imel s sestro svoje žene dva nezakonska otroka, drugi župnikov »zaupnik« je pri klerikalni in poželjivi gostilničarki več kot doma, dočim se je njegova pridna žena; z nedoraslimi otročiči mučila na posestvu. To hinavsko klerikalno početje se mora res do dna duše gabiti vsakomur, ki jih je spoznal tako blizu kot jaz. Drug takšen klerikalen petelin je župnik H. na Juž. Štajerskem. Poznal sem ga še kot dijaka, ker sem bil v sosednji župniji za kaplana. Njegov oče je imel revež bajto s koščkom polja in majhen vinograd. Bil je že vdovec. S hčerjo sta sc mučila pri težkem delu in stradala, da bi imel sina za duhovnika, misleč si: saj ne pozabi name. Po božjih zapovedih mora vsak kristjan spoštovati svoje starše, kaj šele katoliški duhovnik! II. je odpel novo mašo in imel srečo, da, je že po štiriletnem kaplanovanju dobil svojo faro, mastno in bogato, ker je bila obenem božja, pot. Sestra in oče sla, se preselila k njemu; ampak H. je imel že svojo izvoljenko, neko suho Lojzko. Župnik si je znal kmalu pomagati. S svojim skrajno brezsrčnim obnašanjem je pregnal sestro od sebe. Jokaje ga je zapustila ter dobila pri dobrih ljudeh nekaj vinarjev za na pot, da je prišla domov, kjer služi sedaj pri tujih ljudeh za deklo. Sedaj je prišel na vrsto oče, in proti temu sta se zvezala »dobri sin« — župnik H. in njegova imenitna kuharica, suha Lojzka. Opoldne je dajala kuharica staremu očetu najslabša jedila v skledo, iz katere je žrl pred tem — župnikov pes. Ko se je oče zaradi tega pritožil liri svojem posvečenem sinu, se je ta zadrl nad njim sirovo: »Ce vam to ni prav, dobite jed drugič v — koritu.« A ta župnik je škofov ljubljenec. Mariborski škof dr. Miha Napotnik sicer ve za to — iz resnicoljubnih ust je bilo to objavi jemo po večil) časopisih — ampak ni storil ničesar, da bi se bil zavzel za ponižanega, trpko žaljenega očeta. Župnik se zna bojevati zai koristi klerikalizma, in to mu popolnoma zadostuje, da postane kmalu tudi kanonik. Dvojen strup uničuje to sicer dobro slovensko ljudstvo! Duševni strup je zanj klerikalizem, telesni strup je pa za Slovence pijančevanje, kateremu je enako fanatično vdamo. Kdaj se najde odrešenik, ki reši ta narod iz te dvojne sužnjosti?!« * * * Tudi mi sc pridružujemo tej želji češkega pisatelja. Klerikalizem in pijača, to sta dva naša poglavitna sovražnika. Prvi nam mori duha, drugi mori telo in naše potomce. Kje je odrešenik, ki nas reši tega dvojnega zla? Mi sami se moramo in moremo rešiti; klerikalizma z izobrazbo, alkoholizma s treznostjo! Dokler bomo pa samo pobožni pijanci, toliko časa nas bodo drugi narodi samo pomilovali. Ko se rešimo te dvojne kuge, potem nas bodo drugi narodi spoštovali 111 občudovali, kot 11. pr. spoštuje 111 občuduje dandanes cel svet treznega in izobraženega danskega kmeta. Razširjajte od hiše do hiše „Slov. Bom". Razgled po svetu Državni zbor. Sprejet je bil zakon, ki določa, da se mora izplačevati rudarjem mezda na 14 dni ali pa mesečno, ne pa tedensko, kot jo bilo večinoma do sedaj. Z drugim zakonom se pa urejuje zavarovanje delavcev v stavbnih obrtih. — Ker zgradi za avstrijske severne dežele država za drag denar vodne prekope, hoče južne s tem oškodovati, da se določi večjo svoto za zemljiška zboljšanja na Krasu in za gospodarsko po-\ zdi go Dalmacije. Ženska volilna pravica. Poleg delavskega gibanja je začel tudi oni del človeštva zahtevati svoje politične pravice, ki jih je imel dosedaj najmanj - ženske. Ne samo na Angleškem, tudi v Avstriji so začele ženske med sabo agitacijo za to, da se tudi ženskam da pravico, voliti in izvoljenim biti. Dandanes je že mnogo žensk samostojnih (poštarice, trgovske uslužbenke, uradnice, učiteljice, tovarniške delavke), mnogo več, kot pred 20. leti. Po pravici pravijo ženske: če imamo pravico delati in davke plačevati, zahtevamo tudi pravico, soodločati potom volitev o porabi teh davkov. V javnih zastopih se obravnava tudi o stvareh, ki se tičejo mnogo bolj' ženskih, kot moških, n. pr. vprašanja o vzgoji otrok, o materinstvu, podeljevanju gostilniških koncesij itd. — Na Dunaju so imele ženske velik sliod, kjer so stavile svoje zahteve. Dunajskega st) se udeležile tudi Slovenke. Rudarske stavke. Stavka se je razširila tudi po Češkem. Na Angleškem so se razbila pogajanja med delodajalci in rudarji. Ker ni premoga, se ustavlja promet in širi lakota. 80.000 otrok strada. Tudi rudarji po Slovenskem stavijo svoje zahteve. Labi in Turki. Lahi in Turki še vedno ne morejo nikamor. Vojne so siti že oboji. 'Širile so se vesti, da napadejo Lahi z ladjami glavno mesto turškega: Carigrad. Ker bi pa potem lahko prišlo do evropskie vojne, se Lah boji začeti. Roosevelt bo zopet kandidiral. Znani bivši predsednik Zedinjenih dr žav Roosevelt se je svoj čas izrazil, da ne l)o več kandidiral za to mesto. Dne 24. februarja t. 1. je pa izjavil, da bo zopet nastopil kot kandidat za mesto predsednika Zedinjenih držav. Kosal se bo v tem volilnem boju s sedanjim predsednikom Taftom, kot zastopnik radikalnega dela republikancev. Okrog Tafta se zbirajo konservativni živi ji. Koit se kaže, se v Ameriki razdele občani počasi na dve glavni stranki, med katerima se razvije velikanski soeijalni boj, to je boj med trusti in ljudskimi množicami. Versko - nravna vzgoja. Iz Londona se poroča, da jo bil radi »ljubezni« z moškimi obsojen pred sodiščem v Leedsu na deset let težke ječe katoliški duhovnik knez Ferdinand Louis de Braganza, ki je stari stric pregnanega portugalskega kralja Manuela. Lakota med ruskimi kmeti. Žalosten vzgled, kakšna usoda čaka. neizobraženo in zanemarjeno ljudstvo, nam nudijo nekateri kraji na Ruskem, kjer se leto za letom pojavlja lakota. Mnogo ljudi zagreši od lakote samomor, bolezni se grozovito razširjajo. Sama ruska vlada ceni število stradajočih na 12 milijonov. V resnici jih je pa še enkrat toliko. Ponekod so kmetje poprodali že prav vso živino. Nimajo že niti kruha več, tako da so nekateri začeli mleti že drevesno skorjo. Slovenija s Zopet volilne sleparije klerikalnega župana. Zadnjič smo poročali o celi vrsti volilnih sleparij klerikalnih odličnjakov. Celo enega župnika so zašili, da bo moral za en teden v luknjo med »navadne« tatove, pobijalce itd. Danes moramo zopet poročati o takem, slučaju: Eno uro od obsojenega župnika Žužka v Kopanju je vas Male Lipljene. Tamošnji župan Andoljšek je bil pred ljubljanskim sodiščem obsojen na 5 dni ječe radi sleparij pri občinskih volitvah. Da bi mogel vsak volilec voliti l>o svoji vesti in svojem razumu, določa zakon pri volitvah volilno tajnost, to je, volitev se ima vršiti talko, da nihče ne more vedeti, kdo je koga volil. Županu Andolj-šku pa ta določba ni bila všeč, šel je in je v oglu na vsaki glasovnici zapisal nalahno s svinčnikom začetno črko vasi in hišno številko volilca, ko je izdajal volilcem glasovnice. Volilci so sicer to zapazili in odstrigli vogle. Sodišče je pokazalo klerikalnemu županu, dai tudi za klerikalce še velja zakon. s Sijajen uspeh Slovenske Ljudske Stranke! S. L. S. zmore vse! Talko trdijo klerill nilci, njeni pristaši. Najnovejši uspeh te vsegamogočne kranjske stranke je to, da je prešel blejski grad v last berolinske družbe, ki napravi na Bledu sanatorij. H gradu spada tudi mnogo zemljišča, večinoma štavbišča okrog blejskega jezera, in pravica, dovoljevati vožnjo s čolni po blejskem in bohinjskem jezeru. Najlepši košček slovenske zemlje imajo torej v rokah nemški luteranci. Grad je bil ponujen deželnemu odboru. Ta seve nima denarja za take stvari, ki imajo že danes vrednost, lovi se raje za centralami, ki bodo 50 let pasivne. Razumen človek bi mislil, tistih 600.000 K deželni zbor že spravi skupaj za tako sitvar, ki bi pri pametnem gospodarstvu lahko dosti nesla; če ne sam, pa v družbi s premožnimi domačini, kjer bi de- želni odbor lahko imel odločilno besedo. S tem bi bil rešen slovenski značaj Bleda, in dobiček od krajevnih prednosti bi dobivala domača dežela, tako so pa pustili, da si ga bodo delili privandrani tujci. Živela vsega-mogočnost S. L. S.! s Neprestana vojna nevarnost je lani zelo slabo vplivala na denarni trg in gospodarske razmere. Nemec je' hotel pograbiti Francoza, ta je pobral iz nemških blagajn mnogo sto milijonov svojega tam vloženega. denarja. Nemški stric je prišel v škripce in Avstrijec, kot njegov bratranec, je to tudi bridko občutil. Te težave so imele svoj odmev po vsej državi. Zavodi, ki niso bili trdni, so propadli. Zato nas pa izredno veseli, da moremo poročati o slovenskem zavodu, ki ni te krize samo srečno prestal, temveč še celo lepo — napredoval. Dne 7. sušea je imela namreč Kmetska posojilnica ljubljanske okolice, r. z. z o. z., svoji 31. letni redni občni zbor, na katerem je bil predložen računski zaključek za leto 1911. Iz tega je razvidno, da je imel zavod čez 20 milijonov upravnega premoženja, za 94.000 kron več kot prejšnje leto. — Prometa je bilo čez 102 milijona kron, za dva milijona več kot leta 1910. — Hranilnih vlog ima Kmetska posojilnica za 20 milijonov kron, samega našega denarja1, čistega dobička je imela 103.000 kron. — Kmetska posojilnica je pač lep dokaz, da se da tudi na Slovenskem s pametnim gospodarstvom kaj doseči, in to celo v skrajno neugodnih splošnih denarnih razmerah. Proč torej s slovensko jokavostjo! Mesto vzdihovanja se raj še izobražujmo in vadimo vstrajnega dela, ker šele potem bomo tudi zmožni snovati in voditi gospodarska podjetja. Saino navdušenje ne zadostuje, znanja in dela je treba. Torej ne obupajmo, v Kmetski posojilnici imamo vzgled, da gre še pri nas resno gospodarsko delo dobro od rok. — Hoteti je treba! s Opozarjamo vnovič slovenske gospodinje na Kolinsko kavno primes. Ta kavni pridatek je po svoji kakovosti najizbornej-ši iii ima kava po njem izboren okus in prijeten vonj, tako da jo vsak najraje pije. Obenem je ta kavni pridatek tudi pristno domače blago, edino te vrste, kar zasluži posebnega vpoštevanja zdaj, ko se propa-gira geslo gospodarske osamosvojitve. Izborno in pristno domačo Kolinsko kavno primes slovenskim gospodinjam kar najtopleje priporočamo! o Ljubljanska okolica o lji Št. Vid nad Ljubljano. Kako znamenito in vestno se je delila državna podpora v obliki otrobov med svinjerejce v šentvidskii občini. Naša občina je dobila vagon (10.600 kg) otrobov. Vsak svinjore-jec je imel po milosti in neskončni dobrotljivosti župana Klanfairja odkazauo 100 kg otrobov za vsako plemensko svinjo. Po tej delitvi mora imeti naša občina 100 plemenskih svinj. Da pa v naši občini ni 100 ple- menskili svinj, to pa ve vsak občan in zato bomo še na drugem mestu izpregovorili. Za danes povemo samo to, da je moral vsak svinjerejee - naprednjak prinesti Klanfar-ju od dotičnega občinskega odbornika pismeno potrdilo, da, ima res toliko in toliko plemenskih svinj. V vam Dvor pa občinski odbornik Anton Mrhar, po domače »De-denkar«, ne zna pisati, torej ne more narediti nilkakega potrdila, zato ])a g. Ivan Lampič, posestnik z Dvora še do danes ni dobil sebi nakazanih otrobov. Ne vemo, ali g. Lampič v prijetni nadi čaka, da se bo vitlgO' »Dedenkar« naučil pisati, ali pa misli, da, se bodo šentvidski klerikalci vendar enkrat saj toliko spametovali, da bodo pri prihodnjih občinskih volitvah volili može, vsaj toliko zmožne, da bi se vsaj za silo znali podpisati in da bodo vedeli, od kod da so doma. Gospod Lampič, bodite prepričani, da ravno taki ljudje, ki ne znajo nti pisati, ne brati, so za Zabreta in Klanfarja in pa da ima le zdrav tilnik, da lahko kima. lj Št. Vid. Pri nas se gode čudne reči. Fajmošter Zabret preganja vsakega, kdor noče tako plesati, kakor on žvižga. Tako je pregnal šolskega vodjo Žerovnika, ki ga je vsa fara ljubila in spoštovala, pa je lansko leto spravil se nad učiteljico Sattler, ker se mu ni dosti globoko klanjala. No, učiteljica Kristinca je bila bolj premetena, kakca' gosp. Žirovnik. Na Ježico, kamor so jo posilili, ni šla, ampak začela je prav pogosto zahajati k Zabretu in tudi v cerkvi se pokaže, seveda kadar je tudi fajmošter Zabret notri. Taki so značaji! Nekdanja velika nasprotnica, klerikalcev, je pozabila na vso svojo naprednost in plazi pred ljudmi, ki še imena klerikalcev ne zaslužijo. lj Št. Vid nad Ljubljano. Ogenj. V ponedeljek popoldne je pogorela hiša Janeza Bezlaja vulgo Kanca iz Guncelj. Bil je zavarovan. Vzrok ognja je neznan. Ne> varnost je bila velika, da ni cela vas pogorela, ki je po večini s slamo krita. Požarne hrambe iz Guncelj, Vižmarjev in Št. Vida imajo zaslugo, da so ogenj omejile, obenem s stotinami drugega ljudstva. Posebno požrtvovalno in spretno pa je vodil guneeljsko gasilno društvo in ne samo vodil, tudi neumorno delal z brizgalno, gosp. Franc Štrukelj1, posestnik iz Guncelj. lj Št. Vid nad Ljubljano. Nad trideset gg. posestnikov in rodoljubov šentvid-skih je kupilo posestvo po domače »Kremžarjevo« v Št. Vidu. Na tem posestvu se namerava postaviti zgradba »Narodni dom«. Plemenita misel, rešiti Št. Vid od prekletega strankarskega teroriznja šemt-vidskega in Kraljičevega kozolca, je dovedla te može do tega koraka. Bog jih živi in blagoslovi njih delo! lj Z Iga. Slovenska ljudska stranka sme biti ponosna na svojega zaupnika na Petrač, zastopnik vzajemne zavarovalnice, je bil nekaj časa občinski tajnik na Igu. Igu. Posestnik Franc Merkun, po domače Za zadnje občinske volitve si je pridobil za stranko zaslug in upal je že na županski ali vsaj podžupanski stolec. Vsi odborniki so klerikalci, torej nič nasprotstva, to bo prav lahko, si je mislil Petrač, ali mož se je uštel. Niso ga izvolili, lastni pristaši 110 marajo zanj, ker ga predobro poznajo. Maščevanje jo pa sladko. Dno 25. marca je bila napovedana občinska seja in k tej seji je Petrač zbobnal več nasprotnih poslušalcev. ki sc#ke pač smejali, ko je Petrač udrihal po občinskem goslpodarstvu, kjer je pred 14. dnevi še sam sodeloval. Po seji je šel Petrač v gostilno in nasprotnikom s številkami pojasnjeval občinske račune. Ali je govoril resnico, ali ne, o tem nečemo razinotrivati, razkrinkaval je dela svoje lastne stranke1 in jo sramotil. Ali ni to res lep zaupnik klerikalcev, ki «o lahko nanj ponosni, posebno Kmečka zveza, kjer igra tudi važno vlogo. Na Igu je Petrač splošno tako priljubljen, da mu gre vsakdo s pota, zdaj celo lastni pristaši. Naprednjaki pa tako ne občujejo z njim. lj Iz Zgornjega Kašlja pri 1). M. v Polju. Tudi iz naše mirne vasice se moramo enkrat oglasiti. Gospod urednik, ne zamerite, ker vas nadlegujem s tem dopisom, toda tu nimamo nilkakega miru od te klerikalne surovosti. Dne 22. t. m. šel je po poti očka Jurček in se ustavil pred hišo posestnika Jožefa Cimermana. Ko je zagledal pred hišo njegovo ženo in staro mater, obrnil se je proti njima, začel pljuvati in udrihati po njima, da so se mimo gredoči ljudje zgražali nad to klerikalno surovostjo. Saj pa to tudi ni čuda, saj je on najboljši pristaš S. L. S. Zavoljo tega smo ga pa že zadnjič opomnili v »Slovenskem Domu«. Njegovi sinovi so najboljši pristni čuki in njegove hčere najboljše marina-rice. Gotovo je izobrazba iz farskega »terjat ra« taka. Očka Jurčkov, sedaj vam svetujemo to, da. poberete šila in kopita in da daste mir ljudem v naši mirni občini. A ko vam ne zadostuje to, se bomo pa videli pri zeleni mizi! lj Dol pri Ljubljani. Naš miroljubni »Domoljubov« dopisnik je zopet skrpucal nek dolgovezen članek, ki nima nobene vsebine in podlage. Veseli nas, da je še bolj osvetil klerikalno nemško zvezo v Dolu. iSvetujenio, da naj se nikar ne zagovarja zaradi onih dveh glasovnic, stvar še ni zastarela, da ne začne preiskovati državno pravdništvo. Pravi, da stari Pernat je cerkvi zaupal. A zadnja leta tudi ni več zaupal ne župniku niti komu drugemu. Mi še vsi dobro vemo, ko* bi se 011 ne bil proti postavil, bila bi se cerkev v Peričevem po potresu poškodovana, morala podreti. On je sam na svojo odgovornost zidarje dobil ter pričel zidati brez župnikovega dovoljenja. Da so bili stari možje malo preveč boječi, je resnica. Še danes se slišijo kletve proti graščinski in farovški zvezi, ki imamo šolo tako, kot jetnišnico, in mogoče, da ne bo dolgo, ko bodo ljudje še bolj kleli, ko bodo morali še enkrat plačevati. Šolske oblasti hočejo novo šolo, se moramo že se- daj trdno braniti, preti se nam že letos s komisijskim ogledom. Vaš ljubeznjivi Johan ni tako strahopeten, 011 dela tako, da ga ja ne bodo njegovi potomci kleli. Ni res, da bi bili Nemci kdaj z nami volili. Jung-kunz je le prišel enkrat k volitvi starešinstva, ker je imel viirilni glas; prosil ga nobeden ni in ga tudi potrebovali nismo, ker smo imeli že itak dosti glasov. Vi, tuji dopisnik, zakaj1 se boljše ne informirate, kako sta pred desetimi leti gosp. pokojni župnik in nemški baron skupaj agitirala in na dan volitve kar volilce na cesti vstavljala. Čudno, da taki ljudje pridejo v blamažo, ki so dovršili več šol ‘111 so si dobro ogledali in še prepisavali volilni imenik, pa. niso videli napak. Ce je bila ena mrtva oseba vpisana iz tuje občine, ni nič čudno, saj se še pri župnem uradu dobi, ko so Lili mrtvi med živimi vpisani, kjer imajo dosti prostega časa za uradovanje. Kar se tiče; zaslužka pri tovarni, ni nobena dobrota, saj se mora krvavo zaslužiti, zaslužka je pa pri nas povsod dovolj. Le eden ali dva i mata korito pri tovarni, in ti se proti svojemu prepričanju za nje potegujejo. O ti vboga »Slovenska Straža« v Dolu, kje si'2 Ustanovljena je bila s takim krikom in sedaj je revica tako hitro na sušici umrla. Prislovica pravi, povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si. Mi pa pristavljamo: Če; se z volkom pajdašiš, moraš z njim tuliti. Čudno, da bi imeli ravno mi monopol za babje čenče, kor ravno zadnji čas forfo-tajo krog župnišča splošno znane opravljivke in največje intrigarice. lj Domoljub iz Dola piše tudi, če bi škarparji pri Pernatu manj pili, ne bi bilo tolike surovosti. Vprašamo torej, kdaj je bila v Peričevem kaka surovost'? Ni bil naš namen, spravljati v svet, ker pa drezate, naj se izčisti tista megla, ker je »Domoljub« pisal o nji, da še nad Dolom leži. Na pustno nedeljo imelo je dolsko katoliško izobraževalno društvo občni zbor, bil je poleg tudi prebarvani kovač. Izobrazil .se je kar naenkrat toliko, da je zunaj na cesti pozdravljal ženske »main komplement«, moške pa »serbus«. Govori tudi najraje neko svojo »nemščino«, katera še kočevski ni podobna. Ko pride drugič k taki slavnosti, gotovo ga vidimo v belih častniških reko vicah in s lcovčegom pod pazduho. Potem jo krenejo vsi skupaj v gostilno k Zidarju, tam so prve govore držale ženske ter udrihale po preklicanih samostojnih kmetih. Ko so bili že precej navdušeni, začel se je prepir med njimi in nazadnje še pretep. Bilo je slišati daleč naokoli razne nečedne psovke .Dva bolj zmerna fanta iz njihovih vrst so tako pretepli, da sta bila vsa krvava, in jih na cesto vrgli, zato, ker sta se preje udeležila gasilske veselice. Rjovenje je bilo celo noč: auf, pennej ... je bilo njih geslo, in to je bilo že tudi prej nekaj večerov. Torej je imel-»Domoljub« prav, da posledice ne bodo izostale. lj Tz Dolskega. Po dolgem, dolgem času se je vendar posrečilo dopisniku »Laži- ljuba« zložiti oni prazni dopis. Koliko bi bilo boljše, da bi molčal in ne hodil z maslenimi glavami na solnce. Očitaš, da je imela kmečka stranka 'kar šest kandidatov, ki ne znajo brati, ne pisati. Ne vein, kje si jih vzel. Misliš gotovo na svoje kimavce. Ali hočete življenjepis vaših zaspanih »ferkeljčarjiev«, ki bodo kimali pri sejah, kar jim bode nadebudni Rihtaršič predlagal ? Policaj Francelj bo itak samo policaj — Eihtaršič pa za župana. Menda ja ne bode »Janežu Uka« iz Zagorice v bodoče kandiriral za državnega poslanca?? Živio! Kosfku pa še oče svojega posestva m zaupal, dal ga je hčeri. Rogač ima pa že ime »rogač«, da se ga še žene zboji j o, ima že ta peto. 0 Franceljnu pa vem, da obira v petkih na kaitoliški podlagi par-keljčke in ki s svojo drugo ženo ni prav lepo ravnal, ko je imel pa »muterle«, je pa obračal, a Bog mu je prekrižal račune. Ukač pa že ve, kje ga čevelj žuli — Janezov očlka najt pa pometajo pred pragom, če ne vedo, pred katerim, naj pa vprašajo P. »kometa« v Podgori. Komet prerokuje in 1k> še prerokoval... Nadalje praviš, da so »ti ljudje« že vajeni pisati dopise brez pod-pisa. No, kdaj si se pa ti podpisal v »Do>-inoljubu«t Niti se ne upaš svojega dopisa oddati na domači pošti — neseš ga osebno v Ljubljano, ali ga pa daš v nabiralnik v Lazah, kakor si zadnjič to storil. Sem te že pogruntal! To si strahopetec! Lagal si, laže® in lagal bodeš, dokler bodeta ti in »La-žiljub« eksistirala. lj Dolsko pri Ljubljani. Cujmo, kako se nezmotljivi Francelj huduje nad dopisom »Slov. Doma«. Oh, Francelj, 351etna želja se ti je izpolnila — ne jezi se preveč, drugače bode »Ijekarna« v Zagrebu pri tvojih »pulvercih« res obogatela. Ali so komati že zadost namočeni? Treba bo kmalu nasipati »vinsiko« cesto. Kako si pa podporo delil? Eni pravijo, da se bo z ostalimi tropinami Francelj poredil, in kot župan lažje oženil. Prav, saj so še Micke za.Dunajem. Bodi le malo* bolj ponižen, če ne izgubil boš »kredit« ne samo pri An-žičkovem Jožetu«, tudi še pri Fečju Rezi. Daleč sem od tebe, zvem pa vse in to me veseli. Tvoj »zvesti« prijatelj. 1 Ukraden konj. Posestnik Fran Kremžar z Brezovice se je peljal v sredo s svojini vozom v Ljubljano po živinozdravnika. Na poti ga je prosil mlad, čedno oblečen, približno 22 let star fant, če sme prisesti. Kremžar je potniku rade volje dovolil in peljala sta se skupaj v Ljubljano. Pred Stupico v Ljubljani je Kremžgar izstopil in prosil svojega novega tovariša, da naj zapelje voz k ,.Figovcu,“ Kremžar pa je šel v Stupicovo trgovino. Ko je Kremžar opravil svoj posel v trgovini, je šel k Figovcu, toda tam ni našel ne voza, niti ne svoje kobilice. Neznani poštenjakovič je porabil dobro priliko in se odpeljal bogve kam. Bržkotne je koleselj in kobilo že prodal. Kobila je bila bolj majhna in rdečkasta, koleselj je bil črn s peresi. Na vozu sta bili tudi dve odeji, rdeče - belo križasti. Pred nakupom se v lastnem interesu vsak svari. Belokranjske novice bk Župana v Gribljah, Miko Željkota, je doletela posebna čast. »Slovenec« poroča, da ga je izvrševalni odbor S. L. S. izključil iz klerikalne stranke. Izvrševalni odbor tega ni mogel storiti, ker je vrli župan Željko že davno sam izstopil iz S. L. S. Željkotu naj je pa že samo to posebna čast, da ga je izvrševalni odbor S. L. S. izkušal izključiti. Blamirani so edinole klerikalci, ki se kar penijo od jeze, ker so v Gribljah dobili le par glasov. Zupan Miko Željko pa je postal eden prvoboriteljev za kmetsko samostojnost in neodvisnost. Sprevidel je baš kot zaupnik S. L. S. vso laž in sleparstvo, ki je uganjajo klerikalci nad našim kmetom. On ima v sebi tudi toliko energije in poštenja, da svoja dejanja uravna po svojem prepričanju. Vsa čast mu! — Klerikalci naj so le prepričani, da Željko ni zadnji župan, ki je obrnil klerikalcem hrbet. Kmetje so pa na župana Željkota iz Gribelji tembolj ponosni, ker bo njegovo ime bleščalo med prvimi vzor-možmi, 'ki so se borili za.' samostojnost našega kaneta. bk Iz Dragatuša nam poročajo kaj lepe stvari o počenjanju tamkajšnjih klerikalcev. Na dan deželnozborske volitve je neki Peter Kump, ki je baje določen za bodočega župana, ob 1. uri ponoči na cesti napadel naprednjaka Jožefa Slobodnika. Kumpov tast je šel na Slobodnika s planko v roki ter kričal: »Bomo liberalcu posvetili s planko po glavi!« Slobodnik se je mogel rešiti samo z begom. Stvar je prijavljena orožnikom. — Na praznik sv. Jožefa so zvečer peli fantje na vasi. Ker so se slišali tudi klici: »Živio Mazelle« je pri-drl mežnar z nabito puško ter ustrelil med fante, ki mu niso storili nič žalega. K sreči ni nikogar zadel. Fantje so se mirno oddaljili in prijavili dogodek oblasti. Brez dvoma bo afera končana pred sodiščem. bk Kako dober prijatelj je Lončarič Belokranjcem. Lončarič je mnogo agitiral pred volitvami in se delal Belokranjcem prijatelja. No, kak prijatelj je belokranjskim obrtnikom, se vidi iz tega, da je takoj kupil v Črnomlju Kožarjevo hišo z mesarijo in gostilno za 57.000 K. Belokranjski gostilničar in mesar sta velika siromaka. Vina. se st oči malo, saj ga ima večinoma ■vsak doma. Meso pa tudi ne gre, ker ni ljudi, ki bi imeli denar za meso. Se bog, da je za kruh in sol. Na teden pobije po eno mršavo bušo, to je vse. Zdaj pride z zgradbo železnice denar v deželo, zdaj pri dejo delavci, ki bi dali kaj zaslužiti, zdaj pa ves ta zaslužek odje Lončarič domačim obrtnikom. Jasno je namreč, da bodo morali vsi Lončaričevi delavci jemati meso in vino le pri Lončariču in nikjer drugje. bk Pozor gostilničarji! Podjetnik Lončarič in Puntigam-Petrič nameravata v krajih, kjer se bo gradila belokranjska železnica, napraviti barake, v katerih bi opravljala gostilničarsko obrt. »Zveza kranjskih gostilničarskih zadrug« je v svoji seji sklenila oster protest pri vladi proti nameravanemu atentatu na gostilničarske interese s strani nepoklicancev in neupravičeneev Lončariča in Petriča. Gostilničarji, poskrbite si pravočasno dovoljenja za obrtovanje v krajih, kjer se bo gradila železnica. bk Belokranjska železnica in gostilni-čarstvo. »Gostilničarski Vestnik« piše: Nedvomno je, da ta ali ona gostilna v Beli Krajini danes skoraj nič ne nese, predvsem zaradi tega, ker leži oddaljena v kaki zapuščeni vasici in zato nima veliko obiskovalcev. Takim gostilničarjem bi se obratovanje ob nameravani železniški progi gotovo veliko bolje obneslo. Gotovo je le v njihovem interesu, ako se zainteresirajo za to, da izv,ršujejo v kaki baraki ob novi progi začasno svojo gostilniško obrt. V to svrho naj zaprosijo za dovoljenje (licenco), da smejo za čas gradnje železa nice izvrševati izven sedaujega gostilniškega prostora začasno svojo obrt. Tako , dovoljenje okrajno glavarstvo navadno hitro izda;. Zato opozarjamo dotične gostilničarje, naj čim preje zaprosijo za tozadevno dovoljenje, da jih ne bodo, kar se le prerado pri naz zgodi, prehiteli tujci. V tozadevni prošnji naj omenijo, da žele začasno opustiti izvrševanje gostilniške obrti v svojem dosedanjem prostoru ter isto izvrševati v kakem prostoru ob novi progi. bk Klerikalci in obrtniki v Beli Krajini. Podjetnik Lončarič, klerikalni agitator pri zadnjih deželnozborskih volitvah v Beli Krajini, in Puntigamski Petrič sita stopila 4v kompanijo. Sedaj, ko sprejema Lončarič akordante, sploh ne sprejme drugače nobenega v delo, kakor da se mora dotičnik zavezati, da bo vse življenske potrebščine in puntigamsko pivo ter vino, katero si bosta nabavila Lončarič in Petrič, od tel dveh kupoval. Postavila sta baje (» do 8 barak na Lončariču podeljenih treh lozih, in Petrič je že poslal konje v Črnomelj, da bodo razvažali po progi. Kaj pa k temu porečejo domači tr-govi in gostilničarji, ali bodo to Lončaričevo in Petričevo postopanje mirno gledali? Saj se vendar železnica gradi, da bi domači obrtniki kaj zaslužili Na kak način pa sta ta dva klerikalna petelina dobila dovoljenje na toliko krajih vršiti trgovsko in gostilničarsko obrt? Saj bi vendar moralo slavno c. k,r. okrajno glavarstvo v prvi vrsti gledati na domače obrtnike! Puntigamski - Petrič je še celo svojega brata v Črnomelj pripeljal, da bo ta mesarsko obrt opravljal. To so pa že v nebovpijoče razmere in Belokranjci bodo napeli vse strune, da jim ne bosta Lončarič in Petrič ta mali košček kruha odjedla iz ust. Komaj smo pričakovali, da bi v našem zapuščenem delu Kranjske tudi mi prišli do pičlega zaslužka, in še to nain hočejo klerikalni agitatorji požreti. Radovedni smo, ako bi se to godilo v Vinici, ali bi gosp. Šterk bil s tem zadovoljen? Gotovo bi potein več ne agitiral za Dermastijo — ali Dremacijo, kakor ga že naši ljudje nazivljajo. Pogum in storimo potrebne korake, da preprečimo te Lončarič - Petričeve nakane! o Dolenjske novice o d Ponikve pri Dobrepolju. V »Slovenskem Domu« dne 9. marca sem objavil članek »Iz velikolaške okolice.« Kmalu na to se je zaletel nad mene v »Domoljubu« neki klerikalni dopisun, češ, da lažem. Na to odgovarjam samo toliko, da je omenjeni članek popolnoma resničen, samo toliko sem se pozneje prepričal, da omenjena dekleta res niso bila iz Ponikve, ampak iz neke druge sosednje vasi. Toliko v pojasnilo, ker nočem, da bi se komu godila krivica. Klerikalni dopisun se sicer .jezi, pa se bode že potolažil. Naj le one punce nauči lepšega obnašanja v cerkvi. — Dopisnik. d Iz Velikih Lašč. Pred kratkim je tukajšnja čukarija priredila igro »Rokovnjači«. Kakor je pri takih ljudeh že navada, se vselej po igri pije. Tudi za ta dan ni smelo biti brez tega, kajti komaj so čakali, da je odšlo iz dvorane tistih par gledalcev, že se je pričel ples, kateri je trajal pozno v noč. osebno dobre volje je bil neki oberčuk, kateri se je zabaval do 11. zvečer z Igralkami. Ali velja škofova prepoved plesa samo za — »liberalce«1? d Iz Tržišča. Na dopis iz Mirne doline v 10. številki »Domoljuba« le toliko odgovarjam: 1. da vsi vedo, da je to res, da se prižnica za vse druge namene rabi, samo za Jezusov nauk ne; 2. da ste se gospod dopisnik v 18. pogl. sv. Matevža zmotili za dve številki, ker to je v 17. vrsti, ne pa v 15., kakor stoji v »Domoljubu«; 3. kot dolgi študent in žalosten gospud imate tudi čas po bukvah gledati številke »evangelistov«; 4. Vi ne trdite, da ste Pijančan, jaz tudi ne, — trdim pa, da ste Vi pijanka — lahko pa tudi še pumpa. — Vrlemu naprednjaku gospodu Pavlinu in njegovi gostilni v Trebnjem vsa čast, vandrovci pa gredo lahko mimo. Na svidenje! d Šent Janž. V zadnjih številkah »Domoljuba se zaletuje v mojo malenkost neko dopisunče, katero me imenuje Anže in Hanzi in ne vem kaj še vse. Vredno se mi ne zdi, da hi za svojo osebo na njegove laži in obrekljivosti odgovarjal. Pač pa rečem samo: Dopisunče, dokaži svojo podlo laž, kakor tudi laž, kdaj je neki Sokol udaril nekega šentjanškega Orla s planiko po glavi, v kateri so bili baje zabiti žeblji, in povej, katerega je udaril Repovžev konj tako, da je bilo smrtno' nevarno. Dokler tega ne storiš, ti rečem navadni lažnjivec, obrekljivec in hinavec. In vi, gosp. župnik Bajec, ki vodite in poučujete svoje klerikalne ljudi, tudi vaša sveta dolžnost bi bila, da opozorite »Domoljubovega« do- pisnika, da poroča le resnico, drugače bi bil primoran tudi vas imenovati enakega onemu. Povem vam pa tudi, da bodo morali še drugi faktorji spregovoriti, ako ne bodo imeli moji delavci in žival pred vašimi Orli valrnost, kar se je zgodilo že dvakrat in sicer: prvič, ko je neki vaš katoliško izobražen fant na javni cesti zagnal pred moje konje »fusbal«, da so se konji plašili, in drugič, ko je zagnal v mojega mimoidočega psa kamen, zalcar imam priče. Pozivam vas, da jih tudi v tem oziru boljše izobrazite, drugače jih bodem jaz skušal izobraziti na. pristojnem mestu. Ivo Majcen, d Št. Lovrenc. Dolgo smo pustili našega župnika Oblaka pri miru. Danes pa omenimo zopet čin, kako skrbi res očetovsko on za farane, posebno take ženskega spola, pri katerih čuti kaj več svetlih kronic. Skozi in skozi trgovec s posebnim talentom, izpelje res vse, česar se loti. V Marijini družbi je bilo dekle, ki je imelo tudi nekaj krone. Začelo je bolehati in naš gospod so jo spoznali za hirajočo na su-šici. Nagovoril jo je, da je naložila vse premoženje v »Čebelico«, knjižice pa je imel Oblak. Mod boleznijo pa je izročil knjižico bolnici, in iz »Čebelice« so lezle kronce. Ko je pa po smrti bolne vprašal neki sorodnik, kje je denar, se župnik odreže: reva je v bolezni vse porabila, ostalo je le 560 K, te pa je rajnca. radovoljno darovala cerkvi, tega pa ključarjem ni treba vedeti, kar ima tako on, župnik, vse na papirju napisano. Ta slučaj nas uči, kako skrite naši prečastiti za ljudstvo. Bratje so s trdimi žulji služili tudi za doto umrle. Naravno bi bilo, da tudi dedujejo za njo. Ali polni ljubezni do bližnjega, naši duhovni toliko časa hodijo nad umirajoče, da iztrgajo iz njih zadnji vinar. Tako, da postanejo verske stvari nazadnje vendarle samo podlaga za obrt in kupčijo. d Iz Velike Doline pri Jesenicah. »Obljuba dolg dela,« tega pregovora se je gotovo zmislil »Domov« dopisnik, ko je spolnil obljubo v zadnji številki vašega lista s tem, da je prinesel precej dolg dopis o župniku G n jezdi. Prav si pa ne morem misliti o »farmanih treh«, da so vendar tako prizanesljivi. Dolgo, že dolgo pričakujemo naročniki, da se da na dan in da enkrat vendar mora svet zvedeti tudi o tem božjem namestniku, kakšen dušni pastir da je. Mnogokrat so padale psovke raz prižnice na nas: tatovi, šeme in drugi priimki so župniku sladke besede. Da nismo vsi tatovi, je župniku Gnjezdi pokazal Blaž, ki ga je tožil, da je bil obsojen. Pred dobrimi 14 dnevi se je delila med fairmane koruza in otrobi. Ker je Bog sebi najprej brado ustvaril, se je gotovo tudi pri »našili bogovih« tako zgodilo. Ko je mnogo naročnikov ostalo brez naročene koruze in otrobov, si je slavni »komite« izmislil, da preslepi ljudi, da je ukradenih 7 do 10 vreč otrobov. Ljudje so pa videli, da so v županovem podu vreče, in pripovedovali dru- gim. Ko bi se bila zgodila res tatvina, bili bi morali orožniki gotovo preiskati hiše osumljenih; ni se pa zgodilo prav nič na-prej, da bi se bile našle »pokradene« vreče. Poživljamo orožništvo, naj konstatira, kam so torej zginili otrobi, ki so bili »ukradeni«. To vedo najbolje oni, ki so delili; pa tudi mi nismo tako bedasti, da bi si ne mislili, komu so se razdali. Razumete!! Naj navedem samo nekaj, da se spozna resnica! Med potjo srečam osebo in vprašam jo: »Kam pa greste?« »Na Jesenice grem k županu; danes bodo župnik delili naročene melcine, pa grem, da dobim tudi jaz,« bil je odgovor. Zraven idočega šolskega otroka pa vprašam: »Pa vi, ali ste dobili kaj mekin?« — »Župan so rekli, da nam bojo že prišparali,« reče otrok. Vidite torej, dragi farmani in bralci, da so potem pridelki labko zginili, ko se je delilo tudi tajno. Koliko krega, prepira in kletvine jo padlo isti dan na županovem dvorišču in med potjo, ko so mnogi prazni šli domovi Kdo je vsega tega kriv? Župnik in njegovi družabniki, ki so postopali tako pristranski j. Župnik Gnjezda je mislil, da se bo ljudem prikupil s svojo naročit vi jo, kakor pireji. — Neko nedeljo naznani župnik v cerkvi, da ne bode birme majnika, ampak oktobra. Izgovarjal se je, da imajo jeseni ljudje vsega dosti doma, medtem ko majnika ne bi imeli. Zvohali smo pa takoj, kaj je pravzaprav vzrok, da je birma odložena. Otroke pošiljamo v šolo, da se tam nauče tudi krščanskega nauka; ali uboga deca! Namesto da bi se izpolnjevale ure krščanskega nauka, izpusti učiteljstvo deco domov, ker župnik pride malokdaj v šolo! Ko je čas dajati rede iz verouka, pa napiše kakor sc 11111 zdi; ako je otrok njegovega privrženca, dobi dober red, ako ne, padajo trojke, štericc in če treba tudi petice, ne da bi bil otrok vprašan enkrat v celem četrtletju. Imamo na razpolago dokaze, kjer so otroci dobili same trojke, ko znajo skoro dobesedno, kar so imeli nalogo se naučiti. — Kaj pa dela župnik, da ne hodi redno k svojim uram v šolo? bo mogoče kdo vprašal. Vedno hodi okoli, kakor »deseti brat«, ki nima nikjer obstanka. Najrajše gre pa »v vas«. Ampak, gosp. župnik, najpred je dolžnost, potem šele zabava. Razumeli? Četrti farman. o Gorenjske novice o g Iz Škofje Loke. Kako se ravna pjri nais z delavci? V Škofji Loki imamo dva mlina, prvi je last Fr. Kalana, drugi pa I. Koširja. Ta dva imata vposljenib več večinoma mladih delavcev (mlinarjev), starih od 16 let naprej, kateri morajo poleg zelo majhne plače — zaslužijo namreč poleg hrane, ki pa gotovo ni najboljša, od 15 do 30 kron mesečno — delati noč in dan. Delajo namreč tako - le: 24 ur se dela, 6 ur pa je za počitek in zopet 24 ur dela itd. Ker smo radovedni, če so primorani mlinski delavci tako dolgo delati, se oh ra- čarno do poklicane oblasti, da' ona poduči te delavske izkoriščevalce, da ro delavci tudi ljudje, ne pa živina. Gospod obrtni nadzornik bi si tudi enkrat smel priti ogledat te razmere. Ce te vrstice ne bodo pomagale, znamo več povedati. g S Krtine pri ])omžala,ti nam poro čajo: Pretečeno soboto je umrl po kratkem a mučnem bolehanju gosp. Fran Prenar v 46. lotu svoje starosti. Kako priljubljen je bil pokojnik, je pokazal pogreb, kateri se je vršil pretečeni torek dopoldne. Poleg korporativnega občinskega odbora, se je udeležila cela domača soseska, spremili so pa pokojnika tudi prijatelji in znanci iz bližnjih in daljnih krajev. In zakaj tak pogreb? Pokojni Prenar je bil duša krtinsike občine. Zastopal je častno mesto predsednika krajnega šolskega sveta, a predsedoval je tudi stavbnemu odseku pri zgradbi šol skega poslopja. Razume se samo ob sebi, da je bil večletni občinski odbornik in se je kot talk neumorno trudil, da je dobila krtin-ska občina lastno šolo in se ni potreba sedaj otrokom mučiti in tako daleč v šolo zahajati. Kot zvest pristaš narodno - napredne stranke je bil odkritega, a, mirnega značaja. Pokojnega Prenairja zasluga je, da se je ravno »Slovenski Dom« tako lepo razširil v naši občini. Neizprosna smrt je vzela iz naše srede enega najboljših mož in ito v cvetju moške dobe. Dragi France! Hvaležni smo ti, da si taiko skrbel za blagor krtinske občine. Ob še skoro odprtem grobu ti kličemo: Počivaj sladko v domači grudi, plemenita slovenska duša! Podšuinberški. g Iz Črnega grabna. Okrajni sodnik g. dr. A. Furlan je bil imenovan za sod nega svetnika in na svojo prošnjo premeščen v Novo mesto. V brdskem okraju je bil zelo priljubljen vsled svoje prijaznosti nasproti ljudstvu. Na njegovo mesto je imenovan iz Ljubljane gosp. M. Modic Tudi davkarija ima novega davkarja gospoda Alojzija Strmo let a. — V občini Lukovica je bil izvoljen za župana gospod Anton Kersnik, graščak na Brdu. — Na Krtini je umrl v najlepši moški dobi posestnik J. Prenar, predsednik krajnega šolskega sveta. Bil je> značajen, napreden kmet. Počivaj v miru! — V Kompolju je umrl znani J. Lavrič, ]>o domače la stari Miklnove. Pred dobrim mesecem pa mu je umrla žena. N. v m. p.! — V ponedeljek, dne 1. aprila bo deželni odbor razdeljeval podpore posestnikom, ki rede lepa teleta. Bomo videli, kdo bo deležen teh podpor. — V krašenjski občini razsajajo med otroci ošpice. Skoro pri vsaki hiši je kakšen bolnik. — Vsled lepega vremena zadnjih dni, hite ljudje delati po polju in vrteli. — Dne 26. marca je bil v Lukovci dobro obiskan semenj. Sadnega drevja se je tudi mnogo prodalo. Reči pa moramo, da prav lepega drevja ni bilo. Kmetje bi imeli biti bolj izbirčni pri nakupu in zahtevati tudi imena sadnih vrst, ker vsaka vrsta sadja ni primerna za vsako lego. Zato pa lahko rečemo, da bode od vsakega kupljenega sadja morda ostalo komaj 20%, vse drugo se bo posušilo in ostalo zanikerno v rasti in roditvi. Tudi na ceno ni toliko gledati, ker drevesce za 40 vin. ni kaj posebno vredno. »Domoljub« ne prinaša iz naše doline nobenih novic, pač pa blagovški župnik Hartman pridno vanj — samo resnico seveda — piše. Za danes mu ne bomo odgovarjali, ampak za piruhe bomo našim bralcem pokazali pravo sliko duhovniku, ki ima dolžnost, ljudem dajati lepe vzglede v besedi in življenju, a ga vsalkdo lahko vidi, da ne piše resnice, ne govori resnice. Ker se dobi še vedno dosti takih lahkovernih ljudi, da vsakemu duhovniku vse verjamejo, zato je naša dolžnost, pokazati v pravi luči resnice take duhovnike, ki širijo laž med ljudmi in po »Domoljubu«. Zato so taki črni ptiči tudi hudi na kmečki list »Slovenski Dom«, ker ta neustrašeno odkriva vso gnilobo. g Iz Cerkelj na Gorenjskem. Ko sem stopil zadnjič v gostilno k Jančetu v Cerkljah, ki je zelo učen mož, dokler ust ne odpre, sem našel notri nekega mladega kaplana. Dobrovoljno me pokliče pit — pijan ni bil, samo malo preveč ga je imel pod kapo — ter me povabi, naj prisedem. Prisedem in pokličem Štefan. »Na zdravje vseh, ki ga fest želitaja in sa naše stranke,« je napil kaplan in trčila sva na zdravje vseh maziljenih in nemaziljenili klerikalnih pijancev, opravljivcev, postopačev in žganjarjev. »Smrt vsem Sloven^-skim Domarjem,« j smo jim mi naročili in jih plačali za to, toda saj smo možje: to je le še za stare prismuknjene tercijalke, pa št. te nam kmalu ne bodo več verjele! Vse skupaj je čisto navaden kšeft, ker »Katoliška tiskarna« je zadolžena, napredna ima pa tisočake in mi duhovniki imamo zapovedano agitirati za katoliško!« »Zato je pa župnika še tisti dan Bog z ognjem kaznoval, ker ste nas farbali,« zagodrnja Janče. »Ne, to ni bila kazen,« pravi kaplan, »ampak samo volja božja, da so se ravno takrat saje vnele, ko smo bili pri pojedini z misijonarji najboljše volje!« V tem se vrata na široko odpro in notri jo prijnaha nova družba, njej na čelu strah vseh pra-šičev daleč naokoli, katoliški mesar Obla-čilček, s pretrgano vrvjo v rokah, za njim večni ponujalec različnih semen, Rženov Miha, potem posestnik štirih mlinskih koles, Poreznov, in kot zadnji mlad kaplan z bikovko v rokah. »Hudič, izmuznil se nam je,« je zavpil razkačen Oblačilček, in vrže vrv za vrata. »Kdo?« povpraša moj sopivec kaplan. »Hudiča, to bi pa ja moral ve. deti: dopisnika »Slovenskega Doma« smo obešali; tvoj kamerad je bil za krvnika, pa se nam je ta hudič izmuznil, čeprav je že bingljal.« »Kdo je bingljal? Pšaški dohtar?« vpraša kaplan. »E, kaj še,« se zadere Gvantec, »boš prej ti bingljal kot pa pšaški dohtar! Ampak Janče, mama, pijače gor! Veš, katerega srno mislili? Babiča iz Brnilkov, pa smo se vrezali! Ampak, če so sami hudiči, mene ne bodo po cajtengah vlačili, magari če celo faro obesimo, ali pa vse skupaj pustim — saj imam samo sitnosti in stroške!« Ne bodi hud,« ga tolaži kaplan, »saj nas tudi dajo. In vse bere »Slovenski Dom« ter se nam potihem posmehujejo — toda počakajo naj, se jim že osve,tirno v prečistem našem »Blatoljubu«. Nas pa nikar ne zapuščaj, pomisli, saj smo sami učeni možje skupaj, kot mladi Kaje iz Cešnjevka ali Jeras iz Šmartna. Pisati in brati sicer nobeden ne zna, ampak učena sta vseeno oba. Ali pa naš Janče tukaj! Pa značajni so naši možje, pomisli samo na socijalnega demokrata Repnika. In pa pošteni kot Jon in njegov sin izpod Šen-tu riške gore. In vsi imamo skupno zelo prijetno lastnost: da vsi radi bogu duše delamo! Na zdravje torej prijatelj Oblačilček, na zdravje vseh takih naših poštenjakov in značajev, naj še dolgo žive in naj jih bog pogmera! * Pa ne pšaški dohtar. o Notranjske novice o n Postojna. V soboto, dne 16. marca se je vršil v gostilniških prostorih br. Barage občni zbor društva »Sokolski dom« v Postojni. Dasi je bila udeležba povoljna, vendar bi bila lahko boljša. So pač še nekateri, ki mislijo, da so izvršili svojo dolžnost napram društvu, če so plačali svoj mesečni prispevek. Iz tajniškega, poročila je posneti, da se je odbor resno pečal s tem, kako hitro priti do cilja, to je zgraditi »Sokolski dom«. Stavba je jnišljena tako, da bi našla v njem tudi vsa druga narodna društva svoje zavetišče. Ker pa ni toliko sredstev, da bi se lahko zidala cela stavba, in ker se z gradi)o ne more več odlašati, posebno sedaj ne, ko je telovadno društvo »Sokol« po oni zloglasni prepovedi c. kr. deželnega šolskega sveta, brez telovadnice, se bo najbrže zidalo za sedaj samo telovadnico. Iz blagajniškega poročila je posneti: Društvena iinovina znaša 7744 K 49 vin. Imovina se je od lanskega leta pomnožila za 1669 K 40 vin. V novi odbor so bili izvoljeni z vzklikom: Jos. Lavrenčič, predsednik; Anko Fr., Dekleva Teodor, dr. Janc Igo, Kutin Fran, Lavrenčič Stanko, Zaletel Vinko, odborniki. n Iz Postojne. Za »Sokolski dom« v Postojni so darovali: Nabiralnik »Zlate Prage« 24 K 41 v; br. Miro Pilkel je izročil preostanek dohodkov plesnih vaj 7 K 50 v; br. Rado Zver je nabral na občnem zboru društva »Sokolski dom« 20 K; ga. županja Marija Pikel je nabrala v domačem »Štihe! cu« 14 K — pri godovanju Pepeta Kraigherja; br. Jos. Rusjan 80 v preplačilo »Sokola«. — Živeli nabiralci in darovalci! Iskrena hvala! Na zdar! — Društveno premoženje znaša koncem leta 1911 7744 kron 69 v, kar bo znabiti zanimalo cenjene člane. Ker je ta vsota še majhna ter treba za zgradbo telovadnice še najmanj 12.000 kron, prosimo brate Sokole in članice »Sokola«, da se ob vsaki priliki spominjajo »Sokolskega doma«, ki ga toliko nujno potrebujemo ter je od njega bodočnost »Sokola« odvisna. Pridno tedaj na delo, da bo omogočena v jeseni telovadba že v novi telovadnici! Na zdar! — Praznik sv. Jožefa se je v Postojni praznoval kakor običajno dosedaj'. Videlo se je, da nima ljudstvo za mar papeževih in škofovih odredb. — Avtoniobilna vožnja, ki bo vezala Gorico - Vipavo - Postojno, prične svoje delovanje, kakor se čuje, že z majnikom. S tem se bo promet zdatno povzdignil po omenjenih krajih. n Za »Sokolski dom« v Postojni so nadalje darovali: ga. Ivanka Jurca, nabrala v hotelu »Jama« 6 K 31 v, ki so jih darovali nezadovoljneži radi odprave praznikov na dan odhodnice sv. Jožefa in njegovega premeščenja na Štajersko; nabiralniki: »Zlata Praga« 35 K 40 v, gostilna »Arko« 21 K 50 v, hotel »Jama« 8 K 40 v, g. Fram Sever, Št. Peter, daroval 2 K, mesto vstopnine k maškaradi. Vsem srčna hvala! Živeli! Na zdar! Spominjajte se če-sto »Sokolskega doma« v Postojni. n Postojnsko olepševalno društvo je jako lepo uredilo pota na Soviču, kar je vse hvale vredno. Saj pa je bil dosedaj tako lep razgled raz .Sovič jako težko dostopen tujcem, ker so se bali, po skrajno zanemarjenih potih hoditi, da si ne zlomi kdo kakega uda! Tudi pot ob meščanski šoli in okrajnem glavarstvu je dalo društvo zasaditi z lepimi akacijami, tako, da bo v nekaj letih do hotela »Ribnik« prav lep nov drevored. Priporočamo temu društvu, ki je jelo s tako vnemo delovati, (po dol- gem spanju) da tudi druga sprehajališčna pota nekoliko uredi, kar je vsekako nujno potrebno, ako se hoče tujce in letoviščarje v naš kraj zopet privabiti. Novemu odboru olepševalnega društva vsa čast in priznanje, le tako naprej, da se dvigne Postojna iz razvalin. Postojnčanom pa priporočamo, da pridno podpirajo to, za Postojno velepomembno1 društvo. n Iz Otrožnega Brda. Naš gospod Bo-jonc, veliki abstinent in še večji uničevalec alkohola, vodi nekaj časa sem čudno politiko, tako, da ni no liberalna in ne klerikalna. Kaj bi rekel njegov prednik Ju-venec, če bi vedel da se Bojanee brati in prijazni in še1 celo »Domoljuba« pošilja ravno tistim možem, kateri so njega svoj čas v roke vzeli. Nadalje je pa tudi čuden pastir svojih ovac. Nekoliko je ta modra buča posnel po sv. evangeliju, ki pravi, da dobri pastir pusti 99 ovac se mirno pasti in gre iskat ta stotero. On je tudi skoraj tako' naredil, samo da jih ni pustil mirno se pasti, ampak jih je popolnoma zapustil in je šel iskat eno prav poredno in že dolgo izgubljeno ovčico. Ta ovčica je pa tudi pametna živalca. Mislila si je, če bi jaz šel v Bojančevo čredo, ne bi bilo nič napačno. Gosp. Bojane imajo pri deželnem odboru veliko in veljavno besedo, in če jaz postanem krotka ovčica, mi bodo gospod Bojane že kakšen nameček naklonili. Sedaj bodo gosp. minister Lampe in drugi taki možje bike delili, ko bi tudi jaz bil enega deležen? Bodo gosp. Bojane kakšno prav žmahtno rekli, pa bode bikec lepo domov primukal in še čisto zastonj. Rečeno, storjeno! Ge bo iz te moke kaj kruha ali ne, ne vem. Vam bom že pozneje kaj poročal, kakšen uspeh bodo imeli ti kameleoni. Vas pozdravim vse bralce »Slovenskega Doma« in prihodnjič še kaj! Vaš Tereni tete. Gospodarstvo. Železnica polzeia-Kamnik-Kranj-Žiri. (Govor poslancu Pirca v seji deželnega zbora dne 22. februarja 1911.) Visoka zbornica! Gospod baron Apfal-trern je zadevo, ki je v razpravi, tako temeljito in vsestransko pojasnil, da je težko še kaj bistvenega navesti v prilog njegovemu predlogu glede železnice Polzela-Kainnik, odnosno tretje železnične zveze s Trstom. Dovoljeno naj mi bo, da se na kratko dotaknem tega vprašanja, v kolikor pridejo v poštev lokalni oziri. Kadar se gre pri nas za zgradbo kake nove železnice, takrat se pred vsem vpo-števajo vojaški interesi in v drugi vrsti splošno — prometni interesi. Gleda se vedno in povsod na to, da se zvežejo velika prometna središča. Odločilni faktorji se pa ob takih prilikah navadno ozirajo premalo na krajevne razmere onega ozemlja, po katerem naj steče železnica. In ravno to bagateliziranje lokalnih interesov je večkrat vzrok, da novozgrajene železnice ne uspevajo tako, kakor je bilo pričakovati. Najboljši dokaz, kako lokalni promet pospešuje restabiliteto železnične proge, imamo v naši kronovini. V mislih imam gorenjsko železnico. Ko se je dogradila bohinjska proga, se je splošno mislilo, da bo več ali manj zamorila Rudolfovo železnico. Toda ta bojazen je bila neopravičena. Res je bohinjska železnica odvzela gorenjski večji del transitnega prometa, toda lokalni promet na tej progi raste od dne do dne, lokalni promet vzdržuje Rudolfovo železnico, še več, vsled ogromnega lokalnega prometa je proga Ljubljana-Trbiž menda še vedno ena tistih maloštevilnih državnih železnic, ki donaša želez-nični upravi lepe dobičke. Življenska sila gorenjske železnice temelji na ugodnih krajevnih razmerah, zato pa navzlic bohinjski železnici čimdalje lepše uspeva. Ta dejstvo naj bi vpoštevali odločilni krogi takrat, ko se bo definitivno določala trasa za tretjo zvezo s Trstom. Z zgradbo proge Polzela-Kamnik bi se položil temelj za novo zvezo Trsta z ozadjem. Le vprašanje časa bi bilo podaljšanje te železnice od Kamnika preko Kranja in Škofje Loke do Žirov in od tad do kake postaje ob bohinjski železnici. In železnica bi tekla po ozemlju, ki je po svoji naravni legi kakor vstvarjeno, da se ob novi progi razvije živahen lokalni promet. Od Kamnika proti Kranju se razprostira lepa ravan, znana po svoji naravni krasoti in kot najbogatejša pokrajina naše kronovine. Posuta je s trdimi kmetijami, ki majo zaraščene gozde ob vznožju kamniških planin. Globoka ter rodovitna zemlja donaša mnogo več, kot prebivalstvo potrebuje. Tod prebiva nepokvarjeno in žilavo ter tudi inteligentno ljudstvo, ki se odlikuje po svoji marljivosti in privzet-nosti. Ne bom govoril o Kranju in njegovi bližnji okolici. V dokaz, kako so se tu dvignile gospodarske razmere, naj navedem le suho dejstvo, da je kranjska štacija glede osebnega in tovornega prometa, iz-vzemši seveda Trst, najmočnejša med vsemi, ki spadajo pod tržaško železniško ravnateljstvo, saj obvlada vsak mesec prometa za V) milijona kron. S tržiško železnico se je Tržič z okolico pritegnil prometu. Velikanskega ix>-mena bi bila. nova železnica za tržiško veliko industrijo, kajti zveza Tržiča s Trstom čez Kranj in Škofjo Loko bi bila za 61 kilometrov krajša, kakor je ona čez Jesenice. Škofja Loka vidi v nameravani železnici edino svojo rešitev. Prijazno in lepo se razvijajoče''mesto se je ob zgradbi gorenjske železnice potisnilo v stran. Od takrat se ne more več prav dvigniti, čeprav so zanj dani vsi pogoji za normalen razvoj. Škofja Loka ima bogato okoliš, v Škof- jo Loko se stekata gospodarsko probujeni dolini, ki slavita zlasti po svoji umni živinoreji, a mesto ne more naprej, ker ne leži ob prometni progi. Izvestno Iti se z nameravano železnico ojačila Škofja Loka z okolico in vzidržavala izdaten lokalen pomet na novi progi. Nova železnica bi bila tedaj velike važnosti, ne samo v strategičnem in splošno — prometnem oziru, kakor se je že poudarjalo, marveč tudi v lokalnem pogledu, kajti speljana bi bila zvcčiua po pokrajinah, ki so že gospodarsko probujene, ali ki imajo vsa svojstva, da se vsled nove proge gospodarsko dvignejo. Železnica bo v prid velikemu delu kranjske dežele in zato je dolžnost kranjskega deželnega zbora, da povzdigne svoj1 glas in krepko zastavi svojo besedo za nameravano progo. Kot zastopnik mestne skupine Kranj-Škofja Loka v tej zbornici, kateri mesti sta vedno zainteresirani pri tem želez-nienein vprašanju, prav toplo priporočam predlog upravnega odseka v zinislu resolucije tovariša Zabreta, ki se glasi: . »Dež. zbor vstraja pri svojem sklepu z dne 29. januarja. 1910 glede tretje železniške zveze s Trstom.« Tehnika Prenosni umetniško - obrtni muzeji. Taikšen prenosen muzej pripravlja ravnatelj obrtne šole v Curiliu v Švici, M. de PraJeitere. Njegov namen bi bil, da bi se razpostavijalo tudi po mamjših švicarskih krajih umetniško - obrtne izdelke ter s tem dvignilo med občinstvom olkus in umetniški čut za izdelke za vsakdanjo porabo. Tudi muzej ne bo imel samo lastnih zbirk, ki se bodo prevažale iz kraja v kraj, temveč tudi lastno prenosno poslopje. To bo stavba iz železa, ki se bo dala zložiti in razložiti ter tako odpeljati zopet na drug kraj. Dolga bo 45 m, široka pa 30 m in bo imela samo od zgoraj svetlobo. Tako skrbe po drugod za izobrazbo, pri na® pa nimamo niti — dovolji ljudskih šol, talko da se naši otroci niti brati in pisati ne na uče povsod. Pisanje v daljavo. Dosedaj smo imeli za občevanje z oddaljenimi kraji brzojav (telegraf) in da-lekoglas (telefon). Sedaj im so naredili v Londonu že tudi dalek opisno postajo s 750 naročniki. Ta se razlikuje od brzojavne v tem, da ne prenaša s pomočjo elektrike le posameznih znamenj, sestavljenih v abecedo, kot pri brzojavu, temveč da se prenaša naravnost rokopis. Ivdor ima tako daleko-pisno postajo (telewriter), vzame enostavno v roke svinčnik in napiše na papir na dalekopisu kar želi. A na prejemnikovi postaji pa zopet napiše stroj popolnoma , enako, z istim rokopisom, kair je bilo na pošiljalni postaji pisano (ali recimo tudi risano). Dalekopis torej dopolnjuje daleko-glas: Kadar ni doma stranke, kateri hočemo dalekoglasitd, se ji enostavno napiše na dalekopisu, in ko dotičnik pride domov, dobi na dalekopisu napisano, kar smo mu sporočili, in sicer z našim rokopisom. * Prijetno presenečen ženin. V Lomu je povzročila ženska nezvestoba čudovito spletko, ki se je pa končala proti navadi tako, da so bili vsi udeleženci — zadovoljni. Rudar Tone si je priboril nalilo, njenost srčkane Rozalke. Čutil se jie v sodni ih turških nebesih, ko mu je izjavila, da vzame nase z njim skupno jarem tistega zakramenta, ki ga nikdo ne more prenašati sam. Najel je stanovanje, lepo vse'uredil, in ko sta bila že tretjič oklicana, je odpeljal zadnjič pred »večno zvezo« svojo1 ljubljeno Rozalko v gositilno pri Lipi, da zaplešeta še enkrat za slovo od samskega stanu. Med potjo se je pritiskala Rozalka k Tončku kot mehka mucka in mu prisegala večno ljubezen in zvestobo. Usoda je pa hotela, da je Rozallka svoj pojem o večnosti nekoliko omejila. Komaj sta stopila v plesalno dvorano, ženin še ni dobro odložil klobuka in se še ni imel niti časa pozdraviti s prijatelji, ko se je Rozalka že vrtela v objemu Lojzka, o katerem je zvedel presenečeni ženin, da je to njen bivši ljubček. Valček in še en valček, pa še en in še1 en — bivša zaljubljenca skratka kar nista mogla narazen. Tončka sta prišla pogledat samo takrat, kadar sta se prišla napit — iz njegovega vrčka. Ko jih pa niti i>o to1 ui bilo dolgo časa, jih odide Tonček iskat. Povedali so mu, da sta odšla. Napoti se za svojo nevesto k njeni materi in njenemu vatruhu, pa je ni bilo nikjer. Kar se spomni, da se je mogoče hotela pohvaliti svojemu bivšemu častilcu z novim stanovanjem. Odide torej za njo tja. Ampak tudi tam je zastonj trkal. Kam jo je neki vrag odnesel ? Med tem mu pa poše-peče soseda, da je njegova nevesta vendarle res v stanovanju. Začne torej1 trkati po vratih, da so vsi sosedje leteli vkup — ampak zastonj. Odide torej po nevestinega varuha, pa tudi temu se vrata ne odpro. Zato začneta s pomočjo sosedov čisto pravilno obleganje stanovanja. Vstrajala sta tako »pred obzidjem« do ponedeljka dopoldne do desetih. Tedaiji sta šele dala obleganca od sebe znamenja življenja in začela — pogajanja. Za prvi pogoj sta postavila zahtevo, da se morajo obleganci odstraniti, sicer da »vzameta slovo od tega preneus-miljenega sveta«. Ženin sprejme ta pogoj. Takoji nato se razlete vrata širom, Lojzek butne ven in podre na tla Rozalkinega varuha, ki je še čakal nanj s krepko brinjev-ko v roki, in parček se spusti v beg. Ker se je pa vsa soseščina, kar jo je le imelo čas, spustila za njima, je nastala po celem mestecu prava pravcata »divja jaga«, ki se je končala šele v gozdu za mestom. Potem so prišli k ženinu odposlanci in mi i ovna pogajanja so se nadaljevala. Končno so se dogovorili, da se oprava novega stanovanja zopet razproda. Bili so zadovoljni vsi: bivša nevesta je bila zadovoljna, ker je dobila svojega bivšega ljubčka nazaj, ženin je bil zadovoljen, da se je dogodila ta štorija še predno bi bilo prepozno, a srečni ljubček je bil zadovoljen — ker so mu bile v mirovnih pogojih odpuščene batine, katere mu je obljubil Rozalkin varuh. Turkiiin Lahi, pridite se »les učit«! !|! Kanonikom je dovoljeno, česar ne sme navaden vernik, ki pogubi dušo, če le pogleda na kakšnega neklerikalca. Visoki cerkveni gospodi so pa dovoljeni pred vsem kšefti z Židi: Zemljišča, ki so last velegrajskega kapiteljna (kanonikov), je imel zadnji čas v najemu nemški Žid May, ki je na najboljši zemlji napravil pašnike za svoje žrebce ter bogatel od dohodkov cerkvenega zemljišča. Najemninski rok mu potečo šele čez več let. Toda cerkveni gospodje — da bi imeli tedaj napram katoliškim, češkim kmetom izgovor, so mu podaljšali najemni rok že sedaj še za sedem let naprej. * Propadanje' verskega življenja na Francoskem. Časopis »La Croix« (Križ), katoliški, apostolski in rimski list, nadaljuje z razpravami o oslabitvi verskega čuta na Francoskem in o sredstvih, kako bi se dalo temu priti v okom. K tem poskusom pristavlja časopis »Flandre libej:ale« v nekem članku o višjih slojih: »Pogoste verske vaje v teh slojih niso priljubljene. V nedeljo se gre k maši in s tem so verski opravki vsaj pri moških v kraju. Duhovnik, ki more o stvari pravilno soditi, nam je pred kratkim povedal, da gre v eni najbogatejši pariških far, ki šteje 40.000 duš, komaj 1200 moških k velikonočni spovedi. Med izobraženci so res veimi ljudje v manjšini. Mnogo inteligentov smatra vero za stvar, ki se je preživela, ki je v nasprotju z modernim napredkom, znanstvenimi najdbami in samozavestnostjo, katero daje inteligentu izobrazba. Mogli bi imenovati več važnih krajev v pikardskem okraju, kjer ne hodi v nedeljo povprečno niti deset moških v cerkev.« — V drugem članku o vernosti med »priprostim« ljudstvom piše isti list: »V teli slojih doseza verska nevednost včasih naravnost grozno stopinjo. Za nekatere ljudi vera ni nič drugega, kot nekakšna vrsta čarovništva, ki jih ima varovati pred življenskiini nesrečami. Poznam ljudi, ki so naravnost poganske vex-o in katerim ne manjka dosti, da si ne rede solnca za boga. O cerkvenih slavnostih, ko je navada hoditi v cerkev, si misli mnogo ljudi, da jim inora hiti dragi bog zn ta obisk hvaležen, kot njih župnik, in da si na ta račun smejo takoj marsikaj dovoliti. Zato se končujejo takšni dnevi kot Velika noč, Novo leto itd. z razuzdanim pijančevanjem.« , LISTEK. g-'-" ..:i:',— , ... JCampetovs deželne blagajne od spredaj. Klerikalci gledajo Lampeta, kako razme- tava denar in pojo: »O jej! O' jej! ta lahko meče, ima takole polne vreče! Naji Bog nam živi mal’ga farja, dokler so polne vreče d’narja! Ne smerno vere izgubiti, dokler nam da kaj pograbiti!« Lampe pridigujc: »Imam srce jaz res za (kmeta, prav vse dobite od Lampeta. Ne damo nič za liberalca, za njega »osli« so in pal’ca!« £ampetove deželne blagajne od zadaj. Vendar je pošten’ga kmeta, pamet večja, kot I^ampeta. Hitro, brž od zad pogleda, kar od spredaj se kot vreča vidi, nič ni drugo, kakor skleda plitva, torej kratka sreča, ki nam jo Lampe obeča. Zdaj kmet njemu osle kaže, ker pozna dobrote talke baže: »Z žepa nam doklade pnmpa, futra z njimi vsac’ga lumpa, ki prepričanje proda. Tak zdaj veter gori veje, Lampek ko denarce seje. Kmetje bomo pa mi neodvisni, ta-le veter obrnili, klerikalcem bomo pokazali, da o sebi sami bomo odloč’vali: svoje si može volili, svoj denar sami delili. Vseli zato nas geslo je: Kmet podpiraj sebe — kmeta, to dolžnost je naša sveta!« Pesem o „ verskem" tisku. »Slovenec« se naslov blišči na čelu nek’ga lista, potem pa, ko prečitaš ga 1! golida rimska je nečista! »Slovenčev« glavni je patron Ignacij de Loyola, če ta že ni dovolj močan, pomaga — »ljudska volja«! Le tista volja prava je, ki pride iz župnišča, če kmet pa svojo voljo če, gorje! kako se bliska. Talkoj postane antikrist, brezverec — liberalec, nikoli grehov ne bo čist, poslušaj! ljubi bralec- njegova revna duša gre, če on jo sploh ima, ' naravnost doli tja v pekel, v kraj smrdljivga dima. On pečen tam na ražnju bo, in cvrt v živem žveplju, saj satan njega sam drži tam v strahovitem kremplju! Zatorej, ljubi ti kristjan, poslušaj nas le vedno, moli', delaj celi dan, to tebi je potrebno. Ne glej, kako živimo mi, o tem kar nič ne misli, dovolj za-se imaš skrbi, nas pa imej v čisli. Da nam bo vedno dobro šlo, zato je tukaj vera, in kar pa še premalo bo, to nam prinese — bera. Fortunat Kurnik. Izdajatelj in odgovorni urednik: Valentin Kopitar. Listnica uredništva. M-a 1212: Bolje črnilo, -z ozirom na nočno delo stavca, in po eni strani papirja. Veliki Gaber: G. nadučitelju J. Zajcu potrjujemo, da od njega nismo dobili nobenih dopisov za »Sl. D.«. Dopisnikom: Nekaj dopisov smo morali odložiti, ni šlo drugače! Loterijske številke. Dvignjene v soboto, dne 23. marca 1912. Trst: 83, 70, 12, 74, 77. Line: 27, 47, 7, 88, 15. Dvignjene v sredo, dne 27. marca 1912. Praga: 30, 89, 28, 81, 77. Jržne cene v £]ubljani ' Cer od ia do K 1 h | K| h n r 1 kg govejega-mesa I. vrste . . i 80 2 — 1 tt » n h* a • • i 60 1 1 80 1 ,, ,, ,, III. „ . . 0 — 1 I 70 1 „ telečjega mesa 1 68 1 90 1 „ prašičjega mesa (svežega) . 1 80 2 40 1 „ „ „ (prekajenega) 1 „ koštrunovega mesa . . . 1 90 2 20 1 50 1 60 1 „ jagnjetovega mesa .... 0 — 0 — 1 „ kozličevega mesa .... 2 — 2 20 1 kg masla 2 60 2 65 1 „ masla surovega 2 40 2 50 1 „ masti prašičje 2 12 2 16 1 „ slanine (Špeha) sveže. . . 1 72 1 92 1 „ slanine prekajene .... 1 90 2 — 1 „ sala 1 90 2 — 1 „ surov, margarlnskega masla — — 0 — 1 „ kuhan, margarlnskega masla 1 jajce 2 — 2 10 — 5 — 6 1 l mleka — 20 — — 1 „ „ posnetega — 08 — 10 1 „ smetane sladke — — — — 1 „ „ kisle — 80 0 90 1 kg medu 1 20 1 40 1 „ čajnega surovega masla . . 1 piščanec, -t 3 27 3 60 1 80 2 10 1 golob — 48 .— 56 1 raca 2 40 2, 60 1 gos 6 50 7 — 1 kapun 4 — 4 20 ' 1 puran 7 — 7 50 100 kg pšenične moke št 0 . . 37 — — — 100 ,, 1, ii ii ! * 36 70 — — 100 „ 2 . . 36 40 — — 100 ,, ii ii » 8 . . 35 80 — — 100 ,, ,1 ii ii 4 . 34 80 — — 100 „ ,i n ii 5 . . 34 — — — 100 i, ii ii ii ti * 33 40 — — 100 „ ii ii ii 7 . 30 50 — — 100 8 • • 20 40 — — 100 „ koruzne moke .... 27 50 — — 100 „ ajdove moke .... 1. 48 - — — 100 „ ajdove moke . . . .H. 45 — — — 100 , ržene moke 34 — — 1 l fižola — 26 — 40 1 „ graha 1 „ leče — 39 32 I 48 38 >* 1 „ kaše — 24 — 26 1 „ ričeta — 20 22 100 kg pšenice 23 — — — 100 „ rži ... ' 20 — — 100 „ ječmena 19 — — 100 „ ovsa 20 50 — 100 „ ajde 22 — — — 100 „ prosa belega 19 00 — — 100 „ „ navadnega . . . — — — 100 „ koruze 20 80 - * — ICO „ činkvantina 22 — 100 „ krompirja 9 50 10 — Lesni trq. Cena trdemu lesu 9-50 do 10 K. Cena mehkemu les 7'50 do 8 K. Trg za seno slamo, in steljo Na trgu je bilo voz sena 6 6 50 „ slame 5 00 5 50 „ steile ...... 2 00 2 10 „ detelja 6 50 7