List 85.
Nekaj o sadežu „asfodil" imenovanem.
Pred več mesci me je ptuj gospod vprašal: ali ne raste tisti sadež, ki so ga „Novice" zadnjikrat omenile in se asfodil imenuje, tudi pri nas in kako bi se dobil, ker ga neka družba misli za žganje rabiti.
Po tem takem bi utegnilo prav biti, da kar vemo, povemo od tega sedaj tako hvaljenega in res hvale vrednega sadu kaj vec, da ga bojo naši domačini bolj poznali in za svoj prid obračali in pa pomnožili, da nam ne zgine drugam.
Bere se od tega sadu v nekem nemškem rastlino-pisji, da že v starih časih so korenine te rastline kakor salato z oljem in soljo jeli, štible pa v žerjavici pečene kakor posebno sladkarijo vživali. Ne vemo, ali mnogim drugim vendar ta sad ni tako dobro dišal, ali da ga ni bilo dosti dobiti, — to je gotovo, da poslednji čas se ni nič kaj slišalo od tega sadeža, dokler je zadnji čas začel pozornost sveta na-se obračati, da je za žganjarije kaj dober.
Čeravno ne obilno, raste asfodil vendar tudi divji pri nas na Krajnskem; že pred več leti sem jez te rastlini, ki se bo ta niš ko „asphode!us albus", weisse Gilbwurz oder Goldwurz, in „asphodelus ramosus", asti^e Gilb\vurz oder Goldvvurz, po domače pa kraljev kops imenujete, vidil in naberal po senožetih pri Logatcu, Cerknici, Planini in Černomlji, in nektere v tukajšni botaniški vert zasadil, kjer se še sedaj nahajate in tudi v pusti zemlji prav dobro obnašate.
Da bi lahko vsakdo to rastlino spoznal, jo hočem bravcem enmalo bolj natanko popisati.
Ima asfodil mesnate za pavec debele, stručicaste ali podolgaste v šope izrašene korenine (res kakor georginije), ki so od zunaj krompirjeve barve, znotraj pa rumene; iz korenin se peresa tudi v šopih še čez en čevelj dolge, ozke, špicaste na tri robe in nekoliko loču podobne izrašajo, ki so v sredi enmalo votle.
Izmed imenovanih peres se pa izrašajo čez 2 čevlja dolge, gladke štible brez peres, ki so proti verhu nekoliko vejčaste; verh teh vejic se izrašajo cvetni reclji v podobi ozkega, podolgastegagrojzdja; na re-cljičkih so pa drobnim Ulicam podobne, bele, v 6 pe-resic razcepljene cvetne kronice, kjer so po unanji strani neke majčkine, rudečkaste risice, za kterimi kožčasti, černikasti peresčiki stoje. Semenišča so okroglaste, zunaj s tremi robci, znotraj s tremi pre-dalčiki, v kterih trivoglate ali zobate černe zernja leže.                                                                   A. F.
Asfodil je starodavno znana rastlina, kterej slovansko ime je čepljec; v Dubrovniku pravijo mu zlatoglav (po latinsko „asphodelus ramosus"). Že nekdanji narodi so jo poznali; stari Pelazgi so jedli njene čebulici podobne korenine; posvečena je bila Cereri in Proserpini; mislili so, da ima čudovite zdra-vilske moči v sebi; tudi so jo na grobe sadili. Sta-rogerški pesnik Homer v Odiseji pripoveduje, da po
prelepem prebivališču umerlih rastlo je zlatoglava obilno. Dan današnji sadijo Japanci to bilje po grobnicah: redijo ga tudi v loncih, ktere na nadgrobne kamne postavljajo.                                                          J. Š.