Pavel Golia:  Lestve.
143
zopet na Dunaj   in   enkrat  še  celo  k  cesarju v Regenspurk ali  . kako se že ta prokleti  nemški  kraj  imenuje.    Opravili niso nič,  " ker je bilo in bo zmiraj tako,  da cesar ne izkljuje oči ne škofu   1 ne najmanjšemu graščaku! Ali tudi naslednik Albreht Sigismund ne bo  dosti  boljši,  kar  so  že  občutili podložniki  v  Železnikih. Sedem se jih je združilo,  da  so  nekaj  jelenov pobili.   Ali  je to kaj posebnega ? Škof pa je obsodil vsakega, da plačaj stoindvajset tolarjev.   Kdaj jih je jelen vreden?   Ali plačati so jih morali, če niso hoteli k Miholu Schwaiffstrigkhu, ki daje slabo pijačo, slabo stanovanje!
Tako sva se razgovarjala, dokler nisva bila zopet na Visokem, kjer je oče Polikarp prav rad vzel v vednost Jeremije Wulffinga odgovor. Tudi nočem zamolčati, da se mi je tisto noč sanjalo o Margareti, njegovi hčeri.                       (Dalje prihodnjič.)
Pavel Golia:
Lestve.
1 Napočila je zadnja ura dnevu.
V vrhovih belosnežnih mro
poslednji žarki solnca rdečega,
gorečega
v brezsilnem gnevu.
Nad sivimi poljanami se pno
do neba lestve, ki jih z blagoslovljeno roko
nerazodeta plete tisočletna tajna.
Po lestvah bo prišla princesa
poljubit izmučeno obličje Kajna,
da odpuste mu smrtni greh nebesa.