Aktualne zadeve Prav je in potrebno, da vselej in ob vsaki priliki poudarimo najnujnejše zadeve učiteljskega 6tanu. Mnogo je bilo že napisanega o učiteljski stalnosti. Toda ne nehajmo prej, dokler ne postane zahteva — dejstvo. Poglejmo sodnijski stan. Ako smemo verjeti časopisnim vestem, bo njegova stalnost uzakonjena v 1. 1936. Spričo važnosti tega stanu je to sicer samoobsebi umcvno, vendar brez boja in žrtev tudi tam ni šlo. Zato naj bo vse naše stanovsko delo, vsa naša zborovanja prežeta z zahtevo po štalnosti. Le tedaj se bo mogel učitelj z vsem svojim srcem, z vso svojo ljubeznijo posvetiti vzvišenemu poklicu, ako bo vedel, da ga za njegovo pošteno delo ne more nihče premestiti oziroma ga spravljati v odvisnost mogotcev in drugih faktorjev. V tesni zvezi s stalnostjo je razpis mest. Treba je, da se tudi temu vprašanju večkrat posvetimo, ker so se tu delale, in se bodo morda še, mnoge nepravilnosti. Marsikdo se danes trka na prsa češ, dobil sem mesto po razpisu in s tem je zadoščeno absolutni pravici. Zopet drugi vzklikajo: Razpišejo naj se vsa mesta, ki so bila od- dana brez razpisa. Ne oziraje se na to, da vsakokratni režim podeljuje razpisana mesta povečini le »svojim« moramo poudariti, da je razpis službenih mest, dokler nimamo stalnosti le podrejenega značaja. Prva je učiteljska stalnost. Ako te ni, nima razpis onega pomena, kot mu ga marsikdo pripisuje, ker razpisano mesto lahko stokrat dobiš in ga lahko tudi tolikokrat zgubiš. Ozrimo se samo 10 let nazaj. Vsak učitelj je bil trdno uverjen, da je, ko izpolni pogoie, stalen. Saj smo pisali v zadevne rubrike »stalen s stalnim učnim mestom«. Prišel pa je zloglasni režim, ki je začel prvikrat na debelo prestavljati njemu neljubo učiteljstvo, uporabljajoč neusmiljeni paragraf 71. Mnogi premeščeni učitelji so bili prepričani, da je to dejanje protizakonito. Pritožili so se na državni svet, ta pa je vse pritožbe odbil z motivacijo, da po obstoječih zakonih učiteljstvo stalnosti nima. Zato je napačna trditev, da je učiteljstvo imelo stalnost do 1. 1929. — do uzakonitve sedanjega šolskega zakona. Stalnost je imelo učiteljstvo le nekaj časa po osvobojenju, dokler so veljali še bivši državni in deželni zakoni. Kakor hitro pa je bila uvedena tako zvana pragmatika, je učiteljstvo stalnost izgubilo. Nastala je praksa, da se ne razpisujejo vsa prosta mesta, marveč le nekatera, navad* no slabša. Zakaj ne bomo razpravljali, vsakdo to dobro ve. Dokler se pa ne razpisujejo res prav vsa prosta mesta je pa oddaja mesta po razpisu dostikrat krivična. Nikjer ni rečeno, da bi se ne mogle z uspehom uveljavljati učiteljice kot šolske upraviteljice. Imamo ravno nasprotne dokaze, posebno v hribih ali pa na zapuščenih starih šolah. Pa se učiteljic3 - ¦- raviteljica tako uveljavlja, da s svojim u>.ium v in izven šole prklobi zaupanje ljudstva ter se z njeno pomočjo zgradi nova šola. Kakor hitro se to zgodi, se že oglasijo. To mesto ni za učiteIjico treba je, da pride učitelj! Razpišite me6to. Vmes poseže politika, pa gre ... Učiteljica pa, ki je na mestu službovala pet morda več let, doprinašala duševne in gmotne žrtve za zgradbo nove šole, mora iti drugam. Vrgel jo je razpis! Vprašajmo se, ali je bila taka premestitev za to učiteljico krivična, ali ne? In če je bila, ali ne sliči taka zgodba oni iz Hlapca Jerneja? Učitelj pa, ki zasede njeno mesto, se ponosno trka: Dobil eem mesto po razpisui Zgodili so se tudi primeri, da so odločujoči činitelji preprečili premestitev take učiteljice, nastopili so tudi javni delavci v njeno obrambo; znan mi je tudi primer, da učiteljica niti eno leto ni mogla uživati sadov svojega truda, ki ga je imela z zgradbo nove šole. ŠoLski zakon tudi natančno določa pogoje, po katerih ima učitelj prednost do razpisanega mesta. V koliko se ti pogoji pri oddaji mest upoštevajo, nam je dovolj pokazala praksa. Iz njc vemo, da je dostikrat odločilno vse drugo, samo to ne, kar navaja zakon. Zato se je že večkrat slišal iz učiteljskiih vrst samih glas, da bi bilo bolje. če se mesta sploh ne razpisujejo, ker bi se s tem mnogim, ki niso »dobro zapisani«, prihranile takse. ki jih moraio plačati za koleke, ko pro-sijo za razpisano mesto. Na ta način je prisiljenih mnogo družinskih očetov, da vztrajajo na mestih, ki so oddaljena od prometa ter da plačujejo za svoje otroke drago šolanje, ako to sploh še zmorejo, medtem ko mnogo mladih neporočenih učiteljev in učiteljic sedi na udobnih krajih v mestih ali v njihovih bližinah. Saj se je dogodil primer, da je prišla v univerzitetno mesto učiteljica, ki še ni imela zadostnega števila, po zakonu predpisanih službenih let. Učiteljstvo in organizacija bosta morali posvetiti tcmu vprašanju vso Dažnjo ker to ni samo vprašanje ¦pravičnosti, marveč je velikega socialnega pomena za učiteljstvo. Treba bo gledati da se to vprašanje reši povoljno z novim zakonom. ker sedanii šolski zakon ga ni rešil. Mislim tu na kontrolo, ki naj jo vrši učiteljstvo po svojih zastopnikih pri oddaji učiteljskih mest. Ni še dolgo, ko je šlo učiteljstvo kar molče preko tega, ko so bile odpravljene institucije raznih šolskih svetov, kjer je imelo učiteljstvo tudi svoje zastopnike. Slopo smo zaupali strogemu centralizmu pričakujoč. da bo povoljno rešil vsa ueiteljska in šolska vprašanja. Preko šolskih svetov je šlo učiteljstvo tudi tedaj, ko se je delal sedanji šolski zakon, ki teh institucij ne pozna. Morda komu ni bila všeč njihova sestava ali način poslovanja. Vendar moram pribiti. da so bili življenjskega pomena tudi za učiteljstvo. Tu se je sklepalo o oddaji učiteljskih mest, tu se je kontroliralo delo šolskih oblasti govorilo o učnih načrtih, šolskih knjigah in razmotrivalo o drugih važnih šolsko - pedagoških vprašanjih. Ko se bodo oblikovale bodoče samouprave, ali iSipreminjal šolski zakon, tedaj ne smemo molčati, pač pa zahtevati, da pridemo zopet do sličnih demckratičnih pravic, kot smo jih imeli v nekdanjih šolskih svetih. Že sedai moramo na to misliti ter pripravljati gradivo za njihovo organizacijo. V institucijah šolskih svetov sc bodo pa tudi na najlažji in najuspešnejši način para- lizirali vsi neupravičeni napadi na šolstvo in učiteljstvo, pa naj pridejo od katerckolistrani. Nihče ne more oporekati, da se z neupravičenimi napadi dt-la učiteljskemu stanu' krivica. Pošteno je od ljudi. da se zavzamejo zanj in bičajo krivico. Toda krivica ni samo neupravičen napad v listu; krivica in- mnogo hujša je, če se vrže učitelja brez pravega razloga iz službe na cesto če se zapodi učiteljico v črnagorske hribe, odtrga in prestavi učitelja družinskega očeta od žene in otrok, preme&ti mlad učiteljski par na banaško ravnino, da je v nevarnosti radi podnebja njuno zdravje itd. itd. Koliko gorja, duševnega in telesnega trpljenja povzročajo take neupravičene premestitve, ve le oni, ki je to na lastni koži okusil. Zato ne omalovažujmo tega! Pa kje so takrat oni listi, ki vedo drugače toliko hvale o- učitelj&kem stanu! Učiteljstvo dobro ve, kje ima svoje priiatelje. Ni še pozabilo onih napadov, ki so se pred leti pavšalno iznašali v javni instituciji, pri čemer ni našlo zaslombe niti pri onih. ki bi mu joi morali nuditi. Zato je 'popolnoma' napačno, da iščemo iz banalne prispodobe o napadih razbojnika Omerze na šolo in farovž, zaključke objektivnega poročanja v listih o učiteljstvu. Še bolj napačno pa je, če kdo iz tega sklepa o pravičnosti, ki jo goji tak list do učitcljstva, ker se človeku nehote vsiljuje svetopisemska priča o pobcljenih grobovih. Učiteljstvo se mora zavedati da je vsak učitelj(ica) član- velike družine učitel.jskega' stanu. In kdor dela krivico enemu izmed pripadnikov, jo dela vsemu stanu. Ako bomo s tega gledišča presojali naše prijatelje in sovražnike, potem bomo našli ene kot druge. Treba je, da se tudi v tem oziru osamosvojimo vsake plehkobe in da glcdamo vse pojave — naprej in nazaj— le s stališča vsega stanu. Ako naša razmotrivanja še enkrat pregledamo, tedaj naj gre naš boj za tem da sebi čimprej priborimo stalnost. Le tedaj bo imel razpis mest za učiteljstvo pravi pomen. Pazimo, da se ne dela z raz^pisi novih krivic. Bodoča oddaja učiteljskih mest naj se kontrolira v šolskih svetih, ki naj &e uzakonijo. Pri kakršnihkoli krivicah, ki se gode učiteljstvu, ne pozabimo prehitro preteklosti in ne iščimo prepovršno pridnega Janezka in hudobnega Mihca. Vinko Rupret.