France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENO-BALTICA
v spomin Ivanu Grafenauerju
Med stotinami še nepojasnjenih slovenskih besed zasluži posebno pozornost glagol uke-riti se, ukeiim se »usesu se, vseliti se, nastaniti se, ugnezditi se«. Srečujemo ga, čeprav ni posebno frekventen, pri vrsti avtorjev. Uporabljajo ga Levstik, Jurčič, Stritar, Erjavec, Podlimbarski, Mumik, Jeglič in pojavi se celo v prevodih Turgenjeva in Dostojevskega (gradivo za slovar knjižnega jezika). Vendar piše Jurčič ukiriti se in Stritar vkeriti se. Narečno zasledimo samo ukiriti se na Dolenjskem okoli Grosupljega in Velikih Lašč. Oblika ukeriti se je hiperkorektna po vzoru mera, vera, ker se refleks za -e- zoži v -i- Kakor pri toliko drugih slovenskih besedah, za katere ne najdemo odgovarjajočega slovanskega sorodstva, se pokaže zadovoljiva primerjava v litavskem kurdinti, kiirdinu poleg AürdyW, kiir-dau »vseliti, nastaniti« poleg »pustiti graditi« in »zakuriti«. Slovenski glagol bi torej brez težav rekonstruirali v praslovansko *v-b-Ayri(i, '\rb-kyrio ali celo 'wAyrdifj, 'vb-kyrdio z onemitvijo -d- po prezentu 'vkirjim. S tem -d- moramo računati pri drugi inačici te osnove, pri slovenskem ukrcati se, impf, ukrcavati se »vseliti se na ladjo«. Ni mogoče z gotovostjo reči, ali je to res mlada izposojenka iz srbohrvaščine, ker je ne najdemo v starejših slovenskih slovarjih. Lahko je tudi domača, prvotno živa samo v ozkem primorskem pasu. Enako je tudi sbh. krcati šele iz Dalmacije, kjer je pomenilo »vseliti se na ladjo«, prešlo v širšo rabo z razširjenimi pomeni »nastaniti se na vozu, v vagonu itd.« To je najbolj verjetno ista osnova s kratkim -u-, podaljšana s -s- intensivum, psi. 'vb-k^rd-s-ati. Dosedanji Miklošičev poizkus razlage (SEW 155), ki ga je sprejel Skok (ERHS II 185), iz italijanskega car(i)care »tovoriti«, ne ustreza niti glasoslovno niti pomensko. Toda apelativa tipa krca »debela ženska« z adjektivi krcat »nabit z denarjem«, kičast »trebušen« pri Skoku ne moremo povezovati z ukrcati, ampak tvorijo skupaj s slovenskimi A/ce// »odžagan kratek kos debla, čok« drugo slovansko besedno družino, primer tudi albansko kertsel »čok, štor, hlod«.
Tudi v litavskih in letonskih izvedenkah iz te osnove se menjavata dolgi in kratki -u- Li-tavsko Aürdinfj je kavzativ od glagoIaAürti, kuriii z osnovnim pomenom »graditi, napraviti, ustanoviti, zasnovati, praznovati«. Druga pomenska skupina je »napraviti ogenj, zakuriti«. Fraenkel, LEW 319, oporeka avtorjem, ki vidijo v teh navidezno različnih pomenih dve homonimni osnovi (tako tudi Vasmer, REW I 700 z literaturo). Tretje kurti je »hitro teči, dirjati«. To je Machek, Lingua Posn. V 84, povezal z lat. currere »teči«. Vendar se zdi, da to ni potrebno. Kakor lit. degti »goreti« pomeni tudi »hitro dirjati, hiteti« ali sbh. od-magliti, tudi tega kiirti ni potrebno izločiti iz celotnega pomenskega razpona te osnove.
Splošno slovansko kuriti pomeni »kaditi«, prim. csl. vi>s/curb»dim«, ukr. kurja »prah«. Samo slovenščina je ohranila starejši pomen »napraviti, vzdrževati ogenj«. Tudi pomeni kuriti se »izzivati se med seboj«, razkuriti koga »razdražiti«, podkuriti komu »narediti komu nevšečnosti« imajo svoje ekvivalente v letonskem kurstit »dražiti, povzročiti prepir, raz-vneti«. Pomen »bežati« pozna slovenščina samo v zvezi z nepravim objektom odkuriti jo poleg ukrajinskega kuryty, kurr^uty »zbežati, popihati jo« in slovaškega prokurit' »prihite-ti«, prekurit' »hitro prekoračiti«.
Brž ko z vehko verjetnostjo, malodane s popolno gotovostjo vidimo v oblikah ukiriti se in ukrcati se zvezo z litavskim kavzativom kurdinti, se vsiljuje domneva, da je slovanščina morala nekoč poznati tudi osnovni pomen glagola kur(i)ti »graditi, narediti, ustanoviti, ustvariti«. Sklepati smemo, da je slovenska Kurent, Kuret »ime maske« arhaični tvorno se-danjiški deležnik 'kureth z rinezmom pred -t-, tipa roža mogota, s pomenom »ustvarjajoči,
51
ustanavljajoči, snujoči«. Svoj najbližji ekvivalent ima v starem pruskem Curche »zadnji snop, v katerega se skrije boginja rodovitnosti«. Razlagali so to iz kiiđi, primer staroprus-ko kura »zida, gradi« (Brückner) ali celo povezovali s staroruskim khrčii »kovač« (BTTga). Nedvomno gre za božanstvo totemskega kulta. Tudi naš Kurent, kakor ga poznamo iz sporočil prejšnjega stoletja, ko se še ni razvil v folkloristično opico, je bil najbolj verjetno maskirana personifikacija nekega totemskega demona. Morda se je tudi bolgarsko kuke-re, kukeve »ime podobnih mask« razvilo iz 'kurkere, to je iz iste osnove kakor v slovenščini.
To je seveda za sedaj samo delovna hipoteza, ki bi jo bilo treba še vsestransko preveriti z etnološkimi paralelami. Slovenske oblike kdrant (vzhodno štajersko in notranjsko), Kd-rent, Korat (prekmursko. Kore (n.), g. Koreta (Solkan) z -o- so morda mlajše ali naslonjene na kakšno drugo osnovo. Saj imamo slovensko korantäti, korantäm »štorkljati, nerodno hoditi«, kar je ekspresivna tvorba h korakati. Apelativa korant »zelena žabica«, koränta, korantača, korantačka »krastača« (Haloze) tudi verjetno nimajo zveze s Kurentom. Izven slovenskega ozemlja poznamo samo kajkavsko kurent »ime pustne šeme«. Upoštevati je treba tudi priimke Korent (slov.), Korent (Čakavec), Kurent (Krapina, Istra) in Kuret (slov.), ki se morda iz Konradin, staro visoko nemško 1377 Chourat. Toda oblike sveti Kurent »pust« (štajersko) poleg sve(j Korant (gorenjsko) govore za domnevo, da se je neki pred-krščanski kult pomešal s pustom. Ostane nam še Korat »mož v mesecu« (Zilja) in korant »plužar pri oračih« (Zilja).
Dosedanje razlage imena Kurent niso zadovoljive. Miklošič, SEW I 148, je primerjal ukrajinsko kurent »neka vesela poročna viža«, kar je gotovo isto kot poljsko kurant »stari ples«, r. kuranta, č. kuranta, kar izvajajo iz francoskega courante »neki ples v 16. in 17. stoletju«. To zavrača Berneker, SEW1648, ki povezuje ukrajinsko kurent z nemškim kur-rende, starejši current, currente »petje revnih dijakov na potovanjih za milodare«. Za slovensko kurent pravi Berneker, da je temno. Kristijanovič, Anfang 20, je poizkušal izhajati iz slovanskega kurb, kurbCb. Štrekelj je mislil najprej na lat quaranta »štiridesetdnevni post«, kasneje pa se je odločil za nemško Kurrente, Kurrentschüller, Kurrentauer »potujoči dijaki, ki se preživljajo s petjem« (Lehnwörterkunde 81). Previdnejša Brückner, KZ XLVI 222, in Polivka, Germanoslavica 1619, zanikata vsako možnost domačega porekla in su-ponirata tujo izposojenko. Kelemina, Bajke 12, je opozoril na kočevsko nemško Wischi-güro, alemansko göre, sev. štajersko gori »neka norčava maska«, vse iz it corrente (o tem Kretzenbacher, Germ. Mythen 12). V GMDS XXV-XXV1 112 pa dostavlja Kelemina še obliko Korikorante »tisti, ki zna hitro leteti«. Grafenauer, Etnolog XIV 58, povezuje kurenta z r. keremetb »zli duh«, izposojeno iz čuvaškega kiremet, kazan tatarskega kirämät »isto«, po Vasmerju, REW I 551, arabskega izvora; iz etnografske Uterature navaja Grafenauer tudi oblike Kurjumes, Kurmes. Se manj prepričljiva je zveza z ilirskim etnikom Curetes, Courentes (Mažuranič, Prinosi 576) ali z gr. xo6g;;TL(j»mladi oboroženci« in xug^avTL(T »plesalci« (Grobelj, Razstavni katalog, Ptuj, 1978).
Niso pa s tem izčrpane vse asociacije, ki se porode ob slovenskem ukiriti se. Doslej še noben jezikoslovec ni dvomil v sorodstvo slovanskega kuriti »kaditi« in litavskega kiirti, le-tonskegaAurt, vsaj v pomenu »zanetiti, napraviti ogenj«, čeprav niso pritegniH slovenskih pomenov, ki še bolj prepričljivo potrjujejo to paralelo. Toda slovanski -u- se je razvil iz diftonga, ki pri tej osnovi ide. 'kerfa) - ni nikjer izpričan. Dvomljiva se zdi Bemekerjeva razlaga (SEW 1 652), da bi se slovansko kuriti razvilo kot novotvorba iz starejšega 'khrti, kar bi ustrezalo litavskemu kürti. S kratkim -u- je bilo doslej v slovanščini poznano samo starorusko cerkvenoslovansko k-brčii »kovač«, kar primerjajo z litavskim kürti »graditi, ustanoviti« tudi tisti avtorji, ki ostro ločijo ta navidezni homonim s kürti »narediti ogenj«. Walde-Pokorny, VWIS 1418, pravi samo, da je baltsko kur- in slovansko kur- neka pre-vojna novotvorba iz 'kür-, ki se je razvil iz indoevropske o-jevske redukcijske stopnje. Isto ponovi tudi Pokorny, IEW 572. Toda slovensko ukiriU se < 'vhkyrldijiti se govori za dolgi -Ü-.' Nisem dovolj razgledan po novejši komparativistični literaturi, ki je v zadnjih
52
desetletjih že tako narasla, da presega zmogljivost enega samega delavca, da bi vedel, ali je kdo Haversovo idejo o indoevropskem sakralnem -n- obravnaval tudi v baltoslovan-ščini. Kjer in dokler ta -II- ni izgubil svoje sakralne funkcije, ni doživljal glasoslovnih sprememb. Podoben -u- je tudi v razmerju slovensko, staro dalmatinsko (Stulić) in črnogorsko zubelj »plamen«, slovensko tudi zublja »bakla« pri Alasiu 1607 in litavsko žiuburfs poleg zibuiys »luč, plamen sveče, bakla, svetilka«, letonsko žuburis »luč«, kar je primerjal že Miklošič, SEW 469, a so to kasneje zavrgli, ker izhajajo baltske besede iz prvotnega žib-. Miklošič je pritegnil zraven tudi vzhodno štajersko znubelj, znilbelj »odprtina v peči«, toda r. diai. csl. zny/b »peč« kaže v enako menjavo -u- in -y-. Na vsa takšna vprašanja še ne poznamo zadovoljivega pojasnila. Naj opozorimo tudi na lit ugnis »ogenj«, letonsko uguns »ogenj«, ugunskurs »ognjišče« poleg slovanskega ogrib, staro indijsko agnis »ogenj«, hetitsko agniš »ogenj« in tudi Utavskega agniis »ognjen«. Kljub glasoslovnim težavam je verjetno z Ut ugnus sorodno slovensko vigenj »kovačnica, kovaško ognjišče«, srbohrvaško viganj »nakovalo, kovačnica«, češko vyheri, slovaško vyhna (f.) »kovačnica«. Ker je tudi v jeziku Romov vigna »ognjišče«, vignja »kovaško ognjišče, kovačnica«, albansko pa celo vigan »ober, velikan«, so nekateri raziskovalci misHli, da je to prevzeto iz jezika Romov. Toda gornje lužiško wuhen, dolenje lužiško huge/i »dimnik, kovaško ognjišče« kaže na ohranjeno -u-, čeprav je Miklošič, SEW 391, sklepal na 'v-ognb! Machek,' ESC 701, suponira za slovansko dolgo -U- vrddhi podaljšavo 'v-Ugnja. Skok, ERHS III 587, sklepa na slovansko poreklo, vendar ne drži njegovo sklicevanje na staro litavsko ungnis, kar je po Fraenklu, LEW 1185, samo pismena napaka pri Bretkunu. To je samo nekaj primerov težav, ki jih povzroča -u- v balto-slovanskih jezikovnih odnosih.
Nič manj zanimivi pa niso tudi drugi prakulturni ostanki, ki jih je mogoče razrešiti s pomočjo baltskih paralel. Slovensko klanica »shramba za vozove« (Notranjsko) poleg ho-monimov klonica in kolnica ne moremo razložiti z regularnim slovenskim glasoslovjem; kolnica je naslonjeno na kola »voz«, klonica pa po vsej verjetnosti na zakloniti. Toda klanica ima svoj regularni ekvivalent v litavskem klüonas »gumno, skedenj, sušilnica za žito, ograjen prostor okoH skednja«, letonsko kluönis, kluöns »gumno, pod«. To je izposojeno v rusko klünja »vrsta skednja, sušilnica za žito«, belorusko in ukrajinsko klanja, poljsko ktunja, ktonia. Zaradi slovenskega klönja »kletka, golobnjak« je Berneker, SEW1522, vse te slovanske besede izvajal iz kloniti, toda Vasmer, REWI 573, ki ne pozna slovenskega klanica, izvaja severno slovanske besede iz baltščine. Naši raziskovalci gospodarskih poslopij in kozolcev so to frapantno primerjavo prezrli. Osnova je verjetno ista kot v klasti, klado, litavsko kloti »zložiti, pokriti, zravnati«, čeprav vidijo nekateri avtorji v Ut klüonas prevoj k kletb (Fraenkel, LEW 270, 274).
Druga takšna prakulturna beseda je karjice (f. pl.) »kljuke, na katere so obešena vrata«. Pleteršnik, 1388, pravi, da je to dvomna beseda, vendar pozna že Pohlin karijze »Schnalle, ansa« in Gutsmann karjize »Türschnalle«. Pomensko najbliže je letonsko pakari »lesene kljuke za obešanje vrat«, pakara, pakars »kljuka, obešalnik«, litavsko pakara »obešalnik«, pakore »vislice«, staro prusko pakaris »jermen«; a tudi latinsko cardo »tečaj pri vratih«, staro angleško heorr, staro islansko hjane »tečaj pri vratih«. Pri drugih Slovanih nisem doslej našel še nič podobnega, vendar se zdi, da slovensko karjice ni izposojeno iz neznanega vira, ampak da je prakulturna dediščin.a. . .     . .
53