Zimske pesmi
7.
Oj, Jesenske rože,                            Nam pa zdaj cvetejo
kdaj ste ovenele ?                            v oknih roze snežne,
In vesele ptice,                                nam pa zdajpojejo
kdaj ste odletele ?                           pesmi burje bežne.
Oj, umrle roze, kdaj se spet zbudite? In odbegle ptice, kdaj spet zazgolite?
2.
Na hribe pa je sedla zima                      »KdaJ zopet v pomlad žvrgolel bom.
in v dol sneženo cvetje trosi;                  s tovariši v veselem lazu ?
ob potu trudna breza kima                      Kdaj zopet k solncu poletel bom ? —
in petja in zelenja prosi.                         Kako, kako naj pel bi v mrazuf
Osamljen ptiček v njej se skriva —         Otožno breza veje klone,
nad njim kristalna halja krozi;               love snežinke se v ogradi —
a drobni pevec jadno sniva                     a ptič v spomine rožne vtone
in Bogu siromaček toži:                          in sladko sanja o pomladi. . .
3.
Čez plan vali se hladen dih,                   Čuj, tu prikrade kot nalašč,
sovraznomrk, mrtvaškotih,                       v šumeč, leden odeta plašč,
in solnce za oblaki spi,                           razposajena burja se
in polje spi, spe travniki.                         in mu lase razmrši vse.
A na obronku stari hrast                        Z rokami suhimi srdit
ne spi: stoji tam kot pošast                    zakrili hrast in jezovit
z ogromno brado, sivolas,                        za smelo burjo vrie v dol
pol dremlje, pol momlja: Hov, mraz!         šop gnilih vej in trhel kol.
Miroslav Kunčič
250