Nekaj spominov na pokojnega Mateja Močnika. S pokojnim Močnikom sem se bil seznanil slučajno. Bil je že v pokoju in je takrat stanoval v Špitalskih ulicah. Stanoval sem pozneje nekaj mesecev pri njem. Stanarine sem plačeval nekaj malega na mesec. Navadno pa mi je dal to pozneje nazaj, za žemlje, za zvezke itd. Bil sem se prehladil in dobil hud kašelj. Pa mi reče: -Pijte ribje olje!" — -Pil bi ga, pa ga nimam,1* odgovoiim. — Pa mi je dal denar za ribje olje. Taka dobrota pa njegovi kuharici ni bila po volji. Postala mi je zagrizena nasprotnica, in čez nekaj mesecev rečem Močniku: nŽal mi je, toda iti moram drugam! Prepira nimam rad, pa tudi vam to ni ljubo." — nTudi meni je žal," odgovori, -toda kaj hočem?" Težavno je za starega samca! Dobitn staro, je sitna; dobim mlado, je muhasta ali pa — zaljubljena. Ta je stregla moji rajnki sestri v njeni bolezni, zato potrpim z njo." Odšel sem drugam, ostala pa sva tudi pozneje prijatelja, Tudi v Koper na učiteljišče mi je večkrat poslal kak goldinar. Pozneje mi je svetoval, naj grem službovat na Ciril-Metodovo šolo v Trst, kjer sem bil štiri leta. Takrat mi je rekel: ,,Po mojem mnenju nimamo Slovenci bolj koristne in plemenite družbe kakor je družba sv. Cirila in Metoda." Zjutraj je šel Močnik navadno v cerkev, potem pa na izprehod pod Tivoli ali na Rožnik. Okolo 9. ure je prišel domov. Potem je kaj pisal ali pa poučeval učence, ki jim je v šoli škripalo. Znal je dobro latinski, zato so tudi gitnnazijci zahajali k njemu. Učil je brezplačno. Poučeval je tudi tri Bošnjake, ki sem jih bil pripeljal iz Banjaluke. Takrat sem ga bil spoznal. Pisal je tudi v časopise, posebno v ,,Učit. Tovariša" in v -Slovenca". Časih je tudi nadomestoval -Slovenčevega" urednika. Seveda, takrat ni bil boj med časopisi, zlasti tned slovenskimi, tako krvav kakor je v sedanji dobi.*) Pridno so obiskovali Močnika tudi siromaki. Razdal je vse. Omenim naj posebe dogodek, ki sem mu bil sam priča. Bil je mrzel zimski dan. Močnik je stanoval v Špitalskih ulicah. Pa pride k njemu siromašna žena srednjih let in ga prosi: ,,Vdova sem, imam majhne otroke, pa se nam prav slabo godi. Otroke zebe še ponoči, ker nimajo dovolj odeje. Prosim, če mi morete kaj pomagati!" — Močnik je bil v zadregi in reče: -Hm! Rad bi pomagal, pa — kaj naj vam dam? Denarja nimam, odeje pa imam sam malo." — Nekoliko pomisli in se zagleda v preprogo sredi sobe. Potetn reče prosilki: „Ali bi mogli porabiti kos preproge za odejo?" „0, prav dobro bi bilo, gospod, samo škoda je je", odvrne žena. -Takole bova naredila: Polovico preproge dobite vi, polovico pa je ostane meni." Prereže preprogo čez sredo in jo da polovico ženi, ki se ganjena zahvali in odide. Ko je kuharica zagledala le polovico preproge na tleh, je nekaj godrnjala. Moj sostanovalec pa mi je pošepetal: -Gospod je tako naredil kakor sv. Martin!" Pokojni Matej Močnik, učitelj v Ljubljani, je bil svoj čas tudi c. kr. okrajni šolski nadzornik (menda za kamniški okraj). *) Izjema je bila ,,Laibacher Schulzeitung", s katero nista bila prijatelja Močnik je pač poznal Nemce. Lepega poletnega dne koraka Močnik iz Ljubljane po Dunajski cesti. Bilo je vroče. Močnik, originalen mož, si misli: ,,Lepo priliko imam za knajpanje." Ne bodi len, sede na obcestni kamen sezuje črevlje, jih obesi na palico in vrže čez ramo. Nekaj časa je šlo dobro, brez neprilike. Pridruži pa se niu orožnik, pravi orožnik, s puško in bajonetom. Pa ga pobara : ,,Hej, prijatelj, kam pa?" — ,,Šole grem nadzorovat," odvrne mu Močnik. — ,,Tako! Kdo pa ste? se začudi orožnik. — I, kdo! Učitelj sem in šolski nadzornik, pa grem nadzorovat šole. Ali je to kaj čudnega?" — Orožnik ga pogleduje neverjetno in reče: ,,Imate morda legitimacijo?" — Močnik se nasmeje in reče: -Bližava se župnišču. Tam dobite legitimacijo, kar pojdite z menoj!" Rečeno storjeno! Orožnik je dobil potrebno pojasnilo. V zadregi se je opravičeval. Močnik se je sladko_ smejal. Če je še kdaj hodil bos po veliki cesti, tega pa ne vem. Ivan Kiferle.