433
SLOVENSKA.
KNJIGE »SLOVENSKE MATICE" ZA L. 1902.
Na klancu. — Spisal Ivan Cankar. Knezova knjižnica, IX. zvezek. — V Ljubljani 1902. Tisk „Narodne tiskarne". 80. — Str. 164.
Kaj naj rečemo o tem Cankarjevem delu? — Ima pač na sebi pečat pisateljeve osebnosti, kakor drugi njegovi spisi. Cankar je izboren pripovedovavec. Vse je plastično pri njem, vse polno življenja. Kakor brez volje sledi bravec njegovi bujni, stvarjajoči domišljiji. In ker pisatelj psihološko tako mojstrsko razmotriva vsa po-loženja svojih junakov, človek pod vtiskom blestečega, silnega sloga pride skoro v izkuš-njavo, da bi Cankarju pritrdil v vsem in brezpogojno. In vendar, ko odložiš katerokoli Cankarjevo delo in tudi to knjigo „Na klancu", ko se vrneš trezen iz tistih sfer, kamor te je prestavila pisateljeva domišljija — nisi zadovoljen, in nehote se ti vsiljuje misel: Ne, to, kar opisuje Cankar, ni življenje, to je le po-tvara dejanskega življenja. Ljudi, kakor jih pisatelj riše vsepovsod in tudi v tem najnovejšem svojem delu, v resnici ni, ljudi namreč, ki bi s tako doslednostjo lezli vedno le navzdol, ki bi vkljub svojim naporom bili vedno le slepo orodje takozvane „usode", takih ljudi brez lastne volje in energije ni. To bi utegnila biti semtertja žalostna izjema, toda redne take prikazni v dejanskem življenju niso. Cankar pa jih hoče imeti in zato mora ustvarjati take značaje sam, čeprav gre to le po sili in proti vsi verjetnosti. Par zgledov! — Krojač Mihov v tej povesti je po prihodu svojega tekmeca imel vendar še zmeraj odprto pot, da si drugače pomaga, in pri ljubezni, ki jo je imel do žene in otrok, bi bilo tudi pričakovati, da bi kaj storil za-nje. A ne — rajši se da rediti od slabotne žene, sam pa sanjari za mizo, vtopljen v romane . . . Pisatelj pa riše Mihova kot dobrega delavca, polnega lepih načrtov, ki ve, da je svet velik in ima dela dovolj za pridne roke. To nedoslednost začuti končno Cankar sam, ko Mihova vsaj ob dvanajsti uri spremi po   svetu  za  zaslužkom, odkoder  se
.DOM IN SVET" 1903. ŠT. 7.
pa sicer še v najboljših letih, spreten delavec in ne toliko vdan pijači, ne vrne več, marveč v tujini žalostno konča — ne ker je tako moralo priti in ni bilo drugega pričakovati, ampak ker pisatelj tako hoče. — In študent Lojze? Koliko upov zbuja v začetku! Nadarjen, zdrav, se sicer bori z revščino, a vendarle gre do IV. šole. Tu pa naenkrat brez zadostnega vzroka vse diametralno nasprotno: kar čez noč, bi rekel, postane Lojze pravcati postopač, baraba. Zakaj tako? Saj vendar govori nekje o inštruk-ciji; in da bi ga bili dobrotniki vsi popustili, ni nikjer povedano. Zakaj se je bil izpridil, kdo je bil vzrok nenadne izpremembe? Vzroka pisatelj ne pove, dovolj mu je, da je Lojze „s klanca doma" — pa mora uničen nazaj mej druge trpine na „klanec siromakov". Tako je prorokoval, ko je Lojze odhajal v šolo, sosed čevljar, inspiriran od duhov trške žganjarne — in basta: Lojze se ne sme povzpeti višje, dasi-ravno bi se bil lahko . . . Tako opisovanje je sicer blesteče, mamljivo, a ni reelno in resnično. Najbolj simpatična osebnost v povesti, ob enem glavna junakinja, je Francka. Nedolžno-naiven otrok nastopi, in taka ostane še kot stara, od vseh zapuščena ženica. Njena usoda zbuja sočutje; malo svetlobe in jasnosti, a toliko več sence; ves napor ji ne koristi veliko. Tu se pisatelju sama ob sebi ponuja prilika, da pusti priti do veljave tudi nadnaravni moment. In ker ne more drugače — Francka tudi moli. A kako moli!? Misli ji pri tem uhajajo v preteklost, naslaja se ob domišljiji mladih let in njih trenutni sreči. Boga se komaj spomni. To vendar ni molitev, ki bi mogla donesti utehe in pomoči ... O drugih višjih ozirih pa sploh ni govora: življenje po smrti, plačilo onkraj groba itd. — vse to mogoče je, — mogoče ni —; pisatelju so to lapalje, za katere se ne zmeni. In vendar se mu prilika za take momente sama ob sebi ponuja in kar vsiljuje na toliko mestih! — Skratka: v lepi obliki — gnilo jedro. Pisatelj, kakor tu nastopa, ne boljša in ne blaži. In s tega stališča knjiga ni priporočljiva, zlasti še ne mladini, ker ima vse pogoje v sebi, da ubije in umori v mladi duši tisto malo jasnosti in energije, ki jo da-
28
434
našnja vzgoja še*pušča, da duha pogrezne v neko megleno ozračje in ga navda z neplodno melanholijo in pesimizmom.                      K.
Zabavna knjižnica, XV. zvezek. Založila in na svetlo dala „Slovenska Matica". V Ljubljani 1902. Tiskala „Katoliška Tiskarna". 8». Str. 195.
V knjigi nastopajo trije pisatelji: Doljan, Pankracij Gregorec in Fr. Ks. Meško. Dolja-nova slika „ Pogreb" bi še ne bila tako dolgočasna stvar, tudi slog in jezik jo priporočata, a nedostaja ji tehniških in psiholoških momentov, brez katerih se nam kaže sličica precej malomarno zasnovana in završena. Snov sama na sebi je lepa, da, celo presrčna, na videz romantična, a v resnici gospoduje po visokih gorah med gorjanci čestokrat tako neizprosna realnost, ki jo marsikdo smatra za bajno romantiko, če jo sreča v spisih naslikano. — Pankracij Gregorec nam je napisal nekak odlomek obupanega življenja. Ves spis je podoben elegantni razbiti vazi: tuintam se blešče lepe, barvane črepinje, a kakšna je bila posoda v celoti, tega ne veste. Dejanje je tako bogato, a tako nepremišljeno razkosano, kakor da je pisatelj pisal v raznih presledkih in danes pozabil, kje je postal z dejanjem včeraj. Slučaji se tako predrzno ponavljajo in pri vsem tem je v njih še nekaj monotonega in enoličnega, da so res osebe v spisu „brez volje", ker jih vodi samovoljno pisateljevo pero. Na mnogih krajih je pripovedovanje prepleteno z duhovitimi, deloma satiričnimi, deloma zdravimi filozofskimi mislimi. Vsekako bo pisatelj, če bo malo bolj štedil z nepotrebnim dejanjem in se vestneje pomudil pri posameznih junakih in prizorih svojih, ustvaril še kaj tehtnega in krasnega. Nikar pa naj ne misli, da so najvišji življenski pojavi taki-le: Medicinec se zaljubi v „šivankarico" in ljubosumen se ustreli ... So še višji in imenitnejši, ki jih more ljudstvu razkrivati le mož jasnih idealov, mehkega srca in sanjave duše. — In tak mož je Meško. Recite, kar hočete, meni se vsaj zdi: Dve leti sem je Meško mnogo napredoval! In vsi ga radi in slastno bero, naj si so mu po svojem srcu in prepričanju bolj ali manj vdani, bližji ali oddaljeni. Meško je pisatelj, ki res zasluži vsestransko pohvalo — a pri ljudeh, kakršni smo mi Slovenci, je to nemogoče. Ali v bodočnosti, ko se bo še glasila slovenska beseda in še svetila slovenska misel, tedaj bodo sodili marsikaj drugače. Vse egoistične, nevoščljive, častiželjne, predrzno-gospodujoče osebnosti bodo izginile — ostalo bo le zdravo seme, a pleve bo že davno odnesla sapa pozabljivosti .. . Meško, kakor ga
imamo priliko brati in spoznavati sedaj, seje zdrava semena. To pričajo vse tri črtice, ki jih je priobčil v letošnji „Zabavni knjižnici". To ali ono struno, ki zveni v teh spisih, smo že parkrat culi iz pisateljeve pesniške duše, a tako čisto in jasno, s tako globokim občutkom še ni zvenela. Meškov pogled se neizrekljivo rad zataplja in potaplja nazaj v mladostne dni, saj je v njih „nekaj velikega, nekaj sladkega". A dočim so bila mladostna razmišljanja v prejšnih spisih le bolj splošna, začel je sedaj razkrajati s finim umetniškim čutom in globoko, neprekosljivo psihološko spretnostjo tudi podrobne dogodke iz svoje oboževane mladosti. Vsi ti dogodki, ko bi jih videli in brali drugje, bi se nam zdeli malo-važni — ali ker so šli skozi Meškovo tenkočutno srce, vstajajo pred nami kakor veliki, pomenljivi trenutki, ki jih mi nismo preživeli
—   ali če smo jih — pa jih razumeli nismo. Pod vtiski Meškovih sladkosanjavih umetniško-visokih črtic človek sam zase tako lahko razmišlja tajnosti svoje duše. Zahoče se mu, da bi pisal in izpisal vsa tista vedno nemirna in nerazumljiva čuvstva svojega srca. Zaradi tega se ne čudimo, da so mlajši pisatelji posnemali in še posnemajo Meškov eleganten slog, njegovo pesniško dikcijo, razkošnost v izrazih in čudovito tehniko. Vse to je na njem jako zapeljivo pa tudi neprekosljivo. Ocenjali bi radi posamezne tri omenjene črtice — a naj zadostujejo te splošne opazke, ki jih izpopolnimo tedaj, ko nam vrli naš Meško izpolni željo po skorajšni skupni izdaji njegovih krasnih spisov.                                               Jelšanov.
„Rošlin in Vrjanko." Janka Kersnika zbrani spisi. Uredil dr. VI a d i m i r Leveč. Zvezek III. Sešitek prvi. Založil L. Schwentner.
—  Kersnik je slovenski roman uvedel v „salon". A ta „salon" je malomesten, tržki, razlikujoč se toliko od Jurčičevih prostonarodnih prizorov, kolikor se grajščinski dvor loči od kmečkega dvorišča. Njegovi junaki so „vajeni boljših krogov in boljše družbe" (str. 10.), oni razumejo „nauk o etiketi" (str. 18.), pisatelj nam predstavlja rodbine, v katerih imajo hčere „guvernante", ter nam kaže Jzobraženstvo" v njegovih nazorih in v njegovem obnašanju.
V povesti „Rošlin in Vrjanko" nas je po-vedel Kersnik na dolenjsko grajščino ob Krki. Ljudje, katere nam slika tu, so jako plitvi: niti enega globljega značaja ni med njimi. Vodilna misel, katero je vzel Kersnik iz narodne pesmi, je izvedena le deloma; v odločilnem trenutku zavije pisatelj v stran in naglo završi povest z nepričakovanim koncem.