Kaj je pripovedovala sinica
V duplini starega oreha je imela sinica svoje mlade. Dan na dan je čepela pri njih, da bi se jim ne pripetilo kaj žalega. Ko so se tnalc siničice že lahko pogovorile s skrbno starko, jim je pripovedovala dogodke iz svojega življenja. Nekega popoldne jim je govorila takole:
»Rodila sem se blizu tega kraja, v gostem grmovju kraj reke. Ko sem dobila peruti, sem šla po svetu, da bi si sama iskaia hrane. Po leti sem se že še živila, a po zimi mi je šla trda. Kolikokrat sem morala trpeti tnraz in lakoto, a pomagati si nisem mogla. V naj-večjem mrazu sem pribežala pred vežo neke hiše. V veži ni bilo nikogar, zato sem smuknila hitro za vrata, da bi se malo ogrela. Ktnalu nato pride iz hiše deček
   17    
in se vstopi na prag. V strahu sem čepela na cunji za vrati. Včasi se je deček prestopil, in tedaj sem vselej vstrepetala, boječ se, da bi me ne zagledal. V tem je pritekla iz hiše deklica in se naslonila na vrata, ki so se začela pomikati proti meni. Ker sem se bala, da bi me ne pomečkala, sem smuknila pod strop. Deček me zagleda. Preden sem mogla zbežati, so bila vrata že zaprta. Začeli so me loviti. Nekaj časa sem se jim umikala, a naposled sem se stisnila v kot, pričakojoč, kaj bo. Deček me je ujel, zaprl v gajbico in postavil v vežo na okno. Dasiravno je bilo v veži precej gorko, mi je bilo vendar zelo hudo. Bila sem čisto sama, brez tovarišic, v ječi — menda za celo življenje. Kako mi je bilo potem pomladi hudo — tega ne morem po-vedati! Zunaj so bili tako lepi, jasni dnevi, a v veži temno in vlažno. Veselo so skakljale zunaj moje tova-rišice po drevju in so prepevale, veseleč se zlate svobode; a jaz sem otožno čivkala v ječi in skakala s palčice na palčico. Drugi ptiči so pletli gnezda in se veselili mladega zaroda, jaz setn bila tako sama, za-puščena od vsega sveta.
Nekega dne mi je bilo posebno hudo. Zunaj je bil lep dan. Nikogar ni bilo videti. Tedaj me je obšla sladka nvsel na beg. Ogledala sem gajbico. Poizkusim pri vratih, a bila so trdno zaprta. Poizkusim med pal-čicami, a vse so bile preveč skupaj. Pač sem pa opazila, da se lahko malo upognejo. Poizkusim na ta način. Kako sem bila vesela, ko sem se prerila do srede života. A naprej nisem mogla. Bila sem v kleščah. Naprej nisem mogla, a nazaj nisetn smela. Pokvarila bi si peruti. V tej stiski se še enkrat poženem naprej — in glej, bila sem v veži. Onemogla padem na tla in — ravno tja, kjer so me bili ujeli. Hitro se spomnim vseh nezgod, ki bi me spet lahko zadele — pa zbežim pod strop.
Morala sem misliti, kako bi prišla na prosto, kajti veža je bila zaprta. Hitro obletim vse kote. Ko letim mimo vrat, ki so držala pod streho, sc nekaj zasveti. Bila je luknja v vratih in slučajno odprta. PresreČna zbežim skozi njo pod streho. Sedaj sem bila na do-brem.   Vendar bi bila kmalu tu prišla v pogubo.  Ko
                                    78   
sem sedla na linico pod streho, da bi zbežala na prosto, sem nekoiiko počakala, da bi se parkrat ozrla tja, kjer sem prebila najbednejše dneve svojega življenja. Kar se naenkrat zažene proti meni črna žival — pra-vijo ji mačka — in me hoče zgrabiti s kremplji. Ne vem, kako sem ubežala iz te nevarnosti. Le to še pomnim, da sem bila kar brezumna, tako me je bilo strah te krvoločnice. Begala sem naprej, naprej, kakor bi bila sovražnica še vedno za menoj.
Naposled sem se vendar umirila. Kako prijetno se mi je zdelo, ko sem bila spet v Ijubi prirodi. Ve-selo so mi tekli dnevi do danes. Saj uživam zlato svobodo, ki je vendar največja naša dobrota. In vas imam, ljube moje male!
Sinica je umolknila. Pod orehotn je stopal deček, ki se je radovedno oziral na drevo in dejal sampri-sebi: ,,Presneto, da je tukajle gori gnezdo! Drevi pogledam!"                                         Taras Vaziljev