IZ ZGODOVINE ŠAŠKE
Utrinki iz bližnje in daljne preteklosti (1)
Paleolitskih sledov človeškega iivljenja na ozemlju današnjega ljubljanskega prostora, ki vključuje tudi področje Šiške, ne poznamo in jih bo verjetno tudi v bodoče težko odkriti, ker so raorebitni ostanki v znatnih globinah. Pa tudi votlin tu ni,, ki bi tedanjim ljudem služile za prebivališča oziroma za začasne lovske po-stojanke. Gotovo pa so tedanji Ijudje na svojih neprestanih pohodih za lovskira plenom hodili tudi po omenjenem ozemlju.
•  Iz   mlajše   kamene   dobe,   ki   je   pri   nas trajala od leta 3000 do 2000 pred našim štetjem, so   zlasti   pomembna   kolišča   na   ljubljanskem barju,   katerih   nastanek- arheologi   datirajo   v konec  mlajše  kamene  dobe  in  je  njih  obstoj segal vse tja v dobo brona, ki je pri nas tra-jala  od približno  leta   1800 do  leta  1000 pred našim štetjem.
•  V železni dobi (starejša je irajala.pri nas od leta  1000  do  leta 350  pred našim štetjem, mlajša pa  od  okrog  leta 350 pred našim  šte-tjem do začetka našega letoštetja) so na ozem-lju   današnjega   Ijubljanskega   prostora   živeli Iliri   (Japodi), za njimi pa so  prišli Kelti   (Ta-vriski).  Strokovnjaki domnevajo,  da je v sta-rejši železni dobi nastala naselbina-gradišče na grajskem hribu  in da je bila stalna naselbina že tufti na Šišenskem hribu in na Rožniku, na območju Sišenskega hriba  so bile  odkrite go-mile, ki bi lahko pripadale tej dobi, vendar to še ni  raziskano.  Domneva se,  da je bilo  gra-dišče tudi na predelu med Trato in Sentvidom, katerega vrh je nosil naziv »gradišče«, vendar danes o njem ni sledu.  V mlajši železni dobi je nastal okrog širšega okoliša današnje Ljub-ljane   cel   sistem  gradišč,   ki   so   se  vrstila   od Sentvida nad Ljubljano mimo Repenj in morda Šmarne gore, Rašice,   Črnuč,   Mengša   itd.   Ta sis.tem  gradišč  je   bil  zgrajen  verjetno  zaradi pritiska Rimljanov, ki so po ustanovitvi Akvi-leje leta 181 pred našim štetjem vse bolj težili razširiti svoje posest na naše ozemlje in dalje proti Podonavju. Pred prihodom Rimljanov na ozemlje  današnjega  ljubljanskega  območja  so tu živele plemenske skupine Ilirov, Keltov in Venetov.   Omenjeni   prostor   je   skupaj   z   Go-renjsko  pripadal  Noriškemu  kraljestvu,  ki  je imelo svoje središče v celovški kotlini. Nasel-bina Emona je tedaj že obstajala; ime Emona je  ilirskega izvora  in  so  ga  pozneje prevzeli Rimljani, ko so zasedli te kraje.
• Ozemlje današnjega ljubljanskega pro-stora so Rimljani zasedli potem, ko so leta 35 pred našim štetjem zavzeli ozemlje od Akvi-leje do Siska. Na predelu okrog današnjega Giadišča v Ljubljani je v Avgustovi dobi, verjetno okrog leta 6 do 9 po našem štetju, nastalo utrjeno legijsko taborišče. Po presta-vitvi XV. legije Apollinaris v letih med 14 in 15 po našem štetju v Carnuntum ob Donavi, so se v opustošeno taborišče naseljevali rimski kolonisti. Rimska naselbina Emona je bila po-vzdignjena na stopnjo rimske kolonije in je postala upravno središče Gorenjske ter dela Dolenjske  in  Notranjske.  Bogastvo  Emone  je
Pozlačena  bronasta ločna  fibula  iz  grobišča Vzhodnih Gotov v Dravljah. Foto: Habič. Iz hataloga stalne zbirke Mest-nega muzeja v Ljubljani.
slonelo p.a izkoriščanju brezpravne plasti suž-njev povečini staroselcev, kar je bilo značilno za sužnjeposestniški družbeni sistem. Višje pla-sti so v mestu tvorili veleposestniki; močno pa je bila razvita tudi trgovina in obrt. Arheološke najdbe nam poleg drugega pričajo tudi o tem, da so Rimljani v Emoni gradili vodovode in vodo dobivali tudi iz studencev izpod Rožnika oziroma iz Šišenskega hriba. Po mnenju pokoj-nega dr. Klemenca je emonskemu vodovodu dajal vodo tudi studenec Slatek pri Kamni go-rici v bližini Dravelj ter pravi, da je ta izvor ljudstvo imenovalo Rimski vrelec in da je od tod vodil vodovod skozi današnjo Šiško proli predelu nekdanje Emone. Na področju Zgornje Šiške je bil že v 18. stoletju najden žrtvenik, ki ga je v čast bogu Herkulu postavil L. Clo-dius; td nam kaže na pomembnost tega predela že v starih časih.
• V času propadanja rimskega imperija in preseljevanja ljudstev, zlasti v 5. in 6. stoletju našega štetja je Emona precej trpela. Razna barbarska plemena so tu čez vdirala na ozem-lje riinske države in dalje proti Rimu ter na svoji poti ropala in požigala. Nekatera Ijudstva so se dalj časa zadržala na območju današnjega ljubljanskega teritorija, druga so hitreje odšla dalje proti Rimu. Najhujši so bili sredi 5. stol. Huni, ki so pod vodstvom Atile porušili in požgali Emono. Obubožani prebivalci so si nato zgradili nove hišice toda mesto si ni več opo-moglo do nekdanjega blagostanja. Med ljudstvi, ki so za nekaj časa zasedla naše predele, je omeniti zlasti Vzhodne Gote", ki so imeli pri nas oblast od konca 5. stoletja do vključno pr-ve polovice 6. stoletja. Iz tega časa datirajo dragocene arheološke najdbe — grobišče na draveljskem polju, ki so ga odkrili pri gradnji
stanovanjskih stolpnic v letu 1968 in 1969. Ob samem odkritju je bila domneva, da gre za talce iz druge svetovne vojne; po prihodu stro-kovnjaka za arheologijo dr. Ljudmile Plesničar pa je le-ta ugotovila, da gre za arheološko najdbo in takoj odredila vse potrebno za stro-kovni poseg. 2al je bilo najmanj 10 grobov že uničenih z nestrokovnim izkopom, misleč, da so to grobovi iz druge svetovne vojne. Najdbe, ki so jih našli na omenjenem prostoru se da-nes nahajajo v Mestnem muzeju v Ljubljani. Večina pokojnikov je pripadala germanskim Vzhodnim Gotom. Umrle so pokopavali v izdol-benih poldeblih ali pa so jih zasuli. Pri skele-tih so opazne deformacije glave, kar je bilo tedaj značilno za narode, ki so prihajali z vzhoda in je bilo lepotnega ali kultnega po-mena. Poleg skeletov so našli o grobovih še razne predmete, ki kažejo, da naselbina, kateri je grobišče pripadalo, ni imela poljedelski zna-čaj ampak vojaško utrdbeni; kje ^e je ta na-selbina nahajala in kakšen je bil odnos Emone do nje je še zavito v temo. V grobovih najdeni predmeti govore o smislu za razkošje in bo-gastvo oblik zlasti pri okrasnih predmetih kot so sponke, fibule, pasne spone, prstani, uhaai itd. Izdelani so bili iz raznih kovin in ¦okrašeni s poldragimi kamni v raznih barvah. Opazen je vpliv antične dediščine. Vmes so tudi pred-meti praktične rabe — noži, koščeni glavniki, železne spone itd. Na območju, kjer so našli omenjeno nekropolo se danes nahajajo stolp-nice Krajevne skupnosti Franca Rozmana-Sta-neta, le Gotska ulica med njimi spominja na Vzhodne Gote, ki so nekoč prebivali nekje na področju  Siške  in imeli tu svoje pokopališče.
• Ko so v drugi polovici 6. stoletja Lango-bardi odšli iz naših kiajev v Italijo, so na iz-praznjeno mesto pritisnili bojeviti nomadski Obri in z njimi povezani Slovani, ki so kot po-ljedelski živelj  težili po stalni naselitvi;  ljub-
Zlat prstan z almandinskimi vložki iz grobi-šča Vzhodnih Gotov v Dravljah.
Foto: Habič. Iz kataloga stalne zbirke Mest-nega muzeja v Ljubljani.
Ijanski prostor so dosegli okrog leta 580 po našem štetju. Emona je bila v tem času le še ruševina, ki ji kasneje ne vedo niti več nje-nega imena; njeno prebivalstvo se je že prej pred navali barbarskih plemen umikalo v no-tranjost matične dežele in v obmorske kraje ali na težko dostopne predele. Ostanke zidin rl.n-ske Emone so Slovani imenovali Gradišče, pro-storu ob nekdanjem obzidju Emone pa so dali ime Mirje. Ruševine rimske Emone so služile kot kamnolom za nove gradnje pri nastajanju nove slovanske naselbine v bližini emonskih ruševin, ki se je vse bolj širila pod grajski hrib in dala osnovo nastanku mesta Ljubljane.
Literatura: Katalog stalne zbirke Mestnega muzeja v Ljubljani — Arheološka obdobja Ljubljane (Puš Ivan, Ljudmila Plesničar in Ma-rijan Slabe, Lj. 1973. Josip Klemenc: Zgodovina Eraone, Lj.  1955.)
Anka Benedetič