r
KLIC TRIGLAVA
VSEBINE:
SPOMENIK V KOČEVSKEM ROGU KAJ SE KT VTIKA V BORCE!? II.
‘LJUBEZEN GRE SKOZI ŽELODEC’
IZ ARGENTINE IN ZDRUŽENIH DRŽAV KONEC RADIO ZVEZE
312
MM 1965
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 8. MAJA 1965.
LETO XVIII. ŠTEV. 312.
SPOMENIK
V	zadnjih dneh maja bomo počastili spomin tistih deset tisoč slovenskih pro -tikomunistov, ki so jih Britanci pred dvajsetimi leti prisilno izročili jugoslovanskim komunističnim oblastem; te so jih nato brez vsakega sodnega postopka pobile s strelom v tilnik.
Veliko je bilo pisanega o tej narodni tragediji, toda vsa resnica še vedno ni prišla na dan. Predvsem je najhujša ovira, ker britanski arhivi verjetno ne bodo na razpolago še kakih trideset let. Le iz njih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, kako je postopoma prihajalo do tega groznega zločina. Kolikor je mogoče soditi zdaj, se je usoda slovenskih protikomunistov odločala že lep čas prej, v Teheranu. Ni pa jasno, zakaj so bile različne skupine slovenskih (in drugih) pro tikomunistov različno tretirane, pa čeprav so s predajo prišli pod oblast iste zavezniške armade in istega vrhovnega poveljnika. Sila malo logike je v tem, da so ene pošiljali globlje v Italijo, druge pa so nekaj dni pozneje vračali v Jugoslavijo. Da so te potem britanski častniki nalagali, da jih bodo tudi selili v Italijo, ne spremeni na dejstvu, da so jih različno tretirali. Je morda s tem v zve zi domobranska prisega ali pa način in ime, pod katerim so bili eni ali drugi predstavljeni? Nekateri slovenski politiki smatrajo prisego za odločujoče če že ne odločilno dejstvo, a so spet drugi, med njimi tudi pok. general Rupnik, ki so trdili, da je gen. Krener predstavil domobrance kot nemške pomožne trupe. Ni nam znano dalje, če je tolmač g. Krištof to reč že dokumentirano pojasnil; gotovo je, da je ob svojem prihodu v Italijo leta 1945 odklanjal pojasnilo. Pojasnje -no tudi ni vprašanje samega generala Krenerja. Sam je doslej o vsem tem žago netno molčal, medtem ko ga je njegov nekdanji sodelavec polk, Bitenc pozneje v Senigaliji javno označil kot germanofila. Drugo dejstvo je, da so politiki v Narodnem odboru predstavljali domobrance kot Slovensko narodno vojsko in da je to n. pr. takrat igralo tako važno vlogo, da sta gen. Krener in polk. Bitenc tedaj odrekla hrano Zmagoslavovim štajerskim četnikom, ako ne vstopijo v to vojsko, pa čeprav so organizacijsko pripadali gen. Andreju. Kasneje smo sicer slišali razne storijo o nastanku te vojske in imenovanju poveljnika gen. Krenerja ter i-gnoriranju gen. Prezlja, toda tega ni mogoče jemati resno, ko pa objavljeni dokumenti pričajo. Ni nobene tajnosti, da je pri tem šlo za politične račune, ki niso bili pravočasno poravnani v domovini.
V	zvezi s tem in s prisego je kajpak važno, kako so slovenski in jugoslovanski politiki predstavljali domobrance zaveznikom. Ali bo tudi tu treba čakati 3 0 let, da se bodo odprli britanski arhivi? Predvsem g. dr. Krek, ki je v posesti vsaj arhiva pok. dr. Kuharja, bi lahko tu mnogo pomagal. Objava dokumentov bi
odstranila dvome in morda zmanjšala, če že ne uničila nezaupanje, ki je v zvezi s tem. Potem prihaja vprašanje mednarodnega prava. Nekateri se sklicujejo nanj kadar razpravljajo o domobrancih. Odločilno pri tem seveda ni, kako smo gami tolmačili, ampak kako so ga tolmačili zmagoviti zavezniki. Pri tem seveda radi pozabljamo, da so okupatorji prvi kršili mednarodno pravo in da zato ni mo ralnega razloga, da bi smeli pričakovati od podjarmljenih kakršnokoli stopnjo poslušnosti, kaj pa šele lojalnosti. Pomniti je tudi treba, da smo istočasno doživljali revolucijo, ki je slednjič dobila mednarodno priznanje, de facto ali de iure, praktične razlike itak ni nobene, in da je bilo spričo tega težko pričakovati od zaveznikov, naj bi za protikomuniste upoštevali mednarodno pravo0 s Tito vim priznanjem je namreč ta problem postal notranje jugoslovansko vprašanje
Dalje se nam zdi neresno, obtoževati slovenske politike za direktno odgo vornost pri predaji, kot smo nedavno tega spet nekje brali, Ti politiki so enako verjeli v britansko dano besedo, kot so ji verjeli borci sami. Posredna krivda šele zadeva slovensko politično in vojaško vodstvo, kakor je reagiralo na prve glasove o prisilnem vračanju in ni verjelo povratnikom Človeško vzeto seveda ta neomajna vera v zaveznike manjša krivdo ali odgovornost, toda tako politikom kot poveljniku daje slabo spričevalo, da niso računali tudi z možnostjo predaje. Vojaški Vetrinj ima seveda svoje politično ozadje, saj je politično vodstvo vede in hote izjavilo, da prevzema nase vlogo suverena in si je s postavitvijo poveljnika generala Krenerja (in ignoriranjem Mihailovičevega tj, kraljevega poveljnika gen. Prezlja) naložilo odgovornost za slovenske domobrance. Lanskoletno opravičevanje g. dr. Kreka, češ da vendar politiki niso imeli nobene prave oblasti v tistih dneh, je najblažje rečeno - pranje zamorca, ker bi se sicer mo -rali tedaj drugače predstaviti slovenski javnosti, To pa seveda ne odgovori na drugo vprašanje, kaj bi se zgodilo z domobranci, če bi ostali pod poveljstvom generala Rupnika ali pa bi prišli pod neporedno poveljstvo generala Prezlja.
Kar zadeva Britance, je jasno, da je bila usoda domobrancev odločena na visokih mestih in ne pri lokalnih "protitovskih" poveljnikih. Izročitev je bila na ročena od tistega, ki je pozneje vračanje ustavil: maršal Alexander je 4 junija 1945 razveljavil prejšnje navodilo. Kar zadeva lokalne britanske poveljnike, so se ti očividno razlikovali v tolmačenju navodil; tako se je posrečilo nekaterim, manj Šim, skupinam pravočasno doseči Italijo. Izključeno je, da bi Britanci na visokih mestih računali z možnostjo, da bodo vrnjeni domobranci pomorjeni brez vsakega pravnega postopka. Njihovo zaupanje v jugoslovanske oblasti tedaj ni mo glo biti dosti manjše, kot je bilo zaupanje domobrancev in politikov v Britance. V tem leži po vsej verjetnosti vsa tragika britanske strani tega slučaja, toda v tem pa zato tudi leži tem hujša odgovornost Titovih komunistov za zločin.
Kar zadeva jugoslovanske komuniste, zares ni vredno izgubljati mnogo besed. Ponašali so se kakor zverine v človeški podobi. Na žalost so se pri tem odliko -vali Slovenci sami. Toda da bi postala tragedija čim bolj razumljiva, naj pojasnimo, da bi krste s pobitimi domobranci, če bi jih postavili drugo ob drugo, se gale nekako od Ljubljane do Kranja. Ko imamo to pred očmi, šele dojamemo vso grozo zločina. Zato smo leta 1953. upravičeno zapisali: slovenski komunisti so si v kočevskih jamah postavili spomenik, ki jim ga ne izkleše noben kipar. Njihovi otroci in vnuki bodo pljuvali na spomin svojih očetov in dedov, ko bodo ne -kega dne spoznali vso resnico, saj vse dišave tega sveta ne morejo oprati tega najbolj krvavega madeža v vsej slovenski zgodovini.
Politične tovarne na jugu
Na drugem mestu poročamo o Marinkovem govoru na marčnem kongresu slo venskih komunistov, v katerem se je obširno ukvarjal z gospodarsko stranjo od-nošajev med jugoslovanskimi narodi. Priznal je, da v Sloveniji godrnjajo nad po močjo jugu, kar je upravičeno, ker vse kaže, da ne gre samo za to, da Sloveni ja in verjetno Hrvatska dajeta del svojega narodnega dohodka manj razvitim republikam, temveč ga tudi te ne znajo učinkovito uporabljati.
Zanimivo je, da glasovi o pritožbah v tem pogledu v Jugoslaviji prihajajo na dan skoro istočasno, ko se po svetu bolj in bolj širi mnenje, da je samo s prenašanjem finančnih sredstev kaj malo pomagano nerazvitim deželam. Temeljna pomota dosedanjih poskusov pomagati manj razvitim se da zvesti na do pred kratkim prevladujoče mnenje, da so razlike v "gospodarski razvitosti" samo po sledica nekakšnega izkoriščanja. Pri širjenju takih pogledov so seveda prednjačili komunisti, saj je "eksploatacija" glavni steber njihovih doktrin. Če bi bilo tako stališče pravilno, bi bilo treba nerazvitim samo vrniti ali drugače pribavi-ti "presežno vrednost" t.j. kapital, in vse bi bilo v najlepšem redu.
Toda taka mnenja so daleč od stvarnosti. Po eni strani je treba znati s kapitalom ravnati, po drugi se razvita področja odlikujejo po šolanosti, izvežbano-sti in izkušenosti delovnega prebivalstva, po njihovem "odnosu do dela", po obči dinamičnosti družbe in poletu. Razlike v razpoložljivem kapitalu morejo razlo -žiti le majhen del raznoterosti v stopnji gospodarskega razvoja, ostalo je posledica organizacij ske sposobnosti, sistema, pridnosti, varčnosti in tisočih drugih neoprijemljivih odtenkov. Kako se ne bi Slovencem in Hrvatom zdelo zamalo, ko morajo prispevati k investicijam na dalnjem jugu, s katerimi nato tamošnji pre-bivavci ne znajo ravnati, tako da ostanejo brez haska. Marinko je rekel, da more pomoč "temeljiti na nekem ekonomskem računu". Gotovo ima prav, toda no ben "ekonomski račun" ne cvete sam od sebe - za uspeh je potrebna izkušenost in znanje, ki ne priplavata po vodi. Kako vse drugače bi bilo, če bi ljudje iz na prednejših področij lahko ustanavljali v nerazvitih krajih svoja podjetja...
Marinko je tudi pravilno pripisal "pojave in manifestacije na področju mednacionalnih odnosov" predvsem "nedodelanosti gospodarskega sistema". Neprestano eksperimentiranje z ultranovitetami samo škodi; za napredek je potrebna stalnost, odgovornost in nagrade za uspešno delo. V Titovi Jugoslaviji se vse neprestano menja, nihče ni odgovoren za nič in namesto, da bi sposobne nagrajevali, neprestano nekaj prerazdeljujejo med republikami in posamezniki. Marinko sam je omenil trditve, da racionalno gospodarjenje izključujva samoupravljanje.
Dolgo časa so iskali rešitev v ogromnem investiranju in so trdili, da je velika prednost komunistov, da lahko zainvestirajo po 30% narodnega dohodka. Sedaj postaja jasno, da ni tako važno, koliko je zgrajenih prestižnih tovarn, temveč kaj iz njih prihaja, kar ljudje lahko porabijo. V tem je pa Jugoslavija zelo na slabem in tudi v Sloveniji hočejo še vedno samo vedno večje kredite, kot da inflacija ne bi bila že zadostna.
Marinkovo trditev, da so komunisti za najširšo svobodo kritike, ako ta poma ga graditi socializem, postavlja na laž dejstvo, da Djilas radi tega sedi že leta.
Kaj se ‘Klic’ vtika v Borce
Nič kaj lepo se ne sliši,kadar se ljudje med sabo pitajo z očitki sofizma, strupa in sovraštva. Posebno je žalostno, če naj bi te ljudi vezalo ne samo protikomunistično ampak tudi demokratično prepričanje. Prav take očitke zaslede naši bravci v izjavah iz Argentine o organizaciji slovenskih protikomunističnih borcev. Tolažimo se z mislijo, da so taki očitki stara grda navada in da ni mogoče zares misliti, da se med našimi dopisniki skrivajo Borgijci. Dogodki v zvezi borcev so dovolj zapleteni tudi brez renesančne navlake. Naše poročanje in objavljanje mnenja še ni končano, zato se zaenkrat ugriznemo v jezik in ne zinemo nič o zadevi sami, pač pa se pomudimo ob izjavah, naj se 'Klic Triglava' v to reč ne vtika, ker da ne spada v njegovo področje, češ da list ne spada v katoli -ški tabor. Poročanje da naj bi bilo le v zabavo komunistom in stvari v škodo, in da bi molk doprinesel k pozitivnemu razvoju.
Mimogrede rečeno se nam zdi tisto o katoliškem taboru nekam zastarelo; kot da bi naj se Slovenci v vsaki reči delili na katoličaneS muslimane in budiste. Ne le zastarelo, ampak prav neverjetno pa je pojmovanje, naj ima časopis ozko o-mejeno področje poročanja, menda ograjeno s političnimi, ideološkimi ali sve -tovnonazor skimi vidiki. Po tem mnenju bi smel časopis poročati le o tistih zadevah, ki so enake barve; kar je onstran njegovega plotu, pa naj bi se ga ne ti -kalo. To bi se reklo, da republikanski časopisi v Združenih državah Amerike ne bi smeli poročati o demokratskem predsedniku Johnsonu in konservativni čašo -piši v Angliji ne bi smeli omenjati laburistične vlade, kar je kajpak tak ne srni -sel, da se bo vsakomur zdelo neumno. In kdo bi smel poročati recimo o škandalu bivšega angleškega vojnega ministra Profuma? Najbrž ne konservativci, ker se je mož izobčil iz dostojne družbe. Po gornjem pojmovanju bi o njem smeli poročati le bigamisti, prešuštniki, zvodniki, pocestnice in kvečjemu še lažniki. Ko pogledamo na zadevo s tega kota, postane nesmisel jasen, a vendar pri naših domačih slovenskih zadevah radi postavljamo plotove in se skrivamo pred javnostjo, ker je pač taka stara navada in ker se dozdeva, da poročanje škodu -je. Prav gotovo poročanje škodi, kadar recimo razkriva vojaške tajnosti,ker sla bi obrambno moč države, a v našem primeru tega ni mogoče reči. Poročanje je škodljivo, kadar je zlagano ali obrekljivo. Škodljivo je tudi, če se vtika v strogo zasebne zadeve posameznika in skruni človeško dostojanstvo. V našem primeru tega ni, kajti borci niso majhna zasebna družbica, ki se javnosti ne tiče. Zveza borcev je velika javna slovenska družba. Kot smo že rekli, je celo največja slovenska organizacija v emigraciji. Kot taka se tiče vseh svobodnih Slovencev in ne le tistih, ki bi bili posebej posvečeni. Zato smo o njej poročali in še bomo.
Kdor nam očita, da s poročanjem delamo veselje komunistom, pač meša posledico z vzrokom. Hotel je reči, da se komunisti vesele zdrahe v protikomunističnem taboru, o čemer ni dvoma. Toda navzkrižja v zvezi borcev so prišla na dan, če je 'Klic Triglava' pisal o njih ali ne, saj izhajata dve glasili in šobili sklicani nasprotujoči si občni zbori. Navzkrižja se vlečejo že dve leti in si nih -če ne more predstavljati, da so komunisti zanje zvedeli šele iz 'Klica'. Ne poročanje o navzkrižjih, ampak zdraha sama je tisto, kar je komunistom v zabavo Nesmisel je tudi trditi, da bi molk doprinesel k pozitivnemu razvoju. Prav nasprotno! Če bi se prizadeti zavedali, da bodo njihova osebna nasprotstva, za-
sebni prepiri ali navzkrižja o javnih zadevah kmalu prišla na dan, bi se dvakrat premislili, predno bi se spustili tako daleč, da bi vodili do razcepa javne organizacije.
Kadar moraš o javnih zadevah odgovarjati pred javnostjo, boš veliko bolj pre viden kot takrat, ko upaš, da se bo vse lepo potlačilo in ne bo nič prišlo na dan. V slovenski politiki na sploh je bilo vse preveč skritega ukrepanja o javnih zadevah, vse preveč klik in vzvišenih vodstev, ki se niso zmenila za javnost. Jugoslovanska politika med obema vojnama je klasičen primer rušilnega politikantstva in spletk, katere je po svoje omogočal prav strankarski tisk, ki je pristransko, enostransko in pomanjkljivo poročal. Kolikor bo v naših skromnih mo čeh, se bomo potrudili v malih slovenskih emigrantskih zadevah, da zakulisna prerivanja o javnih zadevah pridejo na svetlo. Zato se prav nič ne kesamo, da smo opozorili na kritične razmere v borčevski organizaciji že 20. avgusta I960 (KT 255), Ce bi si prizadeti borci tedaj vzeli naše besede k srcu, če bi jih naše besede takrat tako pretresle, kot so jih pretresle sedaj, če bi se tedaj zavedali odgovornosti pred slovensko javnostjo, pred slovensko emigracijo, potem ne bi nujno prišlo do razkola v borčevski organizaciji. Ko smo leta I960 analizirali položaj, smo se prav tega razvoja bali in smo na to opozorili. Tako smatramo, da. smo v duhu našega pojmovanja vloge (predvsem neodvisnega) tiska v demokratični družbi ukrenili prav. Na žalost pa nas Borci tedaj ali niso razume -li ali pa so smatrali, da se nas tisto ne tiče. Ce je bilo to drugo, kar se zdi zelo verjetno, potem ni čudno, da je ob takem pojmovanju tako važne načelne za -deve, kot je vloga tiska v demokratični družbi, po vsej nuji moralo priti do raz -cepa: tudi tam se je vnel požar ob tiskani besedi.
MANE, TEKEL, FARES
Na predvečer l.maja so v Zadru obsodili Mihajla Mihajlova na devet mesecev zapora, češ da je s svojim poročilom o obisku v Moskvi žalil Sovjetsko zvezo; naslednji dan so v Londonu tiskali nedeljsko izdajo 'Observerja' z izvlečki iz Rusije skrivoma prenesene novele Valerija Tarsisa "Ward 7" o notoričnih sovjetskih političnih lunatikih, med katere je bil sam obsojen zaradi svoje prve novele; in dan pozneje so na Zapadu začeli s televizijskimi oddajami preko satelita "Early Bird", ki miruje in je zato stalno uporaben: trije sateliti iste mere bi "pokrili" vso zemeljsko oblo.
Pri vseh treh, tehnično sicer nevezanih dogodkih, je svoboda osrednje gibalo. V obsodbi Mihajlova gre za onemogle brce miselno ostarelega po-licijskega režima, ki je v vsej svoji grandomanski svetovni politiki tako nebogljen, da iz strahu pred vedno hujšimi zahtevami novih generacij po svobodi, išče izgovora za progon v notoričnem členu 175 - in pred očmi vsega sveta pada na kolena, čim se pojavi sovjetski veleposlanik. Objava "Oddelka 7 ",na izrecno zahtevo avtorja pod njegovim polnim imenom, kaže, da se mladi rodovi v Ru siji nič več ne boje ječe ali Sibirije; težnja po svobodi je tako silna, da celo hote gledajo smrti v oči. "Rani ptič" začenja novo dobo človeških odnosov, ko bo -do ljudje sami priče dogodkom in jih ne bo več mogoče zavajati s propagando a li doktrino.
Svoboda je na pohodu in smrt se piše tiranom! To je naš klic na dan l.maja,
UREDNIŠTVO
GRAN DOM ANI J A
Od našega dopisnika
Washington, sredi aprila
Sodeč po poročilih v ameriškem tisku, preživlja Jugoslavija politično krizo, ki je tudi rotacija ne more rešiti. V mislih imam dolgo poročilo v 'Washington Postu', v nedeljo 4. aprila, izpod peresa Anatola Shuba, 'Poštinega'dopisnika v Beogradu. To je tem bolj značilno, ker smo upravičeno smatrali 'Pošto' za nekako pro-titovski dnevnik. Naslednji dan pa je 'New York Times' objavil poročilo svojega posebnega dopisnika Davida Binderja iz Beograda. Tudi NYT je poznan po protitovskih simpatijah. Oba dopisnika vesta kaj in zakaj poročata.
Grob povzetek Shubovega dolgega članka v "Outlooku", tedenskem pregledu dogodkov, je naslednji: Ko so lani decembra vprašali Tita o pomilostitvi Djilasa, je prvi odgovoril, da ni avtokrat ali diktator; češ da je država vladana po zako -nih, pa zato on nima moči koga zapreti ali izpustiti. Toda dva meseca pozneje je isti Tito ozmerjal javne toživce, da niso pravočasno preprečili objave "Poletja v Moskvi 1964", ki ga je objavil Mihajlo Mihajlov, zaderski univ. profesor, v 'Delu'. 'Zares je čudno, da se nam dogajajo take reči, ko pa imamo upravne or gane tako v vodstvih uredništev kot v tiskarnah. Zdi se mi, da tendenca, ki smo jo poznali kot djilasovščino, prevzema nove oblike, ki je zlasti propagirana v tisku, kar je zelo nevarno.1 Istega popoldneva je bilo 'Delo' že prepovedano in o stala naklada zaplenjena. 10. marca je bil Mihajlov aretiran in obtožen razžalitve tuje sile. Tako je Tito dokazal, da lahko uveljavi svojo voljo v dveh točkah,ki najbolj zadevata: v odnosih do Sovjetov in glede komunističnega monopola. Tito je s tem spet dokazal, da je bolj občutljiv za reakcijo v Kremlju kot pa do pomislekov lastnih sodelavcev, ki so objavili njegov govor od 11. februarja šele tri tedne pozneje. Medtem je sovjetski ambasador osebno protestiral pri Titu.
'Djilasovščino' moremo enostavno označiti kot prepričanje, da bo jugoslovanski razvoj boljši pod zapadnim demokratičnim socializmom kot pa pod obstoječim sistemom, čigar razvoj se je ustavil nekje sredi med stalinizmom in demokracijo in ki v dnevni stvarnosti zelo pogosto spominja na tradicionalno balkansko monarhijo.
Daši pomenijo za ostale komunistične dežele nekatere jugoslovanske pridobit ve še vedno daljnji cilj, vendar zavirajo nadaljnjo 'demokratizacijo' Titova sta-starost, razlike med njegovimi oprodami in dejstvo, da maršala manj kot kdaj zanimajo ekonomska vprašanja. Da bi zaposlil 800. 000 partizanov, ki dominirajo komunistično partijo, je ustvaril sistem birokracije, katerega pristojnost ni bila nikdar jasno določena, ki je stalno v reorganizacijah in kjer naj bi komunisti igrali vodilno vlogo, dasi je med njimi 30% nepismenih. V nasprotju z Ogrsko, so nekomunisti .v Jugoslaviji redko konzultirani ali uporabljeni pri važnih odločitvah. Rezultat je, da pri vladanju odloča pritisk vseh mogočih vrst - ne pa pravila; in da razne frakcije vedno glasneje polemizirajo o ekonomskih hibah.
Toda ne gre zgolj za ekonomsko nezadovoljstvo ljudstva; opaziti je tudi nemir mlade inteligence, ki se norčuje iz jugoslovanske politike, ki hoče preprečiti Kitajcem vstop v Afriko, za jugoslovansko ljudstvo pa doseza tako malo. TI -tov kult osebnosti’je težko primerjati čemurkoli zapadno od Kitajske.
Destalinizacijo je Tito hotel samo izven Jugoslavije in sam ni rehabilitiral svojega prednika Milana Gorkiča, ki je bil likvidiran 1937. Ničesar ni storil, da bi se pomiril z nekomunističnim odporom nacizmu, t.j. s četniki Draže Mihajlo-viča, (kar so npr. storili na Poljskem) in prav ničesar ni bilo storjenega za ne -dolžno pobite ali zaprte ljudi v prvih letih po vojni. Ali kot je zapisal nek beo grajski pisatelj: 'Take rane v narodovi duši se ne zacelijo same.' "Novi razred" gverilcev iz 1.1941 pa še vedno misli, da lahko vodi narod v letu 1965...
Kulturna kriza se je pričela decembra 1962 s Titovim obiskom Moskve,ki je sovpadla z ofenzivo Hruščeva proti sovjetskim pisateljem in umetnikom. Februarja 1963 so ukinili štirinajstdnevnik 'Danas', šest mesecev pozneje prepovedali film 'Grad', in decembra novelo 'Cangi'. Lani maja je prišlo do afere s 'Perspektivami', nakar je 85 vodilnih slovenskih kulturnikov javno protestiralo, čemur je sledila diskretna ukinitev 'Sodobnosti'. Na osmem kongresu partije je po tem Rankovič zahteval ureditev računov z malomeščani, "samozvanimi borci za svobodo", a Veljko Vlahovič je pozival na večjo izmenjavo idej v bodoče. Pokazalo se je, da je Vlahovič zagovarjal isto kot Djilas leta 1952.
V tako ozračje se je vrnil iz Rusije mladi Mihajlov, ki ga je cenzura poznala že iz afere z listom 'Danas'. On je sporočal: Rusijo zajema nov val svobode in žrtve komunizma trkajo na vrata Kremlja. Znova se bliža leto 1956... Ducat be ograjskih urednikov je odklonil Mihajlovu objavo člankov, dokler jih ni sprejel Mirkovič pri 'Delu' - očividno z odobritvijo nekoga zgoraj.
Daši je potem policija potrkala na vrata Mihajlova, se vendar borba nadaljuje tako v Moskvi kot v Beogradu, je zaključil Anatole Shub.
David Binder pa je na predvečer Titovega obiska v Alžiru razpravljal predvsem o zunanji politiki. Ta se krha na raznih straneh: Britanci so bili užaljeni, da zunanji minister Stewart ne bo sprejet od Tita v času obiska. Ben Bellova vlada je postala bojevitejša in bo gostila afro-azijsko konferenco,kjer naj bi prevladovali Kitajci. Jugoslovani so že izkusili, kako ti z njimi tekmujejo v Alžiru, kjer so tudi Francozi povečali svoj vpliv. Zato je moral Tito poslati tja ne kaj desetin tehnikov, da bi okrepil jugoslovanski vpliv. Ko se je v marcu Jugoslavija prizadevala, da bi 17 neopredeljenih narodov obsodilo Združene države zaradi Vietnama, se je iz gore rodila miš: pozvali so obe stranki, a Indija, Tunizija in Cejlon so odbili poznejše pozive Tita, naj bi zavzele ostrejše stališče do ZDA. Prezident Burguiba ni ustregel Titovi želji, da bi obsodil Ameriko, ko se je mudil na obisku v Beogradu. Navzkriž je Tito tudi s Sukarnom, zaradi večjega vpliva Kitajske (Združeni narodi). Potem Ciper: Jugoslovani so podpirali Grke, Sovjeti pa zdaj stoje za Turki. Afrika: Jugoslovani niso dovolj antikoloni-alni, da bi zadovoljili pro-kitajske militante, in preveč antikolonialni, da bi u-stregli pro-zapadnim vladam. Spor z jugoslovanskim kreditnikom, Zapadno Nem čijo, je znan, a Titov obisk Vzhodnega Berlina bo odnose samo poslabšal. Končno pa še vztrajno zatrjujejo, da so se zadnje mesece poslabšali sovjetsko-jugo slovanski odnošaji.
Aprila smo zaključili prvo leto 'Klica Triglava' v novi obleki. Ob tej priliki se zahvalim vsem starim in novim naročnikom za čestitke, ki so jih vsebovala njihova številna pisma. Rad pa bi pripomnil, da je list le delno odvisen od urednika in upravnika; brez poverjenikov, dopisnikov, stalnih sodelavcev in uvodničarjev 'Klic Triglava' ne bi bil, kakršnega berete. Urednik.
Pismo iz Argentine
Od našega dopisnika
Buenos Aires, 10, aprila
S smrtjo J anka J a z b e c a, staroste obnovljenega Sokola v svobodnem svetu, smo Slovenci v Argentini izgubili iskrenega in značajnega moža ter neumornega javnega delavca. !Klic Triglava1, nad novo obleko katerega je bil pokojnik tako navdušen, pa je izgubil velikega prijatelja. Težko je reči, če bo brez nje -ga kdaj prišlo do ustanovitve "Kluba prijateljev 'Klica Triglava' ", ki ga je zamišljaj pokojni Janko Jazbec.
Pokojnik se je rodil 1890, na Gorenjskem in nato v glavnem kot samouk postal ugleden urarski mojster, Od ranih let se je udejstvoval v Sokolu, deloval je med Istrani in se udeležil koroških bojev. Z 18 leti je postal društveni načelnik v Radovljici, a s 23 leti župni načelnik ob Jadranu. Po preselitvi v Ljubljano leta 1940. postane starosta Ljubljanskega Sokola in podstarosta ljubljanske župe. Med okupacijo je deloval v Sokolski legiji, po prihodu v Argentino pa se je zavzel za obnovo jugoslovanskega Sokola in vse do svoje smrti, 18. marca v Cordobi, predsedoval njegovemu osrednjemu odboru.
Ni dvoma, da bi brez njegove podjetnosti, organizacijskih sposobnosti in res ničnega prijateljstva do vsakogar težko prišlo do obnovitve Sokola, ki je nedavno praznoval stoletnico svoje ustanovitve. Zato je ta izguba tem hujša,
DVAKRAT OSEMDESET LET
Že decembra lani je praznoval osemdesetletnico Dr. Celestin J el e ne c, prvak slovenskih socialistov in najbrž najbistrejša osebnost med slovenskimi e-migrantskimi politiki. Po rodu iz Notranjske, je pričel svojo politično kariero v Narodni napredni stranki, toda jo je zapustil, ko se je ta v Kranjskem deželnem zboru povezala z nemškimi veleposestniki. Predavanja dr. Karla Rennerja na Dunaju niso malo vplivala na mladega študenta, ki je tako 1909. postal socialni demokrat. Več se je pričel udejstvovati, ko so bile pod Aleksandrovo diktaturo prepovedane politične stranke; tedaj je tudi postal član glavnega odbora Socialistične stranke. V času okupacije je stal na demokratični strani in bil član vseh vrhovnih nekomunističnih političnih odborov. Zdaj živi blizu Buenos Airesa.
Od časa do časa prime za pero in branje njegovih političnih esejev je vredno užitka. Čutiti je, da zares pozna predmet, o katerem piše, in je škoda, da nam ni dal večjih tekstov. Zato je njegova "sodba o komunizmu" v letošnjem "Zborni ku Svobodne Slovenije" tem bolj dobrodošla. Moža preveva neizmerna vera v člo vekovo svobodo in trdno prepričanje, da 'komunisti ne bodo mogli izpremeniti človeka v termita'.
Sedmega maja bo v letoviškem Mar del Plata slavil osemdesetletnico rojstva Dr. Veko slav Kisovec, ki ga je zaradi njegovega ranega javnega udej stvo vanja najbrž moč šteti za našega najstarejšega javnega delavca Po rodu Dolenjec, je 1905. predsedoval prvemu vseslovenskemu shodu abiturientov. Šolal se je v Rimu, Firencah in v Parizu ter bil promoviran v Pragi, kjer je s pok. dr Ivanom Lahom izdajal mesečno 'Svobodno misel'. Kot jurist je bil potem zaposlen pri dr. Rybaru v Trstu. Udejstvoval se je na kulturnem in socialnem področ ju. V času prve svetovne vojne se je (spet v Pragi) priključil češkemu osvobodil
nemu gibanju, nato pa se je preselil na Dunaj, (kjer je bil manj zasledovan od po licije kot v Pragi). Z ustanovitvijo Zadružne banke na Reki je doprinesel za dvig našega primorskega gospodarstva. Po končani vojni ga vidimo v Parizu kot člana slovenskega odseka jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci.Ker pa je med tem njegovo stanovanje na Reki zasedel Gabriele d'Annunzio, se je drKiso vec pozneje preselil najprej v Zagreb (vodstvo v raznih bankah), nato pa je odprl odvetniško pisarno v Beogradu (izdajal je srbski mesečnik 'Zadruga’ ). V času nemške okupacije je presedel več let v Glavnjači, pod komunisti pa je bil kot " iz koriščevalec žuljev delovnega ljudstva" poslan v borski rudnik in nato v Poža -revac. Bolezen mu je omogočila, da se je preselil najprej v Trst, kjer je imel domovinsko pravico, nato pa leta 1950. v Argentino.
Njegovo praktično stalno življenje izven matične Slovenije je seveda zapustilo sledove v njegovem značaju: mož široke slovanske duše zagovarja potrebo pre -orientacije naše miselnosti in gledanje na svet v atomski dobi. Ne more razumeti rojakov, ki miselno še žive v Jeranovi dobi ali ki hočejo ostati stisnjeni na bo ro slovensko vasico, izolirano od ostalega predvsem slovanskega sveta. On srna tra, da so vsi režimi prehodni, dočim bo veliki slovanski rod ostal. Je morda v tej širini treba iskati odgovora, zakaj v vsej slovenski koloniji v Mar del Plati , ki preko morja zre v široki svet, ni prepirov in se vsi Slovenci počutijo bratje?
Šestdeset let je dočakal g. Ruda J u r č e c, predsednik Slovenske kulturne akcije in urednik ljubljanskega 'Slovenca' v času druge svetovne vojne. Njegovi samorastniški spomini "Skozi luči in sence" so v emigraciji vzbudili živo zani manje in polemiko. Zato svobodni Slovenci tem bolj željno čakajo na Z. in 3. del.
Obisk v Beogradu
Kot je bilo pričakovati, obisk zunanjega ministra g. Stewarta v Jugoslaviji, v dneh 18. do 22. aprila, ni prinesel kakih izrednih rezultatov, kot poroča naš do pisnik iz Londona. Zaključni komunike je sicer poln lepih besedi in znova je bilo potrjeno medsebojno prijateljstvo, toda mednarodni pomen Jugoslavije ni več tak, kot je bil ob uporu za časa Stalina, in njen vpliv med neopredeljenimi naro di se je občutno zmanjšal. Nekatere vzhodne "ljudske demokracije" so pa celo v nekaterih ozirih prehitele Jugoslavijo.
Tako na političnem polju dejansko ni moglo priti do česa več kot do izmenja ve pogledov na svetovni položaj in je treba tako tudi gledati na skupno poročilo ob zaključku obiska. Večjega pomena, predvsem za Jugoslavijo, je nekaj konkretnih korakov k medsebojnemu sodelovanju. Jugoslovanski trgovinski primanjkljaj z Britanijo je lani znašal blizu £4 milij., ki so ga pa britanski turisti nato zmanjšali za poldrugi milijon. Jugoslavija je iz Britanije uvozila za £22.5 milij. blaga, v obratno smer pa je šlo le za £18.3 milijone. Zato je Jugoslavija pred -ložila ukinitev viz, kar bi povečala tujski promet. Tega pa Britanci niso hoteli; boje se, da bi se na tak način preveč Jugoslovanov skušalo "vseliti" na otok, ki ima že dovolj težav z imigranti iz Commonwealtha. Tako je prišlo le do ukinitve taks na vize, a kasneje bodo sklenili še kulturno konvencijo. Britanija je bila mnenja, da ji trije konzulati v Beogradu, Zagrebu in Splitu zadostujejo. Kolikor pa zadeva Popovičevo mnenje, da spada Gibraltar pod Španijo, je g. Stewart odgovoril, da bi to pomenilo izročitev 60.000 Gibraltar cev Francovemu režimu
‘KLIC TRIGLAVA’ - Sl TACUISSES...
MNENJE DRUŠTVA SLOV. PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV V ARGENTINI
Ne da bi se spuščali v podrobno analizo obeh citiranih člankov, ki sta polna sofizmov, strupa in fantazije, smatra DSPB v Argentini za svojo dolžnost, da skuša popraviti iznesene trditve vsaj v nekaterih točkah, ki so v očivid -nem nasprotju z resnico, ki jo DSPB v Argentini na podlagi društvenega arhiva vsak čas more dokazati.
ZVEZA BORCEV - ZVEZA DRUŠTEV
Skozi sedem poslovnih dob se je v organizaciji vleklo vprašanje, ki bi moralo biti rešeno v začetku v Zvezinem Statutu. Organizacija je bila ustanovljena kot Zveza borcev. V praksi pa se je izkazalo, da posamezne krajevne organizacije želijo biti avtonomne in biti včlanjene v Zvezo kot samostojna društva. Glavni odbor Zveze je sicer formalno priznal krajevna društva kot samostojne organizacije, vendar ni v celoti vpošteval krajevnih društvenih odborov, temveč organizacijo "dirigiral" po svojih osebnih zaupnikih, ki so bili često izven odborov krajevnih društev.
VESTNIK - VESTNIK BORCEV
S pomočjo teh svojih zaupnikov je glavni odbor Zveze brez predhodnega sporazuma z DSPB v Argentini dne 4.av gusta 1963 enostransko odpovedal dogovor, v smislu katerega je bil VESTNIK, čigar solastnik je DSPB v Argentini, glasilo Zveze DSPB in ustanovil kot glasilo Zveze DSPB VESTNIK BORCEV.
Dne 22.septembra 1963 je bil izvoljen na občnem zboru DSPB v Argentini nov odbor. V smislu trditev, ki jih iznaša pisec citiranega članka, naj bi ta odbor zahteval, da uredništvo VESTNIKA spet prevzame stari urednik in naj bi se glavni odbor zato odločil, da prične izdajati svoj VESTNIK BORCEV. Samo iz primerjave datumov je razvidna absurdnost postavljene trditve. Tudi se novi odbor nikdar ni spuščal v vprašanje uredništva VESTNIKA, pač pa je ospo taval ustanovitev novega glasila Zveze radi očividnih nepravilnosti pri njegovi ustanovitvi. Kljub tem nepravilnostim pa je bil odbor DSPB v Argentini radi ljubega miru pripravljen priznati novo glasilo in z njim sodelovati pod po gojem, da bi od glavnega odbora dobil garancijo za demokratičnost glasila v obliki sestave konzorcija, kar pa je glavni odbor odklonil, sklicujoč se na sklepe 7.zvezinega zbora z dne 31.avgusta 1963, na katerem je zastopnik argentinskega DSPB odločil glasovanje v prid VESTNIKA BORCEV.
SEDMI OBČNI ZBOR ZVEZE DSPB
V smislu navedb, kakor jih navaja pisec citiranega članka, sedmi občni zbor Zveze ni bil v stanju rešiti vprašanja organizacijskega glasila in je tako ostalo še vedno pri dveh listih, ki sta se predstavljala kot glasilo Zveze DSPB. Glasovanje samo na občnem zboru je odločil pooblaščenec argentinskega društva s svojim glasom. Kakor je razvidno iz datumov, je pooblaščenca DSPB v Argentini za občni zbor Zveze DSPB imenoval "stari" odbor. Iz sejnih zapisnikov šeste poslovne dobe ni razvidno, da bi odbor DSPB v Argentini dal svojemu pooblaščencu kaka navodila o glasovanju glede VESTNIKA ali VESTNIKA BORCEV. Pravtako se takrat člani odbora, ki so na sejah bili navzoči, ne spominjajo, da bi bilo vprašanje kdaj stavljeno na dnevni red. Očividno se je zastopnik DSPB v Argentini znašel pred problemom obeh Vestnikov na občnem zboru Zveze samem in glasoval po svojem osebnem mišljenju v imenu društva, kar pa je pri tako važnem vprašanju nedopustno. Radi tega je "novi" odbor DSPB v Argentini osporaval odločilno glasovanje svojega zastopnika in zahteval, naj se skliče izredni občni zbor Zveze z edino točko dnevnega reda: Razčiščenje vprašanja VESTNIKA in VESTNIKA BORCEV. Izredni zbor Zveze ni bil sklican, pač pa je DSPB v Argen tini sklicalo izredni občni zbor, na katerem je odbor poročal o nastalem položaju.
ODSTOP GLAVNEGA ODBORA ZVEZE DSPB
Dne 4.marca 1964 je glavni odbor kot celota odstopil od svojih funkcij, kar je sporočil krajevnim društvom s posebno okrožnico, v kateri dostavlja: "S tem dopisom hočemo povdariti, da so vsi predsedniki krajevnih organizacij po Zvezinem statutu podpredsedniki ZDSPB in zato naj se ti obrnejo na nadzorni odbor in s pomočjo istega formirajo nov glavni odbor ZDSPB." Iz tega dostavka bi se dalo sklepati, da v resnici ni odstopil od svojih funkcij glavni odbor kot celota, temveč so ostali v svojih funkcijah predsedniki krajevnih organizacij kot podpredsedniki Zveze.
KONTINUITETA ORGANIZACIJE ZVEZE DSPB
Potek dogodkov za izvolitev novega glavnega odbora in za kontinuiteto organizacije je bil v Argentini sledeč:
a)	Dne 25.marca je DSPB v Argentini s svojim dopisom št. 16 predsedniku nadzornega odbora Zveze g.Lamovšku Stanetu predlagalo, naj skliče radi rešitve krize v organizaciji izredni občni zbor Zveze.
b)	Iz okrožnice nadzornega odbora Zveze z dne 10.maja 1964: "Kot predsednik nadzornega odbora odrejam: Naj kasneje v roku 30 dni po prejemu te okrožnice se mora izvesti občni zbor. Datum je določen za soboto, dne 20. junija ob 8.uri zvečer v Clevelandu. . . Organizacije, ki na to okrožnico ne bodo odgovorile, bo nadzorni odbor smatral, da so za razpust Zveze...
c)	Iz dopisa DSPB v Argentini št. 30: "... sporočamo, da smo dne 5. junija 1964 prejeli okrožnico nadzornega od bora z dne 10.maja, s katero predsednik nadzornega odbora odreja izredni občni zbor Zveze. .. Predlagamo, da obč ni zbor sklene: 1) Društva, včlanjena v Zvezi so avtonomna; 2) Zveza nima ukazovalne, temveč koordinacijsko in reprezentančno funkcijo.
d)	Iz okrožnice nadzornega odbora št.2 z dne 6. junija 1964: "V dopisu nadzornega odbora ZDSPB z dne 10. maja je bilo naznanjeno, da se bo 20.junija 1964 v Clevelandu vršil izredni glavni občni zbor. Na podlagi predlogov in dopisov, ki jih je nadzorni odbor prejel s tem v zvezi, je nujno, da ta datum preložimo na poznejši čas. .. Kakor hitro bo to urejeno, bomo določili datum in kraj občnega zbora.. . "
e)	Iz dopisa DSPB v Argentini predsedniku nadzornega odbora št. 31 z dne 13. julija 1964: "Kot znano, so starešine nekaterih krajevnih DSPB avtomatično podpredsedniki Zveze. Imenovani funkcionarji niso podali ostavke, zato naj nadzorni odbor Zveze sklepa sporazumno z njimi... "
f)	Iz okrožnice nadzornega odbora ZDSPB z dne 15. julija 1964: "... Zato sporočamo vsem krajevnim organizaci jam, da bo nadzorni odbor ZDSPB s tem dopisom prenehal reševati organizacijski problem in s tem zaključil svoje posle in dolžnosti. .. Vsi predsedniki krajevnih organizacij so po statutu tudi podpredsedniki glavnega odbora ZDSPB in smatramo, da bodo prejeli na znanje našo gornjo odločitev in skušali najti rešitev iz sedanje krize..."
g)	Iz VABILA K OBČNEMU ZBORU ZVEZE DRUŠTEV SPB: . . . upoštevajoč, da DSPB v Buenos Airesu, Clevelandu, Torontu in Gilbertu Min. imajo in predstavljajo absolutno večino članov celotne organizacije. .. sklicujemo obč ni zbor Zveze DSPB na dan 6.septembra 1964 ob 7.uri zvečer v dvorani Baragovega doma 6304 St Clair Ave Cleveland Ohio USA. Podpisi: Stane Bitenc za DSPB v Argentini, Mihael Vrenko za DSPB Cleveland, J.Kranjc za DSPB v Torontu, Andrej Pučko za DSPB Gilbert Min. Vsi podpisniki v svojstvu predsednikov krajevnih organizacij in s tem podpredsednikov Zveze.
h)	Iz poročila zastopnika DSPB v Argentini na občnem zboru Zveze: .. . Občni zbor se je vršil v nedeljo dne 6. septembra 1964 ob sedmi uri zvečer v prostorih Baragovega doma. Novoizvoljeni odbor Zveze: Predsednik g.Karel Mauser itd.
i)	Iz "Pojasnila" DSPB v Argentini, poslanega g.uredniku Lipovcu Vinku pod štev.44: "DSPB v Argentini s sedežem v Buenos Airesu ni imelo dne 29/8/64 kakega občnega zbora ali članskega sestanka, kot to trdita gg.Grum Fran ce in Borštnik. .. Iz tega sledi, da ni moglo ničesar sklepati ter še manj pooblastiti kake delegate za občni zbor neke Zveze DSPB Tabor. O nameravanem občnem zboru DSPB v Argentini sploh ni prejelo nikakega obvestila ali vabila. . . Značaj Zveze je ravno v sestavi po večih posameznih društvih. Nobena Zveza pa ne more preko predstavnikov t. j. odborov včlanjenih društev, ker si s tem sama jemlje značaj Zveze društev. .."
MALO KOMENTARJA
Iz gornjih podatkov neizpodbitno sledi:
a)	Glavni in nadzorni odbor Zveze sta odstopila.
b)	Oba, tako glavni kakor nadzorni odbor, sta dala pred odstopom navodila predsednikom krajevnih organizacij, naj rešijo vprašanje organizacije. Na te predsednike je s tem prešla dolžnost in pravica nadaljnega delovanja. Po sta tutu Zveze društev tvorijo to Zvezo društva kot člani. Tudi v primeru, da bi odstopivša odbora ne dala nikakih navodil ali da bi ta navodila bila neveljavna, bi reševanje organizacijskega problema prešlo na člane t. j. na krajevna društva. Ta društva pa morejo veljavno zastopati samo izvoljeni odbori ali po teh imenovani zastopniki. Predsedniki krajevnih odborov so svojo dolžnost napravili in sklicali občni zbor Zveze. Vršil se je dne 6.septembra 1964 in izvoljen je bil nov glavni odbor Zveze.
Nekaj dni pred omenjenim občnim zborom pa so sklicali odstopivši člani glavnega odbora nek sestanek ne društev temveč posameznikov (DSPB v Argentini o tem sploh ni bilo obveščeno) in formirali Zvezo društev Tabor. Pisec članka "Demokrati na delu" pripisuje to dejstvo boljši organizaciji, dasi gre očividno za navaden zaplotniški manever, ker je bil tedaj občni zbor Zveze po rednih predstavnikih krajevnih društev že sklican za določen dan in uro. Tudi je zanimiva, popolnoma pristranska in neresnična ugotovitev pisca omenjenega članka, da so se predsedniki društev, ki so sklicali občni zbor Zveze, odločili za organizacijski udar, dasi so ravnali v smislu navodil glavnega
P/5mA uredniku
SLOVENSKA ZUNANJA POLITIKA;
G,urednik’ - Ob branju članka "Zakaj Jugoslavija?" (KT 5tev.308) in pisma prof.Radiče med pismi uredniku (KT štev. 309) me je spet obšla želja, da bi ponovili že večkrat izraženo stališče v KLICU TRIGLAVA, da velika večina politično mislečih Slovencev - ako ne sploh vsi -spada med "državotvorce", da zagovarja slovensko državo. V tem pogledu se strinjam s prof.Radico. Kjer pa on greši, je v ignoriranju slovenskih interesov. Slovenci niso "državotvorci" iz čustvenih razlogov, kot je izgleda večina hrvatskih politikov. Slovenci morajo računati z možnostjo samostojne slovenske države, kajti v primeru da do tretje Jugoslavije - ne take ne drugačne - ne pride, Slovenija ne more obviseti v zraku, a še manj sklepati kondominium z ostalimi deli nekdanje Jugoslavije, od katerih bi jo ločila neka nova NDH. To je mož nost, s katero tudi Srbi ne računajo, kadar očitajo Slovencem, "da jim ni do sodelovanja". Srbija bi v takem primeru malo izgubila. Njeno nacionalno ozemlje bi bilo dokaj varno, medtem ko bi za Slovenijo neka NDH predstavljala slabo ali nobeno oporo. Grešijo pa seveda očitno oni slovenski "državotvorci", ki se ravnajo - kot hrvatski politiki - izključno po svojih čustvih, ko govore o izključno neodvisni slovenski državi in s tem ignorirajo interese slovenskega naroda. Večina teh "državotvor-cev" spada v oni predvojni krog, ki je zagovarjal samostojnost v glavnem z verskega stališča, češ mi Slovenci, ki smo katoličani, nimamo kaj opraviti v skupnosti s pra voslavnimi Srbi. Nekaj podobnega kot ustaši. Ta verska zagrizenost, ki je po drugi strani dajala prednost "katoliškim" Avstrijcem in Italijanom, prav gotovo ni jemala v obzir slovenskih interesov, ki narekujejo, da iščemo zaslombe na slovanskem jugu proti apetitom naših sosedov na severu in zahodu. Ekumenizem vatikanskega koncila bo mogoče pomagal spraviti tudi te "državotvorce” do pameti. - M.P.G.
VERA V N E M §K O ZMAGO;
G.urednik'. - Prebral sem odgovor dr.Kocipra v KT št. 310 in ugotovil, da ne želi dati kratek in jasen odgovor na dva vprašanja, ki sem mu jih zastavil; 1) Kdo in kje je sklenil z gen.Rupnikom sporazum, na podlagi katerega je sodeloval z Nemci? - 2) Kaka naj bi bila vloga domobranstva na čelu z Rupnikom in krogom okrog njega po vojni, ako ne bi bili zmagali komunisti? - Namigova nje in širokogrudno dovoljenje, da KT ponatisne njegove članke, ki jih je objavil drugod, na tem dejstvo nič ne izpremeni. - L.ZUPAN
NAROČNIKOM V ARGENTINI
Zaradi službene devalvacije pezosa smo prisiljeni povečati naročnino od dosedanjih 300 na 500 pezosov (za letalsko dostavo od 700 na 1.100). Pri tem smo upošteva li samo razliko v službenem kliringu, ne pa dejanske raz like na prostem trgu. Nova naročnina velja od l.maja letos. Naročnikom, ki so poravnali naročnino pred 1,majem, ne bomo zaračunali novega dodatka. Naročnikom, ki plačajo po 1.maju, bomo obračunavali do 3D.aprila po stari naročnini, od l.maja pa po novi. Prosimo naše poverjenike, da to upoštevajo.	UPRAVA KT
Z RESNICO V AREST
Zadarski profesor Mihajlo Mihajlov je bil obsojen na devet mesecev zapora zaradi svojih člankov o življenju v ZSSR, ki jih je objavila revija "Delo" (KT 311).
Tako se je zgodilo z Mihajlovim. Nič pa se ni zgodilo Titu, ki je že 1.1951 izjavil: "Kakšno moralno pravico ima Molotov, da nas obtožuje, da smo zločinci, da ubijamo narod in da ga hočemo izkoreniniti? S kakšno pravico govori on, ki je eden od glavnih voditeljev dežele, v kateri se vršijo nezaslišani zločini genocida. ., Kje je nemška republika v Povoložju? V sibirskih tajgah L.. Kje je tatarska republika s Krima? Izginila je v sibirskih močvirjih'. ... Kje so tisoči in desettisoči iz Estonije, Latvi je in Litve?. .." (V Knežici pod Kozaro, 28. 7,1951.)
in nadzornega odbora. Da so bivši člani obeh odborov po svojem odstopu spremenili svoj^ mišljenje, je to njihova o-sebna zadeva, ne pa zadeva organizacije. Če so naknadno želeli vso organizacijo peljati naprej, bi ravnali korektno, če bi se udeležili sklicanega občnega zbora in tam predložili ponovno svojo kandidaturo. Ker tega niso storili, so pač ostali izven organizacije. S "privatnim” sklicanjem občnega zbora Zveze niti niso napravili kakega "organizacijskega udara", ker niso sklicali članov Zveze t. j. krajevnih društev, temveč samo svoje zaupnike, s katerimi so ves čas zastrupljali redno organizacijsko delo. Tega početja pisca člankov v KLICU TRIGLAVA seveda ne omenja ta. Zanimivo bi bilo vedeti, če sploh in katera krajevna društva so bila po svojih izvoljenih odborih zastopana na tem "quasi" občnem zboru in koliko članov celotne organizacije je z njimi bilo zastopanih. Iz navedenega je razvidno. da v predmetnem primeru ni mogoče govoriti o občnem zboru Zveze društev in še manj o kontinuiteti organi zacije. Kvečjemu bi se lahko govorilo o kakem "nadomestku", ki pa nikakor ni potreben, dokler obstoja pristna, o-riginalna organizacija. Možno bi bilo govoriti tudi o novi organizaciji, ki bi jo bilo seveda radi možnosti večje delavnosti pozdraviti. Upamo, da bo razvoj sam po sebi pripeljal do takega zaželenega pozitivnega rezultata. K takemu pozitivnemu razvoju pa bi veliko doprinesli pisci člankov v KLICU TRIGLAVA, če bi modro - molčali. KLIC TRIGLAVA, si tacuisses. . .
(Dopis DSPB v Argentini)
ZAČETEK IN KONEC
II. LIKVIDACIJA NAŠE RADIO POSTAJE
V	soboto dne 5.maja 1945 ob 11.uri mi je po končani zvezi Glavan javil, da se bo popoldne selil s postajo iz Ljubljane na Gorenjsko. Mesta ni navedel. Pristavil pa je, naj ga posluäam ob rednih terminih in da se bo najbrže javil že čez nekaj ur. Zvezo z njim bi imel držati ob 13, 15, 17, 19.30 in 21.30, kakor dotlej.
Angleži so že vedeli, da imamo radio postajo, ker jim je to povedal general Damjanovič pri izročanju nekaterih važnejših depeš.
V	soboto popoldne, dne 5.maja, so mi Angleži postavili na postajo nekega narednika za nadzorstvo, obenem pa naročili, da ne smem niti oddajati niti sprejemati ničesar brez predhodnega njihovega dovoljenja in cenzure. Narednik je ves čas sedel pri aparatu in opazoval vsako mojo kretnjo.
Ob določenih terminih sem tega sobotnega popoldne poslušal in klical Ljubljano, toda Glavan se ni javil ves dan. Nisem več slišal niti ljubljanske policijske postaje, ki je do tedaj redno delala in klicala razne moje podeželske postaje. Mimogrede sem poslušal in klical tudi Čičo, s katerim že osem dni nismo imeli zveze in ki ni imel pojma, kaj se je med tem zgodilo z nami. Toda tudi njega ni bilo.
Vse sobotno popoldne ni bilo nobene zveze in angleški narednik je z nezaupanjem gledal aparat in mene. Meni je to bilo zelo neprijetno, ker bi Angleži lahko mislili, da smo jih z depešami in aparatom blefirali.
Ponoči je narednik skupno z menoj spal pri aparatu, kristal pa je dal v žep, da jaz ne bi mogel oddajati.
Naslednjega dne v nedeljo 6.maja ob 6.uri zjutraj se Ljubljana zopet ni javila. Postalo mi je že sumljivo.
Pač pa sem ob 6.30 uri kakor po navadi prisluhnil, če se bo javil Draža. Na moje veliko veselje se je res javil, po slabotnem glasu (QSA 1-2) in močnem pojemanju pa sem sklepal, da se je med tem, ko z njim nismo imeli zveze, verjetno pomaknil daleč proti jugu. Telegrafist mi je poleg mnogih radovednih vprašanj, kaj je z nami in kje se nahajamo, javil tudi, da ima nujno depešo za zaveznike.
Angleškemu naredniku, ki je sedel poleg mene, sem povedal s kom imam zvezo in da Draža nudi telegram za zaveznike. Prosil sem ga tudi, če smem Draži oddati šest telegramov, ki so že nekaj dni čakali na to zvezo. Bila sta dva telegrama polkovnika Jovanoviča, ki sem jih za Dražo sprejel prejšnji dan iz Ljubljane, nadalje en Damjanovičev telegram in trije telegrami naše komande. Naredniku sem tudi rekel, da so ti telegrami že cenzurirani in da je angleški komandant prejšnji dan dovolil, da jih oddamo. Narednik mi je na vse to odvrnil, da ne sme dovoliti nobene zveze; rekel je, naj zvezo preložim za pol ure, on pa da se bo šel takoj informirat na svojo komando.
V	kratkih stavkih sem pojasnil Dražinemu telegrafistu, da se nahajamo pri Angležih, da imam poleg sebe kontro lo v obliki angleškega narednika, da Angleži trenutno ne dovolijo dela in da naj se ponovno javi ob 7.uri. On ni mo gel vsega tega razumeti (imel je namreč v Angleže neomejeno zaupanje) in mi je postavljal polno vprašanj glede te ga. Narednik, ki sicer ni ničesar razumel, je opazil, da najina zveza traja predolgo in mi je dal znak naj končam. To sem storil.
Narednik je takoj odšel na svojo komando in od tod se ni vrnil skoro celo uro. Med tem je bila ura sedem in jaz sem ponovno vzpostavil zvezo s Čičo (narednik je namreč pozabil vzeti s seboj kristal).
Izrabil sem priložnost in v odprtem slogu hitro odtipkal vse o situaciji, kar mi je prišlo na misel: da smo se skupno z Djujičevimi, Jevdjevičevimi in dobrovoljskimi edinicami potegnili iz Vipavske doline preko Soče v severno Ita lijo, da se sedaj nahajamo pod nadzorstvom angleške vojske, da je bil sicer sprejem pri Angležih v začetku prisrčen, da pa se že kažejo znaki nezaupanja, da se trenutno nahajamo v taborišču Palmanova, da orožje sicer še imamo, vendar pa da krožijo vesti, da nam bo odvzeto, da je morala moštva kljub temu še vedno visoka itd. Opisal sem mu tudi situacijo v Sloveniji (SLD), kakor mi je bila znana iz Radenkovičevih depeš. Pojasnil sem tudi nadzorstvo na radio-postaji in mu predočil možnost,, da bi nam mogli Angleži postajo celo odvzeti. Rekel sem mu, da sedaj sicer nimam pravice niti oddajati niti sprejemati, pač pa koristim trenutek, ko je šel narednik vprašat na svojo komando zaradi zveze. Naprosil sem ga, naj mi hitro odda tisto depešo za zaveznike, potem pa naj mi opiše situacijo pri njih.
Dražin telegrafist mi je hitro odtipkal depešo in prav ko sva bila gotova, sem zaslišal korake na hodniku. Dogo-
voril sem se za zvezo ob 10.uri in zaprl aparat.
Narednik je prižel s sporočilom, da angleška komanda še ni dovolila zveze. Rekel sem mu, da sem ob 7.uri sicer imel zvezo, ker pa njega ni bilo z dovoljenjem, sem se dogovoril za naslednjo zvezo ob 10.uri.
Narednik je sedel zopet pri aparatu, ko sem zaman klical in poslušal Ljubljano. Ob 9.45 sem ga opomnil, da bom če 15 minut zopet imel zvezo z Dražo in da naj gre vprašat komando, če se sedaj lahko dela.
Odšel je in se zopet ni vrnil dobre pol ure, tako da sem zopet ujel nekaj prostega časa za dialog z Dražinim tele grafistom. Ta mi je opisoval težko situacijo pri njih. Stalno da jih napadajo partizani in prav ta trenutek, ko dela z menoj, da se bije težka bitka v njegovi neposredni bližini. Naročil mi je, naj vendar zainteresiramo Anglo-ameri-kance za Dražino vojsko v domovini in jih prosimo, naj intervenirajo. S svoje strani pa sem mu naročil, naj v prime ru, da mi Angleži odvzamejo postajo, dela z Radojico. Dal sem mu vse potrebne karakteristike.
V tem naju je zopet prekinil narednik, ki pa ni opazil, da sva imela pogovor. Zopet se je vrnil z istim naročilom, da se zveza še ne sme držati. Pristavil je, da bo popoldne ob 5.uri prišel njihov operater, ki da bo sprejel Dražino depešo za zaveznike. On namreč ni imel pojma, da sem jaz to depešo že imel v žepu.
Popoldne ob 5.uri, ko sem zopet imel zvezo s Cičo, najavljenega angleškega telegrafista ni bilo. Bilo mi je jasno, da nas Angleži vlečejo za nos. Prisoten je bil samo dosedanji narednik, katerega sem vprašal, kaj naj napravim. Rekel je, da pogovora ne sme biti in da naj uredim zvezo za naslednji dan. To sem Rudiju tudi sporočil, a ker je bil prisoten tudi narednik, nisem mogel sporočiti ničesar drugega.
Ob 18.uri istega dne (nedelja 6.maja) so prišli k meni trije angleški oficirji, med njimi nek major, ki je za silo tolkel srbohrvaščino. S sladkimi besedami mi je po ovinkih dal na znanje, da mi bodo postajo odvzeli. Ta vest me je globoko potrla.
Cez deset minut sem z bolečino v duši gledal, kako mi odnašajo aparat, v katerega sem bil zaljubljen in pri katerem sem prebil toliko žalostnih, nevarnih, pa tudi veselih trenutkov.
Dražin telegrafist vsega tega seveda ni vedel. Se istega večera sem se domenil z ing. Vinkom, naj ga naslednje jutro, v ponedeljek, kliče ob 6.30 uri s spremenjeno tuljavo in mojimi karakteristikami. Obljubil je. Zaradi selitve naših oddelkov pa jaz nisem mogel biti prisoten pri zvezi. Pozneje mi je Vinko pripovedoval, kako je zadeva potekla. Zvezo je hitro vzpostavil in Dražin telegrafist je imel vtis, da dela z menoj. Ko pa je bila zveza enkrat vzpostavljena, mu je Vinko sporočil, da to ni aparat MYR ampak SLO. Cim je Dražin telegrafist to zaslišal, ga je po srbsko ozmerjal in zvezo, prekinil. Jevdjevič je namreč nekaj dni preje sporočil Draži, da je ob priliki partizanskega napada na Ilirsko Bistrico ing. Vinko z aparatom ušel k partizanom (kar se je pozneje izkazalo kot neresnično). Dražin telegrafist je tako mislil, da ing. Vinko dela z njim iz partizanskih vrst. Tako se je ta zveza ponesrečila.
Förli, 30.junij 1945.	Kapetan Slobodan
KRONIKA
-	Osemdesetletnico rojstva so obhajali slovenski socialistični prvak g. dr. Celestin Jelenec.v Argentini, g. dr. Franc Petek, starosta koroških Slovencev, v Velikovcu, in g. dr.Vekoslav Kisovec, eden najstarejših slovenskih javnih delavcev v Mar del Plati. Abrahama je srečal u-rednik AMERIŠKE DOMOVINE g. Vinko Lipovec.
-	Za novega rektorja filozofskega zavoda papeške univerze v Rimu je bil imenovan msgr. dr.Maksimilijan Je:-zernik, roj. 1922. v mariborski škofiji.
-	Dosedanji predsednik Slovenske demokratske zveze v Gorici g.dr.Avgust Sfiligoj je odstopil. Njegovo mesto je zasedel g.dr. Anton Kacin.
-	Nagrado "Vstajenje" v Trstu je prejel g.Ruda Jurčec za I. del svojih Spominov " Luči in sence", v višini 50.000 lir.
-	Slovenski andinisti v Argentini so postavili v argentin-
skih gorah spomenik v spomin na peto obletnico smrti škofa dr.Rožmana.
-	Ponovno je pričela izhajati SLOVENIJA, glasilo Slovenske ljudske stranke, kot priloga AMER.DOMOVINE.
-	V Argentini je umrl g. Janko Jazbec, starosta jugoslovanskega Sokola v emigraciji.
-	V Lievinu v Franciji je umrl starosta izseljenskih duhovnikov msgr. Valentin Zupančič. Bil je star 82 let, doma pa je bil iz Ljubljane.
-	Lani 19. junija je bila sklenjena kulturna pogodba med Francijo in Jugoslavijo. Ker je ta prezrla slovenski jezik, so slovenski izseljenci v Franciji protestirali pri francoskih oblasteh in Izseljenski matici v Ljubljani. Sedaj je jugoslovanska vlada prosila francosko, da se čl.4.konven cije popravi takole: "Francija se zavezuje, da bo na univerzah dala posebno prednost poučevanju jezikov in civi lizacije jugoslovanskih narodov." Francozi so predlog sprejeli.
Od meseca do meseca:
V U L G A R I Z A C I J E
5.kongres Zveze komunistov Slovenije se je vršil od 17. do 20.marca v Ljubljani. 707 delegatov, ki so predstavljali okrog 71.000 članov ZK, je poslušalo Marinka dve debeli uri in razpravljalo tri dni v komisijah. Potem so izvolili 99 članov centralnega komiteja. Miha Marinko je spet politični sekretar, Viktor Avbelj, Albert Jako-
pič in Stane Kavčič pa so sekretarji. Poleg teh štirih so v izvršnem komiteju Vladimir Krivic, Franc Leskošek, Ivan Maček, Franc Popit, Mitja Ribičič, Janko Rudolf, Vida Tomšič in Boris Ziherl že od preje, novi člani pa so Mar ko Bulc, Tone Kropušek, Franček Mirtič, Tine Remškar in Janko Smole.
Velik del svojega govora je Miha Marinko posvetil "nekaterim družbeno-ekonomskim aspektom mednacionalnih odnosov." Poudaril je, da se je "nedvomno" pri nas v Sloveniji nakopičilo dokaj pojavov in manifestacij na področ -ju mednacionalnih odnosov, ki bi sčasoma "utegnili resneje škodovati skladnosti, pristnosti in enotnosti naše mno gonacionalne skupnosti." Ti pojavi, je dejal Marinko, so dobivali največkrat svojo osnovo v nedodelanosti gospodarskega in samoupravnega sistema, "v njegovih hibah in protislovjih". Poleg tega pa so ti pojavi tembolj nevarni normalnemu razvoju državne skupnosti "zaradi razlik v gospodarski razvitosti posameznih področij, ki nosijo nacionalna obeležja”. Te razlike v razvitosti posameznih območij se odražajo tudi v splošnem razvoju socialističnih odnosov in porajajo protislovja, ki dobivajo svoje mesto v mednacionalnih odnosih. "Problemi materialnih odnosov so torej hkra ti bistveni vzrok in povod za take škodljive manifestacije," Marinko je poudaril, da so se tudi čustveni elementi, kot so različne narodnostne šege in kulturna dediščina medsebojno prepletali z unitarističnimi tendencami v želji po birokratskem uniformiranju, ki so si pxi tem lastile v ekskluzivni zakup patriotsko nalogo "čuvanja enotnosti Jugoslavije", navzlic temu pa pozabljale na bistvene pridobitve nacionalne enakopravnosti, dosežene že v času narodnoosvobodilne borbe. Marinko je dodal, da pojavov "birokratskega unitarizma" ne smemo podcenjevati, "saj je spomin na monarhistični velikosrbski režim, ki je dajal s svojim negiranjem enakopravnosti jugoslovanskih narodov poseben pečat v političnem življenju stare Jugoslavije, še izredno živ."
Toda Marinko je priznal, da je godrnjanje v pogledu financiranja nerazvitih področij Jugoslavije, upravičeno. "Izkušnje preteklih let so same po sebi zadosti zgovoren dokaz, da je posebna pomoč federacije nerazvitim območjem premalo učinkovita, če ne temelji na nekem ekonomskem računu." Tudi v pogledu gospodarske integracije in integracije na posameznih industrijskih področjih, je Marinko priznal, da je "to različno dosedanje sodelovanje v pretežni meri, vsaj po moji presoji, vzpostavljeno bolj pod vtisom in vplivom političnih činiteljev kot pa kot posledica neposrednih interesov gospodarskih organizacij". Izrazil je upanje, da bodo nove mere pripomogle, da se bodo ti procesi odslej širili prek meja posameznih republik, "mimo botrovanja razlih političnih faktorjev".
Nato se je znova vrnil k nacionalističnim težnjam in poudaril, da "o tem, da je pomoč naše celotne družbene skupnosti prek posebnega zveznega sklada nujna in v korist vseh, tako razvitih kakor tudi nerazvitih, po mojem mne n ju danes ni treba nikogar več prepričevati, posebno ne nas komunistov... A vendar se še pogostokrat porajajo govorice in neumne nacionalistične kritike, na katere komunisti ne reagirajo vedno dovolj odločno in jasno, kot je npr. krilatica o izkoriščanju Slovenije, v isti sapi pa se množe zahteve po kreditih federacije." Mar niso take zahteve na ravnost voda na mlin centralističnim tendencam in s tem zaostrovanju mednacionalnih odnosov? je vprašal Marinko. Na splošno smo za omejevanje dolgoročnih investicij in razumemo, da te povzročajo nestabilnost gospodarstva in naraščanje cen Vendar pa bi zase le radi dosegli izjemo in jo opravičujemo z "briljantnimi rentabilnostnimi argumenti". Toda ti "argumenti” pomenijo ali uvoz opreme, reprodukcijskega materiala ali pa računajo z nizkimi cenami domačih surovin. Pomanjkanja energetike in lastnih izvorov surovin pa ne vidijo. Kako je z izkoriščanjem Slovenije, se vidi - po Marinkovem mišljenju - v nagli migraciji iz vasi v mesta, v spremembah strukture prebivalstva, v pomanjkanju delavcev za vsa težja dela itd. Pri naglem širjenju obsega proizvodnje pa je moč zaznati "nacionalistični prizvok kritike", kadar zmanjka sredstev za prepotrebne družbene službe in za vse vrste terciarnih dejavnosti, ki so bistvene za razvoj standarda.
Govoreč o kritiki na splošno, je Marinko dejal, da za komuniste ne more biti sprejemljivo reakcionarno idejno izhodišče, da naj znanstveno, historičnomaterialistično raziskovanje družbenih odnosov nadomeste nekakšni vredno stno normativni sistemi, po katerih - in ne po dejanskem družbenem gibanju - naj bi se vrednotil naš socialistični sistem. To "slabo prikriva željo po negaciji družbene vloge komunistov v naši sodobnosti" in da je ZK samo še zgodo vinsko preživel subjekt družbenega gibanja. Namesto samoupravljanja predlagajo stanovsko cehovsko delitev družbe. Komunisti doslej "še niso učinkovito obračunali niti z vulgarizirano temo, češ da racionalno gospodarjenje in prizadevanje za intenzifikacijo proizvodnje izključuje samoupravljanje". Kar se pa tiče samoupravljanja na področju kul ture, pa je danes nujno odpraviti pojmovanja, "ki imajo neposredne nosilce kulturnih dejavnosti za neko posebno eli to in zahtevajo zanje posebno avtonomnost in položaj". Imamo pa opraviti tudi še s kritiko, "ki izhaja iz pozicij me ščanske ideologije in skuša socialistično demokracijo izkoristiti za oživljanje idejnih ostankov preteklosti". Mi komunisti pa smo "seveda" za najširšo svobodo kritike - ako pomaga graditi socializem, je zatrdil na kraju Marinko.
V Beogradu je bil na obisku britanski zunanji minister Michael Stewart, o čemer poročamo na drugem mestu.
Tito je bil v Alžiriji in ZAR (KT 311). Na alžirski uni verzi je bil promoviran za častnega doktorja družbenih, gospodarskih in pravnih ved.
18, aprila so bile v Jugoslaviji delne volitve za poslance zvezne in republiške skupSčine, katerim je potekel dvoletni mandat. Izvolili so 58 zveznih in preko 300 republiških poslancev.
Dosedanji državni sekretar za zunanje zadeve Koča Po pović je odstopil, ker je bil izvoljen za zveznega poslan ca. Odločitev, da mora Popovič odstopiti, je bila očivid no storjena na hitro tik pred volitvami, ker je bil kandidiran v enem od beograjskih volilnih okrajev, kjer je že bil postavljen drug kandidat. Ta se je moral seveda Popoviču takoj umakniti. Po sedanji ustavi ne more biti noben zvezni poslanec istočasno tudi državni sekretar. V sedanji vladi sta državna sekretarja samo dva: za zunanje zadeve in za narodno obrambo. Za novega sekretarja je bil postavljen Marko Nikezič, dosedanji Popovičev namestnik. Nikezičevo mesto je zavzel MiSa Pavičevič, nekdanji Sef jugoslov.delegacije pri Združenih Narodih.
Nikezič je bil rojen 1.1921 in je Studiral arhitekturo. ' V partizane je Sel 1.1941. L. 1951 je vstopil v diplomatsko službo in je bil poslanik v Kairu in Etiopiji in velepo slanik v Pragi in Washingtonu (1958-62).
Z letošnjim letom so uvedli nov državni praznik: 9. maj, dan zmage nad fašizmom. Na ta dan se bodo v bodoče vrSile vojaške parade medtem ko bo l.maj praznik. ko se bodo vrSili mitingi v delovnih organizacijah, kulturne prireditve in izleti. Uvedba tega praznika sledi zgledu, ki ga je dala letos Sovjetska zveza, 9.maja bo tudi velik zbor vseh poslancev zvezne skupSčine, zveznega odbora socialistične zveze in centralnega odbo ra zveze borcev narodnoosvobodilne borbe. 8.maja pa se bo vršil v Ljubljani velik zbor "upravljalcev", na katerem bo govoril Edvard Kardelj o samoupravljanju.
SODELOVANJE S SOVJETSKO ZVEZO: Jugoslavija in ZSSR sta podpisali pogodbo o gospodarskem in znanstvenem sodelovanju na polju proizvodnje goriv (naf te in premoga) in električne energije. Električna sistema obeh dežel bosta povezana z daljnovodi visoke napetosti, ki bodo omogočili izmenjavo elektrike z ZSSR in drugimi članicami vzhodnoevropskega skupnega trga (SEV).
UPOKOJENCI NA CESTI: Odlok federalne vlade, da upokojenci ne smejo imeti več polne ali delne zapo slitve če hočejo obdržati svojo pokojnino, je vzbudil je zo med najširšimi sloji naroda. Ljubljanska vlada je protestirala v Beogradu in odredila, da ne sme biti zaenkrat noben upokojenec odpuščen z dela. (Glej tudi KT 311)
WEEKEND NA DEŽELI? Konec lanskega leta je ži velo v Sloveniji 1,633.000 ljudi. Od tega je dobra četrtina živela v mestih z več kot 2.000 prebivalci, ostalih 1,200.000 pa v manjših krajih. V mestih z nad 10.000 prebivalcev je živelo 248.000 ljudi, kar je ll^jo vseh pre
bivalcev Slovenije in pod jugoslovanskim povprečjem. V kmetijstvu je bilo zaposlenih 30% aktivnega prebivalstva - 70% pa v industriji, obrti, trgovini, raznih službah itd.
Mnogo ljudi še vedno potuje z vasi v mesta v službe in na delo. Samo v Ljubljano potuje dnevno na delo kakih 30.000 ljudi. Mnogi od teh bi se sicer raje preselili v mesta, pa tam ne dobe stanovanj. Po drugi strani pa so ljudje, ki bi se radi preselili z mest na deželo, ker je tam življenje prijetnejše, mirnejše in bolj zdravo. Mnogi, ki imajo avtomobile, so to tudi storili. Nekateri so si tudi preuredili zapuščene vaške hiše v weckend hišice.
LJUBLJANA V SVETOVNEM MERILU: Od 15. do 25.aprila je bilo v Ljubljani 28,svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, Jugoslovani so zasedli četrto mesto med moškimi - za Kitajci, Japonci in severnimi Korejci - in osmo med dekleti. Kot posamezniki niso imeli tolike sreče. Del tekmovanj je prenašala tudi Evrovizija in je bilo zanimivo gledati, kako je ljubljanska publika navijala za Japonce, ko so se pomerili s Kitajci.
Za tekmovanje so zgradili poleg Cekinovega gradu, nad bivšim teniškim igriščem Ilirije veliko športno dvora no, ki lahko sprejme nad 10.000 gledalcev. Stavba je stala 3.5 milijarde dinarjev. Ljudje so godrnjali, da se denar troši na take stvari, za bolnice ga pa ni - čeprav se bolnikom ruši strop nad glavo.	IVAN STANIČ
ZA MIHAJLOVIM - BULATOVIĆ ?
Založbe so odbile, da bi izdale najnovejši roman Mio-draga Bulatoviča "Junak na oslu", ki opisuje vtis, ki so ga napravili italijanski okupatorji na črnogorske kmete v pretekli vojni, Bulatovičev prikaz herojskih partizanov in strahopetnih fašistov je precej drugačen od uradne ver zije. Roman bo verjetno izšel v Parizu, ker so bile pravice za prevod že prodane. Bulatovič, ki je v tujini precej dobro poznan, je sedaj v Ljubljani, kjer piše novo dramo. V Ljubljani pa je baje zato, ker je tam "več svo bode" kot na "jugu". Kako se to ujema z aferami okrog slovenskih revij v zadnjih nekaj letih, ni docela jasno.
Na tem mestu imam premalo prostora, da bi podrobneje prikazal sliko kulturnih razmer v Sloveniji, ki nam jo je naslikal v prvomajski številki DELA veteran Josip Vidmar, -o čemer več prihodnjič-, toda v glavnem izzveni njegov prikaz v tožbi, da "ne obstoja dobro preteh tana kulturna politika in sistematičen program" in zaklju čuje z vzklikom: "Kako je mogoče, da moram to bilan -co zaključiti z besedami velikega pesnika in oznanjeval ca višjih stvari, z besedami, ki sem jih takrat pred drugo vojno postavil za motto neki drugi bilanci:
Po naši zemlji se ozrem, zgrozim se in oči zaprem.
Kako, zakaj je to mogoče? Kaj je z našimi davnimi sanjami?"
GLASBENA MLADINA: Novo društvo "Glasbena_mla dina Slovenije" je priredila v Ljubljani svojo prvo predstavo z "Erom z onoga sveta".	„„„„   
°	QPFT’TATnP




















KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENFidd 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.C.I.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urednik: Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Anglija:	1.4.0
Argentina: 300,- (700.-) Avstralija:	1.10.0 (£A 3)
Avstrija:	40.-
Finska:	10.-
Francija:	12.-
Italija:	2000.-
Kanada:	3.50	($7.00)
Nemčija:	13.-
Švedska:	15.-
Urugvaj	50,- (110.-)
U.S.A.:	3.50 ($ 7.00)
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Ristolantie 3 a 8, Helsinki, Finska
Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.