znak1 Glasilo OŠ Matije Copa Kranj MIA MUNIH LAKOTIC, 7. A 2018/2019 (posebna izdaja ob 30-letnici šole) UVODNIK Kaj je res minilo že 30 let, odkar so se kranjski veljaki odlocili, da bo na Planini zrasla še ena osnovna šola? ADRIAN TUNUKOVIC, 5. C HELENA RADULJICA, 5. C AŽBE POLŠAK, 7. A ROK BEVK, 5. A EMA PODLIPNY, 4. A NIKITA JULIJA RAVNIK DOLENC, 4. B JULIJA DREMELJ, 4. A KRISTJAN KOVACEC, 4. C MAKS GOLI, 4. C LOVRO RACIC, 4. C NATALIJA KLJAJEVIC, 5. C In ali je res že 30 let, odkar je prvic izšlo naše šolsko glasilo PUH? KRISTIJAN TRAVAR, 5. A Ja, tako naša šola kot casopis sta danes že odrasla dama in mož, ki jima ob njuni obletnici poklanjamo šopek pesmic, zgodbic, risbic in vsega ostalega, kar so tekom leta ustvarili naši ucenci in ucenke. Zelo rada hodim v šolo, ker se zelo rada ucim. Moj najljubši šolski predmet je šport, ker rada telovadim in ker so mi všec športne igre, ki se jih igramo. Všec mi je tudi matematika, ker rada racunam razlicne racune. Rada tudi berem knjige. LINA GRBIC, 2. B V šoli mi je zelo všec zato, ker se ucimo, spoznavamo nove prijatelje in se imamo radi. Moj najljubši predmet je šport, ker se velikokrat lovimo in se igramo razlicne igre. V šoli se vsak dan naucimo nekaj novega. TAMARA GNJATOVIC, 2. B Naša šola mi je zelo všec. Imamo veliko prostorov: telovadnico, razrede, jedilnico… Na šolskem igrišcu se zelo zabavam. V šolo zelo rada hodim, ker se naucim veliko novega. Moj najljubši predmet je slovenšcina, kerpišemo in ker zelo rada berem. ZOJA GOLI, 2. B Naša šola ima veliko prostorov. Najbolj všec mi je velika telovadnica. Imamo tri telovadnice. Na igrišcu so mi zelo všec igrala. Ko smo zunaj, najraje plezam po njih. Pri športu mi je najbolj všec igra med dvema ognjema. Najbolj zanimivo mi je bilo, ko smo pri spoznavanju okolja spoznali igro špana ali mlin in jo tudi izdelali. Najraje imam petke, ker imamo najlažje torbe. MATEJ MARINKOVIC, 2. B KAJ MI JE V ŠOLI NAJBOLJ VŠEC? NIKOLINA MARJANOVIC, 4. B V tridesetih letih se v vsaki šoli spremeni marsikaj. Delcek teh sprememb in menjav boste lahko zasledili tudi v tokratnem glasilu, v katerem se bo preteklost prepletla s sedanjostjo. TARIK HARAMBAŠIC, 6. A KAJA KOŽUH, 5. C LUKA GNJATOVIC, 5. C TARIK HARAMBAŠIC, 6. A POLINA VODNIK, 8. A Kot boste lahko prebrali, se je marsikaj res spremenilo, marsikaj pa ostaja enako. Navdih smo iskali tudi pri pesniku Valentinu Vodniku in pisatelju Ivanu Cankarju, ki sta v letošnjem šolskem letu praznovala vsak svojo okroglo obletnico. HANA RADONCIC, 6. B UROŠ B. LUKA POVŠIC, 6. A DIN SEFERAGIC, 6. B TEA ROŽMAN, 9. B V casopisu pa ne manjka niti intervju, pri cemer smo se po sogovornika odpravili kar v Hollywood! Pa ne z letalom, da ne bo pomote! Naš bivši ucenec Mitja Okorn, svetovno uveljavljeni filmski režiser in scenarist, nas je na zadnji šolski dan v živo obiskal na šoli in prijazno odgovarjal na naša vprašanja, ki smo jih nato zapisali, samo za vas, da boste videli, kaj vse pride iz Copove šole, kajti iz majhnega zraste veliko! MAJA LUNAR, 7. A MIA MUNIH LAKOTIC, 7. A NINA KREJIC, 5. C MELSIN KOLENOVIC, 5. A LANA ŠKULJ, 6. A IVA STOJANOVIC, 6. A ŠPELA TERAN, 6. A MAJ NOVAK, 6. B JANA KLJAJEVIC, 6. B MAJA LUNAR, 7. A NATALIJA BARIC, 6. A Zahvaljujemo se vsem, ki ste prispevali svoje prispevke, ter vam in vsem ostalim želimo prijetno branje, naši šoli pa tudi z naše strani iskrene cestitke ob obletnici! MAŠA OMERZA ZALOKAR, 9. B UROŠ STOJKOVIC, 6. A ZALA ZLATANOVA, 5. A VLADO KLJAJEVIC, 6. B JAN VEBER, 6. B ARON KABIC, 6. A Uredniški odbor casopisa PUH MIA MUNIH LAKOTIC, 7. A ANŽE BEVK, 7. A SHEFKIJE KABASHI, 5. A VOŠCILA ŠOLI ZA NJENO OBLETNICO TIMON KUNSTELJ, 6. B EVA SUBOTIC, 6. B LANA SEFIC, 5. C Draga naša šola! LAURA BURGAR, 4. B ADRIJAN VUJANOVIC, 5. C Za tvoj 30. rojstni dan: - BI TE LEPO OKRASILI (MILOŠ) - BI TI POVEDALI PRAVLJICO IN NARISALI LEPO RISBICO (VALENTINA) Dragi copko, Pišem ti v imenu vseh mojih obupanih sovrstnikov in te prosim za nasvet. Na šoli se je pojavil resen problem, ki se nam, zrelim ter odgovornim ucencem, zdi že precej zaskrbljujoc. Gre za to, da nas uciteljice vse pogosteje zasacijo pri tem, ko prišepetavamo sošolcem, ki so vprašani za oceno. Res ne vemo, v cem je problem. Po planini se sicer šušlja, da smo preprosto nerodni in da so prejšnje generacije to pocele dosti bolje kot mi, a mi v to zaenkrat še nocemo verjeti. Ker pa se bliža vrhunec ocenjevanj, bi radi naštudirali navodila, kako stvar izpeljati cim bolj neopazno, zato te prosimo za res hiter odgovor. Hvala in lep pozdrav. Zaskrbljena devetošolka Dragi Copko! Ker si na naši šoli že zelo dolgo in imaš ogromno izkušenj, bi te v imenu vseh ucencev prosil za nasvet. Ko pišemo teste, nas vedno veckrat ucitelji in uciteljice zasacijo. Rezultat tega je seveda katastrofalen, zato te prosim za nekaj nasvetov, kako cim bolje "plonkati" med testom. Hvala že vnaprej! Obupani osmošolec Pozdravljen, Copko! Stara sem 14 let in imam vprašanje zate. Nekje sem prebrala, da naši možgani zelo dobro delujejo po 10. uri dopoldne, medtem ko pred 10. uro ne razmišljajo prevec dobro. Jaz sem na primer zjutraj tako zeloooo utrujena in moje misli kar potujejo nazaj v deželo sanj, po 10. uri pa, kot da me strela poci, sem vsa vesela in nasmejana ter znam veliko bolje razmišljati. Zato vas sprašujem, zakaj se nam šola ne zacne raje po 10. uri. Saj imamo potem lahko normalno 4, 5, 6 ali 7 ur pouka. Hvala ti za tvoj odgovor. Zaspana osmošolka - BI TI PRIŽGALI 30 SVECK (DINA) Pozdravljen, Copko! Pri malici imamo osmošolci in devetošolci skoraj enake porcije kot prvošolci in drugošolci. To je še posebej v obdobju pubertete velik problem, saj telo tedaj potrebuje vec hrane za rast. Ko imamo na primer za malico sirov burek, je ta velik le za par ugrizov, zato sem že po eni uri enako lacna kot pred malico. Verjamem, da prvošolckom tak obrok povsem zadostuje za celo dopoldne, meni pa žal nikakor ne. Prosim, svetuj mi, kaj naj naredim. Lacna osmošolka Dragi Copko, redno pozabljam napisati domace naloge in uciteljice niso prav nic zadovoljne. Res si ne želim pridobiti slabe ocene zaradi svoje pozabljivosti. Imaš zame kakšen nasvet ali morda celo izgovor? Jaz sem vse svoje že uporabila, tako da nujno potrebujem pomoc! Mi lahko pomagaš? - BI TI ZAPELI PESMICO O ŠOLI (VANJA) TRINA KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 5. C Želimo ti, - DA BI SE TI IZPOLNILA VSAKA ŽELJA (HENA) - DA BI TE IMELI OTROCI RADI (MAJA) - DA BI TE OBISKOVALI UCENCI, KI SE DOBRO UCIJO (ALINA) ANA PIHLAR DEŽMAN, 2. B - DA BI BILI OTROCI UBOGLJIVI (ROK) - DA BI POJEDLI VSE, KAR SE V ŠOLI PRIPRAVI (SARA) - DA BI VSI UCENCI DELALI DOMACE NALOGE (EVA) - DA BI VSI RADI HODILI V ŠOLO (DIN) - DA BI SE PRI JEDI LEPO OBNAŠALI (MAŠA) - DA BI VEDNO PAZILI NA ŠOLSKE STVARI (IVAN) - DA SE NE BI TEPLI (EMA) - DA BI SE KULTURNO OBNAŠALI (NAJA) - DA BI IGRACE NOSILI V ŠOLO SAMO OB PETKIH (LUKA) - DA BI SE NA TVOJ ROJSTNI DAN VSI IMELI LEPO IN DA BI SE NAS ŠE SPOMINJALA, KO TE BOMO ZAPUSTILI (MARKO, ANJA, TOM, TINKARA) UCENCI 1. A Vse najboljše, draga šola! Želim ti, da bi ucenci pazili nate in te ne bi unicevali. (Oton) Upam, da se bodo poredni ucenci poboljšali. (Tian) Želim ti mnogo lepih igrac, da se bodo ucenci radi igrali. (Ronja) Želim ti veliko lepih rož. (Katjuša) Želim ti lepo igrišce. (Milan) Želimo ti veliko srece, veselja in pridnih ucencev. (Siara, Gaja, Julijan in Leon) Želim, da bi se imeli še nadaljnja leta v šoli lepo in da bi se veliko novega naucili. (Lovro) Želim, da se imamo v šoli še naprej tako radi. (Matej) Za rojstni dan si dobila novo fasado in nova okna. Zdaj si lepa in okrašena. (Sven, Hana in Neža) Upam, da boš še naprej tako lepa in da boš imela veliko novih stvari, da se bomo lahko naucili veliko novega. (Tara) Želim, da bi bila šola še naprej lepo okrašena za praznike. (Žana) Želim ti, da se bodo ucenci še naprej tako dobro ucili. (Tijana) Želim, da bi se še naprej tako lepo igrali v šoli. (Blerta) Želim, da bi bilo v šoli vedno veselo in da bi v njej poucevali tako dobri ucitelji kot sedaj. (Kristian) UCENCI 1. B NIKOLAJ: Vse najboljše, šola. Želim ti, da boš še dolgo ostala cela in zdrava. ELA: Vse najboljše, draga šola. Želim ti, da bi ucenci dobro skrbeli zate in bi bila vedno cista. NIA: Draga šola, želim ti veliko pridnih ucencev. TARA: Vse najboljše ti želim, da bi še dolgo stala tu na tem mestu. JULIA: Vse najboljše, šola. Da živela še vsaj 100 let. UCENCI 1. C Draga šola! Želim ti veliko uspeha v tem letu, da bodo vsi veseli. Da ti pticki pojo in rožice cveto. NATALIJA GRUJIC, 2. A Danes so k meni prileteli pticki. Povedali so mi, da ima nekdo rojstni dan .. Ob tem dnevu ti želim srece, uspeha in veliko pametnih in razigranih otrok. Tvoja ucenka GLORIA BARIC, 2. A Ko sem se sprehajala, sem videla znak, na katerem je pisalo, da ima šola 30. rojstni dan. Naj bo zdrava in vesela! IVA VARAGIC, 2. A Želim ti vse najboljše ob praznovanju. V nadaljnjem delovanju ti želim odlicne ucitelje in pridne ucence. Še naprej ti želim, da boš tako modro lepa. To ti želi tvoj ucenec GABRIJEL DONOŠA, 2. A Želim ti vse najboljše za tvoj rojstni dan. Pred 30 leti si v svoje prostore privabila prve šolarje. V vseh letih so se po tvojih ucilnicah ucili mnogi ucenci. Veliko teh ucencev je tudi svoje otroke pospremilo v prvi razred OŠ Matije Copa Kranj. Vse svoje znanje sedaj prenašajo na druge generacije. Želim ti cim manj porisanih sten in zdrave ucence. Želim ti uspešno prenovo. Kmalu boš postala moderna in varcna šola. Veselim se, da bom še nadaljnjih sedem let obiskovala tvoje prostore. Želim ti veliko ucencev in ucenk. TANAJA GOGALA, 2. A Draga šola, vse najboljše za tvoj 30. rojstni dan! Želim ti, - da bi imela veliko dobrih ucencev, veliko novih racunalnikov in dobrih uciteljev. ANA PIHLAR DEŽMAN - da bi te obiskovalo cim vec pridnih in prijaznih ucencev. LINA GRBIC - da bi bila uspešna in da bi bile uciteljice in ucitelji zmeraj taki, kot so zdaj. TOMAŽ CENTA - da bi bili vsi razredi vedno pospravljeni, da boš imela veliko ucencev in dobrih uciteljev. Želim ti, da te nikoli ne bi porušili in da bi bila vedno tako lepo okrašena, kot si zdaj. ZALA PERCIC UCENCI 2. B Draga šola! K šopku let dodala si svoj 30. cvet. Najlepše vošcilo naj ti velja res iz srca. NIKOLAJ JAKOVLJEVIC Želim, da vsi zaposleni v tebi še naprej tako uspešno in potrpežljivo delajo. ANA VUJANOVIC V tebi smo doživeli veliko lepih dogodkov. Razne prireditve, predstave in tekmovanja. Imaš dobre in prijazne ucitelje, kuharice in hišnika. Ostani taka še naprej. LANA CAJIC, EVA LEFKOVA Želimo ti, da bo v šoli red, dobre ocene in veliko prijateljstev. Bodi cista in urejena. Imej veliko pridnih otrok. Naj bo veliko dobre volje in smeha. ANIS DULIC, DANILO JOVICIC Hvala ti za vse dogodke, ki si nam jih pripravila. Hvala, ker nam omogocaš šolanje. Vsak dan se naucim kaj dobrega in koristnega. Srecno še naprej. HANA KAZIMOSKI Ob tvojem prazniku ti želim še veliko novih ucencev, uspehov v športu in na tekmovanjih in še mnogo lepega. ROŽLE ROŽMAN UCENCI 3. A Draga šola, srecna sem, da te obiskujem in ob tvojem rojstnem dnevu prav lepo praznujem. Si dobrodušna in prijazna, vcasih prevec prijazna. Rada pocivaš od razgrajanja in od vseh vrst nagajanja, a vem, da te razveselimo, ko spet nazaj vate pridrvimo. Draga šola, vse najboljše ob trideseti obletnici! EMA POLIPNY, 4. A ŠO O R STNE DNEV Draga šola, v tem letu ti želim, da te ne unicujejo in ne govorijo slabo o tebi, saj si nas ti združila in si tudi zelo pomembna. In upam, da tako misli vec otrok in starejših ljudi. Cestitam ti za 30. rojstni dan! ANDREJA PUNCEC, 4. B Vse najboljše, OŠ Matija Cop, ti si top! Že moja mama nate je hodila in pridno v tebi se ucila. Ce bom tudi jaz delala tako, cez pet let pomaham ti v slovo! Vendar sedaj se veselimo, ker se imamo fino, OŠ Matije Copa, vse dobro ti želimo! NIKITA JULIJA RAVNIK DOLENC, 4. B Matija Cop je bil velik pisatelj, s Francetom Prešernom je bil prijatelj. Njegovo življenje se je tragicno koncalo, a vseeno njegovih del ni malo. Naša šola po njem ime je dobila, letos 30. obletnico bo slavila. Mnogo ucencem znanje je predala in jih naprej na šolanje poslala. V tej šoli pocutim se krasno, saj ucitelji nas poucujejo razumno in jasno! Želim si, da mnogo let bo še slavila in ucencem znanje še naprej delila. Osnovni šoli Matije Copa želim vse najboljše ob 30. obletnici! NIKOLINA MARJANOVIC, 4. B VSE NAJBOLJŠE Šoli ob 30. obletnici obstoja želim, da deluje še dolga, dolga leta in da bo vedno tako dobro organizirana in dobra do svojih ucencev. Kot ucenka, ki prihaja iz druge države, lahko recem, da sem lepo sprejeta s strani ucencev, uciteljev in ostalih delavcev šole. Osnovna šola je najpomembnejša za naš razvoj, zato naši šoli želim še veliko let uspešnega dela in obstoja! MAŠA PAVKOVIC, 4. B Naša šola je že stara, saj trideset let bo praznovala. V naši šoli je vse mirno in lepo, razen takrat, ko zvonci zapojo. Takrat uciteljice kricijo in tudi k ravnateljici koga spodijo, le v knjižnici ucenci ne dirjajo, ker palcki in vile jih pomirjajo. Za konec pa poslovilne besedice še: šola, bodi vesela, da toliko ucencev imaš, ki jim veliko svojega znanja predaš, bodi prijazna še naprej in dobro se imej. JULIJA DREMELJ, 4. A ŠOLA, DA TAKE NI Od nekdaj so šole lepe bile, a ni bilo lepše od Copove, ne, ne. Otroci so se marsikaj naucili, morda so tudi kaj zamudili. Znajo peti in se veseliti, znajo pisati in brati. Vendar pa šole, prosim, ne unicevati, saj to bo dobro zate in za nove brate. VID KEJŽAR, 4. A CAS V ŠOLI HITRO TECE PESEM ŠOLI »Se bo nekoc šola po meni imenovala, se bodo tam ucili igrati na godala?« To si je mislil gospod Cop, a se ga je smrt prijela ko klop. Sedaj pa šola tu stoji, v njej se dogajajo prav cudne stvari. Vsi letajo sem ter tja, neki ucenec kot ptica mahlja. A šola dopolnila bo 30 let, pa je pod mizo še vedno kakšna smet. Bontona se je naucila, še zmeraj pa se drži istega pravila. Zlato pravilo: nikoli ne sprašuj, kaj bo za kosilo, ko bo 45 minut minilo, se nas bo 100 v jedilnico zapodilo. Ker okusno kosilo pripravijo kuharice naše, nam po pouku hrana res paše. Juha, testenine, solata in pijaca, za sladico pa pol kosa kolaca. Vsako uro drug ucitelj, nekateri mu pravijo kar mucitelj. Med glasbo vcasih zganjamo traparije, a zmeraj sledimo ritmu melodije. Plus, minus, deljeno in krat, vsega tega nas nauci matematicni škrat. There is, there are, vsega tega je v ucilnici polno omar. Draga šola, naj bo ob tvojem rojstnem dnevu vse tako, kot biti mora. Za svoj rojstni dan boš imela prireditev, maja pa boš dobila osvežitev. Obleko novo boš imela, da boš še veliko let vesela. EVA SUBOTIC, 6. B Osebno moje to je vošcilo, Šolskih let 30 je minilo, Mnogo ucencev tu se je ucilo, A le nekaj jo je predcasno zapustilo, To leto smo se odlocili, Imenitno zabavo ji bomo priredili, Je šola veliko daril dobila, Enega od njih pa je po pomoti založila, Cedne poslikave je dobila, Omet letos bo obnovila, Pet igral in nekaj dreves je pridobila, A na pokopališce tudi ni pozabila, Kar tre se bistrih glav v šoli tej, Raje v knjigo kot na splet poglej, A naša šola ime po Matiji Copu je dobila, Nikoli spremembe imena ne bo dopustila, Jasno je to sama zatrdila. LARA STOILOV SPASOVA, 7. A ZANIMIVOSTI IZ STARIH ŠOLSKIH KRONIK Prvih pet let (ravnatelj g. Janez Grašic) . prvic se predstavi šolsko glasilo PUH (za pametne, uspešne in humorne) . na šoli delujeta mladinska in pionirska organizacija ter klub OZN . v šolskem letu 1990/91 ima šola 1031 ucencev v 37 oddelkih (najvec v zgodovini šole) . pouk poteka v dveh izmenah, zaradi prostorske stiske tudi v dvorani . uvedena so 3 ocenjevalna obdobja ter napovedano pisno ocenjevanje Drugih pet let (ravnatelj g. Janez Grašic) . opremljena je racunalniška ucilnica, šola se vkljuci v projekt Petra (uvajanje racunalnika pri ucnih urah) . ucitelji se udeležijo kar 63 seminarjev v zvezi s prenovo OŠ . pouk za vecino razredov že poteka enoizmensko . naši prvi prvošolcki zakljucijo osnovnošolsko obveznost . uvedeno je opisno ocenjevanje v 1. razredu Tretjih pet let (ravnateljica ga. Marija Mustar) . zacne se uvajati devetletka (petošolci so tedaj kar »preskocili« 6. razred in postali sedmošolci) . uvede se nivojski pouk 1 uro tedensko . ucencem so na voljo 3 izbirni predmeti . obnovljenih je kar nekaj šolskih prostorov (npr. tehnicna ucilnica, telovadnica, kuhinja, igralnica ...) . zadnjic se skupaj izvajata osemletka in devetletka Cetrtih pet let (ravnateljica ga. Marija Mustar) . na šoli se prvic v celoti izvaja devetletka . šola dobi priznanje Blaža Kumerdeja za odlicno partnerstvo pri razvijanju in uvajanju novosti v VIZ ustanovah . KS bratov Smuk nam podeli priznanje za izobraževalno poslanstvo in vpetost med krajane z vrsto interesnih, kulturnih in športnih dejavnosti . ravnateljici Mariji Mustar župan na slavnostni akademiji na predvecer obcinskega praznika podeli plaketo MO Kranj za uspešno vodenje naše šole . uvedeni sta dve redovalni obdobji . kar nekaj ucencev prejme priznanje Millenium za doseženo maksimalno število tock na NPZ Petih pet let (ravnatelj g. Matija Horvat) . dobimo prenovljeno telovadnico . poskusno se pricne uvajati nemšcina kot drugi tuji jezik v 7. razredu . šolo priklopimo na zemeljski plin . ustanovljen je Šolski sklad za pomoc ucencem iz socialno ogroženih družin . vstopimo v projekt »Zdrav življenjski slog« . zacetek pouka se premakne na 8.20, poleg odmora za malico ucencev pa je uveden še odmor za malico uciteljev oz. rekreacijski odmor za ucence . v šolskem letu 2009/10 našo šolo obiskuje najmanj ucencev do sedaj, in sicer le 404 Šestih pet let (ravnateljica ga. mag. Mateja Zukanovic) . naša šola se pobrati z OŠ Branka Copica iz Banja Luke . znova se zacne številcno ocenjevanje v 3. razredu . obnovljen je šolski vhod ter stranišca . izvedena je energetska prenova šole (dobimo novo fasado in okna) . šola se vkljuci v projekt Formativno spremljanje pouka, ki prinaša nove stile poucevanja KAKO UCENCI DOŽIVLJAMO OSNOVNO ŠOLO Kako doživljaš osnovno šolo? Seveda bi vsak ucenec drugace odgovoril na to vprašanje. Ne samo, da imamo ljudje razlicna mnenja o stvareh, naša mnenja se z leti tudi spreminjajo. Letos obiskujem deveti razred osnovne šole in odlocila sem se, da napišem, kako bi na omenjeno vprašanje odgovorila v dolocenem razredu. 1. razred: Šola je res zabavna. Malce drugace je od vrtca, saj se zraven še ucimo, ampak predvsem veliko igramo. Všec so mi moji sošolci, še celo nekoliko bolj kot tisti iz vrtca. Aha, pa tudi spati mi popoldne ni vec treba. Pa starši so mi kupili tako lepe potrebšcine samo za šolo. Pušcico imam nabasano z razlicnimi barvicami in flomastri, imam škarje, lepilo, svincnik radirko in šilcek. V zvezke vedno nekaj rišemo, saj pisati še ne znamo prav dobro. Uciteljica mi je tudi zelo všec. No, ampak, ko pa malce poklepetam ali pa kako ušpicim, se pa prevec razjezi. V šoli se res zabavam in snov je tako lahka, da je ne rabim ponavljati doma. Ne vem še, kaj so ocene, koliko je dolga šolska ura in tudi na urnik se ne spoznam prav dobro. 2. razred: Stvari zacenjajo postajati težje, ampak vseeno vso snov predelamo v šoli, doma mogoce malce povadim pisanje in racunanje. Šolska ura se mi zdi malce predolga, ampak tudi odmori so dovolj dolgi za igranje. Opazila sem, da so na drugi strani šole zelo zelo veliki starejši ucenci. Res so kul, ceprav se jih malce bojim. Na zajtrk pridemo na žalost malce kasneje, kot smo hodili lani, ampak ni panike. Zdi se mi, da se je urnik malce podaljšal. 3. razred: Ugotavljam, da je šola kar resna zadeva, ampak na sreco ocen še ni. Ni se mi treba veliko uciti, ampak v glavo mi ne gre ta poštevanka, pa še pripraviti moram govorni nastop, cez dva meseca pa je test. Dobro, da mi mami pomaga. Igrac skoraj ni vec v razredu, odmori so vse krajši. Bo z leti še huje? Zajtrk imamo šele ob desetih, še dobro, da zjutraj jem. Domaca naloga mi ne dela velikih težav. Vecina se nas je zacela ukvarjati z razlicnimi zunajšolskimi interesnimi dejavnostmi. 4. razred: Ocene niti niso tak bavbav, kot sem sprva mislila. Vecina ucencev je odlicnih ali prav dobrih, enke ne dobi nihce. Uf, ob cetrtkih imam šest ur, to je ogromno. Ucitelji mi postajajo tecni in dolgocasni. Kljub temu vedno vem odgovore na njihova vprašanja in ocenjevanje ni noben velik zalogaj. Naš razred je najboljši na svetu! Sošolce lahko tudi koncno povabim na praznovanje svojega rojstnega dne. Domov lahko hodim kar sama. 5. razred: Ha ha, kdo je pa najstarejši na razredni stopnji? Vsi so res majhni in otrocji. Pogrešam stare sošolce, žal mi je, da smo se premešali. Snovi je veliko, treba se bo zaceti uciti. Na leto imamo vec govornih nastopov, kar me preseneca. Mami še komaj lovi našo snov. Vecini sošolcev je padlo povprecje ocen. Od nas zahtevajo vedno vec, tudi obnašati se moramo letom primerno. Sošolcem ne upam povedati, da se še vedno rada igram z igracami in da gledam risanke. 6. razred: Vau, na predmetni stopnji mi je res všec. Res, da smo spet najmanjši, ampak ni pomembno, zdaj sem med ta velikimi! Tole menjavanje ucilnic me cisto zbega. Zapomniti si moram toliko razlicnih uciteljev. Najvecja gneca je med odmori na hodniku. Starejši ucenci me kar povozijo. Res me skrbi, da bom vcasih pozabila nalogo, ali pa, da se bo vec uciteljev hkrati odlocilo spraševati, ali pa, da bo prevec testov. Uh, res je naporno, ampak novi sošolci mi postajajo všec. Pri matematiki, slovenšcini in anglešcini imamo enkrat na teden skupine, takrat nisem s svojim razredom in se res dolgocasim. Pouk je še kar zanimiv, ampak pretežek in prenaporen. Kar naenkrat nas spodbujajo, da bi se udeležili ogromno razlicnih tekmovanj. Moja peresnica je vse manjša. 7. razred: Nekaj sem se pa tukaj že naucila. Ce drug razred piše test pred tabo, se pozanimaj, kaj je na testu. Ce mi uide kakšna naloga, jo prepišem na stranišcu med odmorom. Uciti se moram sproti, ce ne bom pogorela. Vedno veckrat se pri testih pojavljajo negativne ocene. Ucitelji zahtevajo vse vec. Nekoc se mi bo zmešalo. Najraje imam še odmore, malico in svoje prijatelje. Grem lahko nazaj v vrtec? 8. razred: V redu, smo že blizu konca, kmalu bo nocne more konec. Vedno bolj me mika plonkanje, kakšnih podatkov se res ne da zapomniti. Joj, kako mi grejo vsi na živce. Ucitelji nas stalno obtožujejo, da smo leni, da razgrajamo in da, zaceli smo zamujati k pouku. Nekateri radi tudi špricajo, saj jim ocenjevanja in ucenje pac ne znese. Referatov je cel kup, tako kot tudi spraševanj in testov. Tudi starši vedno bolj pritiskajo name, ceprav mi pri snovi ne znajo vec pomagati. Malo me mora zaceti skrbeti za prihodnost. Kaj bo po osnovni šoli? Ah koga briga, imam še eno leto. 9. razred: No, navsezadnje bom vsekakor pogrešala osnovno šolo. Zdi se mi, da me je veliko naucila in da mi je pomagala odrasti. Ampak še vedno po vseh teh letih delam ene in iste napake. Uciti se sproti? Ah ja, en dan pred testom. Ucitelji vedno zacnejo s spraševanjem na enkrat, zdi se mi, da to delajo nalašc. Naloga? Hm, vcasih uide, pa kaj. Ampak urnik je pa res neenakomeren. En dan imamo štiri ure, naslednji pa kar sedem. Ah, pa te NPZ-ji. Mislim, kot da nisem že dovolj obremenjena. Aha, letos je tudi valeta, jaz pa nimam še nicesar za obleci. Na sreco vsaj prvi zakljucimo s poukom. Nihce se ne upa vec zaletavati v nas, ali pa nas spotikati. Seveda, saj smo ta veliki in mi smo to leto glavni. Moram priznati, da premalo spim, za to bom okrivila šolo. Vcasih se mi zdi, kot da sem tukaj za brez veze, ampak še dobro, da imam prijatelje, ki popestrijo vsakodnevno rutino. Res je, osnovna šola, bila si ena velika preizkušnja zame. Pogrešala te bom. NEJA PRODAN, 9. A VSAKDANJOST V ŠOLI Vsi poznate Osnovno šolo Matije Copa Kranj. Še preden se zacne pouk, je iz nje mogoce slišati otroški smeh. Ko pa ob dvajset cez osem zazvoni zvonec, so vsi hodniki preplavljeni s tišino. Takrat se v razredih ucenci ucijo. Seveda pa šola ne bi bila šola, ce v njej ne bi potekala tudi ocenjevanja. Zaradi ocen se v šoli ne sliši samo smeh, ampak tudi jok. Takrat vse skrbi, kaj bodo rekli starši. Bodo jezni ali bodo razumeli, da vsak dobi tudi kakšno slabo oceno? Tistega ucenca potem potolažijo prijatelji. Saj v šoli ne pridobivamo samo znanja, ampak sklepamo tudi prijateljstva, ki ostajajo do konca šole ali še dlje. Zakaj pa o šoli govorimo samo lepo, ko pa vemo, da se v njej dogajajo tudi slabe stvari? Nekaterim ucencem manjka manir, zato odgovarjajo uciteljem, se iz njih norcujejo, izostajajo od pouka in podobno. Ko se dogajajo take stvari, ima ravnateljica veliko dela. Nekateri potem nehajo s tem, drugi pa še kar nadaljujejo, tako da morajo kdaj celo starši priti v šolo. Vsi smo neucakani, kdaj bo prišel konec šolskega leta. Da koncno dobimo spricevala in odidemo na pocitnice. In tako spet še enkrat novo šolsko leto, nove dogodivšcine, ocene, prireditve, dokler ne koncamo devetega razreda in odidemo na srednjo šolo. A tam je vse veliko težje in takrat bi se radi vrnili nazaj ... MIA MARKOVIC, 7. B Naucil sem se brati. Naucil sem se pisati. Racunati do dvajset. Spoznal sem števila do sto. Povezana slika Naucil sem se veliko pesmic. Veliko sem zvedel o Zemlji. MATIJA BOŽILOVIC, 2. A Povezana slika Povezana slika Povezana slika Povezana slika Intervju z bivšim »copovcem«, svetovno znanim filmskim režiserjem in scenaristom Mitjo Okornom, ki je bil rojen na isti dan kot naš Matija Cop, in sicer 26. januarja! »DELAJTE TO, KAR VAS VESELI, TO JE NAJPOMEMBNEJŠE!« OKORN Mitja Naš sogovornik, znani filmski režiser in scenarist Mitja Okorn, je prag naše osnovne šole prestopil v cisto prvem letu njenega obstoja, pred davnimi 30 leti, in sicer se je vpisal v cisto prvi razred, ko se je na Planini leta 1988 odprla še ena, naša šola. Mitje Okorna seveda ni potrebno podrobneje predstavljati, saj se zaradi svojih številnih filmskih uspešnic stalno pojavlja v medijih, marsikdo od nas pa si je tudi že ogledal vsaj enega od njegovih filmov (npr. Tu pa tam, Pisma sv. Nikolaju, Planet samskih ...). Trenutno sicer živi v Hollywoodu, vendar veckrat obišce svojo domovino. Na zadnji šolski dan se je tako mudil tudi na naši oz. svoji osnovni šoli ter potrpežljivo odgovarjal na naša vprašanja. Bili smo zelo radovedni in smo mu zastavili kar precej vprašanj, zlasti o peripetijah iz njegovega osnovnošolskega življenja. Celoten intervju z njim si lahko ogledate na spletni strani naše šole, mi pa vas vabimo, da si na naslednjih straneh preberete nekaj odlomkov iz tega zanimivega pogovora. Kakšni ste bili kot ucenec? Ali ste delali domace naloge? Sam se ne spominjam vec prav dobro, ampak moja mama pravi, da sem jih delal. Vem pa, da mi jih zagotovo ni bilo fino delati, saj tega nihce ne mara. Zdaj ko gledam nazaj, pa vidim, da je bilo to zame dobro, saj moram biti pri svojem delu kar precej deloven. Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet in zakaj? Najbolj všec mi je bila telovadba, ko smo igrali nogomet – takrat je bilo res fino. Pa anglešcino sem imel tudi rad in srbohrvašcino – bili smo celo zadnja generacija, ki smo jo še imeli. Ni mi bila pa všec slovenšcina, ker je bila profesorica zelo stroga. Kako ste se razumeli z ucitelji? Ali nam lahko zaupate kakšno anekdoto v zvezi z njimi? V prvem razredu je bilo zagotovo najbolje, v cetrtem pa morda najslabše, ker me uciteljica ni prevec marala. Spomnim se, da me je nekoc zelo bolela glava in sem ji rekel, naj me spusti domov, ona pa tega ni hotela, ker sem bil sicer zelo nagajiv ucenec in mi ni verjela, da sem zares bolan. Šele ko sem zlomil vse svoje svincnike in ravnila, me je koncno spustila domov in doma sem potem imel 39°C vrocine, tako da si tokrat stvari le nisem izmislil. Na predmetni stopnji pa smo imeli zelo strogo razrednicarko, uciteljico slovenšcine, in tudi ta me na zacetku ni imela rada in je celo rekla ostalim staršem, naj se njihovi otroci raje ne družijo z mano, ker sem zelo nagajiv. Cez štiri leta pa je razumela, da sem v bistvu »ful fajn« in ko nam je v osmem razredu delila spricevala, me je poklicala pred tablo in me vprašala, kakšen uspeh sem si prislužil. Rekel sem ji, da dobrega, saj mi je ena štirica manjkala do prav dobrega, ona pa je rekla, da ocitno še zdaj ne znam racunati, saj sem vendar prav dober po uspehu – tedaj sem dojel, da mi je oceno pri slovenšcini zaokrožila navzgor. Bila je res stroga z mano, ampak zdaj vem, da me je v bistvu imela rada in da je le hotela, da bi bil dober in da bi cim vec znal. Kaj ste najraje poceli med odmori? Meni so bile zelo všec punce, a jim tega nisem znal povedati (ne vem, ce vi to znate), zato sem kakšno izmed njih spotaknil in dobil opomin oz. zapis v beležko. Punce, vedite, ce vas fant spotakne ali vam kakor koli nagaja, to pomeni, da ste mu zares všec! V osmem razredu pa si punci takole povedal, da ti je všec: šel si do prijatelja in mu rekel, naj gre tvojo simpatijo vprašat, ce bi hodila s tabo. Prijatelj jo je šel vprašat, potem sta pa onadva hodila skupaj. Prijatelj te je torej zafrknil, ti pa si še naprej »hodil s kanglico po mleko«. Kateri je bil vaš najbolj priljubljen koticek na Copovi šoli? Po mojem je bilo to zunaj na tisti klopici, ki se potem pojavi tudi v mojem filmu Tu pa tam (ta klopica baje še kar obstaja, samo malo je že polomljena). Kako ste gledali na šolanje vcasih, ko ste bili sam šolar, in kako gledate na osnovno šolo danes, s stališca odraslega? Bi kakšno svoje ravnanje v letih šolanja danes spremenili, ce bi ga lahko? Velikokrat sem si želel, da bi med poukom bolj poslušal in sodeloval, saj ko npr. delaš filme, si dostikrat receš, presneto, ce bi poslušal v šoli, bi pa to vedel. Zelo veliko stvari iz šole ti v življenju pride zelo prav, npr. jeziki, sploh ce veliko potuješ. Tudi kar se slovenšcine tice, ko imam kak intervju, pa ne znam po slovensko povedati tako, kot bi rad, ane, pac, t'ko, saj vidiš, a ne ... (smeh). Kaj bi svetovali ucencem, ki jim šola predstavlja nocno moro, ker se jim zdi bodisi pretežka bodisi prevec dolgocasna ali pa se zgolj težko vklopijo v družbo sošolcev? Hja, kaj pa vem. Saj bo bolje ... (smeh) Ne vem, meni je bila šola vedno super, ker doma si sam, tu pa imaš veliko prijateljev, pa punce so, fino je skratka, potem pa je stalno težje. Zdaj uživajte, ko še lahko. Najdite nekaj, kar vam je všec, in se s tem ukvarjajte, pa ne glejte samo v telefone! Kaj bi svetovali našim ucencem, kako naj izkoristijo leta mladosti, da jih povsem ne »zabluzijo«? Jaz sem stalno nekaj delal, pisal sem casopise, zelo rad sem poslušal glasbo, imel sem zbirko CD-jev in kaset, ukvarjal sem se z razlicnimi stvarmi, vedno sem imel kaj za poceti, stalno sem bil ustvarjalen. Clovek sicer nikoli ne ve, kaj bo, ko odraste. Jaz sem hotel postati glasbenik, pa me niso sprejeli v glasbeno šolo, nato pa sem zacel rolkati in snemati skejtarske filme, to združil z glasbo, se v to zaljubil ter si rekel: »Jaz bom pa kar filme delal!« In od takrat dalje sem delal filme po 24 ur na dan, spal nisem nic. Delajte to, kar vas veseli, to je najpomembnejše! Mi tedaj še nismo imeli telefonov in kamer, cesar si vi danes sploh ne morete predstavljati. Vi pa imate pametne telefone, s katerimi lahko celo filme snemate! Ce bi bil jaz toliko star kot vi, bi stalno snemal filmcke in jih dajal na Youtube. Ljudje bi to gledali in cez par let bi imel veliko denarja in bi si lahko kupoval sladoled in cevapcice (smeh). V nekem intervjuju lahko preberemo: »Nikoli ni ravno bral knjig, ni gledal filmov«. Glede na to, da ste danes tako zelo uspešni v svetu filma, v režiji, pisanju scenarijev, to kar težko verjamemo. Koliko in kaj ste zares brali, ko ste bili otrok? Ste morda opravljali Bralno znacko? Kaj je že to bralna znacka? (smeh) To je bil sarkazem. Bralno znacko sem najbrž opravil, saj se spomnim, da smo dobili celo prave znacke, ne le priznanj kot vi danes. Kje ste dobili idejo za svoj prvi film? Za film Tu pa tam sem rekel svojim prijateljem, s katerimi smo skupaj skejtali: »Dajmo, naredimo en film o štirih luzerjih!« In potem smo šest mesecev pisali scenarij in si šli na živce, ker smo bili skupaj v eni majhni sobici. Spomnim se, da sem prijatelju zažgal kaktus, ki mu ga je mami nekje kupila, ker sem hotel videti, ce kaktus gori, in je res zgorel. In potem smo se zelo skregali, ampak ker smo vsi hoteli narediti ta film, smo ga naredili, ceprav se potem nismo vec prav marali. Tako da ne zažigajte kaktusov! Veliko idej za svoj prvi film sem vzel iz svojega lastnega življenja. Rekel sem, posnemimo film v bližini Matije Copa, ker sem tu v šolo hodil, tako da smo na tej klopci posneli vecino stvari. Ne vem sicer, ce je bil film všec tedanji ravnateljici te šole, ampak nam je bilo fajn, ko smo ga ustvarjali. Kaj vas je najbolj navdušilo za poklic filmskega režiserja? Je na to morda vplival tudi kakšen predmet ali krožek v osnovni šoli? Moje navdušenje je prišlo samo od sebe, šola na to ni imela kakega vpliva. Sprva sem sicer mislil, da bom glasbenik. Ceprav nimam posluha, sem rad igral kitaro, moj vzornik je bil kitarist Slash iz skupine Guns N' Roses. Potem sem pa zacel skejtati in iz skejtanja je prišlo do snemanja filmov. Nikoli ne veš, kaj bo nastalo iz tebe in kaj boš pocel. Moraš se usmeriti v to, kar te zanima. Ne sekirajte se, ce niste dobri v šoli, kajti veliko zelo uspešnih ljudi ni bilo dobrih v šoli, ker so bili prevec nemirni, živahni. Lahko si uspešen, ce si dober v šoli ali ce nisi, važno je, da si dober po srcu – kako sem to lepo povedal! – pa da nisi len in da stalno nekaj ustvarjaš. Pravijo, da vse izhaja iz družine. Koliko so na vašo strast do snemanja in režiranja filmov vplivali vaši starši? Zelo, kajti njuna vzgoja je bila dobra mešanica vsega. Mami je zahtevala, naj naredim stvari za šolo, oce pa mi je dal veselje do glasbe, ko me je vodil seboj po koncertih. Zaradi njiju sem deloven, priden in tudi malo »crazy« – skratka ravno prava kombinacija. Katere vaše osebnostne lastnosti so bile po vašem mnenju odlocilne, da ste postali tako zelo uspešni? Delavnost. Sem deloholik, kar pomeni, da cele dneve samo delam oziroma ne morem nehati delati. To mi je dala šola in starši. Že od nekdaj sem stalno nekaj ustvarjal in delal in dokler tega nisem naredil, nisem bil miren, potem pa je bilo spet deset novih stvari, ki sem jih hotel narediti. Važno je tudi, da clovek dokonca, kar dela, da je vztrajen. Pomembni pa so tudi detajli oz. smisel za podrobnosti – clovek mora biti pri svojem delu natancen. Danes imamo »copovci« kinodvorano »pred nosom«. Vanjo se tudi s šolo odpravimo vsaj enkrat letno. Koliko in kam pa ste v kino zahajali vi, ko ste bili osnovnošolec? Katere filme ste najraje gledali? Nisem prav rad zahajal v kino. Cudno, kaj? Mogoce sem bil zato kasneje toliko bolj navdušen nad filmom in nisem prevec kompliciral. Danes imate npr. režiserje, ki so pogledali ogromno filmov, potem pa mislijo, da morajo narediti nekaj originalnega in se potem tega sploh ne da gledati. Jaz pa kot receno nisem tako veliko filmov pogledal, pa sem rekel, da bom naredil en tak normalen film, ko štirje luzerji sedijo na klopici in se pogovarjajo. Sem pa obcasno vendarle hodil v kino Center (danes Kolosej) in v kino Storžic, zaradi punc namrec, ker je bila v kinu tema in si se lahko poljubljal z njimi (smeh). Itak vse na tem svetu delamo zaradi punc in zaradi ljubezni – jaz sem hotel snemati filme zato, da bi bil všec kakšni punci, priznam! Rojeni ste 26. januarja, na isti dan kot Matija Cop, s katerim vaju druži tudi zelo podobno ime. Kot najbrž veste, je znal Cop govoriti kar 19 jezikov. Kako pa je z vašim znanjem tujih jezikov? Bil sem zadnja generacija ucencev, ki so se v šoli še ucili srbohrvaško. Angleško sem se poleg šole ucil tudi prek poslušanja glasbe – anglešcina je res »the best!« V srednji šoli sem imel francosko dekle, s katero sem izgubil nedolžnost (smeh in žvižganje v dvorani) in sem si rekel, da je francošcina res lep jezik, zato sem se ga kar sedem let ucil po pouku, ker pa ni bilo ocen, se je nikoli nisem kaj prida naucil. Pa nemšcino smo tudi imeli v srednji šoli. Potem sem šel pa na Poljsko – poljšcina je zelo podobna slovenšcini in se je zelo hitro nauciš. Poljaki so z mano sicer govorili po angleško, pa sem jim rekel, naj z mano govorijo kar po poljsko, da se bom hitreje naucil, torej sem skocil v globoko vodo in zdaj poljsko govorim bolje kot slovensko. Ucite se jezike, ker jeziki so super! Svoj pogled od Slovenije usmerite tudi v Evropo in v svet. Svet je velik! Veliko jezikov se naucite in potem boste lahko delali povsod po svetu, potovali in uživali! Znanje tujih jezikov vam v tujini zagotovo pride še kako prav. Zakaj ste se sploh odlocili preseliti v tujino? Slovenija je najlepša dežela na svetu, ampak majhna, predvsem pa zame tu ni bilo možnosti snemanja filmov, pa denarja zanje mi tudi niso dali, zato sem šel snemat v tujino. Kako poteka vaš delovni dan v Hollywoodu? Ko ne snemam, pišem scenarije, ko pa snemam, to pomeni najmanj dva meseca priprav, nato sledi snemanje vsak dan po 12 ur, nato se še tri ure pogovarjamo, kaj bomo poceli naslednji dan, vkljucno s soboto, v nedeljo pa mogoce malo spiš, in tako gre dva meseca. Takšno življenje je seveda zelo naporno, ampak je hkrati tudi zelo fajn, ko te sto ljudi gleda in cakajo na tvoja navodila in potem naredijo tocno to, kar jim receš, vkljucno z igralci. To je zame nekaj najboljšega v življenju. Predstavljajte si, da bi na naši šoli posneli film. Kako bi mu dali naslov in kakšna bi bila njegova vsebina? Jaz bi zagotovo posnel romanticno komedijo o osnovnošolski ljubezni. Šlo bi nekako takole: on je zaljubljen v neko punco in jo spotakne, zato dobi vzgojni opomin. Nato rece svojemu prijatelju, naj tej punci rece, da bi on hodil z njo, a potem z njo hodi ta prijatelj. Tu pa je še neka sramežljiva prijateljica z ocali, ki ga tolaži, ko dobi opomin in ko mu prijatelj spelje punco, saj je zelo zaljubljena vanj, on pa je sploh ne opazi, ker je tako zaljubljen v drugo. On je zelo žalosten in ko znova joka tej prijateljici, mu ona hoce reci, da je neumen in da ga to dekle sploh ni vredno, nazadnje se skregata in on šele tedaj uvidi, da je bila ona ves ta cas tisto pravo dekle zanj. A ste za to, da naredite tak film? Lahko recete, da vam je idejo za scenarij dal Mitja Okorn, in bodo to vsi hoteli gledati (smeh). Mitja Okorn Picture Kdo je bil vaš vzornik? Vec jih je bilo, najprej so bili to glasbeniki, skejtarji, v zadnjem casu pa je to trener Jose Mourinho, ki je rojen na isti dan kot jaz, 26. januarja. Nogometni trener je kot filmski režiser, saj morata oba usmerjati igralce – primadone, ki stalno nekaj jokajo in se pritožujejo, nad sabo pa imata producente – lastnike, ki jima težijo. Kaj je za vas umetnost? Umetnost je, ko ljudje gledajo tvojo stvaritev in se zraven smejejo, jokajo ali pa doživljajo kakršna koli druga custva. Ce pa je film dolgocasen in gre ljudem na živce, potem to zame že ni prava umetnost. Bi Vaši osnovni šoli, ucencem in uciteljem ob njihovi 30. obletnici morda tudi kaj zaželeli? Dragi moji »copovci«, naj vas ne skrbi, ce vam v šoli ne gre prav dobro. Važno je, da odkrijete, kaj bi v življenju radi poceli, in da to potem delate zelo resno ter da ste pri tem vztrajni! Vi, ucitelji, pa imejte potrpljenje s svojimi ucenci, saj je prav vsak od njih za nekaj nadarjen. Skušajte iz njih potegniti tisto najboljše! Dragi Mitja Okorn, iz srca se Vam zahvaljujemo za vaše odgovore in Vam želimo še na kupe odlicnih filmov, obilo ustvarjalnosti in navdiha, ter da bi nas v prihodnosti še kdaj v živo obiskali na naši šoli! Veseli vas bomo! _______________________ Z gostom so se na prireditvi v živo pogovarjali »copovci« Lara Stoilov Spasova, Nace Kobal in Erazem Klojcnik Zaplotnik. PRIPRAVILA: ANJA BENEDIK, UCITELJICA SLOVENŠCINE UPAJSI SANJATI Ce imaš težek dan in nic ti ne gre in ne upaš si sanjati, odpri knjigo in prepusti se domišljiji in upaj si sanjati. Zamisli si najbolj zelenega vesoljca, najvišjo žirafo, najboljšega junaka, najlepšo lepotico in carovnico z najvecjo bradavico. In ko boš vse že dobro poznal, reci si: upam si sanjati. In ko boš knjigo zaprl in jo položil na polico, zapomni si junaka in lepotico, in ko ju boš ponovno srecal, reci si: UPAL SEM SI SANJATI! UMA CERNE KLOFUTAR, 7. B PESMICE O NAŠI ŠOLI Ob misli na našo šolo, ki letos praznuje 30-letnico, so nam verzi kar sami privreli izpod naših nalivnih peres in kemicnih svincnikov. Pa si preberite, kaj je nastalo, samo njej v cast in slavo. ODA NAŠI ŠOLI Naša šola je cudovita, vcasih kot ura navita. Naša šola je vljudna, kot da je malo cudna. Naša šola je previdna, a skoraj vedno pridna. Naša šola je igriva in le malce nagajiva. Ucenci so nasmejani, med odmori razigrani, uciteljice so prijazne in vsak dan cisto krasne. TAMARA STOJKOVIC, 2. C NAŠAŠOLA V šoli moramo se truditi in uciti. Z veseljem v šolo hoditi. Ce v šoli tepeš se, se ti lahko zgodi, da si kaznovan en dva tri. V šoli pridno se ucimo, da znanje pridobimo. Vcasih se tudi lovimo in ucitelje jezimo. ŽIGA PLEVEL OREL, 3. A ŠOLA Na osnovni šoli Matije Copa je veliko pametnih otrok, zato jim delo gre vselej dobro od rok. Ko ucitelji znanje podelijo, ga ucenci nikdar ne izgubijo. TIANA LEKIC, 2. C ADRIAN DESPOTOVIC, 5. A Osnovna šola zabavna je, saj ti nudi vse. Štetje, šport in zgodovino, mi imamo se prav fino. Za lakoto kuharica poskrbi, zato hvaležni smo ji vsi. Ko šolski zvonec pozvoni, veseli domov hitimo vsi. V našem razredu imamo se lepo, vcasih nagajamo zelo. Uciteljica takrat se razjezi a vseeno radi jo imamo vsi. MAKSIM SMOLOVIC, 3. A Šola cez vikend vrata zapre in za naslednji teden pripravi se. V ponedeljek nas sprejme spet, uci nas reda in besed. Tudi naši starši so vanjo hodili in se v njej pridno ucili. Nas pa ne mika pridno ucenje, saj za nas to ni življenje. Mi bi šolo v igrišce spremenili, se za žogo podili in kakšen gol zabili. Tudi ucitelje bi povabili in jih kaj novega naucili. LOTI SPASOVSKA, 3. A IN DAVID SPASOVSKI, 6. A COPKOVA 30-LETNA PESEM Že trideset let naš Copko je, mi smo veseli, da kar vriskamo, saj radi na našo šolo hodimo in pridno vsi se ucimo. S Francetom Prešernom Matija Cop bil pravi prijatelj je, pri nas smo po gospodu Copu dobili ime šole te. Ob 30-letnici naše šole Copove moramo tudi prireditev imeti, zato imamo Copkovo himno že, ki vsi jo znamo lepo zapeti. LAURA BURGAR, 4. B NAŠAŠOLA JE RES TOP ŠOLSKI ŠKRAT Naša šola je res top, imenuje se Matija Cop. Matija Prešernov prijatelj je bil, veliko veselja je z njim delil. V to šolo hodim že sedem let, saj je zraven še vrtec pripet. Vsako jutro vsi hitimo v klet, kjer že polno je deklet. Zvonec glasno že zvoni, nam v razred se mudi. Ucitelji v šoli so res prijazni, vendar vseeno se bojimo kazni. V šoli veliko prijateljev dobimo, da se lahko popoldne z njimi na igrišcu lovimo. Naša šola je res prima, jaz se trudim, da se tale pesmica rima. ELA KOLAR, 4. B Jaz sem majhen šolski škrat in hodim v šolo delno rad. Ko zazvoni, se gremo igrat, to imam pa rad. Ko pa uciteljica daje nalogo, v glavi zacutim nadlogo, jaz ne morem delat vec, najraje bi zbežal prec. Odrasle je treba vikat, sošolce pa tikat in nasilnežem se umikat. Vse to se je treba naucit, ce hoceš razred naredit. Ce si dober, greš razred višje, ce pa ne, pa razred nižje. V šestem greš na predmetno in imaš slabše spricevalo polletno. To vse je težko in niti malo lahko. DAVID ROBIDA, 4. A NAŠAŠOLA Naša šola je stara 30 let, a še vedno je lepa kot sladoled. Takrat so prvi ucenci sedli v klop, a prvošolci so kmalu planili v jok. Ceprav so le malo razumeli, so se v ucenjake spremenili. Slovenšcina jim ni bila tuja, a ucenje je bila vseeno nuja. V šolo moramo hoditi, zato se jo trudimo ohraniti. Naša šola je najbolj kul, zato jo imamo radi ful. MAKS GOLI, 4. C TEJA STAMENOVA, 5. C 500 UCENCEV Ko se nov dan zacne, petsto ucencev v šolo gre. Tone vedno klepeta, Minka pisati še ne zna. Petsto ucencev se uci, ko pa zvonec zazvoni, na odmor gredo vsi. Vse zanima le še konec, nato se v kuhinji razbije lonec. Ko pa zvonec zazvoni, petsto ucencev domov zdrvi. MATIJA BACIC, 5.C ŠOLA MOJAŠOLA NAŠAŠOLA Ko zjutraj zgodaj sem vstala, zvezke v torbo sem si dala, jo na rame naložila in v avto skocila. V šolo smo prispeli in pesmice smo peli, še bolj smo bili veseli, ko matematiko smo imeli. Pri družbi smo spoznali, kaj so kraški pojavi, da bi malo se sprostili, trganko smo naredili. Cez kozo smo skocili, smo si noge pretegnili, kasneje odbojko se ucili in si skoraj prste polomili. Ko zvonec zazvoni, na kosilo se mudi, da bi od šole se spocili, domov smo skocili. SAŠA PRACA, 5. A Mislil sem, da je šola zlo! Prišel sem in nisem vedel nic! Ucil sem se po cele dneve, zdaj že znam množit. V šoli sem že celih pet let, zdaj znam že veliko vec. Ucitelji prijazni so, jaz pa sem vesel. S sošolci se zabavamo, tu nikdar nisem sam. Spoznal sem veliko prijateljev, se z njimi rad igram. Torej v šoli prav zabavno je pa še veliko naucimo se. MAKS FRANTAR, 5. A Jutro zjutraj me zbudi, ko sanjam o naši šoli. S svojim kužkom se pozdravim in v šolo odhitim. Danes ta poseben dan je, 30-letnica že pred vrati je. Saj veste, šola praznuje, zato pa tako hitim! Skupaj smo v naši šoli, skupaj zmoremo vse, skupaj šolo proslavimo in v pesem odhitimo. LORENA ILIC, 5. B PESEM O NAŠI ŠOLI Naša šola že trideset let stoji. Otroke od zacetka tedna pa vse do vikenda samo mori. Ko vsaj namesto šole bi igrišce delali! MAJ NOVAK, 6. B CUDOVITA ŠOLA NAŠAŠOLA Na celem širnem planetu naša Copova šola je tista, ki ji nobena na svetu ni ista. Naša šola ima neke vrste dar, v njej ti že prvi dan je prima, ko razkaže ti svoj car. V tej šoli imamo ucilnice za vsako stvar drugacne, nekatere so porisane, druge pa so mracne. Naša šolska kuhinja je polna dobrot in svežega zelenja, v to hrano kuharji vložijo veliko dela in življenja. Tako da imejte se dobro, res bomo veseli, se bomo še cesa naucili in pri glasbi kako zapeli. NACE KOBAL, 6. B Šola je igriva, vcasih radoživa, a se kdaj obnaša kot prava diva. Tudi na zmenke je že odšla, zato veliko izkušenj ima. Šola ima knjižnico, jedilnico in igrišce, v njej pa poteka vaja za šolsko gledališce. V šolo nekateri hodijo, zato da tam molijo. Molijo, da bo pouka konec in da bodo odšli na vroce juhe lonec. Nekateri ucitelji dajo veliko naloge, a to le za tiste, ki so prave nadloge, oni se med poukom obnašati ne znajo, zato že po dva opomina imajo. Kdor pa same petice ima, snov sicer prepisati mora, da ga ne onemi ucna zavora. EVA SUBOTIC, 6. B ROJSTNI DAN ŠOLE ŠOLA IN OLIKA Šola tretjo okroglo praznuje, s tem nas prav nic ne razveseljuje. Kaj bi mi ucenci dali, da bi jo nekoc izkopali! Veliko tu zgodilo se je za zaprtimi vrati šole te. Ves cas nas po malem muci, a nas tudi veliko nauci. Šoli vse najboljše želim in se z njo pocitnic veselim. Želim le, da ne bi vec mucila ljudi do konca njihovih šolskih dni. HANA RADONCIC, 6. B Šola naša je zdaj že velika, zato iz nje modrost kar sipa. Vcasih pa se nam zgodi, da kakšno lumparijo kdo naredi. Vsak na stene nekaj slika, saj mora nekaj k šoli prispevati in pika. Takoj ko uciteljica to zagleda, postane v obraz cisto bleda. Zato jo bomo prenovili, da se bomo v njej spet lahko sprostili. Takrat se bomo potrudili, da sten ne bomo takoj zamorili. LAURA ROBIDA, 6. B NAŠA ŠOLA Naša šola je stara in zarjavela, a še vedno je moderna. Letos je dopolnila že 30 let, kar je izjemno. V tem casu je veliko dosežkov dosegla, kar dokazujejo pokali. V jedilnici je hrana kot iz raja, a kak dan je tudi slaba. NIK RIBNIKAR, 6. B NAŠA ŠOLA NAŠA ŠOLA Naša šola je kot služba mala, ki cez vikend uživa, naša glava pa pociva. Šoli je žal, da gremo na caj in ne na jezikovni tecaj, ona bi nas popeljala v knjigarno, mi pa gremo raje v slašcicarno. Šola je za nas srebrna, a je tudi skrbna, ko šola petice šteje, se ucenec smeje. Blizu šole je njiva, ki jo vse polno vrtickov pokriva, na njej pa rastejo tudi trgovine, ki so raj za naše žepnine. Pri uri je mir, pišemo na papir, pravila tu veljajo, ucenci pa vse znajo. Šola nas caka vcasih do mraka, saj v njeni igralnici je ples, in to zares! ALEKSANDRA PAVLIC ATLAGIC, 6. B Naša šola trideset let ima, polno znanja v njej kroži, veliko uspehov in nagrad ima, vsak bi rad bil v njeni koži. Petice ni lahko dobiti, ce za znanje ne skrbiš, ce pozabiš domaco nalogo, ucitelj drži se strogo. Njeno bistvo pa ni le naloga, zaradi katere so naši obrazi kisli, je veliko znanj zaloga, vir bogatih misli. Kljub oblakom, ki mnogokrat preplavijo nebo, mi znamo najti sonce, zato nam je v šoli lepo. JANA KLJAJEVIC, 6. B ROJSTNI DAN NAŠE ŠOLE Nekje na svetu, na našem planetu, nekje v Kranju, v našem domovanju, tu je naša šola, ki je dobra kot kokakola in ima rojstni dan, zato jo imamo radi kot cebele panj. V tej prelepi šoli je kot v kakšni Karnioli, ampak šola je od dalec velika kakor velika slika. V šoli se ucimo in ponavadi veselimo, a ko dobimo slabo oceno ali opomin, se nam to utrne v spomin. TIMON KUNSTELJ, 6. B ŠOLA ŠOLA Šola je mnogim od nas kot zapor, zato obstaja prijatelj odmor. Fantje se po šoli lovijo, punce pa takrat kricijo. Pri zgodovini smo nekaj novega iskali, pri slovenšcini pa vse skup zapisali, enim gre matematika, meni pa jahanje bika. Pri matematiki uporabljamo ravnilo, pri tehniki pa šestilo. Imamo tudi telovadnico, v garderobah pa cokoladnico. DAVID MALETIC, 6. B Šola že 30 let na naši zemlji stoji, pripeta na vse strani, a ko jo pogledaš v oci, vidiš pogled nedolžnosti, saj polna je otrok, ki skacejo naokrog. Zanjo poznamo vec izrazov, kot na primer mucilnica otrok in bolnica, kjer otroci ležijo, ker so se lovili na vse strani, zato nekega dne nastradali so cisto vsi. Radi so imeli jo vsi, ampak šola najraje imela je 6. b, drugo leto pa morda 7. b, to nikoli se ne ve ... UROŠ BRKIC, 6. B ŠOLA JE ŠOLA ŠOLA V njej se ucimo, veliko casa preživimo, se dolgocasimo ali le sedimo. Ko sedimo, se dopisujemo, mnenja izmenjamo in se smejimo. Veliko razlicnih stvari se zgodi: v šoli se kdo izgubi, slabo oceno pridobi ali pa kdo koga poljubi. Šola je beda, v njej je bila še moja stara soseda, ki vedno le še poseda, saj je zaradi šole cisto bleda. SARA ZLATANOVA, 7. B Ah, šola naša se stari, vsak' let' starejša se mi zdi. Deveti zdaj odhajajo, prvcki prihajajo. Ucenja vedno vec pac je, iz leta v leto slabše je. Ucenci vedno delamo, drugi pa nas zmerjajo. Ker sproti ne ucimo se, vsak dan spraš'vanj bojimo se. Vsak teden teste pišemo, na te se bolj pripravljamo. Devetošolci pridni smo, mlajšim mi vzor pac smo, po nas se zdaj zgledujejo, dejanja naša vplivajo. DONIKA MEHANI, 9. C PISMO ŠOLSKEMU MINISTRU Šestošolci so se odlocili, da bodo napisali pismo šolskemu ministru. Izbrali smo nekaj njihovih misli. V šoli me moti, da imamo malo predolge ure. Preizkuse znanja bi lahko pisali vec kot 45 minut. A vse ni tako slabo. Imamo zelo prijazne ucitelje in uciteljice, ki nas tudi veliko naucijo. MEDINA REXHEPI, 6. A Spoštovani minister, imam kar nekaj predlogov za vas. Pouk bi lahko zaceli kasneje, na primer ob 9. uri. Na 14 dni bi lahko imeli kakšno uro, namenjeno našemu druženju. Všec pa mi je, da smo v šoli ocenjeni glede na naše znanje, ne pa na to, koliko smo priljubljeni uciteljem, kako se obnašamo in kakšne so naši priimki. NATALIJA BARIC, 6. A Spoštovani gospod minister, jaz bi hodil v šolo le 4 dni v tednu, 3 dni pa bi bil prost. Vsako leto bi lahko dobili en nov predmet, kakšnega takega, ki ga imamo že toliko let, pa bi odstranil. Pouk bi lahko vsak dan zakljucili ob 12. uri. Všec pa mi je napovedano ocenjevanje in pa to, da smo ucenci razredne in predmetne stopnje med seboj loceni. VEDRAN KREMENOVIC, 6. A Na naši šoli sem opazil nekaj majhnih težav. Na kosilu ucenci ne dobijo dodatka, ceprav bi si ga želeli. V redu pa je, da gremo lahko med glavnim odmorom v lepem vremenu na šolsko igrišce. Super pa se mi zdi, da gremo z ucitelji v racunalniško ucilnico. UROŠ STOJKOVIC, 6. A Spoštovani! Všec mi je, da imamo v šoli organizirano malico in kosilo, saj marsikateri otroci po svetu tega nimajo in morajo hrano prinesti s seboj. Mislim, da je slovenski šolski sistem na zelo visokem nivoju in da dobimo ucenci dovolj znanja, ce se želimo šolati še naprej. Tudi odnos otrok do uciteljev se mi zdi v redu, ceprav obstajajo izjeme. Mami mi je povedala, da je ona hodila v šolo le 8 let. To bi tudi meni ustrezalo. KALINA RADULOVIC, 6. A Pišem Vam zato, da bi Vam predlagala nekaj izboljšav glede našega slovenskega šolskega sistema. Mislim, da bi lahko imeli malo daljše odmore. Tudi domace naloge ne bi bilo potrebno narediti iz danes na jutri, ampak bi lahko zanje imeli malo vec casa. Všec pa mi je, da smo med odmori lahko na hodnikih, za našo varnost pa skrbijo dežurni ucitelji. LANA MITRAŠINOVIC, 6. A Spoštovani, Zakaj imamo na teden le 3 ure športa? Zakaj se moramo pri nekaterih predmetih uciti take podrobnosti, ki nam v življenju ne bodo veliko koristile? Zakaj moram v šolo priti vcasih že preduro, torej eno uro prej, kot se zacne pouk? Zakaj obvezni predmet ni racunalništvo, saj brez njega skoraj ni nobene službe vec? Kdaj bomo pri gospodinjstvu vec kuhali, tako kot na primer pri izbirnem predmetu sodobna priprava hrane? Kdaj boste podaljšali odmore? Veliko vprašanj, kajne? ARON KABIC, 6. A KAKŠNO FASADO ŠOLE SI ŽELIŠ? https://osmatijecopa.splet.arnes.si/files/2014/10/cropped-OŠ-Matije-Copa-naslovnica.jpg Naša šola bo za 30. rojstni dan dobila prav posebno darilo – cisto novo preobleko! Ucenci so imeli zelo zanimive predloge, v kakšne barve bi jo lahko oblekli in kaj bi nanjo narisali, da bi bila še lepša. 1. A: Fasada bi bila rumena, na njej pa naj bi bile zvezdice, ki se ponoci svetijo. 1. B: Na fasadi naj bo narisana pisana mavrica. 2. A: Fasada bi bila svetlo zelena in popisana s crkami in številkami. 2. B: Fasada bi bila svetlo modra, poslikana z rumenimi zvezdicami. 2. C: Fasada bi bila belo-siva, na njej bi bili napisi prijaznih besed z razlicnimi pisavami v razlicnih velikostih (hvala, PROSIM, nasvidenje, prijateljstvo, VLJUDNOST, oprosti, CUDOVITO, lepo, igrivost, veselje, UCENOST, ustvarjalnost …). 3. A: Barva bi bila bela, z napisom OŠ Matije Copa Kranj, okoli napisa bi bile narisane šolske potrebšcine, po celi šoli pa crke abecede in številke. 3. B: Imeli bi belo fasado z mehurcki in blešcicami. 4. A: Ucenci 4. A si želimo marelicno ali belo-rdeco barvo fasade. 4. B: Fasada naj bo svetlo rdeca z belimi crtami v zgornjem delu stavbe ter s pisanim napisom OŠ Matije Copa Kranj. 4. C: Ucenci 4. C se vecinoma strinjamo z belo fasado s crtami sive barve. 5. A: Fasada naj bo bele barve, na njej naj bodo z mavricnimi barvami zapisana imena otrok. 5. C: Lahko bi bila bela, nanjo bi narisali knjige ali pa strip. Zanimiva bi bila temno modra fasada z belimi pikami. 6. A: Barva svetlo modra, na njej pri vhodu poslikava – portret Matije Copa, na vec stenah oz. po vsej fasadi pa tudi pisala, zvezki, knjige, lahko tudi kranjski grb. 6. B: Spodnji del bi bil svetlo zelen kot trava, porisan z rožami, zgornji del pa svetlo moder kot nebo, porisan s soncem, pticami in oblaki. 7. A: Bila bi bela z barvastimi rokami – po celi šoli . 7. B: Fasada bi bila bela, ucenci pa bi nanjo z razlicnimi barvami odtisnili svoje dlani. 8. A: Fasada bi bila oranžna in siva, z belimi in rdecimi krogi. 8. B: Fasada bi bila medene barve z vzorci panja, lahko pa tudi roza s flamingi ali mavricna. 9. A: Fasada bi bila bela, na spodnjem delu pa bi bili razlicni sestavljeni liki razlicnih barv. 9. B: Bila bi bela, vsaj nekaj dni še brez grafitov .! 9. C: Fasada bi bila rdece-bela z napisom in logotipom šole. DOMIŠLJIJSKE ZGODBICE O NAŠI ŠOLI, O MATIJI COPU IN FRANCETU PREŠERNU Copov najboljši prijatelj je bil France Prešeren. Z njim so v svojih zgodbicah in pesmicah prijateljevali tudi naši ucenci in ucenke. Pa si preberite, kako. POPOTNIK IZ PRETEKLOSTI M ed poletnimi pocitnicami sem se sprehajala po starem delu Kranja. Na glavi sem imela slušalke ter poslušala dobro pop glasbo. S kotickom ocesa sem opazila nekoga, ki mi maha izza spomenika Franceta Prešerna. Snela sem slušalke in se mu previdno približala. M ožakar je bil starinsko oblecen in imel je dolge lase. Zdel se mi je zelo znan. Prijazno me je pozdravil in mi ponudil fige. Ker so me starši ucili, naj ne jemljem stvari od neznancev, sem ga vljudno zavrnila. Vprašal me je, kje so ostali otroci. Povedal mi je, da on tu vsak dan otrokom deli fige. Bila sem zelo zacudena, saj ga še nikoli prej nisem videla. Vprašala sem ga, kako mu je ime, ker je bil zelo podoben Francetu Prešernu. Bil je zacuden, da ga nisem poznala. Njega so namrec poznali vsi otroci v Kranju. Predstavil se je kot France, ki ga otroci klicejo tudi doktor Fig. Ni mi znal razložiti, kako je prišel v današnji cas. Njemu se je vse zdelo cudno. Vprašal me je, kaj je ta cudna stvar, in pokazal na moj telefon. Razložila sem mu, da je to naprava, na kateri igraš igre in kliceš. Zdel se mi je zelo zmeden, zato sem ga povabila v Evropo na kavo. M ed sprehodom sem mu povedala, da je on najvecji slovenski pesnik in da 8. februarja praznujemo njegov praznik. Moje besede so ga razveselile. Vprašala sem ga, ali njegov najboljši prijatelj Matija Cop res govori 19 jezikov. France se je glasno zasmejal in prikimal. Prosila sem ga, naj gospoda Copa lepo pozdravi in mu pove, da se po njem imenuje šola, ki jo obiskujem. France se je zamislil, nato pa pogledal okoli sebe. Povedal mi je, da je v njegovih casih Kranj izgledal cisto drugace. Otroci so bili revni in niso imeli veliko denarja, kaj šele da bi kdo imel takšno napravo, kot jo imam jaz. Pomislila sem, da so se otroci vcasih vec igrali skupaj na ulici, rekla pa nisem nic. P rispela sva do Evrope. Narocila sem kavo in sladoled. Zavila sem še na stranišce, France pa se je usedel na teraso. Ko sem prišla nazaj, ga ni bilo nikjer. Kar izginil je. Dolgo sem cakala, ce bi se vrnil, a se ni. Na poti domov sem razmišljala, ce je bilo vse to sploh resnicno. Tega še danes ne vem. Zato nestrpno cakam, da nekega dne srecam še Matijo Copa. Šele tedaj bom vedela, da je bilo vse res. NOVI CASI France v casu izgubil se je, srecal je mene in vprašal me je: »Kje so otroci, ki jim fige delim? Vsak dan na trgu tem stojim.« »Danes otrokom za fige ni mar, dragi Prešeren, zašli ste drugam!« SARA PLANINŠEK, 4. C S FRANCETOM PREŠERNOM SEM SESTAVIL PESMICO V torek sem po radiu v oddaji Prešernova zgodba poslušal, kako je France Prešeren postal pesnik. Ko je bilo konec oddaje, sem odšel spat. Ta oddaja pa mi je bila tako všec, da nekaj casa nisem mogel spati. Koncno sem le zaspal. Zacel sem sanjati, kako je k meni prišel France Prešeren. Zelo sem bil presenecen. Vprašal sem ga, zakaj je tu. Povedal mi je, da potrebuje mojo pomoc. Vprašal sem ga, kako naj mu pomagam. Rekel je, da ne zna napisati nobene pesmice vec, zdaj ko nima vec Matije Copa, ki je nesrecno utonil v Savi, in da naj mu jo jaz pomagam sestaviti. Rekel sem mu, da bi se tudi jaz rad naucil sestavljati pesmice. Skupaj sva se lotila dela. Najprej nama je šlo zelo dobro, ko sva koncala, pa sem ugotovil, da nekaj manjka. France Prešeren je ugotovil, da sva pozabila napisati avtorja. Hitro sva napisala še najini imeni. Rekel sem si, da zdaj sem pa koncno napisal svojo pesmico. S Francetom Prešernom sva se poslovila. Kmalu sem se zbudil in videl, da so bile to samo sanje. Zelo sem bil žalosten. Naenkrat pa sem se spomnil, da ni važno, ce so bile samo sanje, važno je le, da sem se naucil napisati pravljico. LOVRO RACIC, 4. C RAZLAGALNE PRIPOVEDKE O NAŠI ŠOLI Trideset let je kar dolga doba in zato je zgodba o nastanku naše šole zavita v meglo. Sedmošolci so skušali to meglo razkaditi in so se lotili raziskovanja. Kljub zelo resnemu in zavzetemu proucevanju vseh mogocih in nemogocih virov pa so prišli do povsem razlicnih zakljuckov. Kar sami presodite, katera njihova razlaga o nastanku naše šole je najbolj verjetna. KAKO JE NASTALA NAŠA ŠOLA 1. V davnih casih sta se spoznala Matija Cop in France Prešeren. Zacela sta se pogovarjati in sta spoznala, da jima je prijateljstvo naklonjeno. Pogovarjala sta se vsak dan. Bila sta nelocljiva. France je Matiju pisal pesmi, Matija pa jih je popravil. Skupaj sta bila v dobrem in slabem. Nekega dne ga je France prvic povabil domov, natancno sem, kjer zdaj stoji naša šola. Cetudi je bila njegova hiša v bolj slabem stanju, pa je bilo posestvo zelo veliko in Matija Cop se je hecal in mu govoril, da bi tu lahko stala cela šola. France se je smejal, po Copovem odhodu pa je zacel zares kovati nacrte o šoli. To željo je hotel uresniciti. Edina stvar, ki mu je to onemogocala, je bilo njegovo premoženje. Denar je dobival le od svojih pesmi, kar pa ni bilo veliko, saj mu nikakor ni uspelo odpreti svoje lastne odvetniške pisarne. Zagodrnjal je in šel spat. Dnevi so minevali in France je bil tako obupan, da je o tej šoli zacel pisati pesmi. Napisal je pesem o notranjosti šole, pesem o njeni zunanjosti ter še pesem o številnih uspehih te šole. Te pesmi je skrbno shranil, po Copovi nesrecni smrti v reki Savi pa je nanje cisto pozabil. Prišel je dan, ko se je Prešeren odselil v mesto, kjer je koncno postal samostojen odvetnik s svojo pisarno. Njegove pesmi o šoli, ki so ostale v njegovi razpadajoci hiši na Planini, pa so se pocasi razgradile v zemljo in nastal je cudež. Kar naenkrat je iz zemlje zrasla šola. Oblike, barve sten in miz so bile enake zamislim na papirju. Novica se je širila in izvedel jo je tudi France. Povprašali so ga za ime nove šole in poimenoval jo je po starem prijatelju, Matiji Copu. Cez nekaj let je tudi France umrl, Copova šola na Planini pa še vedno stoji. LUCIJA ŽBOGAR, 7. B 2. Na mestu, kjer danes stoji naša šola, je nekoc stal rudnik še iz starih casov. Nekega dne je dedek Matije Copa svojemu vnuku pripovedoval, da je v tem opušcenem rudniku vcasih kopal in da v sebi skriva zaklad. To je Matija premamilo, da se je odpravil v rudnik. Taval je po dolgih rovih. Med potjo je doživel nesreco, saj se je del rova porušil in mu poškodoval desno nogo. Cetudi so bile bolecine zelo hude, ga je želja po cim prejšnjem odkritju zaklada vodila naprej. Ko je postal utrujen in lacen, se je naslonil na steno in iz nahrbtnika vzel jabolko in kos kruha. Jedel je kar med hojo, svetilka, ki jo je imel na glavi, pa mu je pocasi zacela ugašati. Iz nahrbtnika je vzel petrolejko ter jo prižgal, da je lahko nadaljeval pot do zaklada. Po osmih urah hoje je ves srecen zagledal trezor! Najbolj ga je zanimalo, ce je v njem res to, kar je rekel dedek. Trezor je bil zaklenjen z 8-številcno kodo. Zacel je ugibati, vrteti številke in se že skoraj vdal v usodo, da ga ne bo mogel odpreti. Nazadnje je poizkusil še s kombinacijo svojega rojstnega datuma: 26-01-17-97. Ker znova ni bilo nic, je od jeze udaril po trezorju in ta se je odprl. V njem je bilo polno zlatih palic in diamantov! Nekaj palic je pobral, ostalo pa zaklenil nazaj v trezor ter si skiciral pot do zaklada. Ko je prišel domov, je dedku podaril eno izmed sedmih zlatih palic, ostale pa zakopal na vrtu ter jim priložil še zemljevid poti, ki vodi do zaklada. Ko je odrasel, je odkopal zlato in zemljevid. Zlato je prodal, denar pa odnesel na obcino. Ta je iz tega denarja zgradila šolo. Sklenili so, da jo bodo poimenovali po njem, Matiji Copu, bodocem jezikoslovcu, literarnem zgodovinarju in književnem kritiku. Matija je nato nekje v šoli skril zemljevid poti do zaklada. Ta še danes caka nekoga, da ga bo našel in postal bogat. TILEN PETERNELJ, 7. B 3. Dogajalo se je okoli trideset let nazaj. Poslavljali so se zadnji dnevi pred božicem. V tem casu je nekje na Planini v svoji stari hiši živela zelo stara gospa. Lahko si predstavljate še tako staro osebo, a ta gospa je bila še starejša. In imela je sanje. Želela je postati uciteljica, svoje znanje predajati drugim, vendar se ji ta želja ni nikoli uresnicila. Nikjer, na nobeni šoli je niso želeli. Povsod so jo odslovili z besedami, da je veliko prestara. Clovek bi mislil, da bi moralo biti ravno obratno, da bi jo morali vzeti ravno zaradi njene starosti, saj preživela case, ki so povsem drugacni od teh danes in torej ve vec od marsikaterega drugega. Vendar se ji želja ni in ni uresnicila. In tako si je za tisti božic zaželela ravno to. Vedela je, da bodo njene sanje ostale zgolj to, sanje, vendar si je hkrati rekla, da izgubiti ne more cisto nic. Saj pravijo, da je božic caroben cas, cas, ko živi carovnija. In tisto leto je bilo temu dokaz. Medtem ko je stara gospa spala, je k njej prišel duh Matije Copa. Slišal je njeno željo in se odlocil, da jo usliši. Tisto noc je zgradil šolo. Šolo samo za to gospo. In res je zacela uciti tam. Še danes velja za prvo uciteljico, ki je ucila tam, vendar se tega ne spomni vec nihce. Šolo pa je ona sama poimenovala po Matiji Copu, ki je uresnicil njene dolgoletne sanje. NAJA KOLAR, 7. B 4. Povedal vam bom, kako je nastala naša šola. Ne boste mi verjeli, a je vendarle res! Na tem ozemlju je bila vcasih njiva nekega kmeta. Ta kmetija je bila zelo lepa in precej velika. Bila pa je tudi zelo slavna, saj so na to kmetijo prihajali iz vseh koncev sveta. Bil pa je v bližini nek kmet, ki je sovražil tega slavnega kmeta. Hotel ga je uniciti, zato mu je dajal veliko pokvarjenih pridelkov. Nekega dne mu je dal nek cuden fižol in kmet ga je posadil. To se je zgodilo leta 1988. Štiri mesece ni nic zraslo. Nato pa je 5. meseca prišel na svojo njivo in videl gromozansko stavbo z imenom OŠ Matije Copa Kranj. In ta kmet je postal še bolj slaven in bil je nagrajen od predsednika, dobil pa je tudi denarno nagrado. Danes je v tej šoli seveda dolgcas, saj kdo pa ima sploh rad šolo?! Svetujem vam, da ne sadite cudnih semen, saj lahko iz njih zraste še kakšna šola na Planini. SERGEJ STOJANOV, 7. B SARA PLANINŠEK, 4. C 5. Nekoc je živel modrec v medzracju. To je prostor med najvišjimi oblaki in nebesi. Bil je zelo moder. Imel je tudi sinove, ki so na Zemlji spremljali razvoj ljudi ter njihovo vedenje. Nekega dne je njegov srednji sin povedal, da ljudem primanjkuje znanja, ker jim ga nihce ne predaja in jih ne uci. Modrec je hotel pomagati ljudem, saj je bil širokega srca. Ni pa vedel, kako bi jih kar najbolje naucil nekaj osnov z razlicnih podrocij, ki jih je spoznal skozi tisocletja. Vedel je, da mora znanje razdeliti vsem, ker bi edino tako bilo pravicno. Seveda pa je vedel tudi to, da bo znanje, ce se ga bo na lahek nacin pridobilo, nicvredno. Zato je razlicna znanja zapisal v knjige, ki jih je podaril ljudem. Mislil je, da bo to zadostovalo, a ljudje niso vedeli, cemu se uporabljajo knjige, kaj šele da bi jih znali brati. Nato se je domislil. Na Zemljo, natancneje na celino Evropo in še natancneje v deželo Slovenijo je poslal svoje hcerke in sinove, da so v mestu Kranj sezidali zgradbo ter tam zaceli poucevati ljudi, kaj piše v knjigah. Ljudje so postajali vse pametnejši in so zaceli vse bolj razmišljati s svojo glavo. In tako ... je nastala naša šola. NOEL MILOST, 7. B MOJA SANJSKA ŠOLA MOJ DAN V SANJSKI ŠOLI Danes je bil moj najboljši dan, saj smo imeli v šoli športni dan. Šli smo na travnik. Videli smo metulje. Opazovali smo jih ure in ure. Med povratkom v šolo smo obcudovali še zvoncke in trobentice. V šoli nas je cakal balet. Punce smo uživale, fantje malo manj. Na poti domov smo si družbo delale najboljše prijateljice. ANDREA LEKIC, 2. C Že zjutraj sem vedela, da se bo zgodilo nekaj novega, da se bo zacela moja sanjska šola. V njej bomo le ustvarjali in frizirali. Igrali se bomo z najboljšimi igracami in imeli najboljše prijatelje. Uciteljice bodo vedno prijazne. Vabljeni, da vstopite v mojo sanjsko šolo tudi vi. Veliko se bomo smejali in peli. TAMARA STOJKOVIC, 2. C Danes sem šel v nenavadno dobro šolo. V kino smo šli gledat Spidermana. Po ogledu filma smo šli na trampoline. Lacne želodcke smo napolnili v McDonald'su. Po vrnitvi v šolo smo imeli tri ure odmora. Za piko na i sem na poti domov srecal še cisto pravega Spidermana. Ce to ni najboljša šola. DIN MUMINOVIC, 2. C Naša šola je najboljša. V njej prevladuje veliko lepih besed in najboljših uciteljic. V moji sanjski šoli jemo veliko sladkarij in zbiramo nalepke. Otroci jih obožujemo. S šolo hodimo v kino. Nazadnje smo si ogledali Prijateljice za vedno. Naša šola je posebna. Vedno se spremeni v frizerski salon. Vsi hodimo naokrog z lepimi priceskami. KORI MATOH HORVAT, 2. C Komaj cakam, da pridem v mojo sanjsko šolo. Tam se sladkam s sladkarijami, prirejam zabave in jem ocvrti krompircek. Da ne pozabim na najpomembnejše – tam nikoli nimam pouka. ANIS LULIC, 2. C Šla sem na mavrico, videla sem pravljico. V njej je naša šola kraljevala, zlobne sile hrabro premagovala. LEONORA PODRAŠCANIN, 2. C ŠOLSKI ŠKRAT PRIPOVEDUJE Živijo, jaz sem šolski škrat in obožujem vse šole. Najbolj pa imam rad OŠ Matije Copa Kranj. Spomnim se, ko so prvi otroci hodili v to šolo. Tudi jaz sem hodil v to šolo. Vas zanima, kako sem bil v šoli neopazen? Uporabil sem šolski prah. Spomnim se mnogo znanih ljudi, tudi Matije Copa. Super je bilo z vami in srecno do naslednjega tisocletja. ARNE MAZI JAMNIK, 4. A ŠOLSKE PRIJATELJICE, NAJBOLJŠE PRIPRAVLJALKE ZABAV Nekega dne se je Mia odpravila v šolo. Na poti je srecala svoji najboljši prijateljici, Najo in Lili. Skupaj so se odpravile v šolo. Lili je dobila idejo, da bi naredile zabavo za 30-letnico šole. Vse so se strinjale. Po zvonjenju so za dovoljenje vprašale uciteljico, ta pa je vprašala ravnateljico, ki je dovolila. Naja, Lili in Mia so bile zelo vesele novice in takoj po pouku zacele nacrtovati zabavo. Naja je imela idejo, da bi ob rob odra postavili mavricne balone, Mia je predlagala, da na vrh odra obesijo zlat napis »30-letnica šole«, Lili pa, da specejo slašcice, postavijo ogromno stolov in na tla položijo rdeco preprogo. Nato so šle v trgovino kupit balone raznih barv in preprogo, iz kleti prinesle veliko stolov, izdelale ogromen napis in vse pripravile. Drugi dan, pol ure pred zacetkom, pa se je Naja zgrozila, ceš da nimajo nicesar za predstaviti. Brez idej so zacele pisati. Cisto nicesar se niso zapomnile. Mia je prva odšla na oder. Ni vedela, kaj naj rece. A ko sta jo prijateljici zaceli spodbujati, je kar zacela govoriti, in to zelo gladko. Preprosto je naštela vse, kar je v tej šoli dobrega. Isto se je zgodilo z Lili in Najo. Ko je bilo konec predstave, so jih vsi pohvalili. Uciteljico je zanimalo, kako jim je to uspelo. Odgovorile so, da ce ne bi imele druga druge, jim ne bi uspelo. Uciteljica jih je vprašala, ce imajo kako ime, in vse naenkrat so odgovorile, da so Šolske prijateljice. Uciteljici je bilo ime všec in v šolski casopis je napisala »Šolske prijateljice, najboljše pripravljalke zabav«. Njihovi starši so bili preseneceni in zelo zadovoljni, one pa tudi. Nadaljevale so s pripravljanjem zabav in bile šolske prijateljice za vedno. LORENA ILIC, 5. C NAŠA ŠOLA V PRIHODNOSTI Naša šola bi imela v prihodnosti bolj moderno opremo. Imeli bi tekoce stopnice, uporabljali bi tablice in torb ne bi imeli. Vsak ucenec bi imel svojo omarico s potrebšcinami. Tako kot v tujini bi imeli šolske uniforme, zato da se ne bi opazile razlike med nami. V šoli bi bili ocenjeni z »opravil« in »ni opravil«. Vsak ucenec bi hodil k predmetom, ki ga zanimajo. Vsak dan bi bil na urniku šport, da se bi razgibali in ne toliko sedeli. Prav tako tudi gospodinjstvo, kjer bi se naucili kuhati in pripravljati hrano. Malico bi imeli dovolj casa in še bolj raznoliko, za priboljšek pa pogosto tudi kakšno sladkarijo. Namesto delavcev na šoli bi delo opravljali roboti. Ce bi kdo prevec motil pouk, bi ga robot poslal domov. Pouk bi spomladi veckrat potekal na prostem, prek igre. Bili bi tudi na svežem zraku. Šola bi bila tako še bolj zanimiva in ucenci bi še bolj z veseljem prihajali vanjo. LANA MARIJA PROSEN, 7. B TAKO SO PISALI NEKOC … Brskali smo po starih glasilih, da bi našli kak prispevek naših staršev, nekdanjih ucencev te šole. In smo jih našli. Nato pa smo prosili še njihove otroke, naj napišejo kaj podobnega kot nekoc njihovi starši. In so napisali. PRISPEVEK OCETA NEBOJŠE VUKICA (IZ LETA 1988/89) IN NJEGOVEGA SINA NIKOLE MEDVEDEK Mojemu medvedku je ime Miha. Dobil sem ga od dedka Mraza. Je bele in rjave barve. Okoli vratu ima oranžen trakec. Ko sem v šoli, medvedek spi. Ob mojem prihodu se me zelo razveseli. Zvecer pa greva skupaj spat. Nebojša VUKIC, 1. B MOJA PRVA IGRACA Moja prva igraca je bil medvedek. Dobil sem jo, ko sem se rodil. Moj oci mi jo je prinesel v porodnišnico. To je bil bež medvedek. Zelo je bil mehek. Vsako noc mi je delal družbo v moji posteljici. Imel je rjave oci in rjav nos. Ta medvedek ima še danes posebno mesto v moji sobi. NIKOLA VUKIC, 3. A PRISPEVEK OCETA ŽELJKA ĐUKANOVICA (IZ LETA 1989/90) IN NJEGOVE HCERKE ELENE MRAVLJA Moja najljubša žival je mravlja. Živi v mravljišcu in ima zelo veliko prijateljic. Cez dan pridno nosijo hrano in delajo mravljišca, da ponoci lahko mirno spijo. Mravlja je majhna žival, ima kratke nožice in majhen trebušcek. Moji mravlji je ime Crnka in zelo rada leze po nogi.· Imam jo kar v mravljišcu, da ji ni dolgcas. Željko ĐUKANOVIC, 3. c PES LUKA Je rjave barve. Star je deset let in živi v Škofji Loki pri teti. Teta ga je rešila iz zajcnika. Najraje se igra s psicko Smoki in muco Šani. Zelo rad lovi palice in žogo. Njegova najljubša hrana je banana. Rad se kopa v vodi. Peljem ga na sprehod. Kupim mu priboljške. Ne sme jesti cokolade in avokada. Zelo rad ima bananin sladoled. Ko prespim pri teti, se uleže name. ELENA ĐUKANOVIC, 3. A PRISPEVEK MAMICE JASNE JEREB (IZ LETA 1990/91) IN NJENEGA SINA ROKA BEVKA OBISK MALE ŠOLE Ime mi je Jasna. Mislim, da je to ime boginje, vendar ji nisem prav nic podobna. Stara sem 14 let, ceprav bi si želela, da bi bila starejša. Živim v majhni srecni družini, ki nima težav s preživljanjem in iskanjem srece. Ceprav se vcasih sporecemo zaradi kakšnih stvari, se vedno pobotamo in življenje gre dalje. Svoje starše in sestro imam zelo rada, ceprav ji v jezi vcasih recem, da jo sovražim. V mojem, do sedaj kratkem življenju, se je zgodilo mnogo srecnih in žalostnih, veselih in tragicnih dogodkov. Seveda se vsega svojega življenja ne spominjam, zato sem svojima staršema zelo hvaležna, ker sta posnela veliko filmov in fotografij o mojem in sestrinem življenju, ko sva bili še v plenicah. Nekaj dogodkov, ki sem jih videla na filmih in slišala o njih od staršev, mi je še posebno ostalo v spominu. Z drugimi besedami, bila sem kar ponosna na svoja dejanja. Stara sem bila približno pet let. Še nekaj mesecev mi· je manjkalo do male šole. Pricakovala sem jo z veseljem in nestrpnostjo. Po eni strani pa me je bilo strah. Nove tovarišice, nove prijateljice, nova šola. ŠOLA - tu bo šlo pa že cisto zares. Nic vec igranja, skrivanja in spanja popoldan, treba se bo uciti. Zato sem se odlocila, da obišcem "malo šolo" malo prej, kot so pricakovali drugi. Vedela sem, da je v bližini neka Prešernova šola, zato sem mislila, da stoji nekje ob njej še kakšna manjša stavba, ki bi bila moja mala šola. Na moj pohod sem se odpravila neko soboto, ko je mamica ravno likala. Vzela sem svojo malo, rdeco torbico ter odšla z besedami: »Mamica, jaz grem v šolo!« Ko sem zaprla vrata, sem zaslišala njen smeh. Na hodniku sem se usedla na stopnice ter pocakala nekaj minut. Nato sem pozvonila na zvonec ter pocakala, da mi mamica pride odpret vrata. Ko sem vstopila, me je v šali vprašala, ce imamo kaj domace naloge, jaz pa sem stekla v svojo sobo, v kateri sem risala (oponašala Picassa) v tišini približno 10 minut. Nato sem svoj odhod v šolo in prihod iz nje uprizorila še enkrat. Ko sem zopet v sobi oponašala Picassa, sem si rekla: "Sedaj pa zares!" Z izgovorom, da grem v šolo, sem zapustila stanovanje in jo mahnila proti Prešernovi šoli. Po desetih minutah je mamico zacelo skrbeti. Odšla je na stopnišce – mene nikjer, po stopnicah navzdol - mene nikjer, v klet - mene nikjer. S strahom je stekla na dvorišce in me klicala. Nato se ji je posvetilo. Odpravila se je proti Prešernovi šoli in me dobila pri prehodu za pešce, ko sem cakala, da se prižge zelena luc. Pri prehodu sem stala že vec kot pet minut, zelene luci pa ni bilo od nikoder. Zaradi semaforja, ki ni delal že vec dni, mi ni uspelo obiskati moje "male šole". Jasna JEREB, 8. C POŠKODBA V VRTCU Ime mi je Rok. Živim v stanovanju majhnega bloka. V družini smo štirje clani, ki se imamo radi. Vcasih se sporecemo, jaz pa v jezi odvrnem, da bi šel najraje živet v drugo družino. Tudi svojega brata vcasih zasovražim, vendar se hitro zatem pobotava. Ko sem bil star dve leti, sem šel prvic v vrtec. Bil sem zelo vznemirjen, saj sem vedel, da bo to že zares. Nic vec razvajanja pri babicah in dedkih, nic vec spanja do desetih in nic vec cokoladic in bonbonov, kadarkoli se mi poželi. Iti v vrtec mi je bilo zelo težko in dal bi raje skoraj vse na svetu, da mi ne bi bilo treba iti. Ko so me koncno spravili v vrtec, me je bilo strah, vendar sta me vzgojiteljici takoj pomirili. Vendar pa se je že prvi dan uvajanja v vrtec po kosilu zgodilo nekaj groznega. Bil je cas za branje (gledanje slik9, jaz pa sem stopil na plasticno prucko. Zaneslo me je in z brado sem priletel v oster rob. Kri im je zacela teci po majici, jok pa se je slišal po celem vrtcu. Mamica, ki je bila tisti dan z menoj v vrtcu, me je takoj odpeljala k zdravniku, od tam pa so me napotili v bolnišnico na Jesenice. V bolnišnici sem dobil injekcijo in dva šiva. Med šivanjem sva oba z mamico glasno jokala. Cez dober teden sem bil spet v vrtcu. Cetudi sem v vrtcu dobil poškodbo, imam nanj zelo lepe spomine, saj sem tam spoznal veliko novih prijateljev, najboljši od vseh pa je bil David. Moj vrtec, vzgojitelje ter male otroke pa še vedno rad obišcem in jim zaigram na violino. ROK BEVK, 5. A PRISPEVEK MAMICE URŠKE LOKAR (IZ LETA 1989/90) IN NJENEGA SINA VIDA POLURNI VSAKDAN Dalec nekje slišim zvonjenje. Prebujam se. Da, to je zvok budilke v moji sobi. Neprijeten obcutek me objame, ko tipam za njo, da pritisnem na gumb, ki bo prekinil ta prodoren zvok. Smola, telo ni pripravljeno, zato roka neubogljivo kroži in budilka pade na tla. Zberem vse moci, vstanem in poberem budilko. Pritisnem na tipko, ki izkljuci brnenje. 'Usedem se na stol, pomanem oci in zbudim mlajšo sestro. Ta se leno obraca v postelji in me nesramno podi iz sobe. Vso jezo strese name. S pregovarjanjem mi uspe pomiriti sestro, jo spraviti na noge in v kopalnico. Tam se zopet vname prepir. Koncno se dogovoriva za vrstni red. Prvi pljuski vode me osvežijo, prebudijo in pocasi me preplavi dobra volja. Mmm, zajtrk. V kuhinji, na mizi je kruh, namazan z Zdenka sirom, mami pa greje mleko. Za dobro jutro mi da poljubcka in vpraša, kako sem spala. To ponovi tudi pri sestri. Ta me takoj zatoži, da ji zvecer tako nagajam, da ne more spati. Mami se smeje, ker pozna sestrino hudo kri. Ko pojeva, se obleceva in urediva frizuri. "Kje so moji copati?" sprašuje sestra. "Vedno ista pesem," se jezi mami. "Te stvari se pripravljajo zvecer!" še doda. Ko najdemo copate, hitiva proti Šoli. "Pa pridni bodita!" zavpije z okna mami. "Bova! " odgovoriva s sestro v en glas. V garderobi srecam sošolke in že ugibamo, kaj nam bo današnji dan prinesel. Morda plus ali minus. V razredu je že veliko otrok. Usedem se na stol in že zazvoni zvonec. Živ žav v razredu pocasi pojenjuje. Ne umirimo se še isto, ko v razred stopi tovarišica. To je moje polurno življenje, ki se ponavlja vsako jutro, že vrsto let. Urška Lokar, 4.C MOJA ŠOLA O Copovi šoli sem slišal že v vrtcu, saj sta jo obiskovali moji sestri Neža in Manca. Enkrat sem mamici rekel, da jaz nocem imeti copka, pa mi je odgovorila, da govorimo o šoli Matije Copa, ki jo bom obiskoval. V prvem in drugem razredu mi je bilo res kul, v tretjem razredu pa sem se spopadel z ocenami. Leto sem zakljucil odlicno. Zdaj sem v cetrtem razredu. Imam super uciteljico in tudi ocene imam odlicne. V razredu imam sošolce, s katerimi smo skupaj že štiri leta. Nekaj je tudi novih. Moj cilj je biti priden in odlicen. V šoli so še drugi odlicni ucitelji. V knjižnici je veliko knjig, ki jih rad berem. Kuharice skuhajo najboljšo enoloncnico. Vesel sem, da nam ta šola ponuja veliko stvari. Ta šola ni dobra, ampak je odlicna. To govorita tudi sestri, ki sta že v srednji šoli. VID KEJŽAR, 4. A PRISPEVEK MAMICE MARUŠE TERAN (IZ LETA 1990/91) IN NJENE HCERKE LAURE MOJE OTROŠTVO Kot majhno dekletce z modrimi ocmi in plavimi laski sem "prijokala" v otroštvo. Shodila sem na prvi rojstni dan. Že majhna sem bila radovedna. Zato ni cudno, da me je zanimal tudi fotoaparat. "Sedi na stol," je prigovarjala mamica. Pocasi sem se skobacala na stol in nejeverno pogledala v "pticko". Tako so namrec imenovali fotoaparat. Zdel se mi je neverjetno zanimiv, zato sem skocila s stola. Z nesigurnimi koraki sem se mu približevala. Mamica je vzkliknila:' "Prvi koraki. Naša Maruška je shodila!" Tako sem stopila v otroštvo. V tem obdobju me je varovala stara mama v Dupljah. Tam sem imela tudi najboljše prijatelje. Kljub nesrecnemu "rabutanju" cešenj pri sosedih, prask in poškodb, sem se najraje igrala prav v tej gorenjski vasi. Spominjam se, kako sva se s prijateljico Meto skrivali moji mlajši sestri. Ko sva se navelicali skrivanja okoli hiše, sva jo ucvrli v gozd. Vedeli sva, da naju sestra v njem ne bo našla. Hodili sva po šumecem jesenskem listju, poslušali ptice~ Kar naenkrat je v grmu završalo. Zacutila sem, kako mi kri poganja po Žilah. Srce je zacelo hitreje utripati. Tudi prijateljica je bila prestrašena. Skrili sva se za drevo in si predstavljali lopova. Po dolgotrajnem cepenju sem se odlocila stvar raziskati. Pocasi sem se približevala grmu. Ko sem pokukala vanj, sem zagledala ubogo srnico, ki se je skrila. Kako sva se z Meto krohotali, ko sva ugotovili, koga sva se bali. Z nasmehom sva se vrnili domov, kjer naju je sestra še vedno vztrajno iskala. "Kje sta bili? Zelo me je skrbelo. Bala sem se že, da se vama je kaj pripetilo. Brala sem, ... "Prekinila je z govorom in naju pogledala. Smejali sva se na vso moc. "Kaj pa je? sem rekla kaj prevec?" je dejala. "Ne, ne!" sem komaj spravila iz sebe. Maruša TERAN, 8. A DOGODIVŠCINE V GRABNU Že od nekdaj zelo rada preživljam pocitnice na podeželju pri mami in atu. Delno zaradi tega, ker naju rada razvajata, vecinoma pa zato, ker je pod njuno hišo graben. Vsaj tako mu pravi ata. Drugace receno pa je to gozd. Z bratcem Davidom se zelo zabavava, ko odkrivava nove in nove stvari. Za raziskovanje pa so naju navdušile veje, ki so se zapletle med sabo in dobile prav »hiškasto« obliko. Prav prijetno sva jih uredila. Dve palici sva navpicno postavila pred hiško, to naj bi predstavljalo vhod. V notranjosti pa sva odstranila vse veje, ki so bile v napoto. Na sredino sva postavila dve poleni, na kateri sva se usedla, kadar sva bila utrujena. Sama pa se zelo rada zadržujem na majhnem travniku. Tam vsako pomlad zrastejo nove cudovite rože. Davida pa bolj zanima plezanje, zato se rad vzpenja po pobocju. Enkrat je tam našel drevo, ki je bilo izruvano kar s koreninami vred. Ko sem plezala za njim, me je bilo kar malo strah. Sem namrec bolj nerodna kot David, ki mu plezanje ne dela niti najmanjših preglavic. Na koncu se je vendarle splacalo. Ko si prišel do korenin, si lahko videl skoraj celo vas. S tem pa še zdavnaj ni bilo konec najinega raziskovanja. V gozdu sva našla tudi drevesa, ki so zrasla zelo skupaj. Njihova zanimiva oblika postavitve je spominjala na labirint. Tam sva se najraje igrala skrivalnice. Davida pa zadnje case najbolj zanimajo lobanje. Našel je že tri lisicje, eno kravjo in dve volcji. Vsaj ata in David tako pravita. Mene pa ta hobi ne pritegne. Najbolj pa je zabavno, kadar pride bratranec Aleksej. Ob mocnem deževju strugo napolni hudournik. Zelo radi vanj mecemo kamencke. Pod mamino in atovo hišo pa je majhen hrib. Kadar zapade sneg, se zelo radi sankamo. Blata pa je vec kot snega, zato pridemo ponavadi umazani domov. Nekajkrat pa je šla z nama z bratcem v gozd tudi mamina mucka. Takrat je bila še majhna, zato je bilo vse to zanjo novo. S težavo se je izognila vejam in rožam, ki so ji bile v napoto. Ko si je enkrat tako od blizu ogledovala hudournik, je po nesreci padla vanj. Zelo sem se ustrašila zanjo. Mucka je s prestrašenim pogledom pocasi priplavala do kopnega. Odnesla sem jo gor ter jo obrisala. Od takrat naprej sem bila vedno zraven, kadar je poskušala kaj novega. Naju z Davidom pa še vedno žene radovednost, kaj vse se skriva na koncu gozda. Mogoce bova nekega dne to skrivnost le odkrila. LAURA ROBIDA, 6. B MOJA OBCINA – ALI TE POZNAM? Za to, da je pred tridesetimi leti na Planini zrasla še ena, Copova šola, je zagotovo najbolj zaslužna kranjska obcina. Zastava Mestne obcine Kranj nas vsako jutri pozdravi na vhodu šole. Pa morda kdo o vas ve, cemu je ravno rdece-bele barve? In ali kdo morda ve, kaj je upodobljeno na kranjskem grbu in od kod ta podoba pravzaprav izvira? Priznamo, tudi mi smo vedeli zgolj to, da je zastava rdece-bele barve in da imamo na grbu nekakšnega orla, še sanjalo pa se nam ni, od kod vse to izvira in kaj sploh pomeni. Ja, živeli smo v popolnem neznanju, vse dokler si nismo prebrali stripa, ki ga je za natecaj Moja obcina – ali te poznam?, ki ga vsako leto razpisuje društvo Naša zemlja, napisala naša osmošolka Polina in bila zanj celo nagrajena. Pa si še vi razkadite temo v glavi in se malo poucite o stvareh okrog sebe – saj menda ni potrebno posebej poudarjati, da ste v šoli! C:\Users\Barbara\Desktop\STRIP\KOPIJE\sken_02_grb_12 06 2019.jpg C:\Users\Barbara\Desktop\STRIP\KOPIJE\1sken_03_grb_12 06 2019.jpg POLINA VODNIK, 8. A C:\Users\Barbara\Desktop\STRIP\KOPIJE\sken_05_grb_12 06 2019.jpg C:\Users\Barbara\Desktop\STRIP\KOPIJE\sken_04_grb_12 06 2019.jpg ATA NAJ PRIDE V ŠOLO! O snovna šola Matije Copa Kranj letos praznuje 30 let delovanja. Kaj bi rekel jezikoslovec, literarni zgodovinar in književni kritik, po katerem se imenuje naša šola, o našem današnjem odnosu do šolanja? Verjetno bi se cudil, kako se je vse spremenilo ... Vcasih razen knjig in zvezkov ni bilo drugih ucnih pripomockov, danes pa je s pomocjo svetovnega spleta mogoce priti do ogromno podatkov, zato se je tudi zahtevnost glede znanja v šoli mocno povecala. Toda ucitelji so bili vcasih bolj spoštovani, ucenci jim niso upali ugovarjati. Starši so vecinoma verjeli uciteljem, ne ucencem. Danes pa je avtoriteta ucitelja razvrednotena, starši pa imajo preveckrat zašcitniški odnos do svojih otrok, kar vpliva tudi na njihovo vedenje v šoli. Vsa leta, odkar hodim v šolo, ni bilo treba staršem zaradi mojega vedenja nikoli priti na zagovor. Mi je pa dedek povedal za dogodek izpred 65 let, ko se je še s štirimi sošolci med odmorom v razredu drsal po parketu. Ko se je pridrsal do vrat, je prav tedaj v razred vstopil ravnatelj in dedek ga je skoraj podrl na tla. Vseh pet ucencev je dobilo ukor po ravnatelju, starši pa so morali priti na zagovor. Dedek se spomni, da ga je mama po prihodu iz šole še natepla ter mu za nekaj casa prepovedala igranje s prijatelji. Danes bi za tak prekršek ucenec dobil veliko milejšo kazen ali pa sploh ne. Mama ne bi bila klicana v šolo, še manj pa bi udarila svojega otroka. Bolj verjetno bi se prišla v šolo pritožit, ceš le kdo je cistilki rekel, naj tako temeljito zlošci parket... TILEN PETERNELJ, 7. B N aša šola stoji že 30 let lepo na miru, saj je zgradba. V njej pa se marsikaj dogaja. Ucenci se lovijo po hodnikih, prepisujejo naloge, se skrivajo po garderobah in vcasih tudi „prijateljsko“ zravsajo. Verjetno je bilo tako že od zacetka te šole, vendar pa mislim, da si ucenci tega vcasih niso upali poceti vprico uciteljev in da se je odnos do uciteljev v zadnjih tridesetih letih zelo spremenil. Ucitelj ni vec avtoriteta in stroga osebnost, ampak poklic, ki ga nekateri ne spoštujejo vec. Ucitelja lahko celo tožiš zaradi svojega neznanja. Za oceno potem ni kriv ucenec, ki se ni ucil, ampak ucitelj, ker je na tablo napisal prevec pik, vejic ter velikih zacetnic in se ubogi otrok iz tega ni mogel znajti. Kam smo prišli... Nazadnje bodo ucitelji v klopeh in ucenci doma ali pa kar za katedrom, ce se bo komu ljubilo. Žalostno, kajne? Trideset let nazaj so bili starši na strani uciteljev, ce je njihov otrok kaj ušpicil, dandanes pa je ravno obratno. Znanje mislim, da danes sicer precej vec velja kot toliko casa nazaj, ko so ljudje cenili predvsem prakticne, življenjske izkušnje. Res pa je, da otroci niso imeli toliko casa za šolo, saj so morali pomagati na njivah ali drugje. Tudi ocenjevanja so bila strožja kot danes, položaj uciteljev pa, kot sem že prej omenil, je bil vplivnejši kot danes. Moj oce se je nekega dne igral zraven šole. Ker so se igrali pepcka z nogo, mu je žoga zletela do nog in ker je pepcek že tako blizu stal, je oce brcnil žogo in ta je kot nalašc priletela v eno od šolskih luci. Za to dejanje je oce skoraj dobil ukor. Na sreco so ga iz te godlje potegnili prijatelji, malo pa mama, ki je prišla na zagovor. Toda doma so bili potem starši tako jezni nanj, ker je to naredil, da je imel vec crt po riti kot v crtanem zvezku. Danes take vzgoje na našo sreco seveda ni vec. To je ena izmed dobrih sprememb, ki mi je všec. Ni mi pa všec, da so kdaj uciteljice in ucitelji pa tudi starši veliko premalo strogi. Seveda pa je to odvisno tudi od tega, kje živiš in odrašcaš. Mi je pa všec, da ne živim v tistih casih, ko so ucitelji in starši lahko po mili volji tepli otroke. NOEL MILOST, 7. B V sak ucenec bi moral biti ponosen na šolo, ki jo obiskuje. Jaz sem, in letos bo naša Osnovna šola Matije Copa Kranj obeležila 30. obletnico, odkar je prvic odprla svoja vrata. Vcasih mi starši recejo, da ko so bili oni še otroci, ni bilo napovedanega spraševanja, še marsikateri test ni bil napovedan, in da so današnji šolski predpisi manj zaostreni. Vcasih so bili otroci krivi, ce niso imeli lepih ocen in niso delali domacih nalog, danes pa so za marsikatero slabo oceno po mnenju staršev krivi ucitelji, ki med drugim dajejo njihovim otrokom tudi prevec domacih nalog. S tem so otroci zaceli manj delati in se uciti in imajo do znanja in ucenja bistveno slabši odnos. Tudi ucitelji so danes manj spoštovani. Nekdaj so imeli vecjo avtoriteto, lahko so tepli otroke, jih pošiljali sedet na osla … Na naši šoli seveda ne, ker je veliko premlada, a na mnogih drugih šolah so jim to dovolili. S tem so pri ucencih vzbujali strahospoštovanje. Ko je moja stara mama Alenka še hodila v šolo, so starši verjeli uciteljem, danes pa vecina staršev bolj verjame svojim otrokom. Vcasih ni bila drugacna le šola, ampak tudi nacin življenja in kolicina dobrin. Tako so imeli v celih Lokah in Kisovcu le eno igrišce in še to igrišce je bilo ob šoli. (Moja mama Alenka je namrec živela na Lokah, druga vas cez potok, v kateri je obiskovala osnovno šolo do svojega cetrtega razreda, pa se je imenovala Kisovec.) Ko je obiskovala cetrti razred, so z ucenci tretjega razreda vsak dan po šoli na šolskem igrišcu igrali razlicne igre. Nekatere poznamo še danes, na primer muhce, roparje in policaje, med dvema ognjema, zemljo krast... Kakršne rekvizite so imeli, takšne igre so lahko igrali. Igrišce je bilo cisto zraven šole, šola pa je bila nizka, z velikimi okni. Nekega dne so se igrali med dvema ognjema. Nekdo je žogo po nesreci vrgel premocno in nihce je ni mogel ujeti, zato je zadela ravno eno najvecjih oken. Vsi so se takoj razbežali, da jih ne bi kdo videl. Naslednji dan so ucitelji našli žogo in razbito okno. Vse ucence so spraševali, ce kdo ve, kaj se je zgodilo in kdo je to storil. A nihce ni rekel nicesar, saj so vcasih otroci držali skupaj, ne glede na vse. Ampak ucitelji so seveda vedeli, kdo se hodi igrat pred šolo, in vse starše teh otrok poklicali na pogovor v šolo. Ti so s pogovora seveda prišli besni, otroci pa so se delali, da nimajo pojma o vsej zadevi. Ucitelji pa so bili neumorni in so imeli še enega asa v rokavu. Starše so prosili, naj poizkusijo iz otrok izvleci, kaj se je zgodilo. A cetudi so starši otrokom prepovedali še tisto edino vecerno risanko, sladkarije, ki so jih dobili mogoce enkrat na mesec, igranje s prijatelji in vse najlepše stvari, se otroci niso vdali in nikomur niso povedali, kaj se je zgodilo. Ampak ta kraval z oknom ni bil kar tako pozabljen, saj je bila to res velika rec in popravilo je bilo drago. No, z leti se vse pozabi, kot se z dežjem ali snegom izbrišejo sledi, in nihce še danes ne ve, kdo je pred toliko leti razbil okno v majhni nizki šoli z velikimi okni v majhni vasi Kisovec. Morda se vam to, da nihce ni ugotovil, kdo je bil kriv in kaj se je zgodilo, zdi nemogoce, a je bilo res. Zagotovo bi danes otroci, ce bi jim prepovedali gledanje televizije, uporabo telefona, igranje igric …, povedali, kdo je bil kriv. Ta zgodba pa se je dogajala malo po drugi svetovni vojni in takrat je bilo tovarištvo ena najpomembnejših vrednot tudi pri otrocih. Vcasih je bilo super, saj nihce ni ugotovil, danes pa verjetno bi. No, kdo ve? UMA CERNE KLOFUTAR, 7. B O položaju uciteljev v današnji družbi in odnosu do znanja in ucenja ter odnosu med ucitelji, ucenci in starši sem se pogovarjala z mojo mami, ki uci slovenšcino že dvaindvajset let. Povedala mi je, kakšna je bila šola nekoc in kakšna je danes. Moja mami je šolo zacela obiskovati leta 1977, kar se mi zdi, da je bilo že davno. Takrat so imeli ocene že v prvem razredu. Ucili so se, da se spoštovanje do uciteljev in sošolcev kaže z lepim vedenjem. Ko je uciteljica stopila v razred, so vsi vstali in jo lepo pozdravili. Ko je uciteljica odzdravila, so se lahko mirno usedli. Vedenje je bilo ocenjevano. Morali so lepo pisati in imeti urejene zvezke, ker je tudi to vplivalo na oceno. Ce si sodeloval pri šolskih dejavnostih (proslave, casopis, radio), si dobil pisno pohvalo. Vsi ucenci ne glede na izobrazbo staršev so vedeli, da je znanje vrednota. Zato so ucitelje spoštovali. Bili so tudi ucitelji, ki niso imeli avtoritete, vendar so bili za to sami krivi, ker so bile njihove ure zeeeeeloooooo dolgocasne. Prva služba moje mami je bila uciteljica slovenšcine na ekonomski gimnaziji. V nekem razredu je bil dijak, ki je imel same cveke. Bil je metalec in je na hlacah vedno nosil verigo. Ko je pri slovenšcini dobil že cetrti cvek, je prišel pred kateder, odpel verigo in hotel mami pretepsti. V razredu je nastal nemir, ker so ga dijaki želeli ustaviti. Mami ga je mirno prijela za roko in ga odpeljala v kabinet. Tam je zacel jokati in se opravicil. Rekel je, da si zelo želi dobiti pozitivno oceno, a mu nikakor ne uspe. Mami mu je rekla, da bosta skupaj ponavljala snov, da pa naj tudi starši pridejo v šolo. Rekel je, da staršev najbrž ne bo, ker pravijo, da je šola njegova skrb. Starši res niso prišli, ucenec pa se je izboljšal in popravil tudi druge negativne ocene. Moja mami pravi, da takrat sploh ni pomislila, da bi jo ta ucenec res lahko udaril. Še danes se nasmeje, ko vidi nekoga z verigo na pasu. Danes bi starši gotovo prišli v šolo in svojega sina branili, ceš da slovenšcino odlicno zna in da je cveke dobil po krivici. Uciteljski poklic je zelo naporen. V družbi ni dovolj spoštovan, ucitelji imajo prenizke place. Delajo veliko vec kot 8 ur na dan, poleg tega je njihova odgovornost za mlade ljudi zelo velika. Jezna sem, ko kdo rece, da so ucitelji že ob enih prosti, ko pa vidim, da moja mami vsak dan dela še popoldne in velikokrat tudi zvecer. LUCIJA ŽBOGAR, 7. B LJUBEZEN V ŠOLSKIH KLOPEH Najlepši del šole so zagotovo naše osnovnošolske simpatije in ljubezni, cetudi so vecinoma obsojene na kratko življenje .. Saj menda veste, kako pravi tista pesem: Šolska ljubezen na pesek se piše, veter popiha in vse izbriše. A cetudi se naše velike in nesmrtne šolske ljubezni ponavadi res hitro koncajo, bodo za vecno ostale zapisane v naših pesmih. LJUBEZEN V ŠOLSKIH KLOPEH Ljubezen v šolskih klopeh pritihotapi se kar nevede. Noben se je ne zave, dokler misli ne ponore. Ko Miha v Niko se zazre, za matematiko mu prav vseeno je. Ko Brigitka o Simonovih kodrih sanja, Prešeren o Primicevi Juliji sanja. Nina z angleškimi verzi hiti, da Brunovo srce osvoji. Ceprav dobro ve, da to mogoce ni, saj Bruno Mars v Ameriki živi. Ubogi profesorji od nas znanja želijo, a v naših glavah pomladne simpatije norijo. Noben ucitelj ne razume, da namesto strokovne literature je boljše sanjarjenje do polnocne lune. PATRICIJA MOHORIC, 7. A Ljubezen se v šoli vsako leto prikaže. Lahko je stara, lahko pa tudi nova zraste. Nikoli ne veš, kdo bi lahko bil. Mogoce se izve, a prav kmalu ne. Fant v punco se zaljubi, jo zasleduje vsepovsod, vsak dan se ji približuje. Punca pa v fanta, vsak dan v novega, zato se nikoli ne ve, v katerega je zaljubljena. ALJA SMOLEJ, 7. B LJUBEZEN NA PRVI POGLED Ko v šolo sem stopila, sem se v njega zaljubila. Zato sem v šolo še raje hodila, in se je zelo veselila. Vedno sem si želela, da bi z njim sedela. Na listke srcke bi risala in bi njemu jih poslala. Ker se to še ni zgodilo, se srce mi je zlomilo. Gledam ga in obcudujem, v mislih se mu približujem. LARA PRACA, 7. B TEJA STAMENOVA, 5. C LJUBEZEN Ljubezen je, ce gledaš v nebo, in si misliš, kako je vse lepo. Ljubezen je mocna vez, ki je ne premaga niti mocan bes. Ljubezen ti sledi na vsakem koraku, ko hodiš in ko letiš po zraku. SANDRA KRAJCER, 7. B LJUBEZEN V ŠOLI ŠOLSKA LJUBEZEN Ljubezen v šoli je kakor v roli. Zatrapaš se v nekega decka, v njegovi bližini si vroca kot pecka. Metuljcki, ki spijo v tvojem trebuhu, izbruhnejo kot v puhu, ko ga srecaš na hodniku ali po pouku. O njem ves cas govoriš, svoji prijateljici težiš, da ji je na koncu že dovolj, le en dan hoce premor. Ko pa ugotoviš, da vsega, kar si želiš, pac ne dobiš, si jezna in se odlociš, da ga preboliš. LUCIJA ŽBOGAR, 7. B V šolski klopi sedim in na njega naletim. Se zaljubim do ušes, sem mu nadležna kot mrces. On me niti ne pogleda, jaz pa sem vsak dan bolj bleda. Pri meni se nikoli ne ustavi, še manj pa me kdaj pozdravi. Kmalu sem si obljubila, da ga bom pozabila. Ko pa se bo to zgodilo, vse me bo minilo. TAJA DVANAJŠCAK, 7. B LINA JOGIC, 6. B LJUBEZEN V ŠOLSKIH KLOPEH Šolska ljubezen je velika bolezen. Ce fant jo gleda, postane cisto bleda. Med poukom si listke izmenjujeta, drug drugega varujeta. A kdo ve, kako dolgo to traja, dokler on ljubosumen ne postaja. Ko si v ljubezni jezen, pride šele huda bolezen. Nato se ji on opravici, ona pa se zanj nalici. Spet vse v redu je in v šolskih klopeh spet ljubezen je. NIKA POR, 7. B LJUBEZEN Ljubezen je nora kot najhujša nocna mora. Iz nje se nikoli ne zbudim in se nikoli ne umirim. Noro sem se zaljubila in na vse drugo pozabila. Sem si obljubila, da ga ne bom pozabila. Ljubezen moja name caka, ura že urno tiktaka. Ko sem prišla na Bled, povabil me je na sladoled. Je rekel, da mi placa jaz pa sem pokimala, saj se to splaca. Sem mu bila hvaležna in do njega nežna. SARA ZLATANOVA, 7. B LJUBEZEN NA KRATKO Vanj sem se zaljubila, svoje srce mu podarila. Skupaj ocene sva si delila in ure v šoli lažje prebila. Lepe besede sva si govorila in vecno ljubezen si obljubila. A kaj ko najina ljubezen je minila in vsak na svojo pot sva stopila. KLEJA DOLINAR, 7. B LEPA LINA ZALJUBLJEN SI! Nekoc, ko sem šel v kino, sem se zaljubil v lepo Lino. A na žalost sem takoj ugotovil, da sem na napacno pot zavil. Saj ona že imela je princa na belem konju, jaz pa cudil sem se njenemu vonju. Raje sem odnehal, kajti kmalu bi od napora za ziher opehal, ker ce ne bi, bi bila to doživljenjska mora. NOEL MILOST, 7. B Zaljubljen si! To že trava govori. Ko jo poslušaš in sladko cokolado okušaš. Zaljubljen si! Pa ne do ušes, temvec do nebes. Z letala se vidi, kako ji mahaš in kliceš: »Pridi!« Zaljubljen si! Nikogar ni, ki dan unicil bi ti, ce si z osebo, ki v življenju tvoje bližine si želi. UMA CERNE KLOFUTAR, 7. B LJUBEZEN Je nekaj, kar se ti zgodi le enkrat v življenju, je nekaj, kar ni podobno trpljenju, je strast in je srcna past, je lepa, a vcasih tudi slepa, je sladka in v dvoje gladka, imenuje se ljubezen in spominja na nekakšno bolezen, okrog nje se svet vrti in to si zame ti! NEJC FLORJANCIC, 7. B LJUBEZEN, ljuBEZen, ljubezen, ljUBEZEN, LJUBEZEN, ljubezen, ljuBEZEn, ljuBEZEN Ljubezen je tako lepa, da je vcasih tudi slepa. Zapre nam oci, da resnica ne boli. Ljubezen je v zraku, ko vidimo lunin sij v mraku, ko zvezde zasvetijo, da metuljcki v trebuhu poletijo. Pticki žvrgolijo, rožice cvetijo, poljubcki letijo, dokler ne zadenejo simpatije. Besede pa medtem letijo, dokler ljubezni ne spodbudijo. RADA TE IMAM! Metuljcki poletijo stran, da pridejo z ljubeznijo na plan. NATALIJA BARIC, 6. A V park, na sladoled, v kino, kamorkoli s tabo je fino. Skupaj sva kot luna in mrak, ti si zame pravi junak. V vesolju sva kot dva planeta, v slašcicarni pa kot dva korneta. Na pot se skupaj odpravljava, s tem predstavo življenja si pripravljava. Ptice na drevesu pojejo o dnevih, ki pridejo in gredo kot najina ljubezen in poleti veter prijeten. Slediš mi kamorkoli grem, na katerikoli poti potujem, k blešcecemu potoku, kjer gledam tvoj odsev v njegovem toku. MAJA LUNAR, 7. A KAJ JE V ZRAKU? Kaj je v zraku? Nekaj nevidnega, a vselej resnicnega: Cemu je v zraku? Da srce ponori in zardimo v lica vsi. Kako je v zraku? Mogoce lebdi, mogoce samo nori. Kdaj je ljubezen v zraku? Mogoce takrat, ko Valentin najde kljuc od korenin. PATRICIJA MOHORIC, 7. A VILA Živela je nekoc neka cudna vila, ki si ljubezen v clovekovem življenju je izborila. Nihce ne ve, kje, kako in zakaj jo je dobila. A ljubezen v življenju ni prav mila, še posebej, ko v puberteti dobi krila. Ko vila ljubezen je odkrila, dalec v sebi jo je skrila. AŽBE POLŠAK, 7. A MOGOCE POSTANEVA FANT IN DEKLE Vsakic, ko me ogovoriš, zardim. Vsakic, ko me pogledaš, znorim. Vsakic mislim nate, karkoli storila bi zate. Mislim, da sem zatreskana vate, ker vedno mislim le nate. Vcasih razmišljam, kako bi bilo, ce bi midva hodila. Gledala bi te milo in bilo bi res zanimivo. Poskušam ti napisati pesem, a refren je vedno smešen. Rišem naju skupaj v parku, v temnem vecernem mraku. Zanima me, kaj si ti misliš o meni. Mogoce postaneva fant in dekle, takrat pa ti recem: »Tesno me objemi.« MIA MUNIH LAKOTIC, 7. A NA VSEM ŠIRNEM IN MALEM SVETU Na vsem širnem svetu ni junaka, ki našel bi slona v polpetu. Na vsem širnem internetu ni dobrega podatka o spletu. Na vsem širnem planetu ni dobrih pravil v prometu. Na vsem velikem portretu ni krave, ki hodi proti kmetu. A v malem ogledalu bo moc videti kmalu, deklico malo, ki v roki bo imela pihalo. V vse široko in malo je že stopilo njeno stopalo, a najbolj deklica uživa, ce je ob stopicanju ne opece kopriva. LARA STOILOV SPASOVA, 7. A IŠCE TE SRECA, UM TI JE DAN, NAŠEL JO BOŠ, AK NISI ZASPAN! Rezultat iskanja slik za valentin vodnik V letošnjem šolskem letu mineva 200 let od smrti Valentina Vodnika, ki je izdal prvi casopis na Slovenskem z imenom Ljubljanske novice. Prav je torej, da se ga spomnimo tudi v našem šolskem casopisu. Valentin Vodnik pa je tudi avtor prve pesniške zbirke v slovenskem jeziku z naslovom Pesmi za pokušino ter Prešernov pesniški vzor. Ucenci ga poznamo predvsem po njegovi znameniti pesmi Dramilo, ki je osmošolce pripravila h globljemu razmišljanju o tem, kako je s sreco v njihovih življenjih. Valentin Vodnik: DRAMILO Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava. Pólje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupcija tebe redé. Za uk si prebrisane glave pa cedne in trdne postave. Išce te sreca, um ti je dan, našel jo boš, ak' nisi zaspan. Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi! Lenega caka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokal. Pogosto se sprašujem, kaj je sreca. Ali je to streha nad glavo, možnost izobrazbe, imeti hrano in pijaco, je to ljubezen...? Verjetno ima vsak izmed nas drugacen odgovor na to vprašanje. V življenju imam sreco, da sem se rodila ljubeci družini v miroljubni državi. V Sloveniji ni nikakršnih vojn, bitk in podobnega, prav tako ni bojazni za naša življenja. V moji družini se imamo radi, podpiramo drug drugega, si pomagamo, se tolažimo in si zaupamo. Imam možnost izobrazbe. Starši mi omogocajo, da obiskujem osnovno šolo, srednjo šolo in ce bo vse prav tudi fakulteto. Omogocajo mi tudi pomoc pri ucenju (npr. ce cesa ne razumem, mi razložijo, preverijo moje znanje...). Lahko se tudi zabavam. Omogoceno mi je obiskovanje treningov. V prostem casu se lahko družim s prijatelji, grem v kino, na bovling, biljard, si ogledam kakšno igro ali opero, obišcem koncert... Doma se lahko kratkocasim z raznimi igrami in sestavljankami ali pa si pogledam kakšen film ali videoposnetek, igram igrice, poslušam glasbo... Možnost imam tudi, da grem na pocitnice ali na izlet v druge kraje in države. Slovenci se ne zavedamo, kakšno bogastvo, obilo vsega imamo in da nam prav nic ne manjka. Saj je že Valentin Vodnik pred vec kot 200 leti zapisal, da je slovenska zemlja zdrava in najboljša in da lahko veliko obrodi, da smo se Slovenci sposobni uciti in da vsak lahko najde sreco, ce to le želi. ANUŠA KRISTAN, 8. A Srecen sem, ker sem se rodil v varni državi, cesar za mnoge današnje otroke ne moremo trditi. Vesel sem, ker lahko hodim v šolo, saj mislim, da je to nekaj najboljšega. V šoli imaš prijatelje, s katerimi se lahko družiš, poleg tega pa se tudi veliko stvari nauciš. Vsi otroci na svetu nimajo te možnosti. Ko pogledam, da eni otroci nimajo pitne vode in hrane, se pravzaprav šele zavem, kako je pomembno imeti te stvari. Mnogi od njih umirajo od bolezni in lakote, nimajo oblacil, stanovanja... Jaz bi vsem razdelil enako pitne vode in hrane ter ostalih stvari, saj imamo na eni strani sveta prevec vsega, na drugi pa nimajo nic. Danes je tehnika že zelo napredovala, zato mislim, da bo v prihodnosti lažje življenje za vse. Seveda pa ne smemo biti leni, saj lahko le z vztrajnostjo in trdim delom dosežemo svoje cilje. Jaz sebe v prihodnosti vidim kot programerja, saj sem že kot majhen želel postati clovek, ki bo delal za racunalnikom. Rad bi zacel tudi profesionalno igrati nogomet, kar bi mi bilo kakor druga služba. Vidim pa se tudi kot oce in bi hotel imeti dva otroka in sicer fantka in puncko. FILIP OBRADOVIC, 8. B Sreca je nekaj, cesar ne moreš kupiti. Sreco imaš, ce imaš starše, na katere se lahko zaneseš. Sreco obcutiš, ko nekaj dobiš. Lahko pa jo obcutiš tudi, ko nekaj podariš. In to ne le materialne dobrine. Denar namrec ne osreci cloveka. Dokaz so nekateri ljudje, ki so srecni, pa nimajo veliko denarja. Srecen si, ko si s prijatelji in se družite, saj ce tega ne izkoristiš, ti je lahko žal. Sreco imaš, da lahko hodiš v šolo, ceprav morda trenutno ne misliš, da je to zate dobro. Veliko ljudi pa nima take srece. Veliko ljudi, tudi otrok, je brez hrane, brez staršev, brez nekoga, na katerega se lahko zanesejo, kadar so v stiski. Želim, da se tudi tem ljudem nekoc vendarle nasmehne sreca! SVIT KECELJ, 8. B »OKO SPOMINA SEŽE DALEC« (Zgodbe, posvecene spominu na našega velikega književnika Ivana Cankarja) Rezultat iskanja slik za ivan cankar Letošnje šolsko leto je bilo na kulturnem podrocju posveceno predvsem spominu na Ivana Cankarja, našega velikega pisatelja in dramatika. 11. decembra je namrec minilo natanko 100 let od njegove smrti. Njegovo znamenito zbirko crtic Moje življenje so ucenci 8. in 9. razreda letos prebirali za Cankarjevo tekmovanje. V njej se pisatelj spominja svojega otroštva in mladosti, ki nista bila vselej lepa in brezskrbna, ampak kdaj tudi pretresljivo žalostna in boleca. V eni od crtic pravi: »Oko mojega spomina seže dalec, prav do tretjega leta moje dobe.« Ta njegova misel nas je spodbudila, da smo malo raziskali, kako dalec pa seže naše »oko spomina«. In nastali so prav zanimivi zapisi ... ROJSTVO 1. decembra 2009 se je v ljubljanski porodnišnici s pomocjo carskega reza rodil Tadej Grega Potocnik. Njegova mamica ni dobro prenašala anestezije, zato je krepko zaspala in prespala celoten porod, prebujanje, pestovanje svojega otroka. Tako je bil prvi, ki je v rokah držal Tadeja, njegov ocka. Mamico so sicer skušali zbuditi, pa brez velikega uspeha. Se je pa mamica zato zbudila ob enajsti uri zvecer, ko so vsi že spali, in prvo vprašanje je bilo: »Kje je moj otrok?« Sestre so bile zelo prijazne in ji povedale, da njen otrok spi in da ji ga ne morejo prinesti. Mami se je zbudila ob dveh zjutraj in še enkrat vprašala: »Kje je moj otrok?« Sestre so ji povedale, da še vedno ne morejo pripeljati otroka. Mamica se je zbudila ob petih zjutraj in spet je vprašala: »Kje je moj otrok?« Sestra ji je povedala, da otroke pripeljejo kasneje. Koncno je bila ura devet dopoldne in zaslišali so se kolešcki vozickov. Ti otroški vozicki so izgledali kot plasticne škatle na kolesih. Skoznje se ni videlo veliko, razen malo lask in glavic. Ko so pripeljali vozicke, je moja mami, ker je bila na robu, hotela videti, kje je njen otrok. Najprej je videla crne copke las in je že takoj prepoznala, da to ni njen otrok. Nato so prinesli drugega otroka in spet to ni bil njen otrok. In nato so prinesli tretjega in ta je imel roza lase, takšne, kot jih mamica še ni videla, in to sem bil jaz. TADEJ GREGA POTOCNIK, 3. A PRIJATELJI Opisala bom zacetek svojega prijateljstva z Ano. Spoznali sva se v vrtcu. Ana je na zacetku imela veliko prijateljev, moji prijatelji pa so šli v šolo. Ana je stopila k meni in se zacela pogovarjati. Ugotovili sva, da imava veliko skupnih interesov. Postali sva majhni prijateljici, leta so minevala in z leti je najino prijateljstvo raslo. Sedaj sva najboljši prijateljici in se ne prepirava. NINA POTOCNIK, 3. A ROJSTNI DAN Ko sem bila majhna, sem se zelo zabavala. Cetrti rojstni dan sem praznovala v Zbiljah. Imela sem lepo in veliko torto. Oblecena sem bila v rožnato obleko z rjavimi pikami. To je bila moja najljubša obleka in najljubši trenutek v mojem življenju. Ko sem odprla eno darilo, sem zagledala Hello Kitty. Ko sem odprla še ostala darila, sem zagledala še plišastega konja, žogo in plastelin. Vsega sem se zelo razveselila. Rada praznujem svoje rojstne dneve zunaj. To so moji najljubši trenutki in najlepši spomini. PIA GLAMOCANIN URBANC, 3. A POTOVANJE Z LETALOM Bilo je za moj 5. rojstni dan. Ko sem se zbudila, mi je mamica vošcila za rojstni dan in rekla, da ima zame presenecenje. Odpeljali sva se na letališce, se vkrcali na letalo in odleteli v Beograd. Po pristanku naju je na letališcu pricakal gospod. Odpravili smo se proti parkirišcu in ko smo prišli do avta, me je cakalo presenecenje. Usedli smo se v avto in zaslišala sem cuden zvok. Mamica je nekaj vzela v roke in rekla, da je to moje darilo. Bil je kuža, ki je bil še cisto majhen. Ime mu je bilo Oli. V spominu mi je ostal dan, ko sem šla z mamico v službo. Zanimivo je bilo biti del posadke. Priprave pred letom, odhod na letalo, sprejem potnikov in sam let – vse to si bom za vedno zapomnila. Na povratnem letu pa sva z mamico nekaj ušpicili. Moj dedek se je vracal s službene poti in bil potnik na letalu. Skrila sem se v zadnji del potniške kabine. Dedek ni vedel, da sem na letalu. Ko so se vsi potniki posedli, sem odšla do dedija in ga prijetno presenetila, da je imel kar solzne oci. Potem smo šli nazaj v Kranj. MARINA ĐORĐEVIC, 3. A NA MORJU Vsako leto obiskujemo morje in vsako leto obišcemo drug kraj. Ko sem bila stara štiri leta, smo se odpravili na Hrvaško v mesto Mareda. Tam je bila plaža s kamencki ter v vodi veliko skal. Jaz in moj bratec sva imela vsak svojo ribiško mrežo, s katero sva lovila majhne ribice in školjke. Veliko sva raziskovala po plaži. Ob vstopu v morje je bila velika skala, ki je pritegnila najino pozornost. Opazila sva, da se ob njej pod skalami nekaj premika. Poklicala sva oceta, naj nama pomaga. Ob premiku kamna sva zagledala velikega raka, ki je bežal po plaži in iskal skrivališce. Midva z bratcem sva ob tem mocno zakricala in tekla za njim, tako sva bila navdušena, da sva se glasno smejala in vpila, kdo ga bo ujel. Rak je tako hitro tekel, da nama ga ni uspelo ujeti. Pomagal nama je oce, ki ga je za kratek cas ujel, da sva ga pogledala od blizu, nato pa smo ga spustili, da je šel naprej. Ob tem dogodku sem bila zelo navdušena. LANA CAJIC, 3. A MOJ DEŽNIK To se je zgodilo takrat, ko sem bil star tri ali štiri leta. Ta dogodek je bil zelo smešen. Še vedno se spomnim, kot bi bilo vceraj. Bilo je lepo jutro, samo da je malo padal dež. Mami me je nosila, jaz pa sem držal dežnik. Zacel je pihati veter. Hodila sva proti vrtcu. Ko je nehalo deževati, mi je mami rekla, naj zaprem dežnik. Namesto da bi dežnik zaprl, sem ga spustil. Odletel je na cesto. Sreca, da na cesti ni bilo avtomobilov. Dežnik se je polomil, jaz pa sem se naucil, naj ne spušcam dežnika, zlasti ne takrat, kadar mocno piha. ANIS DULIC, 3. A PRVA MEDALJA V drugem razredu sem zacel hoditi na šah. Šel sem na prvo tekmovanje v šahu in dobil srebrno medaljo. Bil sem zelo vesel in presrecen, saj tega nisem pricakoval. To je bila moja prva medalja. DANILO JOVICIC, 3. A MINI PLANICA Najlepši dogodek zame je bil, ko sem šel prvic skakat na Mini Planico. Star sem bil pet let. Mini Planica je neke vrste potujoca skakalnica za otroke. Nekega vrocega poletnega dne sva se z mamico odpeljala v Tržic, kjer je bila takrat postavljena Mini Planica. Hotel sem preizkusiti skakalnico, da bi izvedel, kako se pocutijo pravi skakalci. Tam sem dobil celado in smuci moje velikosti ter pocakal, da sem bil na vrsti. Spustil sem se po skakalnici in padel. Vendar sem poskušal še veckrat. Ko sem nehal skakati, sem bil strašansko moker, saj sem se pri doskoku veckrat usedel na mokro doskocišce. Hvala bogu, da sem imel sabo za preobleci. Cisto nic me ni bilo strah, samo vztrajal sem, dokler mi ni uspel skok brez padca. MATIJA BAJC, 3. A DRŽAVNO PRVENSTVO V ŠAHU Zelo rad igram šah, hodim na tekmovanja in se družim s prijatelji. Zelo me je zanimalo državno prvenstvo, zato sem prosil atija, da me prijavi. Državno prvenstvo je potekalo v Portorožu. Trajalo je tri dni. V moji kategoriji je bilo 26 tekmovalcev iz cele Slovenije. Uspelo mi jih je premagati in na koncu sem osvojil 1. mesto ter dobil zlati pokal. ŽIGA OREL PLEVEL, 3. A STARI RACUNALNIK PRIPOVEDUJE Jaz sem stari racunalnik. Spravljen sem v veliki omari nekje v nekem kabinetu. Že zdavnaj sem pozabljen, zato sem zelo žalosten. Vcasih sem bil racunalnik v enem od prvih razredov, a ne spomnim se, v katerem. Spomnim se pa, kako so name reševali razne interaktivne vaje, poslušali glasbo na meni, iskali po spletnih straneh in še mnogo stvari so poceli na meni. Ampak sem se pokvaril. Bil sem zelo star in nisem mogel vec prenašati toliko podatkov, zato sem se ugasnil. Sedaj se pocutim kot odpadek. A v sebi imam ohranjene zelo lepe spomine. JULIJA RAKAR, 4. A DOBILA SEM BRATCA! Ko sem bila stara tri leta, sem si zelo želela sestrico ali bratca. Nekoc pa je mama za nekaj dni odšla v bolnico. Seveda sem jo vsak dan obiskovala. Ko je prišla domov, je v narocju držala dojencka. Vprašala sem jo, ali je puncka ali fantek. Odgovorila mi je, da je to moj novi bratec. Zelo me je zanimalo, kako mu je ime. Izvedela sem, da mu je ime Marko. Ko ga je mama previjala, sem ga zelo rada žgeckala po trebuhu. Med kosilom je bil bratec vedno v svoji posteljici. Kadar pa se je sredi noci zacel jokati, se nisem ravno dobro naspala. JULIJA JOVANOVIC, 4. C NA TRAKTORJU Ko sem bil star štiri leta, sem oboževal vozila. Bili smo na morju in sonce je žgalo na nas. Najraje sem imel ogromna vozila, kot so na primer tovornjak, buldožer, traktor … Slednji se je vsak vikend odpeljal pobrat odpadno vejevje. Nekega dne sva se z ocijem odpravila do bližnje trgovine. Mimo naju je pripeljal traktor. Ko sem ga opazil, sem zacel vzklikati »takto, takto«. Voznika sta bila tako prijazna, da sem se nanj lahko usedel. Takrat sem bil presrecen. MAKS GOLI, 4. C JAZ IN COCO NA SUPU Nekega vrocega poletnega dne, ko sem bila stara šest let, smo se odlocili, da se gremo kopat v Bohinjsko jezero. Na plaži je bilo veliko ljudi, ker je bila voda hladna. Oci mi je povedal, da se nam bosta pridružila dva prijatelja s svojim psom Cocom. Pocakali smo jih na plaži. Napihnili smo kajak in vanj dali naše stvari. Komaj sem cakala, da se prikažejo izza vogala. Še posebej sem se veselila Cocota, ki ga imam zelo rada. Kadar pride k nam domov, pocešem njegovo dolgo, belo mehko dlako. Ko nisem bila pozorna, so se izza vogala prikazali Manca, Mark in Coco. Mark je veslal, ko je Manca držala Cocota, da ne bi skocil v vodo in odplaval. Ko so prispeli do obale, smo se pozdravili. Coco je skocil s supa, veselo mahal z repom in pil jezersko vodo. Zaradi tega mu je bilo kasneje zelo slabo in je skoraj bruhal. Dogovorili smo se, da odveslamo do prelepe plaže z belimi kamencki. Tam so nam dovolili, da s Cocotom sama preizkusiva sup. Že dolgo casa sem si želela preizkusiti napihljivo desko, zato sem bila zelo vznemirjena. Splezala sem nanjo, Coco se je usedel predme in že sva odplula. Kmalu je zapihal mocan veter, zato sem težko obracala veliko desko v pravo smer. Pogledala sem proti obali in ugotovila, da sva že zelo dalec. Plaža je izgledala manjša in ljudi na njej sem komaj še prepoznala. Voda pod nama je bila zelo temna in globoka. Z vso mocjo sem zavesla in se s Cocom ponovno približala obali. Starša sta me ves cas opazovala in bila ponosna na najin podvig. Tudi Coco je zelo užival. To je bil zame zelo zabaven in vznemirljiv dan. Komaj cakam poletje, da ponovno zaplujeva. SARA PLANINŠEK, 4. C NA MORJU Ko sem bil star približno štiri ali pet let, smo odšli s starši v Portorož v Bernardin. Bil sem zelo vesel, ko mi je mami rekla, da gremo v bazen. Oce je kupil vstopnice, midva z mamico pa sva se odšla preoblec. Nato smo odšli v bazen. Bil sem malo žalosten, ker nisem znal plavati. Odšli smo do ležalnika, da mi mami natakne rokavcke. Mami je odšla z mano v majhen bazen. Ko je videla, da se lepo igram in da ji ni treba biti zraven mene, je odšla do ležalnika. To priložnost sem takoj izkoristil. Cisto na skrivaj sem se izmuznil od mamice in ocija in odšel do globokega bazena. Takrat sem zacel razmišljati, da v resnici znam plavati, vendar sem se hudo uštel. Ko sem prišel do globokega bazena, sem skocil vanj. Naenkrat sem se zacel utapljati. Na sreco je bil zraven starejši gospod. V zadnjem trenutku me je potegnil iz vode. Medtem sta me moja starša obupano iskala. Koncno sta me našla. Stari gospod jima je rekel, da sem hotel plavati v globoki vodi. Zelo sta me oštela in rekla, naj nikoli vec ne grem sam brez dovoljenja v bazen. Cez nekaj casa sta se pa koncno pomirila. LOVRO RACIC, 4. C Stara sem bila pet let, ko se mi je zgodil dogodek, ki vam ga bom zdaj opisala. Med pocitnicami smo se odpravili na morje. Zelo sem bila vesela, ko smo prispeli. Takoj sem hotela iti plavat v morje, ampak mi starša nista dovolila. Najprej smo se morali razpakirati, šele potem smo lahko šli na plažo. Komaj sem cakala, da lahko skocim v morje. Ko sem skocila, me je oci ujel. Zacela sva plavati, mami pa je na plaži pripravljala piknik. Z ocijem sva prišla iz vode in šla k mami. Tam sem tudi malo pojedla. Tedaj pa sem zagledala napihljiva igrala in trampolin. Šla sem pogledat. Pihal je mocan veter. Ko sem stala pred napihljivimi igrali, so se zaradi vetra odpela iz vrvi. Skoraj so padla name. Oci je hitro pritekel, me zgrabil in stekel stran. Napihljiva igrala pa so padla na trampolin, ki se je zato poškodoval. MARINA JOSIPOVIC, 4. C POŠKODOVANO KOLENO Ko sem bila stara šest let, se mi je v šoli zgodilo nekaj najbolj groznega v življenju. Zjutraj sem se zbudila kot vsak navaden dan med tednom. Pripravila sem torbo, si umila zobe in se oblekla. Odpravila sem se v šolo. Že zjutraj pa sem cutila, da se bo zgodilo nekaj groznega. Na urniku je bila tudi športna vzgoja. Preoblekli smo se v športno opremo in odšli v vecnamenski prostor. Tam smo se najprej ogreli. Najprej smo ogreli dele telesa, potem pa je sledil tek. Tekli smo navaden tek, potem smo hodili, cez nekaj casa pa smo tekli po prstih. Moja sošolka mi je rekla, naj tecem hitreje, a jaz je nisem slišala. Ko sem bila ravno pri omari, me je sošolka porinila naprej in s kolenom sem priletela v omaro. Ko sem pogledala koleno, sem videla belo kost. Uciteljica je poklicala moje starše, starši pa moje stare starše. Že v naslednjem trenutku je moj dedek stopil skozi vrata in me odpeljal k zdravniku. Tam sem izvedela, da imam prebito koleno. Naslednji dan sem že lahko šla v šolo. Cez nekaj casa se mi je koleno pozdravilo, a tega dogodka ne bom nikoli pozabila. ANA LUNAR, 4. C KO TI SPODRSNE Nekega dne, ko sem bila stara dve leti, sva jaz in moj brat tekala po celem stanovanju. Moja mami pa je pekla piškote. Ko sva z bratom še vedno tekla, je mama rekla, naj nehava, da se ne bova poškodovala. Moj brat je nehal, jaz pa še vedno ne. Metala sem se na postelje, hopsala in se smejala, mama pa mi je govorila, naj neham. Potlej mi je v dnevni sobi spodrsnilo in sem se zaletela v rob mize, naravnost v zobe in izpadli so mi trije od njih. Kricala sem »oci, oci, oci, oci ...«. Mama je poklicala ocija in hitro smo se odpeljali k zobozdravniku. Zelo sem se jokala, ko so mi dali vato v usta, pa je bilo vse v redu. TIJANA STOJANOVA, 4. C NESRECA NIKOLI NE POCIVA Nekega dne sta me poklicali prijateljici in me vprašali, ce bi prišla kaj ven, da se malo družimo. Z Niko in Lino smo odšle skupaj na dvorišce. Ker pa nam je hitro postalo dolgcas, smo poklicale Tašo in Natalijo. S seboj sta prinesli žogo za odbojko, saj sta bili prepricani, da želimo igrati odbojko. Toda ker smo želele igrati tudi košarko, smo vse skupaj odšle k meni domov. Hitro smo se vrnile na igrišce, kjer so že cakali naši sošolci. Skupaj smo se dogovorili, da bomo igrali košarko, in sicer fantje proti dekletom. Igra je bila zanimiva, vse dokler nisem pri metu na koš nerodno stopila. Takoj sem vedela, da je z nogo nekaj hudo narobe, saj mi je hitro otekla. Zaradi strahu, da imam zlomljeno nogo, sem prosila prijateljice, da mi pomagajo priti do klopce. Nisem mogla stopiti na nogo, zato so mi prijateljice svetovale, da poskušam gleženj razgibati in se potem obujem. Potem sem z njihovo pomocjo prišla domov, kjer mi je mama takoj dala mrzel obkladek. Oce se je odlocil, da me odpelje do zdravnika, kjer so mi naredili rentgen in me takoj potolažili, da gre le za zvin gležnja. Zdravnik mi je priporocil, da moram tri dni pocivati. To je bila zame zelo težka naloga, saj imam veliko energije. KALINA RADULOVIC, 6. A KAJ STORIŠ, CE JE SOŠOLEC NASILEN? Fizicno nasilje je zelo nevarno pocetje, saj lahko od majhnega udarca pride tudi do vecje poškodbe. Udarcev nikoli ne vrni, saj nasilnežu daješ s tem samo spodbudo k še vecjemu nasilju. Tisti, ki se nasilju ne morejo odreci, naj se postavijo v vlogo tistega, nad katerim se izvaja nasilje. Nobeni žrtvi ni prijetno, ce doživlja nasilje. Nekateri starejši fantje se najprej samo šalijo, potem pa preidejo na žaljenje, ki se na koncu konca tudi s pretepom. Ce te kdo udari, mu reci, da hoceš mir in da naj se to »igra« s kom drugim. Ce pa sošolec vseeno ne odneha, pa mu reci, da boš o tem povedal staršem, ravnateljici in uciteljem. Takrat se bo nasilnež zagotovo prestrašil. Dobro je, da o takem nasilju ne molciš, ampak to takoj poveš starejši osebi. In verjemi, da boš imel po tem nasilju mir pred takim sošolcem. ARON KABIC, 6. A JAZ – UCITELJ/UCITELJICA Sem ucitelj zgodovine in razrednik 8. b razreda. Ucenci so mi dali vzdevek »ta mladi«, saj sem eden najmlajših ucitelje na šoli. Poucujem na OŠ Toneta Pavcka. Pri zgodovini vsaj ucenec dobi tri ocene, in sicer eno za referat, eno ustno in eno pisno oceno. Ucenci me morajo vikati, jaz pa njih tikam. Pri zgodovini se vcasih tudi zabavamo, tako da ucenci vcasih sploh ne vedo, da sem jim na tak nacin razložil novo ucno snov. Vsako uro preverjam, ce se sproti ucijo. Ucim jih tudi, kako se naredijo zanimive PowerPoint predstavitve. JUŠ KECELJ, 6. A Sem uciteljica matematike. Vem, da me ucenci na skrivaj klicejo »matka«. Z njimi se veliko pogovarjam, vcasih kar s kakšno igrico rešimo racun. Seveda pa to pocnemo le takrat, ce je v razredu tišina. Poucujem jih tako, da jim zastavim nalogo in jim dam nekaj casa, da razmislijo. Potem preverim, ali razmišljajo v pravo smer. Ce je njihova razlaga vsaj delno pravilna, jim jo pomagam dokoncati. Mislim, da kljub temu da matematika ni najbolj priljubljen predmet, radi delajo matematicne naloge. LANA MITRAŠINOVIC, 6. A Ucim geografijo. Ucencem dam na prosojnice snov, zapisano po alinejah, ki jo tudi prepišejo. Ucenci me imajo zelo radi. Ce potrebujejo mojo pomoc, sem jim vedno na voljo. Imam tudi predure za dopolnilni in dodatni pouk. Vedno jim snov razložim dvakrat, tako da se vecina snovi zapomnijo že v šoli. Ko jim dam domaco nalogo, jim razložim, kaj morajo narediti, tako da naslednjo uro ni nihce brez domace naloge. Ce kdo pri pouku ne sodeluje, mu dam malo vec domace naloge ali pa jim dam ucne liste, ki jih morajo namesto v skupini rešiti samostojno. ŠPELA TERAN, 6. A PIKAPOLONICA Ko sem bila stara dve leti, še nisem obiskovala vrtca. Cuval me je dedi, dokler starša nista prišla iz službe. Spomnim se, da mi je mami vsak dan, ko se je vrnila, prinesla cokoladno pikapolonico. Le tako sem zjutraj dovolila, da je odšla od doma, saj sem bila prepricana, da gre iskat pikapolonico zame in se vrne popoldne. MAŠA SUBOTIC, 9. B VZTRAJNOST Že od nekdaj sem zelo trmasta in rada vztrajam pri svojem. Še moj najzgodnejši spomin mi dokazuje, da staršem zelo rada mešam štrene. Imela sem štiri leta, ko smo se s starši odpravili na malo daljši sprehod. Ob koncu poti sem bila že cisto izmucena. Ati me je velikokrat nosil na »konjicka«, zato sem ukazovalno rekla: »Sila!« To je pomenilo »nosila«, se pravi, da bi rada, da me nosi. Ati me je dvignil in nosil na hrbtu, ampak tudi tega sem se kaj kmalu navelicala. Zato sem se zadrla: »Dila!« To pa je pomenilo »hodila«. Ati me je spustil na tla in spet sem šla peš. Ampak, ko sem prehodila komaj nekaj metrov, sem se spet hotela nositi. Ati me je potrpežljivo ponovno dvignil in nosil. Jaz pa sem takrat hotela spet hoditi. Ati me je spet položil na tla in cez par metrov sem se hotela spet nositi. Takrat je atiju prekipelo in moj ukaz ni bil izpolnjen. Bruhnila sem v jok in se še celo pot po mestu drla: »Sila, sila, sila …!« NEJA PRODAN, 9. A USTVARJAMO TUDI V ANGLEŠCINI Ucenci naše šole se ne izražajo ustvarjalno le v slovenšcini, ampak dokazujejo, da so temu izzivu kos tudi v anglešcini. V nadaljevanju sledi zgodba, ki jo je na Festivalu naše prihodnosti, ki je bil namenjen nadarjenim ucencem, popolnoma samostojno napisala ucenka Natalija Baric. SQUIRREL LIFE In a nice little town a boy and a girl just moved in a new house with their parents. The boy’s name was Peter and the girl’s name was Mina. Peter was younger than Mina and because Mina was his older sister he was sometimes sad and angry because he wasn’t allowed to do things like Mina so he was a little jealous. One day they were playing in the barn that they had in the back of the house. They were playing hide-and-seek and Peter found a hollowed tree. He hid in the tree and found a secret magical transformation portal. He called Mina to come and see the portal. When Mina finally arrived, they both were amazed and curious what would happen if they went through the magical portal. Finally they decided to go through the portal. They took a step closer and the portal said: ‘Think of your favourite animal and dreams will come true!’ Mina and Peter got a little bit scared but they calmed down and started thinking about squirrels. They loved squirrels. They took a step through the portal and they became... squirrels! Mina didn’t know what to do so she started panicking. Peter was very very confused because he was a squirrel in a blue jumper, they both had big teeth and Mina had an orange T-shirt. Orange was Mina’s least favourite colour so she was a little bit angry. They were very hungry. They didn’t want to eat human food. They started eating just nuts. The night had already come so Mina and Peter got scared so they tried to find a hole in the tree in the woods so they could sleep. When they woke up Peter was acting weird. He became evil. Mina didn’t realize that they were sleeping in the magical woods where the evil wizard lived. Mina was very sad because the evil wizard had turned Peter evil. Mina tried to stop Peter from being super weird but all he kept saying was: ‘The goat from the future is mine!’ Mina was scared so she tried to tie Peter up so he would stop moving. Then she called the goat from the future and the goat said: ’Only a quick trip around the magical forest.’ Mina untied Peter and she put him on goat’s back. The goat started jumping from tree to tree. When she finished jumping around the forest Peter became normal again; of course he wasn’t human but at least he wasn’t evil anymore. Mina had enough of this so she pulled Peter by his hand and said: ‘Let’s go home now.’ Mina and Peter jumped through the portal and they became normal again. They were super happy. They decided to never come back again. NATALIJA BARIC, 6. A TEST - KAKO DOBRO POZNAM NAŠO ŠOLO? Odgovori na naslednja vprašanja in ugotovi, kako dobro poznaš našo šolo. 1. Naša šola se imenuje OŠ Matije Copa Kranj. Matija Cop je bil ... A pesnik, pevec in kitarist. D pisatelj in pesnik. B jezikoslovec in literarni zgodovinar. C izmišljena osebnost. 2. Koliko jezikov je znal Matija Cop? A 4. C 14. B 9. D 19. 3. Matija Cop se je rodil leta 1797. Njegov rojstni kraj je ... A Žirovnica. C Ljubljana. B Kranj. D Žiri. 4. Matija Cop je umrl leta 1835. Umrl je zaradi ... A srcne kapi. C utopitve v reki Savi. B padca s konja. D prometne nesrece. 5. Kdaj tocno je bila ustanovljena naša šola? A 25. junija 1988. C 31. avgusta 1988. B 1. avgusta 1988. D 1. septembra 1988. 6. Koliko ravnateljev oziroma ravnateljic je, vkljucno s sedanjo ravnateljico, do sedaj že vodilo našo šolo? A Trije. C Pet. B Štirje. D Šest. 7. Kako je bilo ime prvemu ravnatelju naše šole? A Ivan. C Franc. B Janez. D Matija. 8. Katerega leta je bila na naši šoli uvedena devetletka? (Pomoc: prve slovenske šole so devetletko uvedle leta 1999/2000, zadnje pa v šolskem letu 2003/2004.) A 1999/2000. C 2001/2002. B 2000/2001. D 2003/2004. 9. Naša šola ima tudi svojo "maskoto". Kako se imenuje? A Cupko. C Copko. B Copek. D Copcop. 10. Kaj pomeni kratica našega šolskega glasila PUH? A Planinskim ucencem hvalospev. C Pisanje, umetnost, humor. B Planinska umetnost in humor. D Za pametne, uspešne, humorne. 11. Kolikšno je bilo najvišje število ucencev, ki so se hkrati šolali na naši šoli? A 500. C 1015. B 700. D 1031. 12. Kdo izmed navedenih znanih Slovencev ni bil nikoli ucenec naše šole? A Nogometaš Josip Ilicic. C Filmski režiser Mitja Okorn. B Smucarski skakalec Robert Kranjec. D Manekenka Sanja Grohar. 13. V katerem moštvenem športu so bili naši ucenci državni prvaki? A V nogometu. C V odbojki. B V košarki. D V rokometu. 14. Kdo je naslikal poslikave na nekaterih stenah naše šole (npr. pred ucilnico likovne, biologije, gospodinjstva, v garderobah ...)? A Ucenci naše šole. C Ucitelji naše šole. B Ucitelj likovne umetnosti. D Pleskarji. 15. Koliko sedanjih uciteljev te šole je na njej zaposlenih od samega zacetka, torej 30 let? A 15. C 22. B 20. D 25. 16. Koliko telovadnic ima naša šola? A Eno. C Tri. B Dve. D Štiri. 17. Izvedbo katerega državnega tekmovanja je v tem šolskem letu prevzela naša šola? A Cankarjevo tekmovanje. C Kenguru - Vegovo priznanje. B Veselo šolo. D Proteusovo priznanje. 18. V kateri krajevni skupnosti se nahaja naša šola? A Primskovo. C Planina. B Huje. D Bratov Smuk. (Rešitve kviza najdeš na strani 66.) COPKO SVETUJE Vsi vemo, da guljenje šolskih klopi ni enostavna rec. Ucencem povzroca marsikatero preglavico, ki pa ni nerešljiva, le povprašati je treba za kak pameten nasvet. Naši ucenci in ucenke so za nasvet poprosili Copka, ki je najdlje na naši šoli in je strokovnjak za šolske zadeve. Poglejmo, kako jim je svetoval. Pozdravljena, zaskrbljena devetošolka, Vesel sem, da ste se z vrstniki obrnili prav name. Gotovo sem na šoli prisoten najdlje in vem najvec o sami šoli, o uciteljih, seveda pa tudi o metodah, kako si s pomocjo sošolcev zvišati oceno. Nacinov, kako se tega lotiti, je seveda ogromno. Preden pa vam jih izdam, želim da veste, da je to zelo resna stvar in da mora biti pristop k zadevi temu primeren. Pa si oglejmo 1. nacin, ki je obenem tudi najbolj klasicen nacin, imenuje pa se nemo šepetanje. Ucenec iz klopi razlocno izgovarja pravilen odgovor, a pri tem ne spušca glasov. Ucenec, ki je pred tablo, izkoristi trenutek, ko uciteljica ni pozorna, in odgovor prebere z ustnic. Na podoben nacin izvedemo tudi 2. nacin, pri katerem ucenec iz klopi kaže številke in z rokami dela kretnje. Vsaka kretnja pomeni drugo crko abecede. Nacin se imenuje copova abeceda. Ta dva nacina sta sicer precej tvegana in ker vi slovite kot precej nerodni, vam predlagam, da se osredotocite na sledece tri nacine: 3. nacin: imenuje se tudi na pomoc. Nekdo iz razreda zamoti uciteljico s širokim vprašanjem ali pa se dela, da potrebuje pomoc. Med tem drugi ucenci tistemu, ki je vprašan, povejo odgovor. Podoben je tudi 4. nacin, pri katerem nekdo iz razreda mocno kašlja in s tem odvrne uciteljicino pozornost od vprašanega. Meni najljubši pa je 5. nacin, ki se imenuje rešitev na papirju. Ta nacin ni težko izvedljiv, je pa zelo prakticen. Torej ucenec, ki sedi najbližje mestu, kjer ucitelj sprašuje, odpre zvezek pri snovi, na katero se navezuje vprašanje. Tako lahko ucenec, ki je vprašan, izkoristi uciteljevo neprevidnost in ošvrkne zvezek. Seveda obstajajo tudi nekateri bolj alternativni nacini (npr. Napisi na listkih ali rokah, medsebojna komunikacija, ce sta hkrati vprašana dva ucenca, itd.). Upam, da vam bo moj odgovor v pomoc in da boste imeli s pomocjo medsebojnega sodelovanja na koncu leta v spricevalu cim višje ocene. Lepo te pozdravlja Copko MAŠA SUBOTIC, 9. B Dragi ucenci! Ja, ja, "plonkanje" je na vsaki šoli že od nekdaj zelo popularno in tudi naša šola v tem ni nobena izjema. No, naj vam naštejem nekaj najbolj pogostih nacinov "plonkanja". Najosnovnejša metoda je, da si stvari, ki jih ne vemo, preprosto zapišemo na roko. Seveda je to zelo tvegana metoda, ki je v redovalnico spravila že kar nekaj cvekov. Boljša je metoda, pri kateri si s sosedom pomagata, si šepetata besede in spretno "pregledujeta" teste tako, da jih vidi še tisti, ki sedi ob tebi ali za tabo. Tudi telefoni so priljubljena metoda, ki se je ne poslužujejo le nekateri, ampak kar precej naših ucencev. Ta metoda deluje tako, da s telefonom fotografiraš rešen test nekoga drugega, potem pa imaš telefon pod mizo in si cim spretneje pomagaš z njim. Vseeno vam tega ne predlagam, saj se lahko zgodi, da ti – o groza – zacasno odvzamejo telefon! Najbolje od vsega pa je še vedno, ce se snov preprosto naucite in potem zgolj po potrebi, tu in tam, pomagate drug drugemu. Z veseljem na uslugo Vaš Copko ERAZEM KLOJCNIK ZAPLOTNIK, 8. A Draga zaspanka! Razumem te, kaj želiš povedati, saj sem tudi sam zjutraj neznansko utrujen in se mi sploh ne ljubi plezati po šoli. Velikokrat sem bil celo že v skušnjavi, da bi enostavno zavrtel vse šolske ure po ucilnicah, hodnikih, pisarnah in zbornici za kaki dve uri nazaj in vsaj še malo podremal. A s tem bi samo povzrocil kup drugih težav. No, naj ti razložim. Veš, šola se enostavno mora zaceti tako zgodaj, pa ce nama je prav ali ne. Navedel ti bom dva razloga. Prvi razlog je ta, da ima mnogo ucencev po šoli še veliko popoldanskih dejavnosti (npr. glasbeno šolo, treninge in razne krožke), potrebujejo pa tudi cas, da v miru pojedo kosilo, naredijo nalogo in se ucijo, zato bi imeli popoldne veliko premalo casa, ce bi iz šole prišli tako pozno. Pri manjših otrocih pa se pojavi še ena težava in sicer ta, da se tudi mnogi njihovi starši že navsezgodaj odpravijo v službo in bi bili potem ti otroci zjutraj sami doma, kar pa enostavno ne gre. Kot vidiš, najinega problema ne bova mogla rešiti. Lahko pa ti dam par nasvetov, kako zgodnje vstajanje in pouk vsaj za silo združiti v kolikor toliko znosno kombinacijo. Za zacetek ti svetujem, da greš spat bolj zgodaj, in sicer vsak dan ob isti uri, saj tako telo dobi nek ritem in se zato bolje spocije. Zjutraj lahko tudi malo potelovadiš, da se zbudiš. Predvsem pa moraš pred odhodom v šolo nujno zajtrkovati, saj je zdrav zajtrk najboljše gorivo za tvoje možgane. Lepo te pozdravlja Copko MATEA GJORGJIEVSKA IN ANUŠA KRISTAN, 8. A Draga osmošolka, nic nisi napisala, ali doma pred odhodom v šolo kaj zajtrkuješ. Ce je tvoj odgovor ne, se že v njem skriva rešitev tvojega problema. Zjutraj preprosto moraš zajtrkovati, sicer tvoji možgani ne morejo zaceti razmišljati in se uciti. Svetujem ti, da poješ cim bolj polnovreden obrok hrane, na primer žitne kosmice z jogurtom ali mlekom ter kos sadja, zraven pa obvezno popiješ kozarec vode, caja ali sadnega soka. To bo za dve zacetni uri do malice povsem dovolj. V casu malice boš tako ravno prav, ne pa že prav grozno lacna, in verjemi, da bo kolicina šolske malice tedaj povsem ustrezna. Cez par ur pa te bo v šolski jedilnici že cakalo toplo kosilo. Tu pa imaš koncno možnost, da si izbereš malo ali veliko porcijo. Pa dober tek! Copko ŽIVA LEBEN, 8. B Draga Špelca, seveda ti lahko pomagam! Nisi edina, ki potrebuje nasvet glede domacih nalog. Najprej razcistiva, kako lahko odpraviva tvojo pozabljivost. Zelo pomembno je, da si ne delaš posebnih urnikov in da sploh ne uporabljaš opomnikov na telefonu. Zakaj bi si naložila še dodatno delo, ko pa obstajajo alkoholni flomastri in tvoja roka? Samo napiši si na roko DOMACA NALOGA in ob pogledu na roko se boš doma zagotovo spomnila na nalogo. No, ce pa se slucajno zgodi, da na nalogo še vedno pozabiš, potrebuješ primeren izgovor. Nikar ne govori, da nisi imela casa zaradi ucenja, ker uciteljice temu ne nasedejo vec. Prav tako ne uporabljaj priljubljenih izgovorov, kot je pozabljanje naloge doma. Ta izgovor uporabi vsak drugi ucenec, ti pa si moraš izmisliti nekaj bolj ustvarjalnega. Uporabi klasiko ''pes mi je pojedel nalogo'' ali pa ''na poti v šolo mi je je padla v lužo.'' Za dodaten efekt pa glej cim bolj zaskrbljeno in resno, pa ti bo vsaka uciteljica verjela. V posebnih primerih lahko uporabiš izgovor, da se je naloga ponesreci znašla in oprala v pralnem stroju. Copko MAŠA OMERZA ZALOKAR, 9. B KRIŽANKA 1. Zakljucna slovesnost, na kateri devetošolci prejmejo spricevala in priznanja 2. Prostor, v katerem se zbirajo ucitelji 3. Oseba, po kateri se imenuje naša šola 4. Preizkus, ki ga v mesecu maju hkrati pišejo vsi slovenski ucenci 3., 6. in 9. razreda (kratica) 5. Najboljši prijatelj Matije Copa 6. Ime naše pomocnice ravnateljice 7. Stopnja osnovne šole, ki jo obiskujejo ucenci od 6. do 9. razreda 8. Listina, ki jo dobimo ob zakljucku šolskega leta 9. Prostocasna šolska dejavnost, ki vkljucuje šport, sprostitev, igro in zabavo 3 9 1 6 5 2 4 8 7 ANA NIKOLIC, 9. B REŠITEV KVIZA O NAŠI ŠOLI 1. B, 2. D, 3. A, 4. C, 5. B, 6. B, 7. B, 8. A, 9. C, 10. D, 11. D, 12. B, 13. B, 14. A, 15. D, 16. C, 17. B, 18. D. OD 1 DO 6 TOCK: Katastrofa! Ali si ti sploh ucenec/-ka naše šole ali si morda tu le na vljudnostnem obisku?! Tvoje znanje o šoli je skrajno pomanjkljivo, zato je res že cas, da se zacneš malo bolj zanimati za svojo šolo, ki ti daje dragoceno znanje, hladno in velikokrat tudi toplo šolsko malico ter kosilo, predvsem pa je to kraj, kjer se lahko družiš s svojimi prijatelji. No, kar veselo na delo! OD 7 DO 12 TOCK: Bravo! O naši šoli veš kar veliko, a je še nekaj stvari, ki bi jih moral/-a vedeti. Še malo se potrudi, na dobri poti si. OD 13 DO 18 TOCK: Uauuu, obvladaš! Tvoje znanje o naši šoli je naravnost odlicno. Zaslužiš si posebno "copkovo priznanje"! PIA USENIK, 9. C Kaj se je zgodilo naši generaciji (Letošnji devetošolci pripovedujejo) 1. razred Aleksander je bil že v prvem razredu velika nadloga. To je nekega dne obcutil tudi David. Bilo je nekega dne, ko smo se morali razvrstiti v vrsto. David je stopil pred Aleksandra, ki se je razjezil in zacel vleci Davida za rumeno rutko, tako da se je David zacel dušiti. Na koncu je bil David v redu, Aleksander pa ne, ker ga je uciteljice kregala. 3. razred Na steni sta spet oba brata. Vsi fantje v tretjem razredu smo se radi igrali z lego kockami. Imeli smo jih celo škatlo in nekega dne jih je zacelo primanjkovati, ker je Nikolaj zacel graditi z njimi velik stolp. Nekega dne smo se vsi fantje združili in ga s skupnimi mocmi premagali. Nikola ga je prijel od zadaj in ga držal, medtem ko sta Aleksander in Andrej podirala stolp. Fantje smo dobili nazaj naše kocke, Nikolaj pa je dobil od uciteljice cokolado, ker se ji je smilil. 5. razred Pri športni vzgoji smo se fantje ogrevali in smo morali na stezi preteci dva kroga. Pri drugem krogu se je Aleksander spotaknil ob robnik in padel. Tisti, ki je tekel za njim, ni bil pozoren in se je spotaknil ob njega. Tretji ju je hotel preskociti, vendar neuspešno, tako so bili že trije na tleh. Potem se je še cetrti spotaknil ob tretjega, peti ob cetrtega in tako naprej do osmega. 4. razred V cetrtem razredu smo odšli v šolo v naravi. Pri vecerji je nekega sošolca prijelo lulati. Uciteljica ga ni hotela spustiti na WC in potem ga je tišalo vse bolj, tako da se je polulal v hlace. Hlace je poskušal ocistiti z mrzlo vodo, a smo ga pri delu zalotili. 7. razred Nekega dne je bila požarna vaja na naši šoli. Ker zvonec ni delal, je moral hišnik hoditi po hodnikih in udarjati s kuhalnico po loncu. Ucitelj za slovenšcino nam je rekel, naj se ne zmenimo za ta zvok in smo nadaljevali s poukom, dokler ni prišel hišnik. Rekel je, da smo edini razred, ki še ni šel ven. Ucitelj nam je rekel, naj gremo ven, on je pa je še ostal z ucencem, ki ga je ravno takrat spraševal. Deset minut kasneje sta se pojavila, mi smo se pa smejali (ker sta že zgorela). Ampak ucitelj se ni obremenjeval s tem in je mirno naprej pil vodo. 9. razred Zacnimo s klasicno zgodbo o Romeu in Juliji. Pri pouku smo brali to zgodbo in kot po navadi naš sošolec spet ni poslušal. Uciteljica se je razjezila in ga vprašala, o cem pripoveduje zgodba. Seveda sošolec ni znal odgovoriti, pa ga je zato uciteljica vprašala, ce ve, kdo sta bila Romeo in Julija. Sošolec jo je pogledal z vprašanjem na obrazu in rekel: »A nista to gunedva tjulnja?« Bilo je tako smešno, da se je še celo uciteljica smejala. Kasneje so to zgodbo poznali že vsi na šoli. Nadaljujmo z zanimivostjo o himnah. Spet je v zgodbi sodeloval isti ucenec. Nekega dne smo se pri slovenšcini pogovarjali o tem, katera država nima besedila v himni. Za neobvezno nalogo smo morali doma to raziskati. Naslednji dan je uciteljica vpraševala, ce smo kaj ugotovili. Sošolec je uciteljici rekel: »Ja uciteljca, a veste kera mislim, da nima? Una, kva je že egiptovska.« Uciteljica ga je vprašala, ali to misli ali ve, sošolec pa ji je odvrnil: »Vem uciteljca, to je tam, kjer mumije pojejo.« To je bilo tako smešno, da smo se pošteno nasmejali. Nadaljujmo z drugim sošolcem in tablo. Na koncu ure matematike je uciteljica rekla sošolcu: »No, danes pa ti zbriši tablo.« Sošolec jo je pogledal in rekel: »V redu uciteljica ce daste en euro.« Nato se je uciteljica nasmejala in ga tudi malo grdo pogledala, pa ji je spet rekel: »Veste, dons mladina nic vec zastonj ne dela.« 8. razred Nekega dne se je pri malici eden od sošolcev usedel na mizo. Nenadoma se je miza zvrnila in sošolec je z vso svojo težo padel nanjo. Ker je sošolec malo mocnejši, se je miza pri njegovem pristanku zlomila. Ta miza je sedaj popravljena, vendar je unikat na šoli, saj ima spredaj drugacno desko kot ostale mize. LOL XD BOT TRASH: ANDREJ STOJANOSKI, 9. C, NIKOLA RAKIN, 9. A LETOŠNJA GENERACIJA DEVETOŠOLCEV \\srv-edus\Ucitelji\slike 2018_19\Valeta 2018_19\20190614_192233.jpg NAŠI DEVETOŠOLCI NA VALETI REBUSI _____ _____ _____ _____ _____ V _____ _____ _____ + R _____ _____ A 2. T = B V = U _____ _____ _____ _____ C _____ _____ _____ _____ C = J MIKI RADOJKOVIC, 9. B POCITNICE Zadnjega šolskega dne se vsi veselimo in domov hitimo. Zadnji šolski zvonec nam še zazvoni, ko cela šola že stoji. Naslednje jutro nas sonce prebudi, nato telefon še zazvoni. Prijatelj se ves dobre volje oglasi in nam lep dan zaželi. Proti veceru vsi hitimo in pred televizijo visimo. Dan za dnem se veselimo in skupaj vecere preživimo. KALINA RADULOVIC, LANA ŠKULJ, TAŠA KREJIC, 6. B PUH Glasilo Osnovne šole Matije Copa Kranj Šolsko leto 2018/2019 Zbrala in lektorirala uciteljica Anja Benedik Oblikovanje uciteljica Barbara Zorman Slikovno gradivo risbice so prispevali ucenci in ucenke naše šole Junij 2019