985
M.Uršič, Romanje za Animo; M.Malenšek, Marčni veter
MIMI MALENŠEK: MARČNI VETER, FRESKA IZ »POMLADI NARODOV«
(Ljubljana, Slovenska matica 1988, 571 strani)
Plodovita pisateljica Mimi Malenško-va je opazen del svoje zdaj že petdesetletne književne bere posvetila tudi zgodovinskemu oziroma biografskemu romanu. Za primer navedimo le tista dela, ki obravnavajo slovensko (predvsem daljno) preteklost. To so romani Črtomir in Bogomila, Plamenica (o Primožu Trubarju), Inkvizitor (o Tomažu Hrenu), Poslušaj, zemlja (o Jakobu Gallusu) in Pojoči labodi (o Dragotinu Ketteju in Josipu Murnu). Že bežen pogled na omenjeni zgodovinski razpon pove, daje avtorica obdelala odlomke iz slovenske zgodovine od prelomnih začetkov (izguba državno-narodne samostojnosti) prek začetkov književnosti in organiziranega nacionalnega delovanja (Trubar, reformacija) do novoromantičnih pesnikov na prelomu 20. stoletja, ki predstavljata vstopanje slovenske književnosti na evropsko raven. Seveda je pisateljica v več svojih delih obravnavala tudi 2. svetovno vojno, a v skladu z uveljavljeno
prakso uporabljam za ta dela oznako vojni roman.
Pri tem stalnem avtoričinem zanimanju za domačo zgodovino je bilo pravzaprav kar normalno pričakovati, da se bosta kot tematska sklopa v kakem od njenih del pojavila še razsvetljenstvo (v letošnjem knjižnem programu je napovedan njen roman Zlati roj - o čebelarju Antonu Janši) in pa seveda leto 1848 kot začetek modernega slovenskega političnega programa (Zedinjena Slovenija).
Roman Marčni veter z obetajočim podnaslovom freska iz »pomladi narodov« prikazuje torej to tako razglašeno zgodovinsko leto.
Pisateljičin stil bi lahko nasploh označili kot širokopisni, nadrobno pripovedo-valni. Epska širina sama po sebi ni ne dobra ne slaba, je pač določeno dejstvo pripovedne književnosti. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je le, aH je širina teksta umetniško utemeljena ali ne. Ob spominu na Plamenico in Inkvizitorja bi dejal, da sta bila tam dolžina in povedano kar nekako v sorazmerju. To pa ne velja za roman Marčni veter. Obširnost tega teksta ni v skladu z njegovo infor-mativnostjo. Podnaslov »freska« spodbuja pričakovanja o živopisnosti, raznolikosti, morda celo monumentalnosti, res pa je, daje lahko freska tudi dokaj parcialen prikaz življenja.
Kako se je pisateljica lotila svojega »slikanja«? Glavna kraja dogajanja, Dunaj in Ljubljano, je smiselno povezala z glavno osebo, Jurijem Sajovcem, ki ga spoznamo najprej kot dunajskega študenta medicine in delno pričo dunajske revolucije, nato pa kot zdravnika v Ljubljani, v kateri je doma, in udeležencu nekaterih ljubljanskih dogajanj v istem letu. Revolucijo bolj opazujočega Jurija dopolnjuje njegov dunajski študentski kolega Žiga, ki je v revoluciji aktivno delujoč in se pojavlja v romanu v vlogi podrobnejšega informatorja o njej. Preobsežno je opisan Jurijev odnos do ljubljanske meščanske hčere Tine Golmajer-jeve, saj je časovno malo ilustrativen. Najbrž bi fresko obogatila navzočnost
986
nekaterih tedanjih slovenskih javnih političnih in kulturnih osebnosti (bežno so sicer omenjeni A.Fister, L. Toman, F. Prešeren, J. Vesel-Koseski in še kdo). Zgodovinska slika bi bila tako najbrž izrazitejša, sedaj pa jo gledamo iz zornega kota meščanske poslovnosti in meščanskega salona. Tako pri radikalnih revolucionarnih pretresih kot pri povprečnem sredinskem življenju so občutne podobnosti med nekdaj in sedaj. Eno jasnejših sporočil romana je vsekakor v prikazu očitne polovičarskosti oziroma po-nesrečenosti avstrijske revolucionarnosti leta 1848 in njenega še skromnejšega slovenskega (ljubljanskega) odmeva. To misel potrjuje tudi zadnji stavek romana, ki se glasi: »Snežni metež se je unesel, le veter je še nosil redke snežinke in jih jima zabadal v obraz«.
Brez tiskovnih napak seveda ne gre. Zapisal sem si nekaj težav s francoščino: str. 53: Ma paure - prav: ma pauvre; str. 256 in še kje: cvtoen - prav: citoven; str. 303: Quizot - prav: Guizot.
Malenškina freska o »marčnem vetru« in njegovih pojavnih sestavinah omogoča - npr. ob izstopajočem zgledu Vugovega Krtovega kralja - le delno zadovoljstvo.
Andrijan Lah
1216                                                                                                                      Slavko Gaberc
Popravek
Ker so v 10. številki Sodobnosti imeli tiskarski, lektorski in korektorski škratje nekak družni poskočni ples, bi prosil za posamezne popravke, str. 983 (1. stolpec): 1. vrsta: izredno ploden -prav: plodni; 8. vrsta: Novele - prav:
Novelete; 2. odstavek, 4. vrsta: omenja: prav: pomeni; str. 984 (2. stolpec): 16. vrsta od spodaj: Označujejo -prav: Označuje jo; 1. vrsta
zadnjega odstavka: dvojnost-prav: dvojost (gre za ločilnost, ne za množilnost); str. 985 (2. stolpec): 11. vrsta od spodaj: udeležencu -prav: udeleženca; str. 986 (1. stolpec): 5. vrsta od spodaj (ta je najhujša!): moral dati -prav: mogel dati
(niti na misel mi ne pride, da bi avtorju vsiljeval kak »svoj« naslov. Ne gre za
moranje, gre za možnost: avtor bi lahko dal (ali: mogel dati) namesto Drobtinic
drug naslov, a ga ni... itd.).
Andrijan Lah