PAVEL PLESNIČAR:
Biskup Josip Juraj Strossmayer.
^SBST        trašni svetovni požar, ki je pustošil dolgih pet let po
/Hv   ~L     IX       evropskih poljanah ter rušil vasi in mesta in kate?
VŠ^jOL    y       rega brezmejno gorje smo čutili na lastnem telesu
^(sl^^k         zlasti Jugosloveni, je bil vzrok, da je šla leta 1915.
lfc^^s§^.      tiho in neopaženo mimo nas stoletnicji enega naj*
(\    J |ffi    slovitejših mož,   ki so kdaj  živeli na   slovanskem
^l^^"^  U    jugu   —   stoletnica   rojstva   biskupa   Josipa   Jurja
C\^^^l^w      Strossmayerja. Spomin na tega nenavadnega moža,
V^^x33^       ki je posvetil svoje dolgo življenje v goreči ljubezni
svojemu narodu, je pač žarel v srcih neštetih posameznikov; javnih
prireditev ali celo hrupnih svečanosti v počeščenje njegovega spo
mina pa takrat ni smelo biti! Avstrijskim mogotcem je bilo Strossma-
verjevo delovanje vsekdar skrajno neljubo in bila bi veleizdaja med
vojno dobo vsaka proslava, posvečena spominu nesmrtnega biskupa.
Česar pa nismo smeli takrat sužnji Avstro * ogrske, to nam je
danes svobodnim sinovom in hčeram svobodne Jugoslavije naravnost
dolžnost! Da, sveta dolžnost naša je, da nadomestimo to, kar smo
prisiljeni opustili L 19J5. in se tako oddolžimo spommu mo^a, ki ga
iraenuje naša prosvetna povestnica največjega Jugoslovena 19. stos
letja.
Josip Juraj Strossmayer je bil rojen kot dvojček 4. februarja 1. 1815. v Osijeku, glavnem mestu ravne Slavonije. Rod mu je nera> škega pokolenja, doma iz Lmca na Gorenjem Avstrijskem. Tekoni časa se je družina v Osijeku pohrvatila, in biskupov oče Ivan je bi! tako goreč rodoljub, da je moral zaradi svoje narodnosti prebiti v 1. 1848. mnogo neljubih neprijetnosti od strani takratnih vladajočih mogočnikov. Starši so krstili dvojčka za Josipa in Jurja. Ker pa je eden dečkov takoj po krstu umrl, a starši niso vedeli. kateri, so dali preživelemu obe imeni.
Ljudsko šolo in gimnazijo je mladi Josip Juraj dovršil v rojstnem niestu in vstopil 1. 1831. v duhovsko semenišče v Djakovu, od koder je bil poslan še istega leta kot najboljši dijaksbogoslovec na vseuči» lišče v Budim Pešto, kjer je postal 1. 1843. doktor modroslovja, star jedva 19 let.
V Budim Pešti se je Strossmayer seznanil s sla^Tiim čeho=slova= škim pesnikom Janom Kollarjem, s katerim ga je skoro združilo naj-iskrenejše    prijateljstvo.    Da-se   je^mladi    Strossmayer   navzel   pravega
112
113
slovariskegi. duiia in postal tako navdušen Slovan, ki je objemal v ^orki Ijubezni vse Slovane brez razlooka vere, se je zahvaliti v pr\i \rsti velikemu klicarju slovanske vzajemnosti, pesniku Janu Kolarju.
Leta 1838. je bil Strossmayer posvečen za duhovnika in nastav* Ijen za kaplana v Petrovaradinu, rojstnem kraju slavnega hrvatskega bana grofa Jelačiča, kjer je služboval nad dve leti. Nato je prišel v višji duhovski zavod sv. Avguština na Dunaj, kjer je postal še doktor bogoslovja. Po vrnitvi v domovino je bil Strossmayer imenovan za podravnatelja djakovskega semenišča, toda že leta 1847. je bil po* klican na Dunaj za ravnatelja Avguštineja.
V onem času je bil ban Jelačič na višku svoje moči in slave. Ker je jako spoštoval učenega svojega rojaka, je izkušal spraviti Stross* maverja na izpraznjeno škofovsko stolico v Djakovu. Banu Jelačiču se je namera posrečila, in Strossmayer je postal djakovski škof, star šele 34 let. Kdaj pozneje ne bi Strossmayer dosegel tega dostojanstva nikoli več.
S tem imenovanjem je zasijala hrvatskemu narodu na obzorju svetla zvezda boljših dni. Mladi škof, navdušen Hrvat in Slovan, je začel razvijati svojo vsestransko delavnost. Večino svojih dohodkov je porabljal, da je širil med narodom omiko in prosveto, zakaj pre* pričan je bil, da se le na ta način da rešiti narod pred poginom, k' mu ga je pripravljal takratni nemško * avstrijski duh.
Šolstvo v 1. 1848. je bilo jako zanemarjeno. Da bi vsaj nekoliko • odpomogel temu nedostatku, je ustanovil Strossmayer pripravnico v Djakovu, sezidal poslopje, daroval svet za vrt in vrhutega še pre* cejšnjo vsoto za vzdrževanje učiteljstva. Na sličen način je ustanovil glavno šolo v Djakovu in dekliško šolo, ki ji je daroval vsoto 80.000 kron. Naravno, da se je šolstvo v djakovski škofiji dvignilo; do leta 1870. je bilo s Strossmayerjevo pomočjo osnovanih več nego 70 Ijud* skih šol. Z isto ljubeznijo je podpiral rodoljubni vladika srednje šole in siromašne dijake z največjo darežljivostjo, da ni vedela nikoli levica, kaj je dala desnica. Mnogo pozornosti je posvečal Strossmayer tudi duhovskemu naraščaju. V djakovskem semenišču je osnoval stolico staroslovenskega jezika in ji preskrbel bogato knjižnico.
Darežljivost blagega vladike se je vidno stopnjevala. Leta 1861. je položil Strossmayer osnovni zaklad za »Jugoslovensko akademijo znanosti in umetnosti« v Zagrebu znesek 100.000 kron. Ko si je gra* dila akademija svojo palačo, je dodal za zgradbo še 120.000 kron. Da bi akademija jela gojiti tudi umetnost, ji je daroval vnovič 40.000 K in svojo dragoceno zbirko slik, ki je bila vredna nad 600.000 kron. Leta  1866.  je položil Strossmayer temelj  hrvatskemu vseučilišču v
114
Zagrebu, položivši osnovno glavnico 100.000 kron. Vseučilišče je bilo natc otvorjeno leta 1874. Neminljiv spomenik si je slednjič postavil biskup Strossmayer z zgradbo nove stolne cerkve v Djakovu, za katero je iz lastnega izdal okolo 3 milijone kron.
Najgorkejše želje so se bile s tem Strossmayerju izpolnile in neutrudni mož je začel odslej v večji meri posvečati svoje sile po= <Jiobnemu narodnemu delu. Razna gospodarska, izobraževalna in znanstvena društva so se začela ustanavljati po deželi okrog, in vsem jc bil Strossmayer goreč podpornik. Z njegovo pomočjo so pričeli iz* dajati leposlovne in druge knjige ter širiti med ukaželjni narod omiko in prosveto. Za vse koristno in potrebno je imel biskup odprte roke; povsod in vedno je bi prvi, kadar je bilo treba pomagati bednemu I   narodu.
Strossmayer je bil neustrašen borilec za narodne pravice. To je pokazal neštetokrat na Dunaju; pa tudi v hrvatskem saboru se mu je nudila premnogokrat prilika, da je dvignil svoj glas proti krivicam, ki so jih prizadevali Madjari hrvatskemu narodu. Ta boj je slavljeni vladika nadaljeval tudi pozneje, ko je bila Hrvatska izročena na mi= lost in nemilost Madjarom. Hrvati, ki so pod Jelačičem pomagali 1. 1848. rešiti Dunaj, ravnoisti Hrvati so prišli po zaslugi nehvaležnega Dunaja pod nož krutim Madjarom, ki so dolga desetletja uprizarjali nad hrvatskim narodom največja nasilstva. Proti takemu načinu vla» danja pač ni mogel Strossmayer molčati! Kakor svoj čas v hrvatskem saboru, tako je pozneje tudi zunaj njega delal z nezmanjšano vnemo za svoj tlačeni narod.
Razume se, da narodno delovanje rodoljubnega vladike vladajo« čim krogom ni bilo po volji. Na dunajskem dvoru je prišel Stross« maver v nemilost, ki je dosegla svoj vrhunec 1.1888., ko so v Rusiji slavili devetstoletnico pokristjanjenja ruskega naroda. Strossmayer je bil namreč ob priliki tega jubileja poslal univerzi v Kijev brzo« javko, v kateri je v vznesenih besedah slavil Rusijo, želeč ji obilnega blagoslova. Ta brzojavka je dvignila po vsem Slovanom sovražnem svetu precej prahu. Ko se je mudil nekaj časa zatem takratni avstrij« ski cesar na vojaških vajah v Belovarjji, je osebno izrazil ukor Stross« mayerju ter zatrdil napram biskupu, da je bila brzojavka v Kijev čin proti monarhiji in proti cerkvi. Biskup se na ta očitek ni morda za=-govarjal, temveč je ponosno odvrnil: »Moja vest je čista!«
Poleg neomahljive značajnosti, delavnosti, rodoljubja je dičila škofa Strossmaverja sijajna govorniška nadarjenost. Na neštetih zborih in shodih je vnemal blagi mož z blestečo besedo narod k lepši bodočnosti.    Znameniti so njegovi govori, ki jih je imel ob raznih
115
prilikah med narodom, zlasti oni v hrvatskem saboru i. 1861. Svoje velike govorniške sposobnosti pa je Strossmayer pokazal pred vsem svetom 1. 1870. na vatikanskem koncilu (cerkvenem zboru v Rimu), kjer je zaslovel kot eden najsijajnejših govornikov tedanjega sveta. Sicer pa je tekla Strossmayerju ob vsaki priliki beseda čudovito gladko, pa naj se je učeni biskup izražal v svoji ijubljeni materin* ščini ali pa v kakem drugem jeziku.
Strossmayer je objemal v svoji brezmejni ljubavi vse Slovane. Nikdar ni poznal ali morda delal razlike med jugoslovenskimi ple< meni. Ravnal se je vedno po znanem geslu: »Svaki brat je mio, ma koje vere bio!« Veselil se je napredka, pa naj se je ta pojavil pri Hrvatih, pri bratih Srbih ali Slovencih. Bil je navdušen in radodaren podpornik in prijatelj Sokolstva. Ko so slovenski- rodoljubi 1. 1863. osnovali »Slovensko Matico«, je bil med prvimi, ki so prihiteli Matici z bogatim darom na pomoč. Bila je vedno njegova iskrena želja, da bi jugoslovanski bratje skupno nastopali, živeli drug poleg drugega v slogi in edinosti ter tako jačili svojo moč napram mnogoštevilnini svojim neprijateljem. Pa čujmo, kaj pravi sam o tem! »Edinstvo, sloga in ljubezen našega naroda mi je bila in mi je edina in največja želja na svetu. Vedno sem mislil na to edinstvo, vednosem deloval za to slogo in ljubav, četudi so me morda mnogi zaradi tega po kri* vem sodili. Za edinstvo našega naroda sem pripravljen žrtvovati vse, tudi živ^enje svoje. Narod naš je siromašen, nima prijateljev; toda vsemu temu odpomoremo, ako pridemo do sloge in ljubavi, ako do* spemo do našega edinstva. Kadar pride ura ločitve, tedaj bo moja zadnja molitev molitev za edinstvo našega naroda... Vsemogočni večni Bog, usmili se mojega dobrega naroda in ujedini ga!«
Te krasne besede je govoril nesmrtni vladika dne 1. oktobra leta 1882. ob priliki slovesnega posvečenja novodograjene katedrale v Djakovu. Solze radosti so rosile po licu vsem, ki so bili takrat pri* sotni v djakovski stolni cerkvi.
S Strossmayerjem je'vstal Jugoslovenom po tisočletnem trplje* nju nov CirikMetod! Mila usoda jim ga je naklonila, da jim je po* kazal pot, po kateri jim je bilo hoditi vse dotlej, ko je nastopil velikt čas njihovega ujedinjenja. In da ta veliki čas ni bil daleč, je nemala zasluga velikega biskupa, katerega ime bo ves slovanski svet vedno lzgovarjal s hvaležnostjo in svetim spoštovanjem.
Meseca februarja I. 1905. je praznoval sivolasi starcek svoj devet* deseti rojstni dan in kmalu nato se je začelo nagibati njegovo drago; ceno življenje k zatonu. Dne 8. aprila istega leta je po kratki boleznt zatisnil preslavni mož svoje trudne oči. Ko so položili truplo neumr*
116
ljivega dobrotnika v djakovski katedrali k večnemu počitku, je za* plakal v nepopisni žalosti ves jugoslovenski svet, ki je izgubil v bla* gopokojniku svojega največjega sina.
Tam doli v Djakovu, odkodČr se odpira diven razgled na slo* vanski Balkan in nazaj na gore Hrvatske in Slovenije, spi ne* vzdramno spanje biskup Josip Juraj Strossmayer, veliki duh njegov pa bdi nad ljubljeno mu Jugoslavijo, za katero je neutrudno delal in — umrl!
Slava, večna slava Strossmayerjevemu spominu!