I. letnik. V Ljubljani, dne 10. oktobra 1901. Št. 7. Potreba trg-ovske izobrazbe. Spisal —a. ’J'rgovina in trgovski stan sta bila v najstarejših časih ob tedanjih enostavnih narodnogospodarskih razmerah majhnega pomena. Čim bolj pa so se narodi razvijali, tem večje so bile njih potrebščine, tem večja je bila izmenjava raznovrstnega blaga — trgovina je rasla, se širila, dobivala čimdalje večjo važnost. Dandanes stopa trgovec vodno bolj v ospredje — od dne do dne je pa tudi težja njegova naloga, se množe zahteve, ki se stavijo nanj glede znanja in duševnega obzorja. V malem lahko opazujemo ta razvoj v domači hribovski vasi. Kdo je pri nas pred 50 leti sanjal o kaki prodajalnici v oddaljeni mali vasi v hribih? Kdo je tam potreboval petroleja, sladkorja, kave, riža in drugih tujih vrst blaga? Ko so pa vendarle sčasoma začutili potrebo teh snovi, so jih dobivali dotični konsumenti v oddaljenih mestih, v večjih vaseh in trgih. Želja po dobičku, ki je vodilna misel in končni namen trgovine, je izpodbudila posamezne bolj omikane ali vsaj prebrisane ljudi, da so te tvarine kupovali na debelo v mestu, jih vozili domov in tam prodajali na drobno z dobičkom. To je pravi in čisti trgovski smoter. Vidimo pa, da so to delali vedno le bolj prebrisani, bolj premeteni in tudi kolikor toliko bolj omikani in olikani ljudje. Z eno vrsto blaga so vpeljali še druge, kajti v dotiki z meščanskim trgovcem so spoznali še druge vrste snovi, ki bi doma raznim potrebam kako zadostile; iz male priproste prodajalnice je postala večja — za hribovce moderna prodajalnica. Podjetje ali špekulacija takega branjevca ali pro-dajalničarja, kakor naj se že imenuje, se je precej časa dobro izplačala. Mož je prodajal, obenem pa je tudi v zameno jemal domače pridelke, katere je v mestu v denar spravljal ali pa tudi dajal v zameno za drugo blago. To je prvotna trgovina, in ta se nam še dandanes kaže povsod, kjer niso razvite enakomerno tudi druge stroke, kakor poljedelstvo, industrija, in kjer ni omike. Tak prodajalec je dobro izhajal in si pridobil tudi premoženje. Toda on sam je zanesel v svojo vas zanimanje za to novo stroko — za trgovino. Šole, katere so med tem časom napravili, bližnja železnica, ki so jo potegnili skozi dolino, splošna omika, ki je prodrla do hribovske vasi, je izpodkopala zastarelemu prodajalcu tla — in trgovina mu propada, ljudje ga opuščajo ter mu očitajo, da predrago prodaja svoje blago in pa preslabo plačuje domače pridelke. Vse to pa vsled tega, ker je, odkar si je zasnoval svojo malo prodajalnico, vedno ostal na enem in istem starokopitnem stališču in se ni brigal za to, da bi bil tudi on z duhom časa preme-njaval svoje delovanje, da bi se bil zanimal za novodobne zveze in pripomočke, da bi bil tudi on bolj direktno in ceneje kupoval tuje blago in draže prodajal domače izdelke, oziroma da bi se bil tudi on obrnil nekoliko dalje in ne hodil samo v bližnji trg kupovat in prodajat. Njegova okolica se je povzdignila, a on sam je ostal pri starem. Enako se godi pri nas v preobilnih primerih. Naša dežela, ki ima vse pogoje za industrijski in torej imenitno tudi za trgovinski razvoj, je skoro glede vsega, kar se dela v večjem slogu, v rokah tujcev, ki izkoriščajo vrednost in dobrote našega sveta. Naša trgovina, ki je nekdaj vendar bila vsaj poznana — peša in pojemlje. Mi smo bili svoječasno vajeni prodajati le v bližino. Trst je bil že daleč! Če pa je šlo naše blago preko morja v oddaljene kraje, je to preskrboval gotovo trgovec, bodisi samostojen ali pa tudi le komisijonar, vTrstu; direktno delo je bilo nepoznano. Dandanes pa, ko je cena vsakemu blagu relativno tako padla, in ko vsak trgovec računa na stotinke je direktno delo, direktna trgovina nujna potreba, mogoča pa je le, če pozna dobro razmere dotičnega kraja in če pozna dobro in natančno razne trgovske vede. Sploh trgovina, ki se je nekdaj smatrala za navadno špekulacijo, je postala dandanes težavno delo, ki zahteva mnogo inteligence in obilo študij! Če velja kje rek: »Kolikor se kdo več uči, več zna, če več zna, več zasluži, če več zasluži, več ima, če več ima, več velja in uživa«, potem velja pri trgovini in posebno pri nas! In potrebo dobre izobrazbe čutimo, že dalje časa in jo čutimo čimdalje huje. Mi nimamo niti navadnega trgovskega naraščaja za svojo malo nerazvito trgovino, z industrijo smo tako komaj začeli. Dan za dnevom se čuje tožba, kako težko je dobiti pisarniških moči, in če se dobe, da nimajo znanja v tej meri, kakor jo zahteva moderna trgovina. Niti za navadne posojilnice in hranilnice ni moči dobiti trgovsko izobraženih ljudi. O eksportu pa še govoriti ne moremo, ker so naši trgovci večinoma samouki na podlagi pičle trgovske izobrazbe, ki so si jo prisvojili v mladih letih po raznih zavodih, ki je omika kakršnažekolibodi, ali trgovska ni. Znani so nam slučaji, da bi bil marsikak trgovec lahko porabil ugodno priliko in jako dobro in uspešno konkuriral in izvažal svoje blago v inozemstvo, ali nepo-znanje trgovskih razmer in tujih navad ga je ostrašilo in primoralo, da je omejil svoj delokrog na domača poznana tla in prepustil lepe dobičke in dohodke tujcem, inozemcem. Če se je pa kaj malega vendarle storilo, če se je kaj malega vendarle izvažalo, se je to delalo vedno le na podlagi nevarnih poskušenj z velikim rizikom in negotovim uspehom. Mnogokrat 13 si je kdo že napravil nekak tir, po katerem mu je šlo primeroma dovolj gladko, ali majhen preobrat v kurzu, nepravilno, pretirano zaupanje v poštenost tujcev — vse to se je bridko maščevalo. Nevednost in nepoznanje trgovine v inozemstvu in trgovine kot take sploh je imelo slabe posledice; ena velika izguba je pokvarila veselje in delo in trud mnogih let. Precej se je naša trgovina tudi razširila po tujih agentih, ki so, videč v naši deželi dovolj kruha, prišli posredovat nakup in prodajo. Od teh so se naši trgovci mnogo naučili in se še dandanes uče. To pa je ravno najžalostnejše, da nam mora priti tujec kazat, kje imamo iskati zaslužka, in da moramo potem ž njim deliti uspehe in dobičke, katere bi lahko sami imeli in sami uživali. Vse to pa tudi ne pojde več tako naprej! Kajti tako učenje, tak empirizem v trgovini je škodljiv, četudi nam za trenotek donaša koristi. Prvič trgovina ni samostojna, je preneokretna, in vsa manipulacija je predolgotrajna, bistro oko trgovca odjemalca to takoj uvidi in spozna ter izkorišča dotičnika domačina ob prihodnji ugodni priliki; drugič pa daje to povod, da prično pritiskati med nas tujci in nas tlačiti, ko so se nekoliko okožili in opomogli. Če trgovec ni samostojen in zaveden, igra vedno jako slabo ulogo in trpi na ugledu. Vrhutega pa je taka trgovska omika površna in enostranska, nima nikake podlage, in ob vsaki neugodni priliki je tak trgovec v grozni zadregi. Vsaka moderna naredba napravi takemu trgovcu križ črez račune, in mož si ne zna pomagati, ker nima podlage; da bi samostojno na temelju trgovske omike pravočasno ukrenil potrebno, niti misliti ni, ker te omike nima in vedno čaka, da ga bo tudi za ta slučaj kdo poučil in mu pokazal pravo pot — konkurenca mu zapre pot. Kako živo potrebuje trgovec temeljite izobrazbe so uvideli že zdavnaj drugi narodi. Ravno oni narodi, pri katerih je najbolj razvita trgovina in industrija, skrbe z vso vnemo za dobro trgovsko izomiko naraščaja. Pri nas se je doslej v tem oziru splošno malo delalo, na Kranjskem pa še posebno malo. Trgovec more le tedaj dobro in uspešno izvrševati svojo nalogo, če pozna dobro začetek in konec trgovske operacije, če pozna krajevne razmere producenta in konsumenta. To pa zahteva učenja in ne morda takega učenja, kakor si ga marsikdo misli, ko da svojega dečka, ki ni mogel več v šoli »izdela-vati«, v »štacuno«, da postane »trgovec«! To so bili in so še dandanes samouki. Da tudi taki možje pridejo do veljave, da tudi trgovski učenci postanejo veletržci in da zavzemajo v trgovini in človeški družbi odlična mesta, to se ne da tajiti, ali to so bolj ali manj izjeme, taki možje so se le vsled velikanskih duševnih in telesnih naporov tako visoko povzpeli. So pa tudi ravno ti možaki, ti samouki, ki vam bodo vedno in vedno tarnali, da bi bili še mnogo več postali, da bi bili še mnogo bogatejši, če bi bili imeli priliko uživati dobroto trgovskega pouka, če bi bili znali to ali ono stvar tudi teoretično in bi jih ne bile šele bridke izkušnje poučile praktično. Vsaka šola nekaj stane, je naš stari pregovor, tako praktično šolanje je pa še posebno drago; marsikdo je je moral plačati ne le s trudom in delom, ampak tudi z gotovino, ker je vsled nepoznanja stvari imel gmotno škodo. Da je mnogo trgovcev, pri nas morda večina, ki so dandanes veljaki, le s pomočjo svoje energije in vztrajnosti dospelo do tega, kar so, to nam je znano, koliko se jih je pa ponesrečilo, tega pa pač nebeden ne opazuje, ker je človeška narava že taka, da se briga le za tiste, ki kaj imajo ali kaj veljajo, ostalo pa se poizgubi v morju vsakdanjega življenja in se pozabi. Marsikdo dandanes toži: stari časi zlati časi; večina trgovcev tarna: dandanes ni mogoče več nič zaslužiti, ni več tako, kakor je bilo nekdaj, trgovina ne nese nič več! No, res je, časi so se izpremeniii in se še izpreminjajo. Ali taki jadikujoči trgovci naj si trkajo na prsi in priznajo: časi se izpreminjajo, ali mi se ne izpreminjamo ž njimi! Trgovci smo ostali, kakršni smo bili, starokopitni samouki brez podlage; kakor je kupoval in prodajal oče, tako kupuje in prodaja sin. Časi so se izpremeniii, trgovci pa ne ž njimi, ljudstvo pa je splošno postalo mnogo bolj olikano in zavedno. Tu tiči naših trgovcev največje zlo! Le vzemimo navadnega mestnega kramarja, ki v mestu ne more več izhajati in prodaja kvečjemu še kakemu deželjanu, ki je v mesto prišel, in prestavimo ga na deželo: kako lepo ulogo vam igra tam, kako vam pozna »trgovino«, kako vam služi denar in bogati — z istim blagom, z isto znanostjo, katero je imel v mestu. Iz istega vzroka pa pri nas ravno tujci »delajo«. Oni nimajo nekdanjih »zlatih časov«, žive z nami, ali bolj trgovsko izobraženi so. Isto opazujemo tudi v drugih deželah in v drugih mestih; če začne trgovina pešati in če ima dežela le količkokaj pogojev za trgovski obstanek, naselijo se takoj tujci in potegnejo trgovino nase. Tega žalostnega razmerja ne opažamo samo na Kranjskem, ampak na jugu sploh; glavno naše pomorsko mesto Trst, ki je pred nemnogimi leti zavzemalo v trgovini v Evropi četrto mesto, je padlo tako grozno, da tega niti Tržačanje sami ne vedo ne — prišlo je nekako na dvajseto mesto, posebno, kar se tiče intenzivnega dela; vziic vsem državnim podporam, javnim skladiščem, subvencijoniranemu Lloydu ne more nikamor, nekdaj mrtva Genova in mala Reka mu režeta kruh izpred ust. In zakaj ta nazadek? Kako je prišlo do tega, da je Trstu že celo Hamburg nevaren glede uvoza z vzhoda? Tržaški trgovci niso bili kos zahtevam moderne trgovine, niso napredovali s časom, ostali so pri starih načelih, kvečjemu so si prisvojili še slaba nova in jeli mešati politiko s trgovino. Prišli pa so trgovsko izobraženi Nemci in vzeli svetovno trgovino (posebno s kavo) v roke, in Tržačanje gledajo sedaj, kako jim odpada kos za kosom, kako jim gineva njih veletrgovina in prehaja v roke tujcev, željno pričakujoč druge železniške zveze s severom, katera pa jim bo dala zadnji sunek, pripeljavši še več Nemcev in Čehov v Trst. Čudil se bo. temu nazadovanju, kdor ve, da ima Trst dve trgovski šoli: eno, ki je najstarejša ne le v Avstriji, nego tudi v Evropi in je višja trgovska šola ali akademija, ki je v celi Avstriji edina popolnoma državna trgovska šola, in drugo, ki je trgovska visoka šola, Revoltella. No, tudi tu velja, kar smo rekli o trgovcih: časi so se izpremeniii, šoli pa ne. Poleg vsega pa še šovinizem! Znan nam je primer, ko je neka slovenska tvrdka nekemu zagrizenemu laškemu veletržcu poslala naročilo, pisano slovenski, ta pa je odgovoril — dasi je vedel, zakaj gre, ker v Trstu vsak Lah kolikor toliko slovenski ume — da naj se mu pošlje naročilo pisano laški ali pa nemški! Dotični slovenski odjemalec pa, ne bodi len, pošlje naročilo neki nemški tvrdki (nemški podanik je celo). Ta si pa da naročilo prestaviti in pošlje blago; pozneje je zveza postala trajna, in Nemec je vzel slovenskega korespondenta. Da je tako strastno postopanje veliko škodovalo in škoduje še dandanes, četudi mlajši trgovci že jako radi kličejo in vabijo ljudstvo v našem jeziku, to je umevno, ker je Trst obdan z našim življem, ali mnogo več pa je škodovala nevednost in pa ž njo zvezana zapravljivost. Mislilo se je splošno, da je ljudstvo, s katerim so v dotiki, nazadnjaško, da ne more doseči nikdar njih, ki imajo 2000 letno kulturo, da nihče ne more prekositi njih, ki so bili prvi bankirji in trgovci evropski, njih, ki so menici dali življenje in ustvarili trgovski jezik in trgovska pravila, njih, ki so jim bili celo angleški kralji dolžni milijone, njih, h katerim se je cela Evropa hodila učit! Niso znali živeti s časom, niso vedeli, da je za obstoj, tembolj pa še za napredek neobhodno potreba, da, poprečno vsaj, mora učenec prekositi mojstra! Kolikokrat slišimo še dandanes od takih domišljavih trgovcev, ki z zavistjo opazujejo napredek kakega Slovenca: glejte no, kdo bi si bil mislil, da bo ščavo tako daleč prišel! Ker so pa vedno same sebe cenili za premočne in neomagljive, so živeli preveč razkošno, kakor da bi njih dohodki nikdar ne mogli usahniti. Življenje v Trstu za časa »Karnevala« je presegalo dostikrat meje največjega luksusa, in če kdo tega ni videl, ni verjel popisom; ni čuda, da so se vozili ljudje z daljnega severa v Trst, da si ogledajo »corso«. Pa tudi med letom so si, privolili življenje razkošnežev. Še dandanes pripovedujejo ljudje in kažejo s prstom za marsikaterim revežem, ki hodi od hiše do hiše prosjačit, kak bogataš je bil. Samo po enkrat na teden je odpiral skladišče in prodajal kavo, pa ne morda po eno ali dve vreči, za tako naročilo se še zmenil ni — manj od sto vreč on ni prodal! Ostale dni pa je preživel v veseli družbi v mestu ali pa na deželi! To je bilo življenje, to je bilo veselje, to so bili lepi stari časi! (Dalje prih.) Trgovina. Spisal A. L. IV. (Dalje.) Trgovec in trgovski stan. Računanje in uredba. arodno gospodarstvo kaže razmerje med naravo, kapitalom in delom: čim ugodnejše je to razmerje, tem ugodnejše je narodovo stanje, tem močnejši, srečnejši je narod. Narodnogospodarska veda naj bo narodu to, kar je vera (— vsak človek ima vero —) posamezniku: prvo in zadnje navodilo njegovemu dejanju in nedejanju. Narodnogospodarska veda kaže, da pride vedno toliko in toliko dobička na toliko kapi-pitala in dela, in da dobiček je gotov tam, kjer so zanj dotični pogoji. Narodno gospodarstvo uči, da se dobiček v tolikem in tolikem času enakomerno razdeli, in da gre sploh tudi v narodnem gospodarstvu — to je v večji dobi njegovi — vse po svojih trdnih pravilih. Iz tega povzemimo, da je treba, predno se lotimo trgovine, preračunati narodnogospodarske pogoje za trgovino. Tukaj ne moremo razpravljati o narodnogospodarskih pojmih (to morda storimo pozneje); tu hočemo izpregovoriti le o nekaterih principih, zdravih kalkulih, ki naj trgovce vodijo pri početku trgovine in pozneje. Različne cene še niso znamenja različnim dobičkom! Velik trgovski promet naredi lahko pri nižjih cenah isti dobiček kot višje cene pri manjšem prometu. Obrni 1 goldinar devetkrat z enim procentom, pa ti bo dal deset procentov! In to je prava trgovina, trgovina, ki izpolnjuje svojo narodnogospodarsko nalogo! Delo tukaj nadomešča kapital. Mali trgovec, tu ti je garancija za obstanek. Tu zopet vidiš, da delaven človek lahko povsod živi! Kadar delaš z malimi procenti, treba ti bo torej delati perkasa! Zakaj! ker boš le tako lahko obračal in obrnil denar večkrat. Uredi si torej trgovino tako, da boš dajal poceni, a denar takoj! S početka ti morda ne pojde. Ali kmalu bo kupovalec zapazil, koliko si je s tem na boljšem, in dobil bo denar kjerkoli, ker bo pri tem zaslužil. Tu treba torej vztrajnosti trgovcem. Ti bodo koristnost zgornjega kalkula menda lahko uvideli. Pri nas se plačuje navadno črez 3 ali črez 6 mesecev. Če dobiš plačilo takoj in delaš, recimo, z dvema procentoma, lahko v tistih treh ali šestih mesecih trikrat ali šestkrat za isti denar kupiš in zopet prodaš. To bo torej že pri enem kupovalcu, t. j. pri enem plačilu per kasa zdalo šest ali dvanajst procentov, če delaš po dva procenta! Po tem si lahko na prste izračunaš, koliko denarja pravzaprav skozi okno vržeš, če daješ na upanje ! — Toda nekoliko odstotkov je treba pri tem računu vseeno odbiti. Tisti, ki takoj plača, zasluži namreč popust. Popust ali diskont naj ima vsak priden plačevalec že zato, da bo z vzgledom druge privabil . . . Toda ta popust vendarle ne pride toliko v poštev. Za zamudna plačila naj se namreč zaračunijo zamudne obresti. Te in popusti si v trgovini precej odvagajo. — Sicer iz-pregovorimo o plačilih per kasa še pozneje morda. — Ali pa je trgovino na kredit popolnoma zavreči? Ne, toda v to trgovino se ne spuščaj, če nimaš kapitala! Bogat človek ima več skrbi, reven ima več dela, to je staro pravilo. Slovenščina ima za kredit dobro besedo: na upanje. S to besedo je izražen riziko, ki ga ima trgovec, ki dela na kredit; riskira pa lahko samo tisti, ki kaj ima. — Pri trgovini, oziroma pri prodaji je trgovcu treba še posebno bistrega očesa: z enim pogledom mora presoditi, komu lahko upa. Sicer tudi to ni težko: prodaj dotičniku, ki išče kredita, kako malo stvar, in takoj boš lahko spoznal moža, ki imaš ž njim opraviti. Pri nas požre trgovina na upanje vsako leto Bog ve koliko dobička, pa tudi denarja. Koliko dolžnikov pa pri nas plačuje upniku redno obresti? »Gospod, počakajte no! O 13* sv. Mihelu bom prodal, pa bom dobil in bom plačal vse.« Ko pride sv. Mihel, pa plača nekaj obresti, vse pa navadno o sv. Nikbli. In naš trgovec ima dobro srce in pusti. Morda so nekateri pri nas res obogateli pri velikih obrestih, — večinoma to niso bili trgovci; ali še veliko več je pa naših trgovcev, ki obresti sploh ne jemljejo, ali pa včasi za obresti kako kokoš! Naj jim torej povemo, da s tem narodnemu gospodarstvu prav nič ne koristijo, ker popuščene obresti nikomur ne basnijo, če ne kvečjemu prijatelju krčmarju; škodijo pa na ta način narodnemu gospodarstvu veliko, če drugače ne, s tem, da ga desorganizirajo. Kdor ne zahteva tistega, kar mu gre, tisti ni mož; trgovec naj si pa še posebej zapomni, da je, kadar je v trgovini, v narodnogospodarski službi, in služba ne pozna nobena ozirov. Kakor smo torej rekli, je za nas, ki nismo kapitalisti, edino umestna trgovina per kasa. Ta bo sploh morala nastopiti v srednji in mali trgovini kmalu povsod. Velika trgovina izpodriva malo dan na dan bolj, in čim bolj se bodo množila prometna sredstva, tem hujši bodo časi za malega trgovca. Gledati bo moral na vseh koncih in krajih, kako si bo pomagal. In tu bo v prvi vrsti treba dvojnega pravila, prvič: vodi trgovino in delaj v njej sam, in drugič: skrči stroške za svojo osebo, kolikor le moreš! V prvem pravilu bo iskal manjši trgovec prednosti pred velikim v tem, da bo sigurne j e in točneje postregel. V velikih trgovinah, kjer je delavski aparat velik, ni mogoče, da se ne bi kdaj kaj prezrlo, oziroma napak zagrabilo. V mali trgovini, ki jo trgovec, t. j. gospodar lahko sam pregleda, naj bo to izključeno, in to bo za živ-Ijensko moč dotične trgovine sila velike važnosti, ker se bo pri manjših potrebah, ki so navadno hitre, vse držalo gotovo rajše manjšega trgovca. Na drugo stran bo pazil mali trgovec, da bo malo potrošil, in da ostane več denarja v predalu. S tem pritrganim denarjem se bo pomalem, ali mesec za mesecem lepo večala glavnica — ne pozabi, da rodi lahko en goldinar na leto dvanajst goldinarčkov! — in sčasoma se bo že kaj poznalo. Kolikor ne zmoreš v prodajalnici sam ali s svojci — v tem oziru je podoben mali trgovec malemu kmetu — pa glej, da boš imel v vsakem oziru dobre in zveste pomočnike. Kako si jih pridobiš? S tem, da boš imel zanje srce. Uslužbencu veljaj za prvo služba, gospodarju pa veljaj za prvo uslužbenec ! Kadar bo uslužbenec videl, da gospodar zanj skrbi po očetovsko, da mu vse privošči, kar le more, kakšen bi moral biti, da ne bi čutil v sebi hvaležnosti, vesti, nagnjenosti in skrbi za hišo? Če uslužbenec prosi enkrat na leto za par dni dopusta, in mu gospodar reče: pojdi 4 dni, jaz ti zaupam, kolikor hočeš —, kakšen človek bi to bil, da bi 4 dnem samolastno dodal petega ?! Stavim, da se vsak vrne še pred koncem četrtega! In tako bodi pri vsem. Gospodar naj bo za službo strog, ker brez tega ni nič, ali ne imej človeka za stroj, ampak za človeka z gorkim srcem; saj v službi ni treba srca razobešati in kazati, toliko bolj pa ga pokaži zunaj. Posebna življenska moč male začetne trgovine je izbiranje pravega blaga za prodaj. Na deželi, kjer je malo trgovcev, je treba za to seveda manj skrbi, vendar se bo trgovcu in trgovini tudi na deželi kaj poznalo, kadar bo ubral pravo struno. V mestu in trgu pa treba poseči po pravem predmetu (artikel). Dandanes temelji narodno gospodarstvo na razdeljenem delu: vsak nekaj, ne vsega, pa tisto dobro. V mestu ni nič več zdravnikov, ki bi zdravili vse bolezni; vsak se je poprijel svoje. Tako bo tudi trgovec le s posameznimi predmeti naredil kaj prida kupčije, druge bo moral prepustiti drugim. Kupčeva politika pa naj bo ta, da bo dotično blago dajal ceneje, vse drugo pa ravno tako ceno kot drugi! Nikdar naj ti ne pomagajo druge cene ravnati Cene prvega blaga. Platt pravi, da svetuje vsakemu trgovcu po svoji lastni izkušnji in po treznem, vsestranskem premisleku, »naj se prodaja vsako blago s svojim pa enakomernim dobičkom, — in to z najmanjšim, ki je še mogoč!« Pri tej uredbi moraš biti seveda tudi pri nakupu previden in tu pomni, da je trgovcu prvo pravilo, da nikoli ne kupi, česar ne potrebuje!« Konkurenta nikoli ne podcenjaj ali celo zaničuj; lahko se opečeš, da bo kaj. Previden in pazljiv bodi pri vsaki nevarnosti in zmeraj misli, kako ji boš kos. Zato je trgovcu treba hladne krvi, in previdnost naj ga vodi povsod. Kranjske deželne finance. Spisal —r. (Dalje.) 1873. se je pridružil doslej opisanim zakladom v * deželni upravi nov zaklad, katerega upravni predmet je deželna kmetijska šola. Ustanovljena po sklepu deželnega zbora z dne 6. decembra 1872. 1., je bila v času od 18. septembra 1873. I. do oktobra 1. 1886. na Slapu v Vipavski dolini, in sicer na posestvu grofa Karla Lanthierija; od 18. novembra 1886.1. dalje pa je nastanjena na Grmu pri Novem mestu na Dolenjskem, kamor je bila premeščena vsled sklepa deželnega zbora z dne 14. oktobra 1884. 1., odnosno z dne 23. januarja 1886. 1. Z ustanovitvijo kmetijske šole je bil obenem ustanovljen tudi poseben zaklad, ki naj bi zbiral vse dohodke šole in šolskega posestva, s katerimi bi se pokrivali vsi šolski in drugi stroški. A takoj spočetka je imel ta zaklad vse znake podzaklada deželnega zaklada, ker so že takrat njegovi stroški znatno presegali njegove dohodke, in je bilo vsled tega določeno, da pokrivaj njegove primanjkljaje deželni zaklad. Sedanji oficijalni naslov tega zaklada je z ozirom na kraj, kjer se nahaja kmetijska šola, »zaklad kranjske kmetijske šole na Grmu«. Leta 1873. ustanovljena kmetijska šola ni bila prva te vrste na Kranjskem. Že leta 1850. so imeli na Kranjskem kmetijsko šolo, katero je ustanovila c. kr. kmetijska družba za Kranjsko vsled poziva c. kr. ministrstva za deželno kulturo. Prvi letnik te šole je bil v Ljubljani, drugi in tretji letnik pa v Preddvoru na Gorenjskem, oziroma v Draškovicah in Mokricah na Dolenjskem. K ustanovitvi in posebno k vzdrževanju te šole so pripomogli požrtvovalni rodoljubi in imenovano c. kr. ministrstvo, ki je dovoliio, da so se porabljale premije za konje v letnem znesku 879 gld. (dohodek provincijalnega zaklada) za ustanove in druge šolske potrebščine. Ker so pa bili ti dohodki pozneje ustavljeni, se šola ni mogla več vzdržati, in morali so jo 1. 1862. opustiti. Od onega časa se je neprestano obravnavalo zaradi ustanovitve nove popolne kmetijske šole na Dolenjskem in posebne šole za sadjarstvo in vinarstvo v Vipavski dolini. Uspeh teh prizadevanj dežele in države je bil ta, da se je ustanovila 1. 1873. sadjarska in vinarska šola na Slapu. K ustanovnim stroškom te šole je prispela država 3000 gld., dežela pa iz deželnokulturnega zaklada 1000 gld. Vzdrževalni stroški so se pokrivali deloma z državnimi prispevki, deloma z deželnimi denarji, in to ne le iz deželnega, temuč tudi iz deželnokulturnega zaklada. Za 13letnega obstanka šole na Slapu so znašali za njeno vzdrževanje od države prejeti prispevki 26.500 gld., a dežela sama je izdala skupaj 29.388 gld. V pokritje vzdrževalnih stroškov se je pobirala v Slapski občini tudi 5% doklada, ki je nanesla v celi 131etni dobi 809 gld. 53 kr. Ob premestitvi te šole na Grm je pokazal končni račun 3673 gld. 13 kr. imetja, in to je bilo pričetno imetje zaklada Grmske kmetijske šole. K ustanovnim stroškom na Grm premeščene sadjarske in vinarske šole, ki je pa tu postala kmetijska šola nižje vrste, je prispela država 25.800 gld. ter dežela Kranjska (iz deželnega zaklada) 28.906 gld. Za nastanitev šole na Grmu se je namreč nakupila Grmska grajščina, katero je dal deželni zbor primerno prezidati. H grajščinskemu posestvu se je v teku let dokupilo več sveta. Sedanje posestvo obsega nad 54 ha. Namen kmetijski šoli na Grmu z dvema letnikoma je praktično - teoretični pouk mladeničev kmetskega stanu v vinarstvu, živinoreji, poljedelstvu, sadjarstvu, vrtnarstvu, gozdarstvu in čebeloreji. Statut in program te šole je odobrilo c. kr. poljedelsko ministrstvo 1. 1888., oziroma 1. 1897. Glede nastavljanja učnega osebja in izpremembe učnega načrta si je država pridržala pravico vplivanja. K stroškom za vzdrževanje Grmske šole prispeva država letnih 2400 gld. in ravno toliko deželno-kulturni zaklad. Lastni dohodki zaklada te šole sestoje iz šolnine (po 20 gld. od plačujočega učenca na leto) in iz donosa zemljišč. Primanjkljaje pokriva deželni zaklad. L. 1898. je imel zaklad kmetijske šole na Grmu 17.527 gld. 25 kr. stroškov in 13.085 gld. 207-2 *