Javna uprava 2016/3-4 5
UDK: 342.727:342.565.2
342.732:347.9
Izvirni znanstveni članek
Razumevanje svobode 
izražanja in svobode tiska: 
konceptualizacija ob 
sodnem primeru 
Grims proti Mladini (2016)
dr. Andraž Teršek*
»Svoboda izražanja je seveda intrinzično pomembna: cenimo 
jo zaradi nje same. Po drugi strani pa je splošno sprejeto, da je tudi 
instrumentalno pomembna. Služi namreč številnim in obsežnim 
ciljem. Prvič, omogoča samoizpopolnitev posameznikov v družbi. 
Drugič, z znamenitimi besedami sodnika Holmesa (posnemajoč 
Johna Stuarta Milla), 'najboljši test resnice je moč misli, ki je spre-
jeta v konkurenci na trgu idej‘ (Abrams v. US (1919) 250 US 616, 
odklonilno ločeno mnenje). Tretjič, svoboda izražanja je življenjska 
kri demokracije […] Je varnostna zaklopka […] Deluje kot zavora 
pred zlorabo moči s strani javnih uslužbencev.«1
Sodni spor med politikom Brankom Grimsom in revijo Mladina se je začel z 
objavo besedila in dveh fotografij2 v rubriki Mladinamit: 
1 Stone, Sediman, Sunstein, Tushnet, nav. po A. Nicol, G. Millar, A. Sharland, nav. delo, str. 1078.
2 Zaradi sodne prepovedi, potrjene od Ustavnega sodišča, celotnega prispevka z besedilom in s 
fotografijama – ena prikazuje Goebbelsa z družino in druga poslanca Državnega zbora z družino, tu ne 
objavljamo.
* Univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, izredni profesor, Univerza na Primorskem, Pedagoš­
ka fakulteta.
6 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
NI VSAK DR. G. ŽE DR. GOEBBELS
»Naš nekdanji sodelavec Sena Driskić je na svojem fejsbuku dr. Grimsa primer-
jal z dr. Goebbelsom. Uredništvo Mladinamita se pridružuje protestom. Mo-
goče se zdi, da se dr. Grims zgleduje po svojem vzorniku, a mu do njega še 
veliko manjka in mu trenutno ne seže niti do pasu. Potrebno bo še veliko vaje 
v manipulaciji. Sieg!«
Pod besedilom je bila objavljena črno-bela fotografija Goebbelsa z družino, 
pod njo pa barvna fotografija omenjenega politika z družino.
Urednik časopisa je na nekaj javnih izrazov ogorčenja nekaterih novinarskih 
kolegov dvakrat odgovoril v uvodniku časopisa, enkrat pa je to storil novinar 
časopisa. Vendar ker sodišča teh naknadnih argumentacij niso štela kot pravno 
relevantnih, jih tukaj ne navajam.3
1. Uvod v razpravo o svobodi izražanja
Najprej bom podal teoretično in konceptualno razumevanje svobode izra-
žanja in svobode tiska. V središče bom postavil konceptualizacijo svobode tiska 
glede sporočanja javnosti zelo kritičnih stališč in vrednostnih ocen o konkret-
nem politiku. Po tem bom zapisal analitični prerez ustavnosodne odločbe v 
primeru Grims proti Mladini. S tem vrstnim redom želim bralcu olajšati svoje 
konceptualno ustavniško razumevanje svobode tiska (v postfaktični družbi) in 
obravnavanega sodnega primera.
Strokovne, znanstvene in poljudno znanstvene literature na temo svobode 
izražanja, tiska in drugih medijev je v pravoslovju veliko.4 Dovolj je tudi filo-
zofskih del o svobodi izražanja, ki so nepogrešljivi študijski vir, kajti svoboda 
izražanja je najprej filozofska tema, nato specifično ustavniška in šele potem 
politična in pravno praktična tema.5 Veliko je tudi (bolj ali manj odmevnih in 
različno vplivnih) odločb sodišč na temo svobode izražanja. V zadnjih desetle-
tjih se je nabralo tudi veliko sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v 
Strasbourgu (ESČP). Nekaj je tudi zanimivih, čeprav ne konceptualno najbolj 
natančnih in argumentacijsko sintetiziranih odločitev Ustavnega sodišča RS.6 
3 G. Repovž, nav. delo (2011 in 2011a).
4 Svojih številnih strokovnih, znanstvenih in poljudnih člankov na temo svobode izražanja tukaj ne 
bom navajal. Vzorčni seznam izbrane literature na temo svobode izražanja in javnih medijev pa je dostopen 
v A. Teršek, nav. delo (2007); P. Pičman Štefančič, A. Teršek, nav. delo. Prim. tudi zadetke na spletnem portalu 
amazon.com. Prim. tudi seznam literature pri geslu freedom of speech na spletnem portalu Stanford ency-
clopedia of philosophy. Glej še Barron, Dienes, nav. delo; C. R. Ducat, nav. delo; Garvey, Schauer, nav. delo.
5 Od K. Marxa, nav. delo, in J. S. Stuart Milla, nav. delo, do A. Haworth, nav. delo, in onkraj L. Alexandra, 
nav. delo.
6 Nedavno jih je knjižno predstavil R. Čeferin, nav. delo. Med vsemi odločitvami Ustavnega sodišča 
pa najbolj neprijetno izstopa tista v zadevi Srečko Prijatelj proti Mladini, v kateri si je sodišče dopustilo skoraj 
Javna uprava 2016/3-4 7
Iz tega korpusa filozofije, ustavnopravne teorije in pravne, zlasti sodne prakse 
lahko izluščimo pet zadev, ki se zdijo vsaj nekoliko problematične.
Prvič, razkorak med filozofijo in pravoslovno teorijo na eni strani ter zakono-
pisno, politično in sodno prakso na drugi strani je prepogosto znaten. Ravna-
nja predstavnikov dnevne politike in javne oblasti, pravni predpisi in odločbe 
sodišč so prepogosto v očitnem in popolnem nasprotju z dognanji filozofije in 
pravoslovja glede svobode izražanja. Tako je tudi v Sloveniji.
Drugič, ESČP je oblikovalo obsežno in oprijemljivo sodno pravo o svobodi 
izražanja in tiska kot temeljni človekovi pravici. Vendarle pa se je pri nekate-
rih vprašanjih svobode izražanja in tiska ustavilo pri določitvi (zgolj) t. i. mini-
malnih standardov pravne zaščite svobode izražanja, tiska, javnih občil in so-
dobnih medijev. Številni pravniki in sodni odločevalci pa marsikdaj ne izražajo 
zavesti o tem, da strasbourško sodišče običajno počne prav to – določa (le) 
minimalne standarde za pravno zaščito konvencijskih pravic kot temeljnih člo-
vekovih pravic in svoboščin v Evropi.7 Zato nacionalne oblasti smejo, včasih pa 
morajo te minimalne standarde presegati, še zlasti ko:
(a) imajo za to stvarno prepričljive razloge;
(b) to zahteva izrecno besedilo ustave;
(c) je mogoče priti do višje stopnje pravne zaščite ustavne pravice z njeno 
prepričljivo ustavnopravno razlago.
Pogosto umanjka tudi zavedanje, (d) da že dosežene ravni pravne zaščite 
teh pravic ni dovoljeno zniževati na minimalne standarde, ne da bi za to obs-
tajali nujni razlogi, ki neposredno izhajajo iz nacionalnega ustavnega režima 
(besedilo ustave, precedenčne razlage in komentarji ustave).8
Tretjič, nacionalna sodna praksa, tudi ustavnosodna praksa, je včasih (na pri-
mer v primeru Srečko Prijatelj proti Mladini) v nasprotju celo z minimalnimi stan-
dardi, ki jih določa strasbourško sodišče. Pokaže lahko napačno ali površno razu-
mevanje filozofije, teoretičnih izhodišč in konceptualnih temeljev pravne zaščite 
svobode izražanja, ali pa vzpostavlja stvaren dvom o razumevanju te tematike.9 
Četrtič, slovensko pravoslovje vključuje sicer malo temeljnih pravnih del na 
temo svobode izražanja in tiska, toda ta dela so bila napisana in objavljena. 
Vendarle pa se glede na pravno in sodno prakso poraja močan vtis, da so ta 
dela kljub temu spregledana. Poraja se vprašanje (samo zaskrbljeno vpraša-
nje), ali gre v nekaterih primerih spregleda teh del nemara celo za zavestno 
nedopustni vsebinski, konceptualni in razlagalni zdrs in o čemer sem že pisal. Zadnjič v knjigi A. Teršek, nav. 
delo (2009), str. 128. 
7 Pedagoško in kategorično o tem (prvi pri nas) B. M. Zupančič, nav. delo (2004). Glej tudi A. Teršek, 
nav. delo (2007), str. 264, 266 in nasl.
8 Glej A. Teršek, nav. delo (2009), pogl. 1.3.
9 Glej A. Teršek, nav. delo (2007), str. 264.
8 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
odklanjanje bralno analitičnih in študijskih obveznosti tistih, ki so primarni no-
silci te obveznosti – sodnic in sodnikov?
Petič, redka domača in številna tuja pravno-filozofska ali teoretično pravo-
slovna dela na temo svobode izražanja (vendar ne samo na to temo, ampak 
tudi na katerokoli drugo ustavniško oziroma ustavno-filozofsko temo) pre-
senetljivo redko opazimo v odločitvah (rednih) sodišč, vključno z Vrhovnim 
sodiščem in Ustavnim sodiščem. Zanimivo je, da se namesto teh del v ustav-
nosodnih odločbah ponavljajoče pojavljajo sklici na temeljne učbeniške vire 
nacionalnega dodiplomskega študija prava, ki ne le nimajo ničesar opraviti s 
svobodo izražanja, ampak sploh nimajo ničesar opraviti z ustavnosodnim miš-
ljenjem, razlogovanjem in odločanjem.10
Brez študijsko analitičnega pristopa k svobodi izražanja in brez trajne skrbi 
za trajno tvorno razpravo o tej temi (enako kot o katerikoli drugi pravnofilo-
zofski, ustavnopravni ali ustavniški temi), torej brez vztrajnega uresničevanja 
odgovornosti za strokovno opolnomočeno ustavniško deliberacijo in kon-
templacijo, ni možna razpravna ustavna demokracija in vladavina prava. Brez 
prisiljujočega in prepričljivega uresničevanja te skupnostne odgovornosti in 
take obče pravne zavesti preprosto ne more biti filozofsko prepričljivih, teore-
tično pravilnih in konceptualno doslednih rezultatov slehernega sodnega in 
ustavnosodnega postopka o svobodi izražanja ali tiska ali o kateremkoli dru-
gem ustavnosodnem vprašanju. Prav nasprotno, potem se pri ustavnem sod-
stvu neprenehoma dogaja to, kar se dogaja pri nas: izhodišča sodnih odločitev 
10 Tako Ustavno sodišče v opombah pod črto k obrazložitvam odločb na primer navaja učbenik o 
teoriji prava za prvi letnik pravnega študija ali pa učbenik o teoriji argumentacije, ki nista v neposredni zvezi 
ne s svobodo izražanja, ne z drugimi ustavnopravnimi vprašanji.
Bilo naj bi tudi ne le razumljivo, ampak očitno, da ustave in ustavnopravnih vprašanj ne gre interpreti-
rati in reševati z uporabo klasičnih metod za razlago zakonskih besedil in uresničevanje golega formalnega 
silogizma. Toda prav to Ustavno sodišče RS že vsa leta počne. Tako številne opombe pod črto v številnih 
odločbah Ustavnega sodišča vsebujejo sklicevanje na pravniški učbenik o teoriji argumentacije, ki nima 
prav ničesar opraviti z naravo ustave in razlago ustave glede na njeno naravo. 
V našem pravoslovju pa bi, po drugi strani, zaman iskali analitična pravoslovna dela o tem, kako me-
todološko in konceptualno razlagati in brati ustavo, kako se je brala in razlagala ustava od osamosvojitve 
dalje in kako posamezne sodnice in sodniki Ustavnega sodišča ustavo berejo in razlagajo. 
Na to temo je bilo objavljenih nekaj splošnih teoretičnih člankov tujih avtorjev v reviji REVUS. Teore-
tični uvod v to vprašanje je pripravil K. Jaklič, nav. delo (1999). Poskus analize odnosa sodnic in sodnikov 
Ustavnega sodišča do nekaterih ustavnopravnih vprašanj je analiza A. Teršek, nav. delo (2000). Metodo-
loško pravoznanstveno analizo znamenite odločitve Ustavnega sodišča o »volilnem sistemu« je objavil 
samo A. Kristan, nav. delo (2008). Glej tudi A. Kristan, nav. delo, kjer kratko in strnjeno pove domala vse tisto 
najpomembnejše o branju ustave, kar se slovenski ustavni pravniki in sodnice oziroma sodniki Ustavnega 
sodišča v kvalificirani večini še vedno premalo (zdi se, da celo vse manj) zavedajo. 
Glej tudi C. R. Ducat, nav. delo; M. Lasser, nav. delo.
V obrazložitvah odločb Ustavnega sodišča in ločenih mnenjih ne bomo našli niti (razen morda kake 
redke izjeme) poskusov mišljenjske deliberacije glede na pretekla ločena mnenja sodnic in sodnikov. 
Tako preprosto ni mogoče graditi in utrjevati razpravljajoče ustavne demokracije in ustavnosodnega pra-
votvorja. 
Javna uprava 2016/3-4 9
so večinoma rezultat (sicer dobrovernih in v okviru samorazumevanja iskrenih) 
osebnih kapric in intuitivnih, marsikdaj tudi po zapisanem jeziku prepoznavno 
čustveno prejudiciranih in ad hoc odločitev sodnic in sodnikov, kar pa je nekaj 
povsem drugega kot nianse ali različni poudarki sicer izdelanih filozofij in kon-
sistentnih konceptualnih interpretacij. Taka tehnika odločanja se samo včasih 
in bolj po naključju rezultatsko zlije s filozofskimi in pravoslovnimi mišljenji 
pedagoških avtoritet. V najboljšem primeru pa pri odločanju sodišč sicer gre 
za sklicevanje na precedense strasbourškega ali ustavnega sodišča, vendar gre 
pri tem za neanalitična, nekritična in v tem smislu ne-mišljenjska prepisovanja 
in povzemanja – in zato ne vselej pravilna.11
Ni torej problem samo in predvsem v tem, na kaj in na koga se sklicuje 
Ustavno sodišče v obrazložitvah svojih odločb. Problem je, ker se Ustavno so-
dišče pogosto sklicuje na nekatere avtorje ali vire, glede na njihov izbor pa je 
mogoče sklepati na teoretični in miselni pristop sodišča do ustavnosodnega 
pravotvorja kot takega in do posameznih vprašanj. Zato nastane problem te-
daj, če se v obrazložitvah odločb pojavljajo sklicevanja na pravne učbenike, ne 
na tematsko osredotočeno pravoslovno literaturo. Problem nastane tudi tedaj, 
ko se Ustavno sodišče sklicuje na sodbe posameznih sodišč, predvsem ESČP, 
ne da bi bilo pri tem mogoče zaznati kritični presojevalni in odločevalni odnos 
sodišča do teh sodb in ne da bi sodišče v argumentaciji prikazalo konceptualno 
in doktrinarno razumevanje sodb, na katere se sklicuje – kot na konceptualno 
in doktrinarno zaokroženo celoto. Ustavno sodišče, na katerem sodnice in sod-
niki ne izkazujejo filozofsko in teoretično izoblikovanega branja in razumevanja 
ustave, konsistentnega razumevanja posameznih večjih sklopov ustavnoprav-
nih konceptov, in če s svojim odločanjem ne izražajo konceptualne in filozofske 
konsistentnosti (z drugimi besedami pa ustavniško doslednost, celovitost in ra-
zumno predvidljivost), zelo težko stavi na nujnost svoje pravodajne avtoritete.
2. Pravno pomembne značilnosti statusa 
vsakokratnega tožnika
Odgovor na vprašanje, kje je meja dopustne javne kritike in kritične vredno-
stne ocene konkretnega posameznika kot osebe in njegovih ravnanj v posa-
11 Pa saj navsezadnje o tem že kakih trideset let piše prof. B. M. Zupančič, nav. delo (2011), poglavje 
o vladavini prava in pravnem redu kot simbolnem redu. Seveda sklicevanje na strokovne in znanstvene 
vire v obrazložitvah ustavnosodnih odločb ni ne pravilo, ne obveznost, ne nujnost. Toda ker se taka in dru-
gačna sklicevanja in citiranja ves čas pojavljajo v teh odločbah, se to očitno počne zato, ker podpisniki teh 
odločb menijo, da je to primerna argumentativna tehnika. Zato je zelo sporočilno, na kakšne in katere vire 
se sodišče pri tem sklicuje ali jih navaja. In samo po sebi je sporočilno, če so to učbeniške knjige za prve 
korake pri študiju prava, ne pa tematsko osredotočena in problemsko analitična domača in tuja strokovna 
in znanstvena dela.
10 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
mezni vlogi in kontekstu je neposredno in odločilno odvisen od tega, za ka-
terega posameznika gre: kateri poklic opravlja, kakšna je njegova družbena 
vloga, kako jo izvaja in kakšen (to vključuje tudi oceno kolikšen, kako vpliven) 
je njegov javni status. Če gre za politika, je obseg dopustne svobode pri kritizi-
ranju in osebnostnem vrednotenju posameznika kot politika največji. Omejen 
je samo v najnujnejših, nujno utemeljenih primerih.12 Najmanj od sodbe ESČP 
v zadevi Prijatelj proti Mladini pa mora biti znano in razumljivo vsem sodniškim 
odločevalcem, da je zelo prepoznavnega politika mogoče kritično ocenjevati 
kot politika in kot osebo oziroma hkrati kot politika posameznika in kot posa-
meznika osebo. Ostro in objektivno žaljivo je mogoče kritizirati njegove poli-
tične metode, držo in njegovo politično pogojevano osebnost.
Onkraj polja pravne zaščite svobodnega izražanja padejo primeri, pri ka-
terih kritika ni več usmerjena na predmet glede konkretne osebe, ki bi bil še 
vedno stvarno –dovolj – povezan z družbeno vlogo te osebe kot politika: z 
njegovo osebnostjo, politično pomembnimi ravnanji v najširšem smislu, držo, 
podobo, stališči ipd. Gre torej za vse tisto, kar zadeva in odraža njegovo identi-
teto. Iz tega polja padejo tudi primeri, ko kritika ni več odmerjena v razumnem, 
za dosego legitimnega cilja potrebnem obsegu. 
Iz polja pravne zaščite padejo tudi primeri, ko je kritika, ki sicer še vedno 
vključuje sprejemljiv predmet kritike, vendarle tako pretirana, da zaradi svoje 
lastne vsebine, načina artikulacije oziroma zaradi stopnje kritike ni več v funk-
ciji kritike kot koncepta.13 To funkcijo pa v primeru časopisa sestavljajo iz nas-
lednje razsežnosti: 
– nujno, ali najmanj razumno (odvisno od ostrine izražanja)14 sprejemljivo 
izvajanje demokratizacijske, legitimacijske, informativne, edukacijske in 
še zlasti nadzorne funkcije medija – s kritiko na račun politika; 
– funkcija kritičnega opisovanja, vrednotenja ali drugačnega prikazovanja 
ravnanj in stališč posameznika kot (v vlogi) politika, s tem pa naslavljanje 
njegove osebnosti in dnevnopolitične identitete;
– funkcija vrednostnega ocenjevanja politika s strani medija zaradi njego-
ve podobe, ravnanj, stališč, mnenj, izražanja, idej ipd., torej drže in ko-
munikacijske tehnike, ki so (tudi) politično pomembna, bodisi objektiv-
12 Glej A. Teršek, nav. delo (2007), str. 258 in tabelo standardov (poskus konceptualizacije) za sodno 
presojo posega v pravice politikov kot absolutno javnih oseb.
13 V knjigi Svoboda izražanja (2007) sem ob analizi ustavnosodne zadeve Up-462/02 (Primer Iva Hva-
lice kot poslanca) podal analitični prerez koncepta »mnenje«, ob kritiki prevladujočega pravnega razume-
vanja 83. člena Ustave glede poslanske imunitete za »mnenje« pri poslanskem delu. 
14 Pri tem lahko pomaga uporaba Alexyjeve formule. Glej R. Alexy, nav. delo.
Javna uprava 2016/3-4 11
no kot taka bodisi subjektivno zaradi identitete, drže in značilnih ravnanj 
prav tega politika ali stranke, ki ji pripada;15 
– funkcija iskanja ne le instrumentalno resničnih dejstev in okoliščin, pa 
tudi utemeljene vrednostne sodbe – kot subjektivne »vrednostne resni-
ce« o politiku. Ta mora biti utemeljena vsaj z razumnimi stvarnimi razlogi 
glede na dani subjekt, predmet in kontekst, tako da ponuja možnost ra-
zumnega argumentiranja, naj gre za zatrjevanje dejstev, pol-dejstev, na 
dejstvih utemeljenih vrednostnih sodb ali brez stvarno neutemeljenega 
pretiravanja podanih golih vrednostnih sodb.
Ostra kritika in pretiravanje pri mnenjih ali vrednostnih sodbah so sestavni 
in nujni elementi pravno zaščitene svobode izražanja.16
Konkretno k primeru Grims proti Mladini. Tožnik je bil politik. Vsi sodni pri-
meri, ki zadevajo politike, so posebni primeri. Bil je vidni in pomembnejši po-
litik nekdanje vladajoče stranke, največje opozicijske stranke in stranke, ki ji 
javnomnenjske raziskave vselej in dokaj konstantno skozi čas pripisujejo tako 
volilno podporo, da stranka ohranja pomen stranke s primerjalno prednostjo 
glede verjetnosti za vnovično zmago na naslednjih volitvah – ob objavi spor-
nega članka, v času sodnega spora in danes. Kot politik je tožnik pogosto javno 
nastopal, bil je zelo prepoznaven in splošno znan. Kot tak je absolutno javna 
oseba, ob pogostosti, intenzivnosti in personalizirani politični vplivnosti tudi 
javna oseba najvišjega dnevnopolitičnega ranga – z vidika klasifikacije po-
sameznikov glede na njihovo družbeno vlogo.17 Hkrati je bila to oseba s pre-
poznavno komunikacijsko držo v javnem prostoru, saj je praviloma tudi sam 
nastopal kritično, ostro, s »sočnim jezikom«, tudi žaljivo, tudi konfliktno, ne le 
polemično, s komuniciranjem ad personam in ne vselej ad rem.18 Kot tak je zato 
lahko nujno in upravičeno izpostavljen najostrejši kritiki novinarjev, medijev in 
kateregakoli člana demokratične javnosti. Stopnja njegove dolžne tolerance 
do kritike na svoj račun mora biti najvišja. Vključevati mora pripravljenost tudi 
na tak jezik in tako vsebino kritike, kot sta značilni za njegovo komuniciranje. 
Manevrski prostor pri slednjem pa je dokaj raztegljiv: pripravljen mora biti 
sprejemati tudi tisto, kar si sam ne bi smel ali mogel več privoščiti.
Na drugi stran pa je največji prav obseg svobode kritičnega izražanja o po-
litikih, zato tudi o tožniku kot politiku in kot »osebi in politiku«. Tožnik, ki je 
15 Tudi zato je ESČP jasno in odločno presodilo, da se protiustavnost delovanja konkretne politične 
stranke ne presoja samo s temeljnimi akti in dokumenti te stranke ali njenim splošnim delovanjem, ampak 
tudi z izjavami in drugimi ravnanji njenega vodstva ali vidnih predstavnikov. Glej sodbo ESČP v zadevi 
Refah Partisi proti Turčiji (2001, 2003). Analizirana v A. Teršek, nav. delo (2007), str. 164.
16 Podrobno o tem v A. Teršek, nav. delo (2007), str. 204.
17 Glej A. Teršek, nav. delo (2007), VI. poglavje in Dodatek št. 1.
18 Prav iritirajoče je ponavljati poudarek, da pri politikih obojega v izhodišču ni mogoče, ni treba in ne 
gre ločevati.
12 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
tak politik, sme utemeljeno pričakovati pravno zaščito svojega imena, ugleda, 
miru, zasebnosti in družinskega življenja – ampak samo takrat, ko je to nujno 
potrebno zaradi pravne zaščite njegovih osebnostnih pravic in kolikor je to za 
to nujno potrebno. In vice versa, to legitimno pričakovanje je lahko tolikšno, 
kolikor je potrebno za pravno zaščito funkcije svobode izražanja in tiska v de-
mokratični družbi. Del te funkcije je tudi nujna naloga pravnega reda, da zaščiti 
temeljne pravice in interese drugih ljudi ter med njimi in svobodo izražanja 
vzpostavi učinkovito in funkcionalno ravnovesje. Kriterij »nujnosti« in »prisilju-
joče stvarne potrebe« je pri tem odločilen.
To naj bi bil prvi bistveni kontemplativni korak za pravno presojo spornih 
vprašanj v predmetni zadevi.
3. Pravno pomembne značilnosti toženca
Drugi korak, ki je z logično nujnostjo vselej povezan s prvim, pomeni pre-
soja pravno pomembnih značilnosti tožene stranke. Tožena stranka je časopis 
oziroma revija, ki v slovenskem prostoru in v medijski krajini že več let deluje 
kot pomemben in vpliven akter analitičnega predstavljanja in kritičnega prika-
zovanja družbeno pomembnega dogajanja in oseb, posebej pa tako ali druga-
če vplivnih posameznikov ali skupin in predvsem politikov. Kot medij je prostor 
kritike predvsem na račun nacionalne politike, globalne družbene ureditve in 
posameznikov, ki jih opredeljuje javna družbena vloga s privilegiranim, vpliv-
nim ali odločevalskim statusom, pogosto pa s statusom absolutne javne ose-
be. Nespregledljiva značilnost takega delovanja tožnika je tudi status »resnega 
medija«: obstaja (izkustveno in stvarno) utemeljeno pričakovanje, da so obja-
ve v časopisu rezultat dobrovernega raziskovalnega, analitičnega ali pristno 
intelektualnega (umnega) dela avtorjev in urednikov. Glede tega seveda tudi 
– nadvse – kritičnega mišljenja: samega kritičnega mišljenja kot predmeta in 
koncepta (kritično misliti kritično mišljenje) ter vsakokratnega predmeta kritič-
nega mišljenja (kritično misliti tisto nekaj – predmet obravnave).
Tukaj je treba takoj poudariti najpomembnejše: tak časopis oziroma revi-
ja (medij) zato ne deluje v zoženem polju svobodnega izražanja, ampak – in 
prav nasprotno – v rahlo razširjenem polju svobode izražanja. Tudi zato, ker 
lastniki, uredniki in ustvarjalci tega medija utemeljeno pričakujejo določen tip 
bralcev vsebin tega medija in določene intelektualne sposobnosti svojih bral-
cev (in v tem smislu svojih, ne katerihkoli drugih, »povprečnih bralcev«). Pa ne 
le bralcev, ampak tudi tistih, ki jih vsebine posredno in neposredno zadevajo. 
Torej tudi tistih, na katere je posredno ali neposredno kritika ali ostra kritika 
naslovljena. In tudi pri tem gre za teoretično predpostavko: šteje se, ker se v 
danem kontekstu mora šteti, da tudi kritizirane osebe razumejo naravo medija, 
Javna uprava 2016/3-4 13
kontekst njegovega delovanja, njegovo družbeno vlogo in njegov intelektual-
ni status – primerjalno gledano torej drugačen status, predvsem glede tipič-
no komercialnih, »porumenelih«, zabavljaških ali preprosto in preverljivo, zato 
očitno javnost poneumljajočih, zavajajočih in z nevednostjo in neumnostjo 
manipulirajočih medijev. Šteje se, da kritizirane osebe to razumejo, čeprav de-
jansko tega ne uspejo dovolj dobro razumeti. Tipska opredelitev medija in tudi 
narave komunikacijskega polja je tu očitno elitistična – le kako bi ne bila taka?
Nikakor pa rahlo povečanje polja komunikacijske svobode ne pomeni 
zmanjšanja polja odgovornosti in obveznosti. Pri tem ne gre za paradoks, am-
pak za funkcionalno ravnovesje.
Mladina je kot tak medij postavljena ne le pod plašč ustavnopravno uteme-
ljene pravice do uresničevanja svobode izražanja prek svobode delovanja jav-
nih občil. V tej vlogi ima kot časopis tudi obveznost, da prepozna, prevzame in 
dobroverno uresničuje tisto, kar normativno deklarirana demokratična družba, 
utemeljena z normativnim sklicevanjem na načela in koncepte socialno-liberal-
ne ustavne demokracije,19 institucionalno omogoča javnim občilom, jim pravno 
dopušča in hkrati od njih tudi zahteva dolžni nadzor nad političnim procesom, 
pravnim redom, dnevno politiko in najpomembnejšimi političnimi akterji.20
Časopisi na splošno in časopis oziroma revija Mladina imajo zato ne le pra-
vico, ampak tudi dolžnost, da – ves čas – hodijo ob in po robu pravne spre-
jemljivosti časnikarskih ravnanj in posredujejo ne le informacij, temveč tudi 
vrednostne sodbe, ki neposredno zadevajo dnevno politiko in njene akterje. 
Tega nima samo pravice početi zelo kritično in ostro. Ima dolžnost, da to poč-
ne zelo kritično in ostro.21 O tem ne more biti več dvoma vsaj od sodbe ESČP v 
primeru Prijatelj proti Mladini.
Seveda ima tudi dolžnost, da pri tem ostane znotraj okvira ustavnopravne 
(filozofske, teoretične in aplikativne) sprejemljivosti. To lahko stori s stvarno 
utemeljitvijo objavljenih vsebin, z navedbo intelektualno razumljivih in stvar-
19 Podrobno o tem v: A. Teršek, nav. delo (2014).
20 Prim. K. Jaklič, nav. delo (2002), str. 417.
21 Enega od kontekstov pisanja v tem časopisu izriše J. Trampuš, nav. delo. »Edini pravi slovenski ra-
zumniški tabloid Mladinamit s tem imenom obstaja od leta 1995. Doslej je izšlo že 799 številk. Zadnja stran 
Mladine je kraj satire, izboklo ogledalo resničnosti, radikalen odsev aktualnega dogajanja, ki zabava s pre-
tiravanjem zgolj zato, da bi brez uravnoteženega balasta in sivine korektnosti pokazal resničnost takšno, 
kakršna je.
Konec osemdesetih je na zadnji strani Mladine izšla osmrtnica Slobodana Miloševića, objavljena je 
bila slika razdeljene Jugoslavija, natisnjen je bil fantomski štabni dokument generalštaba JLA o napadu na 
Albanijo. In danes je zadnja stran ostala ista. Pred tremi tedni je bil objavljen življenjepis mladega Janeza 
Janše, ki ga je leta 1985 napisal sam, v katerem poveličuje svoje funkcije v SZDL, ZK, ZSMS. Razlog za objavo 
je bil preprost, isti teden je Janša predsednika Danila Türka obtožil, da je sedel v organih SZDL. Vodja opo-
zicije je očital predsedniku, da je počel nekaj, kar je nekoč počel tudi sam. Zato se je Mladinamit vprašal: 
»Kaj si počel v komunizmu, Janez?«
14 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
no prepričljivih razlogov za zelo kritično pisanje – v vsakem konkretnem pri-
meru posebej.
4. Pravno pomembne posebnosti tožnika kot 
»osebe (in) politika«
Tretji korak pri kontemplaciji pravno odločilnih dejstev izhaja iz stališča, da 
pravni red in njegovi varuhi ne smejo postati ujetniki pasti, ki jo procesu do-
ločanja stopnje pravne zaščite svobode izražanja javnih občil nastavlja vselej 
prisotna težnja prava po določanju objektivnih in splošnih kriterijev pravne 
presoje konkretnih življenjskih dejanskih stanj. Pri presoji pravne sprejemlji-
vosti kritičnega pisanja o privilegiranem (prepoznavnem in vplivnem) politiku 
je objektivna ocena uporabljenih besed in načina javnega izrekanja kritike šele 
prvi korak. Nujno je treba narediti naslednji korak: določiti mejo, ki jo je ta po-
litik zarisal sam – s svojo podobo, ravnanji, izražanji, nastopanjem v javnosti in 
vsem tistim, kar določa njegovo zunanjo in notranjo identiteto.
Slediti mora opisna ocena oziroma argumentirana ugotovitev, katere so tis-
te posameznosti ali posebnosti, ki tožnika kot politika posebej opredeljujejo?
4.1. IZJAVE
V obravnavanem primeru je bil tožnik politik, ki je po prepričanju avtor-
ja (tega je mogoče razbrati tudi iz sodnih vlog toženca in sodb v tej zadevi) 
spornega članka s svojimi javno izraženimi stališči, pogledi in idejami nenehno 
presegal mejo osebne in politične razumnosti in zmernosti. Pri tem pa je treba 
»razumnost« in »zmernost« razumeti kot značaj izražanja in drugega ravnanja, 
ki samo po sebi in po vsebini ni tako, da je prav z njim mogoče stvarno utemeljiti 
ostro kritiko in pretiravanje pri vrednostnih ocenah.
Ne gre se sprenevedati ali slepiti glede tega, da je narava današnje politike 
pretežno opredeljena prav z značilnimi odstopanji od razumnosti in zmernosti 
pri komuniciranju z javnostjo. Ne gre niti zanikati splošno znanega dejstva, da 
je presoja razumnosti in zmernosti vselej zelo subjektivna.22 Toda prav zato je 
tako pomembna pravica, prav zato jo je dopustno omejevati samo zaradi nuj-
nih in prisiljujočih razlogov, prav zato morajo javni mediji uživati široko polje 
svobode pri javnem komuniciranju o politiki in politikih. Navsezadnje pa je 
prav zato vsakokratna sodna presoja takih primerov tako pomembna. In prav 
zato mora biti sodna presoja analitično skrbna, argumentativno prepričljiva, 
konceptualno dosledna in racionalizirano avtoritativna (kot bi imeli pred kate-
rokoli osebo X z enakimi ali bistveno podobnimi lastnostmi) in ne morebiti ču-
22 Prim. B. Vezjak, nav. delo; T. Mastnak, nav. delo.
Javna uprava 2016/3-4 15
stveno poudarjena (kot bi različno presojali primere različnih osebe glede na 
različen osebni odnos naklonjenosti ali nenaklonjenosti do posameznih oseb).
Razumnost in zmernost sta torej (le) nekaj (tisto), kar pomeni gibljivo, iz-
muzljivo in (kot past) žal tudi prilagodljivo mejo, zato pa virtualno in ne stvarno 
fiksirano mejo, nikakor pa to ne pomeni, da je ta nedoločljiva – je določljiva in 
mora biti določena. V tej razpravi odgovarjam na vprašanje »kako?«.
Avtor članka o politiku in uredništvo revije so bili prepričani, da nikakor 
ne gre za zmernega, temveč za prepogosto pogovorno nedostojnega, idejno 
nezmernega, čustveno razvnetega, tudi iracionalno delujočega in na trenut-
ke retorično zelo agresivnega politika. Ki je marsikdaj tudi osredotočeno ali 
vsesplošno žaljiv do posrednih ali neposrednih naslovnikov. Prepričani so bili, 
da tožnik kot poslanec v parlamentu in kot eden najbolj prepoznavnih sloven-
skih politikov pri svojih izjavah pogosto pretirava s tistim, kar se običajno ozna-
čuje kot populizmom, demagogija, zavajanje, manipulacija in podobno – v 
funkciji dnevnega in glede dejstev nedobrovernega političnega pragmatizma. 
Bili so prepričani, da so javno izrečene izjave tožnika prepogosto pretirane kot 
čezmerne ali »skrajne«. Nabite so, po njihovem videnju, z nestrpnostjo do dru-
gačnih in drugače mislečih ljudi, prikazi dejanskega ali domnevnega osebnega 
sovraštva, politično škodoželjnostjo, ideološkim revanšizmom, izrazitim stran-
karskim našivašizmom ipd. Tožnik je po njihovem prepričanju v splošni sloven-
ski javnosti prepoznan kot politik ostrega jezika, napadalnih besed, sovražnih 
besed. Njegovi občasni retoriki so pripisovali strašljivost. Čeprav je politik zase 
trdil nasprotno in je o nasprotnem prepričeval javnost, pa so avtor in uredni-
štvo menili, da se je prepogosto zatekal k izjavam, ki so ne le etično nedostojne 
in moralno deplasirane, ampak tudi pravno nevzdržne. Pa tudi, da je javnosti 
ponudil marsikatero idejo, ki po njihovem mnenju nikakor ni združljiva z nor-
mativnimi izhodišči, načeli, vrednotami ali pravili slovenskega ustavnega reda.
Nekatere izjave tožnika so toženca pretirano in vznemirjajoče spominjale 
na tisto, kar naj bi bilo jedro predmetnega spora: obdobje pred in med drugo 
svetovno vojno, ko je bila ideja vladavine prava odstranjena iz družbene stvar-
nosti, ko je bila pravna država kot forma zlorabljena za orodje v službi fašistič-
nega in nacističnega pogleda na svet in življenje. Niso zatrjevali, da je tožnik 
prav tak politik, isti kot tiste osebe iz zgodovine, s katerimi so ga primerjali. 
Njegove izjave pa so toženca vendarle zelo spominjale na izjave takratnih naj-
višjih predstavnikov nacistične oblasti, ki so odražale za človeka in človečnost 
nevzdržne poglede na pravo, človekovo dostojanstvo, svobodo in človekove 
pravice. Tožnikove izjave so toženca na to nevarno spominjale.
Avtor članka in uredništvo revije pa imajo pravico, da jih ravnanja, izjave in 
drža politika na to spominjajo. Imajo pravico, da javno utemeljijo svoje razloge 
za to spominjanje. Imajo tudi dolžnost, da to storijo, kadar in ker v svoji dobri 
16 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
veri, pristnem in iskrenem prepričanju, tudi v svoji vlogi novinarjev kot »jav-
nih psov čuvajev« delujejo kot statusno določljiv (glej zgoraj) »resen« medij 
za intelektualno in inteligentno obveščanje javnosti. Nimajo samo pravice in 
dolžnosti, da javnost svarijo pred nacistično in fašistično ideološko, osebno in/
ali politično držo kateregakoli politika. Nimajo samo pravice, da javnost sva-
rijo pred spominjanjem na tako politično držo, ki je posledica javnih ravnanj 
današnjih politikov. Imajo pravico in poklicno, tudi etično dolžnost, da to sto-
rijo: tudi takrat, ko jih izjave politika spominjajo na to črno preteklost evropske 
zgodovine, na njene glavne akterje in na vse tisto, kar pomeni ali bi lahko po-
menilo podobnost, senco, približek ali kakorkoli stvarno utemeljen spomin na 
takratne ideje, ravnanja, prepričanja in posameznike. Ne le pravico, imajo tudi 
dolžnost, da s tem naslovijo javnost, če jo želijo spomniti na nevarnost idej, 
razmišljanj in politične drže tistih ljudi, ki so storili tako očiten odmik od načel, 
vrednot in pravil, ki jih danes poudarjamo kot izhodišče, temelje in vezivno 
tkivo sodobnih ustavnih demokracij v Evropi.
V tem kontekstu in pod pogojem, da je ostro javno kritiko izjav in/ali drugih 
ravnanj politika,23 ki je hkrati tudi žaljiva (objektivno glede na uporabljene be-
sede in subjektivno glede na uporabljene – ne samo besede, ampak – besedne 
zveze, pomene, stavke in sporočila »za« politika in glede na njegov sprejem 
teh besed) mogoče stvarno utemeljiti, kot časopis. Časopis – tokrat Mladina 
– nima samo pravice do ostre kritike. Ima tudi pravico do zapisov, izjav, primer-
jav, prispodob in očitkov, ki v objektivnem smislu pomenijo žaljivo pisanje in 
govorjenje o posamezniku kot politiku. Politiki se preprosto morajo zaveda-
ti, da postavitev določenih izjav, besed, primerjav, prispodob in vrednostnih 
ocen v kontekst dnevne politike, ki ga politiki sooblikujejo, pomeni vstop v 
polje javnega komuniciranja in pravnih vprašanj, kjer siceršnja in običajna (za 
navadne ljudi in splošno javnost) pravila o tem, kaj je žaljivo, pretirano, primer 
politične diskreditacije, pa tudi osebne diskvalifikacije, nimajo istega pomena 
kot v primeru, če zadevajo posameznika, ki ni absolutna javna oseba iz dnevne 
politike. Ta pravila so manj stroga – proti politikom je novinarjem, medijem in 
državljanom dovoljeno znatno več kot v razmerjih drug proti drugemu.24
4.2. NAČIN JAVNEGA NASTOPANJA
Medij je vsebino spornega članka utemeljeval tudi s prepričanjem, da to-
žnik z načinom svojega javnega nastopanja, s svojo telesno govorico, obrazno 
mimiko, izborom besed, tehniko govora in izbiro tona politične retorike ute-
23 Kot rečeno, več kot je elementov v izjavah, ravnanjih in drži politika, ki jih je po prepričanju medija 
treba odločno in ostro kritizirati, večji je obseg svobode do take kritike, lažje bo tako kritiko upravičiti in – 
navsezadnje – ostrejša bo lahko kritika.
24 Podrobneje o tem v A. Teršek, nav. delo (2009).
Javna uprava 2016/3-4 17
meljuje odziv z ostro in žaljivo kritiko. Njegov napadalni pogled (tako so ga 
pri Mladini videli sami, do tega videnja pa imajo pravico in o njem lahko – ar-
gumentirano – javno pišejo), agresivna telesna drža, obrazna mimika ob izgo-
varjanju ostrih besed in stavkov ipd. so novinarja in urednika spominjali tudi 
na Goebbelsa, širše pa na vlogo glavnih akterjev vojnih hudodelstev in hudo-
delstva zoper človečnost v času političnega, ideološkega in vojaškega nasilja v 
Evropi v času vzpona nacizma in med drugo svetovno vojno.
Ta spomin na črni madež evropske zgodovine in tako prepričanje, da je tre-
ba biti vselej in prav posebej pozoren na dokaze ali indice o bodisi nevarni 
bodisi le zelo (po njihovem mnenju) neprimerni osebni politični drži sleher-
nega politika, če njegovo javno nastopanje omogoča sklepanje o politično in 
ideološko nevarnih sporočilih ali pogledu na svet, se je tožencu okrepil, če je 
ob pregledovanju tožnikovih javnih nastopov ugasnil ton in opazoval samo 
sliko. Če je šlo pri tem očitno za izrazito antipatijo do politika, kar je vsekakor 
premalo za ostro in žaljivo kritiko, pa gre pri kombinaciji takega videza z vsebi-
no, ki je po mnenju medija nevzdržna, za veliko več – za tisto, kar se sme ostro 
in žaljivo kritizirati.
S takim odnosom se tretje osebe lahko strinjajo ali ne. Vendar to ni odločil-
no za pravno presojo. Zanjo je odločilno, ali je bil tožnik iskren v svojih negativ-
nih opredelitvah do politika in ali je zanje uspel ponuditi vsebinske argumente 
– stvarno utemeljene razloge.
Mladini, prav tako pa tudi kateremukoli drugemu javnemu mediju in no-
vinarju, se ne sme zanikati pravica, da zelo kritičen odnos do politika (videnje 
politika) postavi v točno določen zgodovinski in politični kontekst. Zanikanje 
tega dejstva bi pomenilo zanikanje teoretičnega jedra svobode izražanja, nje-
ne demokratične in legitimacijske funkcije in temeljnih teoretičnih izhodišč 
svobode novinarskega pisanja o dnevni politiki in politikih v vlogi »javnega 
psa čuvaja«.
4.3. VLOGA DRUŽINE IN POJAVNOST OTROK
Kot konceptualno sporno, v smislu »dali ali ne«, pa ostane vprašanje, ali je 
pisanje v časopisu, ki je bilo predmet sodnega postopka v tej zadevi, prekora-
čilo meje pravno dovoljenega ravnanja pri uresničevanju svobode izražanja in 
tiska, ker je vključevalo tudi fotografijo, na kateri je tožnik v zelo kritičnem in 
objektivno žaljivem kontekstu prikazan v družbi svoje žene in otrok?
Življenjska partnerica ali partner politika in otroci ločeno ter skupaj pomeni-
jo mejno točko, kjer se načeloma konča široko polje svobode vrednostno ostro 
kritičnega novinarskega pisanja o politiku. Po načelu in pravilu svobode izraža-
nja je pisanje o politiku omejeno z načelno nedopustnostjo posega v njegovo 
18 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
družinsko življenje. Še strožji morajo biti kriteriji za presojo dopustnosti slikov-
nega prikazovanja politika v okviru družine. Tudi, kadar je v pisanje o politiku 
zaradi posebnega konteksta in posebne stvarne utemeljenosti pisanja o tem 
to dopustno, pa to še ne pomeni, da je dopustna tudi objava fotografije s člani 
njegove družine in prav posebej z otroki.25
Politikovo družino, njegovo življenjsko partnerstvo in predvsem otroke je 
praviloma in le z redkimi izjemami treba pustiti pri miru. Glede tega ne dvo-
mim. V izjemnih primerih, ki so posebej stvarno utemeljeni, pa tudi politikovo 
družinsko življenje lahko postane predmet javne pozornosti, če je kot tako ne-
posredno povezano z njegovo politično funkcijo. To velja za vsa vprašanja iz 
sfere politikove zasebnosti in intimnosti.26
Stvarno utemeljeni razlog za vključitev člana družine ali družine kot take v 
javno časopisno komuniciranje o politiku lahko zagotovi politik sam. Družinsko 
življenje preneha biti mejna točka, kjer se konča svoboda novinarskega dela, če 
politik sam, prostovoljno in aktivno vključi svojo družino, partnerja ali otroke 
v proces njegovega javnega nastopanja, javne drže, ustvarjanja javne podobe 
itd. Seveda pa je tudi glede tega treba ravnati »s pravo mero« in v ravnovesju 
z načinom in kontekstom, v katerem politik s svojo družino javno nastopa in s 
tem določa »politično pomembnost« svojega družinskega življenja.
Tožnik je to v preteklosti res storil. Svojo družino je zavestno, prostovoljno, 
premišljeno in načrtno vključil v proces svojega javnega nastopanja in jo upo-
rabil kot element za krepitev svoje politične javne podobe, ki naj pri volivcih 
ustvari simpatijo in naklonjenost. Ustvarjal je javno podobo zglednega družin-
skega človeka, partnerja in očeta. Posredno to vsekakor pomeni tudi sugestijo 
ali sklic na tisto, kar se v javnem prostora in v funkciji političnega nagovarjanja 
volivcev navaja kot »tradicionalne družinske vrednote.« Pri tem sicer ni preti-
raval. Lahko menimo, da je storil nekaj pričakovanega in zato nič posebnega. 
Vendar je to, kar mu ni bilo nujno storiti in glede česar je imel izbiro, da tega ne 
stori, vendarle storil.
Ko je politik z namenom ustvarjanja politične koristi javnosti razkril obraze 
in zunanjo podobo članov svoje družine, je premaknil točko, ki določa polje 
svobode novinarskega dela, in jo razširil – v tem smislu tudi v svojo škodo in v 
škodo svoje družine. Posredno je privolil, da postane pri pisanju o njem nedo-
25 Pisanje o osebi je nekaj drugega kot objava fotografij osebe. Prav tako je pisanje o politiku v konte-
kstu njegove družine nekaj drugega kot objava fotografije njega in družine. Gre za vprašanje mere. Glej A. 
Teršek, nav. delo (2007), str. 251, 257–259.
26 Podrobno o tem, s poskusom konceptualne določenosti teoretičnih mej, v: A. Teršek, nav. delo 
(2007), VI. in VII. pogl. Politik na primer prepričuje volivce s sklicevanjem na domnevno tradicionalne dru-
žinske vrednote, raziskovalni novinarji pa ugotovijo, da politiku prešuštvo ni tuje. To zagotovo je informaci-
ja javnega značaja, v javnem interesu. To pa ne pomeni, da se sme pisati o politikovi partnerki ali ljubici. Še 
manj, da se sme objaviti njuni fotografiji – tega se ne sme!
Javna uprava 2016/3-4 19
voljeno samo tisto, kar je mogoče prav zaradi teh oseb – in ne zaradi njega sa-
mega (!) – opredeliti kot nedovoljeno pretiravanje – zaradi nujne zaščite pravic 
družinskih članov, posebej mladoletnih otrok. Politik je začrtal polje svobode 
kritičnega novinarskega pisanja na njegov račun, ki kot pravno nedovoljeno 
ravnanje opredeljuje le še pretiravanja z zelo ostro kritiko na njegov račun, ka-
dar ta neposredno vpliva na njegove družinske člane v pretiranem in stvarno 
neutemeljenem obsegu. Ali drugače, pravno nedopustno ostane le še ravnanje, 
ko neposredno kritiko politika dopolni neposreden vpliv te kritike na njegove 
družinske člane ali pa se neposredni kritiki do politika pridruži še neposredni 
(objavi se jih na fotografiji) negativni vpliv na člane njegove družine.
Sklepno vprašanje naj se zato glasi: ali je bil sporni članek v časopisu, ki je 
vključeval izmuzljivo in posredno simbolno sporočilo s primerjavo dveh foto-
grafij v relativnem in zato za njegovo razumevanje nevsiljenem in večsmer-
nem kontekstu, po vsebini in tehniki pretiran?
5. Razumevanje časopisne objave
Članki in citati, ki jih je tožnik v tožbi navajal kot pravno nedopustni poseg v 
njegove ustavne pravice in enake pravice njegovih otrok, imajo za povprečnega 
bralca očitni namen in sporočilo:
– gre za ostro kritiko tožnika kot politika;
– gre za ostro vrednostno kritiko »politika kot osebe/politika«;
– gre za običajnemu tipu bralca časopisa razumljiv smoter in cilj pisanja: 
ostra kritika vsakogar in vsega iz polja dnevne strankarske politike, kar 
po razumni presoji spominja ali lahko spominja na nevarnost ponovitve 
česarkoli posledično grozljivega, kar je neposredno povezano z drugo 
svetovno vojno in nacizmom; ter za svarilno opozarjanje na elemente 
strankarske politike, ki bi se lahko v primernem številu in družbenem 
kontekstu povezali v celoto, preveč podobno vzvodom in povodom, ki 
so vodili do grozodejstev nacizma;
– gre za ostro vrednostno kritiko odločitve politika, da v proces ustvarjanja 
svoje javne podobe vključi svoje družinske člane in mladoletne otroke.
Ponovimo sklepno in odločilno vprašanje: ali je bila z objavo spornega član-
ka prekoračena meja pravno dopustnega ravnanja zato, ker so pri časopisu 
ostri vrednostni kritiki tožnika kot politika dodali že pred tem in po premišljeni 
volji tožnika politika objavljeno, zato tudi javno dostopno fotografijo, na kateri 
je v točno določenem in ostro kritičnem, tudi objektivno žaljivem kontekstu 
»tožnik kot politik« prikazan skupaj s svojo ženo in z otroki, in sicer v očitni in 
nespregledljivi rubriki satira?
20 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
Moj odgovor na točno to vprašanje je: NE. Sledi razlaga.
Do vdora v tožnikovo zasebno in intimno družinsko življenje, torej v njego-
vo pravico do zasebnega in družinskega življenja, ni prišlo z objavo fotografije, 
saj je časopis objavil fotografijo, ki je pred tem že bila javno objavljena in ki je 
bila hkrati javno objavljena ne le s tožnikovo privolitvijo, ampak z njegovim 
očitnim namenom, da se prav taka fotografija javno objavi zaradi politične ko-
risti – prikazati se kot »družinski človek«, (dober) oče in (dober) mož. Iz istega 
razloga tudi ni prišlo do posega v enakovredne pravice njegove žene in ot-
rok. Časopis je objavil tisto, kar se je že pred tem javno objavilo s tožnikovo 
privolitvijo in njegovim premišljenim namenom, da si tako poskuša zagotoviti 
všečnost pri javnosti in politično podporo za vnovično izvolitev na funkcijo 
poslanca v parlamentu.
Politik po tem, ko se enkrat odloči svoje družinske člane javno izpostaviti z 
namenom vzbujanja všečnosti pri volivcih prek ustvarjanja in krepitve podobe 
družinskega človeka, jim s tem odvzame popolno zaščito in njihovo podob-
no izvzame izpod plašča pravne zaščite njihove zasebnosti. Gre za avtonomno 
odločitev politika in sprejem te odločitve ima neposredne in konkretne pravne 
posledice: tisto, kar je politik javno izpostavil s političnim motivom in ciljem, ni 
več pravno zaščiteno kot nedotakljivo. Velja namreč tudi obratno: če želi po-
litik svojo politično podobo v javnem prostoru ločiti od svojega družinskega 
in intimnega življenja, s tem pa pred javnostjo zavarovati tudi svoje družinske 
člane, to lahko stori. V tem primeru mediji ne smejo brez stvarno prisiljujočega 
razloga, neposredno povezanega s politikovimi ravnanji in podobo, vdreti v 
zasebni in intimni prostor njegovih družinskih članov. Vzdržati se morajo pisa-
nja o njegovih družinskih članih in objave njihovih podob.27
Objava sporne fotografije tožnika z družino in njena postavitev v kontekst 
ostre vrednostne kritike tožnika kot politika je imela jasen, očiten in prepozna-
ven namen očitanja tožniku, da njegova osebna politična drža – zaskrbljujoče 
– spominja na zgodovinsko izkušnjo nacizma, ki so jo pri časopisu simbolizirali 
s posplošenim kontekstom Goebbelsa. Pri časopisu so pač menili, da tožnik s 
svojimi izjavami in telesno govorico spominja na negativne zgodovinske ose-
be, kakršna je Goebbels. In nič več kot to. Do tega pa imajo časopisi, uredniki in 
novinarji pravico – morajo jo imeti. Stvarno utemeljeni razlogi za prepoznanje 
take podobnosti, kot jih vidijo pri časopisu, niso argument proti svobodi časo-
pisa, da o tem spregovori, ampak argument v korist tej svobodi. To še posebej 
velja, kadar je že navzven očitno in jasno, da gre poleg vsega še za satiro – ki 
zahteva najvišjo stopnjo zaščite časopisnega komuniciranja.
Časopisu pa je treba priznati tudi pravico, da v tak kontekst postavi dru-
žino in otroke. Zaradi tega satirični prikaz še ne postane pretiran. Za poanto, 
27 Podrobneje o tem v A. Teršek, nav. delo (2007), VII. poglavje.
Javna uprava 2016/3-4 21
s katero so želeli snovalci časopisa nasloviti politike in splošno javnost glede 
značilnosti in drže politika, kot jo vidijo sami in glede njegove uporabe druži-
ne in otrok v politične namene, kot jo vidijo sami, mora biti na voljo tudi taka 
komunikacijska tehnika. Poanto časopisu ni treba podajati opisno, ampak se 
lahko osredotočeno, močno in ilustrativno izrazijo o politiku z uporabo pristo-
pa, ki ga uporablja tudi politik sam. Kajti to je izključno in v celoti satirični izris, 
vrednostna ocena in stvarna kritika politika.
In to izključno njega samega. Ne družine. Pravno popolnoma zgrešeno je 
trditi, da je treba ali da je vselej mogoče ločiti politika na dve plasti osebnosti: 
osebnosti politika in politika kot osebnosti. Tega ni treba početi. In da je tako, 
je odločilo že ESČP vsaj v primeru Mladina d.o.o. proti Sloveniji. Ker je časopis 
uporabil tisto, kar je pred tem proizvedel in uporabil že politik sam, to pa je jav-
na izpostavitev družine v funkciji političnih ciljev, tudi ni dopustno časopisne 
objave obravnavati ločeno z vidika kršitve pravic partnerke in ločeno z vidika 
kršitve pravic otrok. Tu ne gre za tri zadeve, tri zgodbe ali tri možne sodne spo-
re. Za to ne more in ne sme iti. Lahko gre samo za eno zadevo, za en sodni spor: 
za spor med časopisom in politikom. Ali pa za sodni spor med politikom kot 
očetom, ki je zastopnik pravic in interesov otrok. Politik naj nima pravno pri-
znanega interesa, da sodno preganja časopis z argumentom, da je časopis kršil 
nedotakljive pravice politika, ker je ob njem prikazal njegovo partnerko in ot-
roke. Da je bilo torej s tem poseženo v njegovo čast, ugled in dobro ime zaradi 
posega v kolektivno pravico in integriteto družine kot celote. Razlog, da je ča-
sopis to smel storiti, so politikova predhodna in enaka ravnanja, zaradi katerih 
zunanja podoba družine ni več nedotakljiva in ni več politično nepomembna.
Pretiranosti objave prispevka in fotografije, konteksta objave in sporočila 
objave ne gre presojati z razbitjem celote na posamezne dele in ločeno od 
širšega konteksta, ki ga predstavljajo vse značilnosti javne podobe, drže in rav-
nanj politika. Nasprotno, prav v tem kontekstu in samo v tem kontekstu je tre-
ba obravnavati zadevo. V čem naj bi potemtakem bila pravno nevzdržna pre-
tiranost objave ene fotografije kot take ob drugi fotografiji kot taki – in samo 
zaradi obstoja dveh družinskih fotografij, že pred tem javno dostopnih – in 
ob javni dostopnosti politikove fotografije z družino prav po volji politika? Ne 
prepoznam argumenta za prisiljujočo nujnost opredelitve objave kot pretirane. 
Predvsem zato ne, ker nobeno razumevanje sporočila te objave ni bilo vsiljeno 
kot nujno in edino možno, kot jasno in nedvoumno. Prav nasprotno: šlo je za 
paleto možnih razumevanj, od katerih pa se zdi najbolj verjetna tista najbolj 
očitna in površinska, tj. primerjava dveh političnih akterjev, najmanj verjetna 
pa tista, na katero se sklicuje tudi Ustavno sodišče – vzbujanje vtisa groze pri 
bralcu (pri povprečnem bralcu tega časopisa!) zaradi tragične usode Goebbel-
sovih otrok.
22 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
Lahko pa bi bil sprožen poseben in ločen sodni postopek s tožbo zaradi 
domnevnega posega v pravice otrok, storjenega z objavo fotografije, na kateri 
so ob politiku tudi njegovi otroci, postavljene v dani kontekst primerjave poli-
tikove družine z Goebbelsovo družino. Skrbnik teh pravic pa je seveda kot oče 
lahko politik, ki lahko nastopa v vlogi tožnika. Toda samo tako, kot zastopnik 
pravic svojih otrok, in nikakor ne v vlogi tožnika zaradi tožbe za nedovoljeni 
poseg v njegove pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti rezultat takega sod-
nega spora drugačen.
Urednik časopisa je imel v svojem odgovoru na obtožbe glede objave, pred-
stavljenem uvodoma, prav. Ponovimo. Politik se je sam odločil za uporabo, po 
mnenju časopisa pa za zlorabo družine in otrok, njihove podobe, v javnem 
prostoru. In to v ozek dnevnopolitični, kampanjski namen. Javno je izpostavil 
svojo družino, da bi tako izpostavil sebe v točno določeni podobi – družin-
skega človeka, očeta v simpatični, prikupni družini. Fotografije, ki jih je objavil 
časopis, so bile pred tem že objavljene in javno dostopne. Časopis je samo po-
novno objavil že objavljeno fotografijo, kontekst pa je bil nov. Ta kontekst je 
nedvomno pomemben. Na prvi pogled se je morda res zdel pretiran. Ne more 
pa biti sodiščem in Ustavnemu sodišču očitno, nujno in samoumevno, da je 
pretiran. Zaradi tu omenjenih razlogov in zaradi podobnih razlogov, kot so jih 
ponudili pri časopisu. Politik je prevzel lastno, osebno odgovornost za javno 
izpostavitev otrok – izključno zaradi sebe in izključno zaradi svojih dnevno-
političnih teženj. On jim je odvzel nedotakljivost in zaščito, ne časopis. On je 
ustvaril manevrski prostor kontekstov, ne časopis. Pri časopisu pa to obsojajo, 
so to želeli obsoditi in so to obsodili. Na način, podoben kriku, ki želi biti slišan 
in vzet resno. Ta argumentacija ima težo. Ni je mogoče kar tako zavrniti, ali je 
odpraviti z zamahom roke kot očitno in zelo pretirano. Tu se odpira prostor 
za pomembno vprašanje: je pri verodostojni in stvarno utemeljeni kritični drži 
časopisa zoper politika in enakem značaju ostre vrednostne ocene politikove 
drže, politike in komunikacijskih ekscesov sploh lahko kaj, kar bi bilo samo po 
sebi in samoumevno očitno pretirano – kadar gre za očitno kritiko, stvarno 
utemeljeno kritiko in – še posebej – satiro? Na to vprašanje se mi zdi potrebno 
odgovoriti z »ne«, ob teoretičnem dopuščanju možnih izjem. Je prav ta primer 
taka, samoumevna in očitna izjema? Ne zdi se mi tako. Med pomembnejšimi 
razlogi pa je neenoznačnost, izmuzljivost in ohlapnost simbolnega sporočila 
objave, prepuščena bralčevemu razumevanju in ustvarjalni interpretaciji. In ta-
koj ko je tako, tisti trenutek, ko postane tako, je treba svobodo tiska odločno 
zaščititi. (podobno kot pri problemu koncepta »napadalnih besed«).28
Če časopis stvarno utemeljeno zatrjuje, da konkretni politik pogosto laže, 
surovo žali in nedobroverno obtožuje, tudi s »kričanjem«, celo s primerjavami 
28 Prim. A. Teršek, nav. delo (2007), str. 88 in nasl.
Javna uprava 2016/3-4 23
drugih politikov z nacisti in fašisti, je pravica in dolžnost časopisa, da išče in 
odkrije odziv, primerljiv po učinku. Da torej zakriči nazaj, ker želi biti slišan (do 
tega ima pravico) in mora biti slišan (do tega ima pravico javnost). Iskanje moči 
satire v »nujnem zadržanju«, kadar je na drugi strani zgolj politično odgovorna 
politična moč politika, se mi ne zdi ne (pravno) nujna ne (kulturno, etično, v 
smislu »politično korektno«) primerna metoda. Niti, kadar se politika objavi v 
družinskem kontekstu, ki ga je pred tem javno vzpostavil in prikazal sam.
Tudi tisto, kar so posredno zatrjevali odgovorni predstavniki časopisa v tem 
sodnem sporu glede nosilca odgovornosti do otrok, nikakor ni nepomembno. 
Ponavljam tezo, da je imela objava ob vsem povedanem tudi jasen kontekst, 
da je bilo v tem kontekstu jasno in nedvoumno, da je komunikacija nepos-
redno usmerjena izključno v politika kot politika, da je bilo sporočilo časopisa 
dovolj jasno, da je interes časopisa do takega sporočila nedvomno legitimen 
in da ne partnerka, ne otroci niso bili ne tarče, ne stranska žrtev objave, temveč 
so bili eden od razlogov za objavo, ki so si ga pri časopisu razlagali kot razlog 
za objavo v funkciji (zadeva je preveč resna, da bi se ob tem kdo smejal) zaščite 
otrok. Pri časopisu so to lahko mislili in nič takega ni bilo izkazano, kar bi one-
mogočalo verjeti, da so res mislili. Izrazili pa so se v satiri.
Na tej točki prihajam do zadnjega koraka pri analizi primera – točno dolo-
čen kontekst fotografije Goebbelsa in njegove družine glede na zgodovinska 
dejstva o usodi njegovih otrok.
Razumem, zakaj bo morda večina, ki razmišlja o tem primeru, ostala nepri-
pravljena pristati na tako dvojno uporabo in izrabo otrok za namen odraslih. 
Tudi ne soglašam z morebitnim argumentom, da otrokom z objavo družinske 
fotografije v primerjavi z družinsko fotografijo vojnega hudodelca par excel-
lence nikakor ne bi bilo mogoče povzročiti škode, ker jim je kontekst dveh 
vzporednih fotografij ostal nerazumljiv in zato nemoteč. In da so jim ga lahko 
s trudom razkrili le odrasli. To ne more biti bistvenega pomena. Tako daleč pri 
zagovarjanju svobode časopisa in utemeljevanju vse prežemajoče odgovorno-
sti politika samega za vse možne kontekste objave fotografije otrok kadarkoli v 
prihodnje ne želim iti. To bi preširoko odprlo vrata za nenadzorovane zlorabe. 
Če je šel zato politik glede tega po prepričanju časopisa predaleč, bi šel časo-
pis lahko glede politika še dlje. Glede otrok gre časopis lahko enako daleč, kot 
gre politik. Pa tudi dlje, torej »onkraj«. O tem, kako daleč sme iti časopis s tako 
tehniko sporočanja, pa ne odloča avtonomna privolitev in volja politika (kot je 
napačno zaključilo Ustavno sodišče v tem primeru), ampak kontekst in kon-
templativna konceptualizacija varovalnega plašča za svobodo tiska glede na 
pravico politika do zaščite ugleda, dobrega imena in časti.
Bi šel časopis lahko dovolj daleč na isto temo tudi brez objave že objavljene 
in javno dostopne fotografije, na kateri so ob politiku otroci, v takem kontekstu, 
24 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
in bi namesto tega objavil fotografijo v drugačnem kontekstu, brez fotografije 
Goebbelsa z družino in z dodatno pisno določitvijo konteksta, morda tudi s 
povečanim in odebeljenim zapisom osrednjega sporočila? To se vselej »lahko« 
stori. Mislim pa, da to ni nujno storiti. Kaj pa, če bi fotografijo objavili brez foto-
grafije Goebbelsa z družino, le s spremljajočim besedilom? Ali z bolj kritičnim 
besedilom? Zakaj bi bilo to bolj sprejemljivo? Razloga ne prepoznam in med 
sodnim postopkom ni bil ponujen, pa tudi Ustavno sodišče ga ni utemeljilo.
In še zadnji korak. Soglašam, da lahko tudi pri zelo širokem obsegu svobo-
de tiska ta svoboda ostane, kar je, in je lahko funkcionalno zaščitena samo, če 
ne ostane neomejena. Skrajna omejitev je tista, ki jo krepi, ne morebitna od-
sotnost omejitev. Toda kaznovanje časopisa zaradi objave fotografije v danem 
kontekstu to skrajno mejo potiska preveč navznoter kljub posebnemu zgo-
dovinskemu kontekstu Goebbelsove družine, oziroma usode njegovih otrok: 
če je nosilni in odločilni vidik za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru 
časopis šel predaleč, res prav dodatni posebni kontekst družinske tragedije 
Goebbelsove družine – umor otrok, mora biti ta razlog prepričljivo utemeljen s 
prisiljujočo nujnostjo. Vendar se to ni zgodilo, niti v odločbi Ustavnega sodišča. 
In če bi se to zgodilo, bi bila pravna omejitev svobode časopisa nujen ukrep 
zaradi nujne zaščite pravic in interesov otrok, ne pa politika kot politika in kot 
družinskega člana.
Vrhovno sodišče je odločilo, temu pa je pritrdilo Ustavno sodišče:
»(D)ve fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob 
drugo, prerasteta v večplastno primerjavo tožnikove družine z družino naci-
stičnega zločinca in v tem smislu zaživita kot samostojna celota. Spodbudita 
razmišljanje o grozljivem nasprotju med družinsko idilo, ki jo prikazuje obja-
vljena fotografija družine Goebbels, in krutimi zgodovinskimi podrobnostmi 
o umoru njegovih šestih otrok. Prav ta strašljiva zgodovinska dejstva iz pre-
teklosti družine Goebbels so po oceni Vrhovnega sodišča tista pomembna 
okoliščina, ki opravljeno primerjavo kljub temu, da je tožnik politik in da naj 
bi bil namen objave kritika njegovih metod politične propagande, postavijo v 
povsem drugačen kontekst. Zato pri objavljeni primerjavi družinskih fotografij 
ne gre več za razpravo o primernosti tožnikove politične propagande, temveč 
predvsem za željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo zaradi navedenih 
okoliščin iz zasebnega življenja družine Goebbels.«
Temu poudarku kot odločilnemu je mogoče pritrditi samo, če je prepričlji-
vo izkazan. Pa ni bil. In ne glede pravic pritožnika, temveč glede pravic članov 
njegove družine – glede pravic otrok in njihove nujne zaščite v tem kontekstu 
in pred takim kontekstom javnega časopisnega sporočanja.
Hkrati pa želim poudariti, da ločena sodna obravnava objave fotografije 
kot (1.) najprej posega v integriteto politika, (2.) potem posega v njegovo inte-
griteto kot osebe in družinskega očeta, ločene od statusa politika, in (3.) nato 
Javna uprava 2016/3-4 25
še kot ločenega posega v integriteto otrok, ali (4.) nemara še glede ločenega 
posega v pravice zakonske partnerice, pomeni napačno sodno obravnavo pri-
mera. Menim, da politik tudi v takem kontekstu ni zaščiten. Treba pa je zaščititi 
njegove otroke – zaradi takega konteksta in samo zaradi tega. Toda le, če je 
mogoče prepričljivo utemeljiti, da je velika večina bralcev ob pogledu na obe 
fotografiji nemudoma in nujno takoj pomislila prav na tragično usodo Goe-
bbelsovih otrok. Da ni bilo tako, pa je mogoče sklepati z enako stopnjo prepri-
čanja, kot so sklepala sodišča glede domnevnega učinka objave na »povpreč-
ne bralce«(!??): ni bilo odgovorjeno na vprašanje, kdo so povprečni bralci tega 
časopisa in kakšni so povprečni bralci tega časopisa, hkrati pa je bilo vsiljeno in 
skonstruirano stališče sodišča, da so taki povprečni bralci nujno, nedvomno in 
neizogibno razumeli sporočilnost objave fotografij kot odraz želje, da se v njih 
vzbudi groza zaradi tragične usode Goebbelsovih otrok. Tako ustavnosodno 
sklepanje se mi zdi nevzdržno.
6. Demokratična legitimnost kot argument »za«
Tožnik je kot politiki v svoji tožbi med razlogi za sodno priznanje zahtevane 
odškodnine navedel, da kot poslanec v Državnem zboru uživa demokratično 
legitimnost, pridobljeno z volilnim izidom. Pojasnil je svoje prepričanje, da je s 
tem kot posameznik bolj ranljiv za kritiko in da ima kritika, ki je bila po njego-
vem mnenju nesprejemljiva, zanj usodnejše posledice prav zato, ker je prepo-
znaven politik in poslanec v Državnega zbora.
Tožnikovo prepričanje je v tem kontekstu nevzdržno. Kot sem že pojasnil 
v tej razpravi – velja prav nasprotno. Tožnik kot politik ni bolj ranljiv za kritiko 
njegovih osebnih značilnosti in političnih ravnanj, temveč je taki kritiki upravi-
čeno in nujno veliko bolj izpostavljen. Prav zaradi svoje politične vloge in druž-
benega statusa, ki mu ga ta vloga zagotavlja, je že v izhodišču, po definiciji in iz 
jedra ustavnega reda postavljen v položaj, da je dolžan trpeti in sprejemati naj-
višjo možno mero kar se da ostre kritike in vrednostne sodbe. Politična funkci-
ja, ki jo izvršuje, ni osebna lastnost, zaposlitev za nedoločen čas, nespremenljiv 
način ohranjanja ugodja dobrega eksistenčnega položaja ipd. Je le trenutni 
privilegij, z omejenim rokom trajanja, ki imetnika tega privilegija postavlja v 
sfero absolutnih političnih oseb z najmanjšo stopnjo pravne zaščite siceršnjih 
pravic do zasebnosti, ugleda in dobrega imena, časti, dostojanstva in drugih 
osebnostnih pravic. Težavnost ohranjanja te funkcije ni razlog za njeno večjo 
pravno zaščito, temveč sta prav narava in družbena enkratnost političnih funk-
cij razlog za njihovo manjšo pravno zaščito, če jo primerjamo z drugimi ljudmi 
(posamezniki kot zasebniki in t. i. relativno javnimi osebami).29 In navsezadnje, 
29 Podrobno o tem v A. Teršek, nav. delo (2007), VI. in VII. poglavje.
26 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
domnevno zmanjšan ugled tožnika kot posledica ostre časopisne kritike nje-
gove politične identitete (kar lahko štejemo za golo trditev, ki v realnosti nima 
temelja), zaradi tega pa domnevno zmanjšana možnost za uspeh na nasled-
njih volitvah (kar je argument, ki v obstoječi strankarski krajini ne vzdrži resne 
in razumne presoje povprečno razmišljujočega človeka) ni sodnega upošteva-
nja argument v prid njegovim finančnim zahtevam v tožbi in tudi ne razlog za 
sprejem njegovih navedb kot pravno pomembnih.30
7. Prerez odločitev sodišč
Sledi še zadnji segment analize, neposredni odziv na obrazložitev odločbe 
Ustavnega sodišča.
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah družbe MLA-
DINA časopisno podjetje, d. d., Ljubljana, glede sodnega spora s poslancem 
slovenskega parlamenta Brankom Grimsom sprejelo odločbo št. Up-407/14 
dne 14. decembra 2016:
»Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 97/2015 z dne 10. 
9. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3057/2013 z dne 12. 
2. 2014 in ustavna pritožba zoper točko I./1 izreka sodbe Višjega sodišča v Lju-
bljani št. I Cp 3057/2013 z dne 12. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na obseg varstva 
satire, se zavrneta.«
Tožnik je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 40.001 
evro in objavo opravičila ter sodbe v tedniku Mladina. Sodišče prve stopnje je 
zavrnilo tožnikova zahtevka. Višje sodišče pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in 
delno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je časopisu naložilo, da mora 
v petnajstih dneh objaviti sodbo v tedniku Mladina in se ob objavi sodbe v isti 
izdaji tednika tožniku opravičiti z naslednjim besedilom:
»Mladina, d. d., se opravičuje Branku Grimsu za primerjavo fotografije njegove 
družine s fotografijo, na kateri je Joseph Goebbels s svojo družino. Mladina, d. d.«
Višje sodišče je presodilo drugače kot sodišče prve stopnje glede dopustnos-
ti objave fotografij tožnikove družine in družine Goebbels v danem kontekstu.
»Po stališču Višjega sodišča objava fotografij mnogo močneje od besed poseže 
v človekovo integriteto. Četudi svoboda izražanja zajema tudi objavljanje 
fotografij, je treba, ko sodišče tehta nasproti stoječi si pravico do svobode 
izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ločiti besedilo člankov od 
objavljenih fotografij in opraviti ločeno tehtanje pravic v koliziji v povezavi s 
fotografijami. Pri tem se je Višje sodišče sklicevalo na stališče Evropskega so-
dišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Rothe proti Avstriji z 
dne 4. 12. 2012. Poudarilo je, da ima fotografija izjemno močno dokumentar-
30 O tem vprašanju tudi sodba ESČP v zadevi Mladina d.d. proti Sloveniji, št. 20981/10, z dne 17. aprila 
2014.
Javna uprava 2016/3-4 27
no in sporočilno funkcijo. V prid odločitvi, da ima v okoliščinah obravnavane 
zadeve prednost tožnikova pravica do časti in dobrega imena, so po oceni 
Višjega sodišča pretehtala vprašanja vsebine, oblike oziroma posledic objave 
fotografij. V tem okviru je Višje sodišče poudarilo, da objava spornih fotografij 
ločeno od člankov v drugi rubriki in upoštevaje konotacije nacističnega reži-
ma, ki so se zgradile v času od druge svetovne vojne do danes, sama po sebi 
pri ljudeh vzbudi bolj večplastno primerjavo, kot je ta, ki jo (v člankih) sicer 
izrecno ponuja pritožnica. Na fotografiji je res politik, a tam neločljivo tudi v 
vlogi družinskega očeta. Primerjava z drugo fotografijo, ki prikazuje splošno 
znan simbol zla, ki je v preteklih 70 letih na podlagi zgodovinskih dejstev pri-
dobil metaforične razsežnosti zverinskosti, ima po oceni Višjega sodišča dru-
gačen sporočilni učinek, kot je sporočilni učinek resnih verbalnih prispevkov. 
Pojmovna odprtost sporočanja z neverbalnim komunikacijskim sredstvom od 
novinarjev terja večjo tankočutnost. Ta odprtost, ki se povprečnemu človeku, 
še posebej pa povprečnemu novinarju, ne more zgoditi nenamenoma, je po 
oceni Višjega sodišča tisto, zaradi česar je bil v konkretnem primeru z načinom 
objave spornih fotografij prekoračen standard dolžnega in odgovornega rav-
nanja novinarjev.«
Iz citata odločbe posredno izvemo sklepanje sodišča, da gre za problem, 
nemara celo oteževalno okoliščino za časopis, če objava »pri ljudeh vzbudi bolj 
večplastno primerjavo.« Zakaj je to problem, zakaj to spada v polje zlorabe ozi-
roma prekoračenja svobode tiska? Tega ne izvemo. Beremo tudi, da je »na fo-
tografiji res politik, a tam neločljivo tudi v vlogi družinskega očeta.« Ne dobimo 
odgovora, zakaj je to – za politika – problem v danem kontekstu, ki sem ga po-
skusil teoretično in konceptualno pojasniti zgoraj. Beremo tudi, da gre zato za:
»drugačen sporočilni učinek, kot je sporočilni učinek resnih verbalnih pri-
spevkov. Pojmovna odprtost sporočanja z neverbalnim komunikacijskim 
sredstvom od novinarjev terja večjo tankočutnost.«
Spet bi vprašali: kakšno tenkočutnost, glede česa – v danem kontekstu in 
upoštevaje njegove opredeljevalne značilnosti in posebnosti? In nadalje, da je:
»ta odprtost, ki se povprečnemu človeku, še posebej pa povprečnemu no-
vinarju, ne more zgoditi nenamenoma, po oceni Višjega sodišča tisto, zaradi 
česar je bil v konkretnem primeru z načinom objave spornih fotografij preko-
račen standard dolžnega in odgovornega ravnanja novinarjev.«
Zakaj torej? Zaradi katerega stvarno utemeljenega ustavnopravnega raz-
loga? Kakšno povezavo ima ta vrednostna ocena sodišča (in ne konceptualna 
argumentacija) s povprečnostjo človeka in novinarja – v neposredni povezavi 
s konkretnim časopisom?
Vrhovno sodišče je, kot povzema Ustavno sodišče, pravilno zaključilo:
»da je razprava o kulturnem nivoju propagande političnih strank v javnem 
interesu in da besedilo uvodnika s primerjavo metod Slovenske demokratske 
stranke (v nadaljevanju SDS) z metodami politične propagande, ki so jo 
28 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
uporabljali nacisti, ni prekoračilo dopustne meje. Tudi nadaljnja razprava v 
člankih, ki so sledili objavi primerjave fotografij, ne more biti sporna. Vrhovno 
sodišče je pritrdilo oceni Višjega sodišča, da člankov, ki so bili objavljeni v 
kasnejših številkah Mladine, ni mogoče obravnavati skupaj s sporno objavo 
v Mladini št. 9/2011. Tudi uvodnika in spornega prispevka v satirični rubriki, 
ki sta bila oba objavljena v isti številki Mladine, zaradi popolne ločenosti 
rubrik (uvodnika na začetku revije in rubrike Mladinamit na koncu revije) ni 
mogoče obravnavati v neposredni povezavi. Vrhovno sodišče je zato pritrdilo 
pravilnosti presoje Višjega sodišča, ki je posebej ocenjevalo objavo v rubriki 
Mladinamit. Poudarilo je, da je treba pri tej presoji upoštevati ne le fotografije, 
pač pa celoten kontekst objave prispevka v rubriki Mladinamit.
Tudi ob upoštevanju tega ožjega konteksta je Vrhovno sodišče presodilo, da 
je bila z objavljeno primerjavo fotografij družin presežena primerjava metod 
politične propagande, ki jo po oceni novinarjev uporabljata tožnik in njegova 
politična stranka SDS in ki sta jo uporabljala tudi Goebbels in nemška nacistič-
na stranka, na kar opozarja besedilo nad fotografijama. Poudarilo je, da dve 
fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob drugo, 
prerasteta v večplastno primerjavo tožnikove družine z družino nacističnega 
zločinca in v tem smislu zaživita kot samostojna celota. Spodbudita razmišlja-
nje o grozljivem nasprotju med družinsko idilo, ki jo prikazuje objavljena fo-
tografija družine Goebbels, in krutimi zgodovinskimi podrobnostmi o umoru 
njegovih šestih otrok. Prav ta strašljiva zgodovinska dejstva iz preteklosti dru-
žine Goebbels so po oceni Vrhovnega sodišča tista pomembna okoliščina, ki 
opravljeno primerjavo kljub temu, da je tožnik politik in da naj bi bil namen 
objave kritika njegovih metod politične propagande, postavijo v povsem dru-
gačen kontekst. Zato pri objavljeni primerjavi družinskih fotografij ne gre več 
za razpravo o primernosti tožnikove politične propagande, temveč predvsem 
za željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo zaradi navedenih okoliščin iz 
zasebnega življenja družine Goebbels.«
Nikakor ne gre spregledati treh tez, ki jih tu sodišče zapiše kot očitno in 
kategorično dejstvo. Prvič, da je objava pomenila uresničevanje namena o pri-
merjanju dveh družin. Res? Ne razberem razloga, zakaj bi se to očitno zdelo 
tako. Drugič, da objava fotografije v danem kontekstu samodejno nujno in 
neizogibno vodi prav k primerjanju obeh družin glede na kruto usodo Goe-
bbelsovih otrok. Od kod prav tak kategoričen zaključek – da so vsi bralci, da 
je velika večina bralcev ali da je pomemben delež bralcev neizogibno pomislil 
prav na primerjavo obeh družin prav glede tega vidika? Razloga za tak sklep ne 
razberem. Tretjič, od kod sklepanje sodišča, da je bil namen predmetne objave 
uresničiti željo, da se v bralcu vzbudi pretresljiva primerjava zaradi navedenih 
okoliščin iz zasebnega življenja družine Goebbels? Ne vidim razlogov za tako 
predimenzioniran in kategoričen sklep. Mar ni verjetno, da je človek, ki ga so-
dišče predvidi kot »povprečnega bralca« (vendar ga ne opredeli tudi kot pov-
prečnega bralca časopisa Mladina, kar nikakor ni isto, kajti povprečni bralec je 
Javna uprava 2016/3-4 29
posameznik, ki se z deplasiranimi komentarji zabava na anonimnih spletnih 
forumih, prebira komercialne – rumene – medije, najverjetneje preživlja čas 
z gledanjem poneumljajočega televizijskega klovnjaštva tipa zabavne oddaje 
s hipnotizerjem in kvazi hipnotiziranci, najbrž tudi sledi od začetka do konca 
oddaji s podelitvijo slovenskih estradniških nagrad Žarometi itd.), objavo in 
povezavo razumel drugače: kot primerjava določenega »politika kot osebe« in 
znanega visokega predstavnika Hitlerjevega nacističnega režima? In pika?!31
Takega pavšalnega sklepanja, ki si ga je privoščilo sodišče in ki pomeni 
zame in za marsikoga drugega kvečjemu sklepanje nadpovprečno pozornega 
in interpretativno nadpovprečno dojemljivo osredotočenega bralca in ocenje-
valca, ne bi želel sprejeti kot osrednjega argumenta ustavnosodne odločitve, 
ki naj temelji na dokazanih ali razumno neovrgljivih dejstvih, oziroma na skle-
panju glede na vsa dejstva, okoliščine in posebnosti primera stvarno utemelje-
nem kot prepričanje.32
Zlahka pritrdimo sklepanju sodišča v nadaljevanju, da:
»zahteva po ločenem tehtanju v zvezi z objavo fotografij namreč temelji na 
dejstvu, da lahko objava fotografije pomeni precej občutnejši poseg v oseb-
nostne pravice prizadete osebe kot pa besedilni članek. Tako izhodišče tudi ne 
more biti sporno z ustavnopravnega vidika.«
Vendar še vedno ne gre za problem »občutnejšega«, ampak vprašanje na-
čeloma in glede na konkretni primer dopustnega. V nadaljevanju sodišče po-
skusi z več argumentacije:
31  Prim. M. Milosavljevič, nav. delo.
32  Prim. s 7. in 8. opombo v ločenem mnenju sodnice dr. Dunje Jadek Pensa, ki se ji pridružuje sodni-
ca dr. Jadranka Sovdat: »Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi 
Wirtschafts-Trend Zeitschriften-Verlags GmbH (št. 3) proti Avstriji z dne 13. 12. 2005, v kateri je bila Avstrija 
obsojena zaradi kršitve pravice iz 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin 
(Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94): Pritožnica je bila v Avstriji obsojena, ker je sodišče v vzpostavljeni po-
vezavi med go. G. in ‚Bonnie‘ prepoznalo očitek o udeležbi pri kriminalnem dejanju, četudi ni spregledalo, 
da je bilo v članku zapisano, da zoper go. G ni sumov storitve kaznivega dejanja. V postopku pred ESČP 
je bilo zatrjevano, da je legendarni par ‚Bonnie and Clyde‘ v Avstriji poznan in da se ime ‚Bonnie‘ v prvi 
vrsti povezuje z žensko, ki je skupaj s partnerjem storila vrsto kaznivih dejanj in se potem skupaj z njim z 
begom neuspešno poskušala izogniti kazenski obtožbi. ESČP je tako sklepanje zavrnilo kot nesprejemljivo. 
Presodilo je, da z vidika povprečnega bralca ni verjetno, da bi do takega sklepanja v resnici prišlo, izhaja-
joč pri tem iz vsebine članka in ironičnega konteksta. Prim. 44. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi 
Wirtschafts-Trend Zeitschriften-Verlags GmbH (št. 3) proti Avstriji z dne 13. 12. 2005.
Če je možnih več pomenov, se izhaja iz pomena, ki je za svobodo izražanja manj obremenjujoč. Pov-
zeto po H. D.Jarass in B. Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, 11. izdaja, Beck Verlag, 
München 2011, str. 209, avtor se sklicuje na stališče nemškega Zveznega ustavnega sodišča. Prim. še I. 
von Münch in P. Kunig (ur.), Grundgesetz-Kommentar, 1. knjiga, Verlag C. H. Beck, München 2012, str. 499, 
in K. Wegner v: H.-P. Götting, C. Schertz, W. Seitz in drugi, Handbuch des Persönlichkeitsrechts, C. H. Beck, 
München 2008, str. 498, ki za nemški pravni prostor navaja, da lahko sodišče v primeru, ko je mogočih 
več razlag izjavljene vsebine, vzame za osnovo odločitve obsodbe vredni pomen le, če so drugi pomeni 
izločeni z vzdržnimi (tragfähig) razlogi.«
30 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
»Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot 
celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne objave, temveč 
je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem je do sporne objave prišlo. Pri-
tožnica je sporno objavo fotografij upravičevala s sklicevanjem na širši in ožji 
kontekst zadeve, o kateri je poročala. Širši kontekst so tvorili besedilni članki, 
objavljeni v isti in naslednji številki tednika Mladina. Ožji kontekst je razviden 
iz naslova in besedila nad fotografijama, objavljenima v satirični rubriki Mla-
dinamit. Višje in Vrhovno sodišče sta pri tehtanju upoštevali in ovrednotili po-
men širšega in ožjega konteksta za sporno objavo fotografij. Upoštevali sta, da 
je do sporne objave fotografij prišlo v širšem kontekstu razprave o metodah 
politične propagande, ki se jih poslužujeta tožnik in njegova politična stranka, 
ter primerjave teh metod s tistimi, ki sta jih uporabljala Goebbels in nemška 
nacionalsocialistična stranka. Po stališču obeh sodišč je pritožnica v besedilnih 
člankih pisala o temi, ki je v javnem interesu, in je s tem prispevala k razpravi 
v splošnem interesu. V zvezi s sporno primerjavo fotografij pa sta sodišči po 
skrbnem in podrobnem tehtanju presodili, da je bil z njuno objavo presežen 
tako širši kot ožji kontekst omenjene razprave. Tudi ožji kontekst objave foto-
grafij sta tvorila besedilni del (tj. naslov in kratko besedilo, objavljena tik nad 
fotografijama), v katerem je pritožnica satirično primerjala tožnika in Josepha 
Goebbelsa kot manipulativna politika, ter vizualni del, v katerem je pritožnica 
z objavo spornih fotografij vzporejala njuni družini. Sporočilo slikovnega (vizu-
alnega) dela primerjave je torej v vzporejanju dveh družin in ne v vzporejanju 
dveh politikov. Zato Ustavno sodišče kot utemeljeno sprejema oceno Višjega 
in Vrhovnega sodišča, da je bila z objavljenima fotografijama dveh družin pre-
sežena primerjava metod politične propagande tožnika in njegove politične 
stranke s tistimi, ki sta jih uporabljala Goebbels in nemška nacistična stran-
ka. Objava fotografij tako ni (več) prispevala k razpravi v splošnem interesu, 
temveč jo je presegla. Ustavno sodišče k temu še dodaja, da sta bili fotografiji 
tožnika in Goebbelsa objavljeni v ločeni rubriki in ne poleg besedilnih člankov, 
kot je to običajno, kadar želi avtor besedilnega članka sporočilo ilustrirati s 
fotografijo. Zato ne more biti uspešno sklicevanje pritožnice na širši kontekst 
sporne objave. Povprečni bralec tednika Mladina namreč ni nujno prebral ozi-
roma poznal vsebine besedilnih člankov in zato besedilnih člankov ni nujno 
povezal s fotografijama v satirični rubriki in obratno.«
V tem delu se mi zdi argumentacija sodišča nevzdržno skonstruirana. Prvič, 
od kod in zakaj kategorična ocena, da je časopis z objavo primerjal obe družini? 
In ne zgolj zelo kritično in objektivno žaljivo vrednostno ocenjeval točno do-
ločenega »politika kot osebo«?! Drugič, kako lahko sodišče tako poenostavlje-
no zaključi, da to ni več pomenilo razprave v javnem interesu? Tretjič, zakaj bi 
bilo »preseganje« te razprave ustavnopravni problem – problem prekoračenja 
meje svobode tiska? In četrtič, od kod ocena sodišča, kaj je in česa ni prebral 
povprečni bralec Mladine? Le kako je lahko sodišče tako kategorično prepriča-
no, da povprečni bralec Mladine ni celotnega konteksta »prebral« in »razumel« 
povsem drugače: izključno kot politikovo asociranje na Goebbelsa in izključno 
Javna uprava 2016/3-4 31
kot postavitev »politika kot osebe« v kontekst »Goebbelsa kot osebe« s tehniko 
primerjanja dveh, javno dostopnih fotografij, ki sta obe nastali s premišljeno in 
avtonomno privolitvijo obeh ključnih akterjev?
Obrazložitev odločbe se nadaljuje, zadeva pa prav tak ugovor časopisa:
»Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita, da je sporni primerjavi fotografij pripi-
salo sporočilo (vsebino), ki ga ni imela. Ugotavljanje pomena oziroma spo-
ročila spornega besedilnega ali slikovnega prispevka je nedvomno eden od 
pomembnih korakov presoje. Pri tem je treba upoštevati celovit, povprečen in 
osrednji pomen sporočila, ki ga prinaša sporna objava. Merilo pri vrednotenju 
vsebine oziroma pomena sporočila je razumevanje povprečnega bralca.« 
Točno za to gre pri tem vprašanju – povprečnega bralca Mladine in njene 
satirične rubrike Mladinamit! Toda sodišče nadaljuje drugače, z vztrajanjem pri 
konstruktivistični razlagalni drži, ki očitno sledi pred-obrazložitvenemu pred-
sodku:
»Sodišče lahko z neustreznim vrednotenjem sporočila (na primer z 
nesprejemljivo oceno, da presojani besedilni ali slikovni prispevek vsebuje 
neko sporočilo, ki ga v resnici nima) povzroči, da je ena od pravic (ki sicer 
na abstraktni ravni uživata enakovredno pravno varstvo) ob tehtanju v 
konkretnem primeru zapostavljena oziroma da ji je s tem namenjeno slabše 
izhodišče pri tehtanju in concreto. V obravnavani zadevi je po oceni Ustavne-
ga sodišča povprečni bralec tednika Mladina ob objavi družinskih fotografij 
zaznal primerjavo dveh družin, družine Grims in družine Goebbels. Tudi če 
povprečni bralec ob pogledu na fotografiji ni zaznal primerjave družin v vseh 
grozljivih razsežnostih (kot mu je to glede umora otrok, ki sta ga zagrešila za-
konca Goebbels, pripisalo Vrhovno sodišče), je nedvomno zaznal primerjavo 
med družino Grims in nacistično družino Goebbels. To izhaja že iz obrazložitve 
Višjega sodišča, ki je ocenilo, da ima primerjava z drugo fotografijo, ki prikazu-
je družino nacističnega zločinca, ki pooseblja splošno znani simbol zla in ki je 
v preteklih 70 letih na podlagi zgodovinskih dejstev pridobil metaforične raz-
sežnosti zverinskosti, širši in zato drugačen sporočilni učinek, kot je sporočilni 
učinek resnih besedilnih prispevkov.«
Že. Toda le zakaj bi to bilo sporno? Zdaj sodišče, ki je sprva skonstruirano 
zaključilo, kot sem zapisal zgoraj, da je bil namen objave primerjati obe družini 
glede na tragedijo Goebbelsovih otrok in glede tega šokirati bralca, zaključi, da 
sicer ni bilo prav prisiljujoče nujno tako, da pa kljub vsemu gre za primerjavo 
obeh družin v kontekstu nacizma, čeprav ne glede vseh grozljivih razsežnosti. 
In? Saj to vendar pomeni, da umanjka prav tisti vidik, na katerega je še nekaj 
vrstic prej stavilo sodišče kot na točko prisiljujoče nujnosti sklepa, da je šel ča-
sopis predaleč.
Sodišče nadaljuje:
32 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
»V obravnavani zadevi je treba upoštevati še eno pomembno okoliščino, tj. da 
je tožnik na fotografiji tudi (in celo primarno) v vlogi družinskega očeta. Foto-
grafija tožnikove družine je bila posneta med javnim verskim obredom. No-
benega dvoma ni, da je tožnik v konkretni situaciji soglašal z javnim izpostav-
ljanjem svoje družine. A to ne pomeni, da je soglašal tudi z objavo družinske 
fotografije v kakršnemkoli kontekstu.«
Še ena razlogovalna ponesrečenost: le zakaj bi moral politik privoliti oziro-
ma soglašati z objavo družinske fotografije v kakršnemkoli kontekstu? Le od 
kod namig, da je politik tisti, ki določa legitimni kontekst objave družinske fo-
tografije?!
In nadalje:
»Tudi tožniku kot politiku je treba priznati in omogočiti pravno varstvo zoper 
nedopustne posege v njegovo čast in dobro ime, še zlasti takrat, ko kot 
družinski član varuje ugled svoje družine. Oba vidika izhajata že iz obrazložitve 
Višjega sodišča, ki je poudarilo, da je tožnik ‚na fotografiji res politik, a tam ne-
ločljivo tudi v vlogi družinskega očeta‘. To oceno kot utemeljeno sprejema tudi 
Ustavno sodišče.« 
Prvič, politik lahko varuje ugled svoje družine, ne more pa varovati ugleda 
svoje družine v smislu zahteve po nedotakljivosti zunanje podobe družine, če 
se je tej nedotakljivosti odpovedal sam, z javno izpostavitvijo družine v politič-
nem kontekstu in v funkciji osebne politične promocije. Drugič, če to velja, in 
mora veljati, je treba presoditi, ali je objava glede njega samega pretirana in ali 
je objava, ki glede njega samega ni pretirana, taka glede na družinske člane. 
Oboje ne more biti predmet istega vprašanja in istega postopka. Kar je dovo-
ljeno storiti glede politika, ni nujno dovoljeno storiti tudi glede njegovih dru-
žinskih članov. In česar ni dovoljeno storiti glede njegovih družinskih članov, še 
ni nedovoljeno storiti glede njega. Ni odločilno, ali je politik, ki javno nastopa 
v vlogi družinskega očeta tudi v funkciji osebne politične promocije, na sliki v 
tej vlogi. Odločilno je, kdaj je kontekst javne izpostavitve te vloge prisiljujoče 
nedopusten. To pa je povsem drugo vprašanje.
Nadalje:
»[…] medtem ko so besedilni članki nakazovali, da je tožnik pripravljen zavoljo 
pridobivanja naklonjenosti javnosti izpostavljati tudi svojo družino, je obja-
vljena primerjava fotografij tožnika in njegove družine z družino Goebbels tis-
ta, ki ne le ilustrira v člankih zapisanega mnenja oziroma kritike, pač pa s svojo 
pomensko odprtostjo preseže vsebino besedilnih člankov.«
Ta ocena glede »preseganja« še vedno ni utemeljena, pojasnjena, koncep-
tualizirana. Nadalje:
»Pritožnica kot pomembno okoliščino, ki naj bi tehtnico nagnila v prid njeni 
svobodi izražanja, izpostavi dejstvo, da je tožnik eden od najbolj razpoznavnih 
politikov v Republiki Sloveniji in eden najbolj vplivnih članov SDS in da mora 
Javna uprava 2016/3-4 33
zato trpeti javno kritiko, ki je lahko veliko bolj ostra in groba, kot bi lahko 
bila, če bi šlo za običajnega človeka. V zvezi s tem očitkom velja poudariti, da 
sta tako Višje kot Vrhovno sodišče pri tehtanju pravic v koliziji upoštevali in 
ovrednotili tožnikovo družbeno vlogo in prepoznavnost. Kot je poudarilo Višje 
sodišče, je tožnik poslanec Državnega zbora, prepoznaven politik, ki mora kot 
(absolutno) javna osebnost in nosilec oblastne funkcije v večji meri kot drugi 
trpeti kritične ocene na svoj račun. Temu je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče, ki 
je prav tako poudarilo, da je tožnik politik, član opozicijske politične stranke 
SDS in da mora kot politik pokazati večjo mero strpnosti do javne kritike kot 
običajni posamezniki. To velja tudi za kritično in satirično objavo njegovih 
družinskih fotografij, če in kolikor te prispevajo k razpravi v splošnem interesu. 
Kot izhaja že iz predhodne obrazložitve, tega prispevka v obravnavanem pri-
meru ni bilo.«
Tu sodišče avtonomno oceni ali presodi, da sporne fotografije v danem 
kontekstu niso več pomenile razprave v javnem interesu. Sodišče lahko sprej-
me tako oceno. Mora pa jo konceptualno in stvarno utemeljiti. To je poskušalo 
storiti zgoraj, vendar – kot trdim – neposrečeno. Sledi:
»Sodišči sta pri tehtanju pravic v koliziji upoštevali in ovrednotili tudi vprašanje 
predhodnega ravnanja osebe, na katero se objava nanaša. Kot izhaja iz 
obrazložitve Višjega sodišča, je tožnik sam javnosti izpostavil svojo družino 
(nasploh in v konkretni situaciji) in se je tako v največji možni meri izpostavil 
javnemu mnenju in javni kritiki, ki je po naravi stvari lahko vse od izjemno 
naklonjene do izjemno nenaklonjene, ostre, negativne, pa tudi grobe. Višje 
sodišče je zato presodilo, da je kritika tožnikovega ravnanja odziv pritožnice, 
ki ima dejansko podlago v ravnanju tožnika. Poleg tega je pritožnica vseskozi 
poudarjala, da je tožnik tudi sam ostro, negativno in grobo kritiziral delovanje 
drugih, pri čemer je uporabljal ostre izraze in primerjave (tudi s fašizmom in 
nacizmom). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem sicer pojasnilo, da to, da tožnik 
(kot tudi številni drugi politiki) skuša pridobiti naklonjenost volivcev z nasto-
panjem z družino v javnosti, s čimer želi izkazati svojo privrženost tradicional-
nim družinskim vrednotam, in to, da stranka SDS, katere vidni član je tožnik, na 
svojih spletnih straneh objavlja grobe vrednostne sodbe o delovanju drugih 
in da prav tako uporablja primerjave z nacizmom in fašizmom, ne more upra-
vičiti tako grobe primerjave tožnikove družine z družino Josepha Goebbelsa. 
Navedeno stališče bi bilo lahko v določenih okoliščinah drugačno, saj se lahko 
tudi izrazito ostre in grobe vrednostne ocene oziroma mnenja izkažejo kot do-
pustni. Primerjava s simbolom nacizma nedvomno šteje kot ostra vrednostna 
ocena. Tako ostro vrednostno oceno je mogoče upravičiti le v primeru obstoja 
posebnih okoliščin, in sicer, če je podana zadostna dejstvena podlaga, zlasti če 
se ugotovi povezava med tako vrednostno sodbo in predhodnim ravnanjem 
te osebe (tj. če je oseba s svojim predhodnim ravnanjem sprožila tako ostro 
kritiko oziroma mnenje). Pritožnica take dejstvene podlage oziroma povezave 
ni izkazala.«
34 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
Tu se mi zdi argumentacija sodišča povsem neposrečena. Namreč, zahteva-
ti od časopisa, da pri ostri satirični kritiki politika kot osebe – ob kontekstu, ena-
kem ali podobnem, kot je v obravnavani zadevi, ob upoštevanju vseh okoliščin 
konkretne zadeve, vključno z javnim statusom in značajem časopisa, posledič-
no pa tudi glede na profil njegovih bralcev – opravičuje ostrino vrednostnega 
ocenjevanja (in tu je šlo prav za vrednostno ocenjevanje, ne pa za kategorično 
zatrjevanje dejstev!) z dokazi in dejstveno podlago, ki znatno presega stvarne 
razloge za ostro vrednostno ocenjevanje, pomeni znatno in z znatnostjo tudi 
pravno čezmerno omejevanje njegove svobode.
Tak zaključek sodišča bi lahko sprejeli kot konceptualno verodostojen in ar-
gumentativno avtoritativen, če bi bil izdelan vsaj kot poskus doktrinarne kon-
ceptualizacije. Vendar Ustavno sodišče tega tudi v tem primeru ni storilo.
Obrazložitev se nadaljuje:
»Kot izhaja iz izpodbijanih sodb (zlasti iz obrazložitve Višjega sodišča), je bilo 
za končni rezultat tehtanja v tej zadevi odločilno naslednje merilo, tj. vsebina, 
oblika in posledice objave. Ob presoji tega merila je Višje sodišče poudarilo, 
da objava spornih fotografij ločeno od člankov v drugi rubriki in upoštevaje 
konotacije nacističnega režima, ki so se zgradile v času od druge svetovne 
vojne do danes, sama po sebi pri ljudeh vzbudi bolj večplastno primerjavo, kot 
je ta, ki jo je (v člankih) sicer izrecno ponudila pritožnica. Primerjava tožniko-
ve družine z družino nacističnega zločinca, ki pooseblja splošno znani simbol 
zla in ki je v preteklih 70 letih na podlagi zgodovinskih dejstev pridobil me-
taforične razsežnosti zverinskosti, ima po presoji Višjega sodišča širši in zato 
drugačen sporočilni učinek, kot je sporočilni učinek resnih verbalnih prispev-
kov. Stališču Višjega sodišča, da je bila z objavljenima fotografijama družin 
presežena primerjava metod politične propagande, ki jih po oceni novinarjev 
uporabljata tožnik in njegova politična stranka in ki sta jih uporabljala tudi 
Goebbels in nemška nacistična stranka (na kar opozarja besedilo nad fotogra-
fijama), je v celoti pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Dodalo je, da dve fotografiji 
enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob drugi, prerasteta 
v večplastno primerjavo tožnikove družine z družino nacističnega zločinca in v 
tem smislu zaživita kot samostojna celota, ki se vrednostno (negativno) izreka 
o tožnikovi družini, s tem pa tudi o njem samem kot družinskem očetu. Zato 
je Vrhovno sodišče ocenilo, da pri objavljeni primerjavi družinskih fotografij 
ne gre več za razpravo o primernosti tožnikove politične propagande, temveč 
predvsem za željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo in podobnost med 
obema družinama.«
Tu gre za ponovitev problematičnih zaključkov sodišča, enakih kot zgoraj: 
konstrukcija cilja objave, zatrjevanje primerjanja obeh družin, ločitev politika 
kot osebe od politika kot družinskega človeka in vsiljevanje šokantnega učin-
ka primerjave na bralca. In navsezadnje, sodišče zavzame celo stališče, da je v 
danem kontekstu objava fotografije postala nesprejemljiva takoj, ko je sporo-
Javna uprava 2016/3-4 35
čilno presegla smiselnost kritike političnih metod politika in njegove stranke, 
ko je torej prešla v fazo ostre vrednostne sodbe politika, ki pa jo, to moram 
poudarjeno ponoviti, sodišče ne vidi kot tako, ampak – in zame stvarno zgreše-
no – kot primerjavo dveh družin. Ker sodišče vidi ta kontekst drugače, je težje 
postaviti vprašanje, le zakaj bi se časopis moral držati le problema političnih 
metod in ne preiti na višjo raven kritične vrednostne sodbe politika? V dobri 
veri in zaskrbljeno bi tak pristop označil za zelo neposrečen.
V nadaljevanju sodišče ponovi teoretično opredelitev razlike med besedil-
nim sporočanjem in objavljanjem fotografij. Potem se opredeli do koncepta 
satire:
»Pritožnica sodiščema (zlasti Višjemu) očita tudi neustrezno vrednotenje 
pomena in stopnje varstva, ki jo uživa satira. Ustavno sodišče mora zato 
odgovoriti še na vprašanje, kakšno težo za obravnavano zadevo ima dejstvo, 
da je bila sporna primerjava fotografij objavljena v satirični rubriki Mladinamit 
in da sta nad fotografijama objavljena naslov in besedilo bralcu dala vedeti, 
da gre za satirično objavo. Satirični obliki izražanja je nedvomno treba priznati 
poseben pomen, saj ima (politična) satira pomembno vlogo pri komentiranju 
aktualnih družbenih dogajanj. Zato so pri satiričnem načinu izražanja mnenj in 
kritik meje dopustnega postavljene širše. Temu izhodišču sledi tudi Vrhovno 
sodišče, ki poudari, da satirični način komentiranja temelji na pretiravanju, 
popačenju, pikrosti, celo provokaciji, s čimer se želi doseči večja sporočilna moč, 
in prav zato je meja dopustnega postavljena višje. S tega vidika ni dvoma, da je 
pritožnik dolžan trpeti vsakovrstne kritike, tudi tiste najbolj nenaklonjene, ostre 
in pikre, kar zadeva njegovo politično osebnost in udejstvovanje. Pritožnica 
je sporno primerjavo fotografij upravičevala s sklicevanjem na ožji kontekst 
objave fotografij in satirični ton izražanja. Kot je bilo že navedeno, sta tudi ožji 
kontekst primerjave fotografij tvorila besedilni del (tj. naslov in kratko besedilo, 
objavljena tik nad fotografijama), v katerem je pritožnica satirično primerjala 
tožnika in Josepha Goebbelsa kot manipulativna politika, ter vizualni (slikovni) 
del, v katerem je pritožnica primerjala njuni družini. Trditve pritožnice v zvezi z 
upoštevanjem ožjega konteksta objave fotografij in satiričnega tona izražanja 
bi lahko odločilno vplivale na rezultat tehtanja (tj. pretehtale v prid njeni svo-
bodi izražanja), če bi pritožnica ostala pri primerjavi obeh političnih protago-
nistov tudi v vizualnem (slikovnem) delu satiričnega prispevka. To primerjavo 
bi bilo mogoče upravičiti tudi z vidika stališča ESČP, po katerem uporaba izraza 
nacist ni per se nedopustna in ne upravičuje avtomatično obsodbe zaradi raz-
žalitve. Vendar sporna fotografija ne prikazuje le tožnika, ki je sicer edini objekt 
satirične primerjave v besedilnem delu rubrike Mladinamit.«
Tu je sklepanje sodišča vnovič presenetljivo: sodišče hkrati skonstruira uči-
nek objave fotografije kot primerjavo dveh družin, potem pa izrecno zapiše, da 
je politik »edini objekt satirične primerjave v besedilnem delu«. Sodišče oba 
dela obravnava popolnoma ločeno. Ampak obeh delov ni mogoče obravna-
vati popolnoma ločeno, ker nista popolnoma ločena in ker nikoli nista bila lo-
36 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
čeno zamišljena. Sodišče zatrdi, da bi časopis moral ostati pri »primerjavi obeh 
političnih protagonistov tudi v slikovnem delu satiričnega prispevka.« Zakaj? 
Na to vprašanje je sodišče že odgovorilo zgoraj: s konstrukcijo, kako naj bi ta 
kontekst kot celoto razumel povprečni bralec, kar pomeni – ker mora pome-
niti – povprečni bralec tega časopisa. Toda zdi se prav toliko verjetno, da je ta 
povprečni bralec razumel diametralno drugače, kot to trdi sodišče, kot se zdi 
verjetno, da je razumel tako, kot trdi sodišče. Zdi se celo, da povprečni bralec 
ni tako razumel, kot trdi sodišče, ker se zdi samo po sebi zelo verjetno in skoraj 
dokazljivo, da povprečni bralec ni tako razumel, kot konstruira sodišče, ampak 
tako, kot je trdilo uredništvo in kot so razumeli tisti, ki so to prebrali in pregle-
dali: da ni šlo za primerjavo družin, ampak za naslavljanje politika in da ni šlo za 
željo šokirati bralca s tragično zgodbo Goebblesovih otrok, ampak za od tega 
ločeno simbolično obsojanje politika kot osebe politika.
Nadaljuje se:
»Sporna fotografija poleg tožnika prikazuje še njegovo ženo in njune otroke, 
na katere se satirična kritika v besedilnem delu ne razteza. Četudi je tožnik kot 
politik dolžan sprejeti zelo ostre in provokativne kritike na svoj račun, mu je 
v vlogi družinskega člana treba priznati pravno varstvo pred neupravičenimi 
posegi v ugled njegove družine. Ob upoštevanju navedenih okoliščin obrav-
navane zadeve se zato kljub izhodišču, da satirični stil izražanja mnenj in kritik 
uživa širše varstvo, izkaže, da dejstvo, da je bila sporna primerjava fotografij 
umeščena v satirično rubriko, ne more pomeniti tiste okoliščine, ki bi tehtanje 
prevesila v prid pritožničini svobodi izražanja (prvi odstavek 39. člena Usta-
ve).«
Temu bi morda lahko pritrdili, ko gre za smoter zaščite otrok. Vendar zaradi 
zaščite otrok, ne zaradi zaščite politika. Enako velja za sklepne misli sodišča:
»Končno je treba izpodbijano odločitev sodišč preveriti še z vidika zadnjega 
od relevantnih meril presoje, ki jih poudarja ESČP, tj. resnosti naložene 
sankcije. Ustavno sodišče ugotavlja, da je pritožnici naložena civilnopravna 
sankcija (objava sodbe in javnega opravičila v pritožničinem tedniku) in da ta 
ne nasprotuje načelu sorazmernosti. Neutemeljen je očitek pritožnice, da bi 
bili zaradi izpodbijanih sodb novinarji v prihodnje omejeni pri izbiri metod in 
oblik poročanja o družbeno pomembnih temah in vprašanjih. Iz predhodne 
obrazložitve jasno izhaja, da gre za mejni primer in da bi bil v določenih drugih 
okoliščinah rezultat tehtanja lahko drugačen (torej v prid svobodi izražanja). V 
tej zadevi je šele podrobno in skrbno tehtanje vseh okoliščin primera privedlo 
do rezultata, da prevlada pravica tožnika do varstva časti in dobrega imena 
nad pravico pritožnice do svobode izražanja.
Glede na vse navedeno je očitno, da sta Višje in Vrhovno sodišče pri tehtanju 
upoštevali obe človekovi pravici v koliziji oziroma da pri presoji nista zane-
marili nobene od njiju. Ustavno sodišče tudi ocenjuje, da sta sodišči tehtanje 
med pritožničino svobodo izražanja (39. člen Ustave) in tožnikovo pravico do 
Javna uprava 2016/3-4 37
varstva časti in dobrega imena (35. člen Ustave) izvedli ob upoštevanju meril, 
sprejetih v ustavnosodni presoji in praksi ESČP, pri tem pa tudi upoštevali vse 
ustavnopravno odločilne okoliščine. Prav tako sta po oceni Ustavnega sodišča 
pri vrednotenju navedenih meril oziroma okoliščin dali vsaki od pravic v kolizi-
ji ustrezno težo. Tehtanje sodišč je privedlo do rezultata, da je z objavo družin-
skih fotografij – za razliko od besedilnih člankov, katerih objava ni bila kakor-
koli omejena – prišlo do nedopustnega posega v tožnikovo pravico do varstva 
časti in dobrega imena. Ta rezultat sta sodišči tudi ustrezno in zadostno obra-
zložili. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče nima razlogov, da bi poseglo v 
izpodbijani sodbi Višjega in Vrhovnega sodišča.«
Kot rečeno, ta zaključek ne prepriča. Sklep se zdi napačen na točki, ko se 
razlog za določitev časopisne objave kot domnevno pretirane in zato proti-
pravne utemelji s sklicevanjem na pravico tožnika politika, ne na pravice in 
interes otrok, ali njegove zakonske partnerke.
8. Sklep
Izjema od nujne zaščite svobode tiska, ki bi se mi zdela pogojno sprejemljiva 
tudi v obravnavanem primeru in glede na vse posebnosti in okoliščine obrav-
navanega primera, bi lahko bil poseben, posebej izstopajoči in posebej groz-
ljivi kontekst, ki ga je v svoji sodbi poudarilo že Vrhovno sodišče in je povzet v 
sklepni odločbi Ustavnega sodišča:
»(D)ve fotografiji enakega formata in enake kompozicije, postavljeni druga ob 
drugo, prerasteta v večplastno primerjavo tožnikove družine z družino naci-
stičnega zločinca in v tem smislu zaživita kot samostojna celota. Spodbudita 
razmišljanje o grozljivem nasprotju med družinsko idilo, ki jo prikazuje obja-
vljena fotografija družine Goebbels, in krutimi zgodovinskimi podrobnostmi 
o umoru njegovih šestih otrok. Prav ta strašljiva zgodovinska dejstva iz pre-
teklosti družine Goebbels so po oceni Vrhovnega sodišča tista pomembna 
okoliščina, ki opravljeno primerjavo kljub temu, da je tožnik politik in da naj 
bi bil namen objave kritika njegovih metod politične propagande, postavijo v 
povsem drugačen kontekst. Zato pri objavljeni primerjavi družinskih fotografij 
ne gre več za razpravo o primernosti tožnikove politične propagande, temveč 
predvsem za željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo zaradi navedenih 
okoliščin iz zasebnega življenja družine Goebbels.«
Samo s tem poudarkom kot odločilnim dejstvom (z močjo normativno od-
ločilnega dejstva) bi smeli zamejiti svobodo sporočanja konkretnega časopisa 
v konkretnem primeru. Toda prav s tem odločilnim poudarkom: le in samo, če 
bi res lahko prepričljivo utemeljili, da gre res za:
»spodbuditev razmišljanja o grozljivem nasprotju med družinsko idilo, ki jo 
prikazuje objavljena fotografija družine Goebbels, in krutimi zgodovinskimi 
podrobnostmi o umoru njegovih šestih otrok«
38 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
in za:
»željo v bralcu vzbuditi šokantno primerjavo zaradi navedenih okoliščin iz za-
sebnega življenja družine Goebbels«.
Da sta torej to res očitni dejstvi časopisne objave, da sta to res njena cilja in 
da je povprečni bralec te objave v tem časopisu res tako razmišljal in bil pod ta-
kim vtisom. V odločbah rednih sodišč in ustavnega sodišča ni prepričljive ute-
meljitve, da je res bilo tako. Med konstrukcijskim pripisovanjem in prepričljivo 
utemeljitvijo pa je pravno odločilna razlika.33
Ne zdi se le možno, ampak se zdi zelo verjetno, da velika večina bralcev te 
objave v tem časopisu ni niti pomislila na tragično usodo Goebbelsovih otrok 
in na željo časopisa, da prav s tako sugestijo šokira bralca. O tem, da je bilo 
tako, smemo sklepati najmanj (!) z enako stopnjo prepričanja, kot so sklepala 
sodišča glede domnevnega učinka objave na domnevne »povprečne bralce« 
(nujno) tega časopisa. Ne da bi sodišča pri tem odgovorila na vprašanje, kdo 
so povprečni bralci tega časopisa in kakšni so povprečni bralci tega časopisa. 
S takim konstrukcijskim pripisovanjem ne bi smeli postavljati mej svobodi ti-
33 Prim. z ločenim mnenjem sodnice dr. Dunje Jadek Pensa, ki se ji pridružuje sodnica dr. Jadranka 
Sovdat: »Kaj vse spada v ta širši kontekst, kratkovidne sodnikove oči zlahka spregledajo. To so v bistvenem 
razlogi za razhajanje z večinsko odločbo in, menim, njenim ključnim razlogom, da je treba tožniku – poli-
tiku v vlogi družinskega očeta zato, ker so na fotografiji tudi njegovi otroci in žena priznati pravno varstvo 
pred neupravičenimi posegi v ugled njegove družine. Naj dodam, da moje razhajanje nikakor ne pomeni, 
da s tem sprejemam objavo podob otrok in soproge politika v ostri politični satiri, ki je namenjena kritiki 
delovanja politika. Presoja z vidika njihovih osebnostnih pravic namreč ni bila tema obravnavanega prime-
ra […] Iz izpodbijanih sodb ne razberem, da bi se tožnik skliceval na upravičenje, da v vlogi očeta, v svo-
jem imenu in za svoj račun, s civilnopravnimi, odškodninskimi sankcijami, varuje (kolektivni) ugled svoje 
družine. V imenu otrok je postavil zahtevek, naj se jim pritožnica opraviči, vendar s tem delom zahtevka ni 
bil uspešen. Ne preseneča me zato, da se sodišči v izpodbijanih sodbah nista izrekli o področju varovanja 
posameznikove pravice do časti in ugleda s tu obravnavanega vidika (kolektivnega) ugleda družine. V 
izpodbijanih sodbah tako ni odgovorov na številna vprašanja, ki jih sproža na današnji stopnji razvoja (ko-
lektivni) ugled družine v sociološkem in pravnem smislu. Še posebej pomemben bi bil za obravnavani pri-
mer odgovor na vprašanje pravnega varovanja (kolektivnega) ugleda družine z zahtevkom posameznika 
(očeta), ki ga daje (obligacijsko) zakonsko pravo zaradi varstva posameznikove pravice do časti in ugleda 
v obliki povrnitve nepremoženjske škode nosilcu te pravice. Skratka. Iz podatkov spisa ne razberem, da bi 
bil (tožnikov) interes varstva (kolektivnega) ugleda družine umeščen na prizorišče soočenja (domnevam) 
nasprotujočih si pogledov pravdnih strank, da bi bil dan na sodniško tehtnico in da bi bil z njim utemeljen 
izrek civilnopravne odškodninske sankcije in s tem nujnost omejitve svobode izražanja v demokratični 
družbi […] Tožnikov interes, da varuje (kolektivni) ugled družine, tako ni bil tema izhodiščnega sodnega 
spora. Zgolj to, da je Višje sodišče pojasnilo, da je tožnik na fotografiji v vlogi ‚družinskega očeta,‘ samo 
zase, menim, še ne pomeni, da je mogoče njegovo presojo zreducirati na to okoliščino. To bi bila prevelika 
poenostavitev. Naj ponovim, ne sodba Višjega sodišča ne sodba Vrhovnega sodišča ne temeljita na tej 
okoliščini. Ob takšnem mojem izhodišču se nisem mogla znebiti občutka, da pritožnici niti v izhodiščnem 
sodnem sporu niti v postopku pred Ustavnim sodiščem ni bila dana možnost, da bi se izjavila o (kolektiv-
nem) ugledu družine. Prav tako ni mogla predstaviti morebitnih svojih argumentov zoper stališče, da se po 
domačem zakonskem pravu (zaradi zahtev Ustave) v okviru varstva pravice do časti in ugleda varuje (ko-
lektivni) ugled družine in da je to varstvo zagotovljeno z zahtevkom na povrnitev nepremoženjske škode 
nosilcu pravice. Enako velja za morebitne pritožničine razloge, ki zaradi okoliščin obravnavanega primera 
izključujejo možnost tovrstnega varstva tožnikove časti in ugleda in concreto.«
Javna uprava 2016/3-4 39
ska glede sporočanja o politikih. Tako ustavnosodno odločanje se mi zdi nev-
zdržno.34
Ta ustavniška samoopredelitev do zelo pomembnega ustavnosodnega 
precedensa Grims proti Mladini je samo novi odraz osebnega pravoslovnega 
prizadevanja za skromno konceptualno prispevanje k (hipotetični, v sloven-
skem pravoslovju pa žal dejansko neobstoječi) univerzalni pravoslovni razpra-
vi in deliberativnemu pravoslovju. Pa tudi odraz največjega spoštovanja do 
sistemske vloge Ustavnega sodišča. Je tudi odraz posebne pravoslovne osre-
dotočenosti na svobodo izražanja kot pravico in kot ustavniški (teoretični in 
filozofski) koncept. Zato tu ne zatrjujem kategoričnega »imeti prav«. Želim pa 
osvetliti, postaviti in preoblikovati nekatera temeljna vprašanja in teze, ki se mi 
zdijo pri tako pomembnem ustavnosodnem primeru smiselne, nekatere skoraj 
nujne – v funkciji optimizacije razpravnih okoliščin za dolgoročno doseganje 
34 V ločenem mnenju k odločbi sodnika dr. Dunja Jadek Pensa, ki se ji pridružuje dr. Jadranka Sovdat, 
še tudi zapiše: »Razumem, da opisano preseganje informativnega pomena sporočila namiguje na izra-
žanje negativnega mnenja. In v celoti se strinjam z večino, da gre za ostro negativno vrednostno sodbo. 
Toda, menim, da sugerirana primerjava zaradi oblike, v kateri je izražena, na negativno vrednostno sodbo 
namiguje, da bralca postavlja v položaj, naj si jo izoblikuje sam, in da je bralcu očiten satirični kontekst 
objave [...] pristop, ki bi pisca ali govorca obremenjeval zgolj zaradi ene izmed možnih razlag besednega 
sporočila, ni združljiv s svobodo izražanja… Opredeljevanje pomena objave je zato ena izmed bistvenih 
faz presoje. In zanj veljajo posebna pravila. Spoštovati jih je treba najprej zato, ker preprečujejo zlitje sod-
nikovega pogleda s pogledom posameznika, ki se čuti razžaljenega, kar je že na prvi pogled zgrešeno; 
pa tudi zato, ker preprečujejo, da bi videli tisto, kar želimo videti, in ne tistega, kar je.« Podobno kot v tej 
razpravi sodnica gleda na temeljno vprašanje: »Večinska odločba pritrjuje pritožnici, da sporna objava z 
vidika povprečnega bralca ne more imeti pomena vzporejanja tožnika z zakoncema Goebbels v pogledu 
grozljivega zgodovinskega dejstva o umoru njunih otrok. S to presojo večine se v celoti strinjam. In naj jas-
no izrazim, da bi se strinjala tudi s presojo Vrhovnega sodišča, da so meje sprejemljivega novinarstva pre-
sežene, celo očitno, če bi sporni objavi z vidika povprečnega bralca lahko pripisala sporočilo o podobnosti 
ali celo enačenju tožnika z Goebbelsom v pogledu tega grozljivega zgodovinskega dejstva.« Toda tega ni 
mogoče kar – kategorično in zanesljivo – pripisati! »S tem v zvezi dodajam dvoje. Prvič. Vrhovno sodišče 
ni pojasnilo, zakaj je svojo presojo osredotočilo prav na ta pomen. Drugič. Iz sodbe sodišča prve stopnje 
razberem, da je bilo tako tožnikovo razumevanje pomena spornega sporočila; sodišče prve stopnje ga je 
zavrnilo, upoštevaje merilo povprečnega bralca. Ob teh izhodiščih sem menila, da je sodba Vrhovnega 
sodišča utemeljena s stališčem, ki ni združljivo s pravico do svobode izražanja in da je zato podana kršitev 
pritožničine pravice do svobode izražanja […] Morda večinska odločba s tem pritrjuje razlogom Višjega 
sodišča, da ‚fotografija oz. primerjava fotografij v opazovalcu sproži plaz asociacij‘ in da gre za pojmovno 
odprto primerjavo. A presoja Višjega sodišča o nujnosti izreka odškodninske civilnopravne sankcije nikakor 
ne temelji na tako posplošeni opredelitvi pomena sugerirane primerjave. Višje sodišče je povsem jasno 
in nedvoumno pojasnilo, da ima ‚primerjava z drugo fotografijo, ki prikazuje splošno znan simbol zla, ki je 
[…] na podlagi zgodovinskih dejstev pridobil metaforične razsežnosti zla,‘ drugačen sporočilni učinek, kot 
je učinek resnih verbalnih prispevkov. Za obsodbo pritožnice tako v postopku pred Višjim sodiščem ni bil 
ključen ‚plaz sproženih asociacij,‘ temveč specifičen sporočilni učinek primerjave, kot ga je opredelilo Višje 
sodišče. Višje sodišče pa se pri tem ni spraševalo o dojemanju povprečnega bralca, niti o povprečnem in 
osrednjem pomenu sporočila, niti o zahtevah, ki so na sodišče naslovljene v primeru, ko je objektivno gle-
dano mogoče v sporni objavi prepoznati več pomenov. In Višje sodišče, ki je očitno zmotno pripisalo satiri 
nižji nivo varstva, prav zato satiričnega konteksta sporne objave ni moglo pravilno ovrednotiti. To povsem 
jasno sledi iz večinske odločbe. Menila sem zato, da tudi sodba Višjega sodišča temelji na stališčih, ki niso 
združljiva s svobodo izražanja in da je tako podana kršitev pritožničine pravice do svobode izražanja.«
40 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
najboljših možnih rešitev na pomembna pravna, pa tudi družbena in politična 
vprašanja. V tem smislu tudi ne zatrjujem nujne ali očitne napačnosti končne 
odločitve Ustavnega sodišča in predhodnih odločitev rednih sodišč. Zatrjujem 
pa vnovično preveliko neposrečenost ustavobralne dejavnosti, neposrečenost 
konceptualnega razlaganja pravice do svobode tiska in zato argumentativno 
luknjičavost obrazložitve odločbe. Torej napačno tehniko in argumentacijsko 
pot do končne odločitve.
Svobodo tiska je treba jemati zelo resno. V t. i. postfaktični dobi se te svo-
bode, ki je hkrati temeljna ustavna pravica in politični koncept, ne sme jemati 
manj resno, ampak kvečjemu še malo bolj resno. Pri tem pa oznaka »resnost« 
ni mišljena kot poziv k zavedanju moči, ki jo svobodni tisk še vedno lahko ima 
v družbi, ampak – in skoraj nasprotno – k zavedanju o moči dnevne politike, ki 
se lahko razvije in izvije izpod plašča institucionaliziranih orodij nadzora. Tudi 
izpod nadzora od svobodnega tiska. V postfaktični družbi ima to ogromen po-
men. Zanjo je namreč postalo značilno, da dejstva in resnica niso funkcija, cilj 
smoter ali celo vrednota dnevne strankarske politike. Zanjo je tudi postalo zna-
čilno, da je dnevna strankarska politika (v sožitju z nadnacionalno ekonomsko 
in finančno gosposko) prevladujoče nedotakljiva in odporna na škodo, kadar 
se ji škoda – v smislu nadzora, omejevanja in nalaganja odgovornosti – želi le-
gitimno povzročiti z uporabo dejstev in resnice kot tehnike ugovora, upora in 
boja zoper strankarsko-politične in interesno-korporativne ekscese samovolje, 
arbitrarnosti in neodgovornosti v javni sferi. In še več, njena – perverzna in ul-
tra ubuistična – značilnost je tudi uporaba tehnike odkritega in brezsramnega 
ravnanja v očitnem nasprotju z očitnimi dejstvi in očitnostjo resnice, ki v trenu-
tnem družbenem stanju ne le še daje dnevnopolitične rezultate, ampak prav 
ta oblastna tehnika v tem trenutku (očiten in precedenčni primer je zmaga 
Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah) omogoča strankarskim 
menedžerjem najboljše dnevnopolitične rezultate.35
Zato vsega tiska in veh javnih medijev nikakor ne gre obravnavati enako. 
In zato tudi vseh bralcev sicer po vsebini, intelektualni resnosti in dejstve-
ni verodostojnosti različnih časopisov in medijev ne gre obravnavati enako. 
Koncept »povprečnega bralca« ne more in ne bi smel biti v vsakršnih dejanskih 
okoliščinah razumljen enako in uporabljen kot enak na različne dejstvene 
okoliščine (na točno določena dejstva v točno določenih okoliščinah, med ka-
terimi obstaja primerljivost, ne pa tudi enakost ali identičnost). V tem duhu 
bi veljalo v vsakem posameznem primeru, ki zadeva ostro kritično pisanje ča-
sopisa o politiku, umno prepričljivo, strokovno natančno in resno iskati kon-
ceptualno stabilne in konkretni primer presegajoče odgovore na nekatera 
temeljna vprašanja: kdo je politik in kakšne so dokazljive značilnosti njegove 
35 Podrobneje o tem v: A. Teršek, nav. delo (2017).
Javna uprava 2016/3-4 41
politične drže, politično pomembne osebnosti in tehnike samoprikazovanja v 
javnosti; kakšne so značilnosti časopisa – v funkciji sporočilne verodostojno-
sti in intelektualne ravni sporočanja; kakšne so stvarno utemeljene značilnosti 
povprečnega bralca prav tega časopisa – pa tudi te vrste časopisov; kakšen je 
bil prepričljivo dokazljiv in ne le možen ali verjeten sporočilni namen točno 
določene časopisne objave; kakšno razumevanje in kakšen občutek se je brez 
razumnega dvoma ustvaril pri povprečnem bralcu prav tega časopisa – in ne, 
kaj bi to lahko bilo, še manj, kaj bi to lahko bilo, če bi sporočilo objave izrezali 
iz konkretnega in točno določenega konteksta in če bi kdorkoli utegnil razu-
meti sporočilo na najbolj možen neprijeten način; kaj se ščiti s končno sodno 
odločitvijo – politika pred ostrino kritike, bralce pred lastno nevednostjo in 
nepremišljenostjo, časopis pred nevednimi in nepremišljenimi bralci, ali svo-
bodo resnega tiska pred neresnimi pripisovanji vsebine sporočilom in pretvar-
janjem nepremišljenih bralcev, da bi sporočilo lahko razumeli drugače, kot so 
ga dejansko razumeli; kako se odločitev v konkretnem primeru vklaplja v so-
dno poustvarjano strukturo svobode tiska kot koncepta; kako je treba brati in 
uporabljati pretekle sodne precedense na konkretni primer, da bi njihovo bra-
nje pomenilo graditev doktrine in konceptualiziranih standardov, ne le prilo-
žnostno in prejudicirano drobljenje sodne prakse na pragmatično uporabljive 
delčke; na katere vire se sodišče sklicuje pri utemeljevanju odločitve in kakšen 
pravodajni koncept se izrisuje s tehniko sklicevanja na podporne vire; koliko 
je nasprotja med posameznimi pravoslovnimi in/ali sodniškimi stališči glede 
pravno pravilne končne rešitve konkretnega sodnega primera in kaj je razlog, 
da se med temi stališči zgodi tudi diametralno nasprotje; ali končna sodna od-
ločitev zadovolji standard konceptualne predvidljivosti, uravnotežene s pre-
teklimi precedensi in s tem postavljene v funkcijo pravne varnosti?
Avtoritativni ustavnosodni precedensi bi morali imeti drugačne lastnosti in 
večjo kakovost, kot jih ima obravnavani precedens. Če namreč Ustavno sodiš-
če v tako pomembnih primerih ne sprejme izziva pravotvornega izoblikova-
nja (vsaj občasnih) doktrin, izdelave celovitega koncepta glede kritičnega (in 
le pod tem pogojem odločevalskega in presojevalskega) razumevanja sodb 
ESČP, na katere se sklicuje in jih namesto tega samo »kot nametane« umešča v 
besedilo obrazložitve po skoraj kapricioznem občutku in pragmatični potrebi 
(utemeljiti tisto, kar se v glavah in prsih sodnic in sodnikov izoblikuje kot hi-
pni predsodek ob prvem soočenju z vprašanjem), potem zelo težko govorimo 
o ustavnosodnem pravotvorju, tudi težje brezpogojno branimo to institucijo 
pred napadi tistih, ki je ne ciljajo z argumenti, ampak z jezikovnim kamenjem. 
42 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
In končno, potem tudi težje predvidimo polje pravno zanesljivo zavarovane 
svobode izražanja, tiska in javnih občil.36
»Način, kako opredelimo problem, je lahko že del samega problema.«37
LITERATURA
Larry Alexander: Is There a Right of Freedom of Expression. Cambridge Studies in 
Philosophy and Law, Cambridge University Press, Cambridge 2005.
Robert Alexy: Constitutional Right and Proportionality, v: Revus, št. 22/2014.
Jerome A. Barron, Thomas C. Dienes: Constitutional Law, 4th ed. West Group, St. 
Paul, Minnesotta 1999.
Rok Čeferin: Meje svobode tiska. GV Založba, Ljubljana 2013.
Craig R. Ducat: Constitutional Interpretation, 6th ed. West Publiching Co., St. Paul, 
Minnesotta 1996.
John H. Garvey, Frederick Schauer: The First Amendment. A Reader, 2nd ed. West 
Publishing Co. 1996.
Alan Haworth: Free Speech. Routledge, 1998.
36 V ločenem mnenju k odločbi je sodnica dr. Dunja Jadek Pensa, ki se ji pridružuje sodnica dr. Ja-
dranka Sovdat, še zapisala: »Okvir juridičnih meja svobode izražanja ni dan vnaprej, enkrat in za vselej. 
Ko namreč svoboda izražanja (na primer) trči v pravico do časti in ugleda, spora praviloma ni mogoče 
razrešiti brez iskanja pravičnega ravnovesja med pravno varovanima vrednotama v koliziji. Težava je, da 
je izid sodnega spora negotov; ne glede na številne doslej izoblikovane in prepoznane objektivne kri-
terije, ki naj presežejo sodnikov subjektivni občutek, med drugim za sorazmernost. Prav to je predmet 
pogosto izražene kritike. Utemeljuje jo očitek, da negotovost sodnega izida vodi v samocenzuro. Ta očitek 
jemljem resno. Samocenzura krni svobodo izražanja v njenem bistvu. Negotovost sodnega izida se, me-
nim, poglablja, če se teža prizadetosti posameznikove časti in ugleda na koncu, v zadnji fazi odločanja 
obteži z dotlej neprepoznanimi prvinami pravice do časti in ugleda, ki obseg varstva te pravice razširjajo 
[…] Nujnost izreka civilnopravne odškodninske sankcije v demokratični družbi v izpodbijanih sodbah ni 
bila utemeljena z dejstvom, da gre za primerjavo dveh družinskih fotografij. Ključen je bil jasno opredeljen 
konkretni pomen sporočila, ki sta ga sugerirani primerjavi pripisali sodišči. Bistveno zanj je, da sta sodišči 
šteli, da sugerirana primerjava neizpodbitno namiguje na podobnost ali celo enačenje tožnika z lastnost-
mi, ki pomenijo popolno dehumanizacijo. Ali, povedano drugače, da iz sugerirane primerjave družinskih 
fotografij vznikajo najbolj grozljive podobe človekovih ravnanj, osvobojene fotografij, in da se vse te groz-
ljive podobe projicirajo na tožnika. Žal je Ustavno sodišče zamudilo priložnost, da pomenu sporne objave 
posveti pozornost in nadgradi svoja dosedanja stališča na temo opredeljevanja objektivnega pomena 
izražanja z vidika zahtev pravice do svobode izražanja v tem kočljivem primeru. Na ta način bi prispevalo 
k izgrajevanju predvidljivosti sodnega odločanja. To se mi zdi za primere, kot je obravnavani, iz razlogov, 
ki sem jih uvodoma obrazložila, še posebej pomembno… Če se v večinski odločbi izrecno spodkoplje 
ključni razlog izpodbijane sodbe – to je v tej sodbi pripisani pomen sporočila – njeni razlogi ne morejo biti 
ustrezni in zadostni. Non sequitur. Smiselno enako velja, če se objava v satiričnem kontekstu v izpodbijani 
sodbi motri z očitno nepravilnega stališča o nivoju varstva satire. Iz tega lahko izpeljem, da nujnost izreče-
ne civilnopravne sankcije ni ustrezno in zadostno obrazložena niti v sodbi Vrhovnega sodišča niti v sodbi 
Višjega sodišča. Z drugačnim stališčem večine se nisem mogla strinjati.«
37 Posledično tudi pot mistifikacije. S. Žižek, nav. delo. 
Javna uprava 2016/3-4 43
Dunja Jadek Pensa: Ločeno mnenje k odločbi Ustavnega sodišča št. Up-407/14.
Klemen Jaklič: Komentar 39. člena Ustave RS, v: Lovro Šturm (ur.): Komentar Ustave 
Republike Slovenije, FPDEŠ, Ljubljana 2002.
Klemen Jaklič: Sodnikovo spogledovanje s cirkusom in s samostanom: primerjalna 
analiza vrednostnih sistemov in procesa odločanja ustavnih sodnikov, v: Dig-
nitas, št. 2/1999.
Andrej Kristan: Razpravna ali institucionalna legitimnost posamezne ustavno(sod-
ne) odločitve. K desetletnici odločbe U-I-12/97, v: Revus, št. 7/2008.
Andrej Kristan: Razumeti ustavo, v: Revus, št. 23/2014.
Michael Lasser: Anticipating Three Models of Judicial Control, Debate and Legi-
timacy: The European Court of Justice, the Cour de cassation and the United 
States Supreme Court. Jean Monnet Working Paper 1. NYU School of Law, New 
York 2003.
Karl Marx: Cenzura in svoboda tiska. Krt, Ljubljana 1984.
Tomaž Mastnak in drugi: Populizem, v: Alternative – posebna izdaja Mladine, zima 
2016/2017. Alastair Mowbray: European Convention on Human Rights. Oxford 
University Press, Oxford 2007.
Andrew Nicol, Gavin Millar, Andrew Sharland: Media Law and Human Rights. 
Black stone Press Ltd., London 2001.
John E. Nowak, Ronald D. Rotunda: Constitutional law, 5th ed. West Publishing and 
Co., St. Paul, Minnesotta 1995.
Polona Pičman Štefančič, Andraž Teršek: Preludij demokracije. Civilna družba in 
svoboda javnega komuniciranja. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljublja-
na 2005.
Grega Repovž: O Goebbelsu in njegovih, v: Mladina, 3. marec 2011 (citirano kot 
2011).
Grega Repovž: Pravo ime, v: Mladina, 12. marec 2011 (citirano kot 2011a).
Stanford Encyclopedia of Philosophy, <http://plato.stanford.edu/entries/freedom 
-speech/> (29. 12. 2016).
John Stuart Mill: O svobodi. Krt, Ljubljana 1988.
Andraž Teršek: Politike lahko tudi žalimo in osebno napadamo, v: Mladina, št. 
42/2009.
Andraž Teršek: Svoboda izražanja. V sodni praksi Evropskega sodišča za človekove 
pravice in slovenski ustavnosodni praksi. IDCSE pri NUK, Ljubljana 2007.
Andraž Teršek: Ustavna demokracija in vladavina prava. UP FAMNIT, Koper 2009.
Andraž Teršek: Ustavno sodišče in parlament – mehanizem »stopnjevanja sankcij«, 
v: Pravna praksa, št. 20/2000, priloga.
44 Razumevanje svobode izražanja in svobode tiska: konceptualizacija ob sodnem ...
Andraž Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo. Znanstvena založba 
Annales, Koper 2014.
Andraž Teršek: Zdaj je res treba zaščititi svobodo izražanja in tiska, v: Mladina, št. 8, 
24. februar 2017.
Jure Trampuš: Zakaj smo objavili fotografijo Grimsove družine?, v: Mladina, 10. ma-
rec 2011.
Boris Vezjak: Ad populum: Analize družbenega diskurza. Subktulturni azil Maribor, 
Maribor 2012.
Boštjan M. Zupančič: O razlagi sodnih precedensov in sodb ter posebej sodb 
Evropskega sodišča za človekove pravice, v: Revus, št. 2/2004.
Boštjan M. Zupančič: Tembatsu. Druga od suhih krav. Samozaložba, Strasbourg 
2011.
Slavoj Žižek: Where Hegel Wasn‘t Hegelian Enough. Predavanje, <https://www.you 
tube.com/watch?v=PY1XtqmcCbM> (29. 12. 2016).