Pozabljen spomin na izgubljen spomenik
Z malce pretiravanja bi lahko rekli, da je mogoče na prste prešteti Ijudi, ki so kdaj v zadnjih desetletjih zašli na zapu-ščeno terasasto grajsko pobočje za hišo, ki danes na Mest-nem trgu nosi številko 4. Kakega pametnega vzroka za tak obisk tudi nK saj so od vrta, ki so si ga nekdanji prebivalci omenjene hiše tam nekoč uredili, ostali le komajda razpoz-navni sledovi: napol podrte škarpe, čez katere sedomala vse leto povešajo goste veje robidovja in malinja.
Mogoče prav zato, ker je bil kot material uporabljen pri gradnji škarpe in ker je bil ves čas skrit pod vejevjem, je ostal do danes tako rekoč neznan kos rezanega kamna z napisom, ki nas spominja na zgodovinsko obdobje, katerega mate-rialna pričevanja so več kot redka in še ta so v glavnem ohranjena le na arhivskih listinah. Videti je, da gre za podsta-vek nekega že davno uničenega spomenika ali znamenja, na katerem jetakle.prostopreveden nap\s:Obramba trdnjave, ki jo je vodil avstrijski general Moitelle od 21. maja 1809 do predaje francoskemu maršalu Macdonaldu 23. maja 1809.
Tega leta, ko se je na Donavi za štiri leta odiočala usoda avstrijskih, z njimi vred pa tudi naše dežele in ki se je končalo za premagano Avstrijo z mirom v Sčhonbrunnu, za Stovence pa z ustanovitvijo llirskih provinc, so bile francoske čete že v tretje na naših tleh. S Tržaškega so prek Razdrtega in Cola prodrle do Ljubljane in jo brez boja» zavzele 21. maja, več preglavic pa jim je povzročila posadka na Ijubljanskem gradu, ki se jim je upirala kar cele tri dni. Predala se je maršalu Aleksandru Macdonaldu (1765-1840), tistemu zna-menitemu Sedancu, ki se je kmalu zatem, 6. jutija, v bitki z nadvojvodo Karlom pri avstrijskem VVagramu tako odlikoval, da ga je Napoleon naredil za vojvodo tarantskega - s prazno obljubo, da bo to italijansko mesto in svoje vojvodstvo tudi kdaj videl. Ko je po Napoleonovem polomu vodil pogajanja z zavezniki in skušal rešiti čast Francije in njenih vojakov, se je tega gotovo otožno spominjal!
Spomenika najbrž niso postavili Francozi, da bi ovekovečili to drobceno zmago, temveč po svoji vrnitvi Avstrijci, ki jim je takih primerov vojaške korajže strahovito primanjkovalo.
Ne vemo, kakšen je bil, ne kdo ga je podrl. Vsekakor pa bi napis, ki spominja nanj in na dogodke tistih dni, zaslužil kako boljše mesto.