177 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. Prijetno in mikavno je ozirati se po naši mili domovini Krajni, ktere vsi trije oddelki: Gorensko, Notrajnsko in Do-lensko nam toliko mnogoverstnosti v lepoti naravskega bliša in družin po celem svetu slovečih znamenitost v svojih ne-drijih hranujejo. Pa nepravično bi bilo, tajiti, da tudi druge dežele nimajo svojih imenitnih krajev, kteri deleč^po svetu slovijo in ktere domači in ptuji radi obiskujejo. — Tako ima, na pr., naša sosedna Goratanska mnogo znamenitost, po kterih se odlikuje in ki jo uverstujejo v oziru lepote med perve dežele našega cesarstva. Imenujem le spodnjega Go-ratana delec znano labudsko dolino — res zemeljski raj — okolico Celovca, 81. Vida, Kerke in Brez; v zgornjem Goratanu: okolico beljaško, meljsko dolino s svojim velikašem Velikim Zvonikom (Grossgloekner), pod kterim stoji imenitni, v celi Evropi nar višje ležeči farni kraj pri sv.Kervi; prijetno ziljsko, divjo rabeljsko, slovito kanaljsko dolino itd. Od nekdaj, kar me je v mladostnih letih nekoliko časa gojila imenovana zemlja, kar je v poznejšem času mi ona zakrila v svoje hladno krilo nar priserčnejšega prijatla in kjer še živi mnogo meni ljubih, mi je ona serčno draga pa mila. Skoraj vsako leto skušam jo obiskovati saj za ene dni, in v idil sem tako že marsikteri njeni biser. Posebno lansko leto sem prinesel mnogo spominov duha iz nje domu, kterih nektere častitim bravcem ,,Novica bratoljubno ponudim in, kolikor je mogoče, ob kratkem naznanim. — Zdavnej namreč je tudi že mene mikalo, pogledati enkrat tiste kraje Goratana, kjer se v malih urah mnogo mnogo lepega in imenitnega vidi, kjer lepota narave združena s slavnimi spominki nekdanje hrabrosti slovanske zanimuje pri slednjem koraku popotnika oko in čut. Bilo je dne 22. augusta zarano , ko sem prestopil nad Belopecjo potok, ki meji Kraj no od Goratana. Z nekim nenavadnim čutom je bilo navdano moje serce, tako, da mnogokrat se še spominjam živo vesel tistega jutra in dne. Lepo jutro, kakoršnih malo rodi prijetni poletni čas, mi je obetalo lep in topel dan. Nadjal sem se še danes mnogo novega viditi; gnalo me je namreč memo Terbiža proti Naborjetu, Pontablu, ker zvečer sem hotel še priti nazaj na Viša rje, kjer so me imeli po razgovoru pričakovati nekteri dragi prijatli; — vse to je pospehovalo moje korake. — Koj unkraj mostka meje sprejel tamnozelen sem-rekov gaj, skoz kterega se cesta vije, v svojo prijetno hla-divno senco. Vse je bilo tiho, le tički so kaj priljudno spe-vali svojo juterno pesmico. Kolikor dalje pa me je pot okoli nizkega okroglastega grička peljala, toliko bolj se mi je dolina odpirala in kmali se mi je pokazala okolica Terbiža. Nisem se zamogel kraja nagledati! f Od desne sem derži kokovska dolinica od Pod kio-štra (Arnoldstein), ki veže ziljsko in kanaljsko dolino. Glasno se je razlegalo od nje sem derdranje voz po stari cesti, pa še glasnejše je bilo vpitje in drobno terklanje pridnih Talijanov, ki so kamen obdelovali in zdelovali novo cesto od Podkloštra proti Terbižu. Smem reči, kolikor mi je bilo to delo viditi dano, da nova cesta bo ob svojem času, kadar bo popolnoma dodelana, ena nar lepših v našem cesarstvu ; veljala bo pa tudi, akoravno le kake 2 dobri uri dolga, še obilno čez milijon goldinarjev. — Bolj mičen memo desne se mi je pa kazal razgled na levo, kjer posebno mogočno moli med verstjo stermih goličav orjaški Kraljev verh svojo glavo pod oblake, in kteri mi je zaznamoval tesni pot v rabeljsko dolino in proti Predilu. Komaj sem se še znajdel pičlo uro v Goratanu, ko se mi je, na kraj podolgaste ravnine pridšemu, posvetil v precej globoki dolinici spodnji del Terbiža. Urno sem po cesti se spustil navzdol in prestopivši višnjevo-zeleno reko Žilico, ki v globoki kamniti strugi pribobni urnega teka iz divjolepe rabeljske doline, sem se znajdel v imenovanem kraji. Veseli ropot fužinskih kladvov me je živo spominjal na moj rojstni kraj. Zgornji del Terbiža — pravzaprav pravi ter g — je za nizkim gričem le male korake od spodnjega oddaljen in se posveti koj, ko se ta zapusti. Le grede sem bil ondi. Tukaj sem si hotel voz do Pontabel-a poiskati, ker solnce je že stalo precej visoko na obzorji in obetalo kaj topel — za peš popotvanje pa nekoliko prevroč dan. Voz je bil kmali najet, ob pripravljanji voza pak sem kraj nekoliko ogledoval. Ter bi ž — nemška fara — je prav lep terg in ima mnogo zalih poslopij; pa zraven tega je on tudi v zgodovini koroške zemlje imeniten in zlo važen kraj. Lega njegova v vojniškem oziru nima kmali para, zakaj on stoji ravno v osredku četverih dolin in cesta. Od jutra pride belope-čanska s cesto od Krajnskega; od desne nam že znana kokovska s cesto od Beljaka; proti levi rabeljska s cesto čez Predi i na Gorico, in proti zapadu kanaljska dolina s cesto memo Pontabel-a na Videm in Laško. Slednje dve dolini smemo po vsi pravici naravske ter-dnjave in Terbiž njih ključ imenovati; ni toraj čuda, da so se že ob navalih Turkov, še bolj pa v zadnji avstrijansko-francozki vojski leta 1797 in 1809 za njega posestvo zlo zlo kervavo tepli. Cerkev ima se dan današnji podobo ter-dnjave, ker je obdana z močnim zidom, v kterem se vidi obilno puškarnic (Schiessscharten). — V naglici smo nekoliko Terbiž pogledali, zdaj pa se podajmo naprej. Zapustivši imenovani kraj se nam kmali cesta nekoliko navkreber napne. Okolica je prav prijazna, ker se na obedve strani ceste razprostirajo zelene livade in polja. Komaj sem se dobro četertinko ure od Terbiža oddaljil, ko mi je poleg ceste na kamnitem stebru stoječi angelj kazal stezo na slovečo božjo pot Marije na Višarjih, ktera stoji na visoki gori, ki se na levo vzdiguje 5646 čevljev čez ravnino morja. Malo sem še šel od steze naprej, in že sem se znajdel — kar višavo ceste zadene — na narvišjem mestu kanaljske doliue, ktero je tudi mejnik koroških in talijanskih voda; zakaj potok, ki priteka iz ozke višarske dolinice, skoz ktero zmed zelenjad gledajo skalnate nebotične škerbine. se sklene pod Terbižem z Žilico in teče z Žilo, Dravo in Donavo v č e r n o m o r j e ; potok B e 1 a pa, ki unkraj Zabnic izvira, se memo Pontabel-a izliva v Furlanijo, pri terdnjavi Osopo svoje ime v Tagliamento prekersti ter z drugimi talijanskimi vodami vred napaja jadransko morje. (Dalje sledi.) 180 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Ivniali se mi je zdaj na visoki gori na levo posvetila romarska cerkev Marije na Vi š ar jih, ktero mi je dozdaj še hrib zakrival, pred manoj v dolini pa na strani« velike ceste slovenska farna vas Ž a b n i c e. Mudil se v Zabnicah nisem, pa vidil sem memo grede lepe hiše in pred njimi mnogo vozov in lesnine razne baze, kar mi je spričevalo, da prebivavci se pečajo s kupčijo , vožnjo in odpo-šiljanjem blaga. So pa tudi Žabnice velik (štejejo okoli 180, večidel zidanih hiš) in od nekdaj imeniten kraj, zakaj mnogo tukaj in v bližnji okolici izkopanih starin nedvomljivo spri-čuje nekdanjo obširno rimsko naselbino; tudi so bile one razun avstrijansko-francozke vojske že v 14. in 15. veku priča kervavih bojev med Nemci in Lahi. Unkraj Žabnic se mi je na levo čedalje bolj odpirala divja Ovčja dolina, omejena proti jugu od golih pečin sterme Višjegore in Nabois-a, proti izhodu od Višarske gore, proti zapadu pa od Cernega verna in Poldnika. V to dolino pelje tesna steza iz Talijanskega. Leta 1809, 14. maja jo je bil po nji primahal 22. francozki pesni polk in je hotel naše pri Naborjeti od zadej zajeti. Brezskerbno je počival v skriti dolini, našim pa, ki so krog Terbiža bili, naznanijo to žabniški pastirji. Urno jo mahnejo eni odzad čez Višarje, eni pa od spred, in v hipu je bilo sovražno kerdelo deloma ujeto, deloma pa posekano in uničeno. Na iztoku Ovčje doline, kamor sem kmali priderčal, stoji na levo ceste na precej visokem, okroglem in prostostoječem gričku neko zapuščeno obzidje. Mislil sem, da to je razvalina kake stare terdnjave, pa moj voznač, priprost nemšk fantalin, mi ni vedel od tega nič povedati. Še le pozneje sem zvedel, da se je hotla na ta griček pred malo leti postaviti okrogla terdnjavica, tako zvani Maksimilijanov stolp. Zakaj se je to opustilo, ne vem; berž ko ne je v vojniškem oziru griček nekoliko preveč oddaljen od ceste, in bi jene varoval dovolj navalov kakega sovražnika. — Dolina, ako-ravno je, posebno na levo od deleč kazala sterme skalnate gore, je bila dozdaj ob cesti vendar prijazna in precej od-perta, odslej pa se mi je stisnila in bila je vedno bolj gola in divja. Na obedveh straneh molijo gole skalnate stene navkreber, da je le prostor za cesto in bistro Belo, ki kaj kratkočasilo poleg poti po belem produ šumlja. Kmali potem, ko se dolina nekoliko na desno okrene, se mi je pokazala druga slovenska farna vas te doline, Ukve. Stisnjena je v divjelepo dolinico na desno, od ktere tudi mali potočič priteče. Zapustivši Ukve se mi je naravnost pred manoj čedalje bolj kazal kamniti homec Talavaj, ki vsred dveh visocih gora, Ver h čela in Goligoš-a, od kterega slednega se je tudi po mnenji znajdenih naravoslovcev Ta lav a j odkreh-nil, ravno v sredi ozke dolinice stoji. Na njega temenu ponosno vladajo nove naborjetske terdnjave, ki so se mi, kolikor bližej sem bil, toliko različniše kazale. Vravnane so že od te strani tako, da ves čas od Ukev doli žugajo s topovi sovražniku, ki bi se jim utegnil bližati. Cesta se vije, ko do grička pride, tik njegovega podnožja tla levo pod stermim skalovjem, znad kterega visoko zidovje s puškarnicami vsakemu neprijatlu s smertjo preti, in ko okoli njega pripelja, se pokažejo še le prave terdnjave, ki dolino deleč doli s svojimi baterijami strahujejo. Ves sem bil na tem mestu nekako sam iz sebe; nisem vedel, ali bi bil gledal gori na terdnjave, ali doli na stari in sloveči terg Naborjet, kterega mi je dozdaj homec zakrival. — Tudi mojemu voznaču se je bila zdaj vez njegovega jezika odvezala; pokazal mi je spominek, stoječi v kotičku na desno pod terdnjavo z besedami: „dort ist ein Hauptmann gestorben". Akoravno sem od tega spominka že poprej nekaj vedil, bi ga bil vendar o toliki tukajšni mnogoverstnosti kmali prezerl. Da sem zdaj koj voz ustaviti dal, mi menda ni treba praviti. Spominek ta je res orjašk, prav primerjen slavni smerti tukaj padlih. Lepa, z drobnimi belimi kamnički posuta pot pelje tje do njega. Postavljen je na zelen homec, pred kterim so na polokrog verbe nasajene. Močno podnožje nosi iz belega granita orjaško piramido, na kteri je vdolbljen nemški napis: ,,Zur Erinnerung an den Heldentod des k. k. lngenieur-Hauptmannes Friedrich Hensel am XVII. Mai MDCCC1X und der mit ihm gefallenen Kampfgenossen. Kai-ser Ferdinand Lu — ali po slovensko: „V spomin junaške smerti c. k. stotnika inženirja Miroslava Henzel-a dan 17. maja 1809 in z njim padlih bojnih tovaršev (postavil) cesar Ferdinand I." Pod tem napisom leži na zgoraj omenjenem podnožji piramide iz grodeljna (sirovega železa) vliti oroslan, ki zlomljeno sulico v persih umirajoč naslanja glavo na sprednjo desno taco, ktera na škitu počiva. Ako te, dragi bravec , o junaški smerti teh, kterim je hvaležni vladar ta spominek postaviti dal, kaj več zvediti mika, pomudi in vsedi se z manoj na podnožje spominka, in slušaj , kaj nam o tem zgodovina, ona neumerljiva mati in čuvarnica vsih slavnih pozemeljskih del, naznanuje. (Dalje sledi.) 185 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Komu pač ni znano ime Napoleona L, ki se je od priprostega vojaka povzdignil z bistrim svojim umom in junaštvom na prestol cesarski, pa, ker je previsoko letal, je globoko padel. Celo Evropo je žugala sila njegova razrušiti ; posebno težko pa je Avstrija čutila breme vojska brez konca in kraja, zgubivši mnogo dežel. Sklenila je z Napoleonom začasni mir, al tudi v miru ni nehala stiska ptujega jarma. Toraj napove leta 1809 cesar Franc I. Napoleonu vojsko. Ta čas, ko je nadvojvoda Dragotin (Kari), hraber vojak avstrijanske cesarske rodovine, z veliko vojsko udaril na Parsko, takrat od Francozev pose-deno, se dvigne nadvojvoda Jovan v začetku aprila proti Talijanskemu, da bi sovražnika stisnila od dveh strani. Znan je nesrečen izid nadvojvoda Dragotina poleg Regensburg-a, vsled kterega je bil prisiljen s svojo vojsko se nagloma verniti v Avstrijo. Bolj srečen je bil nadvojvoda Jovan, ki je pri Sacilu na Talijanskem sovražnika verlo otepel; pa nesreča njegovega brata Dragotina ga je primorala poverniti se, da bi ne padel med dva ognja, Napoleonovega namreč, kije stal pred Dunajem, in njegovega pastorka Eugena, namestnega kralja laškega, ki mu je urno sledil za petami. Nadvojvoda Jovan srečno dospe prek Naborjeta in Predila na Krajnsko, — al treba je bilo sovražnika na meji nekoliko časa zaderževati, da bi avstrijanska armada prej in brez zapreke Ogersko dosegla. V ta namen odloči nadvojvoda naborjetske in prediljske klance. Ze pozimi, dolgo pred po-vratom iz Italije, je bil zaukazal, naj se na teh dveh mestih napravijo stolpi, da bo armada od zad brez nevarnosti. Pod vodstvom c. k. stavbenega stotnika Miroslava Hencel-a se je začelo delo v terdi zimi na ravno tem mestu, kjer zdaj, dragi bravec, vidiš nove terdnjave, ktere ponosno in strahovito nad vso dolino vladajo. Zavolj hu- dega mraza se terdnjava ni še mogla s kamenjem zidati; da bi se toraj zapoved urniše dopolnila, ni našim ostalo drugega, kakor nagloma lesene stolpe in kladare (stene iz terdnih lesenih klad) postaviti. Dve taki kladari iz debelih hlodov so toraj postavili na kamnitem verhu. Bile ste obe čvetero-vogelne, 8—10 sežnjev dolge in široke, 6 sežnjev visoke, na temelji iz debelega, brez kreče ali mojtra zloženega kamna. Zunajne stene so bile napravljene iz hlodov, 12 — 16 pavcev debelih, al notrajne niso bile tako terdne. Prazni prostor med tema stenama je bil nabit z zemljo, v stenah pa so bile izrezane potrebne luknje za puške in topove. Kladari 1. in 2. ste bile sklenjene po globokem, v skalo vsekanem prekopu, in imele ste za 6 tednov potrebne hrane, vode, streliva in zdravil, kar se je hranilo v shrambah vsekanih v sinji rob. Po gori omenjeni zmagi nadvojvoda Jovana pri Sacilu se sicer za malo časa niso potrebovale popisane kladare, in slaveželni stotnik Hencel je hitel k veliki vojski, — al kmali so se okolišine spremenile, zato je došel ukaz, naj se dodelajo in v bran postavijo še ne popolnoma doveršene kladare. Mladi Hencel se prostovoljno ponudi v brambo nevarnega, pa silno važnega mesta, kar mu je bilo tudi dovoljeno. Dne 13. majnika je prišel nadognjenik (Oberfeuervverker) Ravh s 10 topovi in havbico v stolpe; z njim je prišlo 24 topni-čarjev in en častnik z 8 podkopniki (minerji). Ti so berž baterije, ki še niso bile izdelane, doveršili in topove nastavili. Po zapovedi nadvojvoda Jovana ste imele ta in pa pre-diljska terdnjava (od ktere bom pozneje govoril) dobiti posadko naj izverstnejih vojakov. Al čas je bil tako kratek, da Naborjet je mogel zadovoljen biti le z 200 prostimi gra-ničarji, 50 strelci in 7 častniki graničanskega ogulinskega polka, ki so bili reservi avstrijanske vojske. Od te naše posadke se nihče ni velikega junaštva nadjal, zakaj ko zadnja versta so mogli hitro naprej stopati, da jim ni sovražnik poti pretekel, pa tudi s sovražnikom, ki jim je sledil za petami, se neprestrano boriti in njegove napade odbijati. Kjer je telesna moč po mnogo prestanih težavah in trudu tako omamljena, kakor je bila pri naših junakih, tam navadno tudi duh omaguje, pa vendar je ta posadka s svojima zapovednikoma: stotnikom Hencel-om in Kupkom, se obnašala čudovito junaška. Padli so naši vitezi kakor možaki, kterim je le imena Leonidovega manjkalo, zapustili pa so tudi potomstvu narslavniši izgled žertovanja samega sebe, kakor nam dogodivščina tacih le malo pripoveduje. Bilo je dne 14. maja, v nedeljo pred Binkuštmi, ko se je zadnja avstrijanska straša mogla pred Francozom v Naborjet umakniti. Ponoči od nedelje na pondeljk so se vidili po celi dolfni nebrojni stražni ognji (Wachfeuer), ki so spričevali veliko množico dohajočega sovražnika. Iz vseh stranskih dolinic so v pondeljk 15. maja vreli enako divjemu vse pokončavajočemu hudourniku sovražniki proti Naborjetu, kterega vzeti jim je bila zdaj perva naloga. Po hrabrem uporu so se naši v narlepšem redu iz Naborjeta odtegnili, prepustivši ga sovražnikom. V posestvu terga so zdaj, vendar le na videz, skušali se tudi kladar polastiti; mislili so jih namreč ponoči ložeje z navalom vzeti. Ob 10. uri zvečer so se jim na tihem približale sovražne čete. Ker so naši podnevi le s puškami na Francoze streljali, so ti mislili, da v kladarah se ne znajde nič topov in zmaga bo toraj hitra in gotova. Med vrišem hočejo planiti čez cesarske, al kakošno je bilo njih začudenje, ko so jih naši tako jako jeli s kartečami kropiti, da so padali ko muhe. V kratkem ste bile v tergu, kjer so mogle v vsaki hiši luči biti, dve hiši polne ranjenih, kterih jok in stok se je strašno ujemal s temno nočjo, vpitjem vojakov in donenjem topov. V drugič, v tretjič skusijo Francozi naskok, pa zastonj je bil njih trud — z veliko zgubo so se mogli nazaj umakniti. Prepričali so se bili zdaj, da stalo jih bo še tu terdega dela; treba je bilo toraj misliti, kako in kaj bo naprej. (JDalje sledi.) 188 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) V torek, 16. maja, so skušali nekteri sovražniki zlesti na goro Goligoš, ktera se ravno nad omenjenim spominkom vzdiguje, da bi vidili natanko od zadej kladare. Pa to so mogli le malokteri, ker ste baterii neprehoma sipale ogenj in smert krog in krog. V tem pa je tudi sovražnik s per-vim topnim strelom zjutraj pričel nov naskok, grozovitnejsi od ponočuih. Strašno se je razlegal med hribi vrisk naska-kajočih; gromovito se je odmeval od pečin pok in strel topov, — pa vse zastonj: branili so kladare možje , kterih hrabrost je bila močnejša ko lesene obrambe, ktere so jih obdajale. — Zdaj pošlje sovražnik ugovornika (parlamen-tarja), ki poveljnika nagovarja, naj se s posadko poda. AL Hencel ga s hladnokervinim odgovorom odpravi rekši: „Po-velje mi je braniti, pa ne dogovarjati sea. — Ko francozki vojskovodja to sliši, ves razserden pošlje eno četo po navadni cesti, da naj udari na terdnjavo. Al strašna toča krogel iz topov in pušk, s kterimi jih je posadka sprejela, je uničila novi poskus. Bolj nevarna, kakor naskok od spred, je bila pa posadki obilna truma strelcev, ki so se po drugi poti od zad bili priplazili na Goligoš in približavali se nar manj obvarovani strani kladar, pa vendar je nadognjenik Ravh tudi te s topom srečno zapodil nazaj. Popoldan je došlo posadki vnovič sporočilo, naj se poda, z opombo , da nespametno je braniti se mervici ljudi proti celi vojski, ktera bo gotovo vse posekala, ako kladare z naskokom vzame. Hencel zopet merzlo odgovori: ,,Branil se bomu. Posada, ko sliši žuganje sovražnika in pa odgovor zapovednika, pozdravlja radostna njegove besede. „Kaju — so rekli junaki — „misli li sovražnik nas oplašiti s pre-tenjem, kakor male otroke? — Naj se ne hrusta, ampak pride naj in udari na nas; bo že zvedil, al se bojimo smerti". S tem je rastla jeza soviažnika pa ž njo tudi hrabrost bra-niteljev. Mnogo se je terdilo , da namestni kralj Evgen je bil sklenil ne več naskokovati kladar, ampak memo njih spraviti konjike in topovje naprej in tako naše iz obramb pri Terbižu pregnati in jih na begu nadlegovati. Resnico tega je tudi to poterjevalo , ker so ponoči od 16. do 17. maja res Francozi pričeli zdelovati pot topništvu in konjikom skoz sedlo, ki se zadej za Verhčelom nahaja. Da bi motili naše, kteri bi bili sovražnika pri tem delu lahko nadlegovali, sklenejo nov napad. Kmali se prikaže sovražna četa pred kla-darama, al urno jo zapodijo naši nazaj v Naborjet. Proti polnoči poskusijo napad vnovič; urno je stopal sovražnik naprej in udaril na sprednje nasipe, pa pazljiva posada ga zopet sprejme s hudim ognjem. Temna noč je zakrivala žalostno okolico, našim je manjkalo ognjenih svetilnic, toraj zastran tmine niso mogli razločiti, kje ravno in koliko sovražnikov se jim približuje. Bali so se po pravici, da v temi bi Francozi v kladare ne prederli. V ti zadregi steče top-ničar Jernej Burgstaler iz okopov in zapali mahoma unkraj ceste ob potoku stoječe fužinsko poslopje. Ko bi trenil, švigne plamen kviško in razsvetli s kervavimi žarki okolico. Naši so zdaj dobro merili, njih topovi so sipali smert na vse strani; verste Francozev so bile pretergana in srečno so bili odgnani to noč že v drugo v kozji rog. Pa — mili Bog! — po eni strani v korist, je bila po drugi svitloba goreče fužine našim v pogubo. Prepričali so se pri veliki svitlobi sovražniki lahko malega števila posadke, ktera je le poglavitne in najnevarniše kraje, in še te lo slabo zastavljene in obvarovane imela. Francozki generali, razserdeni zastran upora, na kterega so zadeli pri teh neznatnih kladarah, so lahko zdaj spoznali, da le naskoka od več strani je treba, in zmaga njih je gotova; padlo bo res še mnogo ljudi, pa kaj, saj so jih dovelj imeli, „Pasje duše, kaj hočete večno živeti!" je ob drugi priložnosti rekel dobro znan francozk zapovednik vojakom, ki so se obotavljali hudi toči sovražnih krogel nasproti iti; take misli so menda tudi te generale navdajale. Koj ponoči so poslali oddelek pešcev čez sedlo Verhčelja proti Ukvam, da bi kladare od zadej napadli, v tem, ko bi troje druzih oddelkov od Xa-borjeta nad nje planilo. — V rano jutro 17. maja, v sredo, se prične predigra, 189 zadnjega naskoka s silnim strelom topov, pa le malo je zdala. Bila je ura 9., ko so vse sovražne trume se v kolobar okoli kladar ustavile. Enako divješumečim valovom, ki pogubonosno butajo na ladijo v sredi nepokojnega morja, so planile na dano znamenje trume na naše. Oserčeni od svojih vodjev z žganjem in upom gotove zmage stopajo v boj, — al naši jih zopet hrabro sprejmejo in mnogo povale. Pa pri Francozih novi vojščaki čez trupla svojih ranjenih in ubitih tovaršev lezejo, v tem ko naši zgube svoje z ničemur namestiti niso mogli; še celo prisiljeni so bili, ker jih je sovražnik okrog in okrog napadal, svojo že tako slabo moč v več malih čet razdeliti. Kakor je bilo pričakovati, je bila sovražna divizija, ki se je bila ponoči čez verhčelj-sko sedlo proti Ukvam vzdignila, odzadej s svojo močjo pri-hrula, in res prerila skoz okope, ter udari na pervo baterijo, v tem ko drugi od spredaj gori prilezejo. Akoravno jih sprejema silen ogenj iz pušk, je vendar vsaka zguba precej z novimi vojaki nadomestena. V tem zadene zerno sovražne krogle vitežkega Hencel-a v glavo; on hrabri junak — pade. „Le serčno nad vraga, bratje!4' so bile zadnje besede, ktere zakliče svojim tovarišem, ali kako bo šaka trudnih in ranjenih mož celo vojsko vderžala? Perva baterija je zgubljena, al še le tadaj, ko so vsi njeni brani-telji padli. Zdaj se vzdignejo sovražniki h kladari 1., ktera je bila ob pomanjkanji reserve prazna puščena, in predero v pokriti okop, ki je to in kladaro 2. združeval. Tu vzamejo iu osvojijo drugo baterijo. Eni naših hitijo h kladari 2., da bi saj to rešili. Strašno sekanje in morija tukaj vstane; sovražniki niso nikomur zanesli (celo zdravnik Hucler je bil umorjen pri dopolnovanji svoje narsvetejše dolžnosti, ko je ranjenike obezoval), pa naši tudi niso milosti prosili; vsaki zmed njih je drago prodal življenje, ako ga ni mogel oteti. Hrabri Hencel, ležijoč smertno ranjen na zemlji, je bil nek od ravno tistega častnika prehoden, ki ga je dva pota vabil, naj se poda. (Dalje sledi.) 192 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Zdaj udarijo sovražniki na okope in na zadnjo baterijo; al ker je vhod bil terdno zagrajen in od male posade s topovi in puškami junaško čuvan, niso mogli precej pre-dreti. Nadognjenik Ravh, vidši, kaj se godi in se zgoditi more, spozna, da je brez vunajne pomoči, ktera se je ravno borila na življenje in smert. Poprime toraj v ti zadregi zadnje sredstvo, da bi sovražnika nekoliko časa ustavil, ki je z novimi četami nad zadnjo baterijo hrul. Kakor točo vsiplje kertače na vojsko, z granati pa zapali Naborjet Svitlo shahlja ogenj in v hipu se posveti terg v svitlem plamenu. Ravno je bila ura 11 (bila je zadnja ura vitež-kega Hencel-a) , ko se goreč zvonik s strašnim gromom podre. Kojniki in topništvo, ki so v Naborjetu stali, so se mogli res nazaj umakniti, tudi nekaj pešcev je ogenj gasit hitelo, kakor je bil Ravh modro prerajtal, pa — tudi zadnja baterija je med tem omagala. Nar hrabrejši njeni branitelj, stotnik Kupka, je bil grozovito razmesarjen. Vlekli so ga na neki vert v Naborjet, kjer je svojo hrabro dušo izdihnil; imel je 30 ran in ni bil nek več človeku podoben. Razun Kupka je padlo pri ti baterii še več častnikov in večina posade; majhna množica jih je v občni gnječi pobegnila, ostali vsi so bili vjeti. Pa serditost Francozev je tolika bila zavoljo terdovratne brambe, da bi bili vse posekali, ako bi ne bil prišel o pravem času v Naborjet namestni kralj Evgen sam, želječ iz ust ujetnikov natanko zvediti, kako so branili svoje kladare. Nadognjenika Ravha so bili prec pri napadu zajeli in ga posekati hotli, al neki francozk stotnik ga je rešil. Pa, ne čudite se, dragi bravci, tej velikodušnosti; on je storil to le zastran tega, da bi bil Ravh pričal, da ravno ta stotnik je pervi na baterijo prilezel. Ko je bil vjetnik to poteidil, ga odpeljejo, da bi ga ustrelili. „Ta bramba" — reče fran-cozki general — „je bila brezumna; brez koristi se je pre-lila kri toliko hrabrih vojakov; edini današnji naskok nas stane 13sto ljudi; njih smert terja maševanje". Ze so bili francozki strelci puške na Ravha namerili, kar prileti adju-tant z ukazom, naj se vjetnik pelje pred Evgena. Ko je ta od njega pičlo število posade in braniteljev kladare pozvedil, serdito zavpije: „Kako se je pešica ljudi prederznila ustavljati celi vojski?44 Ravh možko odgovori: „Hraber vojščak ne misli na število sovražnikov, ampak na svojo dolžnost-'. 193 — Ta odgovor je bil Evgenu tako po volji, da je Ravha, in na njegovo prošnjo vse vjete pomilostil. Prederli so bili Francozi jez, ki jih je več dni zader-žaval, in divje se gnali naprej proti Terbižu, kjer jih je čakalo novo kervavo delo. Malo kasneje so imeli tudi oni naborjetiški klanec zavarovan, pa nazadnje, koso mogli pobrati kopita in so tirani bili od naših celo domu v Pariz, je razpadlo vse v neznane razvaline. Cesar Ferdinand je čislaje toliko junaštvo postaviti dal hrabrim braniteljem spominek, rajnim v slavo, in mlajšim v spodbado. Ko so pa v novejši dobi Lahi bili začeli rogo-viliti, so spoznali, daje potrebno, tukajšne in prediljske klance z novimi terdnjavami oskerbeti. Glej tu gori, dragi bravec, kako mogočno se dvigujejo baterije, kako žugajo obilne pu-«karnice vsakemu prederznežu smert. Stalo bi dandanašnje se vse več truda, ako bi se hotel kak neprijatelj tega klanca polastiti. Toliko o tem. Urno sva jo zderčala zdaj z voznačom doli v Nabor je t. Terg, ki ima nemške in slovenske prebivavce (tedaj nemško-slovenska fara), je precej velik in ima mnogo velikih poslopij, ktere pričajo o veliki starosti kraja. Ravno to nam svedoči tudi tesno stisnjena cesta skoz terg, kteri je že sam po sebi za obrambo pred kakim sovražnikom kakor nalašč. — Zapustivši Naborjet me je peljala pot, kakor dozdaj, vedno ob desni strani hriba polagoma navzdol. Dolina prihaja nekoliko bolj obraščena, le verhovi gora kažejo svoje skalnato rebrovje. — Kake pol ure nad Naborjetom sem prestopil reko Belo. Tukaj se mi je na mostu zadnjič pokazalo belo obzidje naborjetiških terdnjav. Cesta me je peljala zdaj ob levem bregu Bele in podnožji hribov; skoz nemško vas Lužnice pridšemu se mi je kmalo pokazal slovenski farni kraj Lip al j a vas (Leopoldskirchen), ki je zopet prav velik in ima mnogo lepih hiš. Tukaj sem obiskal rodbino enega svojih prijatlov, kteri so me — ako-ravno po osebi nepoznanega — prav gostoljubno sprejeli. Vidil sem pa tudi v hiši toliko snažnost in tak lep red, da se redko vidi pri kmetijskih ljudeh. (Dalje sledi.) ---------------------------- 197 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Konec Lipaljevasi sem zopet Belo prestopil. Mnogi stranski potoki, ki se va-njo izlivajo, jo že tu naredijo precej veliko reko. Pod golim navpik stoječim pečovjem me je peljala zdaj cesta ob desnem obrežji, na levem pa so se mi razprostirale zelene senožeti, po kterih je vse polno koscev i 11 grabljic mergolelo. Bilo je že proti poli dnevu in sonce je pripekalo hudo. Ene trenutke še sem se peljal in že sem zagledal cilj in konec svojega potovanja: nemški Po n tabel z belim in svitlim, laški Po n teb a z začernelim goti-skim zvonikom. Stojita ta dva kraja, ktera le majhen potok meji, na izhodu treh dolin. Ta, po kteri sem jez prišel, derži od jutra ; druga, po kteri priteče ravno imenovani mejni potočič, od severja; tretja, v ktero se tudi Bela razliva, naravnost proti jugu. Proti zapadu se nad Pontebo dviguje visok, s senožeti obraščen hrib. O pregledevanji tega sem dospel prej ko sem mislil v Pontabel — nemški in zadnji farni kraj kerške škofije — in sem berž pri pervih hišah obstal. Gostinčar, prijazen Nemec, mi je med kosilom mnogo pravil o homatijah leta 1848, ko so hotli Talijani tukaj šiloma mejo predreti; prebivavci so bili v velikem strahu, ker žugali so Talijani s požarom in morijo. Ko so pa velikonočne dni pripeljali topove iz Celovca in prihiteli vojaki, ki so zastavili griče nad vasjo in jeli Lahe s topov-nimi in puškinimi kroglami kropiti (tudi našega krajnskega regimenta „Hohenlohne" 3. batalijon je pomagal tu zopet mir in red ustanoviti), se je rogoviležem kmali kri ohladila. Ni jih pa tudi menda na celem svetu različniših krajev od Pon tabla in Po n tebe. Po nta bel s svojimi 87 hišami ti kaže v vsem terd nemšk značaj: hiše z visokimi lesenimi strehami, jezik, obleka, običaji, živež, z eno besedo: vse je nemško. Komaj pa prestopiš mali potok, ni drugače, kakor da bi bil v sredi Talijanskega. Zastonj obračaš oko ^raztt« cerkve), da bi kaj zapazil, kar bi te Nemčije opominjalo , — zastonj poprašuješ prebivavce za to in uno po nemški; visoke hiše z nizkimi strehami na korce in vse drugo, kar nam je unkraj razodevalo nemški značaj, nas tukaj v hipu prestavi med terde Talijane. Ker sem od tega berzega premena že poprej slišal, sem želel kakega človeka vendar poleg sebe imeti, ki bi mi unkraj kaj pokazal, in po sveči sem naletel na mladega gospoda, kterega sem po malih trenutkih svojega nekdanjega sošolca in prijatla, zdaj učitelja tukaj, spoznal. Med veselimi pogovori in pripovedovanjem, kako seje njemu in meni od časa ločitve godilo, sva prestopila potok, ki je nekdaj ločil Nemčijo od Furlanije, bivšega posestva oglejskih patrijarhov in pozneje benečanske ljudovlade. Stopil sem tu vpervič na talijansko zemljo, in tako so mi bile spolnjene moje že večletne goreče želje. — Pon-teba je velik terg, ki šteje okoli 247 hiš, kteresozlo vse po dvoje, tudi po troje nadstropov visoke. Ker razun ogledovanja nisva nobenega druzega opravila v Pontebi imela, greva narpoprej cerkev ogledat. Zidana je v gotiški šegi, je prav velika in tudi kaj lična. Prijatel moj mi je hvalil tudi izverstne orgije, ktere so po talijanski šegi z zagri-njalom zagernjene in imajo razun navadnih spremenov tudi šumeče trombe itd., kar Lahi kaj radi imajo; gre po ključ, da bi mi kaj zaigral, in kmali prihiteta z njim tukajšni faj-mošter in eden kaplanov — obadva prav priljudna gospoda, Prijazno me po furlanski nagovorita, pa žalibog! bil sem ptujec in nem za ta jezik. Kaj je bilo početi, ker moj to-varš tudi ni razumel furlanščine? Čujte, kako smo jo tolkli! Pometel sem urno po glavi vse latinske besede skupaj, ktere so mi še od druge latinske šole v spominu ostale, in začeli smo jo lomiti po latinski, da je vse prek letelo. Se ve da pogovor je bil v taki zadregi v vsem zlo kratek, vendar za silo smo se še dosti zastopili. Še nikoli mi ni bilo po šolah in prepičlem uku tako žal kakor tisti dan. — Ko iz cerkve stopimo, me povabita gosp. duhovnika tudi v farovž. Lepo poslopje je bilo. Poslovivši se tukaj od nju sva šla s prijatlom Pontebo dalje ogledovat. Vse je osnovano prav po mestnem redu; vsaka ulica ima svoje ime, ki je, se ve da po talij ansko zapisano na vogelnih hišah. Tudi sled še marsikake kroglice, ktero so bili naši leta 1848 sem čez potok poslali, sem vidil na nekterih hišah. Družin posebnost ni bilo zdaj več ogledovati; čas je tudi že pretekel, toraj se je bilo treba podati zopet na nemško stran nazaj. Tukaj je bil konjič že pripravljen. Moj prijatel me je želel spremiti do Lipaljevasi, da bi se po poti še kaj pomenila, in hajd! sva bila na vozu proti Lipaljevasi. Kako hitro ura teče, kadar prijatel s prijatlom po dolgi ločitvi kramlja, gotovo marsikak bravec ve; toraj se ne bo čudil, ako povem, da veliko prezgodaj sem bil v Lipaljivasi. Od svojega prijatla sem se koj na vozu poslovil, on se je vernil zdaj nazaj, jez pa sem se urno derdral naprej proti Naborjetu. (Dalje sledi.) 200 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Kmali sem bil v Naborjetu. Želel sem zdaj terdnjave od znotraj pogledati, pa kar trenutka ni bilo zamuditi, sicer bi ne bil mogel biti že zvečer na Višarj ah. Šel sem tedaj do narvišjega verna kanaljske doline unkraj Ž a b n i c. Tukaj je pri potoku, ki izpod Višarij priteče, moj voznac ustavil, in jez sem se okrenil peš po stezi na desno proti gori. V podnožji hriba so koče, kjer postrežljive Zabničanke kuhajo romarjem krepčivne jedi. One so mi pravile, da malo pred je mnogo mladih gospodov memo na Višarje šlo. Ta novica je pospehovala moje stopinje; pa čeravno sem hftel, jih vendar nisem mogel dohiteti. Cisto sam sem korakal na goro, - - pa kmali se je stisnila noč, in nisem še deleč od ravnine bil, ko mi je doli z stolpa Višarij naznanjalo brenčeče zvonjenje večerni pozdrav Marije. — Noč je bila zdaj nastala; blišelo mi je le verh ozke doline od luninih žarkov razsvitljeno pečevje nasproti; — obdajala me je toraj tema in grobna tihota , ker razun ljubkega žuborenja hladivnih virčikov, ki pogosto izvirajo ob stezi, ni nič motilo nočnega mirii. Skoraj pri vsakem virčiku so za trudne romarje napravljeni sedeži, ki neizrekljivo mikavno vabijo k počitku in ponujajo okrepčivno hladilo žejnemu popotniku. Pa tudi velike skladovnice derv ob potu se ozirajo na popotnike, ki hočejo za pokoro kake polena nesti na goro. Ko sem dospel verh ozke dolinice, skozi ktero me je dozdaj pot peljala, se mi je gojzd odtegnil in kmali sem se znajdel na prostorni zeleni in ravni trati, po kteri je mesec razlival svoje blede žarke. Tukaj so bili planinski pašniki, in živinica se je tako mirno pasla po njih. kakor podnevi, in še toliko mirniše, ker je ne pikajo zdaj hude muhe. Pot se združi tu z rabeljsko stezo in pelja zdaj na desno (proti zapadu) po prijazni dolinici do konca njenega, kjer se zopet v stermi breg spusti. Verh tega se mi je hipoma odperla divja ovčja dolina, omejena od visocih in stermih pečin, na ktere se pač oberniti smejo« besede slavnega Vodnika: „Sklad na skladu se dviguje Golih verhov kamni zid; Večni Mojster ukazuje — Prid', zidar, se les učit i 201 Res, v mnogoversmih podobah obdajajo to dolino sterme goličave, kakoršnih si človek komaj misliti zamore. — To in temno-modro, jasno obnebje s svitlo luno me je navdajalo z nepopisljivimi čutili; mnogokrat sem obstal pregledovaje veličastni prizor. Odslej me je steza peljala po ravnem okrog golega verna in ravno je na Višarjih bila ura 3 četertinke na 9, ko se mi cerkev posveti. Dosegel sem tedaj cilj in konec današnjega potovanja, in akoravno ves spehan urne hoje, sem vendar stopil, zadostivši pobožni slovenski šegi, za malo trenutkov v cerkev, ki je odperta celo noč. Bila je čisto prazna, le dvoje svitlih lučic je gorelo poleg lepe podobe matere Božje. — Zapustivši cerkev sem se podal v nižje doli stoječe romarsko poslopje, akoravno se mi je zdelo, da me bodo znani duhovniki juter kregali zavoljo tega. Naj-del sem ondi še vse na nogah; bilo je sicer mnogo romarjev, al mojih prijatlov ni bilo med njimi. — Po večerji mi je bila odkazana prav snažna izbica za prenočišče. Vročina podnevi in urna hoja na goro me je bila zlo prevzela; upal sem toraj kmali zaspati in spočiti se,—pa goljufalo me je. Namesti v posteljo me je gnalo zopet ven pod milo nebo, kjer bi bil prelepo in toplo noč skoz in skoz lahko prečul. Ako me tudi niso obdajali prijatli, se mi je gibalo serce radosti polno; zakaj kamorkoli sem se ozerl, veličanski prizori so mi napajali lepote nenasitljivega duha. — Koliko je bilo ravno na času, ko sem se podal k počitku, nevem; pervi glasovi ju trajnega angeljskega češčenja pa so me zbudili že zopet iz spanja. Bledi svit lune se je bil umaknil rumenim žarkom jutranjega solnca, ki so zlatili že verhove pečovja, ko sem zapustil svojo izbico. Podal sem se zdaj zopet gor v cerkev, kjer so se kmali pričele sv. maše, ena za drugo; pri zadnji so oni gg. bogoslovci iz Celovca peli, ktere sem zvečer pri uhodu na goro terdno za svoje pri-jatle mislil. Po končanih sv. mašah sta me iz cerkve sto-pivšega kaj prijazno sprejela gg. kaplana Sumper in Ferč-nik, obadva iskrena vlastenca in rodoljuba. V nju družbi sem zdaj ves čas bival in pri svitu solnca pregledoval Višarje in razgled na vse štiri okrajne sveta. Da! po pravici imenuje slavni koroški pisatelj Jos. Wagner ta kraj „velikanski oltar, kterega je narava postavila Večnemu v slavo in čast". Višarska božja pot — koroški Nemci jo imenujejo sploh bolj le sveto goro — šteje svoj začetek iz štirnajstega stoletja, kar spričuje kronografikon nad presbiterijem cerkve, ki se glasi: „In hoC LoCo Mater Chrlstl In Venta stetlt". (1360.) Kakor nam ljudski glas pripoveduje, so najdli pobožni pastirji v nekem bezgovem germu podobo Marije, pred ktero je živinica poklekovala. Kmali je privabilo to češčenje tudi mnogo ljudi na goro. V začetku so postavili nad ger-mom revno kapelico, ki se je pozneje po obilnih milodarih romarjev spremenila v veliko cerkev, ktera ima podobo po-dolgastega križa. V nji stoji zdaj veliki oltar nek ravno na mestu, kjer je rastel nekdaj omenjeni germ, kar nam tudi gori navedeni kronografikon svedoči. Lesem se shaja vsako leto pobožnih romarjev nebrojno število; je pa tudi kraj tako rekoč osredek čveterih dežela: Koroškega, Krajnskega, Goriškega in Furlanije. Pa tudi iz družin dežel naše carevine se nahaja vsako leto pobožnih romarjev, tako da se število vsakoletnih obiskovavcev na kakih 50 tavžent šteti zamore. Cerkev, nizka sicer pa precej lepa (posebno presbiterij in veliki oltar nam kažeta obilni bliš; orgije pa bi imele enmalo bolje biti) stoji pod narvišjim hom-com obraščene gore, ki ločena sloni na sterme pečine gole Višjegore. Pred cerkvijo je več lesenih kočiir, kjer se mnogo lepih reči za odpustke prodaja; od teh hišic pa peljejo široke stopnjice doli v duhovniško in dvoje romarskih poslopij, ktere poslednje imate prostor za kaka 2 tavženta ljudi. Potov na goro je več; nar bolj navadna sta vendar od Zabnic in Rabeljna. Nazaj grede pa se zamore na saneh peljati, kterega to veseli. Zabničarji vozijo namreč za male krajcarje po strašno stermi stezi tako urno na malih saneh romarje navzdol, da človeku skoraj sapo jemlje. Vsaki k dan se vendar ne nahajajo ti voznači na gori, razun ako jih nalašč naročiš, ampak le o večih shodih. (Dalje sledi.) 205 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) V i s a r j e so imeniten kraj; kamorkoli se ozreš odtod v široki svet, reci zamoreš z Vodnikom: Štej snežnikov goličave, Kar derži nar dalj oko. — Gori na severo-zapadu kaže čez druge gore z večnim snegom pokriti veliki zvonik (Grossglockner) svojo belo glavo; od njega doli proti izhodu se vlečejo in kipijo nad černimi hribi, kakor otoki iz morja, enako beli verhunci, mejači Koroškega in Solnograškega. Dobro se razločite ena za drugo dravska in ziljska dolina s svojimi planinami. Ker pa ju visoki hribi obdajajo, ne moremo gledati nju ravnine. Proti izhodu doli vidimo na levo Zilo-goro (Dobrač), Gerlico, in več drugih verhov; pa tudi lepe ravnine nam kažejo nebrojno število mest, vasi, gradov, jezer, cerkev, polj in borštov; — na desno se nam kaže okolica belopečanska in kraj nskog orska dolina notri do Jesenic in Stola. Še bližej tu na desno pa nam je sivi krajnski Mangart — prav za prav mejnik treh dežela — kakor tudi koroški Kralj e v verh, imenovan tako po kralji Alboinu, ki je na njega temenu pregledoval talijanske ravnine in tu sklenil, izpeljati svoje Longobarde iz panonskih ravnin v ta — res pravi zemeljski paradiž. — Proti jugu nam zaperajo sterme goličave Višnjegore in njenih sosedov , z večnim snegom v svojih skalnatih razpokah in špranjah, ves daljni razgled; proti zapadu pa vidimo tik pod nami globoko Ovčjo dolino, za njo se odpira na levo med vštric pred nami stoječim Nabois-om inČernim ver-hom razgled v Italijo in južno Tiroljsko, kjer dobro in ostro oko, pričemši z goro Monte canino našteje devet verst gora; na desno pa se vleče kanaljska dolina gori proti Pon-tabel-u. — Kaj tacega, kakor tukaj, je mogel viditi naš Vodnik na Veršacu, zakaj tudi tukaj človek nehotoma popeva: Pod velikim tukaj Bogam Breztelesni bit želim. v / Ciste sape sred mej krogam Menim, da na neb' živim! Prezgodaj so mi pač minule ure, ktere sem tukaj pre-živil, pa imel sem danes še daljno pot storiti. Gnalo me je namreč še v Rabeljsko dolino in na Predil, želel sem pa še zvečer priti nazaj na Terbiž, toraj se mi ni bilo več muditi. Zapustil sem Višarje v družbi gg. kaplanov Sumper-a in Ferčnik-a, ki sta me precej deleč spremila, in spustil se, ločivši se od nju , namest po včerajšni poti zdaj proti Rabeljski dolini. Urnih korakov sem skakljal proti ravnini, vedno bolj glasno mi je donelo ropotanje od cesarskih svinčnih topivnic pri Merzli vodi (Kaltvvasser), ki stojijo v izhodu Divje doline (Kaltwassergraben) med visoko Višarsko goro in stermim Kraljevim verhom. Ravno pri teh sem prišel na veliko cesto, ktera tu prestopi iz desnega na levo obrežje Žilice. Znajdel sem se zdaj tik podnožja Kraljevega verh a, ki «e kakor stermi zid naravnost kviško 6042 čevljev dviguje. Dolina , ki leži v ravni meri proti jugu, je tukaj prav ozka; le malo ostane cesti in modro-zeleni reki Žilici ravnega prostora. Nemudoma sem se podal naprej , ker sem svinčne topivnice nazaj grede pogledati hotel. Od mosta pelje cesta, obsenčena od košatih bukev, nekoliko navkreber. Na verhu homca stoji harmica (šranga). Pri nji se nam Rabeljska dolina popolnoma odpre. Divje lepa je pač! Kakor orjaška stražnika jo varujeta dva velikana; na desno podolgasti Kraljevverh, na levo še stermejši Pet verh (Fiinfspitz), mogočni M on tac pa nam proti jugu zapira dolino in zastonj išče neskušeno oko popotnika prostor za daljni pot čez Predil. Dolina je zlo tesna, pa še jo pokriva večidel bel prod, ki nam spričuje večkratno silovitost sicer na videz mirne Žilice. — Akoravno stoji Rabelj v sredi doline, ga nam vendar nizki peščeni griček skoraj tako dolgo zakriva, da že va-nj dospemo. Vas le ta ni velika in zahvaluje svoj obstanek bogatim svinč-nim rudnikom, ktere večidel hranuje v nedrijih svojih mogočni Kraljevverh. Vidil sem rudokope kar rušno na gori odkrivati, in spodej se je nahajal celi zaklad rude. Brez tega bi pač stala Rabeljska dolina kakor zapušena puščava, ker še tako ima le malo rodovitnega zemljišča in prostora. Hudi plazovi pozimi, tesnoba doline, ktero popolnoma malokdaj solnce ogreva, in pogoste povodnji so hudi protivniki žlahnim sadikam. Nekteri rudokopi toraj ob pondeljkih od deleč sem dohajajo na težavno delo in grejo v saboto zopet domu. Ruda se vsa tukaj loči in potolče; topi se pa deloma tu, deloma pa v cesarskih topivnicah pri Merzlivodi. Na pervem mestu se na leto napravi okoli 2000 , na drugem pa okoli 7000 centov svinca. (Dalje sledi.) List 52. Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Po kratki poniudbi sem zapustil Rabelj. Kmali un-kraj kaže ob cesti na levo mala dolinica prelep slap, kte-rega sem dolgo z začudenjem ogledoval. Cez visoke pečine šumlja potoček kakor bister srebern pas doli v ravnino. Pač mnogokrat sem na tem potovanji obžaloval, da ni mi dan risarski um, ker z mnogo drugimi lepotijami dal bi bil tudi ta slap prec na papir. —Prestopivši mostek, pod kterim spod slapa pritekajoča vodica urnega teka proti velikemu potoku hiti, se mi je jela cesta tik levega hriba napenjati vkreber. Nisem dolgo koračil še kviško, ko se mi je posvetilo v dolinici na desno prelepo, temno-zeleno Rabeljsko jezero s svojim malim otokom. Troje veličin gora: Montač s svojimi večnimi sneženimi plazovi, Kraljev ve r h in P e t v er h se ogledujejo v zerkalu tihega jezera, ki je bilo danes vse mirno in pokojno. Kadar pa po hudih nevihtah in pomladi, ko se sneg na obdajočih gorah topi, silni potoki va-nj privrejo, prestopi svoje meje in navadno tiha, iz njega izvirajoča rečica se spremeni v hrušečo reko , ki Rabelj-u in celi dolini preti s potopom. Dolgo me je peljala pot, izsekana v sinji rob visoko nad obrežjem jezera — vedno precej napeta; mahoma se okrene na levo proti izhodu in v malo trenutkih sem se znajdel na verhu Predila, kjer ob cesti stoječ steber nazna-nuje popotniku mejo Goratana in primorske kronovine. Stal sem tedaj v tem malem času, kar sem domačo zemljo zapustil, že v tretji deželi. Cvetero ob cesti stoječih poslopij nam priča, da tudi visoke, divje in puste kraje poišče človeška pridnost, iskaje od majke narave ljubega kruhka. Pa te hiše popotnik lahko prezre, ker razgled, ki se nam verh Predila v primorsko zemljo odpre, je eden nar lepših, ki si jih človek misliti zamore. Goli, okrogli in stermi Mangart, ki kaže v Krajno in Primorsko svoj bledi, divji obraz, stoji pred nami ter nadvladuje nebrojno število ster-mih verhov, ki se od njega sem na levo vlečejo proti Goratanu, na desno pa proti Bovcu. Pred menoj v bližnji daljavi sem zagledal nad in pod cesto nove Prediijske terdnjave ; od njih naprej doli pa sem ob podnožji Mangarta sledil z očesom cesto, dokler se mi ni deleč doli med gole pečine, roditeljice višnjeve Soče, zgubila. Ene korake še sem stopal naprej in stal sem zopet na mestu, kjer je leta 1809 obilno močila kri jugoslovanskih hrabrih junakov posvečene tla domovine. Kakor so nekdaj Špartanci zapisali na kamniti steber, kjer je Leonida s svojimi hrabrimi tovarši padel, pomenljive besede: „Ptujec, povej Lakedemoncem , da mi tukaj počivamo, ker smo postave domovine spoštovali", ravno tako nam med spodnjo in zgornjo terdnjavo tik ob cesti stoječi spominek, zlo enak unemu pri Naborjeti, naznanuje: „V spomin junaške smerti c. k. stavbenega stotnika Janeza Herman-a žl. Hermansdorf-a dne 18. maja 1809 in z njim padlih bojnih tovaršev (postavili cesar Ferdinand l. Pomudi se, dragi bravec, ker si me že tako dolgo spremljati blagovolil, tudi tukaj še ene trenutke z inanoj, in čuj. kaj meni, tebi, in vsem potomcem zgodovina od tega kraja govori in naznanuje. Že ob časih vojska med Avstrijo in Benečansko republiko je bila dolina Koritenca, ki se odtodi pod Mangartom in Velikim Ver ho m { Rombon) proti Bovcu vije, z Bo-reškim gradom (Cuša, bovška zatvornica, Flitscher Klausej, kaj imenitno in važno mesto. Leta 1797, ko je Napoleon I. po padu Mantove urno se pomikal proti Beču, je bil Boreški grad urno zopet sozidan. General Koblos ga je branil z 500 vojaki zoper francozke kerdela generalov Bon-a in Ver-dier-a, pa po hrabrem uporu, obkoljen (umzingelt) z gorami od vseh strani, je bil zmagan, in padla je terdnjava sovražnikom v last. — 12 let pozneje je namesti Boreskega grada zadobil Prediljski verh, kjer ravno stojimo, imenitno in važno nalogo. — Poprej še, ko so pomladi leta 1809 se med Avstrijanci in Francozi pričele nove pule, je bilo našem treba skerbeti, da bi v potrebi se sovražnikom vhod v Goratan preprečil. Vsled tega je bilo sklenjeno Naborjetski in Prediljski klanec s terdnjavami, baterijami in prekopi uterditi. Naprava tega imenitnega dela je bila pri Naborjetu, kakor nam je že znano, stotniku Hencel-u, na Predilu pa stotniku Herman-u izročena. Delo tukaj je bilo memo Na-borjeta veliko težavniše, ker lega te višine ni za obrambo tako pripravna, kakor una. Manjka ji namreč ob cesti ster-mih skal, ki bi kraj s stermino varovale. Postavil je vendar Herman , kakor je mogel, leseno, deset sežnjev dolgo in ravno tako široko kladaro. Poprej še, ko je bilo to delo končano, se je unel vnovič vojske plamen, ki je svetil k slavni zmagi naših čez Francoze pri Sacilu, kar nam je že tudi od Naborjeta znano. Delo terdnjav je bilo toraj začasno ustavljeno, Hencel in Herman sta hitela k glavni vojski, da bi se udeležila njene slave. Krepko so postopali naši proti Veroni, pa na Parskem je bil med tem nadvojvoda Kari prisiljen se umakniti. Okoliščine so zahtevale, da se donavska armada pod poveljništvom nadvojvoda Ivarlna, in talijanska pod nadvojvodom Joanom združite, ki ste dozdaj vsaka posebej se bojevale. Umakovali so se tedaj naši počasi iz Ta-lijanskega. Herman pa je mogel v tem zapuščeno terdnjavo urno izdelati in v brambini stan uravnati. Oborožil jo je zdaj s 10 topovi; 35 ljudi se odloči, da so stregli topovom; dne 15. maja okoli poldne pa je prišlo 222 graničarjev slu-jinskega polka pod poveljem stotnika Vitkoviča, kteremu se je popoldan tistega dne še mala truma ravno tega polka pod poveljništvom stotnika Jankoviča pridružila, ker je prosila, naj bi jo v kladaro vzeli, — al zavoljo premalega prostora je le malim bilo to dovoljeno. — 8 strelivom, hrano in vodo se preskerbe za 6 tednov. Tudi ta posada je bila vzeta iz zadnjega odreda avstrijanske vojske, toraj silno trudna in oslabljena, al — akoravno jim je bilo telo trudno, bil je duh jačji, ker ga je razgrevala ljubezen do vladarja in slava domovine. Vidili smo pa že pri Naborjetu, kaj to dvoje premore! Imenitna in resnobna naloga je bila Hermanu in njegovim tovaršem izročena. Skerbeti jim je bilo, da bi ustavljali in zaderževali sovražnika, dokler se glavna avstrijanska armada srečno ne umakne, razbere in opočije. Vseh oči so bile obernjene na malo terdnjavico Predila, ktero je varovalo malo kerdelo junakov. Čakal jih je sila terd boj s celo mogočno sovražno armado , ktera bo naše, kakor po domače pravimo, lahko zmlela ko mlin moko. Al naj bo zmaga ali skor gotova smert, neomagljivo in neoplašljivo je moglo živeti v njih prepričanje, da posvečeni so domovini, in le čez njih mertve trupla bo zamogel preriti sovražnik v oserčje avstrijanske carevine. — Posebno dobro je previdil to Herman. Mil in velikovažen je bil toraj trenutek, ko se je na Terbižu zadnjikrat poslovil in ločil od prijatlov svojih. „Osta-nite z Bogom, dragi moji, in pomnite mene v svojih molitvah" — jim reče v predčutji svoje bližnje smerti; ,,sam sem si pozidal grob, v kterega se zdaj podam; nikdar več se tii vidili ne borno!" — Hrabri junak! le preresnične so bile tvoje besede. (Dalje sledi.) 208 212 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Pod noč 15. maja se pokaže našim, od vasi „Zgornji Log" ^Oberbrett) pridša perva sovražna divizija, in mahoma se začne strel med francozkimi prednjaki (Plankler) in našo posado. Sovražnik, da bi svojo vojsko zbral, je iskal pripravnega mesta s tem, da je pričel nasipe kopati in skrivati se za-nje; pa močni strel naših ga urno nažge k umiku.--V tamni noči dokonča sovražnik pričeto delo, pa veliko četo odpravi tudi po stezi, ki derži prek stermih gor in bujic po nasprotni strani doline v Rabelj in prisili s tem na umik one tri avstrijanske kompanije , kterim je bilo naloženo obvarovati občenje Naborjeta in Predila z glavno vojsko. — Tako so bili naši prediljski junaki od vsih strani obdaui, brez upanja pomoči. Rano jutro 16. maja pričuo francozke baterije svoj ogenj vsipati na kladaro, pa brez vsega vspeha. Kmali potem udari sovražnik od vsih strani z naskokom proti našim, pa tudi ta poskus spodleti. Ljuti boj se začne; pa silen strel, ki je gromei od naših iz kladare, ne pusti protivniku predreti okopov. Posebno strelci, verlo dobro zunaj kladare razpostavljeni, so mnogo prederznežev, ki so se topovom bližali, posmodili po tleh in sledna nova skušnja Francozov je bila za-nje pogubljiva. — Vidši, da z bojem nič ne opravijo, se začno z našimi dogovarjati. Francozki glasnik pride in vabi posado, da naj se poda, pa tudi te poskušnje so se razbile ob zvestobi naših junakov. ,,Ne bo nič!u merzlo Herman glasniku odgovori. Zopet začne žvenketati orožje, puške rigajo vnovič ogenj, kar terpi do pozne noči, pa vse zastonj. Noč, in z njo tišina nastane; le zadnji stoki padlih so se odmevali po drugekrat samotni dolini, ktero so zdaj močno razsvitljevali berleči strašni ognji sovražnika. Več sto hrabrih Francozov je zgubilo danes svoje življenje, in vendar ni bilo opravljenega nič. Opornost, ktere tu niso pričakovali, in pomanjkanje živeža, ki ga je bilo v revnih kočurah doljnega in srednjega Loga le komaj za kako malo pešico ljudi najti, je sovražnike zlo oplašilo. 17. maja zjutraj se ponovi bitka. Navali sovražnika so bili se huji od včeraj, in prisiljen je bil Herman, strelce vzeti v okope. Zdaj pa so se tudi francozki topovi primaknili in neprestano na okope streljali. Se ve, da je od tega kladara mnogo terpela; posebno zlo so bile puškarnice poškodovane in streljanje je bilo našim zlo težavno, ker so francozke krogle ravno v puškarnice letele in več naših že ranile, akoravno so tudi še naši s puškami in topovi mnogo Francozov ranili in ubili. Celi dan se pokajo in ako je tudi naših le mala truma, jo je oživljala prava hrabrost slovanska in vsi so terdno sklenili, braniti se do zadnje srage kervi in ne podati se po nobeni ceni. — Temne krila čeme noči so zagernile zopet žalostno zemljo, — drugi dan obsede je minul. Komaj se je bil napočil zor 18. maja, že so osipali francozki topovi na novo ogenj na kladare in še več škode naredili. Al naši so jim zmiraj krepko odgovarjali z kroglami in stanovitno se deržali. Nenadoma so vendar se zdaj reči obernile. Ob osmih zjutraj pride vnovič francozki glasnik posado zahtevat, naj se s kladaro poda: razloži pa tudi, da Naborjet je vzet in njegova posada posekana, ter pristavi, da tudi njih, ako se prec ne podado, ravno tista osoda čaka, ker pomoči se jim vsled tega, da je avstrijanska vojska že od Terbiža pregnana, nikakor nadjati ni. Vedši, koliko mi-lobo ima materinski jezik posebno v ptuji zemlji, pripelje glasnik tudi saboj ogulinskega častnika, ki je bil pri Na-borjetu vjet. On je mogel vse to rojakom svojim v domačem ilirskem jeziku poterditi in z grozivnim nagovarjanjem jih k udaji opominjati. Nadjali so se sovražniki s tem brez vseh daljnih over doseči svoj namen, — al branitelji se niso ustrašili tega naznanila, velikoveč jih je smert verlih jugoslovanskih bratov še z večjo hrabrostjo užgala in napolnila. Svesti si, da bodo s tem, ako Francoze tukaj zaderže, ostalim bratom in vsi avstrijanski vojski jako hasnili, sklenejo raji umreti, kakor podati se. Zato Herman v imenu vse posadke glasniku reče: „Naloženo nam je kladaro braniti do smerti; sveta nam je ta zapoved in ne bojimo se, umreti na kervavi postelji slave za drago domovino". — Pri teh besedah hrabrega mladega zapovednika vsi vojaki nadušeni perste k prisegi vzdignejo, in obljubijo si, kakor zvesti to-varši in bratje eden druzemu do smerti na strani stati. Vidši, da tudi s tem nič ne opravi, se verne glasnik v francozki tabor. — Prične se nov strel na kladaro, kteremu so pa naši zopet krepko odgovarjali. Ob dveh popoldne pride še enkrat francozki glasnik in vabi poslednjikrat posado, da naj se poda. Herman kratko in merzlo zaverne, da ostane pri svojem pervem odgovoru. (Dalje sledi.) 213 216 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Dalje.) Razkačeni škripljejo francozki zapovedniki nad tem odgovorom, zakaj sramotno bi bilo, ako bi 6000 vojakov (toliko močno je bilo sovražno kerdelo) se moglo leseni terdja-vici in pešici ljudi umakniti in se nazaj verniti proti Gorici. Francozi toraj z vso mogočo silovitostjo in močjo ponovijo strel iz topov; v tem pa se tudi razdelijo okoli Predila po vseli bližnjih klancih^ grapah in gojzdih čete za naskok. — Kakor pred divjim viharjem na morji neka potuhnjena tišina vso okolico obdaja, tako so tudi zdaj za malo časa topovi utihnili; na dano znamenje pa mahoma enako divjemu zalivu med ropotanjem bobnov in strašnim vpitjem privrejo sovražniki od vseh strani in ukupno na kladaro udarijo. Topovi in puške posadnikov strašno poderajo sovražne verste: na kupe jih leži mertvih, in akoravno nove čete napolnujejo izpraznjene rede, tudi te zadene tista osoda. Pa — tudi naši padajo. Strašna morija divja na obedveh straneh, zakaj vsi se bijejo kakor besni oroslani. Poslednjič predero sovražniki pregrade iz kolov, s kterimi je dvor kladare za-grajen bil. Nov boj se tukaj začne, vendar naši še ne omagujejo. Skoraj že pričnejo Francozi dvomiti da bi mogli kladare polastiti se, pa — kar hipoma zaženejo veseli vriš. 4 kompanije lovcov so bile prilezle visoko na kladaro. Od tam so metali slamnate, s smolo okapane vence na kladaro in vspeši se jim , zažgati jo. Požar, od močnega viharja gojen in razpihan, se mahoma razširi na vse strani; da bi pa tudi našim gašenje zaderžavali in ubranili, planejo Francozi vnovič z divjim naskokom proti kladari. Gost dim se je valil iz terdnjavice, strašno so pokali goreči tramovi — nič več ni bilo tu oteti. „Za manoj , bratje46 — zavpije Herman — „le mertve naj nas sovražnik v svojo oblast dobi" — in pri teh besedah skoči s še ostalimi iz plamena in kladare. Hotel je ali predreti kolo sovražnikov in uskočiti v gore, ali pa prodati življenje svoje po nar sko-pejši ceni. Kakor divji klopčič razjarenih kač v afrikanskih puščavah se s sovražniki zavertijo, sprimejo, streljajo, sekajo, mahajo, bodejo — ura še ni minila — že so Herman in večidel vsi tovarši, oni hrabri branitelji Predila, v spolno-vauji dolžnosti poklica izdihnili svoje drage dušice. — Samo nekaj ranjenikov je bilo vjetih, med njimi stotnik Jankovič in stražmojster Golek. Al sreča jima je bila mila, ušla sta med potjo, povernila se v domovino in oznanila doma ostalim bratom slavno smert Prediljskih junakov. Prederta je bila tedaj meja in Francozi so vreli proti Terbižu in naprej proti Donavi. Al tam jih je poleg mesta Slavkov aLAspern)prijela združena naša armada, in maševaje se za smert svojih bratov pobila jih tisuč in tisuč. Štiri leta pozneje pa so zapodile zmagovavne avstrijan»ke kerdela pod vodstvom generala Hiller-a ravno s tega klanca prevzetne sovražnike in osvojile Koroško za vselej nepovabljenih gostov. — Povernil se je bil zopet prejšni mir in tihota na tem mestu. Zob časa je glodal več let razvaline Pre-diljske kladare in komaj še je bil zaznati zadnji ostanek imenitnega, s kervjo obilno napitega kraja. Le kadar so ob hudem vremenu blede megle se žalostno od Mangarta doli na homec privlekle, bi bil memogredoč popotnik v svoji domišlii skoraj misliti utegnil, da priplazili so se duhovi tukaj ubitih, obiskavat gnijoče trupla svoje. Leta 1848 je bilo , kakor je vsakemu naših bravcov znano, leto prekucij. Talijansko je bilo pervo na nogah. Cesar Ferdinand, akoravno nič manj kakor dav bi se bil bal pešice ljudi, je vendar, s vest si prišlo vice: „Ce priljubljen ti je mir, bod? za boj pripravljen zmir". hotel postaviti nove obrambe proti sovražnim navalom in na mogočno besedo njegovo so se vzdignile iz razvalin Naborjetskih in Prediljskih kladar nove, po šegi in umetnosti našega izobraženega veka napravljene terdnjave. (Konec sledi.) 217 220 Popotni spominki. Dva dni v Goratanu. (Konec.) Tu na Predilu vidiš zdaj , dragi bravec, pod in nad cesto nove in čverste obzidja, ktere veže podzemeljska pot, da si branitelji, ako bi jim žugala nevarnost kje veči. lahko priskočijo na pomoč. Spod in zgor pretijo na vse strani puškarnice in topovne luknje sovražniku , ako bi se jim prederzno bližal. Cesto bodo menda lahko zapirale vrata, kadar bo vse dodelano, pa če tudi prec ne, saj urno se lahko vse to naredi. Zgornjo terdnjavo sem nekoliko ogledal. Stoj{ na homcu nad cesto. Pot pelje do nje od zapadne strani in je osnovana na rajde. Južna polovica terdnjave je obdana z dvorom, v kterega se gre skoz štirivogelni na zapadno stran naslonjeni stolp. Vrata, pod kterimi je kamen z letnima številkama 1809 in 1848 (ostanek kladare) vzidan, so visoko gori. Po malem lesenem mostku, ki čez dober seženj širok in še globokejši prekop derži, pridemo do njih. Narejene so iz močnih in debelih železnih palic. Veža v stolpu je majhna , in v njo derže puškarnice od vseh treh strani, da bi. ako bi sovražnik tudi do tukaj prišel, ga še lahko notrajni pobili. Vrata na dvor peljejo iz veže na desno. Kaj debele so in z močnim železnim plehom obite. V dvor pridšemu pretijo zopet druge puškarnice iz pravega terdnjav-skega poslopja in baterij , ktere slednje so na ven in noter z debelim zidom obdane. Dvorišče je precej prostorno, tako da bi precej vojakov se v njem ustaviti zamoglo. Obhodil sem ga krog in krog. (Jas moj je bil pretekel; zasukal sern se toraj in prestopil kmali zopet iz Primorske zemlje v Goratan. Urnih korakov sem se zdaj podal navzdol proti ravnini; kmali se mi je zopet v globoki dolini nasprot blesketalo zercalo Ra-beljskega jezera , kterega mirne valove so sprelepo zlatih pozni žarki popoldanskega solnca; tje proti severju pa sem le grede zagledal v podnožji Rabelj, nad kterem na desno kakor orjaška krona kipijo goli peteri verhovi sterme°:a Petverha, naprej doli pa celo dolino proti Merzli Vodi. Želel sem še nocoj , ako bo mogoče , memo Terbiža dospeti čez mejo poleg Belepeči nazaj na Krajnsko , toraj je bilo treba, pospešiti korake. — Le memogrede sem bil pri Merzli Vodi. Tukaj sem po večem ogledal cesarske svinčne topivnice. Neki prijazen mladeneč, Alojzi Pluh, iz Celovca doma, mi jih je prav radovoljen skazoval; viditi pa pri teh topivnicah ni ravno nič posebnega. Svinčena ruda se na drobno stolče in zmelje, potem se vsuje v podolgasto peč, ktera se z dervmi kuri in ima podobo navadnih peči, kadar se v nji za peko kuri. Le toliko je razločka, da tla pri teh visijo proti me-stejam , in da so, se ve , večje. Svinčena ruda se kmali začne v žerjavici topiti in svinec teče pod njo navzdol v male, pred mestejami postavljene podolgoma štirivoglate posodice, kjer se sterdi. Menda se svinec potem še enkrat pretopi. Ločivši se od Merzle Vode sem se še enkrat ozerl na Kraljev verh , kteri se zadnjič tu popolnoma od glave do nog vidi. Dolina je tudi proti Terbižu doli zlo ozka, tako da se na več mestih s težavo cesta skozi rije. Pri vasi Fličel (slovensko ime mi ni znano) sem prestopil na desno, in kmali doli zopet na levo obrežje Žilice, ktere struga je 221 čedalje globokejša prihajala. — Solnce je bilo že zašlo za Božjo gnado, ko se mi je Terbiž posvetil. Tiha noč se je že bližala, le od Kokovske dolinice mi je gromel strel nasproti, kakor da bi me bila neka čarljiva moč prestavila v žalostno leto 1809. nazaj. Delavci so namreč zažiga vali za-vertine pri novi cesti, kar se pri tacih delih in stavbah navadno ob tem času godi. Bilo je že odzvonilo angeljsko češčenje, ko sem dospel v Terbiž. Lep in topel večer, razsvitljen od svitlo-blede lune me je pač zlo mikal, podati se še nocoj naprej proti meji moje domovine, — al dolga pot in huda vročina podnevi ste me bile nekako poln upale; trudni udje so tirjali toraj tudi svojo pravico. V neki gostivnici so me prav lju-domilo sprejeli, in tukaj sem prenočil. Pervi žarki prihodnjega jutra so me pač prehitro klicali na noge , pa mudilo se mi je, toraj mi poležavati ni pripustil čas. Milo hladivni juterni zrak mi je pihljal od visocih gora nasproti, ko sem Terbiž zapustil, in ni bilo še minilo dvakrat 24 ur , ko sem , potem ko sem v tem času meje treh kronovin prestopil in mnogo vidil, dospel sopet do Belega potoka. Tukaj sem se še enkrat ozerl proti goratanski zemlji nazaj — v duhu sem obiskal še enkrat Terbiž, Nabor-jet, Pon tabel in Po n teb o, Višar j e, Rabelj in P redil, pa tudi se serčno vnet spominjal svojih v ti deželi bi-vajočih ljubih, živih in mertvih. Po dolgem premišljevanji sem ,,z Bogom, predragi Goratan!" se od vseh in vsega v duhu poslovil, se zasukal, prestopil mostek ter stal zopet v ljubljeni domovini. Josip Levičnik.