Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
Čudno se mora vsakimu človeku zdeti, de, ker je od druzih Slovencov zmiraj kaj govorjenja, se ravno od naših, to je, od Slovencov v Istrii tako malo govori. Oni so ravno tistiga roda, in po njih žilah teče tista kri, kakoršna po žilah drugih slovenskih junakov.— Od kod de so oni prišli v te kraje, se za prav razsoditi ne more, če ravno so se modri in prebrisani možje že večkrat v tem prepirali. Toliko pa je resnica, de niso vsi od eniga kraja prišli; to se vidi iz njih obleke, iz njih jezika in iz njih navad. Kolikor jih je pri morji, posebno poleg Teržaškiga morja, so si, ker vedno po kupčijah po morji semtertje hodijo, govorjenje in navade od drugih, osobito od Lahov polastili, zato tudi večidel po laško govorijo, razumejo pa tudi horvaško. —
Drugi, kteri so v sredi dežele, se tudi, kakor bom bolj pozno govoril, v obleki in govorjenji razločijo, in sicer tako, de kolikor se gre bolj blizo proti Terstu in Krajni, toliko več se čuje laških in krajnskih besedi. Naj več čudno pa je ravno pod Učko (Monte-maggio-re), kjer so nektere plevanije Vlahov, to je, od takih, kteri se nosijo oblečeni, kakor naši drugi kmetje, in tudi z nami govorijo po horvaško, med sabo pa imajo drug
7
8
jezik, kteriga imenujejo „rimljanski" ali „vlaški jezik", in kteriga drugi Istrijani ne razumejo in ne govorijo. Nektere verstice tega jezika drugi pot. —
Akoravno pa so Istrijanski Slovenci med sabo v eni ali drugi stvari razločeni, se vunder vsi med sabo ljubijo, in so si v več stvareh in navadah enaki. Večidel so serčni, krepki in za učenost jako pripravni junaki; škoda samo, de je premalo šol, in da so preveč ubogi, pošiljati svoje mlajši v Terst ali pa clo v Gorico v šolo; ravno zato jih le malo hodi v šole, in so večidel kmetje; pa brez učenja so razumni, in spoznajo vsako korist. Ze stari Rimljani so poštovali Istrijane, ki so na več mestih, posebno ob morji, imeli svoje hiše, v kterih so več mescov v letu stanovali, kakor pokažejo
stari kamni z napisi na hišah in na grobih. —
(Dalje sledi.)
11
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.) Nar pervo vam hočem enmalo popisati vere, prave in napčne, in tudi nektere vraže našima ljudstva.
Dragi Slovenci! vi radi radi berete od Amerike, od Jeruzalema, in clo od daljne Kine kaj novica , od navad teh divjakov i. t. d.; ne boste le tudi radi brali navad tistiga ljudstva, ktero je po svoji kervi rodbina vaša? —
Vsi Slovenci Istrije so pravoverni kristjani; samo malo jih je Gerkov. Oni so prava bramba resnice, in hrez od več jih pohvaliti, vem, da večidel bi radi dali svoje življenje za vero svojih starejih. Oni se vadijo molitve in stvari stalne (dogmata) naše sv. verre od svojih redovnikov (^duhovnikov), ktere jako častijo in spoštujejo. Sveti Oče Papež in prečastljivi škofi so jim, kakor svetniki z nebes. Za veliko čast in za posebno povikšanje si imajo, ako kak redovnik doide v njih hišo, in da se, kadar mu po navadi jesti in piti ponudijo, posluži. Res je, da so tudi nekteri med njimi, kteri ne spoštujejo ne cerkve, ne redovnikov; pa — kaj črno — med vsako pšenico se ljulika najde. — Oni se stalno deržijo vsiga, kar nam naša s. katoljška cerkev zapoveduje, in če bi kdo kaj protivniga govoril, ali pa se rugal (norca delal) z Božjimi stvarmi, mu bo valje odgovoril: „Naša svita majka cirkva ovo vadi i zapovida" (Naša sveta mati cerkev to uči in zapoveduje).
Nar veči spoštovanje pa imajo do presvetiga rešnjiga Telesa, ktero imenujejo ;,prisveto Tilo". — Za tem pa imajo posebno spoštovanje do Marije; kadar pride kak Njeni praznik, se pred ta dan postijo, naj bo post zapovedan, ali ne. — Ime Jezusovo in Marije, kakor tudi imena svetnikov in svetnic Božjih ne bodo nikdar izrekli, brez da bi valje tudi ne izgovorili: „Slava ino čast njima budi". — Ne možkiga ne ženske ne boš najdel, da bi ne nosil zmiraj kro-nice (paternoštra) v žepu. Ravno pri ti priliki vam pa hočem tudi neko prazno vero od njih povedati. Oni mislijo, de molitva samo za tistiga velja, kteriga je kro-nica, ne pa za tistiga, kteri moli na-njo; zato ne bo nikdar nobeden na kronico kakiga druziga molil, in če kdo najde kakošno kronico, jo da valje nazaj, misleči, da mu ne more biti koristna. — (Dalje sledi.)
   19
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.)
Kar pobožnost naših Slovencov zadene, se razodeva pri vsakim delu, pri vsaki priložnosti, posebno pa pri kerševanji, pri ženitvah in pri pogrebih, česar se bode vsak kmalo lahko prepričal. —
Nar bolj pa jih moram pohvaliti zavoljo njih po-strežnosti in prijaznosti do popotnikov, ktera se večidel tudi med drugimi Slovenci najde. Nej je Slovenec ali Lah, JVemec ali kdor hoče, samo de pride v hišo namiga kmeta, se mu, če ne druziga, precej kruha in vina ponudi; pa zlo bi se tudi popotnik zameril, ako bi ne hotel piti, kadar se mu, ponudi; mislijo si, de nima zaupanja va-nje, in zavoljo tega tudi oni njemu ne vir-vajo, ker imajo ta pregovor: „Covik braz vire, vire ni je dostojan."— Kadar pa kdo ž njimi prijazno govori, posebno če jim ponudi duhana (tabaka), so berž ž njim prijatli, in radi mu postrežejo, kolikor jim je mogoče. Zuiiraj se domišljujejo besed našigalzveličarja, de ;;kdor sprejme ubogiga brata, njega sprejme." Lepo je viditi, kako radi, čeravno sami ubogi, podelijo siromaku, in kadar se jim v cerkvi napove, de je oginj ali kakošna druga nesreča uboge zadela, jim po svoji moči pripomorejo. —
Naši Slovenci radi spoštujejo tiste, kteri so gospo-skiga ali plemenitiga rodii, če se le dobro ponašajo. Prevzetnežev in bahačev (oholih) pa ne morejo terpeti, In se radi iz njih rugajo. En izgled tega nam pove časopis „lstriaa v 26. in 27. listu pretečeniga leta. Prišli so namreč neki kmetje v mesto, ter so sli kavo pit. Bil je pa v kavarnici eden tistih bahačev, kteri nimajo drugiga dela, kakor samo Bogu vreme (čas) krasti in rugati se iz iskerniga (bližnjiga) svojiga. Bahač z veliko brado — in to se ve — z ojstrogami na nogah, se je počel njim rugati, rekoč: „Sada, kad i kmet počel jest kavu piti,budemo mogli mi drugi na duplo bolj drago ga platiti." — Pa lepo jo štorklež po nosu dobi, — ravno praviga je staknil; vstal je namreč eden izmed kmetov, kteri ni imel ravno toliko prazne slame v glavi, kakor je uni bahač mislil, se mu odkrije, in pohlevno reče: „Pravo imaste, gospodine! jeri turkinja (turšiea) se plati jur drago, kada gospoda počeli su jesti polen-tu." — Molčal je bahač, in se je z dolgim nošam proč pobral, misleč si? de, kdor iše, ta najde. — (Konec sledi,)
  23
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.)
Morde si bo kdo mislil.de sim si sam to v glavo postavil, Istrijanske Slovence verh vsih drugih hvaliti, in le samo to, kar dobriga učinijo, od njih pripovedovati. Ne, dragi bravci! to niso moje misli; ampak samo to sim vam pokazati želel, de so si navade — dobre in slabe — med vsimi Slovenci v več stvareh enake. Tako tudi, kakor so se med drugimi Slovenci našle, in se še dan današnji najdejo, vraže in prazne vere, so bile in so še tudi med Istrianskimi Slovenci.
V pretočenim stoletji so oni večidel vsi ve'rovali v „štrige" in prikazni ponočne; zavoljo tega so vsako leto zvonili na predvečerje sv. Janeza Kerstnika, de bi oslabela in obnemogla moč njihna, in tako so bili zaverovani v to šego, de, ko je hotel neki poglavar Sv. Vin cen ca (mesta v Istrii) zabraniti to zvonenje, je bil v nevarnosti, svoje življenje zgubiti. Ves ljud je kričal po mestu: Tužni mi, i naše polje i blago (živina) naše ! štrige čeju nas zatreti!" —
Dan današnji so se take prazne vere zgubile, in le malo jih je še, kteri take kvante od copernic i. t. d. še verovajo in poslušajo.
Na predvečerje sv. Janeza Kerstnika tudi naši Slovenci užigajo ogenj po gorah, kakor sim vidil v svoji Krajnski domovini; če jih pa kdo vpraša za vzrok, ravno ono odgovorijo, kakor moji domorodni kmetje, to je, de je stara navada.
Tudi v bolestih se najde semtertje kaj napačniga med njimi. Res je, de se oni ne strašijo smerti, kakor so dosta pokazali v zadnji Francozki vojski, ko so, pod vladanjem čast. gospoda L— radi zapustili svoj dom in se branili zoper občinskiga sovražnika. Lepo je slišati eniga ali druziga bolniga reči:   ;?Ako volja Božja jest,
da umrem, neka ispuni se volja Božja,a in: „Grih bilo bi suprotiviti se voljoj Božjoj." — Oni v bolesti valje pošljejo po redovnika, de jih, kakor oni govorijo: „z Božjim orudjam spravi." — To pa nekteri napačno delajo, de lekarjem (zdravnikam) ne zaupajo, ampak de rajši verovajo prevarljivim mazarjem, kteri imajo že v svoji rodbini, kakor mislijo, to otajstvo, de zamorejo samo z nekimi molitvami bolesti zagovoriti. Posebno pa kadar kteriga gad piči, precej pokličejo kakiga tacih čudodelnikov. On prekriža rano otrovano s svojo roko , in tiho izgovarja tele besede sv. pisma: „1 ovo su čudesa onih, koji virvali suvuime moje: iztirati čeju vraga, govorili budu zajike nove, pohoditi čeju i kačke, i ako budu otrov pili, neče škodovati njima, na bolestne ruke kladati čeju, i izlečili njih budu." — Brez Božje pomoči se sicer noben bolnik ne ozdravi — pa človek je dolžan v bolestih zdravnika iskati, kterimu je Bog vednost dodelil, bolnika ozdraviti. Ker se pa večkrat primeri, de od gada pičenim otrov (strup) nič ne škodva, jim zavoljo tega ni moč odvzeti njih prazne vere. Veliko umniši in koristniši bi bilo, de bi si poleti nabirali „astramontane," ktere tukej za vsakim vo-glam dovelj raste.        (Dalje sledi.)
27
Istrijanski Slovenci
med Teržaškim in Reškim morjem.
(Dalje.) Zdej vam pa bodem  kaj  maliga  od opravil in od hišnih navad naših Sloveneov povedal.
Naši Slovenci ljubijo samo pastirstvo in kmetijstvo; rokodelci oni niso radi, zato ker ljubijo bistri, zdravi zrak svoje domovine, in se raji v toplim in v mrazu, v dežji in v vsakim vremenu, po polji in po boškah (gojzdih) trudijo , kakor de bi v hiši kakoršniga rokodelstva se vadili; *) zato te stvari prepustijo izvanjskim (ptujcam). Posebno je veliko Karnijelov tukaj rokodeleov. Nar pervo delo mladiga Slovenca Istrije, toliko de počne dobro hoditi, je pastirstvo. De ima otroče le 5 ali 6 let, že mora se terditi, in za blagam (živino) hoditi. Naj bo pozimi ali poleti, dež ali blato, gredo večidel bosi ali pa v opankah, v boške z-njim; in tako se mladi navadijo mraza, dežja, truda, glada, žeje in mnogih drugih težav tega sveta. Ce je tedej kdo od njih slabe natore, večidel v mladosti umerje; če pa je toliko krepak, de vse to v mladosti jako prenese, postane terd, de mu nobena stvar ne škodva. — Malo se jih med njimi dobi slepih ali kruljevih, gobastih ali kako drugači pokvarjenih. —
Osobito (posebno) skerb imajo oni za ovce', ktere jim, malo manj, vse oblačilo preskerbijo; zato pa tudi vsaki kmet, če mu je le mogoče, ovce ima. Ravno zato, ker imajo toliko koristi od svojih ovac, jih pa tudi jako ljubijo in jim lepe imena dajejo. — Ker je pa na zimo v Cičarii in okoli Učke (Monte maggiore) rano mraz in sneg, vsi kmetje, kteri so v Jelšanski tehantii in okoli Učke, svoje stade (cede) na jesen ženejo na pašo v spodnjo Istrijo, kjer je malo kdaj in le malo časa sneg; na sprolečje (spomlad) pa zopet gredo po-nje, in nam, ker jih nar več skoz Pičanščino gre, že tudi mladih janeov za pečenje dopeljejo. — Koz pa ime'ti, je od gosposčine zabranjeno, zato, ke'r so boške večidel mlade; v takih pa, kakor vsak sam ve, koze veliko škode učinijo. —
Iz mleka ovac delajo naši Slovenci prav dober sir, v majhnih in večih hlepcih, ki je v Moščenicah in na otoku Ker so, v Reškim morji, kteri se tudi z več drugimi otoki k Istrii šteje, posebno dober. — Volno sami doma predejo, in jo rabijo za mnoge domače oblačila. Tako dobivajo dobro povračilo za ves trud, kteriga imajo z ovcami. —
Manjši skerb imajo naši Slovenci za govejo živino. Voli in krave so pa od Stajarskih, Koroških in Krajn-ekih veliko slabši.
(Dalje sledi.)
*) S tem pa ne rečem, de bi vsi Istrijani zametovali rokodelstvo, ker so eni iz med njih dobri in umni rokodelci; ampak jez le na občinsko govorim.                          Pisatelj*
31
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.)
Kadar mlad fant bolj odraste, in če so drugi mlajši v hiši, zapusti pastirstvo in kmetovavec postane. Zdej se mora učiti matiko in oralo rabiti, terte saditi in obrezovati, vino delati, mlatiti, kositi in sploh vsiga, kar koli pametin kmet znati mora, ako hoče pravično in pošteno živeti. — Vsa kmetija naših Slovencov se razdeli v dva dela: v vinorejo in v poljsko delo; za rejo sadnih dreves se nič kaj ne pečajo. *}
Kar vinorejo zadene, je pri nas nar več brajd med njivami, malo pa terst in vinogradov. Boljši vino se dobi iz terst, bolj terdo iz brajd. Veliko se trudi Istrijanski kmet za vino; — preden koleov naseka, ker je malo bošk, preden brajde in tersti obreze, jih poveže, okoplje in zopet grojzdje pobere, mu marsikaka kaplica od lic kane; zato pa se tudi čuje reči: „Mnogo čovek muči se za ova Božju kaplicu (za vino}; paka, na slavu Božju! ovo jest naš život (življenje)." „Zač bi ne pil vince, ter sam se trudil za nje". — Ves ta trud pa njemu je večkrat brez koristi, zato, ker tukej grad (toča) jako rad pobija. Ni ga leta, de bi se ne culo od jedne ali druge strani v Istrii od te nesreče. Vzrok tega, mislim de je, ker so boške, ktere slabi in škodljivi zrak na se vlečejo, večidel posekane. Jako dobro bi bilo dakle za naše kmete, de bi pristopili k družtvu Teržaški-mu zoper škodo toče, ktero so gosp. Dolenc v listu 3. Novic letaš pohvalili.
Grojzdja pri nas ne stiskajo (prešajo), kakor je v nekterih krajih navada, ampak ga denejo v kad (ma-stel imenovano, ker v nji grojzdje mastijo) potem gre eden v kad, in z nogami dobro vse grojzdje zmasti; potem vse skupej, mošt in tropine, denejo v bacve, kte-rim poprej dno vun vzamejo, in jih po koncu postavijo; te bacve napolnejo tako, de kakih štirih perstov do verna manjka. Že drugi dan, če je vino dobro, vzdigne visoko vunkaj tropine. Tako ga dajo kakih 14 ali tudi več dni kuhati. Potem poberejo proč od verna suhe tropine, in jih proč hitijo, ali pa ocat (ježih) iz njih delajo. Mokre tropine pa v njih pustijo, in od spodej čisto vino odto-čijo. Mokre tropine, ktere poslednje na dnu v bacvi ostanejo,  rabijo na dva načina: nekteri iz njih žgejo
*) Tega ne moremo hvaliti, zakaj sadjoreja bi mogla kme-tovavcam povsod pri sercu biti, ker sadje za prodajo ali pa domačo rabo veliko odrine. Pa nadjamo se, de sedanji Istrijanci bojo tudi v ti reči svoje sprednike prekosili.                                                            Vredništvo,
32
rakijo; drugi pa, bolj pametni, jih denejo v bacvojih z vodo nalijejo, in jih dajo kuhati, kakor vino; potlej jih odtočijo, in jih imajo poleti za pijačo in to zovejo: ;?škavec," ki je v veliki toplini prav dobra pijača.
Istrijanske vina bo večidel močne in jako dobre; škoda, de jih tako malo ljudje poznajo, sicer bi jih več po nje prihajalo. Samo iz C i čari je in od Jelšan, od Lipe, od Bistrice in tam okoli prihajajo po nje. Dobi se dobriga vina za majhno ceno. Po oštarijah v Pični se černo in belo dobro vino toči po 6 kraje, bokal; skupej pa se dobi tudi po 5 in 4 kraje, bokal. Ravno letaš se tukej v Pični, in tudi, kolikor vem v drugih krajih okoli nas, prav dobriga, černiga in beliga vina polne bacve dobi. —
(Dalje sledi.)
35
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.) Drugi' razdelk kmetije Istrijanskih Slovencov je poljsko delo, ali kmetija v pravim pomenu. Od orodja za to delo vam ni potreba govoriti, zato ker je ravno tako, kakoršniga sim vidil v rokah drugih Slovencov, samo, de ima druge imena. — Obdelovanje polja je v Istrii jako težavno, zato, ke'r je velika toplina poleti, in ker so večidel skale in kamnje po njivah, ktere se ne dajo proč spraviti, in ktere so pri oranji veliko na poti. Ker je malo ravnin, in ker so njive večidel po gorah, orjejo tako, de zemljo samo na eno stran mečejo in brazd ne delajo. »Sejejo nar več pšenice, ktera rada dobro rodi, pa tudi sir k a in sadijo turšico. To trojno žito jim je nar koristniši, in kadar dobro plodi (veliko rodi), imajo dobro letino. Sejejo pa tudi jačmek (ječmen), rež, oves, pirovico (žito kakor pšenica, samo de je bolj slaba za kruh), jarino (še slabeje), hiljaco (podobno ovsu), in lečo; tudi konoplje sejejo pridobiti si prediva; krompirja veliko sadijo, pa kakor po drugih krajih, je tudi tukej gnjil. — Lanu, prosa, korenja in detelje pa se malo vidi sejati. —
Kadar žito odrase, ga oplevejo, pa večidel možki, kakor tudi večidel možje žanjejo. Požeto žito ne stav-Ijajo v kosolce, zato ker jih nimajo, ampak v kopišča, ktere na verhu s slamo dobro pokrijejo. — Kadar je žito suho, ga omlatijo, ne v skednjih, kterih v Istrii nimajo, ampak na zemlji   pod milim nebam. —
Predin začnejo mlatiti, osnažijo eno ravnico, in za tem nar pervo bob, ali grah in oves mlatijo, de se zemlja uterdi; potlej pa, kader je zemlja že terda, mlatijo plemenitniši žito — nar poslednje pšenico. —
Ravno tako bi lahko tudi v tistih krajih, kjer imajo skednje, tisti ravnali, kteri svojih skednjev nimajo, in morajo od brezvestnih gospodarjev, prav za prav reči, žito še enkrat kupiti.    Res je ,   de po dežji se pri nas
ne more mlatiti, — pa je že toliko lepiga vremena, de se lahko vse omlati* — Marsikdo si bo mislil: Mora jim pač vroče biti, celi dan na soncu cepce vertiti! — Je vroče, je, to je res, pa tudi v skednji je vroče, kamor ne pihlja noben ve'ter; verh tega morajo tudi mlatiči v skednji veliko praha požirati, kteri je zdravju jako škodljiv. Naši mlatiči pa pod milim nebam nimajo nič praha. Cepce imajo majhne, in lahke, tako de se lahko z eno roko z njimi mlati; ker se jim pa žito, ki ga na soncu mlatijo, sproti dobro suši, ga vselej dobro omlatijo. Mlatičev je po 4, po 6, tudi po 8; pol jih stoji na eni, pol na drugi strani, in vsi, kteri so na eni strani, na enkrat udarjajo. — Kadar je žito omlateno, ga zvejajo, večidel kadar sonce zapada, zato ke'r je takrat rad kakošin veter. Žito mečejo z vevnico proti nebu, — dobro žito pada nazaj na zemljo, pleve pa veter odnese. —
S tem pa ne rečem, de bi vi, dragi kmetje! ki imate skednje pod krovam, jih razrušili, in de bi pod milim nebam mlatili; samo navado naših kmetov sim vam povedal.
Žito pošljejo v malin, ali ga pa sami na malnih, ktere z rokami vertijo, in kteriga ima vsaki boljši kmet v hišk, zmeljejo. —
(Dalje sledi.)
39
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.) Zdaj, dragi bravci!  vam hočem se nekaj od že-nitve, od kerševanja in od zakopavanja naših Slovencov povedati. —
Naši Slovenci so skerbni, de njih sinovi pametne žene dobivajo. Toliko de odrastejo otročjim letam , že mislijo, kje de bi jih oženili. Sin, kadar je odločen za ženitvo, nima nič skerbeti za svojo prihodnjo ženo; to vse njegovi starši in stareji izmed družine preskerbijo. Oni pa se vselej prizadevajo, dobiti mu „mlado dobre kervi," to je, de je poštena, pobožna, de jo imajo ljudje vseluradi, in de je zdrava in krepka; od nepoštene hiše ne bodo nobene izbrali; osobito pa gledajo na za-deržanje njene matere, ker imajo ta pregovor: „Kako majka prede, tako hči tke". Tudi se spomnijo besed s. pisma, in rečejo: „Jedalizbiraju od dračja grozdje, ali od ternja smokve?—"Ravno tako pa tudi starši mlade dobro pomislijo zaderžanje in poštenje tiste hiše, vktero mislijo svojo hči za ženo dati. IVa doto in na druge dobičke malo kdo naših Slovencov pri ženitvi gle'da. — Malo kdaj se bo kak sin branil tisto vzeti, ktero so mu starši ženo odločili; tako se tudi hči ne brani, če so starši privolili, ke'r imajo veliko ljubezen in spoštovanje do svojih starejih. —
Kadar oče izvoli mlado, ktero hoče svojimu sinu ženo dati, si vzame tri ali štiri iz svoje rodbine, kteri so bolj pametni in poštovani, ter se vsedejo na konje, in gredo „mlado prosit". Kadar pridejo do vrat tiste hiše, v kteri izvoljena mlada biva, brez razjahati, pokličejo starše njene, in kadar oni vunkaj pridejo, se vsi odkrijejo in jih pozdravijo, rekoč: ??Hvaljen budilsukarst i Maria! Došli smu upitati, jeli ste kontenti dati hčirku vasu I. u zakon dragimu sinku našimu I." — Starši mlade pa odgovorijo: „Od danaska za osam dana dojdite za čuti odgovor". Brez kaj druziga govoriti, sunejo oni z ojstrogami konje, in kakor blisk proč derjajo.
Leto vpitanje (/vprašanje) storijo večidel na nedeljo, in precej v sredo se že ve, kaj de bodo odgovorili; zakaj, če ima odgovor biti dober, pošle mlada „svojimu mladomu" rožic; če pa ne, mu pa pošle pelina; zato tudi „kakimu pelina dati," hoče tukej toliko reči, kakor v drugih krajih, ko rečejo: ;,Enimu kožuh dati".
Kadar vejo, de bo odgovor dober, gredo drugo nedeljo vsi tisti, kteri so sli pervo pot prosit, in tudi ženin gre z njimi, odgovor dobit. Kadar pridejo do hiše, razjašejo, streljajo in gredo v nevestino hišo. V hiši se pozdravijo, in možki eden drugiga bušnejo,  in v krat-
kim dober odgovor dobijo. Potem ee vsedejo, in ker so hiše večidel take, de je kuhinja in vse drugo samo v enim razdelku, vidijo poleg ognja četert koštruna (skopca) se vertiti; če so od delječ prišli, jim pač ta duh dobro pod nos tolče. Nevesta mlada se nič ne peča s svojim mladim, ampak leta po hiši semtertje, kakor de bi imela Bog ve koliko opraviti, pa tudi ženin bolj gleda na skopca, kakor pa na nevesto, ktera bo ob kratkim za celo življenje njegova.
(Dalje sledi.)
40
48
marsikaka (Jeklica popred plaka (se joka), in je vsa rudeča od sramožljivosti. Po tem ju plevan izprašujejo v kerstjanskim nauku, in, če dobro odgovarjata, dobita spričik njune umevnosti , in 8 tem gredo k gospos-čini za pripuščenje. — Med tem se pripravi vse za pir; — kako pa de se na piru sučejo, drugo pot. — (Dalje sledi.)
Istrijanski Slovenci
med Teržaškim in Reškim morjem.
(Dalje.)
Kadar tako trudni, lačni in žejni (če so odi daljee prišli), nekoliko časa posedijo, jih pa za njihno terplje-nje obed (kosilo) plača. Vsi možki se vsedejo okoli mize; ženske pa naših Slovencov, kadar je kdo drugi zunaj domačih pri obedu, ne pridejo k mizi. — Zdej se juha zakadi na mizi, in — vse druge misli in govorjenja v nemar pustijo — samo na juho gledajo in mislijo. Za juho pridejo jetra; preden pak jih ji začnejo delati pogodbe za ženitev, to je, kaj de bodo nevesti darovali, kakor postavim: skrinjo, obleko, pei-stane i. t. d.; — kaj de bo ženin svoji nevesti daroval v denarjih ali v polji; koliko de bodejo dali za pir (že-nitno veselje) žita, moke, mesa, vina in drugih reči.—
Od dote ni pri nas nič govorjenja, ker naši Slovenci, dokler živijo, nič dote ne dajo svojim hčerkam; po njih smerti pa dobi vsaka svoj del (legitima), brez de bi bilo potreba , pri ženitvi kej od tega govoriti. —
Ce se ne morejo med sabo pogoditi, vstanejo, vzamejo molčeči svoje konjiče, injo proč potegnejo, kakor de bi nič ne bilo med njimi. — Ce se pa za vse dobro pogodijo ? obedovajo naprej, in veselo napivajo eden drugi-mu, posebno pa ženinu in nevesti: „Na zdravje" ;,veliko let" ;>Bog živi!" in oni odgovarjajo: „Amen" ?,Bože daj"; in tako ga pijejo, — brate ti — brate jaz, de jim poslednjič ne samo v glavo, temuč tudi v pete vdari. —
Kadar vse končajo , daruje ženin nevesti kakošno ruto, ali kakošin križ ali serce pozlačeno, kteriga potioj na persih nosi; nevesta pa vsim da cvetličic, ktere nosijo na klobuku do pira. — Za tem se eden druziga (samo možki) objemajo in licujejo (kušnejo), prosijo eden druziga za zami-ro, de so ^premalo poslužili" in drugi „da sujih previšji dišturbali", zajahajo svoje konjiče, in gredo kakor blisk broč. Po poti pojejo, ali kakor oni rečejo „bugarijo"; in čeravno včasi pijani, se ven-der malo kdo iz konja na zemljo prekucne. —
Nekaj dni za tem gredo ženin, neve'sta in starši njihni k svojimu plevanu (fajmoštru), prosit, de bi b:li nauklicani. Nevesta že po poti zmirej od zadej ostaja, — v  hišo  gosp.  plevana  pa  stopiti jo je jako  sram;
62
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.)
Kadar pa ima biti pir, se en dan popred ubijejo janci, skopci (koštruni), letuče in se vse pripravi, kar je za gostovanje potrebnima. Za tem se pozove perva žennova in nevestna žlahta: koliko de jih sme eden in drugi poslati na pir, se pogodijo že v oni pogodbi, od ktere sim zadnjič povedal, in sicer tako, de ee — postavim— ženin jih dopelje dvajsetero na pir, nevesta jih samo desetero sme dopeljati. — Na dan poroke gre ženin, in samo možki ž njim, po nevesto, in po poti streljajo, posebno, kadar pridejo že blizo hiše nevestne. Vsi imajo vence na klobukih, nar veči venec pa ima ženin in kum; v nekterih krajih gre pred „ z vam mi" (svati) eden z banderam, na kterim je na verhu en kolač, na verhu kolača pa veliko jabelko; tisti, kteri nosi to bandero, se imenuje „barjaktar."— Kadar pridejo v hišo, poda ženin nevesti en par postoli (čevljev) in en par nogovic; tako tudi njeni materi, če je še živa, sicer pa tisti, ktera je hišna gospodarica. Nevesta obuje te nogovice in postoli, zakaj samo v teh sme iti h poroki. Pri tem ji kum pomaga, in de — kakor pravijo — po srebro gre v cerkev, ji mora kum staviti tolarje v postoli.
Kadar imajo iti iz hiše, pride nevesta s tremi ja-belki v rokah, ktere serdito meče v ženna; on se brani in skriva; če mu pa eno ali drugo v lice ali na nos prileti, se vsi smejajo in rugajo. Po tem ženin berž pobere jabelka, jih spravi, in jih kadar iz cerkve gredo, z nevesto poje. —
Nevesta se od drugih devic razloči, de ima vso glavo a svilnimi verbci ovito, kteri po plečah doli visijo, in odzadej na glavi ima svitlo krončico. — Kadar gredo od hiše proč, jo prime kum za ruto, ktero ima ona na desni strani na pasu, in jo pelje, de se mu ne skrije, do cerkve. — Ce pa jašejo (jezdarijo) do cerkve, se pa kumu ni potreba bati, de bi mu nevesta ušla, ker ji dajo nar slabejiga konja.
Po poti imajo posebno glasbo (muziko) ; dva človeka gresta s pišalama, od kterih eden vodi tanjko, drugi pa bolj debelo prilaga; tudi pojejo: ;,KraIjeviča Marka" in „divojka je obečana" *) in več drugih pesem po dva in dva skupej.
Kadar pridejo tako do cerkve , pelje kum nevesto k oltarju, ji veli poklekniti na levo stran ženna, in tako zadobista sv. zakon in blagoslov.
Za tem gredo iz cerkve, in nevesta vzame od ene svojih mladih en kolač, ga pomoči v blagoslovljeno vodo, se z njim pokriža, in ga verze iz cerkveniga praga med ljudi, kteri se valjajo večkrat po tleh za-nj. Še zmiram derži drug nevesto in tako gredo s svojo glasbo, ktera jim je prav všeč, plesat, ali v hišo, ali pa pod milim nebam. Na posled gredo na obed v hišo neveste. — (Dalje sledi.)
*) Ta pesim izvira od pervih časov, ko so starši majke od 8 ali 10 let obecali, kakor je navada belih Krajncov, v 43. listu Novic 5. tečaja popisana; tudi druge navade pri Cenitvi so zlo enake navadam belih Krajncov. —
Pisatelj.
136
Istrijanski Slovenci
med  Ter?a?kim  in Re?kim morjem.
(Dalje.)
Kadar bandera? zaupije pred hi?o ?enina, pridejo vunkaj z Iaternami mlade, ravno tako, kakor sv. evan-geli pripoveduje od desetero devic, ktere so ?akale na ?enina (Matth. 25.); hi?ne vrata od znotrej zaprejo, de ne ?enin, ne nevesta, ne svatje noter ne morejo, ampak, ?eravno bi bil de?, morajo odzvunej ostati. Potem , kadar se ?e dolgo prepirajo, in kadar se jim zagotovi , de je nevesta vredna, de se ji odpre, odpre mati ?enina vrata, verze ?eninu in nevesti ruto za vrat, jih pelje tako v hi?o, in jih objame; to ruto obder?i neve'sta za dar. Za tem se pozdravljajo in objemajo po hi?i; nevesta verze en kola? v oginj, kteriga pa kuhar ber? pobere in v ?ep spravi, misle?i si, de je bolje, de ga on poje , kakor pa de bi zgorel. ?
Preden se vsedejo k ve?e'rji, opravi stari svat svoje zadnje opravilo; on poka?e nevesti ro?ni malin (Handmuhle), serp, matiko in druge hi?ne orodja, in ji re?e, de od zdej za naprej se ne bo ve? s cvetli?icami
igrala in ovce pasla, ampak de bo mogla na polji in v hi?i delati. ?
Zdej rastegnejo na tla pert, pod kterim je en no?, ena pi?tola in ena sekira; ?enin posko?i gori, in obljubi pred vsimi, de ne?e nikoli tega oro?ja rabiti zoper svojo ?eno. V nekterih krajih gre tudi nevesta na pert, in stari svat ji postavi kola? na glavo, kteriga zopet vzame, in ga ?eninu postavi na glavo, potem zopet nevesti, in med tem svatje pojejo; za tem ve?erjajo in gredo spat. ?
Drugi dan zjutrej morata ?enin in neve'sta rano (zgodej) biti na nogah; nevesta nima ve? prazni?niga obla?ila na sebi, ampak je oble?ena v modrini (iz ruja-viga sukna). Zdej mora hi?o pometati, de jo vsi vidijo; nekteri izmed svatov pa poskusiti jo v poterpe?ljivosti, ji smeti nazaj po hi?i me?ejo. Kadar ji tako ve? ?asa nagajajo, se ?enin za-njo potegne in vse iz hi?e spodi. ?
Potem vzame bandera? svoje bandero, neki drugi brento za vodo nositi, tretji kruha in sira, ?eterti pu-ter?ek vina, in tako peljejo nevesto na ?terno ali na studenec, kamor bo mogla za naprej po vodo hoditi. Kadar tje pridejo, pojedo in popijejo, kar so donesli, napolnijo bre'nto z vodo in silijo nevesto , de nej jo domii nese; ?enin jo brani in svate z vodo poliva. Potem gredo na obed.
Tako se nehajo piri (?enitnine) na?ih Slovencov, V zakonu so ve?idel sre?ni, mirni, in od lo?enja za-konskiga ni? ne vejo.
(Dalje sledi.)
148
Istrijanski Slovenci
med Teržaškim  in Reškim morjem.
(Dalje.)
V sv. pismu stariga zakona se bere: „Clovek, rojen od žene, malo časa živi, in je poln težav;" zato vam bom zdej, ker sim zadnjič od keršenja govoril, od po-kopovanja nekaj povedal.
Kadar kdo naših Siovencov umerje, dajo to precej pervi rodbini na znanje, ki vsaki pot pride k pogrebu. Mertviga nesejo naj peivo v cerkev, kjer se maša in bilje ueinijo za dušo njegovo. Če ravno so ubogi, ven-der napravijo, kolikor je mogoče službe božje za-nj ; če bi kdo kakiga mertviga ne pustil pokopati „s častjo,iC se vsim zlo zameri. Možki, kteri gredo za mertvim, so oblečeni v svoji suknjeni obleki, če ravno je toplo in poleti; ženske kričijo in plakajo , se veržejo na trugo , kadar nosci počivajo , in so silno žalostne. Z mertvim, kakor de bi še slišal, govorijo, pripovedujejo njegove dobre lastnosti, ponovijo njegovo govorjenje in podučenje, tožijo, de jih je same zapustil, in to vse tako, kakor de bi pele. — Kadar donesejo mertviga (martvaca) na pokopališe, vsak verze malo zemlje na-nj, in reče: 3)Bog te pomiluj!" — Potem gredo domu, in tam je obed pripravljen; ta dan dajo vsakimu, posebno pa ubogim, jesti in piti. Preden se vsedejo za mizo, molijo za dušo pokojniga (rajnciga) ; pri obedu stareji izmed njih hvali pokojniga, in spet molijo za-nj, potem gredo žalostni domu , in nosijo večidel eno leto znam-nje žalosti.
Naši Slovenci imajo veliko pobožnost do svojih mert-vih, zmiraj se na-nje domišljujejo in za-nje molijo; posebno pa na vernih duš dan; celo noč imajo luč v hiši, in ta dan v nekterih mestih med sv. mašo toliko sveč v cerkvi po klopeh vžgejo, kolikor imajo mertvih od svojiga rodu. Ta dan so cerkve večidel polne; sin prižge v cerkvi svečo za svojiga pokojniga „čača" početa} , moli, in milo plače; žena prižge svečo za pokojniga moža, in za drobnu ditcu (majhne otroke), kteri so ta svet zapustili in molijo za-nje iz praviga, gore-čiga serca. Kader se konča služba Božja za pokojne v cerkvi, gredo na pokopališe, in se jokajo, de se mora serce omečiti,   ko  bi bilo iz kamna.    „Dragi moj čača
(oče), dragi druže (mož) moj!" in več takih milih glasov se sliši za tiste, kteri so šli pred nami z zna-minjem vere in počivajo v spanji mira. —
V pervih časih so zakopavali mertve tudi v cerkvah, kakor napisi, v kamne rezani, kažejo ; tako je ravno v naši cerkvi v Pični več takih napisov; posebno pa napisov od škofov, ker je bila naša cerkev nekdaj stolna. Bilo je vsih škofov skupej v Pični 61 ; pervi zmed njih je bil sveti Nicefor, mučenec v letu 524; in zadnji je bil G. Al drag-o Anton od Piccardi, v letu 1767. Potem pa smo po njegovi smerti, in ravno od leta 1790 pod Teržaško - Koperško škofijo, ktere vladar so zdej prečastiti gosp. Jernej Legat, kterih naj Bog živi za prid in korist njih cede mnogo let! — (Dalje sledi.)
149
153
Istrijanski Slovenci
med  Teržaškim  in Reškim  morjem.
(Dalje in konec.)
Poslednjič, dragi bravci! vam hočem se nektere verstice tistima jezika za pokušnjo dati, kteriga Istrijani pod Učko govore in ki se imenuje rimljanski ali vlaški jezik. Pri ti priliki bom ravno to, kar bo po v las ko, tudi v tistim h ro vaš ki m narečji povedal, ki ga okoli Fazna govore.    Cujte:
Po vlasko: Jarna 2) fosta, e kruto -) race. Fru-niga 3) kara avut neberito en vera čuda hrana, stata4) z mirom en rae sae kassa. Cerčeku sebodit 5) su pemint, patita 6) de fome e de race. Rogata 7) donke fruniga, nekaelj duje salec munka za živi. E fruniga siče, juva ai tu fost en jirima de vera ? Zač ke n' ai tu tunče a te življenje prepravit? En vera, sissa čerčeku , kanta-tam mi divertitam karlji trekut. E fruniga erzuč: S' ai tu en vera kantat, avmoče, kei jarna e, tu žoka. --
Po horvaško: 8) Vu zimi bilo jest, i stid veli. Mrav, koji jesi nabral vu Ijetu čuda hrane, je stal mirno vu svojoj kuči. Skergat zabivsise vu zemlju , je patil glad i stid. Prosil je dakle mrava, neka mu dade barem, da živi. I mrav reče: Kade bil ti jesi vu duši poleto? Zač nisi onda življenja pripravil si? Vu Ijetu, odgovori skergat, pevajuč razveseljeval sam memo hodeče. I mrav gmejiičise: Kad ti vu Ijetu kantal jesi, sada kad zima jest, paka plieši. —
Po slovensko: Pozimi je bilo, in velik mraz. Mravljinec, kteri si je bil nabral poleti veliko živeža, je mirno stal v svoji hiši. Žrikovc 9J, kteri se je bil za-bodil v zemljo, je terpel lakoto in mraz. Prosil je tedej mravljinca, de nej mu da saj toliko, de živi. In mravljinec reče : Kje si bil s svojo dušo poleti? Zakaj si nisi takrat živeža pripravil? Poleti, mu odgovori žrikovc, sim pel in razveseljval memo gredeoče. In mravljinec se mu po-jsmehne: Ce si poleti pel, zdej ko je zima, pa pleši.— Andrej Zdcšar, kaplan v Pični v Istrii.
1)   Jarna od laškiga inverno, zima.
2)   Kruto od latinskima crudus.
^   Fruniga od latinskima formi ca, mravljinec.
4)   Stata od latinskima stare (zakaj od latinskiga?)
*)   Sebodit od horvask. zabostiše.
6)   Patita od latinsk. pati, terpeti.
'} Roga ta od latinsk. rogare, prositi.,— Iz teh in družili besedi tega jezika se vidi, de je naj vec besed po latinsko ali rimsko (rimljansko), zato ima tudi ime »rimljanskiga jezika.«
8) Po horvatško se vse tako bere, kakor je pisano, in tudi i in l na koncu besed se izrekujeta.
®) Žrikovc je kakor velika kobilica, ktera z nogami na perutnice glas dela, od kteriga ima to ime. Drugo slovensko ime mi ni znano.                                                Pisatelj.